"   », .ik.."    , TJ-
preteklosti, Manj uspehov pa je dosegel v prozi.
Šaškevvčeve težnje so naletele na velik vladni odpor, ki mu je odtujil njegove najboljše sodelavce in prijatelje. Jakov Ho-lovackyj (1814 do 1887), ki je bil od leta 1848. profesor književnosti in jezikov na vseučilišču v Lvivu, je leta 1867. zapustil Galicijo, se preselil v Rusijo in se porušil. Tudi drugi člen trojice, duhovnik Ivan Vahvlevič, se je izneveril svojemu narodu, stopil v poljsko službo in prevzel uredništvo Ruskega Dnevny-ka, ki so ga izdajali popolščeni Ukrajinci. Prav tako je prestopil na
rusofilsko stran nadarjeni lirski in epični pesnik in novelist Mykola Ustryjanovyč, ki je bil v mladosti član Šaškevvčevega kroga. V svojem narodnem prepričanju je vztrajal do konca grškokatoliški župnik in državnozborski poslanec Ivan Mohylnyckyj (1811—1873). Najbolj znano njegovo delo je epična pesem Skyt Ma-njavskyj.
Burno leto 1848. ni ostalo brez vpliva tudi v ukrajinskem delu Galicije. V Lvivu se je osnovala Holovna Ruska1 Rada (Glavni ruski svet), ki je prevzela politično vodstvo avstrijskih Ukrajincev. V svojem proglasu na narod je proglasila enotnost z ruskimi Ukrajinci in zahtevala ukrajinski jezik v šolstvu, v uradih, na sodišču in v cerkvi, razen tega pa razdelitev Galicije na poljski in ukrajinski del. Da bi omejili in zaustavili delovanje politične predstaviteljice Ukrajincev, so osnovali Poljaki proti njej Ruski Sobor. Toda ta poskus ni izpolnil nad, ker so se zdramili tudi prosvetni delavci. Na svojem sestanku leta 1848. v Lvivu so sklenili ukrajinski znanstveniki, da bodo delali odslej v prospeh svojega naroda. Dokaz za to so dali z ustanovitvijo Halyčko-ruske Matyce, da bi izdajala in širila med narodom ukrajinski tisk. Na tem sestanku so se ukrajinski kulturni delavci po dolgih razpravah odločili za etimologični pravopis. Kljub odporu močne struje, ki se je navduševala za cerkvenoslovanski knji-
^j.
rfib *,



*
...
1 »Ruska« ne pomeni »ruska« v današnjem pomenu besede, ampak »ukrajinska«. Moskevsko-ruski so pisali z dvema s.
Ivana Kobilca, V travi
ževni jezik, je prodrl predlog, da velja odslej za književni jezik samo narodna govorica.
Živahno politično delovanje je imelo posledice tudi na književni razvoj. Pojavili so se književni časopisi Zorja Halycka, Pčola i. dr. Reakcija, ki je nato nastala v Avstriji, je razpustila ukrajinsko politično reprezentanco in začela preganjati ukrajinski narod in njegovo književnost. Ukrajinsko izobraženstvo je začelo iskati oporo za avstrijskimi mejami. En del se je naklonil k ruski narodnosti in se imenuje staroruski ali »svjato-jurci« po katedrali sv. Jurja. Največ pristašev je imela ta misel med pravoslavno duhovščino. Drugi so videli rešitev galiških Ukrajincev v čim ožji zvezi z Ukrajinci pod rusko vlado in so se vztrajno borili proti temu, da bi ukrajinski narod utonil v ruskem narodu. V resnici ni bilo velike razlike med temi »narodovci« in »svjatojurjevci«, ker tudi ruskofilski svjatojurjevci niso dobro poznali ruske književnosti ne ruskega jezika. Na zunaj se je sovraštvo obeh struj najbolj jasno pojavilo v boju za abecedo in pravopis. Ruso-filska stranka je v začetku zmagovala in tako se je zdelo, da bo namesto ukrajinskega narodnega jezika zavladala v književnosti ukrajinske Galicije zopet cerkvena slovanščina.
Ali medtem so se začeli širiti v ukrajinski Galiciji spisi ukrajinskih književnikov iz carske Rusije, ki so imeli velik vpliv zlasti na mladino. V kratkem so postali Ševčenko, Kulis in Kony-skyj duševna last ukrajinske mlade generacije v Galiciji. Stroge cenzurne naredbe v Rusiji iz let 1863. in   1876. ter   večja   svoboda   v   Avstriji  na
149