0 šolskih vrteh. Govoril Vojteh R i b n i k a r pri občnem zboru društva učiteljev in šolskih prijateljev kraja Logatskega dnč 4. aprila t. 1. v Cerknici. Da bi se povzdignilo kmetijstvo in pomagalo ubožanemu ratarju, trudi se dan danes mnogo ljudi. V različnih zborih, društvih in knjigah prizadeva se, teoretično pomoči kmetskeinu stanu — večinoma pa vsa ta, včasih trudapolna dela, ostanejo, žalibog, v praksi neplodovita. Sklepi enket in društev ostanejo le prerndi edmo le na papirji — knjige se praše v knjižnicah. Izkušnja nas uči, da teorija ni in ne bode prinesla pravega sadii saina; če pa je združena s prakso — donaša stoteri sad. To se godi pri kmetiji. Uranega obdelovanja polja, senožeti, gozdov, kakor tudi pametne živinortje priuči se naš narod od svojih očetov; o boljših, novejših načinih teh del pa morejo večji, premožni posestniki raanjše in revne poučevati s tem, da izkušajo na svojih zetuljiščih novosti kmetijstva, naj si bodo potem seuiena ali obdelovanja ter tako uvedejo v svojim kraji, kar je dobro in kar dela našo uže izsesano zemljo rodovitnejšo. V jednej stvari pa more naše društvo, oziroma ljudska šola, neposrednje, dejansko delovati, z jedno pri nas zelo zapuščeno panogo kmetijstva pomagati ratarju — odpreti niu novi — skoraj nepoznani vir dohodkov, s sadjarstvom. S pravim poukom v sadjarstvu more si postaviti šola neizbrisljiv — ja večen spominek med narodom. Ako pa hočeino, da bi ta pouk bil uspešen, treba je, da se taisti v šoli teoretično — a še bolj praktično vadi. Oplenieničenje, obrezovanje, sajenje drevesec itd. to so spretnosti, katerih se je treba praktično priučiti. Praktičnega sadjarstva pa se v ljudski šoli moremo priučiti le v šolskem vrtu. V povzdigo šolskega vrtnarstva namenjen je moj današnji govor o šolskih vrteb. Ukaz ministra za uk in bogočastje z 20. avgusta 1870. 1. § 56., 5. odstavek veli: ,,Prirodopis se najpripravneje učf v šolskem, tako narejenem vrtu, da ustreza času in kraju". Šolski vrt v raestu, ali na deželi mora biti tedaj glede kraja različen — ker pa so kraji našega okraja skoraj jednaki, morejo biti tudi vrti gledč razdelitve in obdelovanja enaki. Poleg tega, da se na šolskem vrtu mladini razkazuje in da se uči spoznovati domači kraj, domačo naravo, naj se vadi ljubiti red, lepoto, spoštovati lastnino, delo, a posebno tudi prekoristnega sadjarstva in zeljenarstva, krasnega cvetličarstva, koristnega gozdarstva in kratkočasnega čebelarstva. Ako kdo potuje po našem okraji, čuditi se tnora, da v nekaterih krajih ni skoraj nikacega sadnega drevesa, ali, da so pač nekatera sadna drevesa, katera pa ne zaslužijo tega imena. Kaj je vzrok temu? V nekaterih krajih zaslužili so si ljudje o času, ko ni bilo železnice, veliko denarja z vožnjo. Živeli so dobro, vozeč blago od kraja v kraj, a dotna so pa pri tem popolnoma zanemarjali kmetijstvo, zlasti sadjarstvb. Ubogo sadno drevje ni jim donašalo leta in leta toliko, kolikor so si prislužili z vožnjo v jednem mesecu. Sadjarstvo bilo jim je tako rekoč nekaki nnebodigatreba". V drugih krajih zopet Ijudstvo, kjer si namreč ni služilo z vožnjo, ni poznalo vseh teh potreb, kakor dandanes. Kava, riž, dandanašnja obleka, davki, dragi delavci in posli — to so jim bili nepoznana reč, živeli so le s tem, kar so pridelali doma, oblačili se z domačo raševino. V takih krajih zasadili so — starčki — sem ter tje kako sadno drevo. Nikdo pa se ni trudil za pouk, kako se drevje sadi, plemeniti, vzgojuje in oskrbuje. Niso imeli veselja do te reči, in če človek do kake reči nima veselja, ne opravlja je ali če jo uže, pa jo opravlja le slabo in povrsno. Ko pa je vožnja ponehala in so do sedaj nepoznane potrebe zahtevale večje vsote, je naš kmet zanemarjeno svoje posestvo zopet bolj in bolj jel obdelovati. Gledal in izkušal je pridobiti z umnim obdelovanjem polja in živinoreje, da bi shajal, a sadjarstva, o katerem še pojma ni imel in ga še sedaj nima (izjeme so seveda povsod), ni si upal poprijeti. Nekateri kupili so pač v drugih krajih oplemeničena drevesa, vsadili jih na svoja zemljišča — a niso rastla. Nevešči sadjarstva niso vedeli, da je bil vzrok nerašče iskati znabiti v tem, da se ni vsadilo pravo pleme, da sc drevesca vsled slabe — premokre ali presuhe — nerodovitne zemlje, ali vsled mrzle lege niso prijela, ko so bila popred v zelo rodovitnej zemlji in v toplem kraji, ali da so se vsadila vsled nizke cene le slabo vkoreninčena, ali iz gozda prinešena, starikava, skrevljena, popolnoma nesposobna drevesca, ali, da so se pregloboko ali preplitvo vsadila i. t. d.; za vse to se niso zmenili, pač pa obsodili naše kraje, da sadno drevje ne raste tukaj. Nekaterim — znabiti sadjarstva veščim posestnikom, so se pa vsajena drevesca prijela, ia čez nekaj časa tudi donašala sad, pa otroci, žalibog, tudi odrasli, padli so na ta drevesa. oropali jih nezrelega sadja in polomili pri tem najlepša drevesa. Tudi ti posestniki izgubili so veselje do sadjarstva. To so bili nekaki vzroki, zakaj da je sadjarstvo v naših krajih na tako zelo nizki stopinji. Koliko vredno pa je sadjarstvo, mislim, da mi ni treba razlagati na obširno, vsaj nam kažejo oni kraji, kjer imajo mnogo sadnega drevja, koliko dobička jim daje. Nevednost v tej panogi kmetijstva moremo odstraniti, ako uredimo šolski vrt tako, da se mladina prav temeljito nauči praktično in teoretično sadjarstvo, zlasti pa vseh ročnosti, ki jih je treba pri vsem tem delu. Poleg teh ročnosti pa privadimo ljudi tudi spoštovati tujo lastnino. Zakaj nihče ne krade žita na polji ? Enako spoštovanje do sadnega drevja moramo vcepiti v mlada srca. Ko pa bode v naših krajih zasajeno mnogo sadnega drevja in bode vsak imel raznega sadja donaa na izbiro — ne bode ga nihČe kradel sosedu. V šolskem vrtu naj se kaže, kako se mora pleraeniti, vzgojevati, saditi in oskrbovati sadno drevje, tatn se naj vzbuja veselje do te prekoristne stvari, od tam naj ide množica popolnoma pravilno vzgojenih drevesec v narod, in prepričan sem, da se bode naše ljudstvo, ko boje in smreke v gozdu sadi le radi lesa, ne oziraje se na pozen užitek, veselo poprijelo sadjarstva, katero mu ne bode donašalo samo lesa, temveč tudi v kratkem času mnogo več vrednega sadja in mu zboljševalo do sedaj brezsenčne senožeti in pašnike. Ker pa se mora zenalja odpočiti ter se ne more na enem in istem mestu gojiti neprenehoma drevesca, kakor tudi, da se izsesana zemlja gnojiti mora, se učitelj na takih lehah lehko bavi s zelerrjadorejo. Kake zelenjave naj gojf — to bode učitelj uže sam po izkušnji izvedel; prizadeva naj si, da poleg starih, obče dobrih rastlin uvede v na"rod tudi novejšo zelenjavo ter v tem pouku vadi posebno dekleta, ker se pri nas le ženstvo bavi s tem oddelkom kmetijstva. Na šolskem vrtu naj se otroci uče tudi spoznavati lepoto narave in naj se vadijo lepega okusa, zato naj se na vrtu goje tudi razne cvetice. Cvetice so mnogovrstne. Nekatera je treba vsako leto sejati, druge je treba zasaditi le enkrat i. t. d. Ker pa cvetlično seme mnogo denarja stane, učitelj pa pri slabi plači in znani trdosrčnosti krajnih šolskih svetov ne bode veliko semen kupoval, sadil bode raji one cvetice, katere več let rasto in cveto. Med terai je v prvi vrsti kraljica cvetic — vrtnica. Vzgoja te cvetice ni ravno težavna, vsled mnogih vrst pa najbolj zanimiva. če je šolski vrt zelo velik, lehko se izkuša tudi nekoliko z gozdarstvom, da se seje razno gozdno drevje i. t. d., radi kratkega časa in nič drugega, pa se naj ima slednjič na vrtu tudi nekaj panjev čebel. Šolski vrt — po mojem nemerodajnem nmenji, naj bode urejen tako, da se nahajajo v njem 1. lehice za sejalnico; 2. lehice za pikiranje; 3. lehe za oplemeničena drevesa; 4. za otroke poizkuševalne lehe; 5. lehe za socivje; 6. lehe za sejanje gozdnih sadik; 7. male lehice za cvetice; 8. prostor za ulnjak. Za sejalnico zadostujejo 3 lehice, jedna je obsejana a dve počivati in se rabiti tedaj za zeleojarstvo. Za pikiranje zadostujejo 4 lehe, dve ste zasejeni, a dve počivati in se rabiti za zelenjarstvo. Za drevesnico določenih mora biti pri 51etni vzgoji 7 leh. Tekom let je 5 leh zasajenih, a 2 lehi zopet počivati — in se rabiti za zelenjarstvo. Za sočivje uporabijo se popred omenjene počivalne lehe; ako pa je vrt velik, se Iehko nekaj leh tudi za to določi. Za otročjo poizkuševalno drevesnico se lehko uporabijo lehe ob plotu.  . (Konec prih.)