UČITELJI PRIPRAVNIKIIN NJIHOV POLOŽAJ Kako mi je bilo Kolikor učiteljskih pripravnikov, toliko različnih življenjskih poti, toliko različnih življenjskih usod, toliko različnih tegob in nevšečnosti — v enem smo si pa vendar vsi pripravniki podobni skoraj do podrobnosti: vse nas tarejo materialne skrbi do skrajnosti, vsem nam je življenje posebno težko, vtesnjeno, brez najmanjše možnosti razgibanja duha in telesa. Po maturi sem pol leta prebolevala udarce, ki mi jih je ta končni izpit zadal, nato pa sem se radi ne baš rožnatih domačih razmer ogledala za službo. Poskušala sem najprej kot domača vzgojiteljica, pa nisem vzdržala niti 14 dni, baš dovolj, da sem spoznala grenki kruh, ki ga mnoge jedo vse življenje. Nato so mi dobri prijatelji priskrbeli službo v tovarni. Tudi ta kruh ni bil manj grenak od vzgojiteljskega, povrh pa je bila še težavna in odgovorna služba za majhno plačo. Morala sem pa molčati in biti vesela, da sem jo sploh dobila! Vzdržala sem radi gmotne nesamostojnosti, ki mi jo je služba omogočala in radi brezdelja, ki mi je sicer grozilo. Končno sem že skoraj pozabila, da čakam prav za prav učiteljske službe. Ko sem dobila dekret o nastavitvi, mi je bilo prav čudno. Nisem si bila na jasnem, ali bi se veselila, ali ne, tako silno tuje mi je bilo vse, kar me je čakalo v bližnji bodočnosti. Kje je že bila vsa papirnata učenost iz šole! Pustila sem jo med bučanjem tovarniških strojev, razblinila se mi je v neštetih dolgih urah, ki sem jih preživela med sivimi zidovi v napornem delu, tako da nisem bila več brezposelna učiteljica, ko sem zaprla za sabo vrata tovarne, ampak samo človek, ki z napeto radovednostjo in rahlim trepetom gleda druga, zaprta vrata, kaj mu bodo novega odkrila. S tako pripravo sem morala z vso naglico pobrati svoje stvari in odriniti neznanemu življenju naproti... Pripravniška plača se mi je zdela v začetku čisto lepa. Saj otrok srednjih uradniških slojev ne vidi za karsibodi par stotakov sku- paj. Zato sem se zdela sama sebi bogata. In res mi je prva leta bila še kar dovolj. Res, ko bi bila navezana samo na plačo, bi mi tudi trda predla. Imela sem pa precej prihranjenega denarja, s katerim sem krila izredne izdatke. Z obleko sem se že tudi prej dobro oskrbela, da jo deloma še zdaj nosim, popravljam, obnavljam, prenarejam, samo da mi ni treba delati radi nove obleke tudi novih dolgov. Tako je torej šlo še čisto lepo. Če danes gledam svojo skromno, a za mene bogato in vredno knjižnico, ki sem si jo počasi nabavljala v prvih 2 Ietih službc, se mi stori milo ob misli, da si že precej časa ne morem kupiti niti cne knjige. Ce pa si naročim prepotrebno revijo ali časnik, da ne otopim, pa si moram naravnost od ust pritrgati. — Prihranki so bili izčrpani, obleka ponošena — pričeli so se hudi časi. — Pa kaj bi govorila o tem. Kdor je prpravnik, sam ve za to in mnogim je bilo že od vsega začetka tako! Razen tega, da je pripravniška plača res riečuveno majhna, živim še v kraju ob železniški progi, kar mi mnogi tovariši zavidajo. To ima pa svoje slabe strani. Zivljenjske potrebščine namreč plačujem po isti ceni kakor v mestu, a nc samo to: niti za denar ne dobim kar potrebujem, ker kmctje raje neso v mesto na trg, kakor pa da bi prodali meni za isto ceno. Mnoge potrebščine plačujemo dražje nego v mestu, dasi so slabše kvalitete. Že več ko pet let živim, ozir. sem živela v ugašajočem upanju, da bom dosegla obljubljeno deželo — IX. skupino in bom postala človek, nad katerim tudi nadzorniki ne bodo več smeli stresati svoje nevolje. Po 5 letih in 1 mesecu pa rhe je nebo osrečilo in mi izpolnilo pričakovanje — človeku se res končno zazdi, da morejo biti tu nadnaravne moči na delu, da dobiš to, kar ti po pravici gre — dobila sem dekret in denar za IX. skupino. Zato naj bo tovarišica M. K. iz 18. štev. »Učit. tov.« potolažena, ne bo ji treba kot pripravnici prositi za pokoj, njen čas za pre- vedbo še ni prišel, natančno 5 let mora biti težke poti pnpravrrika, potem boš šele zrela, in če ti kake mesce navržcjo, ne pritožuj se, ampak skloni se kar najgloblje moreš in bodi hvaležna! Ua, hvaležna za tiste bore denarje, ki bodo tudi kmalu prenizko odmerjeni, če bo draginja rasla. Kljub temu, da sem dosegla prvi klin uradniške lestvice, me vendar napadajo črne misli ob perspektivi, ki se mi nudi v bodočnosti. Res, nabavila si bom to in ono, v počitnicah morda malo potovanja, toda če bo to trajalo 4 leta, budo moje potrebe večje in tudi ta plača mi bo premajhna. Zanimivo je primcrjati: kolegica, samo cno lcto starejša, je 6 let pred menoj, kar se tičc položaja in to samo radi tega, ker sem imela smolo, da sem bila na učiteljišču 2 leti za njo, Ua, tista leta čakanja na službo nam boda delala preglavico do upokojitve ali morda celo do smrti. — Tako prav dobro razumem one tov. iz višjih skupin, ki se prav tako pritožujejo, ker tudi njihove plače ne dosegajo eksistenčnega minimuma, dasi so višje od naših. Kdaj bo konec teh večnih odpovedi! Vse to, kar učitelja vznemirja, sc mu vpleta v njegovo pripravo v šoli, zadržuje njegovo mladini posvečeno delo, ubija njegovo predanost delu in narodu. Najprej brezposelnost, nato življenje, ki komaj zasluži to ime! Ni čuda torej, če gre idealizem že pri najmlajših kaj hitro k vragu. In vendar so nam vezane rokc kljub borbenosti, ki se v nas vzbuja radi nevzdržnega položaja ne samo pripravnikov, ampak vsega učiteljstva in drugega uradništva. Roke so sicer vezane, a usta zaenkrat še niso zaprta, zato govorimo, kličimo, pišimo — morda pa se bodo odprla ušesa, ki so še zaprta pred našimi tožbami in zahtevami! J. G. Težave pripravnikov Po dolgih letih brezposelnosti smo se znašli na prvih službenih mestih. Za brezposelnostjo je prišla torej zaželjena prezaposlenost. Vsak je odhitel za svojo srečo, ko je v časopisih zagledal svoje ime. Za prvim navdušenjem in veseljem je prišlo tudi razočaranje. Službo si nastopil skoraj nag in bos. Mesece in mesece si računal in obračal prve svoje kovače, da si se visaj napol oblekel. Na strokovne knjige in časopise boš moral misliti pač pazneje, ko ti bo mogoče ostal kakšen kovač. Saj se ti skoraj posmehujejo splavarji, ker ti zaslužiš mesečno 900 din, med tem, ko jih on dobi v treh tednih 1200 din, a zraven ima še hrano in pijačo, na katero ubogi pripravnik še misliti ne sme. Pa še na druge težave naletiš. Čez noč postaneš upravitelj. Zopet novi križi, posebno, če so drugi na šoli starejši od tcbe. Toda oni gotovo ne vedo, da se nisi sam postavil, ali pa zaprosil za upraviteljsko mesto. Tudi to še ni dovolj. Moraš še biti tajnik pri vseh mogočih društvih in organizacijah, toda samo po imenu tajnik, v resnici pa moraš voditi vse delo. Moral bi biti: gospodar, živinorejec, predavatelj, režiser, igralcc, pevovodja itd., itd. Če pa samo pripomniš, da ne zmoreš vsega, pa že so vsi po tebi, saj si mlad, a med ljudstvom se že širijo razni neupravičeni očitki. Potožil sem tudi nekaterim staršem radi slabe<ja vedenja njihovih otrok. Starši so prišli v šolo in skoraj vpili: »Mi vas plačamo, zato jih vzgajajte vi!« Dragi pripravnik! Kaj pa za sebe, imaš kaj časa? Kdaj boš čital? Kdaj se boš pedagoško izpopolnjeval in pripravljal za praktični izpit? — Od polnoči do jutra je tvoj čas! Takrat moraš storiti to! To naj bodo našteti glavni križi učiteljapripravnika, toda ne smete misliti, da je tožba, ampak iskrena izpoved tovarišem in tovarišicam. Toda ne smemo kloniti, še z večjim veseljem in podvojenimi močmi delajmo naprej, skrijmo križe in težave in upajmo: »Bo že boljše!« L. H. Cakanje — obup Pridružujem se vprašanju, ki ga je navedla tovarišica v »Učiteljskem tovarišu« z dne 7. dec. 1939. pod naslovom: »Vprašanje pripravnice«. Sem namreč »srečno« dovršila učitcljišče 1. 1931. Tri leta brezposelnosti je l)ila prva nagrada. Na prvem službenem mestu sem si zaradi skrajno nezdrave, temne, mrzle in vlažne učilnice v privatni hiši — nakopala bolezen. Zdravje sem morala iskati ob morju. Zato sem se tudi zadolžila. Sem poročena — mati — s 650 din plače. Dve leti je že poteklo, odkar imam pravico na prevedbo v IX. skupirio. Služkinji, ki je hotela tretjino moje plače, isem bila primorana odpovedati v tei draginji. Od poučevanja, kar je moj poklic, in ostalega dela se resnično prav nič ne oddahnem. Poleg tega ima na šoli ena učna moč že tretji mesec bolniški dopust, zato še supliranje. — In v ves ta, z resnim delom okupirani čas, še vrivajo človeku še resne skrbi za obstanek in ga mučijo do izčrpanosti. Kdo je, oj kje je, ki bi utešil Iačne in žejne pravice? Z. N.