die doch kaum mehr bedeutet als der Ganymed fiir Goethe. Ein Mann darf gar nicht wagen, das ganz verstehen zu wollen; er verstummt und horcht in Andacht der Offenbarung einer Weib-lichkeit, die darum gottlich ist, weil sie ganz Natur ist.«
Deklice so ostajale v Sapphinem zavodu navadno toliko časa, da so bile godne za možitev. Kadar so odhajale, ta ali ona nemara, da bi stopila v zakonsko zvezo z možem, ki ga ni ljubila, so obilno tekle solze. Tako slovo je vsebina mehko žalobni pesmi, ki se je ohranila domalega vsa na nekem pred par desetletji najdenem papyru; manjka ji začetek in konec; odlikuje se po nedosegljivi zvočnosti izraza — v izvirniku, kajpak:
Je v solzah se poslavljala, poslavljala, mi dejala: .   »Ostra bol mi v duši grebe, ko pustiti moram tebe.«
Vrnem ji besede take: »Pojdi voljno, misli name! Znaj, da koder pot te vodi, ljiibav moja s tabo hodi!
Ti boš morda pozabila, ali jaz bom vdilj pomnila vseh prelesti, ki uživali družno sve jih, ko sve brali
rože v snopce si po trati, ko si kitila senca mi z venci iz vijol, krebuljic, iz krebuljic in kaduljic,
sebi plela okoli čela cvetk pomladnih pestre kite, krog vratu jih ovijala, v belo nedrje jih stlala,
lepolaso še glavico p rep a ja je si z rosico rožnih olj, sladko vonjavih, rujno čistih, lesketavih — — —«
Ves žar svojega vročega občutja je Sappho vdihnila, vso milino in prelestno pestrost barvitih podob vtkala v svoje svatovske pesmi. Zlagala jih je svojim ljubljenkam za poročni dan, in sicer po večini v obliki zborskih spevov, ki so jih pred-našali pri svatovskih obredih zbori deklic na čast svojim srečnim tovarišicam. Nobena teh pesmi se ni ohranila v celoti, le nekaj odlomkov poznamo, vendar zadostujejo, da moremo občudovati v njih veliko nadarjenost pesnice. En sam večji drobec je med njimi, čudna pesem, ki izraža pesničino ljubezen do neveste z brezprimerno neposrednostjo žarnega južnega čuvstvovanja. V uvodu omenja nekoliko hudomušno ženina, ki sedi mirno kakor bog nevesti nasproti, v naslednjem pa meri svoje lastno plameneče čuvstvo ob njegovi togi hladnosti:
Kot bog je mož, ki daješ mu pravico, da srečen v tvoji družbi sme sedeti, da more ti v oko smehljavo zreti, slušaje ust ti sladko govorico.
A jaz zakleta v tajen čar se zdim, če ugledam te, prevzeta z vročo slo, gomzeč prešine ogenj mi telo, zastane jezik, nema ostrmim: mi zagluši uho šumot neznan, pogrezne pogled v somrak se teman ...
Sprevod neveste na novi dom se je vršil o mraku, pred očmi zvezde veČernice. Tej velja tožba majcnega drobca, češ, kakp neusmiljena je, da jemlje materi otroka iz okrilja in ga prepušča tujemu možu v lastnino:
Večer, ki privajaš domov, kar jutrnja zarja razvaja, ovčico privedeš, privedeš kožico, a materi zvedeš dete!
Dekle, ki se vda v zakon, je podobno cvetlici, če jo pohodi brezčutna noga:
Kakor pogazijo v gori pastirjev noge hiacinto, da se škrlatni njen cvet ospe ko krvca po zemlji!
Čudovita podoba, ki ji je težko najti enake! Poročila se je druga prijateljica, lepa in še mlada, vendar že blizu dobi, ko pričenja po grških nazorih devištvo rjaveti. Toda kako ljubeznivo umeje pesnica opravičiti to po večini ne posebno všečno zamudo. Dekle je
ko rdeča medenka na strmi veji, visoko, visoko v najvišjem vrhu: pozabil jo je trgač ob branju — o, ni je pozabil, do nje ni mogel.
Vprašam te, kolikokrat naletiš v moderni pesmi na tako točno, živo, preprosto, a vendar tako nedopovedno učinkovito prispodobo! Ženin se vedno blagruje in hvali, dasiprav včasih z rahlim podsmeškom, n. pr.:
Kvišku stene, mož zidar:
sva tu jemo!
V sobo sodi strop visok:
pirujemo!
Ženin gre, orjak ko Ares:
slava mu!
Višji ko največji hrust:
preslava mu!
Med svatbenimi obredi je mnogo takih, ki dajejo objestnemu dekliškemu zboru ugodno priliko za nedolžno razposajene šale, naperjene proti moškim svatom. Najhuje se godi »tovarišu«, ki ima nalogo, da brani sicer radovednim, ali nepoklicanim pričam vstop v poročno sobo. Nadenj se vsiplje od vseh plati ploha zbadljivk, da mu kakor ose brnijo mimo zardelih ušes. Enega le-teh nesrečnikov je obdarila blagodatna narava z izredno velikimi stopali, da jim je ob drobnih dekliških  nožicah   približno   tako  kakor   Guliveru
306