Januš Golec: 1. nadaljevanje.KRUCI Ljadska povest po zgodovinskih virih. ' Dunaj sam se je tresel pred četami Krucev, ki so pustošile po Moravskem in radi tega je pričel cesar s T6kolyjem pogajanja, da pomiri nemirneže. Do pravega izmirjenja med Madžari in Dunajem sploh ni prišlo. Turki so podpihovali Tokolyja in mu obetali kraljevske svobodščine. Emerik se je čutil mogočnega glavarja reda vajene in z vsem potrebnim oskrbljene vojske, katera je posedala oporo doma in v inozemstvu. Turki so šli v mržnji do Habsburžanov tako daleč, da je imenoval sultan Emerika T6koly s posebno diplomo za kralja Krucev in mu podelil gospodstvo čez osrednjc Ogrsko. V znamenje nove oblasti je prejel: krono, zastavo ter buzdovan. Bil je Turčiji podložen »hospodar«, ki jc plačeval sultanu na leto 40.000 piastrov davka in mu je moral biti za slučaj poziva na uslugo z vsemi svojimi četami. Kraljevska čast, vojaška moč in s tem tudi preskrba z denarnimi sredstvi je bila najboljša nagrada Emeriku, ker je posluhnil častihlepje svoje žene Helene. Saj jc bila pravzaprav ona glava prvega kraljestva Krucev. Čisto varnega se kralj Emerik kljub povišanju le ni počutil. Ni si zbral stalnega sedeža, vladal je sedaj s tega pa zopet z drugega gradu v neprestani pripravljenosti, da udari na Habsburžane ali odhiti na pomoč turškemu sultanu. Davke in sploh sredstva v denarju in blagu so izterjevale bande Krucev od plemičev izven mcj Emerikove kraljevine, in od trgovcev, ki so vzdrževali kupčijske zveze med Budimpešto in Carigradom. Kaj je bilo bolj zapeljivo, nego klati, ropati, dobro jesti ter piti in za vse zločine žeti mesto krvniške sekire ali vrvi kraljevsko pohvalo in nagrado! Emerikova vojska je bila vdana kralju. Kaka iz-< dajstva, poneverbe ali pobegi se sploh niso dogajali. Kruci so bili celo po pojmih tedanjega kulturnega sveta na celem svetu edina tolovajska organizacija, ki je imela od zunanjega sveta priznanega kralja in kraljico iz tolikanj imenitnega rodu Zrinjskih, Tolpe Krucev, kojih člani so bili kmetje pod vodstvom plemstva, niso bile nastanjene po določenih garnizijah, utrdbah ali celo trdnjavah. Postojankc Kruccv so imenovali »tabore«, kojih lega nikakor ni bila navezana na višine. Kruci so taborili tudi po dolinah, gozdovih in celo po močvarah. Število krucevskih tabornikov je znašalo kvečjemu po 100—200 mož na enem kraju s pratežem v četverokotu krog taborišča. Nobeden tabor ni bil stalen. Poveljniki so prestavljali šotorišča po vojaški potrebi in življenskih prilikah. Obvcstila so prenašali Kruci s kresi, rogovi, ali tudi z osebnimi sli. Mnogo krucevskih taborov je bilo po današnjem Prekmurju, ker je mejilo njih kraljcstvo na Muro, in proti zapadu, kjer so vpadali na avstrijsko ozemlje. Krucem se Turkov ni bilo bati. Bili so si z njimi pobratimi in so prevzeli od njih uprav azijatske lastnosti tcr navade in med drugim tudi mnogoženstvo. Malodane vsak Kruc je posedal lastni harem kakor kak turški paša. Po taborih Krucev je krilatila ob količkaj ugodnih prilikah vsestranska razbrzdanost tcr nezmernost. Prirejali so plesne zabave, ki so bile seve združcne s pijančevanjem in so končavale z nečistovanjem najgrše vrste. Krucevanje pod zaščito lastnega kralja in samega turškega sultana je bilo za tedanje itak hude čase nepopisno zlo, ki se je vedno bolj ukoreninjevalo. Kako ne? Brezdelje, tolovajstvo in lahkoživnost je nekaj tako privlačnega, da bi jih zamogla zatreti tcr iztrebiti edinole dejanska vernost in ta je bila Krucem od zgoraj navzdol — španska vas! Kruce in Muropoljce je razmejevala Mura. Kljub Muri nikakor ni bilo zavarovano Prekmurje napram Prlekiji z neprestopnim kitajskim zidom. Na več mestih je vezal obe strani brod, celo most in prevoz v čolnih je bil itak v vsakdanji rabi. Muropoljci so zvedeli kmalu, kako so se lotili Kruci mesto Turkov lastne grajske gospode in so postali oni narekovalci javne usode osrcdnje Madžarske. Skoro gotovo bi se bilo razgibalo krucevstvo po štajerski strani Mure, da ni imelo prebivalstvo Murskega polja z Madžari kot sosedi tako bridkih izkušenj, kojih krutost so osvcževala vedno nova divjaštva v vpadih, pokoljih in v odgonu miroljubnih slovenskih kmctov v sužnost. Muropoljcem — sodobnikom naše povesti so bili v najbolj svežem spominu spori in krvavi obračuni med pomadžarjenimi Slovenci v Prekmurju in Štajerci. Posledice tch prepirov so vidne še danes in jih občuti prebivalstv.o ob obeh straneh omenjene obmejne reke. Da so vplivali dolgoletni nasilni obračuni radi struge Mure tudi na črnoglednost glede krucevstva od strani Muropoljcev takoj ob prvih pojavih, naj nam pojasnijo naslednja zgodovinska dejstva, ki še krožijo danes v ustnem izročilu po Murskem polju od Mure do Ljutomera in še dalje. Spori radi struge Mure, ki je delala ob porastu in razlivih veliko škode, so pričeli začelkom 16. stolctja. Takrat je bil graščak v Gornji Lendavi Tomaž Szechy. Posedal je ob Muri obširna posestva. Da bi zavaroval svojo posest pred poplavo, je pustil zavoziti onkraj Trnjevec na ogrski strani dve strugi, dve pa združiti z močnim poprečnim jezom. Te obrambne naprave so obrnile tok Mure na štajersko strar. Reka je začela izpodjedati najrodovitnejšo muropoljsko zemljo. Po vodi so odromale njive, pašniki, travniki in že je bila struga skoro tik pred hi- šami. Muropoljci niso upali seči po samoobrambi, zatekli so se po odpomoč k vladi. Štajerski cesarski namestnik se je pričel pogajati s Tomažem Szechy. Oholi in brezobzirni Madžar se ni zmenil za štajerske predloge. Mura je dalje ogrožala in odnašala Muropoljcem zemljo. Prošnje za pomoč so deževale v Gradec in radi tega je bil poslan od vlade 1. 1511. inžener z delavci na Mursko polje, da odredi na licu mesta gradnjo jezov, ki bi naj dali reki drugo smer in zabranili največjo škodo. Komaj so bili Muropoljci pod strokovnim vodstvom dva dni na delu, je pridivjal nad nje Szechy s svojimi oboroženimi hlapci ter podložniki. Delavce jc razpodil, inženjerja je odvedel s seboj v vcrigah. Nato so zgradili ogrski vojaki na štajerski strani nasipe. Po njih so nastavili topove, da se ni upal nikdo tja niti pogledati. Ko so bili vojaki gotovi z uirdbami, so prišli madžarski delavci s koši in motikami. Na štajerski strani so izkopali precej široke grabe, v katere so napeljali Muro. Po tem opravku so utrdili jez na ogrski strani še bolj in potegnili niže tega celo novega. Radi teh naprav se je obrnila Mura veliko bolj proti Muropolju. Količkaj naraslo valovje je izpodjedalo z vso naglico travnike in njive. V par letih so odplavale tri vasi: Pirovce, Pipovce in precejšen del sedanje Stare vasi. L. 1524. je poslala deželna vlada na neprestano sporno ozemlje komisarje. Komaj so se pojavili višji gospodje s prizadetim prebivalstvom ob Muri, je bil tamkaj tudi Tomaž Szechy v spremstvu vojaštva. Dtvoril je na Štajerce ogenj iz topov in pušk. Komisijo z Muropoljci je otel gotovega pogina le najhitrejši pobeg. Vlada je bila brez moči napram madžarskemu nasilju. Mura je opravljala svoje uničevalno delo naprej. Muropoljci so začeli braniti po možnosti sami svoja zemljišča pred deročimi valovi, a reki se nikakor niso smeli približati. Premožnejši kmetje so zabili dobrega pol kilometra od obrežja v zemljo močne kolc in navozili zasilne jeze, katere je odnašala količkaj narasla Mura, in razdrte obrambe je bilo treba graditi znova. Po zgledu gornjelendavskega gospodarja je nagajal Veržejcem Anton Banffy, graščak v Spodnji Lendavi, Vsled novih strug, nasipov, jezov in sploh obrambnih naprav ob celi prekmurski strani se je zoževala struga Mure vedno bolj. Voda se je razlivala pri najmanjših povodnjih po mnogo nižje ležečem Murskem polju in povzročala po njivah ogromno škodo. Mura je obiskovala tudi poslopja naših štajerskih vasi, kar je priklicalo kužne bolezni nad Ijudi in živino. V očigled vsakoletnemu po večkrat se ponavljajočemu obupnemu položaju so se pritoževali Muropoljei neprestano v Gradec in celo na Dunaj. Habsburžani se niso upali potegniti res krepko in uspešno za oškodovane kraje v zavesti, da bi si odtujili z oboroženim nastopom še bolj madžarske velikaše. Muropoljce so z najvišjih mest le vedno tolažili z izgovori, da nima vlada časa in ne potrebnega denarja: v resnici pa fi je manjkalo vsake resne volje. Ostalo je leta ter leta pri praznih obljubah in pri starem zlu, Mura jc podkopavalt.vedno dalje in porivala v najresnejšo opasnost celo Mu_sk_ polje. (Dalje sicdi)