Slovansko-romanski jezikovni stik v moližanski hrvaščini: vzporednost s slovenskimi narečji v Furlaniji
Rosanna Benacchio (Padova)
ABSTRACT: This paper examines the dialect of the Croatian linguistic island in Molise and addresses its morphosyntactic features that have developed as the result of Romance-language influence, concentrating in particular on those phenomena also present in Slovene dialects spoken in Friuli. It can thus be demonstrated that centuries of contact with a nearby Romance-language environment often led to similar changes in these two genetically related, but geographically distant, languages.
•
o
•
^"
IZVLEČEK: V prispevku se avtorica posveti moližanski hrvaščini in obravnava jezikovne (oblikoskladenjske) posebnosti, ki so se razvile zaradi romanske interference, predvsem pa se osredotoča na tiste pojave, ki so prisotni tudi v slovenskih narečjih v Furlaniji. Tako je možno ugotoviti, da je večstoletna izpostavljenost stiku z bližnjim romanskim jezikovnim prostorom često privedla do podobnih sprememb na dveh sicer genetsko sorodnih, a geografsko oddaljenih območjih.
h«
-
h«
SI tà
1-5
Znano je, da sta na italijanskem ozemlju prisotni dve slovanski jezikovni manjšini, ki sta stoletja živeli (in še živita) v položaju absolutnega stika1 z romanskim jezikovnim svetom: prva, številnejša, živi v vzhodnem delu Furlanije ob italijan-sko-slovenski meji in je torej neke vrste polotok, nadaljevanje slovenskega jezikovnega prostora, druga, številčno mnogo skromnejša, pa je hrvaška enklava v deželi Molise, ki ima značilnost jezikovnega otoka.
Prvi, ali bolje slovenskim narečjem v Furlaniji, sem doslej posvetila več raziskav, predvsem rezijanščini, a tudi terskim in nadiškim govorom; v njih sem obravnavala predvsem oblikoskladenjske posledice romanske interference (glej predvsem Benacchio 2002).
V tem prispevku se želim posvetiti moližanski hrvaščini in tudi tu osvetliti jezikovne (oblikoskladenjske) posebnosti, ki so se razvile zaradi romanske interfe-
Posrečeni izraz uporablja W. Breu (glej npr. Breu 2003, 28) in kaže na jezikovni stik v pravem pomenu besede, kot se pojavlja v položajih popolne dvojezičnosti, ko se isti ljudje izmenično poslužujejo dveh (ali več) jezikov. 33
Rosanna Benacchio: Slovansko-romanski jezikovni stik v moližanski hrvaščini ...
^ rence, predvsem pa se nameravam osredotočiti na tiste pojave, ki so prisotni tudi v W    omenjenih slovenskih narečjih v Furlaniji.
N Tako bomo lahko opazili, da je večstoletna izpostavljenost stiku z bližnjim
romanskim jezikovnim prostorom često privedla do podobnih sprememb na dveh ^    sicer genetsko sorodnih, a geografsko oddaljenih območjih. O
s ***
0 Hrvaške otoke v Molizeju sestavljajo danes naselja Acquaviva-Collecroce v    (Kruč), San Felice (Filič) in Montemitro (Mundimitar) .
2 Gre za tri občine z naselji na vrhu treh gričev, ki se nahajajo kakih trideset ki-
1 lometrov daleč od morja med rekama Trigno in Biferno, v pokrajini Campobasso. Nedaleč od tu, nekoliko proti jugu in onstran reke Biferno, najdemo na drugih gričih
N    občine, ki jih naseljujejo albanske skupnosti (Montecilfone, Portocannone, Campo-A    marino in druge); v preteklosti pogosto niso ločili med prvimi in drugimi. p Za razliko od Slovencev v Furlaniji, ki naj bi se naselili na sedanje ozemlje
i zelo zgodaj, med koncem VI. in začetkom VII. stoletja,2 so srbohrvaške skupnosti v f Molizeju prišle na današnje ozemlje v relativno bližnji preteklosti, po turških vdorih Pl    na Balkan v prvi polovici XVI. stoletja. To potrjuje tudi vrsta jezikovnih dejstev
1 (glej npr. Rešetar 1997, 31-33).
3 Selitveni val se je spočetka usmeril na mnogo širše območje od Mark do Apulije,
• vendar je močneje zajel predel med rekama Pescara in Biferno. Naselbine v Abrucih o so bile konec XVIII. stoletja že povsem italianizirane, v Molizeju pa so vztrajale 7    dalj časa: v XVIII. stoletju je bila slovanska govorica prisotna ne le v treh omenjenih
• občinah, temveč še v drugih bližnjih naseljih: Castelmauro, Tavenna, Mafalda, San
2 Biase, Montelongo, San Giacomo degli Schiavoni, Palata (Capaldo 1959, 59).
Selitveni tok naj bi izhajal iz verjetno obalnega ozemeljskega pasu, ki je ločeval čakavske govore severno od Cetine od štokavsko-jekavskih govorov južno od Neretve (na severu je bila čakavščina, na jugu štokavščina oziroma jekavščina) (Capaldo 1959, 60-61). Tudi v tem primeru podpirajo hipotezo jezikovna opažanja, predvsem pripadnost moližanske hrvaščine štokavsko-ikavski skupini.
Ä Ä Ä
Moližanska hrvaščina, ki se označuje tudi kot moližanska slovanščina ali z novejšo skovanko slavizanščina, "slavisano" (W. Breu, Piccoli 2000), je za govorce preprosto "naš jezik" ali "nanašu".3
Danes je položaj moližanske hrvaščine zelo šibak in negotov, vsekakor mnogo bolj kritičen kot položaj Slovencev v Furlaniji.
Predvsem je v omenjenih krajih zelo malo ljudi: Acquaviva in San Felice štejeta vsak okrog 800 prebivalcev, Montemirto pa le polovico tega. V Montemirtu in
2 Sočasno s selitvami južnih Slovanov. Več o tem v delu Benacchio 2002, 19-20.
3 Podobne oznake so razširjene tudi v slovenskih narečjih v Furlaniji, tako v Reziji - "po näs" - kot v Terski dolini - "po našin".
34
Rosanna Benacchio: Slovansko-romanski jezikovni stik v moližanski hrvaščini ...
Acquavivi govori moližansko hrvaščino le 60/70 % ljudi, še mnogo nižji je odstotek ^ govorcev v kraju San Felice (ne več kot 10 %).
Skromne so tudi pobude, ki naj bi zaščitile to jezikovno dediščino, še posebej,
če jih primerjamo s tistimi, ki se udejanjajo med Slovenci v Furlaniji.
Po dogovoru s hrvaško vlado je zagotovljen pouk hrvaškega knjižnega jezika v nižji srednji šoli, vendar ne moremo trditi, da je s tem ohranjanje domačega slovanskega govora lažje, saj ta pouk prispeva k izgubi značilnih potez tega govora. Prav zaradi tega niso vsi domačini nad njim navdušeni. Podobno se dogaja, to smo videli, tudi v Reziji (in v manjši meri tudi v Terski dolini), kjer sprejemanje krovnega jezika znotraj skupnosti ni samoumevno, ampak ga spremljajo konflikti.
V šolah, predvsem v osnovni šoli, poučujejo tudi moližansko hrvaščino, vendar    p. so zaradi nizkega števila rojstev oddelki pogosto kombinirani; jasno je, da staršem taka organizacija šole ni pogodu in da torej raje vozijo otroke v šolo drugam, kjer pa je pouk zgolj italijanski.
Če odmislimo zbirke ljudskih besedil, je publikacij v moližanski hrvaščini le malo, čeprav smo v zadnjih desetletjih priča poskusom literarnega in še zlasti pesniškega izražanja, ki se objavljajo predvsem v mesečniku "Comoštra".4 >
Poleg te revije gre med novejšimi publikacijami omeniti le slikovni slovarček za otroke osnovnih šol in izdajo, ki prinaša fotografije in risbe orodja s komentarjem v moližanski hrvaščini (Sime do simena).
V skupnosti torej ne najdemo tiste bogate literarne, predvsem pesniške produkcije, ki je značilna na primer za rezijanščino. Prav tako manjka tudi izročilo cerkvene rabe, ki je danes tako razširjeno med Slovenci v Furlaniji.
Ne glede na vse to so ljudje na svoj jezik zelo navezani in gledajo na današnje stanje z zaskrbljenostjo in obžalovanjem.5
Negotov položaj moližanske hrvaščine se zdi povezan predvsem s skromnim številom govorcev. Če pomislimo, da živi danes v Reziji okrog 1300 govorcev domačega narečja, v Terski dolini okrog 2000 in v Nadiških dolinah okrog 7000 (Be-nacchio 2002, 65 sl.), lahko v grobem trdimo, da je hrvaška manjšina kar petkrat manjša kot slovenska manjšina v Furlaniji.6
Ne samo to, tudi prisotnost mnogo številnejše in strnjene slovenske skupnosti
SI
h«
Revija z albanskim imenom "Camastra" objavlja besedila v moližanski hrvaščini in v albanščini. V preteklih desetletjih je kratek čas, od leta 1967 do 1970, izhajal tudi mesečnik "Naš jezik/La nostra lingua"; revija je bila dvojezična (v moližanski hrvaščini in italijanščini) in si je prizadevala za etnični in jezikovni prerod moližanskih Hrvatov, ki se je začenjal v tistih letih.
Ta navezanost izhaja še iz starih časov in jo posebej pomenljivo izpričuje izročilo o znanem (in nesrečnem) predstavniku moližanske hrvaške skupnosti, Nicoli Neriju, ki je bil doma iz kraja Acquaviva-Collecroce in je poučeval na Univerzi v Neaplju, a so ga Bur-boni leta 1799 usmrtili kot italijanskega patriota. Vsakokrat, ko se je Nicola Neri vračal v svojo vas, je venomer ponavljal: "Nemojte zgubit naš jezik!" (Rešetar 1997, 82). Zelo verjetno so moližanski Hrvati bili vedno mnogo manj številni kot tisti v Furlaniji. Selitveni val "čez morje" namreč nikakor ne more zajeti tako velikega števila ljudi kot preseljevanje, ki je predstavljalo 'naravno' naselitev oziroma postopno razširitev na 'obmejna' območja. 35
Rosanna Benacchio: Slovansko-romanski jezikovni stik v moližanski hrvaščini .
^ na Tržaškem in Goriškem, ki je zaradi drugačnih zgodovinskih okoliščin7 ohranila neokrnjen občutek pripadnosti slovenskemu jeziku in kulturi in vseskozi vzdrževala tesne stike s Slovenci na drugi strani meje, je pozitivno vplivala na položaj in na različne načine spodbujala in podpirala varovanje jezika in kulture Slovencev v Furlaniji ter predstavljala trden, prepričljiv vezni člen med njimi in Slovenci onO    stran meje.
l ***
O
v Prehajam torej k analizi nekaterih jezikovnih (točneje oblikoskladenjskih)
n dejstev, ki označujejo moližansko hrvaščino in so vezani na romansko interferen-i    co, pri čemer se bom osredotočila predvsem na tiste pojave, ki jih zasledimo tudi v
slovenskih narečjih v Furlaniji. N Pri sklanjatvi gre v prvi vrsti opozoriti na izgubo srednjega spola: v moližanski
A hrvaščini so izvorni samostalniki srednjega spola povsem izginili in prevzeli ženski p oziroma moški spol po vzoru ustrezne italijanske besede, tako na primer: im. edn. i    mor, it. mare; mesa, it. carne (prim. hrvaško more, meso) (Muljačič 1973, 35).
Težnja po ošibitvi srednjega spola je prisotna tudi v rezijanščini. Razvidna je
predvsem pri samostalnikih, kjer dobijo množinske oblike srednjih samostalnikov
1 končnice ženske oziroma moške sklanjatve, vedno po vzoru ustrezne italijanske be-3    sede. Navajam oblike im. mn. jabulke (< jabulku, it. mela), jajce (< jajcë, it. uovo),
• jëzaravi (< jëzaru, it. lago).
o Podobne pojave zasledimo tudi v terskih in nadiških govorih (Pellegrini 1975,
7    462-463, Skubic 1997, 62). Še posebno pomenljiv je pojav 'femininizacije' edninskih
• samostalnikov srednjega spola, ki ga je za nadiške govore opisal Cronia v prime-
2 rih kot miesta (mesto) in brda (brdo, gora) (Cronia 1950, 324), ker povsem ustreza modelu moližanske hrvaščine.
Tudi izguba zvalnika v moližanski hrvaščini se zdi povezana z romanskim jezikovnim stikom, saj je v standardni hrvaščini ta sklon dobro ohranjen.
Podobno lahko imamo za posledico romanske interference tudi težnjo slovenskih narečij v Furlanji po opuščanju dvojine, ki je v standarni slovenščini dobro ohranjena.
Pri spregatvi so zagotovo vredne pozornosti oblike za pretekli čas. Znano je, da so slovanski jeziki izvorno imeli kompleksen sistem preteklih časov, ki so ga sestavljale tako nesestavljene (aorist, imperfekt) kot sestavljene oblike (perfekt, plu-skvamperfekt) in da se je ta sistem s prevlado kategorije glagolskega vida postopoma skrčil vse do ohranitve ene same oblike preteklega časa (perfekta/preteklika). Iz rabe so izginili ne le aorist in imperfekt, temveč tudi pluskvamperfekt, ker je bil sestavljen s pomočjo imperfekta pomožnega glagola. Izvorni sistem preteklih časov je obstal le v bolgarščini (in v makedonščini), svoje sledi pa je pustil tudi v srbohrvaščini in v obeh lužiških srbščinah.
Opozoriti moramo tudi na to, da je v jezikih, ki so v svojem razvoju skrčili sistem preteklih časov, najprej izpadel iz rabe imperfekt in šele pozneje aorist. Tako je
36
Bolj poglobljeno o tem Benacchio (2002, 63-64).
7
Rosanna Benacchio: Slovansko-romanski jezikovni stik v moližanski hrvaščini .
bilo na primer v ruščini, kjer je imperfekt zelo zgodaj izginil iz rabe, medtem ko se    ^ je aorist ohranil dlje. Isto lahko v splošnem trdimo tudi za druge slovanske jezike. V moližanski hrvaščini pa je, nasprotno, aorist povsem izginil, medtem ko je
imperfekt še dobro ohranjen. Naj navedem nekaj primerov: "Bihu na tata aš na mat" (Bila sta oče in mati), "Ova divojka restaša lipa, tuna ju gledahu ka biš naveče lipa do    7 onga grada" (Ta deklica je lepo rasla, vsi so jo gledali, ker je bila najlepša v tistem kraju) (Breu, Piccoli 2000, 421).
Zelo podobno se nam ta pojav kaže tudi v slovenskih zahodnih narečjih oziroma točneje v rezijanščini (v terskih in nadiških govorih namreč ni sledu o nesestavljenih oblikah izražanja preteklosti).
Tudi v rezijanščini je namreč podobno kot v moližanski hrvaščini aorist izginil,    p. medtem ko se je imperfekt ohranil, čeprav v veliko manjši meri. To se tudi sklada s stanjem v ustreznih standardih, saj je hrvaščina imperfekt nekako ohranila, medtem ko je v slovenščini povsem izginil.
SI
h«
V rezijanščini je torej raba imperfekta danes sporadična in v bistvu omejena na oblike bësë, diwasë, dujajaše, mësë, morësë, tësë, ki izhajajo iz glagolov byt > (biti), diwat (devati), dujajat (dohajati), mët (imeti), morët (moči), parajat (priha- o jati), tët (hoteti) (Steenwijk 1992, 138). V 19. stoletju pa je po pričevanjih, ki jih je zbral Baudouin de Courtenay, aorist še obstajal, čeprav je bil občuten kot arhaizem, imperfekt pa je bil še v splošni rabi, podobno kot je danes v moližanski hrvaščini (Baudouin de Courtenay 1895).
Še najbolj zanimivo pa je, da se je v obeh primerih, tako v moližanski hrvaščini kot v rezijanščini, od obeh nesestavljenih oblik preteklega časa ohranil prav imperfekt, kar je v nasprotju z razvojno težnjo slovanskih jezikov. Pojav gre vsekakor uokviriti v romansko interferenco.8
Na moližansko hrvaščino so verjetno vplivali sosednji italijanski govori "jadranskega pasu", kjer se daljni preteklik (passato remoto) le malo uporablja in ga podobno kot v italijanskih narečjih severno od Pada nadomešča bližnji preteklik (passato prossimo), medtem ko je v ostalih narečjih Abrucov in Molizeja nasprotno.
Podobno je v rezijanščini prav stik s furlanščino in bližnjimi italijanskimi govori (kjer je glagolska oblika za daljni preteklik, ki semantično ustreza aoristu, že zdavnaj šla iz rabe) privedel do 'zgodnejše' izgube aorista, medtem ko se je imperfekt, ki ga omenjene jezikovne variante redno uporabljajo, ohranil več časa.
Romanska interferenca naj bi bila vidna tudi na oblikoslovni ravni: vplivala je namreč na razvoj imperfektovega spregatvenega vzorca, katerega oblike so poenostavljene v primerjavi z izvornimi.
Dejansko se pri imperfektu v moližanski hrvaščini kaže ista težnja, ki je značilna tudi za romanski imperfekt, to je težnja, da se zanj ustvari spregatveni vzorec, ki se od vzorca za sedanjik ne razlikuje po končnicah (ki so enake kot pri sedanjiku), ampak po osnovi, ki je drugačna kot sedanjiška in se ponavlja pri vseh osebah. Naj
To podobnost med moližansko hrvaščino in slovenskimi narečji v Furlaniji je opazil že Rešetar v svoji temeljni študiji o slovanskih kolonijah v južni Italiji (Rešetar 1997, 135). O isti tematiki pišeta tudi Reichenkron 1934 in Breu 1993. 37
Rosanna Benacchio: Slovansko-romanski jezikovni stik v moližanski hrvaščini .
2
^    kot primer navedem enotno obliko gredahu za I. os. edn. in III. os. mn. pri različnih
6 vrstah spregatve (Breu, Piccoli 2000, 417-420).
N Take poenostavitve so značilne tudi za spregatveni vzorec rezijanskega imper-
fekta. Oglejmo si na primer za I. os. edn. novo osnovo na -ho, po analogiji z osnovo ^ za I. os. dv. in mn.; ta osnova dobi končnico -n (< -m) po analogiji s sedanjikom (je-O dehon < *jedeho-m). Za novejši čas naj navedemo še posplošitev osnove na -š- za S I. os. edn.. (tœson, poleg tœhon), pa tudi za III. os. mn. (tœsou), po analogiji z II. in L    III. os. edn. Prav te zadnje oblike predstavljajo že normo, medtem ko so oblike z
0 morfemom -h- občutene kot arhaizmi (Steenwijk 1992, 139).
v Tudi ta težnja se zdi v zvezi z jezikovnim stikom z romanskim svetom. V tem
smislu so pomenljiva opažanja Ja. Sedlačka v zvezi s podobnimi poenostavljanji, ki se pojavljajo v nekaterih srbskih, zahodno bolgarskih in makedonskih narečjih v trikotniku Sofija-Niš-Skoplje, torej na območju, ki je bilo v preteklosti močno romanizirano in je po mnenju mnogih raziskovalcev eno od glavnih območij na-A stanka romunščine (Sedlaček 1962, 53). O teh tematikah piše tudi Reichenkron p    (1934, 331-332).
1 V zvezi s spregatvijo naj končno spomnimo še na dejstvo, da so tako moli-žanska hrvaščina kot slovenska narečja v Furlaniji poleg imperfekta ohranili tudi predpreteklik, kar jih spet veže z romanskim jezikovnim prostorom.
1 Gre za obliko, sestavljeno s pomočjo preteklika pomožnega glagola "biti", ki 3    izraža dejanje iz daljne preteklosti ali preddobnost v preteklosti. Za moližansko hrvaščino naj navedemo vzorec "sa bi pisa, sa bi pisala" (sem bil pisal, sem bila pisala), "si si bi pisa, si bil pisala (si bil pisal, si bila pisala) in tako dalje. In še "Su bi sa
7 vazal brižne brižne (Poročila sta se bila revna revna) (Breu, Piccoli 2000, 421).
• Na enak način je predpreteklik tvorjen tudi v slovenskih narečjih v Furlaniji.9
2 Na primer v rezijanščini: "na jë muknula; an bil pusikal din fregul" (Obmolknila je; on je bil pokosil le mrvico), "na bila gala süsit kake büle wökul špojerta" (dala je bila sušit perilo okrog štedilnika) (Steenwijk 1992, 182).
Podobno tudi v nadiškem narečju: "Če sœm bila poviedala, j jala, jih je bila zapustila njih mat" (Če sem bila povedala, je rekla, jih je bila mati zapustila) (Baudouin de Courtenay 1998, 88).
In tako tudi v terskem narečju: "si tiela ja sniesti, če nisi biu paršou" (Pojedla bi ga, če nisi bil prišel) (Merkù 1980, 171).
Pri obravnavi skladnje se bom ustavila predvsem pri nekaterih posebnostih v zvezi z rabo naslonk, predvsem naslonskih oblik osebnih zaimkov za odvisne sklone (dajalnik, rodilnik in tožilnik) in sedanjiških naslonskih oblik pomožnika "biti".
Vemo, da za začetna obdobja slovanskih jezikov velja, podobno kot pri drugih indoevropskihjezikih, pravilo, da naslonke ne morejo stati na začetku povedi, ampak stojijo takoj za prvo besedo in se nanjo opirajo. Zato naslonke niso bile sklopljene z glagolom, s katerim so se vezale, in so lahko stale tudi daleč od njega.
9 V rezijanščini je izpričana tudi druga, bolj arhaična oblika, ki jo sestavljata imperfekt pomožnika "biti" in deležnik na -l ustreznega glagola. Tako na primer.: "či bëstë vïdïl ai miei tempi, si tratta del cinquanta, da muč jë bilu živine" (Če bi videli [dobesedno: ste videli] v mojih časih, gre za petdeseta leta, koliko živine je bilo). Glej Benacchio 2002, 86.
38
Rosanna Benacchio: Slovansko-romanski jezikovni stik v moližanski hrvaščini .
To pravilo, ki je dosledno izpričano v stari cerkveni slovanščini, se je bolj ali    ^ manj dosledno obdržalo v tistih slovanskihjezikih, ki so ohranili naslonke, z izjemo bolgarščine in makedonščine; slednji namreč izkazujeta podobne razvojne težnje
kot romanski jeziki. Tako v bolgarščini kot v makedonščini namreč drugo mesto v povedi za naslonke ni več obvezno in se zato naslonke postavljajo zgolj v bližino glagola in to ne glede na to, katero mesto zavzema glagol v povedi. Ne samo to: v $2 bolgarščini še vedno ostaja prepoved postavljanja naslonk na prvo mesto v povedi, v makedonščini pa tega ni več, tako da so naslonke lahko povsem normalno na samem začetku povedi, kakor se dogaja v sodobnih romanskih jezikih. Na primer: "Go gledam" (Gledam ga), "Ti gi davam" (Dam ti jih), "Sam došol" (Prišel sem) itd.
Zanimivo je, da se tudi v govorih, ki jih obravnavamo v tem prispevku in ki so    p. se razvijali v stiku z romanskimi govori, pojavljajo skladenjska zaporedja, ki niso v skladu s slovanskim vzorcem, ampak se približujejo vzorcem omenjenih balkanskih slovanskih jezikov ali, če hočemo, romanskim vzorcem.
Tudi v moližanski hrvaščini lahko naslonke zasedajo prvo mesto v povedi in so torej proklitične. Oglejmo si primere: "Kralj je vaza solda, mu hi da a je reka (Kralj    Z je vzel denar, dal mu ga je in rekel), "Je vazala nu koštanu, ju skorčala a ju verla u ju-šta" (Vzel je kostanj, ga olupil in ga dal v usta) (Breu, Piccoli 2000, 423). o
Isti besedni red je izpričan tudi za slovenska narečja v Furlaniji. Oglejmo si nekaj primerov iz rezijanščine: "sa diwa muko" (Daje se moko) (Steenwijk 1992, 196), "Ga ublikla?" (Ga je oblekla?) (Steenwijk 1992, 210).
Podobno tudi v terskem narečju: "mu je poviedala" (Povedala mu je) (Logar 1975, 56), "Se parbliža an zahleda" (Približa se in zagleda) (Logar 1975, 57).
In še primera iz nadiškega narečja: "Je bila na žena" (Bila je žena) (Baudouin de Courtenay 1998, 86), "Su ya vœrli dol" (Vrgli so ga dol) (Baudouin de Courte-nay 1998, 166).
V zvezi z zaimenskimi naslonskimi oblikami lahko v moližanski hrvaščini opazimo še eno značilno zgradbo, ki sploh ni značilna za slovanske jezike, je pa v govornem jeziku močno razširjena v italijanščini in to domala v vseh zvrsteh.
Gre za uporabo naslonske oblike zaimka pri "povzemanju" predmeta, direktnega ali indirektnega, izraženega s samostalnikom ali z naglašeno obliko osebnega zaimka, ki stoji levo, zunaj povedi. Na primer v moližanski hrvaščini: "Njevuu zenu s(u) ju uhitil flate" (Njegovo ženo je zajela jeza), "Men mi bolila mabača štomika" (Bolel me je želodec) (Breu, Piccoli 2000, 424).
To zgradbo zasledimo tudi v slovenskih narečjih v Furlaniji, kjerje nanjo lahko vplivala tudi furlanščina poleg bližnjih beneških narečij. Na primer v rezijanščini "Mlë to mi plaža" (Meni je všeč), v nadiškem narečju "Mene me na nič intereša" (Mene sploh ne zanima).
Ta skladenjski pojav, ki je v splošnem tuj slovanskemu jezikovnemu sistemu, zasledimo tudi v hrvaških istrskih govorih - na primer "Mene me boli glava" (Boli me glava), "Tebe č'u te za uši" (Za ušesa te bom) - in je izpričan tudi v bolgarščini - na primer "Na tebe ti kazach" (Rekel sem ti), "Tebe te izvikacha v direkciata" (Poklicali so te v direkcijo) - torej v jeziku, za katerega smo glede stave naslonk že ugotovili podobnosti z romanskimi jeziki.
SI
h«
39
Rosanna Benacchio: Slovansko-romanski jezikovni stik v moližanski hrvaščini .
^ Tudi v tem primeru, podobno kot v prejšnjih, se na obeh obravnavanih manjšin-
skih območjih pojavljajo jasne sorodnosti (ki jih pogosto zasledimo tudi na drugih območjih slovansko-romanskega stika) in nam kažejo, kako je večstoletna izpostavljenost stiku z romanskim jezikovnim prostorom privedla do podobnih sprememb na dveh jezikovno sorodnih, a geografsko oddaljenih območjih.
Nakazanim skladenjskim posebnostim bi lahko dodali še mnoge druge, ki S jih podobno pogojuje romanska soseščina in ki so izpričane predvsem v moližan-L    ski hrvaščini, a jih v taki ali drugačni obliki najdemo tudi v slovenskih narečjih v
0 Furlaniji.
v Pomislimo na primer pri pridevniku na primernik, ki se v moližanski hrvaščini
n    tvori opisno s prislovom veče (a sa veče lip do tebe", jaz sem lepši od tebe), na zvezo
1 predloga za z nedoločnikom za izražanje namernosti ("si bi mitan za jist", povabljen si bil jesti), na imensko dopolnilo v rodilniku, ki se obvezno izraža s predlogom do ("Fest do štoga Mikel", Praznik sv. Mihaela; "ključ do vrat", ključ od vrat, "ajar do
A   veselja", vzdušje veselja), in tako naprej.
p Dodatna analiza teh posebnosti, njihove pogostosti, obveznosti oziroma neob-
i    veznosti, pa tudi analiza drugih značilnosti moližanske hrvaščine, ki so prav tako vezane na romansko interferenco, a niso nujno prisotne tudi v slovenskih narečjih v Furlaniji, bi bila seveda zelo zaželena in umestna, da bi lahko ocenili stopnjo ohra-i    njenosti tega manjšinskega govora v primerjavi s slovenskimi govori v Furlaniji.
2 o o 7
1
i
Iz italijanščine prevedla Živa Gruden
Viri in literatura
Courtenay, J. Baudouin de, 1895, Materialen zur südslavischen Dialektologie und Ethnographie, I, Resianische Texte, gesammelt in den Jj. 1872, 1873 und 1877..., St. Petersburg.
Courtenay, J. Baudouin de, 1998, Materiali per la dialettologia e l'etnografia slavo-meridionale, IV, Testi popolari in prosa e versi raccolti in Val Natisone nel 1873 /Materiali za južnoslovansko dialektologijo in etnografijo, IV, Ljudska besedila v prozi in verzih, zbrana v Nadiških dolinah leta 1873, ur. L. Spinozzi Monai, Trst - Špeter.
Benacchio, R., 2002, I dialetti sloveni del Friuli tra periferia e contatto, Udine, Società Filologica Friulana.
Breu, W., 1993, Der Faktor Sprachkontakt in einer dynamischen Typologie des Slavischen, Slavistische Linguistik 1993, München, 41-64.
Breu, W., Piccoli, G., 2000, Dizionario molisano di Acquaviva Collecroce, Cam-pobasso.
Breu, W., 2003, Der indefinite Artikel in slavischen Mikrosprachen: Grammati-kalisierung im totalen Sprachkontakt, Slavistische Linguistik 2001, München,
27-68.
Capaldo, M., 1959, Slavi balcanici in Italia meridionale tra il VII e il XVI secolo,
4o
Rosanna Benacchio: Slovansko-romanski jezikovni stik v moližanski hrvaščini .
Sintesi storiografica e prospettive di ricerca, Contributi slavistici in riscordo    ^
di Carlo Verdiani, Pisa, 55-62. 7
Cronia, A., 1950, Contributi alla dialettologia slovena, Slavistična revija 3 (1950),    ^
321-326. c
Logar, T., 1975, Slovenska narečja (Besedila), Ljubljana, 56. 7
Merkù, P., 1980, O slovenskem terskem narečju, Slavistična revija 28/2 (1980),    $2
167-178.
Muljačič, Ž., 1973, Su alcuni effetti del bilinguismo nella parlata dei croati molisani,
Bilinguismo e diglossia in Italia, Pisa, 29-37. Pellegrini, G. B., 1975, Sul dialetto e sulla toponomastica della Val Natisone: a
proposito dei contatti linguistici slavo-friulani, Saggi di linguistica italiana,
Torino, 462-477.
Reichenkron, G., 1934, Serbokroatisches aus Süditalien, Zeitschrift für slavische Philologie 11 (1934), 325-339.
Rešetar, M., 1997, Le colonie serbo-croate nell'Italia meridionale, a c. Di W. Breu
e M. Gardenghi, Campobasso [Rešetar, M., Die serbokroatischen Kolonien    Z Süditaliens, Kaiserliche Akademie der Wissenschaften. Schriften der Balkankommission: Linguistische Abteilung, I, Südslawische Dialektenstudien, V, Wien, 1911].
Sedlaček, Ja., 1962, Ob osobych dialektnych formachjužnoslavjanskogo imperfekta,
Balkansko ezikoznanie 5 (1962), 49-55. Skubic, M., 1997, Romanske jezikovne prvine na zahodni slovenski jezikovni meji,
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana. H. Steenwijk, 1992, The Slovene dialect of Resia. San Giorgio (Studies in Slavic
and General Linguistics, 18), Amsterdam - Atlanta, GA.
SI
Slavic-Romance Linguistic Contact in Italy: Slovene in Friuli and Croatian in Molise
Summary
This paper analyzes the dialect of a Croatian linguistic island in Molise (in the villages of Montemitro, Acquaviva Collecroce, and San Felice). Following a sociolinguistic introduction, various linguistic characteristics are singled out that are connected to the long contact that this peripheral Slavic area has had with the Romance area (i.e., with standard Italian and dialects spoken in Molise): gradual loss of the neuter and the dual, preservation of the imperfect and pluperfect, violation of Wackernagel 's Law, clitic doubling, and so on. A comparison is made with another Slavic linguistic island in Italy: the Slovene spoken in Friuli.
Rosanna Benacchio
Sezione di Slavistica, Facoltà di Lettere, Université di Padova Via Beldomandi 1, I-35100 PADOVA rosanna.benacchio@unipd.it
41