št, 41. V Ljubljani, dne 13. oktobra 194s Leto XL
1 nočnim letalom
John se je dolgo v noč premetaval po svoji postelji in ni mogel ujeti spanca. Mučila ga je strašna radovednost. Jutri bo njegov rojstni dan, vstopil bo v šestnajsto leto. Toda ta dogodek sam po sebi ga ni razburjal, pač pa ga je spravil v radovedno zadrego njegov prijatelj, letalski pilot Mick Jones. Ko je bil popoldne na letališču in stikal okoli pilotov, hangarjev in prometnih letal, mu je Mick namignil, da ga bo morda presenetil za njegov jutrišnji rojstni dan z nečim, kar ga bo izredno razveselilo. Čeprav je John potem še
dolgo postajal v bližini prijatelja, se mu ni posrečilo, da bi bil zvedel kaj natančnejšega. Se celo se mu je odtlej umikal in se obnašal, kakor da ga ne vidi, oziroma da ne utegne pogovarjati se z njim. Le kaj prijatelj namerja? Čim bolj je John sedaj o tem premišljal, tem bolj so se mu kazale razne možnosti. Toda John je imel že dolgo veliko, tajno željo, ki se je pa ni upal izpovedati nikomur. Bal se je, da bi ga kdo ne zafrknil. V pogovoru z Mickom, ki je bil z njim vedno kakor tovariš, pa je večkrat po ovinkih namignil, kaj mu polni srce. Bog ve, če ga je prija-
telj Mick razumel? Morda vendarle in ga bo jutri —? Toda ne, John se ni hotel prepričevati še naprej, da mu bo Mick izpolnil njegovo željo, ker je vedel, da bo drugače preveč razočaran. Naj bo, kar bo: vse mora sprejeti veselega srca.
Obrnil se je proti steni in med tem, ko so mu oči obvisele na temni lisi na sliki, ki je bil na njej upodobljen bombnik v strmoglavem letu, je nepričako- J vano zaspal. Ko pa se je drugo jutro zbudil kakor vsak delavnik, mu je bilo spanja še premalo. Pomel si je oči in, ko se je dodobra ovedel, ga je spet za-
jela nemirna radovednost. Hitro je z obema nogama naprej — da ne bo nesreče — skočil iz postelje in šel v umivalnico. Med umivanjem si je veselo požvižgaval neko popevčico, ki jo je slišal na letališču od Micka. Minuto, dve in že je bil v kuhinji. Moral je pripraviti zajtrk zase in za očeta. Mati jima je umrla že pred leti. V jedilnici je pogrnil mizo in pripravil vse potrebno. Tiho in hitro sta z očetom popila skodelico dišeče kave in pojedla kos kruha, namazanega z marmelado. Nato John pograbil pripravljen sveženj šolskih knjig. Predno je zapustil sobo, je je še hitro vprašal očeta: »Čuj, očka, smem popoldne priti k tebi na letališče?« Čeprav je bilo to že skoro vsak dan običajno vprašanje, ga ni John nikoli pozabil, ker je imel očeta zelo rad. Ni želel, da bi imel oče v službi sitnosti zaradi njega in če mu ne bi bilo po volji, bi se bil sicer s težkim srcem vendar ubogljivo uklonil. Toda oče se je le posmejal in privolil. Johna že ni bi bilo več v hiši.
Johnov oče je delal že leta na letališču kot mehanik. Poznal se je z vsemi piloti in telegrafisti in se dobro z njimi razumel. Zavest usodne in odgovorne povezanosti v skrbi za pravilno delovanje letal, ki so vsak dan nosila s seboj dragocena človeška življenja, je družila vse osebje v tovariško družbo, v kateri je le redko padla mrka bese-
da. Pa čeprav si niso privoščili obilice smeha in prijaznih besed, je bilo v njih odrezavosti in jedrnatosti v pogovoru čutiti medsebojno privrženost in ljubezen do poklica. Tudi Johna so imeli vsi radi na letališču. Pa ne da bi kdo mislil, da zgolj zaradi očeta. Ne, John si je sam pridobil njih zaupanje s svojo razumnostjo in uslužnostjo. Bil je sicer vedno zraven, kjer se je kaj »dogajalo«, toda nikdar nikomur na poti. Resno in zvedavo si je ogledoval pestro življenje na letališču, kjer so pristajala največja letala iz vseh držav v Evropi pa tudi iz Amerike, Azije in Afrike. Tako je o letalstvu, pilotih, telegrafistih in njih naporni službi vedel toliko podrobnosti, da bi ga le malokateri vrstnik prekosil v tem znanju, Veselje do letalstva mu je bilo skoro bi rekel prirojeno. Ze od ljudske šole naprej je vedno sanjaril o njem in prenekateri večer mu je moral oče. ko ni bil v službi, pripovedovati letalske zgodbe. Pravljice o vilah, palčkih in škratih so ga dolgočasile. Počasi je John rasel iz otroka v dečka in danes je bil že postaven mladenič na pragu 16. leta. Vendar se mu doslej še ni izpolnila želja, da bi smel leteti. Oče ni dovolil, češ da mu ne sme prezgodaj »zavreti« kri, ker mora prej dokončati svoja učna leta. Pa vendar John je bil v svoji želji nestrpen.
(Dalje prihodnjič)
Model [adralnega letala
Konec.
Prevleka za nosilni ploskvi.
Za obleko sprednje in zadnje nosilne ploskve potrebujete nekaj indijskega molla, mehke in dolgodlake volnene tkanine, ki jo za skromen denar kupite v vsaki manufakturni trgovini.
Ker mora med rebri sprednje nosilne ploskve v sredini ostati odprtina, rabite zanjo dva kosa tkanine. Na delovnem načrtu preteklega tedna je bilo označeno s črtkano črto, kako mora biti platno urezano. Ravnajte se točno po navodilu.
Najprej prevlečete s platnom polovico nosilne ploskve, in sicer po dolžini, pri čemer prilepite oba konca, šele nato nanesete na sprednji in zadnji rob vsakega rebra lepila in pritis-
nete prevleko. Ko je to opravljeno, upognete spredaj in zadaj robove in jih prilepite na prednjo nosilno gred in na vrvico zadnjega dela. Enako postopate pri obleki repne nosilne ploskve, le da zadostuje en kos blaga. Temna ploskev zadaj (slika št. 4) je tudi prevlečena na vsaki strani s primernim kosom blaga.
Ko je model opečen in je vse na svojem mestu, pološčite vse blago z redkim loščem.
Oporniki
Model izgleda sedaj, kakor kaže večja risba. Treba je le še namestiti štiri tenke bambusove opornike od zgornjega roba »sani« do sredine prednje nosilne ploskve. Oporniki naj bodo na
konceh prirezani v obliki kaplje, ka< kor kaže slika v zgornjem desnem kotu. Pri nalepljanju nanesete nanje precej lepila, pri čemer pazite, da je ostri i ob obrnjen naznoter. Prirezovanje opornikov v obliki kaplje ima to pred-
startsit ne bo pravega uspeha. Daljše potet* pa dosežete samo s posebno startno napravo v obliki prače ali katapulta.
V ta namen si poiščite na večjem odprtem prostoru primemo mesto, kjer
nost, da je odpor lesa proti zračnemu pritisku pomembno oslabljen. Drugače pa kažejo vse naše risbe natančno, kako morajo biti oporniki pritrjeni.
S tem je model prav za prav izdelan. Kakor pač hočete, ga sedaj pobarvate ali prevlečete z aluminijevim bronom.
Start modela.
Kako boste model spravili v zrak in polet? Na prvem delovnem načrtu in tudi na sliki izdelanega modela ste morda opazili čisto spredaj na »saneh« majhen kavelj. To je startna kljukca, ki jo napravite tako, da pribijete na primernem mestu poševno v »sani« žebelj, ki mu s kleščami odščipnete glavico. Kljukca pa ni vedno potrebna. Komur bo model »startal« kar iz roke, je ne potrebuje. Pri takem startu poženete letalce z lahkim zamahom proti vetru poševno v zrak. Pogoj pa je, da stojite na kakšnem griču ali drugi vzpetini, drugače s tem preprostim
zabijete v zemljo dva krepka kola. Kola naj stojita tri do štiri metre narazen. Na oba kola pritrdite gumijasto vrvico enake dolžine. Izrežeta jo lahko iz avtomobilske zračnice in posamezne trakove spletete v vrvico. Startno kljukco zastavite v sredino vrvice ln potegnete model jadralnega letala tako daleč nazaj, kolikor gumijasta vrvica dopušča. Ko model izpustite, se bo vrvica skrčila in potegnila model za seboj. Naš model tukaj starta naravnost s tal, ker so koli z gumijasto vrvico visoki le 20 cm. Ta startni način je pač najmirnejši, ker je zrak v taki nižini skoro negiben »Odstrel« gre seveda vedno proti vetru in v majhnem kotu navzgor. Vse ostalo je razvidno s slike, kjer je model označen s štev 1, gumijasta vrvica s štev. 2—2 in s 3—3 oba kola. Start gre v smeri kolov.
So pa še drugi načini startanja, ki smo jih delno že v »Mladem Jutru« opisali.
Posetnice
I. L. Tuječ
Šofer Por I _ '
T. Oslar
Ugani jim poklic!
Nagraleni Jutrovčki v sinjih višavah
Gospod dr. Bape т krogu Jutrovčko* po končanem letenju
Radostno pričakovanje nagrajenk Jo-
trovčkov je doživela hudo preizkušnjo. Zaradi slabega vremena smo morali čakati tri dolge tedne, preden se je uresničila vroča želja teh mladih src.
V nedeljo zjutraj na vse zgodaj so se nagrajenci že jeli ozirati v nebo, ali bo veter ugoden, ali se nebo oblači, ali ne pada morda dež. Mala Verica iz Novega mesta, ki je morala že na vse zgodaj na vlak, je s strahom in upom ogledovala barometer in od treh zjutraj dalje ni več dala staršem miru; neprestano jih je izpraševala, ali bo polet mogoč ali ne. Prav tako se je godilo tudi Marjanu iz Novega mesta in Ivanu iz Slovenskih Konjic! Ostali nagrajenci, ki živijo v Ljubljani in bliže Ljubljane, so vsaj lahko v miru počakali, da se je jutranja megla dvignila in se je prismejalo zlato solnce ter jih zvabilo na ljubljansko letališče
Zbrali smo se v redakciji »Jutra« — vsi so prišli, le Nevenke iz St Vida ni bilo. Nestrpno smo jo čakali in gotovo je imela tehten razlog, da se ni ob določeni uri zglasila k sestanku, ko se je ves čas že tako neizmerno veselila poleta. Namesto nje smo dobili dijaka iz prvega letnika ljubljanskega učiteljišča, ki je že dolga leta in leta v krogu Jutrovčkov in je prišel spremljat svo-
jega ožjega rojaka Ivana iz Slovenskih Konjic. Gospod dr. Rape je prišel z avtomobilom po nas, ker pa nismo mogli vsd pod eno streho, je vozil za nami še avtotaksi. Na letališču smo se hitro razgledali in udomačili
Kakor povsod, tako so imele tudi tu dame prednost in prva je stopila v letalo mlada Vera Vriskova, dijakinja
Ivan te Slov. Konjic se vrača na zemljo

Mnogo mladih ljudi opazuje letenje srečnih nagrajencev
dri. reaL gimnazije r Novem mesto. Veselo nam je mahala z roko v pozdrav, ko se je letalo dvignilo. Z zanimanjem smo opazovali njen polet, dokler nam ni Hetalo izginilo izpred oči. Vsa navdušena se je vrnila iz zračnih višav, le o nečem se je bridko pritožila: »Prekratko je bilo!« To kritiko so po vrsti izrekli vsi nagrajenci, menda hi bili najrajši preživeli ves popoldan do poznega večera v sinjih višavah. Za Verico je stopil v letalo Marjan Jenko, dijak realne gimnazije v Novem mestu, o katerem smo vam že zadnjič povedali, da ima zbirko 1353 slik raznih letal. Ko se je vrnil s svojega poleta, je dejal, da ne bo tega gospoda dr. Rapeta nikoli pozabil, da mu bo vse življenje hvaležen in mu bo ostal ta dan v najsvetlejšem spominu. Za njim je sedel v letalo mali Oton Schônlieb, dijak 1П. drž. real. gimnazije v Ljubljani, doma iz Retij pri Trbovljah, kjer se solnce tako nerado pokaže. Otrok temnega revirja je ves navdušen užival, ko se je vozil kvišku proti solncu. Se bolj trden je postal njegov sklep, da se posveti letalskemu poklicu, ko odraste. Istih misli so bili tudi ostali nagrajenci. Za Otonom je vzel gospod dr. Rape v letalo Ivana Rudolfa, dijaka meščanske Sole v Slovenskih Konjicah. Veselo nam je mahaï v pozdrav in pozorno poslušal razlaganje gospoda dr. Rapeta. Najgloblji vtis nanj je napravil polet nad Savo. Vsak Jutrovček je letel kam drugam, ta nad Ljubljano, drugi proti Lazam, tretji nad Vevčami, proti Zalogu itd. Kot zadnji nagrajenec je sedel v letalo Andrej Roje, dijak meščanske šole v Litiji in oči so mu žarele od sreče, da se mu je izpolnila največja želja. Nihče nagrajencev se ni bal, nihče ni pomi-
cffl na kakršno bodi nevarnost, vsak
je videi le svetle strani letalskega športa in vsem je bilo žal, da je polet tak» kmalu minil
Med tem, ko so JutrovCki letali, Je krožilo nad letališčem privatno letalo gospoda Perkona iz Ljubljane, M je kazal razne drzne letalske akrobacije. Z občudovanjem so ga opazovale mlade oči in vsak izmed nagrajencev si Je želel, da bi bil postal kmalu sam pilot in da bi tudi sam zmogel take akrobacije.
Po končanem poletu so se Jutrovčki prisrčno zahvalili gospodu dr. Rapetu, ki jim je omogočil ta lepi doživljaj. Razigrane volje smo se vrnili v mesto, čas razhoda se je hitro bližaL Prve megle so že legale na vrhove planin in po prisrčnem slovesu smo se razšli.
Mali Oton se v Imenu vseh Jntrovdta»r zahvaljuje oboževane,mu dobrotniku
Manica:
Jurek in davksrlla
Ribniški Jurek je imel leseno bajtico in je moral, kakor pač vsakdo, ki premore kaj posestva, plačevati davek. Ker vsa hišica ni bila vredna bog ve kaj, je razumljivo, da tudi davek od nje ni bil velik. Ali še tisto je šlo Ju-reku le nerado izpod palca. Kaj rad je zamujal predpisane plačilne roke, zaradi česar pri davkariji ni bil posebno dobro zapisan.
Pa je naneslo, da je; bil neki dan v Ribnici živinski sejem. Jurek je stal tisto jutro pred bajtico. Roke v žepih, je metal mračne poglede tja na belo ce-
sto. Razmišljal je, kako in kje bi ujel kak dinar, kajti pri bajti ni bilo beliča.
V tem prižene po cesti nek premožen okoliški kmet štiri vole. Jurek je v nekaj skokih pri njem:
»Očka, ženete na semenj to lepo ži-vinico, kaj? Veste kaj, vzemite me za mešetarja (posredovalca). Rad bi kaj zaslužil. Tako sem suh kct goba na peči. Naj grem z vami. Saj pa hočem res tako hvaliti tele vaše voliče, da boste pri prodaji kar dvojno zaslužili. Ali velia?«
Kmet se pomuza: »No, pa pojdi!«
Jurek kar poskoči in se pridruži kme tu. Na semnju se potem res dobro drži. Hvaliti zna, o tisto pa.
Voliči so kmalu dobro prodani. Kmet ves zadovoljen odšteje Jureku kar čed-
no vsotico in še ga povabi na kozarec vina.
Jurek je zelo zidane volje. Ko spravlja denar, otipa v žepu poziv od davkarije. Kot poštenjak takoj napravi sklep: »V mestu sem, poziv imam v roki, denar v žepu — plačal bom tisto, kar prej ali slej itak moiam!«
Lepo se poslovi od kmeta in jo mahne na davkarijo. Ne pomisli pa, da so uradne ure že davno minile
Na davčnem uradu je vse prazno razen starega nervoznega davkarja. ki kar zeleno pogleda, ko prištorklja Jurek predenj in mu pomoli davčni poziv pod nos-
»Plačal bom, gospod davkar « »Kaj,« zagrmi stari gospod in že srdito šavsne po pozivnici in jo vrže ob
tla. »Še tiste redke čase, ko sploh kaj plačaš, še takrat, pravim, ne prideš o pravem času. Prikaži se jutri zjutraj ob osmih in — amen!«
Strašno se je razhudil nervozni gospod. Ali Jurek tudi ni kar takšen nič. Vsaj danes ne. Ima denar v žepu in prihaja iz gostilne.
Pogumno stopi korak naprej, nasrši obrvi, se mogočno izprsi in pokaže na tla:
»Gospod davkar. Prosim, poberite takoj ta papir, ki ste mi ga izbili iz roke! Ako ne, hočem pri tej priči napraviti nekaj, o čemer se vam niti ne sanja!«
Davkar ostrmi. Že seže po zvoncu, toda spomni se, da so uradniki in sluge že davno odšli. Torej ie popolnoma sa s tem človekom, ki je zmožen vsega.
Debelo požre vso jezo in gnev in se skloni po papir Nato molče sprejme od Jureka denar in mu napravi potrdilo. Ko pa Jurek že drži za kljuko, ga nenadoma vpraša davkar:
»No. Jurek, zdaj mi pa odkrito povej, kaj si nameraval napraviti, če bi jaz ne bil hotel pobrati poziva?«
»I, kaj — potem bi ga bi: pobral jaz sam«, mu zasoli Jurek in urno odide.
Dragi striček! Kako zelo si me razveselil s poslano knjigo, si niti misliti ne moreš. Bil sem tako srečen, da sem dobil knjigo od Tebe, katero bom čuval kakor dragocen zaklad. Ne bo mi Tvoja knjiga samo kot darilo, temveč tudi kot pobuda za nadaljnje delo. Odslej se hočem še bolj pridno udejstvo-vati pri Tvojih natečajih in se oglašati v »Mladem Jutru«. Pa tudi druge svoje tovariše bom skušal pridobiti za sodelovanje v »Mladem Jutru«. Želim Ti, dragi striček, da kmalu okrevaš in nam prav kmalu razpišeš nov tečaj. Do takrat pa mi bodi prav lepo pozdravljen! Zdravo!
Kranjc Ivan, Celje, I. razr. mešč. šole.
Kaj imam na svetu najrajši? Najrajši imam na svetu knjige. V njih najdem mnogo zanimivega. Zelo uživam, kadar čitam življenjepise otrok. Jako se mi dopadejo knjige »Bibi«, »Prigode malega Nonija«, »Noni«. »Mesto ob morju«, »Bravnov najmlajši« itd.
V vseh knjigah je napisano o »pridnih« dečkih in deklicah, ki niso bili hudobni, a so se jim vedno dogajale nesreče in so bili zato večkrat kaznovani Rada čitam tudi povesti, ki izhajajo v »Mladem Jutru«. Imam tudi kniige o sospodu Kozamurniku in podobne, kakor tudi potopise.
Seda i sem Ti na kratko orisala svoje najboljše prijateljice — knjige. Lepo Te pozdravlja Tvoja
Dagmar Škerl'. Hi j. II. ki. razr., Ljubljana, Resi jeva 13.
Dragi stric Matic! Danes se prvič oglašam v Tvojem kotičku. Vprašal si. kai pomenijo te tri sličice. Na vprašanje Ti bom tudi odgovorila.
Kmetski deček gre v šolo. S seboj nese steklen'co mleka in kos kruha. Med potio mu stek'enica pade na tla in se razbije. Mimo pride mestni paglavec in se smeje: »Glej nerodo kmečko, nrav mu je, da se je steklenica razbila.« Tudi pridna deklica vidi belo mlako. S sočutiem reče: »Ubogi deček, kako bo moral biti sedaj lačen!« — Pozdravlja Te
Primožič Vinka T. a drž. real. gimn. v Ptuju.
Dragi stric Matic! Ko se Je zjutraj na kolesu peljal neki mož v službo, je hotela nesreča, da mu je zdrknila iz nahrbtnika steklenica, v kateri je imel kavo za kosilo in se razbila. Takoj nato pride mimo poreden šolarček ter se iz srca smeji tej razbiti steklenici in razliti kavi. Ko pa je to nesrečo zagledala dobrosrčna majhna deklica, ji je bilo videti na obrazu, da je toplo sočustvovala z njim, ki bo zdaj brez kosila.
Te iskreno pozdravlja
Zlatka Grbčič uč. VI. razr. osn. šole Kraljice Marije na Dolu pri Hrastniku.
Dragi stric Matici Tudi jaz sem se udeležila Tvojega natečaja. Upam, da bo Imelo tudi moje pismo popoln uspeh.
Jurček se pelje zjutraj v šolo. Med potjo se mu odpre torbica in steklenica z mlekom pade na tla in se razleti na več kosov. Kmalu za njim pride Mihec. Zagleda na tleh razbito steklenico mleka in se škodoželjno nasmeje: »Danes bo Jurček brez ju-žine.« čez nekoliko časa pride Metka in se prestraši, sočutno vzklikne: »Joj, joj! steklenica z mlekom je razbita. Ubogi Jurček bo brez južine!« Potem nadaljuje pot v šolo.
Vlasta Košir V. razr. II. drž. dckl. šole v Ljubljani
(na Vrtači).
MED BLISKOM IN GROMOM
Ob počitnicah sem naprosil nekega posestnika, da bi smel delati na njegovem domu proti majhnemu plačilu. Posestniku sem rekel stric. Stric me je vzel k sebi in ker sem bil hitrih nog, sem mu marsikaj pomagal.
Prišel je čas košnje. Neko jutro me je prišel stric budit z namenom, da bi šla kosit. Jaz sem se skobacal iz trde postelje, ki pa Je bila zame takrat prav mehka, ker me ni nič kaj veselilo vstati in iti v hladno jutro.
Ko sva pokosila, sva pograbila in obračala. Trava si je hitro sušila, ker je bilo zelo vroče sonce. Ko sva šla domov k ju-žini, je bilo še jasno; ko pa smo šli popoldne po seno, se je pričelo oblačiti. Beli oblaki, ki so zjutraj stali bolj na obzorju, so se zdaj zgostili in postali temni. Hiteli smo na vso moč. še o pravem času smo naložili seno na voz in voli so vprav potegnili, ko so padle prve kaplje dežja. Bližali smo se vrhu hriba. Kaplje so postale gostejše in vsul se je gost dež. »Da vsaj ne bi bilo hujšega,« je omenil stric in hitreje pognal. Toda stričeva bojazen se je uresničila.
Zavel je mrzel sever. Namesto dežja se Je vsula iz oblakov toča. Nastopila je popolna tema, ki so jo razsvetljevali številni bliski in jo je glušil grom. Razpel sem dežnik, ki pa ni ubranil toči, da me ne bi tolkla po bosih nogah.
Dospeli smo na vrh hriba. Bliski so se
trgali tik nad našimi glavami, se izgubljali v daljavi ali pa se zapičili v prvo drevo. Voli so vlekli naprej, ne vedoč kam, ker jim je toča sula v oči. Padali so na kolena, vstajali, hiteli naprej na slepo srečo in zopet padali. Gazili smo vodo in drobili pod nogami točo. Poleg tega še mrzel veter in tako slaba pot, da je prenekateri-krat voz stal samo na dveh kolesih.
Bližali smo se vasi. Takoj, ko smo stopili na dobro cesto, je toča prenehala, sever jo je odpihal naprej in bliski so postali redkejši.
Po preteku ene ure pa je zopet posijalo vroče sonce.
Kotnik Stane, dijak IV. a razr. L drž. real. gimn. v Ljubljani.
NESREČEN IZLET
Neki deček se je pripravljal na izlet. V nahrbtnik si je pripravil nekaj jedi in steklenico limonade. Ker ni opazil, da ima nahrbtnik luknjo, se je odpeljal na izlet s kolesom. Med potjo mu pade steklenica iz nahrbtnika in se razbije. Neki deček je šel iz šole ravno mimo črepinj, ko jih zagleda, se hudomušno nasmeje in mu to nesrečo privošči. Za njim pride deklica, ko zagleda črepinje, se zelo začudi in deček se ji smili.
бегес Viktor V. razr. viš. ljud. šole, Slatina Radenci.
RAZLIČNE MISLI
Na nedeljskem izletu je Tuligoj, prijatelj dobre kapljice, izgubil steklenico vina. V božjo naravo se ne bo razlegalo: »juhej, juhej«.
Tomažka vodi pot mimo, zadiši mu po vinu in se mu obraz raztegne v zadovoljno muzanje. »Je pa že bolje mleko«, si misli. Tomažek Je namreč abstinent ln ne pije vina.
Metka gre tudi mimo, zagleda mlako razlitega vina in vzklikne z obžalovanjem: »Joj, kakšna škoda! Kako bi ta pijača našega dedka pokrepčala!«
Dragec Kocjančlč uč. I. razr. osnov, šole v Ljubljani.
Listnic» !**«»dmštva
Pozor, Jutrovčld!
Dijakinja V. razr. drž. realne gimnazije v Ljubljani instruira po zmerni ceni. Dijakinjo, ki sama zelo pridno študira, poznamo in toplo priporočamo. Naslov: T. B., Ljubljana, Sv. Florijana ulica 38/1.
Rešitev posetnic
Pisar.
Lončar.
Kovač.