62
Mara : Junakinja.
Junakinja.
Spisala Mara.
V svojem razredu imam deklico, katere ne morem nikoli kazno-
vati, dasi se mi skoro nikdar ne nauči, kar ukažem. —
Kaznovati je pa ne morem zato, ker je poleg petih mJajših
in dveh starejših bratov in sester hči uboge vdove.
Ko smo se pred letom vprašali nekega dne : « komu neki zvoni ?»
odgovarjalo se je kar križem : «Petricu ; ostavil je ženo, ki je obično
bolna in osmero otrok.
«Kaj počne, revica sedaj ?»
«I, kaj, otroke odda v sirotisnico».
« Znorela bi, ko bi se meni zgodilo tako».
«I, Bog je velik, on vse preživi !»
Tako so modrovale o pog-rebu naše vaščanke.
Žalostno je bilo videti kar celo vrsto otrok v črnih čednih
predpasnikih, a v sirotišnico ni vdova poslala nobenega.
Milo se mi je storilo vselej, ko sem se ozrla v visoko, drobno,
bledo dekletce tam v zadnjej klopi in premišljevala sem, v kolikih
skrbeh in revščini mora živeti uboga njena mati, ki ni niti prav
zdrava.
Mara : Junakinja. ()3
Neko jutro je parkrat zazvonil veliki zvon, kar znači, da ne-
komu nesó sveto popotnico.
«K Petričevki gredo», so si pošepetale moje učenke.
Žena je bila nadušljiva in ko jo je naduha posebno zapirala,
tedaj je mislila, da je prišla njena zadnja ura. Tako je bilo tudi
takrat. Ko sem na večer slišala, da je zvonilo mrliču, mislila sem si,
da je gotovo Petričevka umrla, a ona je proti večeru že vstala in
ker jo je naduha nekoliko popustila, je drugi dan že šla v mesto h
gospodi po perilo.
«Ti v šoli, Petric?» sem se začudila, ko sem vidila .druzega
dne dekletce na njenem mestu.
«Da, mati je šla že v mesto», je dejalo dekletce s tistim težkim,
zamolkim glasom, po katerem se poznajo nadušljivi ljudje.
Zdihnila sem nekoliko olajšana.
Od tedaj je zahajalo dekletce v svojem vedno čednem predpas-
niku skoro redno v šolo, izvzemši dva dni v tednu, ko je mati namreč
šla po perilo in je nesla zopet v mesto ter je moja učenka morala
varovati in pestovati mlajše bratce in sestre.
Ko je došlo na šolo kakor navadno dvanajst listkov za čevlje
za najubožnejše otroke dejala sem Petričevi :
«Reci materi, naj pride jutri po listek, da dobiš čevlje.»
Drugo jutro je urno hode, pridihala mati k meni.
Vprašala sem jo sočutno in pomilovalno, kako neki živi, kako
preživi sebe in osmero otrok brez moževega zaslužka.
«Kaj bi ne živeli — govorila je se zamolklim težkim glasom —
najstarejša mi pomaga prve tri dni v tednu pri perilu, a druge tri
dni pere pri Kolaričevi- in ima že 20 krajcarjev na dan ; drugo dekle
nosi kosilo dvema sosedoma in dobi vsakikrat od enega 2, od dru-
zega 3 krajcarje, tretja (to je moja učenka) mi povaruje male, zato
ne smete zameriti, če ne pride vsak dan v šolo. Jaz pa delam, saj
sem delu navajena od kar živim. Delam pa vse, kar kdo hoče ; ko
končam prati, tekam od hiše do hiše, pomivam pode, okna in vrata,
posodo, nosim vodo za kar dobim sploh vse, kar kdo hoče. Otroci
pa dobe zdaj tu, zdaj tam kruha, kako jabolko, ali kar si bodi. Ne
umre se od glada ne pod sv. Juštom (Patronom Trsta in okolice.)
Strme in molče sem občudovala malo, gibčno, živo ženico.
«Ali vendar vam mora biti težko ; mož vam je vsaj nekaj po-
magal » — sem poizvedovala.
«Mož, ha, ha! Ce je delal prav ves teden, mi je prinesel ob
sobotah dva goldinarja, kar je bilo pač vse zanj, ker sem mu morala
kuhati malo boljše nego nam in dajati mu'od teg-a včasi še za tobak.
64 »Z« : ® ženskem vpiasanji.
Včasi mi pa še tega ni prinesel, ker je zapil in zaigral, predno je
prišel domu, jesti sem mu pa morala dajati tako in tako».
V tem, ko sem ji jaz pripravljala in izročila listek, hitela je go-
voriti še prav urno :
«Ne, ne, g-ospodična moja, kdor hoče delati, kdor je priprav-
ljen in spreten za vsako delo, tak ne umre od glada, zato upam, če
mi Bog le zdravje da, pošteno preživeti sebe in svoje otroke, ne da
bi mi bilo treba kterega pošiljati tija v tisto hišo siromakov.»
«In tisto sobico pa kuhinjo kdo vam plačuje ?» sem jo vprašala
še, ko sem jo spremila do vrat.
«A, mojo luknjo, moje stanovanje, hočete reči ?» Tiste tri goldi-
narje na mesec mi včasih navržejo gospe, katerim perem, včasi
gospodar malo počaka, večjidel si pa tudi tisto sami preskrbimo.
Z Bogom !»
«Z Bogom, mati! sem ji odvrnila ter vsa zamišljena stopala
proti kateri in šepetala sama seboj: «vecjidel si pa tudi tisto sami
preskrbimo, kako samozavestno : sami preskrbimo... mi pisatelji si
izmišljamo junakinje, ki padajo ali se more vsled revščine, a za prave
junakinje zapiramo oči ...