Cena ednoga, drobca 10 fil.
Leto VI.	Maribor, 17. aug. 1919.	Štev. 31.
Političen list za Prekmurske Slovence.
Prihaja vsako nedelo.
Cena Novin je na letošnje leto brez Marijinoga Lista i kalendara Srca Jezušovoga 6 K, z tema pa 10 K.
Zdravo Marija!
Naše Novine so se pod Marijinim plaščom rodile pred šestimi leti. Prva številka je na lepi Marijin svetek, dec. 8. zaglednola svetlost sveta. Letos, meseca maica so je na smrt obsodili Marijini zaničevalci, boljševiški boga-tajci, a ukanili so se. Smrt jé'zadela nje, Marijino delo je pa znova v svet polüknulo, da ga z veselim krikom pozdravi: Novine na smrt obsojene smo se po Marijinih prošnjáh, na njeni god, gda se obhaja njeno radostno vnebo-vzetje preporodile i kak dugo bo svet stao, bomo tüdi me živele! glasi le pravico n j enoga božjega Sina, glasite ne-vstrašeno krščansko politiko.
Maticerkev obhaja zdaj osem dni gočLMarijinoga vnébovzetja. Naše oči se obračajo tá gor, kje ne bojov, ne trpljenja, nego samo réd, samo dobrota, samo zadovoljnost, samo i jedino blaženost. Kak nas toláži té navuk Materecerkvi! Živemo samo v nevoli, kraljujeta samo nemir i neréd na zemlji, obdája nás samo nezadovolj-nost. In v to Splošno nevoló se opira pogled nebeških visočin, na to grozno zmešnjavo se razprostira najbolj mile i najbolše matere plašč, vsa pobita srca boža Marijina roka! Se ne po-tolažimo, če si na to zmislimo! Bi dalje dvomili, bi dalje gučali: vse je zaman. — Nikdar ne! Dokeč dete ma mater, ma dobro mater, se ničesa nema i ne sme bojati. Mi pa ne samo da dobro, nego še najbolšo Mater mamo, takšno mater, štera ne samo da šče, nego tüdi more pomagati zato ka je z svojimi prošnjami vsegamogoča! To toliko pomeni, kak nas cerkveni očaki, vučenjaki i svetniki včijo, da
s svojimi prošnjami vse dobi od Boga! Mir sveta je zato tüdi v njene materne roke položen. Kraljica je ona neha in zemlje oblast, kraljevsko oblast ma nad obema, preobilno pomoč ponüja obema in jo tüdi deli, če se po -trüdimo za njo. Potrüditi,iti se moramo po njo! To vendar ne bomo želeli, da bi nam jo k postelji nosila, na šteraj se od nemarnosti vtegüjemo. Stanmo gor! Roke oklenimo, düšo odprimo z srcom, z čistim srcom pa prosmo njeno pomoč! Gotovo jo dobimo !
Novine so se preporodile! Pod Marijinim plaščom, pod njenim varst-vom, na njeni veseli god so zagledno^ znova svet. Ne spozabite se z toga, dragi Slovenci! Ostanite verni svojim Novinam, svojim krščanskim Novinam! Vzemite je kak Marijin dar! Vzemite je kak miloščo! Gledajte je vsikdar z zahvalnim srcom! Ne pozabite, da Vam jih je Marija sprosila! Ne pozabite, da so se na njeno prošnjo rodile in preporodile! Slovenci Marijinoga dani nikdar ne zavržite!
Lepše hvale dnesdén ne more dati krščenik, kak če šče samo krščanske časopise. Ležejše poti dnesdén ne proti nebi, kak ogibati se slabih časopisov. Največ laska prinesé dnesdén tisti navuk, šteri nam z rok zbije slabo čtenjé i nam dobro da v njé! Najbolje tisti časti dnesdén Marijo i jo tisti nasledüje, ki se ne-dotekne listov, šteri na vero njenoga božjega Sina to najmanj šo senčico mečejo. Več dobroga včini dnesdén tisti, ki razširja dobre spise, kak ki sirotam krűh deli, zato ka brez dobrih spisov srca otrdnejo, ž njimi se pa omehčijo i odprejo za uboge. Dobre spise širiti je düševno in telovno delo
usmiljenja; düševno, ár blodno düše spravlja z Bogom; telovno pa, ár srca pripravlja na vsmiljenje do siromakov.
To pa še mnogo drüga dobra prinaša dobro čtenjé. Dobri Slovenci! pol leta vam je to dobro menjkalo. Pol leta je lovio v svoje mreže pek-lenski düh vaše düše. Pol leta je napadao vaša srca, je naskakao-trdnjavo vašega verskoga prepričanja! A vse zaman! Vi ste stanovitni, nepremag-ljivi ostali!'Zavzet! neste dali božjega grada, svoje düše! Gladüvali i žejali ste le dobro čtenje pri bogato pre-stretom i naklajenom stoli, to je, kda so vam na küpe, brezplačno metali boljševiške novine — neste se jih teknoli! Zaistino pravi junaki ste bili, prišli ste neednok do roba man-trništva. Hvalim Boga, ki vam je to stanovitnost dao! Marijo, dobro mater pa prosim, naj vas obdrži v njej. Prido naime vučje med vas, nosili do ovčjo vuno. Prido novine, knjige med vas, štere do Slovenske ino do vam vse obetale, samo Boga nej. Po teh škrampljah jih lehko spoznate. Kak ste se bojlševiških Ogibali, ogib-ljite se vsaki drügih tüdi, štere neso krščanske. Mi vam že damo na znanje, štere so v Kristušovom dühi vrejene i štere nej. Penez za to že ne te davali, da bi goreh. Mačke v vreči ne bom odavao, pravico odkrito povem, vera če vam je ne trdna, je zgübljeno za vas vse. Zato pa v peč ze vsem, kaj bi vam vero majalo, slabih), da ovak ví pridete v njo. Ta peč pa to slabo stran ma ka človek nikdar ne more ž nje!
Po polletnom verskom preganjanji, štero je i mene na smrt obso-dilo, štero je brezštevilne grehe, ne-vrle prineslo v našo Slovensko kra-
Str. 2.
Leto VI.
NOVINE
jino, štero je rodilo več sűz kak vodnih kapljic vála v svojoj strügi naša srebrna Müra, po tom verskom preganjanji, štero vas je posili vleklo v kraj od Boga, kaj smem jaz drügo delati, kak vas, dragi rojaki, páli nazaj k Njemi pelati. V srci, znam, da ste njegovi ostali, ali vihár se li pozna na vas. Čeravno je drevo ostalo, veje je zlámano, listje potrgano na vaših düšah. Sunca potrebüjete i mira. Zato vam gučim zdaj od božjih rečeh dugši čas, ar v njih je tisti mir i tisto sunce, šteroga potrebüjete, naj si poškodovane düše zravnote. Odpüstite, ljübézen me goni! Pride réd tüdi -na novice, a prvo je to bilo potrebno.
Zdaj pa, vnébovzeta Marija, mati ubogih zatiranih Slovencev, ki so te že pred večimi leti za svojo mater zvolili i so tak postali tvoj narod, — vzemi slovesno hvalo za tvojo materno dobroto,
1. da si me rešila gotove smrti,
2. da si rešila Prekmurje never-nogá boljševizma,
3. da si nam sprosila narodno prostost in si nam
4, dala nazaj v roke krščanski tisk. Slovesno se ti vklanjam, nebeška kralica, v svojem i svojega ljüdstva imeni za té náštete i dríigS neštete dobrote i milosti, štero je tvoja materna roka trosila na nas, tvoje nevredne slu-žabnike. Hvalim te, Jezušova mati, mati mojega Gospoda! Do dna srca genjén ti spevam iz globoke zahvalnosti slavospev z tov močnov ob-ljübov, da vse včinim, naj slovenski narod za vsikdar ostane tvoj narod. Slovenci! to je naša hvala Mariji, da^ ostanemo njeni narod!
Maribor, 15. avg. 1. 1919.
Klekl Jožef
. i vp. pleb.
Prekmurskim Slovencom na znanje!
Dragi rojaki! Naslednje vrstice, štere najdete v »NOVINAH«, so vam na pomoč i troši popisane. Tolažiti ščemo, kak dobra mati svojo jočečo deco. Deca ste lüblene Slovenske matere, slavne Slovenije, štera prebridke skuzé morete točiti. Slovenija vam je posüšiti šče, zato se obrne do vas s tem tolažilnim listom. Poslüšajto jo, potrta srca, poslüšajte jo vsi mladi i stari, katoličanci i eva-geličanci, bogati i Siromaki, vsi ste njéni, nad vse vas razprestero svoje
materne peroti, zato ka ste vsi njena deca, zato ka ste vsi Slovenci. To ste! Bog, ki je stvoriteo vsega bitja na zemli, brez koga se list ne gene na drevi ne spadne kapla Hišice ščipki na cvét, ne zabmi žü-žavka, ne skoči zverína v gošči z svojega ležišča, te Bog je tüdi vaš oča. To vas je včila vera, to vam je pripovedavala sunce i cela naráva, natura. Sté verovali ví to? Neste smeli. Za Slovence neste se smeli imenüvati. V greh so vam šteli lüdje tisto, ka sam je Bog zapovedao spoznati, da ste najme Slovenci. Nate smeli nikde glasno povedati, da je vam tüdi tisti začetnik, kak drügim narodom; kda je Slaviček, stvarica boža toti, a li nèma stvarica, kak pravite, po domačem, kda je Slaviček ne popevao nikdar drüge pesmi, kak svojo, na štero ga je njegov stvoriteo navčo, te ste ví ne smeli, ví, razumno, pametno bože stvorenje z svojega jezika püstiti tisto pesem, tisti guč, na šteroga vas je te dober nebeški Oča navčo, slovenskoga. Nema stvar je mela pravico do svojega maternoga jezika, ví, nemrtelno düšo ima-joči Slovenci pa nej. Lagati so vas včili, naj pravite, da ste nej Slovenci, v greh so vas napelóvali. Vašo deco, i vas so po šolaj kaštigoli, če ste po maternom jeziki kaj povedali. Pri sodniji so vas sodili, da ste nej razmeli, v šoli vas včili, da ste nej zastopili, v cerkvi vam popevali pa včasi še predgali i molili, da bi se tem menje božega blagoslova na vas zgrabüo, v tüjem jeziki. Bili ste »vonječi t olje« povsod. Poznali so vas samo te, če je trebelo votume davoti. Naj voš glas dobijo sovražniki vaši, so se do vaših poštenih hiš še priprli, obiskavali so vas, v roke vam segali, pečenke plačüvali, vino točili, banke v prgišče tiskali — pokvarjali so vas, podküpavali, podmitavali so vas, naj vaša düša oslabi naj za Judašov groš pozabi vse krivice i oda vse pravice. — Žalibog, bili so, ki so se krmili z Judašove kopanje! Bili so odpad-niki, zgrizti, odreski. Bio je med vami črvivi Sadi Bili so, ki so se sramü-vali, da so Slovenci, ki so sovražili svoj lastni narod, svojo lastno mater, mater slovensko, štera je nekdaj z punov lübeznostjov šepetela nad nji-hovov zibelkov; »dete moje« pa njimi nüdila svoje prsi, svojo krv. Vzeli so je, a zahvalni neso bili za nje", zatajili so svojo lastno krv. Naj bodo pozableni! Črvivi sad ne sliši k nam 1 Naj ido, kam je zmirom srce vleklo, Želemo njim srečno pot! To pravimo od tistih, ki neso šteli spoznati svoje narodnosti, ki so, čeravno rojeni Slovenci, vendar najvekši, zagrižen! njegovi sovražniki bili. Teh ne potrebüjemo!
Med odpadniki pa tüdi takši so, ki neso znali, neso prerazmeli, ka je njihova pot blodna. Tak so je včili, v takših drüžba/ so živeli, ka so ne
mogli zavedni Slovenci postati. Čütili neso z nami, a preganjali so nas tüdi nej. Bili so sad našega sadov-njaka, a bili za nas loški sad, loščina ga je rodüa, vživoti nemo ga mogli. Tem odpüstimo. Te zovémo! Od teh Želemo, naj popravijo, kaj so pokvarila naj nadomestijo, kaj so zamüdili. Slovenci naj bodo, Odkriti, zavedni, stepajo naj znami v ednom redi, mi njim ne odtrgnemo svoje roke, podpirali moje, vodili moje. In kda obečamo, da njim njihovega prejšnjega zeblojenoga nenarodnega življenja ne bomo na oči metali, odločno zahtevamo od njih, naj ne gledajo več nazaj tá, odker so prišli, kak Židovje na mesene piskre v Egipti. Maščaga starih časov more popolnoma pozabljena, streblena biti s površja prekmürske Slovenske zemle.
Za temi dvoje vrste odpadniki pride lüdstvo, prideš ti, dobro, slovensko prekmürsko lüdstvo, šteroga se je strupeni düh zdajšnjega pokvarjenoga časa ne mogo doteknoti. Tebe si postavimo zdaj pred oči, mantr-niško lüdstvo, lete nagovorimo, slovensko pokolenje v Prekmurji, štero si v velikoj večini verno ostalo materi Slavi, materi Sloveniji. Odpad-nike, Judoše melo si, na tvojem krili so zrasli, tvoji žüli so je redili, tvoji trüdi v svilo i zlat oblačili. A ti nesi šlo za njimi! Ostalo si prosto, ostalo si verno! Zajokalo si, kda si vidlo, kak te trgajo lastni sinovi, kak te zametavajo lastne hčeri, kak te tajijo preživlenci lastnoga tela, a kriš na-loženi ne te je podro, jarem, v šteroga so te vpregli, ne te je vmoro. — Ne dobro lüdstvo, jokalo si i se vü-palol Zakápali so ti pravice i ti si je zgroba še čakalo nazaj 1 Najbolše sinove ti je požrla Vojna krivica, kr-vaveli i vmrli so za tüjo srečo, pa nesi obvüpalo. Pred očmi si melo samo zasmeh, na hrbti bič; branili so te zaničavanjem, napajali z pre-ganjanjem, kratkočasili z práznim obetanjem, i ti li si ostalo, kaj si bilo, kak te stvoro, Večni, ostalo si slovensko lüdstvo! V temnice so zaphati, ki so te branili, na smrtikoli, ki so te büdili, kamen na cesti, v šteroge se vsaka noga potegne, je vekše poštenje meo kak tvoji voditelje, pa ti li nesi je odstavilo, pa ti li si je bogalo, je podpiralo, je rešilo z trplenjom in nevornostjo lastnoga života. — Dobro lüdstvo, prišla je zdaj plača za te. Bog, ki te je za Slovence stvoro, ki de ednok račun brao od tebe kak Slovenca, — kak vsaki človek tak ma tüdi vsaki narod nalogo od Boga naloženo, štero more rešiti — te Bog je poslühno tvoje goreče iz krvavečega srca prihajajo^ prošnje — zgledno se je na tvoje jojé, na tvoje gorje kak nekda na tlačeno izraelsko lüdstvo v Egipti pa poslao ti j e rešenj e. To ve selo vejst, glas preradosten tvojega rešenja ti naznanja tvoja šlo-
Leto VI.
NOVINE
Str. 3.
venska mati, mati Slovenija. Prekjezeroletn o robstvo konec jemle. Pariška mirovna konferenca ne se spozabila tvojega robstva, prikapčila jé tvojo slovensko Krajino k slovenskomi orsagi k Sloveniji v Jugoslaviji! Veseli se dobro slovensko lüdstvo, vüra tvoje slobode je odbila, vernost tvoja je plačo dobila! Zajovči Prekmürec! Radostno prepeva] in hvali Boga, ki ti z rešiteo ov nezračunano dosta dobroga da.
Kaj je Müra šepetala?
Müra je zašepetála:
Strüga moja zlato vala .. . ali so vam vrele, znam, odket ga prineso váli ? . . .
Tü kre moje levé stráni
rod prebiva, rod pregnáni.. . jokat se je hodo v mene.
Z večstoletne grozne teme Njegve suze so zlato,
ki ga skrivam pod vodo . . .
Müra je zašepetála:
Kelkokrat sem z mesta vstála, popravila redno zemlo . . .
Tiste ki slobodo jemlo v svojem srdi sem iskala, ka bi njim na znanje dala:
Ne me večni záto stvoro, da bi val moj brate lüčo,
Jaz vezanje sem za nje ki kre strani mi živé.
Kaj poznani rešenje?
Naj na to pitanje odgovorimo, moremo vam prle pred oči postaviti, ka nemate i ka mate zdaj.
Prekmurci, v svojem maternom jeziki nemate zdaj nikaj, v Jugoslaviji bote meli vse. Vse šole, vsi uradi (kivotal), pošta, železnica, vse bo slovanske. Lepa Slovenska večstoletna iména naših vesnic nazaj dobimo. Ne de več Bodőhegy nego Bodonci kak je vsikdar bilo; ne do vam deco pobijavali, če slovenski reč spregovori, slovenski de se včilo i pisale, slovenski bo" gučo zvami vsaki gospod, svecki i cerkveni. V cerkve nazaj pride slovenščina Odked je strána, Dobrovnik, D. Lendave ta prova čüli slovensko predgo, ka sta že več petdeset let nej.
Nemate zdaj nikaj svojega. Man-tráte se za tühince; njiva je nej vaša, porcije ne plačujete od nje, zato ka sliši ves vaš grünt židovskoj boljše-viškoj vladi. Če vmerjete, deca ne
herbajo vašega grünta, na nje spisali ga nemrete, nemrete ga küpiti, ne odati, mučite se za ropare, lumpe, tolvoje, ki vam vero ščejo dolspra-viti, ki vam svete podobe terejo, ki nam katekizmuše z rok trgajo, ki vam pope zapirajo, ki ne dovolijo, da bi vam deca samo edno reč čüla od Boga. Jugoslavijo ne ravnajo takši roparje. Tü vera prostost živa. Zdaj se pogaja vláda z rimskim Svetim Očom, ka da vse pravice katoličanom, kak drügim vereizpovedam. Evangeličanci se ne smejo boj eti za svojo vero, ne de njim je Jugoslavija je-mole, kak so njim jo boljševiki i kak so to lagati sovražniki.
Nemate soli, ne obleke, ne ednoga cveka, ne cukra, ne petrolja, ne varstva i nej drugih na živlenje potrebnih reči. Pa če si je z težavov prinesete z Jugoslavije ali Nemške Avstrije, doma vam je poropajo. Glejte v Jugoslaviji vse dobite. Ne ga reči, ka se ne bi dobila, ka potrebüjete pa ednok folej jo dobite, kok bi jo doma. Lani so nam v neštetih sobočkih spi šoj lagali, kakše siromeštvo je v Jugoslaviji i kakše bogostvo na Vogrskom. Zdaj Vidite, kak so vas za nos vodili. Pisali so vam, ka je tű sama gora, to so vam pa zakrili ka je na teh goraj log, v njih pa premog (štainkol), ka je železo, Vapno, drüga potrebna reč v njih doma. Ve v bogotoj Vogrskoj nemate Vapno, da bi si hiše pobelili. Samo v Sloveniji, kam naši kraji spadnejo, skopajo na den pétsto vagonov vogelja. Tam ste že to pozabi!, kok žemle zgledajo, tű, v tistoj ku-čarskoj Jugoslaviji, kak sta jo Obal pa Tkalec pa njeva banditi zvali, pa se v obilnosti dobi. Gučali so, ka tű ne raste silje, — to so pa pozabi! lažlivi gospodje, ka so naši dobri lüdje na'jezere hodili v Šlavonijo silje kosit, v Slovonije je pa znanokar v Jugoslaviji. Kde je pa bogati Banat, dravska, savska dolina, mürsko pole itd. Prav pravi naš domači pregovor: »laž ma kosmate noge«. Zdaj sprevido, kak so vam lagoli, kelko kos-minja so na svoje guče napadali voši sovražniki. Nemate penez; z kas so vam pobrali, sirote ste postali; doma vam je pa z belimi nevelavimi zamenjajo i vas zapirajo, če je ne dote. Zapomlite si, bele banke, štere boljševiki davajo vön, nindi nevol a j o; stare banke, sive, kok so prle bile, skrb
vaj te, te so valane še povsod. Do vam je štemplali i zmenili. Če kaj belih mote, küpite pri židovej, ka že dobite, samo da se bank rešite. Če židov ne bi šteo bank vzeti, tožbe, ga boljševikom. Kakše so si znabili, takše naj majo zdaj. Ešče ednok Povemo: stare banke skrite.
Nesmete zborov (gzüleš) sneti; razženéjo i zapréjo vas, če ščete se eden ovomi potožiti. V Jugoslaviji to ne zabranjeno. Tü mele vekšo prostost i vekše pravice že zdaj ko ste takütnej meli v náj bole srečnoj dobi na Vogrskom, pa ešče vekše bodo, ešče bole de se skrbelo za kmečki i de-lavski stan, ka se njemi olajša. Se Vüpajte se! Nemate mira. Če se količkáj oglasite, vas do knazoga na-bijejo i zapréjo. Tam je dovoljen rop, ropar se ve pokaštiga, da je on gospod. Eti ropare i tolvaje tak košti-gajo, kak si slüžijo. Povejte, se tistinh kaj zgodilo pri vas, ki so vam vaše drage spostrelali? Niti vlas se njim ne genu na glavi. Eti morilci smrtno kaštigo dobijo, kak si jo pač slüžijo. — Mate pa tüdi nekaj. Mate puno nevole. Mate .neslano jestvino, temno noči še pri betežniki, mate raztrgane obleko, razparano obütev, bose nogé, neodete golnice; mate živino, a vpre-ga jo boljševik; mate drva a žge je on; mate zrnje, a vživa je sovražnik; mate šole, a peklenske pokolenje prebiva v njih i podera tisto, ka ste ter teško gorpostavili; mate cerkvi, farofe, a arendo morete od njih plačüvati, i ne sme se v njih tisto predgali, ka Bog zapovedáva i je Vašim düšam na hasek i njih Pohištvo je tüdi boljševiške, te vam vzemejo najlepši kelih, kde ga ščejo. Glejte to mate. Nemate nikaj, ešče dühovnikov nej. Dühovniki so mogli podpisati, da so več nej dühovniki, ka ne süšijo pod oblast svojih višešnjih, nego pod oblast boljševiške. Šteri je to podpisao, je Judeš postav i ne sme poleg bože prepovedi več v cerkvi slüžiti, šteri je pa ne podpisao, tisti pa filera plače več ne dobi, ž .njiv pa živeti tüdi nemre, zato ka so boljševiki to vse njim vkraj vzeli. Vzéli so vam zato ovce, pastére. Iči nemate pastérov, vas raztrgajo vucjé. Sirotike! V Jugoslaviji nazaj dobite svoje pastére, dole te se pasle pašče bole kak dozdáj na dobrih düševnih pašnikah.
Str. 4.
NOVINE
Leto VI.
Dužnost vaša.
Pridite z celim srcom v Jugoslavijo ! Podpirajte novo državo, obdržite red, ne želite gostüvanja náednok. Na svojoj lastnoj grüdi te mérno lehko živeli že prvi den v Jugoslaviji, z tem bodite zadovoljni, drügo pa pride po mali zatem. Poleg reda pa si štejte v dužnost, da nete v kraj vlekli od matere Slovenije, štera vas tak teško dobila, da te jo branili do zadnje kaple krvi, da tiste, ki mir kalijo, ki so boljševiškoga düha, ki grajajo proti novi državi i punt delajo, oblasti naznanite, čeravno bi vam lastni oča bio tisti.
Vaše žele.
Žele svoje v vsakoj občini spišite vküp po takšem človeki, ki je za Jugoslavijo bio, i obdržite te opis pri rokaj, dokač se ne bo terjao od vas. Ne spozabite se s sirot, štere pomenjkanje trpijo, zabeležite. vse, ka njim fali. Posebno ne spozabte se z tistih dobrih düš, ki so z vaše vesi za Jugoslavijo se potegüvale, posebno, ki so trpeli za njo. Te pomeni spišite vküp! Ravno tak spišite vküp tiste, ki so preganjali Slovence ! Pa ešče edno spišite vküp! Ves kvár, ka so ga boljševiki naredili tam, ka so oropali, ka so spo-trli, kvár pri živini itd. tüdi ka ste na vrastvo zdavali za volo njih. N a j -bole pa spišite tiste vküp, šteri so boljševiške novine pisali, širili, šteri so z Tkalcom i Obalom z lendavskim Halašom vred ravnali Slovensko krajino ali v boljševiškoj vojski slüžili, kaj na te sovražnike gledoč želete, naznanite.
Pozabite!
Pozabite krivice, odpüstite vsem! Sodite milo ! Trpite tu toga med vami, ki se da pobogšati, čeravno ne bio z vami ednoga mišljenja, nemimi časi naj ga /govorijo! Ki bi pa nadole cecao z vas moč, komi ne morete vervati, da bi se pobogšao naj ide! Püstite ga naj si pobere svoje cote i potem pa naj se potegne prek meje, ví ga ne šalite. Vsaki k svojim! Edne ftice v edno gnezdo! Slovenci vküp! Slavički vküp! Bog vas živi in prinesi Prekmurce v lepo Jugoslavijo
med brate branitele Srbe, junake, Horvate, viteške Slovence! Pridite! Rešeni ste!
Znate pot do Sentgotharda,
Kje vrtéle nosi Raba?
Tam slovenska bo zastava Slavno - dično plahotala !
Naša slovenska krajina pripada k Jugoslaviji.
Slüžbeni brzojav (telegram) je poslalo z Pariza Francozko poslaništvo v Belgrad 6. toga meseca, v šterom naznanja, da je naša slovenska krajina prikapčena k Jugoslaviji. To je v Parizi na mirovnoj konferenci potrjeno i čaka še samo na podpis. Z tem se je spunila želja, vroča pravična, da bi se prekmurski Slovenci zdrüžiti z svojimi brati na ono stran Müre brez krvnoga prelejauja, kak so vsikdar naglašüvali i srčno želeli pa prosili jezeri ino jezeri dobroga Boga. Do popolne rešitve počakajte mirno, molite i se Vüpajte!
Vogrsko.
Na Vogrskom je boljševiška vláda zatrta, diktator je nadvojvoda Jožef, ministerski predsednik pa fabrikant Friedrich. Budimpešto, glavno mesto so zasedli Rumuni, prihajajo pa v njo tüdi Cehoslovaki i drüge čete zaveznikov. Ta vláda bode podpisala mir.
Nemška - Austrija. Nemška Austrija je zdaj na vrsti, da prva podpiše mir. Do 25. toga meseca se to brščas zgodi. Ta državica grozen ter dobi na šinjek. Samo vojne odškodnine mora plačati šest milijardov (edna milijarda je jezero milijonov), ma pa samo šest milijon prebivalcev, nadalje more vkrajdati na jezere i jezere falatov živine, svinj itd. Nemške Austrije vlada je socialno - demokratična, to je sovražnica Kristušovoj veri. Krščanska stranka pa tüdi ma preče poslancov.
Glasi.
Prvo svojo sveto mašo je ponovo salozijanec g. Radoha Jožef 15. augusta v Törnišči.
Povrno se je domo msg. dr. Rogač Franc, ravnatelj škof. pisarne v Somboteli iz Nemške Austrije, kje je britki begunski krűh je štiri mesece. Pregnala ga je bivša vogrska socialno - demokratična stranka.
Letošnja letina v Jugoslaviji. Poročila iz vseh delov naše države o letošnji letini so zelo ugodna. Žetev je v obče izpadla prav dobro, zlasti pšenice in rži se je v Banatu in v Srbiji pridelalo obilo, ječmena pa v Srbiji toliko, da še stari ljüdje ne pomnijo. Tudi krompir in koruza ter stročnice obetajo dobro letino. Stanje vinogradov je v obče povoljno (samo če bo dozorelo), obilo je živinske krme. V Jugoslaviji ne bo primanjkovalo moke, mesa in vina.
Cena za razna žita. Cene za raznovrstna žita so v Jugoslaviji nekako sledeče: Pšenica 100 kg 220— 260 K, rž 200—220, ječmen 200—220, koruza 200—220, oves 200—220, ajda 160—1 BO in fižol 240 —280 K za 100 kg.
Na naših živinskih sejmih plačujejo klavno govejo živino 7 K do 7 K 50 v. 1 kg žive teže.
Najnovejše.
Rešitelji so prišli!
V torek so prišle jugoslovanske čete, da zasedejo Prekmurje in naženejo boljševike in sovražnike Slovencev. Bela garda se je umaknila, Rdeča garda se je razpršila in položila orožje. Jugoslovanske čete, so zasedle Prekmurje do črte, ki velja kot začasna meja med Jugoslavijo in Madžarsko. Od Radgone so prišle čete, ki so bile poslane z Maribora pod poveljstvom podpolkovnika Uzo-! rinaca. Ljubljanski in Zagrebški vojaški oddelki so prišli od Ljutomera in Središča. Odpora ni biIo veliko. Edino ostanki čet izdajalca Tkalca so se upirali Jugoslovanom, pa zastonj. Tkalčevi oddelki so požgali na Goričanskem 9 hiš in odgnali kmetom vso živino.
Prekmursko prebivalstvo je posebno v Murski Soboti, v Dol. Lendavi, v Beltincih v Srednji in Gornji Bistrici sprejelo rešitelje izredno slovesno in gostoljubno. Zdaj je konec velikega trpljenja 1
Civilni guverner za Prekmurje.
Za civilnega guvernerja v Prekmurju je imenovan mariborski okrajni glavar dr. Lanjšic. Prišel je že v sredo v Mursko Soboto. Upamo, ba bo nam Prekmurcem kmalu oskrbel raznih reči ki nam primanjkujejo kakor šol, sladkor,! obleko, obuvalo in drugo.
Na znanje naročnikom!
Novine bodo odsehmal čeravno za* volo slabe poštne zveze kesnej, vendar vsak beden izhajale. Zglasite se za nje tam, kje ste je dozdáj dobivali. Zdravi!	Izdajatelj.
Izdajatelj in odgovorni urednik Klekl Jožef, vp. pleb.
Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru.