DR. A. BAJEC:   BESEDOTVORJE SLOVENSKEGA JEZIKA
Pod tem skupnim naslovom je izšel pri SAZU, razred za filološke vede, IV. zvezek besedotvorja — Predlogi in predpone. V treh zvezkih, ki so izšli ;pTed tem, so obdelane sledeče skupine besed: I. Izpeljava samostalnikov, 1950, II. Izpeljava slovenskih pridevnikov in Zloženke, 1952, ter Prislovni paberki, SR 1954, vse izpod peresa istega avtorja. Po logični besedotvorni poti jim sledijo Predlogi in predpone (1959).
Za Mikiiošičem, ki je že v prejšnjem stoletju (1875) v svoji Primerjalni gramatiki slovanskih jezikov besedotvorno obdelal samostalnike oziroma imena ter glagole, v 60-ih letih pa nekatere specialne probleme, kot slovanske priimke, krajevna imena iz apelativov in priimkov itd., pri nas besedotvorje ni bilo več deležno posebne pozornosti. Besedotvorj e spada pravzaprav še vedno med sporna vprašanja jezikovnih raziskav, in sicer zaradi svoje vsebinske in oblikovne specifičnosti. Besedotvorni elementi kot sufiksi, prefiksi, prevoj itd. ne sodijo po mnenju nekaterih v področje gramatike, ki raziskuje in zasleduje ustaljene oblike posameznih pregibnih ali napregibnih besednih vrst. Ukvarja se s pomensko stranjo jezika, z vsebino besed, z razvojem in prenosom pomena. Vse to pa nosijo v sebi številni in vsakemu posameznemu jeziku lastni besedotvorni elementi. Zatorej tudi slovenska slovnica (1956) posveča »Besednemu gradivu« krajše samostojno poglavje. V zgodovini slovenskega knjižnega jezika so bili obravnavani le posamezni besedotvorni drobci v zvezi s pravopisno normo in z raznimi potrebami s terminološkega področja. Da pa je besedotvorni ustroj slovenskega jezika zelo zanimiv in bogat, pričajo prva sistematična dela prof. Bajca. Njegova obdelava v glavnem temelji na gradivu knjižnega jezika. Mogoč pa je še drugačen način obdelave. Lahko bi vzeli za osnovo kakšno starejšo razvojno fazo našega knjižnega jezika (protestantizem, prosvetljenstvo) in jo primerjali z današnjim stanjem. Sinteza take historične in sodobne znanstvene besedotvorne obdelave bi zlasti glede na razne pomenske prehode gotovo prinesla zanimive osvetlitve današnjega stanja, prav tako bi bilo z dialektološkega stališča zanimivo ugotoviti in
25
v celoti izćnpati najbolj tvome splošno slovenske in lokalne besedotvorne sestaviae j (besedotvorne razlik;e na narečno razkosanem slovenskem ozemlju so kar znatne) in ] zasledovati tiste psihološke faktorje, ki jih usmerjajo. Od prvotnih vzgonov se nato j pojavi več ali manj mehanično razširjajo. Vendar brez dvoma ibesedotvorno strukturo ; centralnega slovenskega narečnega ozemlja zajema v jedru tudi slovenski knjižni j jezik, do neke mere pa avtor posega tudi v zgodovino jezika in v dialektologijo. ¦
Bekla bi, da IV. zvezek besedotvorja po zanimivosti prekaša prejšnje, od ka- j terih je bil I. zv. zamišljen predvsem fcot učbenik in pripomoček za tvortjo novih i izrazov v terminologiji. Po zasnovi je veliko širši in izčrpnejši, saj posega glede na .i predloge v prefinjeno področje sintakse, glede na predpone pa v področje semantiike. i Nekako neobičajno si je zamišljati, da bi take drobne besedice, kot so predlogi in : predpone, odigravale v jeziku tako pomembno vlogo in da skrivajo v sebi toliko i možnosti za precizno izražanje, za najrazličnejše pomenske odtenke — s tem se že j bližajo stilni funkciji, ker jih v veliki meri ogroža tudi čustveni element. V wak- i danjosti se ne zavedamo, da so to elementi, ki .ponazarjajo gibanja in odnose vseh j pomensko razsežnih dejanj in stanj v jeziku, saj zajemajo dimenzije kraja, časa, i združevanja in ločevanja. I
V prajeeiku, kot je razloženo v uvodu knjige, je bila lastnost njunega pred- ; nika —• krajevnega prislova — drugačna. Prvotno je krajevni prislov, še ločen ad j glagola, določal glagolsko dejanje, a vedno ožja povezanost ga je privedla do pre- i verbialnega spoja. Iz stave v določeni dobi razvoja ie. prajezika: substantiv-preverb- , verbum, je preverb polagoma ob določenih pogojih pristopil kot samostojen predlog ; k samostalniškemu sklonu, prav tako kot ipredpona h glagolu, a kot tak tudi ni po- j popolnoma zabrisal svoje p^rvotne adverbialne funkcije. Brž ko je preverb zamenjal i svoje običajno mesto, so za jezikovni razvoj nastopile daljnosežne spremembe. Po- ^ vzročiti so morale pravo pomensko revolucijo, zato je preverb kot samostojna katego- j rija v besednem redu propadel. Predlogi in predpone so po svoji funkciji in važnosti ; blizu vsem drugim besedotvornim elementom, zlasti sufiksom, ki so prvotno po j svojem pomenu združevali posamezne besedne skupine. Polagoma so se te določene , lastnosti tudi zabrisale in pomensko siM-emenile. Svoj pomen pa sufiksi vsebujejo samo v sestavi z osnovnim pomenom besede kot take. Ta lastnost jih druži s predponami in jih loči od predlogov. Predlogi in predpone so ohranili prvotno sposobnost določanja, a ta se je razcepila. Ne smemo prezreti njih bistvene razlike. Predlogi so se razvili ; v samostojno besedno vrsito. Izražajo najrazličnejše relacije v stavku, določajo vse , možne zveze s samostalniki, a so kljub širakemu pomenskemu razvoju ostali samo- : stojni — že sami zase takoj vzbudijo določeno pomensko asociacijo. Predpone pa so I podobno kot sufiksi tesno vezane na dclločene besedne skupine (samostalnik, pridev- ^ nik, glagol) in šele v sipoju z njimi dobijo svojo določitveno funkcijo. ;
Po mnenju Doroszewskega (Sbomik praci I. sjezdu slovanskych füologü v Praze | 1929, Praga 1932) moramo v jezikovni klasifikaciji pri sufiksih upoštevati dvoje: ¦ njihovo gramatikalno-strukturalno podstavo in pomensiko-izrazno podstavo. Kako se ' ob teh dveh točkah suče razvoj, je za slovanski besedotvorni ustroj zelo lepo razlo- ] ženo na enem samem sufiksu -"BkTb, -bkb (ostalo so fonetične variante), ki do danes ; izpričuje že kar pet samostojnih pomensko razvojnih kategorij. Ce vzamemo sufikse , kot celoto in se zamislimo v njihovo pomensko vlogo in funkcijo, zasledimo pri njih ; sledeče zakonitosti. So sufiksi s strukturalno funkcijo, ki so tesno povezani z besedo- i tvornim sistemom jezika (pomensko so indiferentni, nevtralni), realno-pomenski \ sufiksi, za katere je bistvena določena vsebina, in ekspresivni sufiksi, ki jih določa ' čustvo. Te osnovne težnje s svojim prepletanjem določajo usodo sufiksov in taka . splošna ugotovitev gotovo zajema tudi predloge in predpone. \
Podobno — če se dotaknemo metodičnega postopka — obravnava prof. Bajec i predloge in predpone. Upošteva vseskozi oba kriterija — prvotno obliko predloga i oziroma predpone s historičnimi glasoelovnimi spremembami, ki so v primeri z raz- ' vojem pomena prav neznatne, ter njun osnovni ^pomen, ki ga trezno in točno za- ] slednje; vse to bolj z namenom, da obstoječe pojave registrira in razlaga, ne pojas- ; njuje pa psiholoških nagibov, ki so narekovali tako široko pomensko razpršite^'. Težave in seveda zanimivosti se pojavljajo predvsem pri pomenskem delu. Odmik od prvotnega pomena se običajno pri vsakem predlogu ali predponi tako zdiferencira, da mu je treba slediti z izredno tenkočutnostj o. .j
Če se na kratko ustavimo kar pri prvem predlogu oziroma predponi »po« ', (pa-), zasledimo sledeče pojave in spremembe. Osnovni pomen predloga po iz ie. j *apo, stind. apa je »stran, proč, nazaj«. Iz te reatoo-pomenske sestavine je razložen \
26
ves nadaljnji pomenski razvoj predloga in poedpone »po« (pa). Izhodišča pomenskih prehodov so kraj, čas, distributivnost. Iz najstvamejše točke -kraj- (čas je z njim v isti ravnini, zato se javljata v stalni zvezi) se pomen enotnosti drobi in pomika v distributivnost. Izpričana je v vseh slovanskih jezikih, n. pr.: priJQsc^ po pen^zu, ali slov. po trije in trije so se držali za roke itd. Na distributivni pomen predloga »ipo« je navezan večalni ali manjšalni pomen predpone po- (tu se že javlja čustveni element) ; stesi. pobogati>, slov., poubožen, podolgovat, ali bolg., ki pozna sestavo s samostalnikom, a v komparativnem pomenu: da vidime koj ott nas'b po-junaki. Seveda vsi odtenki v slovenščini niso enako močno zastopani. Iz osnovnega pomena ie. *pos -zadaj za- izhajata spet v isti ravnini krajevni in časovni pomen: stesi, iti po komb, po očetu se je vrgel, po snirti, po novem letu. Krajevni pomen dobi lahko tudi določene dimenzije — označuje nam razprostiranje po času in prostoru: polj. idzie sam pan mlody po klanianiu, po jezeru plavati, po vrsti našteti. Ob pojmu razsežnosti je možen pojem vzora. Prav za ta pomen je v slovanskih jezikih več različnih in zanimivih možnosti izražanja.
Taka je s pomenskega vidika osvetlitev teh dveh elementov, ki se po svoji osnovni funkeiji razhajata. Predpona nas vodi v semantike, predlog pa v sintakso, dasi se pomensko neprestano prepletata. Težišče obravnave je v podrobni obdelavi predloga »po«, v njegovih stavčnih zvezah z akuzat., dat. in lokalom, kjer se spet zaradi pomenskih sorodnosti in pogostne oblikovne enakosti pomeni prepletajo, ponekod v slovanskih jezikih določene prvotne zveze na račun enega od omenjenih sklonov zamrejo itd. S historičnimi slovenskimi primeri in s primeri iz slovanskih jezikov je pojasnjen pomenski razvoj predloga in nakazano splošno stanje, nato pa sledi podrobna analiza slovenske rabe, ki se spet razbohoti v številne pomenske odtenke, sklonske zveze in slovenske specifičnosti. Tako je spet obdelan »po« posebej kot adverb z distributivnim pomenom: stopajo po štirje v vrsti, nato »po« ob adverbu ali akuzativu mere: po cele dni je bil zdoma itd. Po pojasnjenem logičnem prehodu med adverbom in prepozicijo sledi obdelava predloga »po«, kjer po osnovnih funkcijah (prostor, distributivnost) in po običajnem pomenskem premiku pridemo do porazdelitve dogodkov v času, do pomena krajevnega in časovnega nasledovanja, od koder nas preneseni pomen privede v izražanje načina, sredstva, primernosti, izvora in vzroka. Podana so tudi medsebojna stikališča teh iwmenov.
Posebej je po omenjenih principih podrobno obdelana predpona po-, pa-. Razni odtenki prihajajo posebno do izraza pri glagolih — dovršnikih in nedovršnikih — in pričajo za samostojen slovenski razvoj. V bogatem dialektološkem gradivu so podane značilnosti slovensicega ljudskega jezika — ne samo v posameznih besedah, ampak tudi v sintagmah, ki nas spet privedejo na področje sintakse. Vzporedno so obdelane tudi najrazličnejše dvoumne rabe. Rezultati nas prepričujejo, da že ena sama glagolska predpona združuje v sebi v določeni poziciji odločilno in tanko pomensko razsežnost, ki ji je težko slediti in jo do kraja izčrpati — še vedno ostanejo stvari, ki spadajo v »posebnosti«.
Toliko o osnovnem principu idela, ki se v knjigi ne izpremeni. O vrstnem redu obravnavanih predlogov bi pripomnila, da so razvrščeni po vsebinski harmoničnosti in pomenski važnosti ter praktični uporabnosti (po, na, nadT,, predt, pro izražajo bolj statističnost in neposredno bližino, medtem ko predlogi in predpone ot-b, do, ki., obt, pri, iz-L, vy itd. izražajo dinamičnost in ponazarjajo smernice vseh možnih gibanj). Jasno je, da vsi obravnavani predlogi niso pomensko in sintaktično tako izčrpni kot n. pr. omenjeni ipredlog »po«, niso vsi uporabljeni kot predpone ali predlogi in niso vsi enako tipični za slovenščino. Vse to je v podrobni obravnavi pojasnjeno. Izredna razgibanost predlogov in predpon je pri vsakem posameznem primeru podkrepljena še s splošno slovansko rabo, ki lepo nakazuje razvoj v posameznih jezikih. S tem so podane tudi bistvene večje razlike predvsem v predliožni rabi pri nas in v slovanskih jezikih. Kot tak je komparativni poseg na podlagi zanesljive znanstvene literature važno dopolnilo. V tem pogledu so še posebno zanimivi razni bolgarski primeri, ki pričajo o številnih novih pojavih prav v zvezi z izgubo sklanjatve. S tem se seveda obseg rabe ipredlogov in predpon v sintaktičnem in semantičnem pogledu poveča. V delu je tako prikazana Ln pojasnjena obilica tipično slovenskega besedotvornega gradiva, zlasti kar zadeva glagole, glagolske samioetalnike in različne sintaktične tvorbe. S tem so nakazani tudi praktični ^besedotvorni vidiki. Avtor v delu zavzema stališče do germanizmov v jeziku, do purizma, govori o pravopisu; normativnost je poudarjena. Slovenska historična ilustracija je v primeri s slo-
27
vansko, ki celotno problematiko jasneje osvetljuje, manj upoštevana, a to tudi ni bil namen knjige, ki je s svojim načinom obravnavanja s prejšnjimi zvezki harmonično povezana. Obravnavano slovensko gradivo je tu in tam današnje rabe vajenemu ušesu nenavadno, a to je odvisno od gradiva, ki je bilo a-vtorju na razpolago. Gradivo nekaterih avtorjev 19. stoL (Tavčar) je manj zanesljivo, ker so iz znanih razlogov jezik izumetničevali. Terminološko pa ni jasen kriterij uporabe sh. -srbsko ali hrvatsko in hs- hrvatsko ali srbsko. Uporaba ne more biti slučajna, ker je v kraticah oboje navedeno. Prav škoda je, da niso tako števUne nove ugotovitve podane v krajšem povzetku na koncu dela — imnožica najrazličnejšega besednega in stavč-nega gradiva jih bralcu zaduši in zabriše. Delo kot celota pa nas vodi v dve raziskovalni smeri: k sintaktičnim problemom in v semantiko. Martina Orožen