J. E. Bogomil
Dve luči
Bilo je dne 2L. oktobra I. 1550. Na Poljskem v mestu Prašniš so nesli k svetemu krstu dete. Dali so mu ime S t a n i s 1 a v. Bil je sin Janeza Kostka, povelj-nika mesta Zakročim, in Marjete Kriski (Kryski).
To dete je eno izmed tistih svetlih vzorov, ki se posvetijo na zemlji in ne ugasnejo niti tedaj, ko njih felesne ostanke sprejme v svoje naročje naša skupna mati zemlja. Koroaj se je to dete jelo razvijati, komaj se je začelo zavedati življenja, že je pokazalo toliko lepih čednosti, toliko srčne pobožnosti, toliko ponižnosti in krotkosti, da so njegcvi sorodniki gcvorili: »Zdaj je že angel;. gotovo bo kdaj še velik svetnik.« Ko je živel kot mlad redovnik v Rimu, je tako rastel in se dvigal v le-pem življenju, da je zapisal eden njegovih tovarišev: »Vsi, ki srao ga poznali, smo ga imeli že v življenju za svetnika; koliko bolj ga imamo šele po njegovi smrti!« In ko je la luč ugasnila za ta svet, je v sprejemno knjigo družbe Jezusove v Rimu k imenu »Stanislav Kostka« eden tam živečih redcvnikov pripisal besede: »V nebe-sih. Umrl 15. avgusta 1568.«
Ni še zašla ta zvezda, že se je narodil v bližini divnih gornjeitalskih jezer mladini nov vzornik, A1 o j -zij Gonzaga, angel v človeškem telesu, mladenič, žigar vzorno življenje je v ponos vsej Cerkvi. Ko se je ta blagi mladenič dne 21. junija I. 1591. spet vračal k svojemu Stvarniku, je tako mirno pričakoval zadnje ure, da je dejal njegov redovni predstojnik okoli stoječim sobratom: »Poglejte, ta govori o smrti, kakor bi bil to kak izlet v Fraskati.« Fraskati je mestece v bliiini Rima.
Tako mirno pa more ob smrti govoriti le duša, ki se zaveda, da je v dnevih življenja popolnoma dovršila svoje delo.
5
Sveti Stanislav in sveti Alojzij — dve Iuči, dva svetla vzora! Zgodaj sta zašla za ta svet, prezgodaj tta končala ... Ah, ne! Saj nista končala. Sveta Cerkev ju je dvignila na visoko mesto svetništva.   Mrfva sta te-
lesno, a njiju čednosti žive, svetijo in kažejo roladini pravo pot skozi življenje že skozi stoletja, in še jo bodo kazale, dokler bo na zemlji kaj zmisla za vse, kar je večnolepo in neminljivo.
6
Doživeli smo čas, ko praznujemo dvestolet-n i c o , odkar je Oospodov namestnik na zemlji, Be-nedikt XIII., prcglasil ta dva sveta vzornika za svetnika
v nebesih in za svetilnika nam, ki še blodimo po morju življenja. Hvaležni smo sveti Cerkvi za to milost. V hva-ležnosti se hočemo tema vzornikoraa pribliiati, hočemo njiju življenje čimbolj spoznati in iti za njima  Tudi slo-
venska mladina hoče priti do spoznanja, da starosti ne dela častitljive ne dolgo življenje in ne sivi lasje, ampak da velja brezmadežno življenje za sivo s t a r o s t.