ANNA ŠWIRSZCZYNSKA Anna Šwirszczyriska seje rodila leta 1909 v Varšavi in umrla leta 1984 v Krakovu. V mladosti je bila deležna umetnostne vzgoje v očetovi slikarski delavnici, kjer je dodobra spoznala evropsko slikarsko izročilo. Sama je svoje zgodnje pesmi označila za »slike, naslikane z besedo«. Med okupacijo je sodelovala v varšavskem ilegalnem kulturnem življenju in se leta 1944 udeležila varšavske vstaje. Po tej usodni zarezi v svojem življenju je dolgo iskala pesniška sredstva in obliko, s kakršnimi bi mogla izraziti vso grozoto doživetega in videnega, a šele leta 1974 je izšla zbirka lapidarnih, zgoščenih pesmi, skorajda miniatur - pretresljivih, a osvobojenih slehernega patosa - pod naslovom Gradila sem barikado. Po bleščečem in izredno obetavnem prvem nastopu je za dolga leta umolknila, tako daje bila v poljski literaturi kljub izdaji Zbranih pesmi leta 1958 v glavnem poznana kot avtorica odlične otroške literature v verzih in prozi. Leta 1967 je izdala Črne besede, stilizirano poezijo, ki posnema afriško ljudsko pesem in upesnjuje različna, pogosto tesnobna eksistencialna stanja. O iskanju lastnega stila se je izrazila programsko: »Slog je pesnikov sovražnik, njegova največja odlika je, če ne obstaja ... Pišoči ima dve nalogi. Prvo - ustvarjati lastni slog. Drugo - uničevati lastni slog. Drugo je težavnejše in terja več časa« (1973). Poglavitni temi njenega kasnejšega opusa (zbirke Veter, 1970; Baba sem, 1972; Srečna kakor pasji rep, 1978; posthumna Trpljenje in radost, 1985) sta ženska usoda - osvetljena s kar se da različnih zornih kotov - in telesna ljubezen. Njene erotične pesmi razkrivajo temeljno, tragično razklanost na telo in od njega odmaknjeno, hladno analizirajočo zavest. Zaradi slednje poteze in močnega doživljanja minljivosti človekovega telesnega obstoja, kije še tesnobnejše spričo pesni-činega agnosticizma, jo Czeslaw Milosz imenuje metafizično pesnico. Sodobnost 1999 / 554 Predstavljamo Anna Swirszczyriska Zahvaljena bodi, usoda Velika ponižnost je v meni, velika čistost je v meni, ljubim se s svojim milim, kot da se ljubim v smrti, kot da se ljubim v molitvi, moje roke, roke njegove oblivajo solze, ne vem, ali sem žalostna ali vesela, ne razumem tega, kar čutim, ne razumem ničesar, jokam, jokam, ponižna, kot bi bila že mrtva, hvaležna, zahvaljena bodi, usoda, res nisem vredna, tako lepo je moje življenje. Samota Samota, ogromni biser samote, vanj sem se skrila. Prostor, ki se razpira, vse več meje v njem. Tišina, vir glasov. Negibnost, mati giba. Sama sem. Sama sem, torej sem nič. Kakšna sreča. Nič sem, torej sem lahko vse. Eksistenca brez esence, esenca brez eksistence, svoboda. Čista sem kot nekaj, česar ni, varna kakor Platonova ideja, kakor možnost bogata. Smeje iztezam roke k svojim tisoč čudovitim bodočnostim. Sodobnost 1999 / 555 Anna Swirszczyriska Lahko se v morsko peno spremenim in doživim njeno srečo bežnosti. Ali v meduzo in se polastim vse meduzine ljubkosti. Ali v ptico z njeno srečo leta, ali v kamen s srečo večnosti, ali v Rimsko cesto. Sama sem, močna sem. Varuje me samota. Sama sem, torej me ni, ni me, torej sem, popolno kakor popolnost, raznovrstno kot raznovrstnost. Kasneje bodo prišli ljudje. Mi dali kožo, barvo oči, spol in priimek. Dali preteklost in prihodnost vrste homo sapiens. Sodobnost 1999 / 556 Anna Swirszczyriska Kakor dojenček Tvoja ljubezen ubija mojo, preveč strastno me ljubiš. Čemu naj se mučim, ti za naju obajočeš v nočeh od ljubosumnosti in hrepenenja. Tvoja ljubezen postaja vse lepša, ti si mistični grm v Dantejevem raju, vodnjak ekstatičnega plamena, ki vsak dan bolj pogumno šviga nad mano. Bohotiš se v trpljenju. Jaz pa krnim kakor telesni organ, ki se ne uporablja. Ne vem več, kaj pomeni trpeti, še malo, pa bom imela duhovno življenje dojenčka. Drgeta drobovje Podaril si mi užitek, podarila sem ti užitek. Brezmadežna si gledava v oči. V mojem telesu in v tvojem telesu sije kot jantar čisti spol. Pod kožo drgeta drobovje. Podaril si mi čistost, podarila sem ti čistost. Največjo čistost sveta. Sodobnost 1999 / 557 Anna Swirszczyriska Vzmet Največja sreča, ki mi jo daješ, je sreča, da te ne ljubim. Svoboda. Grejem se pri tebi v toploti te svobode krotka s krotkostjo moči. Nežna, oprezna kot vzmet. V vsakem mojem objemu je pripravljenost, da grem. Kot je v atletovem telesu bodoči skok. Ne boš dosegel V našem ženskem obupu je toliko sramu. V našem razvratu toliko ptičjega petja. Tvoje trpljenje je brezsramno kot tvoje telo. Z iskrenostjo dojenčka kričiš. In takrat te gledam s prezirom. Boste, preprosti, okorni, kdaj razumeli nje, ki imajo telo lahko kot izbruh smeha. Tuj vam je trepetavi pogum zublja, ki se venomer uničuje, da bi spremenil. V nas je njegovo bogastvo, njegovo gibko obilje. Sodobnost 1999 / 558 Anna Swirszczyriska S teboj sem drugačna, kot sem bila z drugimi, vsa, od peta do glave. In nova drugačnost že čaka v meni. Ti pa boš odnesel, ko boš šel, žalostno obrabljeno ploščo z eno samo melodijo. Moje ljubezensko nebo in ljubezenski pekel se razcvetata visoko. Ne boš ju dosegel niti, da bi ju uničil. Imam deset nog Ko tečem, se smejem z nogami. Ko tečem, goltam svet z nogami. Ko tečem, imam deset nog. Vse moje noge kričijo. Samo takrat sem, ko tečem. Sodobnost 1999 / 559 A n n a Sw irszczynska Moje pete in Sokrat Ko stojim na glavi, so moje pete visoko nad mano kot dve šali. Podučujejo mojo dušo iz avtoironije. Se prepirajo z njo o hierarhični lestvici. So jezične kot Sokrat, divje kot nadrealizem. Vesele kot priletna gospa, ki stoji na glavi. Prevedla Jana Unuk Sodobnost 1999 / 560