Viktor Koritnik - 90-letnik
»S'toJ mož! Kam vede te pot? Kaj iščeš opolnoči tod? Ne čuješ li tamkaj z bojišča, obupnega smrtnega vrišča?«
To so že skorajda pozabljeni stihi našega velike-ga generala in pesnika Rudolfa Maistra in to bi čisto lahko bila tudi jubilejna podoknica Viktorju Koritniku, borcu za Severno mejo in medvojnemu aktivistu z Viča, ki je nedavno dopolnil devetde-set Iet življenja.
Viktor Koritnik je resnično eden tistih naših Ijudij ki se jim ni treba sramovati svoje preteklo-sti. Ze kot mladenič je skusil vse grozote, ki jih je prinesla prva svetovna vojna, nato pa se je odzval še pozivu generala Maistra za obrambo naše se-verne meje. O tem pripoveduje jubilant:
»Nisem še bil doma cele tri dni (od prihoda iz Tirolov), ko sem se kot prostovoljec prijavil v šentpetrski vojašnici za na mejo. Pa smo tistega mrzlcga decembra 1918 s prvim marš bataljonom krenili proti Koroški in se ustavili v tamkajšnji Podroščici. Od tam pa do Šentjakoba - je namreč
potekala naša frontna črta. Vendar pa je bil so-vražnik (Avstrijci) veliko močnejši kot smo misli-li, mi pa samo premogli le en sam top in strojnico, zato smo se morali po hudih bojih umakniti. Zatekli smo se v karavanški predor. Sam sem pri tem dobil strel v ramo, hkrati pa staknil še hudo pljučnico in moral sem hočeš nočeš v bolnišnico na Jesenice, nato pa še naprej v vojaško bolnišni-co na Zaloško cesto v Ljubljano. Tako se je končal moj boj za Severno mejo.«
Viktor Koritnik se v spominih često vrača k tem dogodkom. Pa tudi v težke dni kasneje med zad-njo vojno. Tedaj je bil kot član OF poverjenik terena IV odseka Mirje. S tovariši je razširjal Slovenski poročevalec, trosil letake, pisal gesla in zbiral potrebno hrano ter denar.
Tudi po končani vojni ni miroval. Čeprav v red-ni službi na Okraju Ljubljana okolica (med vojna-ma je delal kot civilni finančni uslužbenec), se je udeleževal raznih delovnih akcij in celo nadziral prostovoljna dela, ko so gradili našo občinsko zgradbo na Trgu MDB. Bil je tudi član LD Med-vode in ribiške družine Dolomiti (zdaj je njihov častni član). Pred nekaj leti pa je za nameček prevzel še krmilo Zveze borcev-prostovoljcev za Severno mejo.
»Pa saj bi človek še delal, če bi mogel,« pravi danes nekoliko strto Viktor Koritnik. »Zdaj pa vse slabše vidim in slišim, zato si še na lov in ribolov ne upam več.«
Viktor zdaj že nekaj let živi sam pri svojem vnuku na Lepi poti. Vodovec je že štiriindvajset let. Na kosilo hodi v Dom ostarelih občanov, zajtrk in večerjo pa si še vedno pripravlja kar sam. »O, toliko pa že še zmorem.« se pošali — »Pa saj tastari tako ali tako ne pojemo več kaj veliko...« BRANKO VRHOVEC