411 Dopisi. Iz Stajarske. 0 — Pritožil se je unidan v „No-vicah" nekdo iz Ljubljane zavoljo bohoričice v šematizmu ljubljanske knezoškofije. Nam Lavantiucom še druga poje; ko bi nas šematizem v bohoričici tiskan bil, bi še veseli bili, tako pa, naj se nihče ne vstraši: Jazbec zz: Jasbetz; Jug zz: Jugg; Kočevar zz Kotschever; Pečovnik zz: Pet-schounigg; Čučko zz: Tsehutschko; Crepinšek zz: Tschrepin-schegg; Zupančič zz: Suppantschitsch; Zuža zz: Schuscha td. itd. Naš milostljivi knez in škof, ki so pri duhovnih vajah na Slatini pa tudi prj drugih priložnostih slovenščino tako vroče priporočevali, bi ji pač lahko veliko koristili tudi v tem, da prepovejo slovenskim imenom čisto nespodobno pisavo. Ne davajmo sovražnikom sami meča v roke! Iz Smohiika pri Marburgu 1. dec. D. G. — Po-toženo naj vam bo, drage „Noviceu kako nas naši domači ljudje čemijo po svetu; prinesla nam je namreč naša gadja sovražnica „Tagespošta" 30. p. m. novico, da celi spodnji Stajar zahteva nemške šole in nemške uradnije. To je toliko resnice, kakor da norec terdi, da samo on je čeden, drugi vsi pa so nori. Kako le more betvica Sloveno-gračanov tako prederzna biti in kaj takega pisati, ki je ravno toliko proti naši deželi kakor čern nohet proti celi roki! Kaj se pešica mestjanov in trohica njih častivcov podstopi celo deželo vladati? Resnica je sicer, da se nam grozno naprotuje in 412 da protivniki hrepene nam našo srečo podreti, pa mi upamo v pomoč Vsegamogočnega, in v pravico cesarjevo, in se nadjamo boljših časov; zato rečemo s kraljem Davidom: „sram naj jih bo, kteri nam hado želijo44, mi pa hočemo hvaliti Gospoda, ki je nam terdno voljo dal, ostati zvesti sinovi materi svoji! Iz Dvora na Koroškem 3. decembra, i — Od tistega časa, kar je naš skerbni hišnik gospod E. vsejal dobro slovensko seme na našo rodovitno slovensko zemljo, med tem, ko se je zdelo, da nekteri njegovih sodelavnikov spijo, ali se z drugimi poselstvi pečajo, ostane sovražen človek, da bi se kakor sam pravi „gefahrlichen Wiihleriuentt neprestrašeno v bran postavil, in priseje ljulke med slovensko pšenico, — od tistega časa je navstal pri nas prav ostuden prepir zastran slovenščine, ki je že veliko zvestih prijatlov razdvojil. Kaj je nam s to ljulko storiti? — Pustimo jo med svojo pšenico, — čistimo samo svojo pšenico, ki jo imamo za seme namenjeno, najbolj kakor moremo, in naša žetva bo dobra; dobra bo tudi naša pogača! Ne prepirajmo se z našimi protivniki, — to je le bob v steno, le bob, ki ne velja za pogačo našo! — Pa čujte ljubi naši kranjski braije! veste li: koliko jih je pri nas in pri vas, ki se za slovenščino potegujejo? Mislil sem, da jih je več, al pred nekimi dnevi Nem še le od nekega nemškutarja zvedil, da so na Koroškem 3, na Krajnskem pa je en sam. Tako uči statistika nemškutarska. Pa to ni ljulka, to so le prazne pleve, ki ne morejo zadušiti naše na dobro njivo vsejane slovenske pšenice. Naša slovenska zemlja je rodovitna, seme tudi verlo kaljivo, sejavcev, posebno na duhovnem polju, tudi dosti, ki se neprestano trudijo za dobro žetev. Delajmo tedaj, sejmo nevtrudljivo najpopred na svojem polji, vsak drug ravno tako, pa tudi na svojem brez vsejja prepira; terjaj mu svoje pravice, zahtevajmo skoz in skoz slovenske uradnike in ravno take župane, in pokazalo se bo samo po sebi, da ni ne na Koroškem ne drugod vse nemško; če pa tudi to naših nasprotnikov ne preveri , pa začnimo pridigovati povsod tudi po slovenski. To bo gotovo wargu-mentum ad hominem". Iz dolciiskc strani 5. dec. — g — V zadnjem listu ste nam prinesle ljube „Novicea preveselo novico, da so se je li pri mokro noski sodnii zapisniki v domačem, slovenskem jeziku pisati. Radovali smo se tega, da vam po pravici povem, iz celega serca, ker smo si mislili: hvala Bogu, da prisija enkrat sonce tudi pred naše slovenske vrata. Al žali Bog, kratko le bilo je naše veselje, ker zvedili smo za gotovo, da je po gosp. predstojnikih novomeške okrožne sod-nije in mokronožkega okraja gospodu, ki je gori omenjene zapisnike, kakor slišimo, samo v kazenskih preiskavah napravljal , raba slovenskega jezika ne le v kazenskih rečeh, temuč pri vseh urednih opravilih sploh prepovedana. Kar se tiče vzroka te prepovedi, pravita nek gosp. predstojnika, da je pri nas bila od nekadaj navada, v sodnih opravilih le nemški jezik rabiti, da so to navado više sod-nije poterdile in da jo je priznalo tudi visoko ministerstvo pravice z odpisom od 29. oktobra. Zaloraj, dokler ne pride od zgorej drugačna naredba, ima se, pravita, pisati vse samo v nemškem jeziku. — Žalostno je pač tako ravnanje, žalostno, da ne more žalostneje biti. Ce pojde tako, kailaj bomo dosegli svoje pravice! V7 lice diploma od 20. oktobra 1860 in patenta od 26. februarja 1861 sklicovati se na staro navado in ministerski odpis od leta 1850! Temeljne ustavne postave našega cesarstva so tedaj nič? Nič slovesne besede, ki so jih Njih Veličanstvo pred zastopniki avstri-janskih narodov s prestola govorili? Nič obstoječi kazenski red od leta 1854, ki v §§ 123 in 184 jasno zapoveduje, da se imajo zapisniki pisati v tistem jeziku, ki ga govori priča ali obilolženi. Pa če se že imenovana g. predstojnika, v ustavni Avstrii, terje deržita ministerskega odpisa, kakor cesarske postave, zakaj ne gledata na odpis sedanjega juinisterstva od 22. julija 1861, poslani visi sodnii na Mo- ra vskem, v kterem se ji na vprašanje, ali bi se smeli slavenske vloge reševati po slavenski , in s slavenskimi strankami napravljati slavenski zapisniki , jasno odgovarja, da „se to po izdanih temeljnih deržavnih postavah samo po sebi razumeva.44 Dokler tedaj že vsi drugi av-strijanski narodi veselo vživajo pravice, ki so jih Nj. Veličanstvo najmilostljiveje vsem enako podelili, samo nam Slovencom se ni privoščeno , da bi vsaj v najimenitnejših svojih zadevah, kjer nam gre za naše poštenje, za premoženje, za telesno svobodo ip celo za življenje, namreč v kazenskih zadevah vedili in slišali v svojem jeziku, kaj se piše in kaj dela. Pa še tudi na Slovenskem ni povsod tako. Saj slišimo že vendar in beremo od drugih strani, iz Ljubljane, Plauine, Senožeč, Verhnike i. t. d., da se dajejo brez vse obotave na slovenske vloge slovenski odgovori; slišimo celo, da je novomeška okrožna sodnija predloženo preiskavo s slovenskimi zapisniki končno rešila brez najmauje spodtike nad slovenščino; s kako pravico se je potem gosp. sodni predsednik v to reč vmešal? Ako se se sedaj zapreke delajo pravicam našega jezika v kance-lijah ondi, kjer uradniki ne znajo našega jezika kakor bi °:a imeli znati v svoji službi v slovenskih krajih, saj vendar ta zapreka nikakor ne more veljati tam, ker so uradniki možje, ki v slovenski pisavi svoje opravila ravno tako dobro opravljajo kakor v nemški, in to je spričala v omenjeni zadevi sama okrožna sodnija s tem, da jo je rešila brez vsake opazke, tedaj našla vse čisto v redu. S tem je spet in sicer službeno dokazano, da je naš toliko obrekovani jezik dostojno izobražen in sposoben za kance-lije, in v oziru takih dokazov se pač mora duti na gosp. Cernetovo interpelacijo odgovor, kakor ga terja ravno-p ravnost narodov in sposobnost našega slove n-skega jezika. Skor da je prav bilo, da gosp. minister ni odgovoril pred, in da se je primeril (a vmesni prigodek. Iz Sen-Peterske fare v Ljubljani na sv. Miklavža dan. — Prosimo vas, ljube ;,Novice"! da nam dovolite malo prostorčka, naj postavimo svojemu gosp. duhovnemu pomočniku Matiju Torkarju pri njihovem odhodu iz Ljubljane mal spominek v znamenje naše serčne hvaležnosti, ljubezni in spoštovanja, ktere so si v malo časa, kar so bili pri nas, s svojo gorečnostjo v cerkvi in v šoli, in s svojo zgovornostjo v pregladki, mili domači besedi na prižnici pridobili kakor malokdo. Zato kličemo za tfiimi: Dasiravno ste nam v zgodaj vzeti bo vendar nepozabljivo pri uas Vaše ime. Čast iti hvala Vam, preljubljeni Gospod! Sto sreč povsod Vam želimo, ter blagrujemo ovčice, ki bodo poslušale Vaših besed priserčnost in milobo! Da ste srečni po vseh Vaših potih za slavo Božjo in blagor domovine! V imenu farmanov. Iz Ljubljane. V pondeljek opoldne so se pripeljali Njih Velič. cesar iz Benetk v Ljubljano in po kosilu na železnici se podali naprej na Dunaj. Gospod nadvojvoda Ernst in gospod c. kr. deželni poglavar sta jih sprejela na kolodvoru. Iz Ljubljane. Govorica v našem mestu se sedaj že več dni mota okoli tistega roparskega umora , kterega smo omenili zadnjo pot, pa še okoli nekega druzega, po kterem je srnert storil pridni sadjorejec Grega Sedušak iz Tujnic doma, kteremu je kmetijska družba pred nekoliko leti sreberuo svetinjo podelila. Prišel je 77 let stari mož po opravkih v Ljubljano; v torek so ga na ljubljanskem mahu v tako imenovanem „farškem grabnu"* našli mertvega v vodi; preiskava je pokazala, da je bil vbit in sicer z nekim okroglim, gladkim, težkim kolom. Sinova njegova sta nek rekla, da je oče vzel kakih 12 golil, sabo, ko je iz doma šel; pri mertvem so pa našli le nekoliko papirnatih in srebernih desetič. Kdo ga je vbil, še ni dosihmal nobenega sledu. — Ze zlo pa leti sum na onega, ki je umoril neznanega človeka, kterega so na bizoviski cesti našli brez glave; al vjeli ga še niso, tudi glave še niso našli; zaperte 413 imajo nektere, po kterih se bo menda kotali kaj več zve-dilo, ker je ueki hlapec že marsikaj povedal, čeravno je v drugem zaslišanji nek spet zlo tajil. Keremarica na do-len*ki cesti pod Rakovnikom, kjer je zadnji večer s tistim človekom pil, na kterega sum umora leti, pripoveduje, da je umorjeni bil velik in močen, pa že postaren človek, — da je prišel iz Karlovca in da je znal slovanski, nemški in Jaški jezik. Kdo prav je bil, se še ne ve. — Tretja pa nekako drugačna prigodba iz življenja roparske in tatinske derhali ne je primerila pretekli teden tudi blizo Ljubljaue. Nekdo je vkradil kravo v okolici sv. Katarine in jo za majhen dnar proda! v fari Poljski; kupec pa je naznanil to svoji kantonski pospešiti v Ljubljani, ki ga jo kmali vjela ; dva služabnika sta ga z zvezanima rokama v Ljubljano gnala. Med potjo pri Udmatu, ker so po stezi blizo vode šli, se zakadi tat v kožuhu, kakor jo bil, v Ljubljanico ter misli preplavati na uno stran; al velika in dereča voda ga zgrabi in nese proti Selu, dokler se ne potopi; služabnika letita za njim iu kličeta ljudi na pomoč; al zginil je, da ni bilo ne nledu ue tirii po njem. — V četertek (menda zjutraj ob 7. uri) bojo o bes I i tukaj tista dva Laha, ki sta letos mesca januarji v tukajšni posilili delavnišnici s krivcem zaklala svojega tovarša, tudi Laha; eden Janez E., mesar iz Verone, je 41 let star, drugi delavec iz Mantove, pa še I* 28 let. Leta 1860 so vtaknili oba zavolj nemarnega živ-Kjottja z mnogimi drugimi laškimi lenuhi v tukajšno p osi I no