NOVA ZALOŽBA

družba z o. z.

v UUPUANij




FRANC liHiLIČ

L3IIDSHE POVESTI

SLOVENSKA KNJIŽNICA

I

LJUDSKE POVESTI.

Napisal

Franc Jaklič.

«>

Slovenska knjižnica
I.

Vse pravice pridržane.

mJi-t 40972

\%u

Vv-

?'t iu U %/

ZALOŽILA IN IZDALA NOVA ZALOŽBA V LJUBLJANI.

Tisk J. Krajec nasl. v Novem mestu.













.i












■ '/













/




;




I.

V Dolgem selu je bilo „ukazano“. In tistega večera
potem so vreli Seljani k vaškemu „možu“ v posvete.
Takrat je bil vaški „mož“ Rohne, ki je imel prostorno
hišo sredi vasi. Shajali so se z obeh koncev vasi po-
samez, po dva ali več, možje in žene, tiste, ki so bile
vdove, pa so imele domačije. V vaškem zboru ima že
od nekdaj svojo besedo vsak gospodar, pa naj je moški
ali ženska, fant ali dekle, samo da ima svojo hišno
številko, od katere plačuje davek,' odrajtuje biro in
prispeva za skupne vaške potrebe v denarju ali s tlako.

In kakor povsod in vselej so bile tudi nocoj
ženske prve.

„Ali si že odpravljena?" je vprašala Sivka sosedo
Brenkljo na vežnem pragu in si je še opasovala pisan
predpasnik.

„Majhno še počakaj, da si ruto premenim . . .
Saje sem ometala, pa se človek ne more varovati . . .
Saj se menda ne mudi tako?"

„Le brž se daj, da ne bova stali! Človek se že
podnevi dovolj nastoji."

„To bo precej!"

8

In Sivka si je še sama malo ogledala predpasnik,
zategnila vogale pri ruti in potegnila parkrat z roko
po prsih, da so se poravnale gube, pa je prišla iz hiše
Brenklja, zavezujoč si ruto.

„Lej, lej, pa kako si si lepo izbrala 11  . . .

„Saj tudi ti tistega predpasnika ne nosiš vsak dan.“

Nato sta krenili po vasi.

Kmalu prisopiha za njima Lovrečka in že od
daleč vpije:

»Kaj pa bo zopet danes? Kakšnega treska bodo
pa uganili? ... Ali kaj vesta?“

„Jaz nič ne vem“, ji odgovori Sivka. „Kajžarico, ki
je ukazovala, sem vprašala, kaj bo, pa ni nič vedela."

„Si bodo dedci pa že kaj neumnega izmislili, kakor
že večkrat!" vpije Lovrečka. „Sedemkrat je bilo že
.ukazano 1 , kar nisem šla blizu, pa nikoli ni bilo prav;
danes mi pa kar nekaj pravi, da moram iti zraven."

„Saj bi bila neumna, ko bi bila doma! Saj imamo
pravico!" ji pritrdi Brenklja.

Šle so tako hitro, da so došle Mihlaža in Trznarja,
ki sta se pogovarjala:

„Kaj neki bo? ... Pota so vsa popravljena, ,fronki‘
pobrani in pastirja smo že zadnjič uganili."

„Jaz nič ne vem, ker nisem utegnil podnevi stopiti
k Rohnetu. Videl sem ga pa z njive, da je šel od fare
še predpoldnem. Je bil že pri županu, pa sta kaj uga¬
nila, da bodo zopet stroški!" pripoveduje Trznar.

»Drugega itak ne vesta kakor: ,Daj pa delaj! 1  —
Jaz pravim, da smo neumni, ker ne premenimo" ...

»Saj tudi jaz tako mislim, pa nečem povedati, da
bi mi kdo ne očital, da se jaz štulim za ,moža‘ ali
celo za župana."

9

„Vsak je lahko, ti ali jaz ali kdo drugi. Vsi imamo
enake pravice. Zakaj bi še kdo drugi ne bil župan ali
,mož‘? Mi smo neumni, ker vedno enako volimo."

„1, kako pa volimo! . . . Vsak se boji zamere ali
pa očitanja, pa pravi: ,Ti naj bodo, ki so že —‘ pa
je vse v kraju!"

„Tako je, tako!"

Od nasprotnega konca vasi, kjer so imeli kočarji
svoje kočice in vrtičke, je pa Kepec peljal svoje sosede
na vas. Pravic ti reveži itak niso imeli mnogo, kadar
je pa bilo ,ukazano 1  in je Kepec razglasil med sosedi:
,Drevi gremo 1  —, tedaj se je dvignil ves Kozji rep
(tako se imenuje najskrajnejši del Dolgega sela) kot
en mož, da porabi „pravico".

„Bomo videli, če bo res tako!" je vpil Kepec.
„Pota popravljamo, vozimo pa ne, ker nimamo voz.
,Fronke‘ dajemo, koz pa ne smemo pasti. Pastirja
bomo plačevali, čeprav ne pase našega blaga. Bomo
videli, če bo res tako!"

„Bomo videli!" se zagroze sosedje.

»Jaz ne vem, kaj si bodo še izmislili! Rohne pa
Lazar pa Hren, pa še kdo drugi tam sredi vasi staknejo
glave, pa se pogovore, pa pravijo: ,Tako bo! 1  — Pa
mora tako biti. Pa bomo videli!"

»Bomo že videli!"

»Možje, jaz bom govoril!" . . .

»I, kdo pak!"

»Take bom povedal Rohnetu in drugim bahačem,
da jih bo kar privzdigovalo. Enkrat mora vendar biti
konec! Danes moramo izvedeti, kje je naša pravica.
Vse samo Rohne pa Lazar pa Hren in taki-le — mi

10

pa nič! . . . Ali je to pravica? No, bomo videli, če
je to res pravica!"

„0, bomo že videli . . . Kepec, le prav besedo
zastavi, mi ti bomo že pomagali" . . .

„Nocoj, ali pa nikoli!"

Tako so se shajali tistega večera seljani. Vsak je
imel kaj na srcu, kar ga je težilo, kar je moral od¬
ložiti, da bo imel mir.

Rohne je sedel pri mizi na vogalu in sprejemal
vaščane. Botre in prijatelje je spuščal za mizo, ženske
so se gnetle okrog peči, Kepčeva tovarišija se je zbirala
v kotu, kjer je bilo najbolj tema in kjer se je lahko
kakšna spesnila, da Rohne ni vedel, kdo jo je potočil
in so se bolj brez skrbi na račun vaških mogočnežev
smejali. Nekateri pa, ki so bili v srcu na Kepčevi
strani, pa so se bali zamere pri Rohnetu ali katerem
drugem, ki je imel voli in je spomladi za „božji Ion"
in dobro plačilo preoral njivico — so se ustavljali za
vratmi, kjer se je lahko gredoč smuknilo v temno vežo,
kadar so si segli kmetje in kočarji v lase . . .

Na ogromni peči je bila ob takih prilikah zložna
galerija. Tudi nocoj se je stegoval po peči neki stari
stric, Rohnetovi otroci so ležali na trebuhih, si pod¬
pirali umazane glave in živo gledali po ljudeh. Stara
Rohnečka, ki je imela roko zmerom z molkom ovito,
se je tiščala v zapečku, v drugi zapeček se je bila
obesila Lovrečka.

Mlada Rohnečka je pa hodila po hiši s podvitimi
rekami, motrila položaj in govorila z ženskami.

Možje so puhali tobak, da je bila v kratkem vsa
hiša polna dima in se je komaj videla svetilnica, ki je

11

brlela pod stropom, in so si ženske tiščale usta z
robcem, in je pokašljevala stara Rohnečka:

„Oh, Bog se me usmili!"

Nihče pa ni smel odpreti 'okna in vrat, da bi
prepih odvajal dim in težki vzduh in bi ne bilo ne¬
varnosti, zadušiti se.

„Sapa škodi materi!" je zarohnel ob neki priliki
Rohne na Kepca, ki je hotel odpreti okno, da ne bi
omedlel. —

Kravajca dolgo ni bilo; naposled je vendar pri-
štramal.

»Sedaj smo pa že vsi," pravi precej Rohnečka in
pogleda moža.

„Matci!“ jih pozdravi Kravajec, ki ga je imel ne¬
koliko pod kapo, in se zateče v Kepčevo tovarišijo, ki
ga pa ni bila vesela, ampak so ga kar odrivali.

„Vi ste matci!" jim zabrusi Kravajec in se obrne
k mizi, kjer se mu pa tudi ni nihče umaknil, in je
zato zavpil: „Vsi ste matci!"

Zaletel se je k peči, kjer so mu ženske kmalu
zamašile usta.

Rohne se odhrka, pa začne:

„Hm, saj sem jaz vedel!... Saj so moj stari oče
rekli, da bo tako. In vaš oče, boter, so tudi rekli tako."

Boter Lazar pritrdi:

»Seveda so rekli."

»Da iz tega Barbiča nikoli nič prida ne bo . . .
Pa res nič ni bilo, sedaj ga imamo vsi na glavi . . .
Ali je to treba? ... Da vam povem, kako je bilo, kaj
so rekli moj rajni oče, ki so že umrli, Bog jim daj
dobro. Rajni stari oče so rekli: — fant, le zapomni

12

si: Barbič ne bo imel na starost kaj jesti. — Pa res
nima. , Stari oče so rekli: — Človek, ki tako dela,
kakor ta Barbič, ki ima vsako leto nov klobuk, ki ima
čevlje na škripec, ki iz same baharije tobak v nos
tlači, pa gre vsako nedeljo z drugo punco po vasi, ni
nič prida, pa tudi nikdar ne bo in se mu bo še slabo
godilo. In vidite možje, moj stari oče so prav imeli,
ker so bili moder mož . . . Sedaj imamo mi Barbiča
na glavi. Kam so ga pripravili čevlji na ,škrips‘, pa
te nesrečne punce! Berač je, pa še manj nego berač.
Ali ni res tako?“ . . .

„Prav tako je!“

„Vidite, tega bi ne bilo nič treba, ko bi bil imel
Barbič pamet in bi bil v mladih letih, kakor sem bil jaz
in kakor ste bili vi, boter, in drugi pošteni možje!' 1

„1, kako pak!“

„Ta Barbič pa zmerom — udri za babnami! dokler
so ga mogle noge nositi. Nikoli ni bil nič vreden in
tudi sedaj ni!“

„Ali nam nimaš nič drugega povedati?" ga ustavi
Lovrečka. „Ali samo po revežih udrihaš?"

„Molči, baba! ... Saj mu nisi nič v rodu", jo
ustavi Lazar.

Selček pa sune Kepca in reče:

„Sedaj je ura!...  Sedaj povej, kar jim gre, onim
le mogočnežem."

Kepec osrčen odrine nekaj sosedov in stopi korak
naprej.

„Ali smo zato sem prišli, da nas boš zasramoval?...
Čeprav smo reveži, pravico imamo pa le!"

»Pravica je naša!" zagrme Kozjerepci.

13

„Vi pa samo — udri po revežih! ako le skupaj
pridemo", togoti se dalje Kepec. „Kaj hočete Barbiču,
vas jaz vprašam?"

„Kaj bosti izpraševal, krota!" se oglasi Rohnečka
in stopi predenj.

„Molči ti, ki nič ne veš!" ga ustavi Lazar.

„Jaz pravim, da naj bo mir, dokler jaz govorim!"
se raztogoti Rohne in udari po mizi, da je luč pod
stropom zatrepetala. „Ali smo prišli pomoževat ali
smo prišli posanjat, kakor misli ta Kepec?"

„Ti zgaga, ti! . . . Ti seriga, ti serižna! . . . Kar
molči!" vpijejo vsevprek botri.

„Matec, kaj pa govoriš, kadar te boter nič ne
vprašajo?" zapodi se vanj Kravajec in ga pahne
nazaj v kot.

„To je pravica?" sikne Kepec premagan.

Rohne pa nadaljuje:

„Tako-le je: Človek še resnice ne sme povedati.
Komaj zinem, pa se zapode vame kakor sršeni. Kadar
nima kaj jesti, pa le moram skrbeti zanj, kakor sedaj
za Barbiča."

„Oh, bogve, koliko si jih že napasel", se oglasi
neka zborovalka pri peči, kar pa ni motilo Rohneta,
ki jo je samo ostro pogledal.

„S tem Barbičem je ravno tako ... Ko je bil mlad,
mu ni smel nihče nobene reči, precej se je zapodil v
človeka, sedaj naj ga pa redimo" . . .

„Nikoli! . . . 1-jov! . . . I-kajpak! ... Še tega se
manjka!"

„Čakajte no, da vam povem . . . Delati ne more
več, in občina ga mora sedaj rediti."

„Pa naj bi bil varčeval!"

14

»Župan me je povabil in mi naročil: Povej, povej
ljudem, da pojde sedaj Barbič od hiše do hiše, pa naj
mu dajo jesti. Kmetje naj ga imajo po tri dni, bajtarji
pa po en dan. Zato je bilo nocoj ,ukazano 1 , da sem
vam to povedal. Ali ste zadovoljni ?*

„Kaj? — Mi ga bomo sedaj pasli?" se upro kmetje.

»Tako, to je pravica!" se zažene zopet na sredo
hiše Kepec. »Jaz ga bom redil en dan, Lazar, ki pre¬
more vsaj desetkrat toliko kakor jaz, in gotovo več,
kakor ves Kozji rep, ga bo pa redil tri dni? Ali je to
pravica?"

»Bomo videli, če bo res taka pravica!" mu poma¬
gajo tovariši.

»Ravno taka!" jih zavrne Rohne.

Lazar pa vzame pipo iz ust in se oglasi:

»Iz tega, kar sta uganila župan in pa vi, boter, ne
bo enkrat nič. Pa prav nič, tako vam povem. Kajžarji
naj svoje ljudi sami rede! Lepa je ta! Kmetje naj jih
redimo pa jim dajemo s tem potuho, tem lenuhom, ki
bodo potlej še rajši postavali kakor sedaj, ko bodo
vedeli, da jih bomo na starost mi redili. Ali pride kdo
delat, ko ga prosim?"

»Saj ni noben tako neumen, da bi hodil k tebi,
ki ne daš delavcem drugega kakor prosenega močnika
in krompirja v oblicah", ga zavrne Kepec. »Mar grem
rajši drugam delat, kjer dobim kaj napotvičenega pa
še kaj drugega, in mi nihče žlic ne šteje, kadar sedim
pri skledi" . . .

»O, kako ti še pojde v viher krompir v oblicah
in proseni močnik! Kar sapa se bo delala, snedež
snedeni!" mu vrne Lazar. — »Kmetje, jaz pravim,
tri dni bo za nas preveč. Jaz pravim, ne podajmo

15

se! . . . Ako se danes podamo, nam bodo drugič še
več naložili" . . .

»Tako, to je pravica!" vpije Kepec. »Jaz, ki
imam eno samo kozo in pa ogrado, ki ima malo
preko sedem komolcev v premeri, jaz naj živim be¬
rača en dan, kmet, ki ima vsega dovolj, pa tri dni...
To je pravica!"

»Tako, to je pravica!"

»Vi nas boste učili, kaj je pravica, sirote kozje-
repske!" se zadere Hren. — »Bomo videli, kdo nam
bo ukazoval ... Mi naredimo, kakor mi hočemo, mi
kmetje, ki kaj premoremo!"

»Ali me nimamo nobene pravice?" poskoči od
peči Brenklja. »Kaj smo pa me?"

»Kdo pa tebe kaj vpraša?"

»Zato pa sama zinem .. . Bom videla, če nas
boste vprašali ali ne?"

»Poglej, poglej, kako so nocoj prešerni! Kadar
je treba kaj skladati, takrat smo pa dobre!" ji pomaga
Lovrečka.

»Takrat smo pa take punce, da je kaj", pritrdi
Sivka. »Rohne ne ve, kako bi bil prijazen, kako bi
se smehljal, kadar vsipljemo na mizo tiste groše za
,fronke‘ ali kaj drugega."'

»Kmetje vas imajo zmerom za norca, pa vendar ž
njimi vlečete", jim očita Kepec, na kar nastane vrišč.

»Tiho!"

»Mož" udari po mizi in takrat ugasne tudi luč,
kateri je bilo zmanjkalo zraka.

Ta hip so porabili nekateri nezadovoljneži in so
smuknili v vežo.

16

„Jazes! . .. Kako je bilo notri vroče!" pravi Anžek
tovarišu Mihcu. „Jaz nisem mogel več prebiti" . . .

„Jaz pa tudi ne. . . Mene precej ušesa bole,
kadar tako zavpijejo. Kako ti pa ta Kepec golči!"

„Ali ima prav!"

„Kaj pomaga ves krik, ko pa gruntarji narede, kar
hočejo! Kaj bi se človek zamerjeval brez potrebe . ..
Potlej je vselej jeza."

„0, ko bi se ne bal, bi jaz tudi ne molčal - “

Ko je nad glavami zborovalcev zopet zamigljala
luč, so opazili Kozjerepci, da je njihova moč po številu
oslabljena. To jih je prepričalo, da bodo slabo opravili
s svojo pravico, zato nadaljuje Kepec:

„Vi možje! Vi gruntarji!... Še eno bom povedal.
Eno pošteno, ako si jo hočete vzeti k srcu. Jaz pravim,
bodite pravični! Pravični kakor nova vaga. Jaz nične
rečem in se ne branim dati Barbiču, kolikor morem in
kar mu gre, in tudi moji sosedje enako pravijo; ampak
rečem vam, možje, gruntarji, bodite tudi vi pravični in
recite, kar je prav! Vsak gruntar bo živil Barbiča vsaj
tri dni — nas eden pa po en dan, ako ga bo mogel.
Če pa hočete biti prav pravični in če hočete Bogu
dopasti, kar je za vsakega človeka dobro, pa recite: —
Po premoženju ga bomo redili."

„Po premoženju, po premoženju!... To bo prav!“
zatulijo Kozjerepci.

„Kakor sklenete", pravi Rohne.

Takrat pa planejo pokoncu Lazar, Hren in še ne¬
kateri, in Lazar zavpije:

„Ti nam bodo merili pravico, ti nam bodo ugibali?
Koliko pa jih je? Kaj?" . . .

17

„Samo toliko le!“ ga zavrne Kepec in stopi
predenj. „Pa pravica se mora zgoditi! Po premoženju
se bo Barbič redil, pa je amen!“

„Mi se jim pa res ne damo, da bi nas taki le
strahovali, ki ne premorejo nič“, se razsrdi Mihlaž in
se pomakne k Lazarju. „Sedaj nalašč ne! . . . Samo
dva dni bo Barbič kmetov, en dan pa bajtarjev. Taka
je pravica v Dolgem selu! . . . Kepec in njegovi nam
je ne bodo merili/

„To si moško povedal!... Ta je bila prava",
so mu pritrjevali kmetje.

„Vidite jih?“ se obrne Kepec k svojim. „Še kri
bi nam izpili, ako bi mogli, pa bi rekli: — To je
pravica. To je vražja pravica, pravim jaz!“

„Vražja pravica!" pritrdijo tovariši.

„Ravno taka je, pa mir besedi!"... Dva dni mi,
en dan pa vi!" zavpije Lazar.

„Tako je, pa mir besedi!" pritrdi ,mož‘ in loputne
po mizi.

„Saj sem jaz vedela", pravi Rohnečka in se obrne
na peti k ženskam.

„Ti pa nimaš nič govoriti", jo vseka Lovrečka.

„Več kot ti!"

Rohnečka pogleda moža.

„Alo . . . Hahaha! . . . Ženska nam gospodari!"
zavpijejo Kozjerepci ...

„Še-le sedaj veste, da nosi ona hlače?" se po¬
smehujejo ženske ob peči. „Me smo to že davno
vedele. Zato je tako!"

„Kaj pa ni prav?" se zatogoti Rohnečka, in kri
ji udari v glavo.

Slov. knjižn. I.

/

2

18

„Ali jo vidite? ... Ali sedaj veste? ... Ta go¬
spodari kmetom", se zakrohotajo Kozjerepci.

Na te besede je vse vstalo in se vpijoč gnetlo na
sredo hiše . . . Morda bi se bili udarili. — Takrat
smukne stara Rohnečka iz zapečka na klop in se zravna
pa zavpije:

„Tone! . . . Ugasni luč, dovolj dolgo je zastonj
gorela ... Tak vrišč je, da še zbrano moliti ne
morem . . . Kar domov pojdite!"

Sin se stegne in ugasne luč, kar je zamašilo vsem
usta, da so se gnetli k vratom, kjer so se pomešali
kočarji in gruntarji in šli složno iz hiše.

Kepec je pravil svoji četi: „Ali jim nisem po¬
vedal? ... To smo jih! . . . Pravica je le naša."

„To so jih slišali!"

Gruntarji so se pogovarjali: „To smo jih dali!...
Ti nam ne bodo gospodarili! Nobeden ne premore
druzega, kakor dolg jezik, pa se le košatijo" . . .

„0, to jih še bomo, da bodo videli, kaj je pravica!"

• •

II.

„0d hiše do hiše, praviš?" povzame Barbič, ko
mu Rohne naznani, kaj so ukrenili možje. „Pa prositi
ponižno in pomivati sklede? To se pravi: Berači, ako
hočeš živeti!"

„1, kajpak, ako nočeš delati."

„Nočem? . . . Mar po pravici reci — ne morem,
ker sem opešal."

19

»Pa bi bil takrat, ko si bil mlad in krepak! In
varčeval bi bil!“

„Ali nisem delal?... Kdo vas ima dve vojni
svetinji, kakor jaz!“

»Kaj ti pa koristijo? . . . Glej jih, pa boš videl,
če jih boš sit! “

»Ali se nisem boril za domovino in za papeža?"

»E, veš kaj... Tako bi bili tudi brez tebe opravili.
Laško smo itak izgubili, in papež tudi nima več Rima...
Tiste svetinje so tako, tako! . . . Menda jih niso imeli
dati drugam, so jih pa tebi dali. . .“

»Tak misliš ti, Rohne, da jaz nisem nič storil!"
ga zavrne Barbič užaljen, in solze mu žalijo oči.

Stari invalid je bil kakor strt, ko je slišal tak
očiten dvom o svoji vojni časti, ko je začutil žgoči
zasmeh tistim svetinjam, ki so bile vse njegovo pre¬
moženje, ves njegov ponos.

»Tiste svetinje so tako, tako" ... Te besede so
mu zvenele po ušesih in ga rezale v srce in pekle v
duši. Srce mu je hotelo razkleniti prsi. Ko je prenašal
trpljenje, ko ga je trla beda, so bile njegove oči suhe,
a sedaj... Otiral si jih je, da bi ne pokazal solz, da
bi se Rohne ne veselil njegove bolečine. Naredi se
trdnega in reče: »Ti, moje svetinje pusti v miru!"

»Kaj meni mari tvoje svetinje! . . . Kakor sem
rekel: sklenjeno je, da greš od hiše do hiše. Gruntar
te ima dva dni, bajtar en dan" . . .

»Ako pa ne grem?" . . .

»Kakor hočeš . . . Ako se ti bolje zdi, se pa kar
stegni!" ...

Po teh ne baš prijaznih besedah odide Rohne, in
Barbič je bil sam s svojimi tožnimi mislimi. Žalost

2 *

20

in togota sta mu napolnjevala dušo, in ko bi bil mogel,
ko bi bil še tako krepak kakor je bil nekdaj, strl bi
bil njega, ki se je rogal njegovemu vojaškemu ponosu,
napovedal bi bil vojsko vsem tistim, ki dvomijo o
njegovi vojni časti. In kako je bil žalosten!... Tista
kroglja, ki ga je bila podrla na Laškem, ga ni tako
pekla, ga ni tako bolela, kakor zasmehljive besede
Rohnetove . . . Takrat si ni želel smrti, ker se je bal
tuje zemlje, ker je hrepenel po domovini; a sedaj,
ko bi tisti hip stopila predenj božja dekla, bi se ne
pomišljal več, ampak rad bi šel ž njo.

Z rokami si je tiščal prsi, da je krotil razburjeno srce.

„Boril sem se za domovino . . . Najboljše moči
mi je vzelo vojaško življenje . . . Moja kri je pojila
sovražno zemljo ... In za vse to samo zasmehovanje!
Kaj morem jaz zato, če smo izgubili laško zemljo?
Ali nismo zmagali? Zmagali smo tako, da smo dobili
cesarsko pohvalo... Oj, to zasmehovanje! To boli!
Ah, da ga nisem počil po čeljustih!"

In stari invalid se je zagnal proti vratom in je
hotel planiti za njim, da bi si ohladil jezo, a opotekel
se je in se je moral nasloniti k zidu, da ni pal . . .

Zamahnil je onemogel s pestmi:

„Ha!...  Kaj si pa ti storil, in vi drugi v vasi? ...
Ko sem jaz stradal v taboru, ste vi sedeli pri polnih
skledah; ko smo mi stražili v temnih nočeh in nismo
smeli zatisniti trudnih oči, ste vi spali brez skrbi; ko
sem bil jaz sredi dežja težkih svinčenih krogelj in me
je peklo vroče laško solnce in me je podrla sovražni¬
kova kroglja, ste vi sedeli v senci in se kratkočasili...
In sedaj se rogaš mojim svetinjam! . . .“

21

Zgrudil se je in težko sopel. A ko se je nekoliko
oddahnil, je zopet nadaljeval sam pri sebi:

„In potem, ko so mi dali pri vojakih slovo, nisem
šel domov, na vas, kjer bi bil lahko s prekrižanimi
rokami posedal, kadil tobak in mislil na fantovske
norčije, šel sem med papeževe vojake ... Za papeža
sem se jaz bojeval, takrat, ko ste vi mirno gledali drug
drugega in kresali kosmate, da je bilo dovolj smeha
in nič dolgega časa ... In vse moje delo ni vredno
nič? . . . Ljudje se posmehujejo s krvjo zasluženim
vojnim svetinjam, vojna čast jim je neumna beseda in
toliko, kakor zadnjemu beraču, bodo dajali meni, in
žlice mi bodo šteli . . .“

In vse tiste solze, ki so se mu nabrale v teku let,
so privrele sedaj na dan in močile lica starega, one¬
moglega vojaka, ki ni imel več toliko moči, da bi si
služil kruh, in katerega pošilja sedaj občina od hiše
do hiše . . .

„0, ko bi ne bilo po smrti nič, ko bi se stopilo v
večnost, kakor se stopi v temno klet, kamor ne sine
najmanjši žarek luči ... ko bi bilo s tem korakom
vsega konec, kako lahko bi se prestopilo! A tako . . .
Človek mora vztrajati in prenašati, kar mu je odkazala
Previdnost. Vztrajati do konca ... Ko me je zadela
smrtonosna kroglja, je bilo moje življenje na niti, a
ni bila božja volja, da bi umrl . . . Njegova volja je
torej, da prenašam sedaj zasmehovanje, ponižanje. O,
Bog že ve, da sem bil mlad, da sem bil neumen, nor,
grešnik ..."

In stari invalid si je osušil mokra lica, zmencal
oči, in vračala se je mirnost, hladnokrvnost, kakor bi
šel nasproti novim, neizogibnim bojem, katerim je vedel,

22

da se ne more izogniti, v katerih ga čakajo zmage ali
pa porazi. .. Zbudila se je kljubovalnost.

„Nalašč jih bom nosil, — svoje vojne svetinje!...
O saj vem! .. . Zavist vam narekuje zasramovalne be¬
sede in pači obraz v zasmeh ... A jaz, sam jaz sem
tak v vasi, da sta me odlikovala cesar in papež . . .
Samo jaz sem tak, Anton Barbič! . ..“

In stari invalid je bil zopet stari Barbič, ki se ni
bal nikogar, ki se ni hotel poniževati pred nikomer,
Barbič — sam svoj gospod!

Ta zavest ga je okrepila. Izpod postelje je privlekel
zabojček in vzel zavitek, iz katerega je usul poleg ne¬
katerih spominskih tujih novcev in svetinjic tudi dve
vojni svetinji ... Že dolgo ni imel pripetih na junaških
prsih teh vojnih svetinj, ker se mu je zdelo, da bi jih
onečaščal, ako bi jih nosil prepogostokrat. Nosil jih
je le o slovesnih prilikah: kadar je bil v kraju vojaški
nabor in so prišli častniki, kadar so imeli vojaki vaje ...
Takrat se je pokazal Barbič s svetinjami in po žilah se
mu je pretakala kri burneje, saj se mu je zdelo, da ima
vse vojaštvo uprte oči na njegove prsi, in da vsi hrepene
doseči toliko odlikovanje, kot krasi njega.

A sedaj sta že dolgo ležali v zabojčku svetinji in
počivali. Zato se mu je zdelo, da je zatemnel njiju lesk,
da so trakovi izgubili svežo barvo . . .

A on je bil vojak in je znal zlikati gumbe, da se
je lahko ogledal v njih službujoči častnik, in solnčni
žarki so kar odskakovali na gladko zlikani Sabljiči.
Nikdar ni bil kaznovan zaradi zanemarjene puške, za-
nikarnih črevljev ali gumbov. O, vojak Barbič se je
znal postaviti, on se je znal ubrisati, da ga ni bilo pred
nikomer sram!

23

Zato sta se morali svetiti tndi ti svetinji, na katerih
se je lesketala čast in junaštvo njegovo... O, le
naj jih bodejo v oči te njegove rojake! ... S tem se
bo najhuje maščeval za zlobno posmehovanje in za¬
ničevanje . . .

Sedel je, poiskal sukneno zaplato in mehkega pe¬
pela in jih začel drgniti. In kolikor bolj so se svetile
svetinje, tem zadovoljnejši in veselejši je postajal njegov
obraz. Zdelo se mu je, da se vrača mladost, in njegov
duh se je vzdignil iz tesnega prostora in je zrl v pre¬
teklost. Zibal se je nekaj časa ob najprijetnejših tre¬
nutkih vojaškega življenja, ob slovesnih hipih pred
začeto bitko, ob hrupnem veselju po dobljeni zmagi,
dasi je imel krogljo v rami, in ob tisti slovesni priliki,
ko je bila zmagoviti armadi prebrana cesarska zahvala.
In kakor je takrat vsakemu vojaku, tako je tudi sedaj
zakopitljalo srce staremu invalidu ob spominu na ce¬
sarjeve besede: „Moji sinovi!" ... s katerimi se je
začenjalo pismo ...

Čutil je zopet vse, kakor tedaj . . . Solze veselja so
mu priigrale v oči, in ponos ga je prevzel in povzdignil
nad druge vaščane, kateri še nikdar niso bili deležni
cesarskih besed: „Moji sinovi!"

In čim bolj so se svetile svetinje, tem bolj je gi-
nevala žalost in togota, ki je razjedala njegovo srce
vsled zapuščenosti, ponižanja in zasmehovanja . . .
Odpustil je Rohnetu in vsem, saj je bil vzvišen nad
njimi. Kaj vedo ti ljudje, kaj je vojaška čast! . . . Zli¬
kane svetinje si je položil na prsi, pobesil glavo, da jih
je mogel videti, in se zadovoljno nasmehnil... Odbežal
je zadnji sled srda.

24

Potem si je osnažil trakove z mehko ščetjo, in
zdelo se mu je, da postajajo barve bolj žive, tako kakor
bi bile ravnokar sveže.

„Torej od hiše do hiše! . . . Tako so ukrenili naši
modri možje. To je modrost! ... Po tej poti jih hodi
že toliko, in tudi jaz bi bil lahko našel to pot brez
njih ... Pa ali je treba biti ljudem v nadlego? . . .
O, saj sem se lahko preživil sam. Za vasjo sem tolkel
kamenje, klepal dan na dan, in pod menoj je rastel
kup razdrobljenega kamenja, da je bilo veselje. Jeseni
pa je prišel cestar, pozabavljal, da je kameneni drobiž
predebel, in je kupil ves kup, in potlej so merili in
merili, a jaz sem hodil štet napeljane kupe ob cesti in
se smejal, ker je bilo več metrov, kakor sem mišlil. In
potlej sem bil denarja vselej vesel in sem se preživil
ž njim pošteno ... A ti ljudje so mi zavidali denar,
privoščili mi niso nekdaj požirka pijače, in naposled
mi niso privoščili kamenja, iz katerega sem tolkel denar
in pijačo. Začeli so mi zavidati, godrnjali so, da kamen
ni moj, in naposled zagnali hrup, da mi je moral župan
prepovedati lomiti kamenje in ga tolči. „Kaj bom pa
jedel?" sem ga vprašal. A modri oče mi je odgovoril:
— „Kar se ti ljubi! ... Saj menda ni kamen naj¬
boljši! . . .“ Ali mu nisem takrat povedal, da drugače
živeti ne morem? . . . Vse sem razložil, a on je samo
zmajeval z ramami in godrnjal: — Kaj meni mar!...
In ko je bilo tudi meni dovolj in ga nisem mogel
prepričati, da je najbolje tako, ako tolčem kamenje,
sem si mislil: meni tudi nič mar; me boste že živili,
saj poznam postavo . . . Sedaj pa imajo tisto kamenje
in — mene . . . Bodo že videli . . . Ah, kako sem bil
usopil tega župana, ki mi je hotel očitati norosti . . .

25

Kaj komu mar moje preteklo življenje!... Še celo
moj general mi ni ničesar očital, pa mi bo tak kaj
oponašal, kakor je naš župan! ..."

Ko si je stari vojak pripravil svetinje, si je osnažil
obleko, se umil in si navihal še brke, da so mu stale
pod nosom kakor dva rožička. V tem se mu je začel
oglašati želodec. O, ko bi bilo treba ukrotiti nadležnega
spremljevalca, stisnil bi bil pas čvrsteje, pa bi bilo
dobro — kolikokrat je tako naredil v vojski, ko ni bilo
časa kuhati menaže in so vozovi ostali zadaj —■ a sedaj
ni bilo treba, saj ga je moral živiti kmet dva dni in
kočar en dan.

„Pa naj me imajo, ker me hočejo!*

Pripne si svetinje, odpre okno in se ogleda v slabem
zrcalu, ki ga je delalo steklo na zamazani steni. Po¬
gladi si še enkrat skrbno brke in popravi klobuk na
plešasti glavi, potem pa hajd! s palico na vas . . . Toda
tu se je spomnil, da je bil pozabil vprašati „moža“,
pri kom naj začne svoje obiskovanje. A on je bil vajen
na red. Zato je mahnil po vasi do „moža“, da dobi
povelje.

Solnce mu je sijalo na prsi in se igralo na svetlih
svetinjah, ko je šel po vasi, pokonci seveda, kolikor so
mu dopuščala leta in mu je pomagala palica.

In njegove oči so plavale na desno in levo, da bi
videl, kak vtis so napravljale njegove svetinje. In ko
so tako z njegovih svetlih svetinj odskakovali zajčki v
hiše, so se ljudje ozirali za njim in se potem čudili:
n O-ho! ... Kaj pa je to? .. . Lejte ga, lejte, kako se
še postavi!*

In Barbiču so bile povseči take besede, da se je
čutil srečnega in lahkega.

26

Tudi otroci na vasi so strmeli. Hej, kdo se je sicer
bal starega Barbiča! Valjali so se pred njim, zaletavali
pod kolena, hodili pred njim po rokah, kozolčkali se,
da se je moral vedno boriti ž njimi z jezikom in s
palico ... A danes? . . . Hehej! . .. Otroci so strmeli
in se umikali spoštljivo, gledajoč v tista zlata koleščka
na njegovih prsih.

»Striček! Kaj pa imate? . . . Jej, pokažite vendar
striček!"

A striček se je smehljal otrokom, ki so se pehali
ob straneh.

»Vidite, kogar ima rad cesar, ali papež, pa dobi
tako svetinjo!"

»Ali ima vas cesar rad?"

»O, pa še kako! . . . Bolj kakor vse vas!"

In otroci so še bolj spoštljivo zrli starega invalida,
katerega ima sam cesar rad.

Nasproti mu pride Kovačeva Liza. Ko ga uzre,
osupne in obstane, upre roke v bok in ga pazljivo
gleda. In videla je svetle svetinje in trde rožičke pod
nosom. In to je dražilo njen smeh. Ko pa pride Barbič
vštric nje in jo pogleda po vojaško, češ, kje je še tak
pod solncem, prasne prešerno dekle v zaničljiv smeh
in ploskne z rokami:

»He-he-he! . . . Glejte ga, starega, kako se po¬
stavlja!" . . .

Dekle se reži za njim, a ko vidi prihajati Barbiču
nasproti svojo znanko, ji zavpije: »Marta, ogni se!
Varuj se, da ti vol oči ne iztakne!" — A invalid si
pogladi rožičke in gre svojo pot, kakor zmagujoč vojak.

Rohne je klepal koso v jablanovi senci, ko priko¬
raka Barbič v paradi. In kakor nekdaj v službi pred

27

poveljujočim častnikom, tako se je postavil po vojaško
pred „moža u  in ga vprašal: »Kje naj začnem?”

Rohne ga pogleda, in smeh mu šine preko obraza,
ko se mu zasvetijo vojne svetinje.

„Kam pa, stari, tako ubrisan?”

„Od hiše do hiše . . . kakor si mi ukazal . .

»Tako? Tako? ... Pa s temi svetinjami? . . . Ha-
haha! . . .“

„Tako! . . . Povej mi, kje naj začnem!”

„Kjer hočeš! Najbolje je pač po vrsti . . .“

„Kakor ukažeš.”

»Začni pri Lazarju! Ta ima prvo številko.”

„ Dobro!”

In stari invalid se zasuče in gre. Rohne pa zre za

njim, in neko sočutje se mu zbudi, da si misli: „Malo

prida je sicer bil, pa je vendar nekaj vreden. Ko bi

bil le še malo pameti imel, pa bi imel še kaj drugega

poleg svetinj!”

„Pa bi ga bil pri nas ustavil!” se oglasi ona na
pragu.

»Da bi ga ti gledala?”

»Malo že. Vsak nima takih svetinj kakor Barbič.
In danes je tako snažen.”

»Le počakaj, še sita ga boš!”

In klepec je zopet zapel tisto dolgočasno pesem,
ki pa vendar tako prijetno zveni po vasi.


28

III.

„Tako, danes bom pri vas!“

S temi besedami se oglasi Barbič nekako o pol-
poldne Lazarici, ki se je nosila z velikimi, črnimi lonci
pred pečjo.

In Barbič je pozneje pripovedoval:

Pogledala me je, in ko me je videla v paradi, je
potegnila s predpasnikom po križastem obrazu in si
popravila ruto, da se ji niso usipali lasje po čelu . . .
Zasmejala se mi je — ej veste, nekdaj, ko je bila še
mlada in ni imela tega Lazarja, je imela zame eno oko
in pol — kakor staremu znancu. »Prav, prav, mi boš
kaj povedal," je rekla in mi primaknila stol. Jaz sem
kmalu spoznal, da žena ne ve, po kaj sem prišel . . .
Povedal sem ji, da bom njen gost dva dni . . . Pre¬
strašila se je tega in mi očitala, zakaj nisem prej prišel
in se jezila na moža, da ji kaj takega ni povedal . . .
Potolažil sem jo, da sem z vsem zadovoljen. Ej, kako
je bila vesela zaradi tega in se radovedno ozirala na
moje prsi, kjer sta tako lepo blesteli moji svetinji . . .
In zmenila sva se to in ono. Rekel sem ji potem, da
je srečna, ker ima Lazarja. Nasmehnila se je nekako
tako, da se mi je vsiljevalo mnenje, da pa morda le
ni srečna . . . Nekako žal mi je bilo zšnjo . . .

Opoldne je prišel domov Lazar. Na rami je prinesel
motiko, pod pazduho mlade koruze. Bil je bos, srajco
na prsih je imel odpeto, rokave zavihane in po rjavi
koži mu je lil pot, da se je svetil, kakor star baker.
Širok slamnik mu je senčil itak resni in temni obraz.

29

Motiko je postavil v kot, svežo koruzo je razgrnil
v senci. Nato je pogledal v hlev. Otroci, ki so prišli
ž njim, so se brž lotili dela. Poznalo se jim je, da so
vajeni delati, da imajo ostrega očeta. In potem je prišel
Lazar v vežo. Že pred hišo se je odkril in si brisal
potno glavo. Ko me je ugledal, je osupnil in videlo
se mu je, da bi me rad vprašal, česa iščem — a spomnil
se je morda, po kaj sem prišel in je molčal. Obraz pa
mu je postal še bolj teman.

Sedel je na tnalo, na katerem se je sekala zele¬
njava, in hladil se je pihljajoč si s slamnikom sapo.

„Zakaj mi nisi povedal, koga dobimo danes k mizi?"
mu spočitne ona. „Skuhala sem kakor ponavadi."

On se je pa porogljivo zasmejal in me zaničljivo
pogledal.

„Mar sem vedel, da bo zadela našo hišo taka čast,
da bo Barbič najprvo stopil pod našo streho?"

„Zakaj pa imaš prvo številko? . . . Sem mar jaz
kriv?" ga zavrnem jaz.

On se je ugriznil v ustnice in nekaj zamomljal.
Zdelo se mi je, da je malo zaklel.

Jaz se nisem zmenil za to, ampak sem si mislil:
Možje ste, mora biti že prav tako, kakor ste uganili —
pa sem gledal njegovo hčer, ki se je bila precej pri¬
pravila pomagati materi. Bila je taka, kakor mati nekdaj,
dokler je ni preobrazilo trpljenje. Vse mi je bilo všeč
na nji: zagorela lica, ponosni nosek, temni lasje, ki
so se svetili kakor svila, polni život, ki je bil vendar
vitek in gibčen. Tudi ona je gledaja moje svetinje, na
katere sem v tistem trenotku skoraj pozabil. Gledala
je moje ponosno navihane brke, in zdelo se mi je, da

30

ji ugajam, zakaj oči so se ji zadovoljno smejale in
vedno zopet uhajale proti meni.

Ta ga bo pa lahko dobila; sem si mislil, in dejal
Lazarju: »Dekle je pa kakor zarja."

Zadel sem bil pravo struno, ki je prijetno zvenela
in božala očetov ponos. Gube na njegovem obrazu
so se pogladile in turobni mrak je zbežal z njegovega
obraza.

Spoznal sem takoj, da sem dobil prave vojke v
roke in sklenil sem, da jih ne izpustim iz rok, dokler
bom živel vsled županove modrosti ob Lazarjevi milosti.

»Punca ni nič boljša, kakor druge," je odvrnil oče
navidez malomarno.

„Ej, je pa gorša! . . . Jaz to vem, ki sem videl že
dosti sveta in dosti deklet."

„Si bil cvet!" me je zavrnil on. Dekle me je pa
tako hvaležno pogledalo, da bi se bil skoraj zjokal od
veselja. Vsa zardela je pograbila skledo na ognjišču in
jo nesla na mizo pod zeleno jablano.

»Pa kar tako očitno se dekline ne hvalijo," se
oglasi ona. A tudi njen veseli glas je pričal, da ji je
bila hvala všeč . . .

Potem smo šli za njo, za skledo pod jablano. Ko
smo pomolili in je bilo treba zajeti, je meni manjkalo
žlice. Zato sem obsedel in gledal v skledo.

»Viš ga, kako se drži!...  Ali ni zate?" zareži
Lazar. Tudi ona me sili: »Zajmi vendar!"

»Ko bi imel žlico," sem opomnil skromno.

»Kaj, še žlico!" zagrmi Lazar. »Tako ni uganjeno.
Dva dni te moram prehraniti, a o žlici ni bilo nobenega
pomenka."

31

„Brez žlice vendar ne bom jedel."

„Kaj meni mar! Bi jo bil pa seboj prinesel."

Tako brž ga je bila premagala umazanost in siro-
vost. A ona je tarnala: „Jeh! . . . Jeh! . . . Tone, kaj
si boš mislil..." In je pogledala hčer, ki je napravljala
na mizo in pozabila, da bom tudi jaz sedel k mizi.
Zardela je do las, položila žlico in zdirjala v kuhinjo.
Lazar je pa še vedno godrnjal, da ga je morala ona
krotiti, češ: „Nikar ne golči, ne, kaj šibo kdo mislil."

„Naj misli, kar hoče . . . Jesti mu moram dati,
žlice pa ne. Nihče me ne more prisiliti."

Meni je bilo seveda težko, da bi bil najrajši izginil.
Mislil sem si: — Oh, če bo zmeraj tako! — Ko si
nisem vedel drugače pomagati, sem mu pa zagrozil:
„Oh, ko bi to-le vedel moj general!"

„No, kaj pa bi bilo potlej?" me zavrne prezirljivo
in oblastno . . .

„Kaj? Bi že videli, kaj! Pretaknil bi te!" sem mu
dejal resno in ga srdit pogledal.

On je kar poskočil in vpil:

„Kaj? Mene pretaknil, mene, tvoj general? Koliko
pa ga je, koliko?"

Kar pihal je vame, ki si nisem znal pomagati.

„Ni ga dosti več — je že umrl," sem mu dejal,
in takrat je prinesla hčerka žlico.

„Nisem mogla najti druge nego leseno."

A preden jo je položila predme, se je premislila,
obrisala svojo in jo dala meni, sama je pa zajela z
leseno.

Ta ljubeznjivost meje kar očarala, da sem vzkliknil:

„Oh, ko bi vedel za to punco moj general!"

32

„1, kaj neki bi bilo?“ poizveduje Lazar radoveden,
jaz se pa odrežem: „Kar snubil bi jo! . . . Gotovo bi
jo snubil moj general."

„Če bi mu jo hotel dati," se ponese Lazar. „Saj
to pa še rečem: Toliko bo že moral biti tisti, ki jo bo
hotel imeti, kot je kakšen general."

Udaril sem se na prsi in pogledal kvišku, občudujoč
velikansko misel Lazarjevo in sem rekel:

„0, saj v Dolgem selu je dosti generalov."

Lazarica je menda čutila, da sem njega malo po¬
tegnil, pa se ji je zasmilil in je hotela govorico zasukati:
„Ali se nimata o čem drugem razgovarjati?"

Toda on se ni dal ustaviti in je pripovedoval,
kakšen bo moral biti tisti, ki bo dobil njegovo hčer.
Jaz sem mu kimal, a v resnici sem se mu smejal. Hči
se mi je pa smilila. Vsa rdeča je bila, in solze so ji
igrale v očeh. Zdelo se mi je, da jo je sram in da je
name jezna, ker kimam njenemu očetu. Zato sem molčal
in še hitreje zajemal, da nadomestim zamujeno . . .

Ko smo se nosili z drugo jedjo — Lazar je še
vedno govoril, kakšen bo njegov zet — pride mimo
po stezi tropa koscev. Zadnji — Gornikov — se ustavi
in pozdravi: „Bog blagoslovi!"

Pogledal sem ga in videl, da ga prav nič ne skrbi,
kaj imamo v skledi, pač pa, da bi fant rad videl Ančkine
oči, katere je pa ona sramežljivo povešala. Samo enkrat
ga je pogledala, pa tako iskreno, da je bilo meni takoj
jasno, kaj je med njima . . .

»Danes je pa vroče," je izpregovoril potem Gor¬
nikov, samo zato, da je mogel še nekaj hipov gledati
Ančko.

„To ste pa iskali sence!" je odvrnil Lazar.

33

„Kaj? Kadar smo mi na dnini, se sami ženemo,
da nas ni treba priganjati," pravi fant ponosno.

„Hahaha ... Saj se poznamo! . . . Kar vas je v
Kozjem repu, ste pridni samo pri skledi."

„Kaj?“ je vzkipel fant in hotel vrniti zasmeh, a
videč proseče Ančkine oči, se je premislil in šel. Ko
se je oddaljil nekaj korakov, je zankal, da se je raz¬
legalo po vasi. V ta krepki glas je vlil ves srd, ki ga
je povzročilo kmetovo zasmehovanje, pa tudi vse veselje,
da je videl Ančko. Kadar je človek vesel in srečen,
mu hoče raznesti prsi in dati mora duška svojim
čutilom . . .

Lazar se je pa pobahal:

„Ali ste videli, kako je molčal, ko sem mu očital
lenobo? O, ti Kozjerepci! Kadar je treba govoriti ali
zajemati iz sklede, jih ne užene nihče v kozji rog, pri
delu pa niso nikdar prvi."

Jaz sem mu ugovarjal in zagovarjal Kozjerepce,
da so dobri delavci, kadar hočejo, a Lazar je pihal
jezen okrog sebe in ni našel nobene druge lastnosti
na mojih rojakih. Cim bolj sem mu ugovarjal, v tem
večjem ognju je bil in naposled je potegnila tudi hči
z očetom.

Ostrmel sem, ko je dejala: „Ta Gornikov je ravno
tak, kakor so drugi!"

Izkušal sem ujeti njene oči, da bi videl, zakaj
govori tako; pa je gledala samo v skledo ali na mizo
in pritrjevala očetu, ki je klestil po Gornikovem.

Premišljeval sem, zakaj vendar dekle tako govori
o fantu, o katerem sem jaz prvi hip razsodil, da ji je
pri srcu ... Ali sem se jaz motil? Ali se hoče dekle
s tem potajiti? Ali hoče s pritrjevanjem potolažiti očeta,

Slov. knjižn. I. 3

34

da ne bi kipel, da bi ne govoril še dalje slabega o
njenem izvoljencu? Tega nisem mogel premotriti in
ves ta dogodek mi je ostal kakor zanimiva, pa težka
uganka, ki mi ni hotela iti iz glave.

Jaz se menda nisem motil . . . Tiste žareče oči tu
in tam . . . Tisto veselje na licu, ko se je oglasil Gor¬
nikov — sem si mislil — nekaj je!

Že sem hotel spesniti eno in jo potočiti pred
Lazarja, pa se mi je zdelo, da me dekle prosi in zato
sem obmolčal.

Cela dva dneva sem bil pri Lazarju na hrani. Slabo
se mi ravno ni godilo, prijetno pa tudi ni bilo. —-
Lazar, saj ga poznate, kako je stisnjen — me je gledal
od strani; samo takrat se je nekoliko premagal, kadar
sem ga kaj pohvalil. No, ona bi mi bila rada kaj po¬
stregla, ko bi bila mogla in smela — pa se je bala
njega, ki mi je obgodrnjal vsak grižljaj.

Zadnji večer je ona vendar smuknila za menoj in
mi zavalila velik kos kruha, proseč me:

„Tone, na, spravi! ... Pa nikar nič ne reci, kako
slabo smo ti postregli. Tone, saj veš!“

„Mica!... Nič se me ne boj!...  Saj me poznaš!“

Tako sem jo potolažil.

Pri dekliču sem se bil že prej poslovil. Popoldne
sem sedel pred skednjem v senci in sem ravno prav
premišljeval, ali je kaj ljubezni med Ančko in Gornikovim,
ali ne, ko prinese mimo procko. plevela.

Zapazila me je in potočila procko po travi, da se
je plevel razsul, potlej pa stopila k meni v senco.

„Strašno je vroče,“ je vzdihnila, potegnila ruto z
glave ter sedla.

35

Govorila sva to in ono. In ko sva se dalje časa
pogovarjala in sem bil govor prav napeljal, sem dejal:
»Ančka, jaz pa poznam tistega."

»Katerega?" je vprašala osupla in rdečica jo je oblila.

»Hehehe, tistega, ki ga imaš rada!"

Pri teh besedah poskoči prestrašena in pravi v
zadregi: »Jaz imam katerega rada, jaz?"

»Ti, ti, Ančka, ti! . . . Gornikov je tvoj!" sem ji
dejal in se smejal. Nisem je izpustil iz oči, ker sem jo
hotel pogruntati. Pa na mojo vero, da sem jo!

»Uh!“ . . . je zavrisnila in zbežala. Pa se je vendar
še ozrla in mi dejala: »O, štramec stari!"

Jaz sem ji samo zažugal s prstom in si mislil:
»Imaš ga! . . . Prav gotovo ga imaš!"

Sedaj me samo skrbi, kaj bo dejal Lazar, kadar izve.

■

IV.

— Ej, bolje je, da gre človek od hiše do hiše in
je skoraj vsak dan pri drugih .. . Tako nekaj vidi pa
dosti izve . . . Samemu je dolgčas. Od hiše do hiše
sem nosil sedaj vedno svojo žlico s seboj, da ne bi
prišel še kje v zadrego in bi mi zopet kdo ne oponašal
posojene žlice ... Pa Lazar je menda samo eden na
svetu ... Ko sem pri Rožanu omenil, da imam žlico
s seboj, mi je dejal:

»Kaj? . . . Ako ti dam jesti, dam ti tudi žlico."

»O, s tako žlico, ki je nisem jaz pomila, ne boš
brbal po naši skledi!" je rekla ona.

3 *

36

„Kaj misliš, da je jaz ne pomijem?“

„Ti jo pa znaš! Kaj si ženska?"

„Ali nisem bil vojak?"

„Bodi!... Tisto-le pod nosom bi bil pa tudi
strani vrgel!"

„To-le?“ sem se začudil in potegnil brke.

„Tisto, tisto! . . . Uh, kako se meni gabi."

»Zato, ker tvoj nima takega, kajne?"

»Pa meniš, da bi ne mogel imeti?" vzraste Rožan.

»Veš, prav precej bi ti jih populila," ga poseka ona.

Jaz sem se zasmejal, a on jo je pogledal srdit.

„Ako bi le hotel. . . Mar bi tebe vprašal?" se
zagrozi.

Ona se je samo nasmehnila, češ: — Bi ti že po¬
kazala! — da sem se ji moral tudi jaz nasmehniti.

»Ko bi ne imel brk, bi bil nekaj vreden."

»Ho-ho — Rožanka, motiš se . . . Jaz si upam
dekletu bolj dopasti z lepimi brkami kakor s polnim
žepom denarja."

„I-jov! ... Ti si neumen."

»Jaz? ... Tako ti rečem: Ko bi bil tako mlad kakor
nisem in bi imel take brke kakor jih imam, pa prazne
žepe kakor zmeraj, pa bi še Lazarjevo Ančko dobil."

»O, za pet ran!" vzklikne ona, vrže žlico na mizo
in tleskne z rokami. »Ta bi te pa marala!"

»Ko bi bil dovolj bogat," dostavi on.

»Tako rada bi me imela, kakor tistega, ki ga ima
sedaj rada ... Tudi tisti nima kdove koliko več v žepu
kakor jaz, brke pod nosom pa še manjše."

»Lazarjeva Ančka ima kakšnega rada? Ta, ki je
bogata in sem jaz njena teta? Pa praviš, da ima takega,
ki ne premore ničesar."

37

Takega!... Takega! Nič denarja, samo brke in
pa zal je.“

„Kaj bo pa Lazar dejal ?“

„Jaz bi rad vedel . . . Fant je od fare ... Pa saj
ga Lazar pozna."

„In meni nič ne pove?"

»Saj še sam ne ve."

»Kateri pa je tisti, kateri?"

Skoraj bi bil izbleknil ime Gornikovega, pa sem se
vendar še o pravem času spomnil, da je treba molčati.
Bogve, v kakšno zadrego bi spravil Ančko in Gorni¬
kovega, če bi bil to na dan zvlekel, kar onadva še
skrivata. Rekel sem samo:

»Iz naše vasi je."

»V Dolgem selu da bi bil tak, ki bi bil za Lazarjevo
dober? V Dolgem selu, kjer noben fant nič prida ni?"
je zaregljala ona.

»Veš kaj, naše fante pa ne boš tako v nič devala,
vsi so pri enem koritu zrasli, fantje in dekleta naše vasi."

»To pa že rečem: Noben iz naše vasi je ne bo
dobil, tak pa celo ne, ki ne premore ničesar!"

»To ni naša stvar!"

»Naša! Naša!... Tak, ki nima nič, da bi jo dobil,
tak? Čigav pa je?"

Jaz sem molčal, on je pa rekel:

»To si se pa lepo izmislil, Barbič. Tak kalfaktor
si še, kakršen si bil."

Pomežiknil sem jima in si mislil svoje.

Gornikova koča je zadnja v Kozjem repu, že tam
daleč, kjer se Dolgo selo začne vzpenjati v breg, da
se izpred koče lahko gleda preko vasi. Vrtič s kam-

38

nito ograjo ni velik, pa je lepo obdelan. V gredi pod
okni se vzpenja po zidu vinska trta, sicer pa rastejo
in cveto na nji raznobojni maki, krške rože, primožki,
potonike, georgine in podobne cvetice, ki se ponašajo
z velikim očitnim cvetjem, ki ni toliko za nos, kakor
za oči. V nasprotnem koncu vrta je majhen zelnik, ob
katerem je nasajen fižol na koleh. Gospodarskega po¬
slopja ni drugega na vrtu. Staja za dve kravici je na¬
slonjena h koči zadaj, skonca je pa nekaka lopa, ki je
shramba za voziček, koše pa tudi za listje. Več se
tudi ne potrebuje, ker velikih njiv ni pri koči, samo
nekaj majhnih ograd je, kjer se prideluje malo krom¬
pirja in repe, včasih tudi pest ječmena, in se med
kamenjem nakosi nekaj trave, ako je suša ne pokonča.
H koči spada tudi pravica do skupne paše in drv v
gozdu. Zato so morali Gornikovi še vselej vzeti kako
njivico v najem, da so več pridelali, in pa na dnino
so hodili h kmetom. Ker Gorniki niso bili zaprav¬
ljivi in Gornica prav gospodarna, so lahko shajali in
so imeli po dve kravici v staji in, če je bila letina,
da je rastlo korenje, so zredili tudi kakega ščetinca.
Tako so nekaj priredili, nekaj pridelali, drugo so pri¬
služili — pa so se preživih skromno seveda, pa vendar
zadovoljno ... In Gornikov Anton ni bil prav nič manj
ponosen in vesel nego sin prvega kmeta v vasi.

Aj, Gornikov Anton je bil res fant, tako moški, da
ga ni premotilo vsako krilce, da ga ni zapeljalo zvonko
smejanje šegavih deklet, ki so se ozirale za njim in so
hrepenele po njem. Anton je bil lepe, primerne postave.
Zagoreli obraz je bil čeden, pod nosom so rastle brke,
katere se je navadil vihati pri vojakih, iz oči mu je od¬
sevala resnost in razum. O, kadar je pa kaj vzkipelo

39

po njem, takrat so mu oči zažarele, takrat se je leske-
katala v njih strastna duša, neupogljiva, vse osvajajoča.

Vaška dekleta so sicer med seboj govorila, kako
mrzel je Gornikov Anton . . . Kadar dekleta sreča, ne
ve, ali bi jih pogledal ali bi se obrnil v stran. Tako
je trd, da se človeku smili ... V resnici so se pa smi¬
lile same sebi, ker se ta trdi Anton niti toliko ni brigal
za nje, da bi se jim vsaj nasmehaval ali jih ogovarjal.

Tudi Lazarjeva Ančka je bila nekako huda in ne¬
voljna, ker se ta Gornikov ni toliko smukal okrog nje
— hčere bogatega kmeta — kakor so se drugi fantje iz
vasi, katerih kar nič marala ni in jih je imela za norca.

„Tak štor!“ je godrnjala Ančka po tihem, kadar je
bil Gornikov pri njih na dnini, a se je vendar sukala naj¬
rajši okrog njega, posebno, kadar je začel „ta štor“ govo¬
riti. In tako se je nekoč zgodilo, da se je „štor“ zmajal,
da je začel po njem kipeti krvavi sok, in se je Ančka vsa
ogrela zanj. Dopoldne so kosili fantje travo, popoldne so
dekleta grabile seno in fantje so odnašali. Ančka je imela
posebno piko na Gornikovega — morda se je hotela
maščevati — pa je vedno le njega klicala za odnašanje.

„Anton, pojdi, boš odnesel!"

Gornikov je komaj čakal takega vabila in je vselej
vzradoščen pridirjal do njenega kupa in ga odnesel.
In ko ga je zopet poklicala k nagrabljenemu kupu, je
prihitel, pa se ni takoj sklonil, ampak je uprl roke v
bok in je z žarečimi očmi in z razburjenim srcem v
prsih gledal Ančko, ki se je zgibala za grabljami. Njena
lica so rdela od vročine in dela ... V tistem hipu je
Anton pozabil na delo; to se je menda čudno zdelo
Ančki in se je ozrla za njim ... In njegove žareče oči
so jo razburile in zmešale.

40

„Kaj me pa tako gledaš? 1 * ga je vprašala nekako
osorno in uprla oči vanj.

Anton se je stresnil ob tem trdem vprašanju in
sram ga je bilo, da je prebledel, a je vendar odgovoril
nekako očitaje: „Ali te ne smem?“

Sedaj je bila Ančka v še večji zadregi. Kar si je
tolikokrat želela, se je sedaj zgodilo: Anton se ji je
približal. Pa ji je vendar prišlo to tako naglo in ne¬
pričakovano, da ni vedela, kaj bi počela. Vse je v nji
vpilo: „Glej me, glej me, kolikor hočeš ! 11  Vsa njena
duša je vriskala od sreče — in vendar se ni hotela kar
tako izdati. Ozrla se je, če sta sama, in mu rekla: „Saj
bi se bil že prej lahko kdaj vame ozrl, pa si tak! . . .
Glej me, kakor hočeš . 11

Nato je stegnila zopet grablje za senom, ker se ji
je zdelo, da ne more več gledati Antona, da bi ne videl,
kako vroče ji je v glavo, kako ji utriplje srce, kako je
razburjena.

Razburjen je bil tudi Anton, pa vendar še toliko
odločen, da se je hotel prepričati, kaj misli ona, h
kateri ga vleče srce. Zato jo je vprašal:

„Ančka, ali me imaš kaj rada?"

Zganila se je vsa preplašena.

„To me sedaj vprašaš, to, pa tukaj-le pri ljudeh,
kjer ima lahko vsak grm ušesa? Anton, ti si neumen ! 11

„Ančka . . .“

„Molči, ako ne, te česnem z grabljami. Drugič
ti bom to povedala . 11

Gornikov se je zadovoljno nasmehnil, hjegova
duša je zavriskala, vrgel se je na pripravljeni kup
sena in ga nesel, kakor bi se igral.

Ej, kako je bil Anton naenkrat močan in lahek ...

41

In drugič mu je res povedala, da ga ima tako
rada, kakor nobenega več na svetu, on je pa tudi
imel samo njo rad, po tem, kar ji je tedaj razodel.
To sta skrivala sama in sama vedela, dokler ju ni
pogruntal Barbič . . .

Barbič je naposled po številkah prišel do Gorni¬
kovih v Kozji rep.

Že dolgo časa je imel nekaj na srcu. Z Gorni¬
kovim Antonom bi bil rad govoril. S tem Antonom,
ki je premogel majhno več kakor nič, pa se je vendar
razumel s hčerjo prvega kmeta v vasi, bahaškega in
prevzetnega kmeta, ki je poznal samo sebe in denar,
revežev pa ni mogel trpeti. Barbič je bil že precej
star in razumen, zato ga je zelo skrbelo, kaj vendar
bo sčasoma iz te ljubezni. Barbič se ni nadejal nič
dobrega, ko je bil Lazar taka grča, ki se ne omehča,
če bi jo tri zime namakal.

Lazarjeva hči pa Gornikov Anton! — To Barbiču
ni šlo skupaj, naj je še tako primerjal in zlagal. . .
O, seveda, ko bi Lazarja ne bilo, potem bi šla ta dva
skupaj tako lahko in lepo, kakor si človek le misliti
more ... Ali tako? . . . Barbič ni vedel svetovati,
pomagati še manj. Sklenil je pa bil: Fantu se mora
dopovedati . . .

Pri Gornikovih so Barbiča gostoljubno sprejeli.
Gornica je napravila jedi, kakor bi imeli mlatiča ali
kosca. „E, revež je, naj se enkrat dobro naje", je
dejala mati in umesila štruklje. „Saj ne bo še vsega
konec, ako enkrat kaj boljšega zajamemo!"

„E, kaj konec! . . . Bom pa šel zaslužit! Le po¬
strezite mu, da ne bo rekel, da je bil pri nas najslabše
postrežen", ji je pritrdil sin.

42

In tako se je zdelo Barbiču, da je prišel v gosti.
Prijazni so bili ž njim, kakor bi bil povabljen, ne pa
kar tako jim vržen na glavo, kakor je bil v resnici
revnim in bogatim. Staremu invalidu se je kar smejalo,
ko se je nosil z velikim štrukljem. „0, ko bi bil imel
takega pri Kustoci! Človek bi se še poredil, ko bi
večkrat prišel naokoli do vas. Taki-le štruklji! Že
dolgo jih nisem videl", je pravil Barbič.

„0, kaj boš tako govoril in se norčeval! Bogve,
kako ti drugod strežejo!"

„Ti misliš, pa nič ne veš ... Sicer pa mi ni nihče
dolžan streči, da mi le jesti da . . . Jaz sem z vsem
zadovoljen, seveda, kjer je boljše, sem še bolj. Pri
kmetu je dobro, pri revežu je boljše ... Jaz bolj cenim
Kozji rep nego vse drugo selo."

„Nikar! Nikar!"

„0, jaz sem izkusil, le verjemi mi!...  Prevzetnost
in skopost je doma pri bogatem kmetu. Saj vama
lahko povem ... Pri Lazarju bi me bili kmalu ven
vrgli, ker nisem imel svoje žlice«£

„Beži, beži!" se je začudila ona, a Anton ga je
debelo pogledal.

Barbič se je zasmejal in rekel: „Da, le glej me,
pa tudi tebe bodo ven vrgli."

Anton je zardel in pogledal mater.

„1, kaj ga bodo ven metali, saj ne bo ničesar
iskal tam!"

Pri teh besedah je pogledal Anton Barbiča, in na
očeh se mu je brala prošnja pa tudi grožnja, tako da
je Barbič pogoltnil tiste besede, ki jih je imel že na
jeziku in je dejal:

43

»Ženske so že, ženske Lazarjeve; saj njo že od
prej poznani, in Ančka mi je tudi všeč. Toda on,
Lazar, ta je tak, da ne vem, kaj bi dejal; revežev ne
more trpeti."

In potem je povedal celo zgodbo o žlici.

Anton je gledal Barbiča kakor osa, da bi se zaletel
vanj, kadar bi bila najlepša prilika, in je ugibal, ali
Barbič ve, da sta si z Ančko tako, ali pa je zinil tja-
vendan, samo da ni molčal.

»Mene ven vrgli, mene?"

Tako se je grozil potihoma in samo čakal, da bi
z Barbičem govoril. Skrbelo ga je, kako bi začel, da
bi ne povedal morda več, kakor Barbič ve. Začel je
Barbič sam, ko je ležal v senci pod jablano in je
prišel Anton k njemu.

»Anton, ti si tak, kakor šestnajstletno dekle, ko
se vpričo nje zmenijo, za katerim obrača oči . . . Jaz
ti bom dejal — Tonček."

»Reci, kakor se ti zdi, samo ne natolcuj me, kadar
nič ne veš!"

»Hehehe . . . Tonček, ali veš, koliko sem star?"

»Me nič ne briga."

»I, seveda, saj imaš dovolj drugih skrbi. Pa vedi, da
sem že toliko star, da take ptičke, kakor si ti, poznam.
In slep bi moral biti, da bi ne vedel, kaj ti je kri pisala
na obrazu. Ves rdeč si bil, ko sem omenil Lazarjeve in
povedal, da te bodo ven vrgli, kadar prideš snubit. . .“

»To si dejal?"

„1, rekel nisem, pa ti si to čutil . . . Hehehe . . .
Za Ančko smrkaš!"

»Jaz, jaz? . . .“ je poskočil Anton, in vsa kri mu
je pritekla v obraz. Jeza ga je obšla, da ni mogel

44

gladko odgovoriti in je samo ječal, a naposled je
vendar-le spravil iz sebe: „Kaj pa to komu mari? To
ni nikomur nič mari, pa tudi ti molči, če hočeš živeti!“

Jezno je gledal Barbiča in se tresel, stiskal pesti
in škrtal z zobmi ... O, to ni bil več Tonček!

Barbič je resen nadaljeval:

,Ali bo mogoče vedno molčati?... Jaz sem vaju
pogruntal, ko sta molčala, in pogruntali vaju bodo tudi
drugi. Potlej bo pa vrag!“

„In če je res vrag . . .“

„Ko bi bil samo vrag, naj bi bilo . . . Toda tudi
punce ne bo.“

„Bom videl."

„Boš videl . . . Fant, ubogaj me, pa to punco
pusti! Ta ni za te, prebogata je, drugih se loti!"

„ Nikoli!“

Fant se je zleknil vznak po travi in si z rokami
zakril oči.

„Anton, umiri se in dobro premisli", mu je velel starec
in potem pripovedoval o Lazarju in hčeri... Povedal mu
je, kdaj je spoznal, da je ljubezen med njima in potem
mu je razodel tudi svoje spoznanje, da Lazar nikdar ne
bo dal hčere takemu nemaniču, — njegova koča in
ograda ni nič — kakor je Gornikov Anton. Povedal mu
je, kako misli Lazar: da bo moral biti njegov zet vsaj
toliko, kakor kakšen general. Prosil ga je, naj odneha,
sedaj ko je še vsa stvar tajna in bi ne bilo nobenega
govorjenja, nobene jeze in preklinjevanja, pa tudi no¬
benega posmehovanja. Da bi svojim besedam dal večjo
veljavo, ga je spomnil, da sta si v rodu po očetu, menda
že v petem kolenu, in da mu vest ne da miru, da mora
odvrniti to sramoto od svojega sorodnika.

45

Anton ga je še precej mirno poslušal, samo včasih
je udaril z nogo po tleh, kakor bi hotel nekaj streti.
In ko je čakal Barbič odgovora, je Anton vstal in dejal:

„Jaz nisem vedel, da sva si midva v rodu. Prav
je, da ste mi to povedali, vsaj vem, kaj vam odgovorim,
ker drugače ne vem, kako bi se še menila . . . Lejte,
tam gori na zadnji veji jabolko prav na koncu . . .
Vidite, jaz sem tak, da hočem ravno to doseči, kar
želim. Ako bi si zaželel ono-le jabolko, počakal bi
ga, da bi samo palo doli, ali bi ga sklatil; in če bi
ga ne mogel, mislite, da bi ga ne dobil.? . . .“

„Hehehe ... Ni gotovo!"

„Gotovo! . . . Drevo bi podrl, da bi dobil ja¬
bolko . . . Sedaj veste!"

„Hm! ... Ali fant, če bi pa drevo nate padlo?"

„Čeprav! . . . Jaz nisem izmed tistih, ki pred
vsakim plotom postoje in premišljajo, ali bi ga prelezli
ali preskočili; jaz ga tudi poderem, ako je treba . . .
Tako, sedaj veste, da bo Ančka moja!"

Obrnil se je in šel v stran, a Barbič je dejal:

„Mene pa to res skrbi."

„Mene pa prav nič ne in tudi vas ni treba. Pa
tega ne pravite nikomur, prav nikomur, da si ne bodo
ljudje po nepotrebnem belili glav."

Po teh besedah je Anton šel proč. Zaželel si je sa¬
mote, da sam premisli o vsem, kar mu je povedal starec.

Barbič je pa dejal sam pri sebi:

„0, ta ti je stanoviten! . . . Jaz nisem bil tak,
pa tudi zanj bi bilo morda bolje, da bi ne bil. Hudo
sta se zagledala, ta dva . . .“


46

V.

Po južini je obsedel Rohne v senci za kamenito
mizo pod košato jablano, da bi se malo ohladil in
oddahnil, zakaj vroče je bilo, da je človeku znoj oči
zalival. Pripovedoval je materi, kaj so delali dopoldne
in poslušal njena navodila za popoldne, katerih pa
navadno ni izvrševal.

Otroci so bili zleteli od sklede na vas, da se malo
povaljalo po prahu ali pa zlasajo z drugimi. Ko je
žena pomila sklede in pometla po kuhinji, je prišla
tudi ona v senco. Potegnila si je ruto z glave, pre¬
pletala si kite in pripovedovala, kaj ji je povedala so¬
seda, ko je prišla moke iskat na posodo.

Takrat je šinila po vasi Rožanka. Stara Rohnečka
je pogledala za njo, ugibajoč, kam se ji tako mudi...

Kmalu nato je nastal na vasi krik. Rohnečka je
napela ušesa, nato pa dejala možu: „Ali slišiš?"

„Kaj pa je?“ jo vpraša stara.

»Nekje se kregajo", pove sinaha in posluša; a
stara zajavka: „0, Bog nas varuj! . . . Bog nam daj
ljubi mir!„ ter se prekriža in moli.

„Pri Lazarjevih je kreg, jaz dobro slišim", pravi
ona čez nekaj časa. ■

„Da se jim le ljubi ob tej vročini!"

„Ali slišiš, kako Lazar vpije - o, to živinče! —

In nekdo joka — O, križ božji! . . . Ona je tako po¬
hlevna ženska. Le kaj neki imajo, tudi Rožanka vpije!"

Rohnečka je vstala in si dela ruto na glavo.

„Kaj greš menda pomagat?" jo vpraša on in se
nasmehne.

47

»Gotovo jih pretepa Lazar... O, nesrečna Mica!“

„Kaj bo nesrečna! ... Je že jezik preveč iztego¬
vala, da ji ga mora sedaj uravnati. Take ste!“

»Meni ne moreš nič reči . . . Poglejmo, kam pa
Lazar tako praši?"

Rohne se je ozrl in videl Lazarja, ki ‘je mahal po
vasi, kakor bi ga kdo podil. Oziral se je v Rohnetovo
hišo, da se je začelo Rohnetu nekaj dozdevati in je dejal:

»Pa ne, ko bi ga sedaj k nam neslo? . . . Veš,
če si ti kakšno besedo prenesla!"

»Jaz nič ne vem . . .“

Rohnečka je sedla nazaj, ker se je tudi nji zdelo,
da gre Lazar k njim, pa je ugibala, kaj bi bilo.

In Lazar je res zavil k Rohnetovim.

»Kako zabodeno gleda!" zamrmra ona.

Lazar ni mogel precej izpregovoriti; stal je pred
Rohnetom in ga gledal, kakor bi ga hotel pretakniti.
Potem se je nekaj utrgalo v njem, stisnil je pest in
zagrozil Rohnetu:

»Veš! To si ti naredil!.. Ti, pa nihče drugi! Tisi.."

»I, boter, kaj pa je?"

„Boter gori, boter doli, te sramote ti ne odpustim!...
Ti si mi tega človeka v hišo vrgel! Ti si me dal ljudem
v zobe ..."

»Kaj pa kanižiš? Kaj ti je naš naredil?" se postavi
Rohnečka, ko vidi, da je sama nedolžna.

»Jaz ga bom ubil!"

Grozeče je iztisnil te besede in Rohne se je pre¬
strašen odmaknil.

»Jazes!... Zmešan je!...  Zmešan je!" je zavpila
Rohnečka, in stara je pritrdila: »Skoči brž po blago¬
slovljene vode, da ga panamo!"

48

»Nisem še nor, ampak ubil ga pa bom! Barbiča
bom ubil . .

»I, zakaj pa, boter? I, zakaj? Kaj vam je naredil?"
so izpraševali vsi trije, ko so videli, da niso v nevarnosti.

»In ti si mi ga v hišo vrgel!... Ti si tega kriv!...
In tega ti ne odpustim .. . Nikoli, pa boter gori ali
doli ... Pa proč mi ga spravi, da ne bom videl
več tega ..."

»I, kaj pa je naredil? Ali je vam kaj ukral?
Sedite nu!“

»Vse po meni poka, da bi kar zdrobil vse, kar
mi pride v roke ... Ko bi mi sedajle prišel pod roke
ta Barbič, jaz bi mu že pokazal! ... Vi ne veste, kaj
mi je naredil!"

„1, kaj vendar?"

»Dejal je, da bo naša Ančka Gornikovega vzela, da
bo Gornikov iz Kozjega repa naš zet... Gornikov —
pa naš!"

»To je rekel?"

»To, to! Sedaj se pa vsa vas smeje! ... O, ti
zlomek stari, da si je to izmislil... Pomnil me bo!...
,Ukaži 1 ! Precej ,ukaži 1 , da pridejo zvečer ljudje vkup ...
O, jaz ga bom že sestradal!"

»Zakaj bi ,ukazoval 1  ?“

»Moraš! Zadnjič smo uganili, da pojde Barbič od
hiše do hiše, danes bo pa druga. Danes bomo to od¬
pravili . . . Barbič me ne bo sramotil okrog" . . .

»Boter, pa veste, da je Barbič naredil te besede?
Kaj bi bilo res kaj hudega, če bi bilo v teh besedah
kaj resnice?"

»Uh! Uh!...“ zapiha Lazar in si seže v lase. »Pa
ti to praviš, ti, boter!... Ali ste se res zmenili?"

49

„ Kaj se bomo zmenkovali? Mi bi še tega vedeli
ne bili, ko bi nam ne prišli sami povedat."

„Pa, ako vsa vas govori? In se smeje? In za
menoj gleda? ... Pa pravijo, da ne morem boljšega
dobiti, kakor je Gornikov? O, prokleti ..."  Grozil
se je in žugal s pestmi.

„Jaz nisem prav nič slišal. Molčite, saj ni treba
praviti, ako je kaj resnice. — Ako pa nič ni —?“

»Prav nič! . . . Jaz bi vse zdrobil, ko bi je bilo
kaj. Pa punca je rekla, da ni. Saj sem ji tudi dal po
grbi, da je kar zaječala, ko ni vedela precej, kaj sem
jo vprašal . . . Barbiča moram tudi dobiti. Ta me bo
pomnil, kdaj me je obrekel! . . . ,Ukaži 1 , tako ti

rečem! . . . Joh, Gornikov — moj zet! Sramota!
Sramota! Moj zet — iz Kozjega repa!"

Takrat je prišla Rožanka, ki se je gredoč domov
ustavila, videč Lazarja pri Rohnetovih.

„Viš, ti-le je rekel Barbič, da se naša punca in
Gornikov imata", je dejal Lazar.

„Le po lažniku! ... Le po obrekljivcu, ako ste
možje!" je izpregovorila Rožanka v ognju.

„To ni bilo nič hudega!" meni Rohne.

„Tebi ne, je pa Lazarju pa nam, ki smo v rodu,
ako nas kdo tako obreče."

„Jaz se v take reči ne bom mešal", reče Rohne
nevoljen in vstane. „Meni niso nič mari! Boter, mene
kar v miru pustite" . . .

„Ne boš ,ukazal'?“

„Ne bom!"

„Tako, ti me boš pustil na cedilu, mene, kmeta,
pa boš pustil, da nas bodo imeli ljudje v zobeh! . . .
Ali si ti mož?"

Slov knjižn. I.

4

50

„Ako nisem za vas, si pa preberite . . . Kar smo
sklenili, ostane. Barbič gre od hiše do hiše, ako imata
vidva kaj, se sama domenita/

„ Vidiš, Miha, sedaj imaš to za plačilo, ker si se
tako potegoval zanj, da ste ga naredili za ,moža‘,“ je
rekla Rožanka.

„Kar sam si naredi pravico. Jaz bi Barbiča kar
razčesnila . . .“

„Saj ga bom tudi jaz!“

Lazar je videl, da ne opravi ničesar in je togoten
odšel domov; Rožanka jo je tudi pobrala, toda gredoč,
je godrnjala: „Lej, človek božji, pa si pomagaj, ako
te obreko . . . Ubogi Miha, od sramote mora sko-
prneti! Saj še mene kar nekaj stresa . ..“

Ta dan je bil pri Lazarjevih žalosten dan. Lazarica
je zdihovala in pripovedovala, da kaj takega ne pomni.
Celo takrat ni bilo tako hudo, ko je bila svinja mlade
požrla. Ko je bil oče vse od kraja pretepel, kolikor
jih je bilo pri hiši, tedaj šele je bil zopet človeški, da
je mirno dihal in govoril. Kaj takega, kakor danes,
pa še ne! Oče je rentačil in se grozil Barbiču, da je
bila Lazarica vsa prestrašena in je potihem molila in
pošiljala iskrene vzdihe do svoje patrone: „0, sveta
Marija, ti nas varuj nesreče! . . . Samo danes naj
Barbič ne pride blizu, pa bo že kako!“

Na Rožanko pa je bila jezna: „0h, koliko zdražeb
je ta ženska že naredila v naši hiši! “

Ančka je bila dopoldne zelo dobre volje, ker je
že precej zjutraj govorila z Antonom. Obirala je okrog
zelnika fižol in pela, pa je prišel mimo njen Anton.
Tako je bila zamišljena v delo in zamaknjena v petje,

51

da ga ni čutila prej, dokler ji ni zatisnil oči. Prestrašila
se je seveda, da je nabrani fižol kar raztresla; pa v
tistem hipu ga je spoznala in dejala:

„0, grdoba, kako si me prestrašil! Izpusti me,
da te bom videla."

„Ali si kaj mislila name?" je vprašal Anton in
ji pogledal v oči, potem ji je pa pomagal pobrati
raztreseni fižol.

„Ti me tako vprašaš?... Ti gotovo nične misliš
name."

„Jaz ne? Še kadar spim."

„Beži, beži! Ko se spi, se nič ne misli!"

„Se pa sanja. Nocoj se mi je sanjalo o tebi."

„Beži no!"

„In o meni."

„Pa kaj? . . . Sedaj sem kar radovedna."

„Dobro! ... Ti si se jokala in tarnala: ,Nič ne
bo! Nič ne bo!‘ — da sem bil tudi jaz ves obupan
in sem si mislil že nekaj narediti. Takrat pa pride k
nama, kakor bi bil iz neba pal . . . kaj misliš, kdo?"

„1, kaj me tako staraš?"

»Barbič! Pa je dejal: — Kaj obupujeta, še vse
bo dobro, s^mo Sv. Antonu se priporočita. — Nato si
ti precej pokleknila in molila, jaz pa nisem mogel
upogniti kolen, da bi tudi molil in Barbič se mi je
posmehoval, da me je kar jezilo. Ko sem se v sanjah
tako mučil, da sem bil ves znojen, sem se pa zbudiL"

„Pa si molil potlej?"

„1, kajpak , . . Sedel sem pa molil, da sem zopet
zadremal."

„U-jej! . . . Zadremal! Pri taki reči, pa tako malo
gorečnosti!"

*

4*

52

„Bom pa še enkrat."

„Jaz bom tudi molila. Da si mi le povedal."

»Potlej bo pa kmalu."

„0, Bog ve, kdaj pride tisti čas!"

„Bog ve, res!"

To so bile take misli, ki so pregnale veselost.

„0, ko bi bili naš oče taki, kakršni so mati!" je
vzdihnila Ančka.

„Mati so že, mati. Ž njimi bi se že govorilo. Toda
oče nas, Kozjerepcev, ne morejo videti, zato ker ne
premoremo toliko. Pa revnejši tudi žive ..."

„Meni pa ni nič do bogastva ..."

„Ko bi te tako rad ne imel, pa bi rekel: — Že ne
sme tako biti, da bi bila moja — pa bi te pustil..."

„0, jaz pa ne! Jaz bi šla za teboj . . .“

„Tako, taka si ti!"

„Sv. Anton bo pomagal, le pogumen bodi!"

Ančka je že večkrat premišljevala, kaj bo iz njene
ljubezni, in dostikrat ji je bilo tesno okrog srca, da bi
bila najrajši jokala . . . Antonovih sanj je pa bila kaj
vesela, da si je mislila:

„Stara mati so vedno dejali: Sanje vselej nekaj
pomenijo — in Antonove sanje so bile dobre in te
gotovo dobro pomenijo ... O, k sv. Antonu bom tudi
jaz molila, in obiskala ga bom v cerkvi ... Saj se še
iz daljnih krajev potrudijo nesrečni ljudje k njemu, pa
bo tudi nama pomagal."

Ta zavest jo je bila privzdignila, da je bila vsa
srečna. Celo dopoldne se je zibala v svoji namišljeni
sreči. Med jedjo je celo ugibala, kakšno jed Gornikov
Anton najrajši je, in si je mislila: »Tako mu bom ku¬
hala, kar bo najrajši imel."

53

In kdove, kakšne misli bi bile še takrat prišle v
njeno glavico, da ni baš tedaj pridirjala k Lazarjevim
teta Rožanka. Ravno so bili odložili žlice in pomolili,
ko je stopila na vrt in šla k mizi.

Teta Rožanka je bila sestra gospodarjeva pa je
hotela imeti še precej oblasti pri Lazarjevih. Tudi sedaj
se je podprla z rokama in je spustila oči po vseh —
pa začela migati.

„Tako, taki ste! Taki! . . . Po vsi vasi prej raz¬
trobite, meni pa nič ne poveste... Ali sem jaz zadnja
v vasi, ker sem nevestina teta?“

Lazar jo je pogledal in zavrnil:

„1, kaj pa zopet otresaš in sanjaš o neki ženitvi,
o kateri mi nič ne vemo!"

„0 jejhasta! . . . Tako, taki ste! . , . Saj je prav,
da vas je sram, saj vas mora biti sram, da dobite tako
žlahto tam v Kozjem repu!"

Ančka je zardela, ko je začutila, kam meri teta
Rožanka. Ta je pa opazila tisto izdajalsko rdečico in
je zmagovalno zavpila: „Vidite jo, kako je rdeča! . ..
Še punce je sram, vas pa nič!“

Lazarica pogleda hčer, Rožanki pa pravi: „Si boš
zopet kaj izmislila, kar ni res!“

Rožanka je poskočila, kakor bi jo bil kdo uščipnil.
„Tako, jaz si izmišljam, ako povem to, kar vsa
vas ve, da bo Gornikov vaš žet! “

»Gornikov — moj zet?" poskoči Lazar. »Kdo je
to dejal?"

Takrat je šinila Ančka v hišo in mati za njo.

»Vsa vas tako pravi, pa mora biti že res, in moje
oči me tudi ne varajo. Sama sem opazila, da se nekaj
snuje, pa bodisi da s tvojo vednostjo ali brez tebe.

54

\

To pa rečem: Sramota je za vašo hišo in za celo
žlahto, ako ne dobimo boljšega zeta, kakor je Gor¬
nikov Anton.*

„Jaz nič ne vem o tem. In pri moji veri, da ni
nič res!“

»Nekaj je. Meni je Barbič prvi povedal, pa je
menda tudi drugod, ker sedaj vsi veddj in sama sem
opazila, da si Ančka in Gornikov pomežikujeta."

„To je vse zlagano."

»Če ti ničesar ne veš, pa dekle ve, ona ima go¬
tovo Gornikovega ..."

»Moja punca? Naša Ančka da bi imela Gorni¬
kovega? -Nikoli! — Ančka! Ančka!"

Dekleta pa ni bilo pridišati od nikoder, zato je
Lazar razkačen skočil v hišo, za njim pa Rožanka.
Ančka je stala v veži, ko je prihrumel oče na njo.

»Punca! Ali imaš res Gornikovega?"

Ančka je prebledela in molčala. Rožanka je tles¬
knila z rokami in dejala:

»Viš, da je res! Ali ti nisem pravila?"

To je tako podkurilo Lazarja, da je skočil in ji dal
s pestjo po hrbtu, da se je kar preganila in zaječala.

»Nehaj, jo boš ubil!" zavpije mati in zajoka.

»Viš, tako je, kakor sem rekla", se oglasi zopet
Rožanka.

Lazar pa zamahne drugič in zavpije: »Ali je res?"

Ančka je odskočila in se tresla strahu ob zidu in
gledala proseče očeta.

»Ali ne boš precej povedala?" .. .

»Oče — ni res!“ je dahnila Ančka in si zakrila obraz.

Lazar se je obrnil k Rožanki in dejal:

»No! Sedaj si sama slišala!"

55

Rožankin obraz se je potegnil, potem je pa rekla:

„Ljudje bodo vendar govorili, ker verjamejo. In od
te sramote me bo konec. Ali ti nič več nase-ne držiš?"

„Samo eden naj še kaj takega zine, pa ga stisnem
za vrat. .. Kdo je to raznesel?"

„1, meni je povedal ta nadloga, ta Barbič, ki lazi od
.hiše do hiše in pošte prenaša. Drugod je menda tudi ta."

„Tako, ta?" se je zagrozil Lazar, in takrat se mu
je bil porodil tisti sklep, ki ga je prignal k Rohnetu.

VI.

Ančka je videla besnečega očeta, srce ji je upadlo,
in zatajila je svojega Antona.

To jo je speklo pri srcu: „Oh, kaj sem storila!"

Solze so se ji udrle, ne zato, ker jo je oče udaril,
pač pa zaradi kesanja. Ej, to so bile grenke solze!
Zbežala je iz veže in poiskala samotnega kotička na
vrtu, da premisli, kaj se je ravnokar zgodilo, da presodi
velikost svojega pregreška, katerega ji je vest očitala,
češ: „Lej, kakšna si!...  Zjutraj si mu še obetala, da
pojdeš ž njim do konca sveta, ako bo treba, opoldne
si ga pa že zatajila .. . Takšna si! . . . In Gornikov
Anton misli, da ima bogve kako zvesto izvoljenko, ki
hoče živeti ž njim v veselju, pa tudi v trpljenju in
žalosti, ako treba! . . . Viš, kako se Anton moti, kako
ga varaš!...  Ob prvi priliki si ga zatajila, ko se borba
še niti začela ni . . . Ali mu moreš pogledati še v oči,
v one zveste oči? . . . Ali ga nisi grdo nalagala, ko

56

si mu tolikokrat zatrjevala, da ga ljubiš? ... O, taka
minljiva ljubezen, ki zgine ob prvi priliki, kakor rosa,
ki se posuši ob prvih solnčnih žarkih!... Sramuj se!“

Ančka je bila vsa potrta.

„Ti si lažnivka! . . . Hinavka! Ne pojdi mu več
pred oči! . . . Naznani mu, da je ljubezen proč, da
naj si poišče vrednejše, boljše neveste, ki ga ne bo
nikdar zatajila!"

Ej, ko bi Ančka tako rada ne imela tega Antona,
za katerim je hrepenelo toliko deklet, katerih pa on ni
maral, katerim se je posmehoval, ker si je izbral ravno
njo, da je tako srečna — ej, ko bi tega ne bilo, potem
bi že rekla: »Najina ljubezen je proč!"

Ali pa more to sedaj narediti?

Ne! Ne! Ne! . . .

Vse v njej se je upiralo, in vest je nategnila druge
strune, ki so ugodneje zvenele: »Skesaj se!... Padi
pred njim na kolena, povej mu vse, prosi ga odpu¬
ščanja — in ti bo odpustil ... O, odpustiti ti mora,
ako te ljubi, in Anton te ljubi, gotovo te ljubi, saj
drugače bi se ne bil sklonil do tebe in te izbral med
vsemi drugimi dekleti -- “

Ta glas jo je božal, jo tolažil in ji vlival novega
* poguma.

Srčnost se ji je vrnila in mislila je: »E kaj, k
očetu grem, pa jim povem, da sem se prej malo zla¬
gala, da je res Gornikov Anton moj ljubi. In če bodo
hudi, kaj mi pa morejo? ... Ali mi morejo prepovedati
vzeti tistega, kogar jaz hočem?"

Toda tu je zopet videla razkačenega očeta, pa ji
je updlo srce, in solze so se ji prikazale.

57

Nevolja je vstala v njenem srcu na Barbiča, ki je
spravil njeno skrito ljubezen na dan.

„Le zakaj gre to pravit? Kaj njemu to mari?
Kaj pa on ve?"

A drug glas jo je zavračal: „Kaj si mislila, da bo
to vedno skrito? Enkrat je moralo postati očito . . .“

„Ko bi le oče ne bili tako hudi! ... K materi
grem, pa jim povem, pa naj mati pogovore očeta."

„Kaj ne, da bodo še mati tepeni zaradi tebe?"

Tako se je bojevala v skritem kotičku dolgo časa
brez odločitve. Naposled se ji je pa vendar zdelo, da
je zadela pravo, ko je sklenila: „ Antonu povem vse,
kaj se je zgodilo, poprosim ga, naj mi odpusti, in
kakor bo velel, tako bom naredila, da bo videl, da
ga imam rada ... Pa k sv. Antonu bom molila, da
nam pomaga."

Ta sklep jo je potolažil, da se je obrisala in šla
v hišo.

Mati je bila žalostna in nevoljna.

„Ko bi te svakinje ne bilo, koliko bi bilo manj
prepira pri nas! On je že tako nagel, dostikrat ga pa
še ona nahujska. Kaj je bilo treba danes prepira?
Da si t&ko izmisli!"

„Ančka, ali te je zelo zabolelo?" vpraša mati
hčer sočutno.

„Nič!“

„Pa so te tako udarili, da si se kar zganila."

„Malo maram. Kaj takega se že prebije."

„Da si gredo teta tako izmislit in tebe in Gorni¬
kovega tako skupaj spravljat! Kako so mogli vendar
Gornikovega soditi? Je že res: Kjer baba ne zmore,
pa hudobec pripomore, da je potem prepir in prekli-

58

njevanje in se dela greh brez potrebe. No, kar tako
na celem raznašati, da imaš ti Gornikovega — to je
vendar preveč!"

„Mati, ali jaz imam Gornikovega Antona res rada"
— izpove hči pogumno.

Ančka!" zavrisne mati prestrašena in se vsa trese.
„Ančka! Prej si pa rekla, da ni res!"

„Pa je res! Gornikov Anton bo moj!"

*Ančka! Oče! Oče! Ančka, kaj bo?"

Mati je sklenila roki v obupu.

„Naj bo, kar hoče, jaz ga imam rada!"

„Jej,!... Jej!... Jej!... Ančka! Molči! Molči!
Saj poznaš očeta!"

„0, poznam! Dokler je čas, bom molčala, kadar
pa pride ura, bom povedala."

„Pa te bodo tepli!"

„Naj me!"

„ Ančka! O ti nesrečno dekle!"

Lazarica je bila sedaj res v skrbeh in vsa osupla.
Mislila je, da je Rožanka vso stvar iz trte izvila. A
glejte, nič ni bilo izvitega — ampak vse resnično . . .
Ančka je imela Gornikovega Antona iz Kozjega repa...
Joj! Lazarica ni vedela, kaj bi naredila, samo vzdiho¬
vala in tarnala je: „Kaj bo? Kaj bo? O, Bog se
usmili! Kaj bo dejal on, ko izve, da je res?"

Lazarica bi se ne bila nič protivila hčeri; naj bi
vzela tistega, kogar ima rada, Gornikovega Antona;
toda vest ji je rekla, da ne sme delati proti volji mo¬
ževi, ki pa ni imel veselja dati hčer takemu nemaniču.
Tudi si ni upala moža pregovarjati, ker se ni nadejala
uspeha. Zato je svarila hčer: „Ančka, ubogaj mene
in očeta pa Antona pusti!"

59

„Aha! Potlej bi ga pa druga dobila! Anton je moj!“

„Ako ti pa oče ne puste vzeti ga?“

„0, saj ne bo zmeraj tako. Bodo že drugačne volje."

„Nikoli! Nikoli ga ne boš vzela!"

„Bom videla! Pustim ga pa tudi ne! Še danes
bom vse povedala očetu."

„Ančka! Nikar.še! Nikar še danes! Bo že kako!"
je dejala mati prestrašena, ker se je bala moževe naglosti.

Do večera je vedela vsa vas, kaj je bilo opoldne pri
Lazarjevih ... Rožanka je pravila na vsa usta, da ni nič
res, da bi imela Lazarjeva Ančka Gornikovega, da si je
to samo Barbič izmislil. Grozila je Barbiču, da mu bo
Lazar uro navil, da bo vedel poštene ljudi obrekovati.

Ko je bil Barbič izvedel, da mu Rožanka grozi
zato, ker je raznesel Lazarjevo Ančko, je prisopihal k
Rožanki in jo vprašal: „Kaj pa ti govoriš, da sem jaz
raznesel Lazarjevo punco?"

„He? Kaj je nisi ti? Kaj nisi? O, nič ne boš
utajil! Ti bo že Lazar pokazal!"

„Kaj sem pa rekel?" . . .

„Kaj si rekel? Kaj vem? Ali mar nisi vsega
meni povedal?"

Ko jo je pa Barbič potem trdo prijemal, naj pove,
kdaj je nji kaj rekel, pa Rožanka kmalu ni vedela, kje
je vso stvar izvedela. Dejala je: „Jaz res ne vem,
kdo mi je povedal, pa si moral že ti biti, ki greš
tako po vasi."

Selška dekleta so tisti dan kar poskakovale, dirjale
semintja in se vpraševale: „Ali že veš? — Ali si že
slišala? — Joj! — Joj! — Kdo bi si bil mislil! —
Zatajila ga je!"

60

Pa so si pripovedovale na dolgo in široko, kako
je bilo pri Lazarjevih opoldne, in v mraku so se kar
zgrinjale na luži. Nekatere so prinesle plevela in ko¬
renja, da ga opero; druge so prišle izpirat umazano
obleko, in še druge pa samo noge umivat. Pa so si
imele toliko povedati, kakor bi se že sedem tednov ne
bile videle. Pripovedovale so si na glas pa tudi samo
na uho, tleskale z rokami, trkale se po prsih in se
smejale, kakor bi bile „sekirice našle

„Jejhata!... Jejhata!... Kdo bi si bil mislil...
Toliko časa ga je motila, nazadnje ga pa zataji!" je
vzkliknila Kozačeva Marta.

„E, saj menda še nič ni bilo med njima!" je
oporekala Jernačeva. „Ančka bi ga bila menda že
rada, pa je Gornikov preošaben, ker misli na kako
kraljičino."

„0, ti pa nič ne veš!... Prav nič ne veš, Jernačka!
O, ta dva sta se imela, imela", ugovarjajo vse vprek.

„1, kaj pa veste?"

„Vse vemo. O, vemo, zakaj Gornikov ni imel
dobre besede za druge; v to Ančko je bil tako zave¬
rovan. Sedaj pa ima, hihihi ... O, sedaj bomo pa
še dobre, samo če bomo hotele biti!"

„Jaz pa še sedaj ne verjamem."

„Pa meni verjemi, ki sem njena prijateljica", reče
Trznarjeva Katka. „Jaz vse vem, čeprav mi ni nič po¬
vedala; pogruntala sem jo... Ob nedeljah sva hodili
skupaj v cerkev, pa sem bila sklenila, da jo zasledim,
ker mi je vedno pravila, da nima nobenega. A to
verjemi, kdor more, jaz ji nisem, pa sem prav imela...
Ko sva hodili tako v cerkev, ni pogledala nobenega,
samo tam na trgu, ako je videla stati Gornikovega, je

61

vselej malo zardela. Za nobenim drugim ji niso uhajale
oči kakor za njim. Pa to ni kar samo ob sebi."

Tako so se pomenkovale dekleta na luži in so
ugibale, če Gornikov ve, da ga je zatajila, in kaj bo
sedaj . . . Kozačeva Marta, ki je bila blizu Gornikovih
doma in se je včasih že nastavljala temu Antonu, je
bila kar vesela. Škodoželjno srce ji je vpilo: „Prav
mu je! . . . Prav mu j e! “

In kar ni se mogla zdržati, da bi ga ne zbodla,
ko ga je gredoč domov srečala. Hotela ga je videti
premaganega, da bi ga zasmehovala in bi se maščevala
nad njim. Ustavi ga in vpraša:

„Ali že veš?"

„Kaj pa je novega?"

Marta se nasmehne: „Me pa že vse vemo, da te
je dekle zatajila ..."

Antona razburijo te besede in smeh ga speče, da
se zatogoti: „Kaj česnaš?"

Marta se brž umakne, pa še enkrat reče za njim:
„Pa je res! Sedaj se pa na glavo postavi, ker te
Ančka ne mara več."

Smejoč se je šla naprej. Anton pa je bil ves razbur¬
jen in vrivalo se mu je vprašanje: „Kaj pa to pomeni?"

In takrat se mu je zdelo, da gledajo vsi ljudje za
njim in se mu vsa dekleta posmehujejo. Vroče mu je
prihajalo.

Lazarjeva Ančka pa ni mogla zaspati tistega ve¬
čera. Srce ji je bilo nemirno in različne misli so jo
razburjale.

Odprla je okno in se naslonila, podpirajoč si raz¬
greto glavo z rokami. Nočni hlad jo je božal po
vročem čelu, ko je gledala zamišljeno tja v čarobno

62

noč, razsvetljeno od zvezd in od mehkih luninih žarkov.
Nji pa ni bilo mehko okrog srca in težke misli so jo
mučile . . . Poizkušala je moliti, pa ni mogla končati
navadne molitve, zakaj mislila je na to, kar se je
zgodilo, mislila na Antona.

»Oh, kaj bo rekel? Kaj bo mislil, ko bo izvedel?"

Tedaj je smuknila senca po tleh, in pod okno je
stopil Anton. Ni imel navade ponočevati, a nocoj je
moral izvedeti, kaj je ono govorjenje. — Ančka je
prestrašena odskočila. Zazeblo jo je, da se je stresla,
ko je začula njegov klic:

„ Ančka!"

Zdelo se ji je, kakor bi se ji grozil . . .

»Odpusti!" vzklikne dekle iz dna trepetajoče duše,
in solze se ji vlijo po licu.

Anton ni vedel, kaj bi dejal, ko jo je videl tako strto.

„1 kaj pa je vendar bilo?"

»Odpusti! . . . Odpusti!"

Samo to je ihtela. Šele potem, ko se je poleglo
razburjenje in je Anton le prosil, naj mu pove, kaj se
je zgodilo, je začela praviti vse od kraja ... Pa kako
je težko pravila! Vse njeno pripovedovanje je zvenelo
kakor iskrena prošnja za odpuščanje in kakor obeti
večne zvestobe . . .

Anton je bil žalosten in vesel. Spomnil se je
Barbiča, ki mu je dejal, da bodo težave. Res, že so
bile tu . . .

»Kaj pa poslej — ali me boš še kdaj zatajila?"
je vprašal Anton deklico.

»Nikdar več!"

»Pa če te oče zavržejo, tepo ali spode od hiše?"

»Tvoja bom!"

63

„Moja v sreči ali nesreči! Če se tudi upira ves svet!"

Pa je šel in na vasi je zaukal, kakor bi hotel vsem
oznaniti, kaj se godi v njegovi duši, kakor bi izzival
ves svet. „Juhuhu!“

Tisti, ki so ga čuli in poznali, so pa mislili tako
in tako . . .

Vil.

Zaspal pa tisto noč Gornikov Anton ni.

Njegova duša je trepetala, kri mu je vrela po žilah.
Srce mu je bilo nemirno, in neznan strah je silil v
njegove, sicer neustrašene prsi, da je roko pritiskal na
srce, kakor bi mu hotel vtisniti poguma.

„Kaj pa se je zgodilo?"

Na to vprašanje si je odgovarjal toliko časa, da mu
je bilo vse jasno, da je dejal:

„Torej sedaj vedo vsi, da je Ančka moja; in dekleta
se mi posmehujejo, a Lazar, njen oče, je besnel!"

To ga je peklo in grizlo.

„Zakaj je besnel, zakaj?" . . .

To ni šlo Antonu v glavo. Pač mu je pravil nekaj
tacega že Barbič, toda Anton tega ni mogel verjeti.
Kako bi verjel nekaj, kar ne more biti ... He! Zakaj
bi on ne smel imeti rad Lazarjeve Ančke, in ona ne
njega? Ali ni pošten fant? Ali se ne more oženiti, ako
se le hoče?

Tako se mu je zdelo vse naravno, gladko, pa je
bilo vendar drugače . . .

64

Ančka mu je bila vse povedala, pa mu tudi obljubila,
da mu ostane zvesta. In ta obljuba je dajala Antonu
moč in mu budila najboljše upanje.

„Kdo nama kaj more, ako se hočeva vzeti? Tistega
bi jaz rad poznal, ki bi nama mogel ubraniti!"

Silil se je biti pogumen. A to je bil pogum fanta,
ki je ravnokar poklical celo vas „na korajžo", pa se
boji, da bi ne bil tepen, skriti se pa tudi noče, da bi
se mu ne posmehovali.

„E, kaj! Zasnubim jo, pa vzamem jo, pa bo mir.
Stari se bo potolažil, dekleta bodo pa tudi obmolknila;
če bo pa katera hotela še kaj imeti, jo ubrišem po
ustih, da se ji ne skremžijo nikdar več na smeh!"

Ta misel ga je potolažila toliko, da je zamižal, a
mirno vendar ni spal in dolgo tudi ne. Solnčni žarki
so se nekoliko poigrali nad njim, pali mu na oči in
ga poklicali: „Vstani!“

Anton je vstal, pa je bil truden, glava je bila težka
od skrbi.

Delo mu ni šlo od rok tisto jutro. Zamišljen je
postajal celo dopoldne ali posedal za vogali, podpirajoč
si glavo, da so začele materi, ki je to opazila, vstajati
skrbi. Mislila je, da se ga loteva bolezen, ko ga je
videla, kako je na tnalu zagnal sekiro z nevoljo od
sebe, kako se je zgrudil na steber in si podprl glavo.
In ko je slišala še težki vzdihljaj, ki se mu je izvil, se
je prestrašila pa je planila k njemu z vzklikom:

„Anton, ljubi moj sin, kaj pa ti je?“

Sklenila je roke in obupana zrla vanj, čakajoč
odgovora.

„Nič mi ni!"

65

Toda ta beseda matere še ni potolažila, saj se je
na sinovem obrazu bralo nekaj druzega. Zdelo se je
materi, da odseva na njem težka bolest, ki se pripravlja
streti njega, ki ga ima ona najrajši na svetu, ki ji je
najdražji, edina podpora na stara leta.

„Mari po pravici povej!“ je vzkliknila in ga prijela
za roko pa še bolj motrila njegov obraz, da bi brez
odgovora spoznala njegovo bolest. „Anton, kaj te boli?“

Težek smehljaj zbeži preko sinovega obraza, pa ji
odgovori:

„Mati, prav zdrav sem. Nobene boleznine čutim.
Prav brez skrbi ste lahko zaradi tega . . . Človek pa
tudi ne more biti zmerom vesel in dobre volje."

„Torej te skrbi more?"

Anton prikima.

„1, kakšne pa morejo biti tiste skrbi, ki so te tako
potrle?" nadaljuje mati nekoliko brezskrbneje, ko je
izprevidela, da ni nevarnosti. „Pa le kakšne so tiste
skrbi, ki jih tako skrivaš pred menoj? Ali jih tvoja
mati ne sme poznati?"

„Potlej jih boste pa še vi imeli."

„Malo več ali manj, to se meni nič ne pozna. Le
zaupaj mi!“

Anton je pomislil, kako bi se znebil svojih skrbi,
potem je pa dejal:

„Oženil se bom!"

Zardel je pri tem, mati se je pa nasmehnila in rekla:

„Ali te to tako skrbi? To? Oženi se, ako se hočeš 1
Ali te nisem že davno silila?"

»Seveda ste me!"

»No, viš! Pa te menda skrbi, kaj bom jaz rekla ...
Vesela bom, kadar jo boš pripeljal!"

Slov. knjižn. I.

5

66

Starka je sedla sinu nasproti, zakaj bala se je
menda, da bi ji noge ne odpovedale prej, preden bi
se s sinom zmenila do konca o ženitvi.

„Sedaj mi pa le povej, kako se boš ženil. 11

„Ko bi jaz vedel!"

»Ti bom pa jaz povedala; samo povej mi, kaj ti
dela take skrbi, da se ti kar glava krivi od njih, iz oči
ti pa gleda obup, kakor grešniku na smrtni postelji."

Sin se je zasmejal. Materine besede so mu olajšale
srce, da je začel pripovedovati in razkrivati materi svoje
srčne težave in tožiti o ovirah, ki mu žugajo. Mati je
prikimavala sinu, se veselila ž njim pa tudi delila ž
njim strah, ki ga je izražal.

„Prav je, moj sin, prav! Le oženi se, ako te veseli."

„Pa če mi je Lazar ne da?"

„1, kaj potlej? Prava reč! Naj jo pa ima, pa naj
jo sam gleda! ... Ali je samo to dekle na svetu?"

Anton preplašen pogleda mater, in kri mu udari
v lice. Hipoma vstane ter reče trdo:

»Zame samo ta. Ali mi je tudi vi ne privoščite?"

»Kaj kipiš! Ali ti jo branim? Jaz sem samo tako
rekla, če bi tam fie bilo nič, da si pač lahko drugje
izbereš ..."

»Tako Vi mislite! Jaz pa pravim, da mora biti
Ančka moja!"

Anton udari z nogo ob tla in oči se mu grozeče
zabliskajo.

»Poizkusi! Meni bi bilo tudi prav! Samo tako ža¬
losten ne bodi sedaj, kakor vinski brat pri skledi vode,
da še jaz ne bom žalostna."

»Kaj pa hočem?"

»Sedi, da se do dobra domeniva, to je važna reč."

67

Sin uboga mater pa sede, posluša, ugovarja in
odgovarja ter zopet vprašuje. Saj se je bilo toliko po¬
meniti, toliko poskrbeti.. . Sklenila sta mati in sin,
da pojde Anton snubit k Lazarju, in sicer precej, ko je
tako. Čim prej, tem bolje.

Ej, pa tudi ta sklep še ni bil hladilen balzam za
Antona!

„Kaj bo pa Lazar dejal?“

To je bilo tisto strašno vprašanje, ki je povzročalo
Antonu vse skrbi. „Da bi vsaj vedel, kako bo!“

Pa ni bilo drugače, kakor stopiti je moral doli k
Lazarju, vprašat za Ančko, seveda šele potem, ko mu
je poslala Ančka pošto: „Pridi!“

O, kako je bilo težko pripraviti se, kako trnjeva
je bila ta pot! Rajši bi bil preplezal gore cele dežele,
nego šel k Lazarju po tem opravku, ko ni vedel
kako bo.

Anton ni imel nobenega strica, nobenega svaka, ki
bi ga spremljal k snubitvi, ki bi mu pomagal snubiti...
Navada je pa taka, da ženin ne pride sam. Zato je
Anton iskal tovariša med sosedi. O, precej je vsak ob¬
ljubil, da pojde ž njim. Ko je pa povedal, kam jo je
umeril, je slehrnemu upadel pogum, pa se je izgovoril,
rekoč: „Jaz ne utegnem, dobi druzega!“

Tudi Kepca se je lotil Anton.

„Drevi pojdeš z menoj! Boš zame govoril . . .“
„0, če je treba precej! Besede ne zna nihče tako
zastaviti, kakor jaz . . . Veš, ne da bi se hvalil, pravega
si se lotil! Kam bo pa treba iti?“

„ Snubit."

„Snubit? . . . Nu, tako ti rečem, če bo treba kaj
pogovarjati in pregovarjati, ni nobenega boljšega od

5 *

68

mene, in če se dekle še tako brani, jaz jo bom izpeljal.
Boš ti videl, kako znam govoriti... Punca bo naša!...
Za katero se pa oblizuješ?"

„Boš že videl."

„1, nu! Kar povedi, saj ne pojdem precej na vas
izkokodakat, ako je treba molčati!"

»Potlej pa ne pojdeš z menoj."

»Jej! Kako mi malo zaupaš. Ali nisem vaš .voj¬
voda 1 ? Ni je take dalje, da bi se je jaz ustrašil, kadar
je treba iti snubit ... S takim fantom, kakor si ti, pa
bi celo šel, ne vem kam. Saj bi me ne bilo treba biti
sram, pokazati te . . .“

Anton se je pa vendar še obotavljal.

»Lej ga, lej, kako mi malo zaupaš! Pa bi si bil
drugega izbral, če nisem jaz dovolj dober ,mož‘.“

»Ne bo treba iti daleč. Še iz vasi ne — samo do
Lazarja."

Kepec ga je pogledal debelo, kakor bi se mu bil
kos ustavil v grlu, potem je pa s težavo spravil iz
sebe glas:

„Dič!“ . . . Drugo je samo goltal, da ga Anton ni
umel in je upal, da je dobil pravega.

»Saj bova kmalu opravila," je opomnil Anton, da
bi spravil Kepca v dobro voljo. Toda ni šlo.

»Dič! . . . Boš letel skozi zaprta vrata! Jaz te ne
grem gledat!"

»Ali se res bojiš?"

»Jaz koga bojim? Ga ni takega! Ampak k Lazarju
že ne grem — se že od nekdaj ne moreva videti."

»Pojdem pa sam!"

Anton je bil razburjen in je šel v stran.

69

„Pa ravno k Lazarju!" je momljal za njim Kepec.
„K Lazarju? ... Ti jo bo že dal!"

Ko se je naredila tema in je bila vas že prazna,
tedaj je pa šel Anton sam snubit. Ej, težka je bila ta
pot, a potrebna. Zbiral je misli in iskal primerne besede,
s katero bi nagovoril očeta in mater. Postajal je malo-
dušen, a ljubezen je zmagovala, in na ves strah, na
vse pomisleke se je tolažil z mislijo: „Ona me ima
rada. Nihče nama ne ubrani vzeti se!"

Srce pa mu je hotelo razbiti prsi.

Čim bolj se je bližal hiši, tem bolj počasi je stopal,
in gotovo je hvalil Boga, da je Dolgo selo zares dolgo.

Naposled je pa vsake poti konec in tudi Anton je
prišel do Lazarjeve hiše. K vsej sreči so ravno molili
rožni venec in Anton je imel čas počakati, umiriti se
in zbrati misli.

Nekaj časa je poslušal glasove, ki so prihajali iz
hiše, nato se je pa odkril in začel moliti z onimi v hiši.

Ni hotel precej po končani molitvi vlomiti v hišo,
ampak je še nekoliko počakal. Otožnost se ga je po-
laščala, ko je mislil, kako so sicer ljudje veseli snubača,
kako se pripravljajo nanj, a zanj niti ne vedo, da pride,
in če bi vedeli, bogzna, kako bi se pripravili nanj!...

„Ona ve!" se oglasi neki glas in mu vrne ves
pogum in zbudi kljubovalnost. Trdo stopa do veže in
v hišo s pozdravom: „Dober večer!"

Stari je še klečal na stolu in slonel na mizi, tiščeč
glavo med rokami. Ko začuti prišleca, vzdigne glavo
in se ozre v vrata, pa gleda debelo Antona, ki je obstal
pri vratih nekako zbegan, ker mu nihče ni odzdravil.
Tudi Ančka je molče sklenila roke, zardela in povzdig¬
nila za hip oči, potem pa pogledala mater, ki se je

70

prestrašena ozrla v hčer. Ančkine oči so izražale iskreno
prošnjo, ki je pa v materinem srcu zbujala grozen strah,
da ni vedela, kam bi se obrnila; začela je slačiti male
otroke, jih prekrižavati in moliti ž njimi, Ančka pa je
odgrinjala posteljice.

Lazar je odmolil in zopet pogledal Antona, pa ga
vprašal osorno: „Kaj pa ti štramaš tako ponoči? Ali
greš kam zdomi, ker si tako prazničen?"

„K vam sem prišel, oče," pove Anton s težavo in
naredi nekaj korakov po hiši.

„K nam?"

Lazarju se je poznalo na glasu, da se čudi, pa
je gledal Antona, ki ni vedel, kam bi se dejal in kam
bi pogledal.

Ozrl se je v Ančko, in ko so se ujele njune oči,
je dobil zopet nekaj poguma, da je izpregovoril:

„Snubit sem prišel."

„K nam?" vpraša Lazar in v naglasu se je poznalo,
da narašča njegova jeza.

„K vam! Ančko mi dajte!"

„Križ božji!" vzklikne Lazar in se zakrohota, a ta
krohot je bil krohot togote.

Lazarica in Ančka sta pa premetavali otroke in
obleko, in mati je hrkala in hrkala, da bi vsega ne
slišala.

„Svojo hčer mi dajte!"

„Tebi?“ bruhne Lazar in stopi predenj, „Tebi?“

Glas je izražal zaničevanje, kakršno goji bahaški
kmet do revnega soseda.

„Ti si se zmotil, Gornik! Ti nisi prišel v pravo
hišo! Gotovo se ti je zmešalo!" nadaljuje Lazar.

71

„Tako je! Hčer mi dajte! Ančko . .

„Tebi? ... Tebi? ... Ali blazniš? Kdo si pa ti? ...
Ali ti diši denar?“

Lazar je bil iz sebe in je kar sikal v Antona, ki
je gledal vanj.

„Denarja nisem prišel iskat, ampak Ančko mi dajte!"

„Takemu beraču?"

„Pošteno služim in nikogar še nisem nadlegoval,
pa tudi po vašem denarju ne vprašam. Streho imam,
a z rokami bom zaslužil drugo, kar bova potrebovala."

„Huj! Glejte ga! Kaj pa pravita vedve?"

Mati je globoko vzdihnila, Ančka je pa vsa solzna
pogledala Antona.

„Prej ne grem od vas, dokler mi je ne obljubite ...“

„Hahaha!“ se je zakrohotal Lazar po sili. „Pa si
jo vprašal, ali te dekle mara?"

Anton se je ozrl vanjo, in Ančka ga je razumela
ter izpregovoriia: „Oče, rada ga imam . . .“

Mati, ki je pri prvem hčerkinem glasu planila k
nji, da bi ji zamašila usta, ni mogla več preprečiti
njenih besedi.

Oče je ostrmel in zapičil oči zdaj v hčer, zdaj v
ženo pa v Antona, in ko se je zbrala vsa jeza, je po¬
kazal vrata in zarohnel:

„Poberi se!"

„Ali mi jo daste izlepa?" se je zagrozil Anton in
pogledal Lazarju v oči.

..Kaj?"

Lazarja je začelo lomiti po rokah in je šel snubaču
naproti z razprostrtimi rokami. Zdelo se je, kakor bi se
zdajpazdaj zgrabila, in Ančka se je zbala za Antona,
pa je planila med nju, kričeč:

72

„Anton, beži, beži!“

Tudi Lazarica se je vmešala in začelo se je vpitje
in pehanje semintja. Za nekaj časa je pa Lazar hodeč
po hiši gori in doli sopihal kakor bi bil gore premikal
in goltal, Lazarica je pa tarnala in močila hčeri glavo
z vodo. Snubača ni bilo nikjer . . .

Drugi dan je vprašal Kepec še vedno praznično
oblečenega Gornika:

„Kako si letel, hahaha?“

Gornik se je nevoljno obrnil in šel v stran, a Kepec
je kimal za njim:

„Sedaj vidiš, kako se zajemlje iz bogatinove sklede!“

■ ■

Vlil.

Drugi dan je imel Barbič slab dan, to se pravi,
slabo kosilo pri Dolenji Urši. Kaše mu je bila skuhala
na svežem mleku ter je polno skledo postavila predenj,
a sama je smuknila k sosedi, kjer je bil danes cel dan
ženski zbor. Barbiču je precej nekaj neprijetno dišalo,
da je začel vihati nos; pa ker se mu je bela kaša tako
prijetno režala, je udaril po nji, toda ... brr . . . ni je
mogel jesti — bila je preveč osmojena. Nehal je, pa
zopet začel, ker se mu je kaše škoda zdelo in je bil
lačen — pa vse zastonj, kar upirala se mu je.

„Tako-le dš!“ je godrnjal nevoljen. „Saj bi se je
še mačka branila!"

Ko je pa prišla Urša v hišo, da bi jo pohvalil,
kako je dobro napravila, je zagodrnjal:

*

„1, kaj si pa delala, da si tako prismodila? Kdo
bo to jedel?"

„0, kako si pa izbirčen!"

„Nd, pa pokusi, pa se bom tri dni postil, če jo ti
vso sneš."

Urša vzame žlico in začne jesti.

„Joj! Joj! Pa res! . .. Kaj si boš mislil . . . Ljubi
moj, nikar ne zameri! Nisem imela časa stati pred
pečjo, pa se mi je to naredilo. Ti ne veš, kaj se je
zgodilo, ti ne veš . . .“

Barbič je bil radoveden.

„Poslušala sem pa sem bila gredoč na kašo po¬
zabila . . . Ako hočeš, in ako res ne moreš spraviti te
kaše doli, ti bom pa par jajc čez ponev vrgla, da ne
boš govoril okrog, da si šel lačen od moje hiše ..."

»Dolžna si me napasti, potem pa kakor veš. Nu,
kaj pa te je tako zmotilo?"

„Ti, pomisli, bom videla, kaj boš dejal: Gornikov
Anton je snubil Lazarjevo Ančko."

»A—a—a!"

»Res! Ni korajžen, da jo gre snubit?"

»Pa bo?"

»Kaj si neumen? . . . Nič ne bo . . . Kje pa to
more kaj biti!"

»Kaj pa je Lazar dejal?"

»1, kaj! Iz hiše ga je vrgel, punco pa pobil, da še
sedaj leži v nezavesti."

»Jej!...  Jej!"

»Tako je! Sedaj pa ne vedo, ali bi šli po gospoda
ali po padarja."

»Mari naj gredo po Gornika — pa bo precej
ozdravela!"

74

„Ti si neumen!”

»Mari si ti, pa Lazar, pa vsi taki!"

„Se ti pozna, da si iz Kozjega repa."

„Kaj so tam kaj slabši ljudje, kakor ste tukaj na
sredi, kali?"

»Nič prida niste!"

„Ti oklešček ti, babji! . . . Molči, pa rajši premisli,
kdo je slabši. Ali ni Gornik več vreden, kakor vsi drugi
fantje v vasi?"

„I-jov!“

»Zakaj se je pa Lazarjeva ravno za njim pehala?"

»Tako se je!“

»Misliš, da mu ni pomigala, naj jo pride snubit?"

»Tako mu je! . . . Beži, beži! . . . Sanjalo staro!"

»Sanjalo? Včasih mi pa nisi tako rekla ..."

»M ...  m ...  m!  Dedec!"

»Ti, Urša, saj si menda že pametna! Zakaj bi pa
Lazar ne dal Gorniku hčere?"

»Saj ni neumen! Pa sram ga je menda tudi! Kaj
bodo pa ljudje rekli?"

»Kaj pa sedaj pravijo? Ali je to lepo?... Lazar
je bahač. In ako bi bila dekle taka, kakor je stari, bi
jaz Gorniku svetoval, naj jo pusti. Tako pa ne. — Naj
se vzameta!"

»Kaj ti kaj moreš, reva?"

»Jaz? Boš videla!"

Barbič jezen vstane pa se odpravi, ker je bil na
jed čisto pozabil. Urša se pa tudi ni hotela več spomniti
obljube . . . Barbiča je bilo to razburilo, kar mu je bila
Urša povedala. Gornika je imel rad, Lazarju pa je bil
gorak in ga je veselilo, kljubovati mu . . . Krenil je
v Kozji rep.

75

»Pa jo pusti, Anton!“ je prigovarjala Gornica sinu.
„1, kaj se pa siliš tja, kjer te ne marajo? Pameten bodi!"

Anton se ni dal pregovoriti. Vse je vrelo po njem,
in misel za mislijo se mu je porajala, ljubezen in srd
sta ga razburjala. Ej, kako bi ga! . . . Hvalil je pa
Boga, da mu je dal mirnost. Ko je Lazar zbesnel in
se je vrgel nanj, takrat je Antonu zavrela kri in ga silila
k uporu; toda obenem mu je tudi šinila v glavo misel,
da je nasprotnik — Ančkin oče.

»Ali te bo potem še ljubila, ako prizadeneš očetu
kaj hudega?"

Kri se mu je umirila in kakor neobčutljiva stvar
se je pustil sukati Lazarju, ki ga je potem igraje
spehal vun.

O, saj bi ga ne bil! Ali če je pa Lazar Ančkin oče...

Premišljal je, kaj bi storil, a za materin svet ni
maral.

Barbič se je prismejal h Gorniku. Po pozdravu je
sedel kakor domačin in je gledal sedaj njo, sedaj Antona,
ki sta bila oba v zadregi.

„No, si opravil?" je vprašal Barbič čez nekaj časa
s takim glasom, da se je poznalo, da ve vso stvar.

Zato mu ni nihče odgovoril.

„Ali ti nisem pravil, hehehe? . . . Fant, sedaj pa
imaš!"

»Ničesar nimam!" je vzkipel Anton.

»Saj vem, da ne, hehehe ... Pa tudi nič imel ne
boš, če ti je Lazarjeva Ančka vse."

»Bom videl!" se je zagrozil Anton.

»Jaz ga tudi prosim, naj si jo izbije iz glave. Pa
je samoglav," je rekla mati.

76

»Pa take hruške klati, katerih ne doseže, hehehe.. .*

Anton ga je jezno pogledal in se zatogotil:

»Starec, ali sem te klical in iskal tvoje pomoči!“

»Nič se ne jezi, pa ostaniva še prijatelja! Nisem
prišel dražit te. I, kako je pa vendar bilo?“

Nesrečniku je dobro, ako si more olajšati srce.
Tudi Anton si ga je.

»Kaj boš pa sedaj naredil?" ga je vprašal Barbič,
ko je izvedel, kako je bilo.

Anton tega sam ni vedel, samo to je trdil: »Moja
bo, pa moja bo, pa nobenega drugega ..."

»Da bi ti jo izlepa dal, ne smeš upati; ti Lazarja
premalo poznaš."

»Jaz mu tudi tako pravim, pa me ne uboga in mi
ne verjame," je pritrjevala mati vsa solzna.

Anton je bil hud, ker ni vedel, kako bi se izmotal;
mati in Barbič mu nista nič takega svetovala, kar bi se
zdelo njemu pametno. Grozil se je Lazarju, ako mu ne
bo dal hčere izlepa.

Mati je tarnala:

»Moj Bog, še v nesrečo nas spravi zaradi te ženske!“

Barbič pa je dejal čez nekaj časa skrivnostno:

»Jaz pa vem, kako bi jo Lazarju vpihal in punco
dobil ..."

Gornica ga je sumljivo pogledala, toda Anton se
ga je oklenil, kakor se oklene utopljenec bilke.

»Vi veste, vi? Pomagajte mi!"

»Pa si ti fant za to?"

»Jaz ne? . . . Jaz?"

»Pa dekle mora tudi biti!"

»Moja Ančka? ... Ta me ljubi!"

»Pa jo poizkusi!"

77

Anton ga je pogledal, kakor bi hotel ugeniti
Barbičeve misli. Ta se je nasmehnil in dejal: „Pobegni
ž njo!“

Mati in sin sta ostrmela, in ona je dejala: „0, to
pa ne! To pa ne! . . . Po poštenem potu se vzemita
ali pa nič!“

„Ako pa ni drugače mogoče?”

„0, meni je vse eno,“ je vzkliknil Anton.

„Nič ni nepoštenega . . . Poslušajte, kako si mislim
jaz to stvar. Lazarja poznam. On ima velik srd do
revnih ljudi. Revnejšega kakor je sam ne pogleda lepo
in ne izpregovori ž njim prijazne besede. Za svojo
hčer bo iskal bogatega ženina in ljubezen ne bo čisto
nič odločevala. Kaj je takemu človeku ljubezen, zlasti
ako se njega ne tiče! On bi skoprnel jeze in sramote,
ako bi imel zeta v Kozjem repu, kjer vsi nismo za
enega trdnega kmeta. Tvojo snubitev veš, kako je
sprejel, in sedaj pravijo, da kar besni. Hči in žena
morata dosti pretrpeti ... Da bi jo dobil izlepa, ne
moreš misliti, izsiliti je tudi ne moreš, a njegove smrti
čakati seveda ne kaže, ker taka grča nekaj prenese in
lahko vsi drugi prej umrjemo kakor on. Ako se imata
res rada, da drug brez drugega živeti ne moreta, po¬
begnita zdomi v Ameriko pa se tam poročita ... Potem
vaju tudi Lazar ne bo mogel razdreti. Nu, ali ti je všeč
moj svet?“

Antonov obraz se zjasni kakor nebo po viharju,
mati pa tolče z rokami in odmajuje: „0h, Anton, samo
tega ne, samo tega ne! . . . Kaj bom počela jaz
brez tebe?“

„Saj bo nazaj prišel, stara! . . . Nekaj časa boš že
potrpela."

78

„Jaz pojdem!" je rekel Anton odločno in se hva¬
ležno nasmehnil Barbiču.

Mati je zajokala in očitala Barbiču, da zapeljuje sina.

„Kaj, stara? ... Jaz zapeljujem? ... Ali je to kak
greh, ako pomagam dvema do sreče?"

„Oče te bo klel zato!"

„Hahaha! On kolne še za bolj prazen nič. Tudi
jesti mi da s kletvico. O, to bom že prestal."

..Zapeljivec!" . . . Sin, ne poslušaj ga!"

„Jaz pojdem, nihče mi ne ubrani!" je ponovil
Anton materi.

„Ako se bo pa dekle branilo, hehehe?"

Anton je osupnil; a kmalu je bil zopet pogumnejši,
saj mu je nekaj dejalo, da je Ančkina ljubezen močnejša
kakor strah pred očetom in široko morje.

Naposled se je vdala tudi mati Gornica, zlasti ko
ji je sin obljubil, da se vrne kmalu domov . . .

Vse to je ostalo tiho in Gornikov Anton se je
skrbno pripravljal na pot v Ameriko. Izprva je bil res
nekaj v dvomih, ker ni vedel, kaj bo rekla Ančka; ko
mu je pa obljubila, da gre ž njim, kamor hoče, je bil
vesel. Ker ni mogel dobiti dovolj denarja, da bi izginila
oba kmalu, sta sklenila, da pojde najprvo on, in ko bo
zaslužil prvi denar, ji pošlje karto, da pojde za njim.

Podgorski Škodek mu je posodil denar za pot in
Gornikov Anton se je poslovil od matere, Barbiča in
drugih znancev in je odpotoval z lahkim srcem, saj
mu je Ančka dejala ob slovesu: „Anton, samo tvoja
sem in s teboj grem, kamor hočeš ..."

* *•

*

79

Lazar je pa dejal: „Ali ste ga videli?... V Ameriko
mora, ker nima dovolj kruha! Pa je hotel mojo hčer...
Kaj si vse ne spomnijo dandanašnji, ti potepuhi! . . .
Moj denar mu je dišal, pa ne moje dekle . .. Jaz
poznam Kozjerepce! .. . Punca, Boga zahvali, da se
nisi ujela/

Ančka je molčala, v nedeljo potem je pa šla k
sv. Antonu in mu zaupala svoje težave.

■ .

IX.

Kmalu potem so sedeli Seljani pri Rohnetu in so
kakor po navadi z vriščem in prepirom prerešetali tisto
stvar, zaradi katere je bilo ,ukazano'. Potlej so malo po-
vasovali, ker je bil že dolg večer, tako-le kasno v jeseni.

Od volov in prešičev se je zasukal razgovor na
fante in dekleta in na svatbe, katere so se pripravljale
za predpust. Ko je bilo že vsem besede zmanjkalo in
so nenadoma vsi obmolknili, da je nastal tisti trenutek,
o katerem pravijo: „Sedaj marširajo oficirji v nebesa 1 *

; — se je obrnil sam Rohne k Lazarju in izpregovoril:
„Boter, takrat ste pa eno pametno naredili, ko ste
snubača vrgli iz hiše!“

Pohvaljenemu Lazarju so se zaiskrile oči od veselja
in je odvrnil: „Kaj ne da!“

„Jaz bi ga bil tudi!“ je menil Hren. „Takega člo¬
veka, ki ničesar ne premore!"

„Ali kaj sem hotel drugega, kakor ven ga vreči?"
je povzel zopet Lazar, ko so vsi napeli ušesa. „Jaz

80

sem še klečal pri mizi po rožnem vencu, ko se vrata
široko odpro in stopi v hišo trdo in po koncu, kakor
bi bilo vse njegovo, ta Gornikov. Hitro sem še tisto
odmolil, kar sem se bil odmenil, potlej sem ga pa
vprašal bolj prijazno, kakor je bilo treba, po kaj je
prišel. Nekaj časa je mencal in nekaj premetaval po
ustih, potem je pa spesnil: »Punco mi dajte!“ ... To
vem, da sem ga prav debelo pogledal in potlej sem
se zasmejal. »Ali noriš ali kali?" Pa kako vam je
bil hud ... O, nič drugače kakor: »Punco mi dajte,
pa punco mi dajte, jaz sem jo prišel snubit . . .“ Jaz
sem ga nekaj časa pogovarjal, naj bo pameten, potlej
pa, ko sem videl, da se je začelo tudi dekletu mešati,
sem ga pa prijel in vrgel ven ..."

„Hahaha!“ so se zasmejali vaščani. »Prav si naredil!"

»I, kaj je pa Ančka rekla?" je vprašal Rohne. »Je
bila kaj huda nanj?"

»Ja! Nanj ja! . . . Name! ... V me se je zapodila.
Jaz do tedaj nisem vedel, da so naše ženske tako ne¬
umne, sedaj pa vem, da so ravno take, kakor druge .. .
Ako ji moški le pomežikne, pa hoče iti za njim, pa
vpije: Moj bo, pa moj bo, pa moj! . . . Najprvo sem
njega ven, punco, ki je hotela za njim, pa nazaj - *

»Tako je hotela za njim?"

»I, kako pak . . . Zato je tako vrelo po meni. Ko
sem videl, da se mi hoče zet iz Kozjega repa zares
obesiti na vrat, sem pa trdo na noge stopil!"

„1, tako se mora tako, trdo nastopati! To je bila
moška!" je pritrdil Hren.

Nekdo drugi, seje  pa oglasil: »Ali kako vam ti-le
Kozjerepci govore!... Toliko časa ti piha in piha, da te
omami; posebno lahko verjame pa tško neizkušeno dekle."

81

„Ali nisem dejal?" se je obrnil Kepec k svojim
tovarišem in jih pomenljivo pogledal.

Nekateri so pokašljali v znamenje, da soglašajo
ž njim.

To pa ni nič zmotilo Lazarja, ki je začel: „Vidite
možje, saj ste pametni, pa vas vprašam: Ali more priti
iz Kozjega repa kaj pametnega, kaj dobrega? ... Ni
mogoeč! Lejte, cel ljubi božji dan se vlačijo ti ljudje
po sencah in postavajo, ker nimajo dela, in po zimi
se iztegujejo po peči, pa jih ugibljejo, neumne seveda,
se učijo lepe besede postavljati in potlej, ko vidijo, da
sladke besede vlečejo, začno misliti na ženitev, ti po-
stavači."

„Dič! . . . Kaj si pa ti?“ se je razkoračil Kepec.
„Ko bi Kozjega repa ne bilo, bi ti proso v plevelu
minilo, travo bi ti pa volk požgal. Možje iz našega
konca! S temi ljudmi iz vasi ni nič. Ene poštene nam
pe priznajo! ... Po leti, ko bodo lazili okoli nas in
iskali delavcev, jim hrbet pokažimo, pa rajši kose opo¬
našajmo: Fiv! ... fivh. . . Sedaj pa domov! O, Kozji
rep bo še dober!"

„Hvala Bogu, da je tako hitro minilo!" se je od¬
dahnil Rohne, ko se je bila hiša izpraznila.

„So bile že začele, te zgage kozjerepske!"

„Ali znajo kaj drugega?" je vprašal Hren.

„Kmalu bi nam bili ves pogovor razdrli," je go¬
drnjal Rohne. »Vidite, boter, kako ste bili takrat hudi
na Barbiča! . . . Pa stvari le ni bil tako iz trte izvil,
kakor ste vi dejali in kakor se je potlej pokazalo."

»Vidite? Naglica ni nikoli kaj prida. Sedaj se je
pa vse prav naredilo. Kaj pa punca pravi?"

Slov. knjižn. I.

6

82

„Prav nič ne porajta . . . Kakor bi ga nikdar ne
bilo, še žugne ne o njem, dasi včasih besedo tako za-
stičem, da bi lahko kaj rekla.“

„Je že pametna!“

„Saj pravim ... To je bilo samo tako! . . . Pre¬
slepil jo je bil in pregovoril, pa mu je verjela. Ali sedaj,
ko sem ji to neumnost izbil, in jo je on potegnil v novi
svet, da se ji več ne nastavlja, je dobro. “

„Pa jo boste omožili?"

„0, da le pride tak, ki bo všeč meni, pa pojde ž
njim! . . . Kajpak! Doma ne bo!"

Lazarjeva Ančka je pa tudi vedela, da ne bo dolgo
doma. On je šel naprej, a ona pojde za njim, ko bo
tisti čas prišel ... O, za njim je hrepenelo njeno srce,
za njim, za Antonom. Sedaj je šele prav čutila, kaj ji
je Anton. Mislila je vedno nanj, in strahu koprnela
zanj. Pa to je skrivala, ker ni smel nihče vedeti, kaj
je v njenem srcu, kaj se snuje v njeni duši .... O, kako
je težko pričakovala prvega njegovega sporočila!

Nekaj tednov potem, ko je bil odšel Anton, pride
Barbič k Lazarjevim, dasi je imel še dve hiši obrati v
Kozjem repu.

„0, nič se me ne ustrašite, ne bom še ostal pri
vas," se je izgovarjal Barbič. Samo pogledat sem prišel,
ako ste še kaj hudi name po tistih besedah, saj veste..."

Ančka je zardela, a stari ga je zavrnil:

„E, kar molči o tistem, kdo pa še kaj ve. Kar je
bilo, je minilo. Kar brez skrbi pridi!"

„Pa bom prišel čez nekaj dni, ko bom ,skozi 1 . Bom
že prinesel žlico."

„Ce je prav ne!" je dejal Lazar, ki je čutil, da ga
je hotel Barbič malo zbosti. „Pa kaj povedi!"

83

„Bi že kaj, pa bi ti menda ne bil vesel!“

Barbič je obračal oči za Ančko, da je naposled
ona to zapazila in ji je kri nemirno zaigrala. Slutila
je, da ima Barbič nekaj posebnega zanjo, nekaj od —
njega. Zmenila sta se bila pred odhodom, da bo
Anton pisal Barbiču, kar bo imel nji povedati, ker bi
se sicer lahko pripetilo, da bi pismo zanjo prišlo v oče¬
tove roke, kajti na kmetiških poštah niso tako natančni
in molčeči, kakor žele ljudje, ki prejemajo in oddajajo
ljubezenska pisma. In kaj bi bilo, ko bi oče ovohal,
da prejema Ančka pisma iz Amerike! Na to ni smela
Ančka misliti . . .

Sedaj je bila v strahu, da bi Barbič kaj ne izbleknil
vpričo očeta. Jezna je bila nanj, zakaj je ni poiskal
kje na samem . . . Pogledala ga je ostro in šinila ven.
Starec pa ni mogel planiti kar za njo, ker to bi zbudilo
sumnjo; zato se je razgovarjal še dalje z Lazarjem o
letini in vremenu.

Ančka pa ni potrpela zunaj, ampak je zopet pritekla
v hišo. Le-tu je kaj premaknila pa zopet kaj odnesla,
in ko je še enkrat jezno pogledala Barbiča, je zdirjala
zopet ven. Barbič je pa le sedel in se pogovarjal . . .
Ančka bi mu bila kar obraz razpraskala od togote, pa
si ni mogla pomagati, ampak je samo smukala iz hiše
in v hišo, da si je Barbič mislil: „Kako ti je nepočak-
ljiva, o ti nepokoj ti!“

Ko se je nekaj dalje pomudila zunaj, naenkrat pri-
vpijevhišo: „Oče, oče, pojte no v hlev! Vsa živina je
sproščena v hlevu, pa bode se, da je strah!"

Lazar jo po tem strašnem sporočilu udere iz hiše
in za njim mati. Ančka pa hitro skoči k Barbiču:

„Kaj je? . ., Kaj je? . . .“

6 *

84

Barbič se ji je nasmejal, ko jo je pogruntal. „Ptica
si! Jaz bi se ne bil tako izmislil."

»Kaj je?"

„N£, pa beri! . . . To-le je bilo v pismu z naro¬
čilom, da izročim tebi...  Je pa gotovo tisoč pozdravov
notri. Pokaži!"

„Vam? ... Ne utegnem, ker moram iti pomagat."

„Ančka, ako mu boš kaj pisala, pa napiši; ko
pridem k vam na hrano, mi boš dala, da mu pošljem.
Veš, Anton je nekaj vreden!"

„Kaj vi veste!"

Skočila je v hlev za očetom in materjo, a Barbič
je krevsal od Lazarja, smehljal se in modroval: „Ej,
pa ti je zvita stvar kot kozji rog, ta Ančka! Kako ti
je starega izvabila iz hiše!"

Lazar se je jezil in ugibal, kdo bi bil njegovo
živino sprostil, in je dolžil ženo in hčer. Pa sta ga
prepričali, da jih je sam pozabil privezati, ko jih je
prignal od korita, in stari je moral verjeti ali je pa
mislil, da mu je bilo .narejeno'.

No Ančka se je kmalu izgubila. Skrila se je in
brala Antonovo pismo ... Tresla se je od razburjenosti,
smejala in jokala obenem od veselja. Prebrala je večkrat
zaporedoma kakor bi hotela uganiti njegove misli in
občutke, ki jih je imel, ko je pismo pisal. Vse si je
hotela vtisniti v spomin in srce . . . Pismo je bilo tudi
zelo važno, zakaj Anton jo je vprašal prav resno, ali
še misli nanj in ali je še .voljna priti za njim, kakor
je bila obljubila ob slovesu? . . . Vrhutega ji je pisal,
da ima dober zaslužek, da lahko preživi ž njim sebe
in njo in še lahko dosti prihrani, zakaj v Ameriki je
toliko denarja, da si Seljani še misliti ne morejo.

85

To so bile seveda važne reči, in Ančka je morala
dobro premisliti, preden mu je odgovorila . . . Ljubezen
in dolžnost sta se zopet borili kakor že večkrat poprej,
a zmagalo je srce. Pisala mu je dolgo pismo, v ka¬
terem mu je obljubila, da pride za njim, kadar hoče,
samo pošlje naj ji potrebni vozni list. Obenem je izrazila
željo, da se, kadar bosta prihranila kaj več denarja,
vrneta nazaj k materi in očetu, ki jima bosta tedaj
gotovo odpustila, zlasti ko vidita, da Anton in Ančka
nista prišla praznih rok. „Jaz imam očeta in mater
prav rada, a tebe še rajši in vsak dan priporočam tebe
in sebe sv. Antonu, katerega tudi ti ne pozabi, saj je
tvoj patron!"

Ko je to napisala, je kmalu končala pismo in je
čakala Barbiča, da mu ga izroči.

Barbič je zopet prišel k Lazarju za dva dni. Ljudje
so se ga bili že navadili, da ga že ni nihče vprašal,
po kaj je prišel, in ko so prinesli skledo na mizo, tudi
Barbič ni čakal, da bi ga vabili, ampak se je kar pomak¬
nil k mizi kakor kdo domačih in še mari mu ni bilo,
če ga je kdo grdo gledal. O, potem šele, ko je čutil,
da ga v kaki hiši težko vidijo, potem se je šele široko-
peril, da jim je bil res v nadlego. Nobenega dela se
ni pritaknil; sicer je pa rad delal po svoji všeči in po
svojih močeh.

..Pravico imam iti od hiše do hiše/ je dejal včasih,
ko je pripovedoval, kje ga težko vidijo. „In te pravice
mi nihče ne vzame. — Samo smrt mi bo zastavila
to pot.  . .“

Pri Lazarjevih se je čutil sedaj zelo domačega. Z
Ančko sta se itak prav dobro razumela, gospodinja je
bila pohlevna in je rada postregla, gospodar se je bil

86

tudi že vdal ,usodi 1 , da je potrpel in pogoltnil kako
pikro besedo, ki mu je prišla nenadoma na jezik. Samo
to je vselej zabičal ženi, kadar je prišel Barbič v goste:
»Veš, ta ni povabljen, nikar se ne bahaj kakor ob
žegnanju, ko nimaš nič od tega. Nič se ne boj zamere
pri takem revežu!“

Ona je pa vendar ob takih prilikah malo več za¬
bele dela v ponev, in ako je bel močnik zasukala, ni
kanila prav nič vode v moko, ampak je rabila samo jajca.

»Saj ne bo on nič poznal!" Tako je varala moža
in tolažila svojo vest.

Barbič je imel po navadi v hiši, kjer je bil, prvo
besedo, vsaj pri skledi. Pripovedoval je reči iz svojega
življenja, resnične ali izmišljene, ali je pa malo obiral
tega in onega iz vasi. Ljubil je šalo in smeh pa tudi
dražil je rad koga. Na Lazarja je imel posebno piko.
Zbadal ga je zaradi njegove prevzetnosti, baharije in
zaničevanja revežev, posmehoval se je njegovi razdraž¬
ljivosti in kmetiškim baharijam . . . Tudi to pot se ni
mogel Barbič premagati. Opoldne pri jedi, ko mu je
tekel jeziček, je pogledal od strani svojo sosedo Ančko
in je potem zavil pogovor: »Ta Gornikov ti je pa ptič..."

Nihče mu ni odgovoril, samo Ančka je zardela in
mu stopila na nogo, in Lazar ga je jezno pogledal.
To pa ni motilo Barbiča, ampak je nadaljeval: »Tako
je že bogat, da bi v vasi z nobenim ne menjal."

»Ta bogat? ... Ta, ki je iz Kozjega repa?" je
vzrastel Lazar.

»Ta! Ta! Srečo je naredil . . . Bogatega zeta bi
bil imel."

»Zeta iz Kozjega repa?"

»Pa bi bil vendar bogat zet, zal zet. .

87

Ančka mu je bila tako stopila na nogo, da jo je
moral umakniti in je zastokal: „Jej, kako me je začelo
trgati po nogi!“

„Saj bi te moralo tudi po jeziku," je pristavila
Lazarica, kateri se je smilila hči.

„Kaj misliš, da je zato ne bo dobil, ker je iz
Kozjega repa?" se je zagnal na videz jezen Barbič v
Lazarja.

„ Prida nič, tako ti rečem . . . Kdor kaj nase drži,
ne bo dal otroka v Kozji rep."

„Kdo ga bo pa vprašal? Tako bo dobil, kakršno
bo sam hotel. Jaz ga poznam in vem, kako je ta stvar..."

Ančka je vstala in šla iz hiše. Mati je videla solze
v njenih očeh in je zagodrnjala:

„Take reči bi se sama pogovarjala, ne pa vpričo
dekline!"

„Naj bo že, kakor hoče, jaz samo še eno rečem.
Morda je bilo ravno prav, da si ga takrat iz hiše vrgel.. .
ker drugače Bog ve, kako bi bilo — sedaj bo pa že
dosegel, kar je hotel."

„Kako to misliš?"

„Kakor hočem. Jaz mislim zžise, ti pa zase, kakor
se ti zdi najbolje."

„Govorita o čem drugem, da ne bo prepira in
nepotrebnih besedi," je dejala ona in začela sama
govoriti. —

Po južini, ko je odnesla mati sklede z mize, in je
Lazar odšel v hlev pogledat k živini, ter se je Barbič
pomaknil k peči ružit koruzo, je pritekla v hišo Ančka
solzna in togotna:

„Izdajalec!" je- siknila Barbiču v obraz in vsa se
je tresla.

88

Barbič se je pa zasmejal in jo pogledal.

„0, jaz mu bom že pisala, kakšnega prijatelja ima
Anton in komu je zaupal mene!"

Všeč mu je bila v tej razburjenosti pa se ji je
smejal.

„Pa piši no, ako veš kam! . . . Nič se ne boj,
punca! Barbič ve, kaj sme povedati ... Ali si mu kaj
napisala?"

„Sem.“

„Je pa dolgo pisemce ... Kaj si mu pisala?"

„To vam nič mari . . . Tu-le je pismo, pa mu ga
pošljite."

„Kaj naj mu pa jaz pišem?"

„Kar se vam zdi... Samo to vas prosim, da vpričo
mene in očeta ali matere ne govorite o tej stvari. To
ni šala!"

„0 ti, ti!... Pravo si je izbral... To mu bom pisal."

Potem ni Barbič pri Lazarjevih ničesar več žugnil,
kar bi količkaj cikalo na razmerje med Gornikovim
Antonom in Lazarjevo Ančko.

X.

Nekako o svečnici je dobil Barbič pismo iz Amerike
in v pismu vozni, listek do Pueble Co., posebej pa še
nekaj denarja.

Barbič je pokazal listek in denar Gornici in ji prebral
pismo . . . Gornica se kar ni mogla sprijazniti z mislijo,
da bi se njen sin poročil z Ančko proti volji njenih

89

starišev. Nevesta ji je bila všeč, a misel, da bo Lazar
preklinjal njenega sina namesto da bi ga blagoslavljal,
jo je strašila. Zato je večkrat očitala Barbiču, zakaj je
to svetoval Antonu.

Nič kaj ni bila vesela, ko ji je pokazal denar in
prebral pismo; dejala je:

„To bo prineslo nesrečo, veš, pa ti boš kriv te
nesreče."

„0, kako si pa natančna!"

„Vsak greh se maščuje, tudi ta se bo. In bojim
se, da bi moj sin ne trpel ..."

„Zato trpel? Kako si neumna!"

„Zato . . . Proti volji njenih starišev se bosta vzela,
in to je greh ..."

„Pojdi, pojdi! Ko bi jaz ne vedel, kaj je vzrok
nasprotovanja Lazarjevega, bi že rekel, da imaš prav.
Tako pa, ker vem, da vodi Lazarja samo njegov kme-
tiški napuh, sovraštvo do revežev in zaničevanje do
Kozjerepcev 7— ni nikakršen greh, ako se vzameta proti
njegovi volji."

„Kaj veš ti!"

„Ta greh jaz prevzamem, in če ne bom imel večjega,
bom lahko izhajal pred večnim Sodnikom."

„Ko bi se grehi kar prekladali z rame na ramo,
bi že bilo . . . Greh se bo pa še le prav delal. Lazar
je nagel človek, in ko bo izvedel, kaj se je zgodilo,
bo besnel in preklinjal hčer in zeta, in v njegovem
srcu bo pognalo sovraštvo, ki ga ne bo nikdar izrvati."

„Morda je nekaj tega res . . . V prvem hipu bo pač
malo jezice, in morda bo Lazar tudi robantil — ali čas bo
vse pogladil. Lazar se bo vdal in pozabil in še ljubil bo svo¬
jega zeta, ako se bo kdaj vrnil iz Amerike kot bogat mož."

90

„Ko bi bilo res tako!“

„Boš videla, da bo. Jaz morda tega ne bom učakal,
ker sem star; ti si krepkejša, ti morda doživiš . . . Jaz
ne vem, zakaj sem se vtaknil v to stvar. Res imam
rad tvojega sina, ker je moški in stanoviten, všeč mi
je tudi Ančka, vrgla se je bolj po materi, ali Lazar mi
ni prav nič všeč. Njegov napuh, nasprotovanje in trmo¬
glavost me dražijo. In morda mi je ravno to, da bi
njemu kljuboval, privedlo tako daleč, da sem svetoval
Antonu to pot do zmage."

„Tako! Ti si malopriden!"

„Reci, kar hočeš! . . . Lazarja bo pa to le je¬
zilo -“

Ančka je s čudnimi občutki vzela karto in denar,
ki ga je prinesel Barbič.

„Tako, sedaj ga boš dobila!" ji je dejal Barbič.
^Zvest fant je ta Anton, le rada ga imej! Kdaj pojdeš?"

Ančki se je utrnila solza, v prsih ji je postalo tesno,
da je vzdihnila: „Oh, da bi vsaj tega ne bilo treba!"

„0-ho!“

„Kaj veste vi, kaj se pravi, pustiti dom in stariše,
pa iti za njim ... Pa tudi to bi se premagalo lahko,
ko bi bili vsaj starši zadovoljni. Tako pa-“

Ančka si je zakrila oči.

„Tako pa ti nisi pravo dekle . . . Anton se je
preveč zanesel nate!"

To očitanje jo je zbodlo.

Ali veste vi, kaj so starši? . . . Pustite me!"

„Prava ljubezen vse premaga," je zamrmral starec
in je odšel godrnjaje. Barbič ni vedel, kaj se godi v
Ančkini duši, niti slutil ni, koliko duševnih borb je že
pretrpela. Drugače bi je ne bil sodil napačno.

91

Za Antonom jo je vleklo srce. Njena ljubezen je
bila močna in stanovitna. Ljubila je čvrstega, ponos¬
nega mladeniča, spoštovala je njegovo možatost, odloč¬
nost in razum. Zavest, da nobeden ni tak, kakor njen
Anton, da je za njim že marsikatera obračala oči, da
je koprnelo že marsikatero srce brez uspeha po njem,
da si je on izvolil le njo — jo je podžigala in utrjevala.

Toda prišli so dvomi in pomisleki, ko se je ogla¬
šala ljubezen do staršev, ko jo je razum opominjal
dolžnosti do njih, ko ji je četrta božja zapoved vedno
bila v spominu: Spoštuj očeta in mater . . .

O, kako ji je bilo hudo, ko ji je vest vedno očitala:
„Le delaj tako!... Le žali starše, ki so ti dali življenje!
Kakšen otrok si ti, ki ne ubogaš staršev?"

V takih trenutkih je omagovala in iskala opore,
ob katero bi se naslonila, in z nekim zadovoljstvom je
poslušala drug glas, ki ji je dejal: „Tvoja ljubezen je
prava; saj ga ljubiš s čistim srcem in nesebično. Ne
bogastvo, ne stan te ni omamil, pač pa te vleče k njemu
le njegova vrlost in poštenost. Ne bojiš se revščine
poleg njega, ne bojiš se z ljubeznijo v srcu nobene
nadloge . . .“

Očetovo oviranje se ji je zdelo nasilstvo, ko si je
mislila: „Oče mislijo samo na denar in si ne morejo
misliti sreče in zadovoljnosti brez bogastva. Ali je to
sreča, to vedno pehanje za denarjem, ko človek čuti
neko neutešljivo lakoto po bogastvu, ko druzega ne
misli, nego kaj si bo pridobil? ... Ko srce ničesar ne
občuti, in le mrzli razum mirno računa z mrzlim de¬
narjem? Ali je življenje poleg takega moža prijetno?...
Takega življenja ne maram ... O, oče, oče, zakaj ste taki!
Zakaj mislite, da je sreča vaše hčere odvisna od bogastva!“

92

Ančka je trpela pod težo teh bojev . .. Vedno raz¬
burjenje, noči brez spanja, strah pred očetom in ko-
prnjenje za Antonom, vse to je puščalo sledove na
njenem prej tako cvetočem obrazu. Nemirno so lesketale
njene oči, rdečica na licih se je umaknila bledici, in
čelo se ji je gubalo; taka je že bila, kakor bi jo na¬
padala huda bolezen.

Njena ljubezen pa je zmagovala dušne dvome in
glas vesti, daje  sklenila: „Sedaj pojdem za njim. Sv.
Anton nama pomaga!"

„E, ljubezen, to je huda reč," je modroval Barbič,
ko mu je povedala, da ne bo odlašala nič več. „Mlad
Človek ima več srca nego pameti. Pravzaprav je pa
Ančka tudi pametna. Jaz bi tudi tako naredil. Kaj bo
njen stari potem počel? Kdo ve, kako bo sprejel zeta
iz Kozjega repa?"

Anton je bil Barbiču pisal, naj vse oskrbi, da pojde
Ančka na pot in naj jo spremi vsaj do agenta. Za
boljšo in lažjo skrb mu je poslal nekaj denarja in mu
obljubil še več, ako pojde vse po sreči. In zato je
Barbič poskrbel. . .

Z Ančko sta se večkrat posvetovala in ugibala,
kako bi se umaknila, da bi prezgodaj ne opazili nje¬
nega bega.

„Ko bi mogla s kakim izgovorom v Ljubljano kaj
kupovat!"

To misel je bil nekoč izrazil Barbič, in ta misel je
bila Ančki všeč, da se je pečala ž njo.

Lazarica je pitala kopune za prodaj. Vsako leto
je šla pustne dni ž njimi v Ljubljano, ker se tedaj
najlažje in najdražje prodado. Tudi to leto je bilo nekaj
kopunov odločenih za Ljubljano, in mati in hči sta jih

93

pitali. Ko je nekoč Ančka krmila kopune, ji kar ne¬
nadoma pride misel: »Lej, ti bi lahko kopune nesla
na prodaj!“ ... Ta misel je ni več zapustila, ker je
rodila takoj drugo misel: »Takrat pa lahko uideš . . .“

To je povedala Barbiču, ki se je kar razveselil in
je precej pisal v Ameriko, kdaj pojde Ančka na pot.
Tudi v Ljubljano je šel takoj k agentu, da je poizvedel,
kako bo potovala z voznim listom, ki je bil prišel iz
Amerike.

»Nič se ni treba bati," ga je pomiril agent. „Ko
pride v moje roke, jo bom že spravil na pravo pot.
Nič hudega se ji ne bo zgodilo."

Lazarica je nameravala sama prasniti o pustu s
kopuni v Ljubljano, ker se je zanašala, da sama naj¬
boljše in najbrže proda; rada je tudi slišala moževo
pohvalo, ako je dobro prodala. Ko pa je nekoč Ančka
krmila kopune, in jih je prišla mati gledat, pravi Ančka:
»Mati, dejte, bom šla letos jaz v Ljubljano prodajat
kopune!"

»Ti? . . . Ko bi jih še prodati ne znala."

»Pustite me no! Bom že prodala kako, nekaj mi
boste vi povedali, kako naj se lotim, nekaj se bom pa
od drugih naučila, saj nisem tako neumna. Ljubljano
bi pa tudi rada videla."

Takrat ji mati še ni obljubila; a ker je bila Ančka
stanovitna in je mater vedno nadlegovala, ji je naposled
pritrdila: »No, boš pa šla . . . Bom vsaj videla, kako
boš prodala."

Kopuni so bili kaj težki. Lazarica jih je jemala v
roke in ujčkala, presojevala vrednost in naročevala
hčerki: »Ta bo toliko ... Ta je še težji in boš morala
več dobiti zanj . . . Lej, ta je manjši in zdi se mi lažji,

94

ga boš lahko nekaj ceneje pustila, ako ne bo nobena
hotela toliko zanj dati, kot za onega. Za vse boš lahko
približno nekako toliko dobila . .

»Ali pa še več, mati."

„Bodo pa oče še bolj veseli, in jih boš lahko pre¬
govorila, da boš imela spomladi kaj novega."

,E, jaz jih bom že v miru pustila . . . Naj imajo
tiste groše! . . . Naš oče mislijo, da brez denarja ni
sreče ..."

„Si še zmirom huda nanje?"

„E, kaj bom huda . . . Oče po svoje, jaz pa po
svoje. Hudo mi je pa le . . .“

„Lej! ... Lej! . . . Tak ga imaš še vedno rada!"

„Rada! . . . Kar je zrastlo v srcu, se ne da iztre¬
biti ... V očetovem srcu je pognala ljubezen do de¬
narja, je zrastla mržnja do revežev, v mojem srcu je
pa zrastla ljubezen do Antona . . .“

Mati je globoko vzdihnila in dejala: »Sedaj je vsa
ljubezen zastonj!"

Ančka bi bila razkrila materi vso spletko, pa se ni
zanesla dovolj. Bala se je, da bi ne povedala mati očetu.
Samo to je-rekla: »Boste videli, da bo Anton moj!"

»O, ti svojeglavka ti! Pa bi bila tepena, ko bi'te
oče slišali!"

»To se že pretrpi!"

»Jaz ti nič hudega ne rečem. Tudi jaz bi bila z
Antonom zadovoljna. Ker pa iz tega ne more nič biti,
zato se izpametuj, in si ga izbriši iz glave, pa scl  ozri
za drugim, ki bo všeč očetu . . .“

»Izbrala sem si ga po svojem srcu in si nobenega
drugega več izbirala ne bom."

95

»Svojeglavka! ... Pa dej, da bo solnce zvečer
vzhajalo."

»Bomo videli!"

»Ješ!... Ješ!... Kakšen je ta otrok! Stari pa trd,
tako trd!" je vzdihovala Lazarica.

Že prejšnji dan je bila šla Ančka v cerkev pripravit
se za dolgo in neznano pot in je obiskala svoje pri¬
jateljice. Ker je imela solzne oči, so jo izpraševale,
kaj ji je, in ko je šla od njih, so se čudile in ugibale,
kaj bi ji bilo ... In tudi materi ni odšla njena žalost.
Vprašala jo je skrbna: »Ančka, ali si bolna?"

»Nič mi ni," je zavrnila hčerka in se ji umaknila,
da bi je ne premagala žalost vpričo matere.

»Ančka, ako si bolna, pojdem jaz s kopuni na trg."

O, sedaj se je pa „ naredila Ančka trdno, ker je
videla, da, ako bode žalostna, niti v Ljubljano ne bo
smela, češ, da je bolna. In Barbič bi jo v Ljubljani
zastonj pričakoval.

»Kar je, je," je rekla sama pri sebi in se odpravljala
n? pot. Težko je premagovala žalostne občutke, ki so
vstajali v njenem srcu, pa jih je morala . . .

Mati ji je odnašala kurnik na postajo. Preden je
Ančka šla, se je ozirala po hiši, kakor bi si jo hotela
vtisniti v spomin, božala je že nekaj dni mlajše sestrice
in bratce, a preden je stopila iz hiše, je dejala: »Z
Bogom, oče!" . . . Pomočila je prste v kropilnik in se
prekrižala.

»Pa dobro prodaj!" je zavpil oče za njo.

Ančka si je obrisala oči in šla za materjo.

Mati ji je gredoč še naročala, kako naj prodaja,
kam naj gre ponujat, ako ne bo kupca na trgu. Za-
bičavala ji je, naj pazi na denar, da ga ne izgubi ali

96

ga ji kdo ne izmakne, zakaj v mestu so vsakovrstni
ljudje, tudi malopridnih je dosti vmes.

»Pa molite zame, mati!“ je izpregovorila Ančka,
preden je stopila v voz. „Dajte mi roko!“ Komaj se
je premagovala, da ni glasno zajokala.

„E, saj ne greš tako daleč!“

Ančka se je pa stisnila v vagonu v kot, zakrila si
oči in jokala do Ljubljane . . .

Zdelo se ji je hudo, ker je na tak način šla od
doma, od matere in očeta. t

Na ljubljanski postaji jo je sprejel Barbič, ki se je
bil pripeljal s prejšnjim vlakom.

„Ančka, vse gre po sreči. Kopune bova kar k ,Slonu*
nesla, ker sem že izvedel, da jih kupijo; pri agentu je
pa tudi družba, s katero boš potovala."

„Oh, kaj delam, Barbič . . . Tako mi je hudo . . .
Ko pridete domov, recite vsem, da jih prosim od¬
puščanja!"

Vzdignila sta kurnik s kopuni in šla k ,Slonu*.

XI.

„1, kje je pa punca ostala?" je dejal Lazar zvečer,
ko Ančke le ni bilo, dasi je vlak že davno zapiskal
na postaji.

Čakali so še precej časa, potem so šli v velikih
skrbeh spat.

»Gotovo ni prodala pa čaka," jo je izgovarjala
mati, katera je bila tudi vsa v skrbeh. »Prodati ni znala
in sedaj čaka. Ti reva, ti!"

97

„ Kaj jo pa zaganjaš v Lljubljano, ko veš, da še
ne zna prodajati. Bogve, kako bo prodala? Ti bi bila
več iztržila/

Ančke tudi drugi dan ni bilo domov. Zjutraj so
se tolažili, da pride popoldne, popoldne so mislili, da
pride zvečer gotovo, in mati jo je šla zvečer čakat.
Vlak je priropotal, nekaj jih je izstopilo iz vozov, Ančke
pa ni bilo nikjer, in tudi nihče ni vedel zanjo . . .

„Kje je ostala naša Ančka?"

To vprašanje je mučilo mater. Nekaj jo je presu¬
nilo. Čudne slutnje so vstajale, in domišlija ji je pravila
to in ono . . . Težko je šla domov. „Le kaj bo dejal
on!" Obetala si je, da dekleta nikoli več nikamor ne
izpusti. Oh, kako jo je skrbelo!

Mož je gledal srdit, da se je Lazarica kar tresla
in jokala. Spomnila se je, da ji je dejala hčerka: „Pa
molite zame!" ... To se ji je šele sedaj čudno zdelo
in začela je ugibati, kaj je hotela Ančka s temi bese¬
dami. Pa ni mogla uganiti; molila je celo noč iskreno,
ker ni mogla zaspati. Povedala ni možu nič, kako se
je obnašala Ančka pred odhodom, ker se je bala nje¬
govega očitanja. Dozdevalo se ji je, da je Ančka
nameravala nekaj, ker je zadnje dni nekako čudno
govorila in se obnašala nenavadno.

Zjutraj je pa dejala možu: „Jaz jo grem iskat!"

„Pa mi jo dobi!" je rekel on. „Pustila si jo samo,
ko veš, da ni še vajena ničesar in še nikjer ni bila.
Sedaj jo pa išči!"

Na videz je bil Lazar miren, a v resnici so ga mučile
hude skrbi. „Kje je? Kje je?... Kam je šla?"... O,
on je ljubil hčer, bil je ponosen nanjo in dostikrat je

Slov. knjižn. I. 7

98

mislil: „Dobiti ji moram dobrega, premožnega moža,
da se ji ne bo godilo slabo . .

Po Dolgem selu je zašumelo, da Lazarjeve Ančke
ni iz Ljubljane, da se je najbrže izgubila.. In to je
zašumelo na uho tudi Gornici tam v Kozjem repu, pa
je vzdihnila: „Oh, kaj bo pa sedaj!“ . . . Ona je že
vedela, da jo je Barbič srečno odvedel iz Ljubljane in
je sedaj molila, da bi se vse prav izvršilo. Ko bi Lazar
ne bil tako visoko od nje, bi mu bila šla povedat, da
naj ne skrbi, da je šla hči za ženinom; tako je pa le
Barbiča priganjala, naj vendar on razglasi, kam je šla,
da ne bodo tavali Lazarjevi v temi in v strašnih skrbeh.

„0, naj le še malo počakajo! Dekle mora biti na
morju ali vsaj pri morju, prej ne povem.“

Ko so ga ljudje izpraševali, ako on kaj ve, kje je
Lazarjeva hči, se je obnašal skrivnostno, oči so se mu
živo lesketale, da se je začelo nekaterim dozdevati, da
ve on več nego drugi.

„Ti veš!... Barbič, ti veš!“ — Tako so ga napadali.

„Jaz vem? Ali je moja hči?...  Ali sem jaz njen
ženin? . . . Hehehe . . . Iščite jo, komur je kaj rnari!"
se je jezil Barbič pa smejal zraven.

Dekleta so tekala od hiše do hiše, izpraševala se
in ugibala, izpraševala fante, pa nihče ni nič vedel.
Drugekrati so vedeli vsako najmanjšo stvarco, sedaj
pa čisto nič. To je bilo vendar preveč!

Lazarica je prišla iz Ljubljane vsa brez glave, obu¬
pana in objokana. Doma jo je mož natepel — in potlej
se je sam odpravil iskat dekleta. Pa tudi on, ki je
drugekrati vse vedel, vse prav opravil in dognal, je
prišel domov še bolj obupan, kakor žena, zakaj za
Ančko ni bilo ne tiru ne sledu ... O, to je bilo joka

99

v hiši! Celo on se je brisal.. . Glave vendar še ni
izgubil, zakaj na pepelnično sredo je šel povedat v
župnišče, da se mu je izgubila hči, da naj oznanijo
na prižnici, da pride povedat, kdor jo je videl ali našel
vsaj sled za njo. Piše naj pa gospod župnik tudi
drugim gospodom, da to oznanijo.

„Dobiti jo moram, naj velja, kar hoče! Za par
volov mi ni nič, kadar je tako . . .“

Župnik je pomiloval in tolažil, kar je mogel, po¬
trtega Lazarja. Vsa stvar se mu je zdela čudna. Pre¬
mišljeval je in ugibal, kam bi se bilo dekle vtaknilo —-
a nič pravega mu ni moglo priti na um. Slednjič pa
kakor bi mu bilo nekaj šinilo v glavo . . .

„Kaj pa, Lazar, ali si nista bila z onegavim Anto¬
nom nekaj tako?" je vprašal Lazarja.

Lazar je mencal in mencal na to vprašanje —
nazadnje je moral le priznati, kar je vedel.

„Ej!“ se je nasmehnil gospod župnik, pomel si
roke in privzdignil kazalec, kakor bi hotel reči: „Jo
že imam!“

Lazar je pa odločno odmajal z glavo: „To pa že
ne, to! . . . Naša punca je prepametna, ona ve, da
jaz ne pustim kaj takega!"

„E!...e! Bomo videli, kaj bo... Bom pa oznanil!"

„Pa še drugam pišite!"

»Danes je sreda. Do petka bom počakal s pi¬
sanjem, morda se ta čas najde, ako ne, pridite povedat,
bom potem pisal."

„Je že prav, gospod ... Ampak tistega ne smete
misliti, da bi še kaj imela z onim, sedaj celo ne, ko
je že v Ameriki!" . . .

„E! . . . e! . . . Saj je tudi tja pot. . .“

7*

100

Lazar se je vrnil domov brez tolažbe. Otresal je
z glavo, ko se mu je vrivala misel, da je šla morda
Ančka res za Antonom ... Zdelo se mu je nemogoče.
„Kako neki, brez denarja, brez obleke, brez slovesa in
kar tako . .

Še bolj je bil zmešan.

Drugi dan potlej je bil v Dolgem selu mali „pust“.

Seljani so se gostili s tistim, kar jim je bilo ostalo
na pustni dan. Kakšen krof se je še dobil, malo dru¬
gega pečenja, kakšne kosti se niso bile ob pustnem
dnevu dovolj obrale, pa še kaj tacega je ostalo, kar
ni bilo za druge dni.

Rohne je glodajoč kračo dejal nepovabljenemu
gostu Barbiču: „Post je dolg, treba se je podpreti."

„E, slabi časi, slabi časi so nastopili," je vzdihnil
Barbič: „Bo samo mleko tja do velike noči!"

„Bog ve, kje je Lazarjeva punca pustovala?" je iz-
pregovorila Rohnečka. Doma so imeli žalosten pust...
Meni se smilijo."

„Jaz vem!" je dejal Barbič čez nekaj časa, ko
je premislil.

„Ti veš?... Tak povedi! . . . Zakaj pa molčiš?"

Kar tako so ga napadli. Toda to Barbiča ni čisto
nič vznemirilo; z roko seje obrisal okoli ust, pogladil
muštace na desno in na levo in jim odgovoril: „Boste
že izvedeli. ..“

Več ni hotel povedati, in ko mu je Rohne zagrozil,
da gre k Lazarju povedat, da Barbič ve, mu je dejal:
„Ni treba, saj mu grem sam. Kaj bo še dalje skrbel,
ko ni treba, ko ni punci nič hudega."

Potlej se je pa Barbič nabrisal. Obril se je, pripel
obe svetinji, vihal brke in je šel k Lazarju.

101

Lazar je v veži cepil trske; z levico je opiral na
stebru hrastov ocepek, z desnico je pa vihtel žatlaho
in mahal, da so se trske po vsej veži razletavale.

Barbič je obstal na vratih, se naslonil na oboj in
gledal Lazarja, kako silno vihti žatlaho, kako mu polže
po čelu znojne kaplje. Ko ga je Barbič pozdravil, je
samo globoko vzdihnil in ga pogledal proseče . . .
Barbič se je v srcu smejal in neko zadovoljstvo ga je
obšlo. Zdelo se mu je dobro, ko si je domišljal, da
je ravno on ponižal tega Lazarja in je pripomogel, da
bo hči takega bahača vzela človeka iz revne hiše, ka¬
terega je on preziral . . . Nekaj časa je stregel Barbič
tako na pragu svoji škodoželjnosti, potem je pa dejal:
„Pa malo prenehaj, Lazar, ti bom nekaj povedal/
„Ako veš kaj prida, le povej, drugače pa kar pojdi,
žalosti je tako dovolj pri nas.“

„ Precej ti bo odleglo . . . Nobene skrbi več ne
boš imel/

„Ti kaj veš?“

„Lej, to-le je denar za kopune!"

Barbič seže v žep in mu ponudi pripravljeni denar.
Lazar ga je debelo pogledal.

„Kaj me boš gledal? — Na denar in ga preštej...
Videl boš, da sva dobro prodala/

„Kje je pa dekle?" se je izvilo Lazarju iz prsi.
To je bil bolesten krik obupanega očeta.

Barbič se je nasmehnil, stopil bliže in vsul denar
na steber, pa dejal: „ Očetovega denarja ni hotela nesti
s seboj, ko je šla za njim . ..“

„Za kom?" je vprašal hlastno Lazar.

„Za njim! . . . Za Gornikovim Antonom v Ame¬
riko . . .“

102

Lazarju sta padla žatlaha in ocepek iz rok, prijel
se je za glavo in je zaječal obupan: „Ješ! . . .

Ješ! . .. Ješ!“ . . .

Nato je stopila v vežo mati, in ko je videla moža
vsega strtega, je vprašala: „Kaj pa je?... Kaj pa je?“

Mož jo je pogledal z žalostnimi očmi in vzkliknil,
kakor bi bilo vse izgubljeno: „Šla je! . . . Šla je! k  . .
Ančka je šla za njim.“

„V Ameriko je šla,“ je pristavil Barbič. „Pa ga
je res rada imela ..."

Oče in mati sta jokala in gledala brez tolažbe, a
Barbič ju je gledal in se v srcu smejal, češ: „E, na¬
posled bo pa vendar zet iz Kozjega repa dober. ..“

Ko se je Barbiču zdelo dovolj joka, je dejal:

„Zakaj tulita brez potrebe tako?...  Obrišita si
solze in se veselita hčerine sreče!“

Lazar je poskočil in zavpil: »Sreča?...  Pasja
sreča je to! . . . O, sramota! Moj zet bo iz Kozjega
repa ... Le kdo mi je to naredil ?“

Barbič se je hotel pobahati s svojo zmago, pa je
dejal z zadovoljnim smehom:

„Jaz sem jo spravil za njim ... Meni se zahvalita!"

»Ti? — Ti?“

„Jaz, jaz! . . . Ljudem, ki se imajo radi, se mora
pomagati, da pridejo vkup!"

Lazarja je obšla besnost, ko je spoznal človeka,
ki mu je to naredil.

»Torej ti?!“ je zakričal in se vrgel na Barbiča,
ki se je zvrnil takoj vznak, ko se je Lazar zaletel vanj.
Na napad Barbič ni bil pripravljen, a bi se tudi ustav¬
ljati ne bil mogel močnemu dedcu — pa je padel z

103

glavo na prag tako nesrečno in silovito, da je imel
takoj dovolj.

„Tako ti si tista hudoba, ki mi je to naredil!" je
vpil Lazar in ga obdeloval s pestni in suval z nogami.
„0, ti duša ti! . . , Ti pes!"

Barbič je samo hropel, in kri se mu je mešala
med slino.

„J&zes, ubil si ga!" je vzkliknila Lazariea, zagrabila
moža in ga vlekla proč. „Pusti ga! . . . Pusti ga!"

On se ni zmenil zanjo, kar otresel se je je, pa
tolkel in suval Barbiča naprej, sikajoč grožnje in psovke.
Šele Rohne in drugi, ki so prihiteli vsled krika, so
ukrotili besnega Lazarja.

»Pomagajte!" je vpila Lazariea obupno. »Po¬
magajte!"

Eni so držali Lazarja in ga mirili, drugi so pa
ogledovali Barbiča.

»Umrl nam bo!“ je dejal Hren. »Nesimo ga v hišo!"

Možje so ga prijeli, nesli v hišo in položili na
klop k peči. Rohnečka je zvila staro Lazarjevo ka-
mižolo in mu jo porinila pod glavo.

»Ven ga vrzite, ven iz moje hiše!" je kričal Lazar ves
besen, ko je videl, da so ga prinesli v hišo. »Ta mi je to
naredil!.. Ta mi je zapeljal otroka. Proklet!.. Proklet!"

»Nikar ga ne kolni! . . . Umrl bo! . . . Bo že
dobil, kar je zaslužil," ga je pogovarjal Rohne.

»Naj se stegne! Čak, da mu pomagam! . . .“

Komaj so ga udržali, da ni iznova planil nanj, in
potem so ga peljali v kamrico, kjer so ga stražili.

Barbiča so močile ženske z vodo. Ko se je za¬
vedel, je izpregovoril komaj razločno: »Slabo mi je....
Menda bom umrl . . .“

104

Ženske so zavpile: „Brž po gospoda!"

Nekdo je skočil k mežnarju, ena ženska je umivala
Barbiča, druga je pometala.

„Kaj bo? . . . Kaj bo?“ je tarnala Lazarica in
prosila: »Pomagajte mi!" Vsa je bila brez glave.

Prinesli so križ in sveče in pogrnili mizo. Rohnečka
je stopila k Barbiču in mu povedala: »Gospod bodo
prišli, pripravi se!“

Eni so posedli po klopeh, drugi so se razšli po
vasi, da razneso, kaj se je zgodilo. V začetku ni nihče
vedel, kaj je pravzaprav, polagoma so pa že prišli
stvari do dna, nekaj iz Lazarjevih besedi, nekaj pa iz
njenih . . .

»O, ti punca, ti! . . . Kako je korajžna!" so de¬
jale ženske.

Lazar je bil neutolažljiv. Žalost in jeza sta ga
razburjali, da so ga le s težavo krotili. Šele, ko je
zapel zvonček v veži, je umolknil, pokleknil k mizi,
si podprl glavo in vzdihoval . . .

Barbič se je dolgo izpovedoval... Po prejemu
svete popotnice pa pride gospod župnik k Lazarju in
pravi: »Oče, bolnik vas želi videti!"

»Pa jaz njega ne . . . Iz hiše naj ga vržejo!"

»On umira!"

»Naj! . . . Prej naj bi bil, prej . . . Preden mi je
to storil!"

»Prosi vas odpuščanja!"

»Nikoli, nikoli! . . . Odpustim mu pa ne!"

Župnik je napel druge strune in govoril Lazarju
na srce. Omečil ga je, da se je vdal in šel ž njim v
hišo. Lazar se je tresel, ko je stopil k peči. Nekaj
časa se gledata z Barbičem, kakor bi ne vedela, kaj

105

bi rekla, potem pa zbere Barbič vse moči in reče, da
so ga vsi slišali, ki so bili v hiši:

„Odpusti!“

Lazar se je stresnil, solze so se mu udrle in je
vzkliknil: „0, da si mi to naredil!"

Barbič ga je gledal proseče, da se je vsem smilil
in so začeli nagovarjati Lazarja:

„Kar se je zgodilo, se je!.. Odpusti mu, ko te prosi!"

„Dajte mu roko in pokažite, da ste kristjan!"

Lazar se je še nekaj časa obotavljal, potem je pa
le prijel Barbičevo desnico in dejal: „Jaz ti odpustim,
za nesrečo moje hčere boš pa le ti odgovoren."

„Bo že Bog prav naredil!" je dostavil župnik, da
se je vsem olajšalo srce, in se je po obrazu umira¬
jočega razlil žar veselja.

Župnik in Lazar sta pa šla v kamrico, ker sta se
imela še precej pogovoriti.

Nekaj ur potem je Barbič umrl in v Lazarjevi hiši •
so napravili zanj skromen oder.

•

XII.

Za tisti večer je bilo zopet .ukazano'. Nihče ni
vprašal ukazovalke, kaj bo; po večerji so kar vsi prišli
iz Sela in iz Repa. Sedeli in stali so na starih sedežih
in pričakovali, kaj bo, gledajoč se nezaupno, kakor
vselej, ko se ni vedelo, kaj pride. Kepec je vlekel na
uho, kaj razpravljajo ob mizi, z roko je pa dajal zna¬
menje tovarišiji, naj molči.

106

„Kaj boš vlekel na ušesa!" je zavpil za njim Joštek,
kateremu je bilo zmanjkalo potrpežljivosti. „Tja stopi pa
reci, da tako se psa ubije, kakor je Lazar Barbiča..

Po teh besedah je hipoma vse umolknilo. Za nekaj
trenutkov se oglasi nekdo iz gneče blizu vrat:

„Saj ga ni ubil!"

„Kaj ga ni? . . . Ali ga ni s sekiro? . . . Zakaj
je pa mrtev?" so zrasli Kozjerepci in se srdili.

„0, pamet!... Pamet!...  Saj ste možje!" je
pogovarjal Rohne.

„Matci, kaj ječite, ko ni treba ... Jaz sem ga
videl Barbiča, prav celo glavo še ima!" se je oglasil
Kravajec.

„Pa ga je vendar ubil! Lazar ga je ubil! ... V
luknjo ž njim!"

„Veseli bodite, da ni več Barbiča, matci! . . . Ga
vsaj pasti ne bo več treba!" je prevpil Kravajec druge.

„Možje, to ni vredno besede!" je dejal Rohne.

„Lejte, lejte, to ni besede vredno, ako kmet ubije
reveža!" je zažgolela Sivka ob peči. „Pa naj bi bil
eden od nas Lazarjevemu petelinu na prste stopil! To
bi bil dir! Precej bi bila komisija na vasi, pa bi nikoli
ne bilo dosti plačevanja ... Nas eden seveda ni vreden
toliko, kolikor kmetov petelin . . .“

Po teh besedah je nastala mučna tihota, katero je
izpridil Rohne, ko je zavrnil Sivko:

„Baba je baba. Govori, da le zija. Mari bi bila
molčala, ako nisi vedela kaj bolj pametnega povedati!"

Ženske ob peči so poskočile, Kozjerepci so pa
zagnali vrišč: „Prav je povedala! To je bila enkrat
poštena beseda! Prav tako je!"

107

»Ječite za prazen nič!“ je vpil Kravajec. »Bog, da
je Barbič s poti."

Tu je hrum še naraščal. Prepirali so se semintja,
vpili drug na drugega, in precej časa je poteklo, preden
je mogel ,mož‘ govoriti.

»Zlepa se pomenimo! Nikar ne bodite precej v
ognju! Nikar ne obdolžujte po krivici Lazarja! . . .
Barbič je sam pal. Vznak je pal pa udaril z glavo ob
prag pa je imel zadosti, ker je bil star."

»Tako je!" so potrdili nekateri.

»E, boter, saj se poznamo!" ga je zavrnil vojvoda
Kepec; trditi pa vendar ni hotel nihče, da ga je res
ubil, ker ni bil nihče zraven.

Prvi hip se je bilo razneslo po vasi, da je Barbiča
ubil Lazar, in v Repu so bili povedali, da s sekiro.
Zato so bili Kozjerepci tako razjarjeni, ker se jim je
zdelo, da hočejo kmetje nekaj prikriti.

»Kaj pa hočeš?" se je postavil Kravajec pred Kepca.

»Kdo pa tebe kaj vpraša?"

Kepec ga je pahnil od sebe in Joštek mu je pri¬
govarjal :

»Daj ga daj, da te bo pomnil; kar v trebuh ga daj,
tega, ki ne ve, ali je kmet ali je nas eden!"

»Matci!"

»Torej mrliča imamo," je začel potem Rohne. »Bog
se usmili njegove duše! Treba ga bo pokopati. Svojih
nima nikogar, pa tudi denarja nima nič. Mi moramo
skrbeti za pogreb in dati-“

»Mi ne damo nič!" je zagrmelo v kotu.

»Ali sem morda jaz dolžan kaj dati?" se je zagnal
Rohne.

»Mi tudi nič!" je odmevalo v kotu.

108

„Kdopak bo dal?“ je vpil Robne. »Ker smo mu
morali dajati jesti, ga moramo tudi spraviti."

»Le spravi ga, ako hočeš!"

Rohne se je s težavo premagoval.

»Treba je nekaj denarja za sveče, za naličje, po¬
grebnike in kakšen vinar še drugače odleti. Denar
mora biti."

»Hahaha!"

»Po dva groša bo zadosti!"

»Od nas že ne boš nobenega dobil," ga je zavrnil
Kepec in vprašal svoje: »Kaj ne, da ne, fantje?"

»Ne, ne!"

»Jaz tako pravim: Kmetje naj ga pokopljejo sami
ali naj ga pa imajo! Nas ne more nihče prisiliti. V
moji hiši ni mrliča, v vaši ga tudi ni! . . . Nam ni na
poti ... Pa še eno rečem: Drugekrati botri tako skupaj
drže, naj pa še sedaj. Sami spravite Barbiča!"

»Kdor gaje  ubil, tisti naj ga pokoplje!" je zavpil
Joštek.

»Prav si povedal," ga je pohvalil Kepec in se še
obrnil k svojim: »Fantje, za nocoj smo tukaj odpravili.
Le pojdimo!"

Z vikom in krikom so se vsi mali ljudje usuli za
Kepcem.

»Pa smo jih zopet enkrat, te kmete! E, pravica
je naša!" so si dajali duška Kozjerepci pred hišo.

Kmetje so se v hiši kar spogledovali. Nobeden ni
vedel, kako bi začel. Naposled pa vendar vzdihne
Rohne: »To so preglavice!"

»Pa kakšne!"

»Za nič drugega nam niso, kakor za nadlogo. O,
kako bi bili srečni, ko bi Kozjega repa ne bilo!"

109

Možje so prikimali, in Hren se je oglasil: „Zakaj
pa mislite, da so se tako kratili dati tista dva groša!...
Zato, ker jih nobeden ne premore .. . Vse od kraja
bi bil lahko na glavo postavil, pa bi se ne bilo nič
potočilo po tleh."

„Hahaha!“

To je potolažilo može, da so zborovali mirno naprej.

„1, kakopak! . . . Botra ne smemo pustiti tako.“

To geslo jih je vodilo nadalje. Potem, ko so se
bili domenili o pogrebu in vsem drugem, so se še
zmenili o živih, o Ančki in Gorniku. Ej, to je bilo še
govorjenja tisti večer pri Rohnetu! Vsi so bili enih
misli, ko je dejal Rohne: „Ta dva sta jo pa izvila,
ta dva!“

Kozjerepci so bili zaradi zmage kar iz sebe od
veselja. Ko so se pomikali v svoj konec, so urezali po
vasi tisto dolgo pesem, pri kateri je lahko Joštek dal
občutiti svoj bas, pri kateri je začetek in konec enak
in je po sredi ravno taka, in ki se glasi:

„Nocoj, nocoj, je dolg večer, je dolg
večer, je dolga noč — nocoj 1
Je dolg večer, je dolg večer,
je dolga noč-“

Tako so pripeli v Kozji rep, kjer so bile brž vse
ženske pokonci in so ugibale, kaj se je zgodilo. Všeč
jim je bilo petje, pa so si pripovedovale veselo: „Ej,
znajo pa, naši! Slišite, kako delajo?“

Pred Kepčevo domačijo se vstopijo v krogljico, da
odpojo do konca.

„Možje! . . . Kar v našo hišo pojte. Nocoj tako
ne morem spati od veselja . . . Baba je popoldne pri-

110

nesla za pet vinarjev petroleja, pa naj pogori v čast
božjo!"

Tako jih je povabil ,vojvoda* v svojo hišo, in so
res šli, ker to je že tako v Kozjem repu, da kadar je
treba, drže skupaj. Še iz drugih hiš so pritisnili skupaj,
potlej je bilo pa veselje.

„To smo jih! . . . Nocoj smo jih pa! . . . Hren je
kar grčal ... Še babe so se bile postavile!"

Vse prek so se bahali pa krohotali, da se je hiša
tresla.

„Ali nisem dejal, da bo zmaga naša?" je povzel
Kepec. „Pa je tudi. Ali kaj šele bo. Nevesto dobimo
iz Sela. V Kozjem repu bo imel Lazar zeta! . . . Jaz
tako rečem: Zmaga je naša — pa še vi recite tako!"

»Zmaga je naša!"

Tako so se dolgo zabavali pri Kepcu; ves Kozji
rep je bil v veselju. Samo tam v zadnji hiši, kjer je
samovala Gornica, je bila žalost. Barbičeva nesreča jo
je potrla. Jokala in tarnala je: „To je kazen božja!...
Jej, jej, kaj šele bo?"

Bala se je za sina, zato je iskreno molila takrat...

V soboto zjutraj potem so Barbiča pokopali na
svetokriškem pokopališču. Spremili so ga Seljani skoro
vsi od kraja, zakaj čas so imeli in pa nekako dolžnost,
ker je bil kakor domač v vsaki hiši. Morda so se tudi
nekoliko bali, da bi ne hodil nazaj, ker je kmetica Liza
rekla svoji prijateljici: „Saj sedaj ga menda ne bo nazaj,
ko smo ga tako lepo spravili."

»Menda vsaj ne! . . . Dovolj nam je že prizadejal."

„Bo treba še za mašo dati!"

111

In sedaj počiva Barbič na svetokriškem pokopališču,
tam kjer spe mirno drug poleg drugega, Kozjerepci in
Seljani. Gornikov Anton in Lazarjeva Ančka sta pa
mož in žena in že tri leta doma.

Ančka je bila srečno prispela v Pueblo Co. in našla
svojega ljubega Antona. Kmalu je pozabila žalost in
strah in ga vzela. Nekaj let sta ostala v Ameriki, ko
je pa prislužil Anton toliko, da je kupil na Ravnem
polju od gospodarja, ki je bil zbežal pred dolgovi v
Ameriko, Mlakarjevo domačijo, in mu je še nekaj ostalo,
je prišel z ženo in otroki domov.

Lazar dolgo časa ni hotel nič vedeti o zetu in s
hčerjo, ki ga je hodila vabit in prosit, naj pride po¬
gledat, kako sta si uredila, ter kaj pogospodarit, je bil
oduren. Naposled pa, ko je slišal dosti hvale o svojem
zetu, se je le napravil in šel pogledat.

Stopil je najprej v hlev, in ko je videl, kako je
poln lepe živine, se mu je otajalo srce, pa je podal
zetu, ki mu je prišel naproti, roko, in je dejal: „Si
prišel vendar domov?“

Ančka je jokala od veselja, skakala lahkonoga
okrog moža in očeta, razkazovala otroke in drugo blago,
in stregla, kolikor je mogla, da je bilo očetu prav všeč.

In od tedaj je Lazar dober; kadar mu kdo spomni
zeta, se mu zjasni obraz, pa se pohvali:

„No, naš Anton je nekaj vreden!"

Tudi Barbiču je odpustil prav iz srca in nekoč je
vprašal zeta in hčer: „Ali sta za Barbiča kaj molila?"

Mož in žena sta se spogledala in smejala . . .
Gornica pa ni hotela iz Kozjega repa, naj jo je sin še

112

tako silil, da bi prišla k njemu. Vesela je bila sinove
sreče in molila je zanj in za sinaho pa tudi za Barbiča...

Kozjerepci so pa zamerili, ker ni hotel Gornikov
Anton več v njihovo selo. Kepec je večkrat godrnjal:
„Dič! Prej smo bili dobri.. . Hudimar se je opasel,
pa mu je greben zrasel!" . . .

Pa to nič ne škodi; na to jezo ga Gornikov Anton
ob nedeljah brez skrbi izpije kak kozarec. —


Sin.

Slov. knjižn. I.

8

1 .

Menda bomo zibali.

Neke nedelje popoldne je sedel kmet Peter Košiček
iz Podgorice s svojo mlado ženo na vrtu. Ljubezen ga
je priklepala k ženi, da je rajši posedal pri njej doma,
nego bi se potikal po vaških gostilnah in tratil čas in
denar. Bilo je v prvem letu zakona. Nikdar si še nista
prišla navzkriž, nobeno nesporazumljenje, nikak prepir
ni kalil njune zveze. Peter je bil zadovoljen z Uršiko,
in Uršika se je hvalila ž njim.

In ko sta tako sedela ter se pogovarjala o ime¬
nitnih in neimenitnih stvareh, pravi ona sramežljivo:

„Bog je blagoslovil najin zakon."

Petru ni bilo precej jasno, kam meri žena.

In ko mu ona razodene bolj razumljivo ono ime¬
nitno skrivnost, zažari možev obraz in srce mu zaigra
od očetovskega veselja. Prime jo za desnico in jo
stisne ljubeče in hvaležno. V srcu iskreno zahvali
Boga za toliko milost. Izpolnjevale so se mu naj¬
srčnejše želje; podobe, katere si je ustvarjala njegova
duša, hotele so mu postati resnica.

Njena lica so se rdečila in oči je povešala.

8 *

116

»Moliva, da bi bil sin,“ nadaljuje ona. „Jaz hre¬
penim po sinu, ki bi nekdaj gospodaril tukaj za nama."

»Naj bi uslišal Bog najino prošnjo! Hvaležen sem
mu za vsak dar, vesel bi bil pa seveda najbolj sina,“
izpregovori on.

„Peterček naj bo! Očetovsko ime naj se podeduje
od roda do roda. Ključar svetih nebes naj bo njegov
zavetnik in varih."

„Če bo pa deklica, potem ji daj ti ime! Za Uršo
jo bomo krstili/

Ženi je bilo prav, le skrbelo, jo je, bo-li sama trdna
in otrok zdrav. Da bi si naklonila božjo pomoč, pravi:

„Obljubiva se z otrokom na božjo pot k Mariji
Pomagaj, ako se z božjo pomočjo zgodi nama po volji
in v čast božjo."

„Tako je! Na božjo pot pojdeva!"

Bolj veselih trenutkov Peter in Uršika še nista
uživala v zakonu; blažila ju je zavest, da jima bo rojen
naslednik, da nista drevo, katero zeleni in cvete, toda
nima sadu. Ali sta mogla biti srečnejša?

Prihodnje nedelje popoldne je šla Uršika domov.
Nekaj ji je težilo srce, skrbelo in veselilo, kar je morala
povedati svoji materi.

„HvalaBogu!“ vzklikne mati razveseljena. „Skoraj
dočakam trenotka, ko prinesem zibelj svojemu vnuku.
Gotovo bo sin, ker je že navada v tej rodovini, da so
prvi moški."

„Molila bom za srečo!" pravi Uršika sramežljivo.

»Prav; le moli, pa varuj se tudi! Ti ne veš, kako
se lahko pregrešiš, da si nesrečna ti in tvoje dete. Le
pazi! Vzdigovati ne smeš več težko; posebno vode ne
devaj na glavo, nosi naj jo dekla, zakaj jo pa imaš!

117

Pripogibati se ne smeš pregloboko, zato ne omivaj več
zelja, ker so kadi že globoke. Nikdar ne pozabi, za
koga si dolžna skrbeti!"

„Pa se je težko tako varovati."

„Težko? Ti se moraš varovati! Ej, že vem. Jaz
pojdem sama k vam in vsem zapovem, da morajo paziti
nate, da se ne preženeš in kaj ne pregrešiš, kar bi bilo
tebi in nam vsem na veliko žalost in nesrečo."

„Pa sem mislila, da ni tako hudo."

„1, seveda nisi nič mislila, ker nič ne veš. Mlade
matere nič ne vedo, kaj so; ne znajo se varovati pre¬
hudega dela in škodljivih jedi. Zato poslušaj mene,
ker sem izkušena!"

„Bom pa delala tako, kakor vi hočete."

„Saj moraš! Kaj pa Peter pravi?"

„0, vesel je! — Ne ve, kaj bi počel!"

Zato pa glej, da se kaj ne pregrešiš! Tudi jesti
ne smeš vsake reči, zlasti težko prebavnih jedi ne."

In še marsikaj sta se pomenili mati in hči.

Ob istem času sta hodila Peter in oče po polju.
Žito je bilo ravno v najlepšem klasju; detelja je kar
duhtela, krompir in koruza se je obnašala dobro; obetal
se je dober pridelek. Zato sta bila oba zadovoljna, in
stari je učil mladega, kako naj kmetuje in kaj naj seje,
da mu bo več neslo. Tako sta prišla v pogovoru z
detelje do volov in krav, s polja na dom in naposled
na — ženo. Pa si je Peter mislil: dobro bi bilo po¬
vedati očetu, kaj nas čaka. Pa pravi o priliki:

„Menda bomo zibali."

In stari se ustavi, radost se mu pokaže na obrazu;
prime sina za rame in ga pomikasti, rekoč:

„Kaj praviš? — Ali je res?"

118

Petpr pa ni vedel, kaj bi dejal. Ni si mogel
misliti, da bi bil oče zaradi tega tako vesel.

„Ali je to toli čudo, če bomo pri nas zopet zibali?"

»Čudo ali nečudo! Pa prav je! Sedaj bomo vsaj ve¬
deli, komu gospodariti, delati in varčevati! Bog daj srečo!"

Še enkrat ga pomikasti, potem gre z rokami na
hrbtu prekrižanimi zopet naprej, Peter pa za njim.

„To bodo mati veseli, ko jim povem," govori oče.

»Nikar jim ne povejte precej, saj že sami zvedo."

„E, taka reč se mora precej zvedeti."

Peter je bil malo zardel.

Starec je bil jako zgovoren. Spominjal se je svojih
mladostnih let in je pripovedoval sinu, kako so bili vsi
veseli in Bogu hvaležni, ker jim je dal njega. Kmet
šele potem z veseljem dela in skrbi, kadar ve, komu
dela. V katero hišo Bog ne pošlje otrok, tam ni za¬
dovoljnosti in veselja.

Tako sta izdala Peter in Uršika tisto skrivnost. Do
druge nedelje je vedelo vse bližnje sorodstvo, do tretje pa
tudi vsi sosedje in najdaljše sorodstvo, in povsod so pravili:

»Pri Košičkovih bodo zibali."

■

II.

Bog daj, da bi moralo biti vina dve lodrici!

Malovaška Nosečka, ki je že v marsikatero hišo
prinesla otroka, je neke nedelje ustavila po maši Uršiko
pred cerkvijo, ker ji je morala nekaj imenitnega po¬
vedati. Uršika je bila radovedna, da bi zvedela tisto

119

imenitnost, na, pa ni bilo nič takega. Nosečka je le
pravila na široko, koliko pogač je že dobila Urbanovka
na Malem Vidmu, med tem je pa z bistrimi očmi opa¬
zovala mlado ženo in jo izpraševala. Ko sta šli narazen,
je vedela Nosečka skoraj natanko, kdaj bo treba prinesti
Košičkovim otroka. Taka ženska, kakor je Nosečka,
mora pač natanko vedeti, kdaj treba prinesti otroka
v hišo, da bo vsem prav.

Odslej je bila pri Košičkovih velika skrb v hiši.
Vsi so pazili Uršiko. Ako se je lotila kakega težkega
dela, je vpil nanjo Peter, mati jo je svarila, stari oče
jo je pa opominjal, naj se varuje. In mlada mati je
morala slušati, da je bil mir v hiši, čeprav je dekla
tožila, koliko trpi zaradi dela.

Jako je skrbela tudi Uršikina mati v Zlatem repu.
Vedno je izpraševala, kako je s hčerinim zdravjem in
se je bala, da bi ne zvedela kaj slabega. Njo je mučila
še neka druga skrb. Po naši navadi mora mati kupiti
hčeri zibel, kadar dobi prvo dete. Mati ni bila ubožna,
in ker je bila poleg tega še precej ponosna, ni hotela,
da bi kakšen navaden mizar zbil zibel, ampak je hotela
lepo zibel, s katero bi se ponesla ona in hči, in dete,
ki se bo v njej zibalo.

Ko zve, da za zibeli ni mojstra, kakor je Fortu-
natek na Vragovem Brdu, gre tja.

„Kaj bo, strinja? “'j vpraša Fortunatek mater in
jo pogleda izpod čela. „Neške imam nove.“

„Ne potrebujem nobenih, vse so še dobre, niti
zvezati jih ni treba, ampak-“

Pa ni vedela, kako bi dejala.

‘) Strinja je navadno nazivanje postarnih, že nekoliko
znanih ženskih.

120

„Če jih hočete, jih pa še prodam."

„Veš kaj, zibel mi naredi!"

„Tako? — Zibel! — Lep čas nisem naredil nobene
in ne vem, če jo še znam. Dandanes nekam vedno
manj potrebujejo takih stvari; zdi se mi, kakor bi manj
otrok prišlo na svet, ali pa opuščajo zibanje."

„Oh, Fortunatek, še vsega bo zadosti; otrok in
zibanja. Ali mi jo narediš?"

»Kajpada, če jo hočeš. — Kakšno naj naredim?"

»Lepo! — Tako, kakršne še nisi!"

»Tako?"

„Iz orehovega lesa naj so končnice in stranice,
z rožami na konceh in dobro ter gladko se mora po-
takati, da se ne bo zibel preveč potresala in bi otrok
jokal, kadar bi bil v zibeli."

»Prav! — Videli boste, da take še ni bilo v naši vasi."

»O saj ni za našo vas! V Podgorico jo bom dala
hčeri, ki ji bo treba zibeli."

»Ali Uršiki? Saj ni dolgo, ko je še v sami srajci
tekala po Zlatem repu; kako hitro odrastejo!"

»Kmalu bi bila pozabila!-Moro 1 ) naredi

na zibel, da bo otrok varen pred njo."

»Seveda! More gotovo ne pozabim. Naredim jo
pravilno v eni potezi, da bo imela več moči."

Tako je bila preskrbljena lepa, dobra zibel za
prihodnje Košičke.

S tem pa Uršikina mati še ni imela vsega, kar je
bilo potrebno za hčerino postelj. Treba je bilo še

') Mora — tako znamenje se nahaja dostikrat na
vežnem pragu, na vratih pri hlevu in svinjakih, na posteljah in
zibelih. Mora tlači po noči ljudi in živali in tako znamenje jo
odganja.

121

krstne obleke. Oglasi se pri mojškri Ivanki na Suhem
bregu in ji naroči:

»Naredi mi belo krstno obleko in otročjo kapico!
Mudi se ravno ne. Pa skrbno in lepo naredi, trakov
in čipek ne varuj. V kapico vpleti rdeč 1 ) trak, pripravi
pa tudi modrega, da se vplete, ako bi ne potrebovali
rdečega. Pa Bog daj, da bi bil rdeči pravi.“

Pa vrže blago na mizo.

»Kar ostane, reži prtiče, po vatlu dolge in široke
in jih zarobi, saj veš, čemu bodo!“

Mojškra Ivanka obljubi, da naredi lep, s čipkami
obrobljen zavojček, na kapico pa našije suhih cvetic.

V Zlatem repu so sedaj lahko mirno pričakovali,
naj pride karkoli.

Pri Košičkovih je bilo seveda vedno več skrbi,
malih in velikih. Najprvo so si izbirali botre. Stara
dva sta se držala starih botrov, kateri se pa mladima
niso zdeli nič pravi; izbrala sta si mlado Kolarico in
mladega Starojca, ker so si bili najbolj na roke.

Stara dva sta tudi ugibala, koliko vina bo moral
kupiti Peter otročnici, eno ali dve vedri, in oba sta le
prav prisrčno želela:

»Bog daj, da bi moralo biti vina dve lodrici!“

Kadar dobi oče hčer, kupi navadno eno, ako pa
sina, dve lodrici vina, da pokaže svoje veselje in ga
na ženin rovaš skrivaj tudi sam dosti popije.

Stariča je bila pripeljala nekoč celo umazano ci¬
ganko v hišo, naj prerokuje hčeri. Uršika se je branila
dati roko v roko prerokinji; ker so jo pa le silili vsi,
se naposled vdd in razpne dlan.

') Rdečo barvo rabijo pri dečkih, modro pri deklicah.

122

„Blagor tebi in vsi hiši!" vzklikne ciganka. „Česar
vsi želite, to se zgodi; sina dobodete!"

Uršikino srce je zakopitljalo in kri jej je šinila
v glavo.

Za prerokovanje je prejela ciganka masla, soli in
slanine.

III.

Pri Košičkovih se je peč podrla.

Naposled pride težko pričakovani čas, da dobe
zaželjeno dete. Uršika se je skrivala v hiši in tožila
o slabostih, mati pa je skrbela in jo tolažila. Nekega
dne poišče Petra in mu pravi:

„Treba bo Nosečke. Stopi kar sam ponjo!"

Peter se do mraka odpravi in zvečer prasne čez
gorico v Malo vas. Ni šel prav lahko, ker na takem
potu ni še nikoli bil. Premišlja, kako bi ji povedal.

Z neprijetnimi čuvstvi stopi v hišo.

Nosečke njegov prihod ni iznenadil prav nič.
Precej odloži žlico, ker je ravno večerjala, in preden
pove Peter, koga išče, izpregovori ona:

»Precej greva. Drugo krilo si opašem in ruto
vzamem."

Dobro je poznala zadrego mladih mož in zato ni
čakala ogovora Petrovega.

Njemu se je pa zdelo čudno, kako ona ve, po
kaj je prišel.

Nosečka je pihala, kar je mogla, da jo je Peter
komaj dohajal.

123

„Kako ji je vendar?" vpraša potoma.

»Dejala je, da je bolna, in mati so mi veleli iti
po vas; menda bomo zibali."

„1, to se ve, če bo božja volja. Da bi bilo vse
po sreči!"

Stara Košičkovka je nepotrpežljivo čakala Nosečke,
zakaj treba je je bilo.

»Dolgo vaju ni bilo!"

Vsi stopijo v hišo.

Peter pogleda bolno ženo; njeno trpljenje ga za¬
boli v dno duše in pretrese po vsem životu. Solze
usmiljenja, sočutja in ljubezni mu zaiskre v očeh. A
ni hotel ostati tukaj, marveč je šel iz hiše.

Nosečka odloži ruto in si segreje roke pri peči,
ker jo je zeblo. Nato stopi k ženi, izpregovori nekoliko
ž njo, in vpraša to in ono.

„Nič ne bo hudega. Zdi se mi prav krepka," reče
stari materi.

Zunaj je pa stopical Peter ves razburjen. Mudil
se je v hlevu, čeprav ni imel posla z živino, ali se je
izprehajal po vrtu, dasi je bil truden. Še najbolj po¬
kojen je bil v sobici pri očetu, ki tudi ni mogel zaspati.

Staremu so se vzbujali spomini. Živo se je spo¬
minjal trenutkov svoje nekdanje sreče. Razvozljal se
mu je jezik, in ker ni imel vzroka dalje prikrivati, je
pravil Petru, kakšno je bilo veselje takrat, ko jim je
Bog dal njega.

„Bog daj sina! To ti rečem, sin: ženskega zaroda
se boj! Teže boš preskrboval eno hčer kakor pet sinov."

In ure so potekale počasi kakor večnost; za Petra
ni bilo tolažbe.

124

„Zakaj mora ona toliko trpeti? Ali ni pomoči?"
vpraša očeta, čakajoč tolažila.

Starec se nasmehlja:

„Slišal si, kaj je zapisano v sv. pismu: ,V bolečinah
boš rodila otroke.' Sicer pa ni sladkosti brez grenkosti.
Sedaj si žalosten in poln skrbi, da boš morebiti, če je
božja volja, kmalu rajal od veselja."

Tako poteče nekaj ur.

Kar mahoma se razlegne otročji jok po hiši.
Nosečka je prinesla k hiši ,ajda‘.

»Ajd! ajd!“ vzklikne starec in se vzdigne na postelji.

Peter obstane. Otročji glas ga je prevzel.

„Kako kriči ta ,ajd‘! — Gotovo je sin!" vpije
starec vesel.

Med tem pride stara mati k njima. Veselje ji je
žarelo na obrazu, ko jima oznani:

„Dobili smo sina!"

»Zahvaljen Bog!" vzdihne starec hvaležno.

»Kako je njej?" vpraša Peter.

»Dobra je! Zdrava!"

Peter gre v hišo.

»Pričakala sva vendar," pravi stara staremu in oba
gresta za Petrom.

Na peči, kamor polagajo naši kmetje novorojence,
je kričal ,ajd' in Nosečka se je bavila ž njim.

Peči nasproti je počivala Uršika. Veselje ji je
sijalo z obraza; zadovoljno je poslušala kričanje sinovo
in skrbno se je ozirala na peč. Ko se ji približa on,
mu poda desnico, katero on krepko stisne. Govoriti
nista mogla. Bila sta prevzeta od sreče, in vse bo¬
lečine so bile pozabljene.

Mati in oče!

125

V tem hipu se je pričelo pri Košičkovih novo
življenje. Ena oseba je bila več pri hiši in sicer oseba
od vseh zaželjena, od vseh ljubljena.

Starka je molila. Zahvaljevala je Boga za milost,
ker ji je dal dočakati ta trenutek; solze so ji rosile
vela lica.

Skoraj je prisijal beli dan skozi okna.

Ker so pri Košičkovih svetili vso noč, so sosede
slutile, kaj imajo. Komaj so zjutraj videle Nosečko, ki
se je bila prikazala na pragu, zašumelo je po vasi:

„Pri Košičkovih se je peč podrla!"

IV.

Mati, vzeli smo oam ,ajda‘, prinesli pa kristijana; nate ga!

„Kam pojdem vabit?" vpraša Nosečka, ko je opra¬
vila najpotrebnejše stvari.

Stari in mladi se spogledajo, in mati pravi:

„Kar ti, ki so doslej nosili od naše hiše, bi bili
najboljši."

„Ž njo sva se zmenila, da bi Starojec in Kolariča
najine otroke imela pri krstu," meni Peter.

Starima ni bilo prav, toda molčala sta, ker sta
čutila, da tu nista več gospodarja.

In Nosečka je šla vabit botre.

Kolarjevi in Starojčevi so bili že nekam pripravljeni.
Daši ni navada, imeli so Starojčevi polič vina priprav¬
ljen za Nosečko.

126

Nosečka sede k peči na »sklep“ 1 ), se obriše dvakrat
z rutico okoli ust in začne:

»Prišla sem prosit, če ste tako dobri in bi hoteli
pristopiti k svetemu krstu/

»Kdo se je pa zmislil nas?"

»I, oče in mati Košičkova sta si izbrala očeta mla¬
dega Starojca in mlado mater Kolarico za botre svojim
otrokom, kolikor jim jih bo dal Bog.“

»Tako! — Kar tako si zbero, in človek naj gre
botrovat, kakor bi ne imel drugega dela/

»I, boter Starojec, veste, to je dobro delo, plačilo
za to prejmete v nebesih. Veste, Košičkovi vas najbolj
čislajo/

»Pij, na, saj si ga že gotovo potrebna! — Kdaj
bo treba stopiti do cerkve ?“

»Popoldne enkrat. Mudi se ravno ne, ker je fan¬
tiček močen. — Na vaše zdravje, boter; da bi se še
dostikrat srečala pri Košičkovih!"

»Kakor je božja volja/

Mlada mati Kolariča se je čudila nevedna, ko pride
Nosečka vabit, dasi je že vedela, kaj so pri Košičkovih ujeli.

»Lejte si, lejte, ravno mene so si izbrali, kakor bi
drugih ženskih ne bilo v vasi/

»I, seveda so še, pa imajo vas najrajši/

»Pa bi kakšno starejšo izbrali, ki je že vajena."
»Veste, morda bo treba še dostikrat iti, pa nečejo,
da bi bilo treba večkrat prebirati botro/

»Pa pojdem; človek itak nima drugih dobrih del.
Obkorej?"

»Ob treh, ako boste pripravljeni/

') Sklep je del klopi na oglu peči, kjer se klopi sklepata.

127

Ko je zvedela Uršikina mati tja v Zlati rep, kaj se
godi v Podgorici pri Košičkovih, je prihitela k hčeri,
da ji pomaga v dejanju in s svetom. Seboj je prinesla
pripravljeno krstno obleko, povojček in kapico. Uršika
je bila vesela, in ,ajd‘ se je že mogočno oglašal, ko
je stopila stara mati vsa zasopla v hišo.

»Zakaj niste pome poslali prej, ko ste vedeli, kako
je," je rekla nevoljno domačim, ko se oddahne.

„Ej, kaj bi vedeli?“ so se opravičevali domači.
„No, pa saj je vse po sreči."

„Hvala Bogu! — Hvala Bogu, da je tako!“

Odloži, kar je bila prinesla s seboj.

„Lejte, kakor bi bila vedela, da dobimo sina!"
pobaha se in pokaže belo krstno obleko z rdečimi
trakovi in našivi.

Uršika se zadovoljno nasmehne in hvaležno po¬
gleda mater.

Da potolaži skrb, ki jo je mučila, je izpraševala
Nosečko, hišno mater in hčer to in ono. Potem šele
je bila mirna, in tudi nevolja jo je bila pustila.

Med tem se je prevalil dan, in tretja ura popol¬
danska se je čim dalje bolj približevala.

»Treba bo nesti h krstu," opomni Nosečka.

Pripravi kopelj, namešano s kozarcem gnojnice J ),
da bi bil otrok varen nalezljivih boleznij, in izkoplje
,ajda‘. Hišna mati osnaži kadunjice (neške), nasuje po
dnu živinskih izjedi 2 ), da bi otrok ne bil uscev 3 ) —

‘) Otrok, ki se koplje v vodi z gnojnico skaljeni, je varen po
ljudski veri nalezljivih boleznij.

2 ) Izjedi — kar ostane živini v jaslih, to so izjedi.

s ) Usci — so otročja bolezen. Otroku se jzpahne po vsem životu
in se mu delajo drobna uljesa. Bolezen je dolgotrajna in nadležna.

128

otrokom ženskega spola nasteljejo z dolgo slamo, da
jim potlej rastejo daljši lasje — in pregrne z novo,
mehko plenico. Materina mati je pa pripravila krstno
obleko, da so potem hitreje oblekle, in se je nekaj po
tihem menila s hčerjo.

„Dajte ga sem, dajte, da ga podojim, preden ga
neso; morda je lačen!“

„0, Bog obvari! Bog ne daj!“ jo precej posvari
mati. „Pred krstom ne smeš dojiti otroka. Ako ga dojiš,
ostane neumen in trd. Vidiš, v hribih doje otroke pred
krstom, zato so pa hribovski otroci tako trdi in počasni."

In Nosečka in hišna mati potegneta z materjo, da
se je Uršika morala vdati, čeprav nerada. Verjela ni,
da bi bilo na tem kaj resnice. Ko jo je pa izkušena
Nosečka potolažila, da ni za otroka slabo, ako ima
prazen želodec, je bila mirna.

,Ajd‘ je bil skopan, in nato so ga brž oblekle v
krstno obleko, ki so jo bile prej pogrele, povile otroka,
in ko so bile kadunjice dovolj pripravljene, so ga po¬
ložile vanje.

Tako je bil ,ajd‘ pripravljen za pot k svetemu krstu.

Tudi botra sta bila pripravljena.

Starojec se je izprehajal od veže do hleva v praz¬
nični obleki in poslušal, kdaj bo pri cerkvi udarilo tri.
Kolariča je pa sedela nakošatena pri mizi, gledala na uro
in poslušala mater, ki ji je pravila, kako se mora vesti
danes; zakaj mlada mati ni bila še nikdar prej za botro.

„Nosečko obdaruj s kako dvajsetico, ko prinesete
od krsta; spodobi se!“

„Staro dvajsetico imam; bo zadosti?"

»Zadosti! — Ali imaš kaj kruha s seboj?"

„Čemu mi bo?"

129

„Lej jo, kako si čudna! Precej ureži pol hleba
belega kruha, vzemi ga seboj in prvemu človeku, ki
te sreča na potu h krstu, daj ta kruh!“

„Zakaj pa tako? Kaj pomenja?"

»Vidiš, to pomenja, naj bi bil tudi otrok, ki ga
neseš k svetemu krstu, darežljiv in usmiljen. Ubožcem
naj rad pomaga in si tako služi nebesa."

In Kolariča gre v shrambo in si odreže pol od
največjega hleba.

Med tem udari tri, Starojec jo pokliče.

Oba jo mahneta k Košičkovim.

Tam se niso dosti menili.

Kolariča pograbi kadunjice in Nosečka jih lepo
pregrne s prtičem.

„Kakšno ime mu bomo dali?"

»I, kakšno? — Peter naj bo, kar je oče," menijo vsi.

„Bo pa Peter!"

„Ali imate kaj kruha, botra?" vpraša Uršikina mati.

„0, imam!“

„Pa pojdite srečno in varujte, da se ne prehladi, ali da
se kaka druga nesreča ne pripeti," pravi Uršika v skrbeh.

In boter in botra z ,ajdom' gresta. Za njimi stopi
Uršikina mati; ko so bili sami zunaj, pravi:

„Ko se vrneta domov, pazita, kam bodo letele vrane
in kako bodo večale, da bomo vedeli, ali bo otrok srečen!"

„0, bova že!“

Pa ju je pustila naprej.

Kolariča je gledala, komu bi dala kruh. Naproti
jima pride ubožna kočarica z enim otrokom v naročju,
drugi se je pa držal za krilo.

„Lejte, bolje bi se ne moglo naključiti!" pravi
Kolariča, vzame kruh iz rute in ji ga da.

Slov. knjižn. I.

9

130

„Bog vam povrni! Srečna vidva in tisti, ki ga
bosta držala pri svetemu krstu!"

„Bog vas usliši!"

Do cerkve ni bilo drugih dogodkov; tudi ,ajda‘
ni bilo treba dajati iz rok.

Doma pa je sedel Peter pri ženi in jo je dramil,
kadar je hotela zaspati. Trudnost in onemoglost jo je
mučila; ker je pa slabo, ako mati takrat zaspi, je mož
pri njej čul in se ž njo pogovarjal.

Sina je krstil pokojni gospod Julij.

„Peter? — Lepo ime! — Torej Peter Košiček!"
je dejal gospod, ko so šli iz cerkve.

Boter in botra gresta v gostilno, ker sta se hotela
pokazati. Ker sta pa vedela, kako skrbi doma mlada
mati, kreneta kmalu domov.

Ozirata se, kje bi neki uzrla vrane. Tam v gozdiču
za vasjo so kričale. Komaj pa sta bila na pol poti, se
vzdigne nad gozdičem gosta jata vran, zavrte se nad
drevjem in okoli zvonika in zlete z glasnim večanjem
proti Zagorici.

„Kaj neki pomenijo?" vpraša botra.

Toda tudiboterni vedel, kerjebilšepopolnoma nevešč.

Doma se jih vsi razvesele.

„Hitro sta odpravila!" 7

„Mudilo se je nama, ker vemo, kako vsi težko

čakate, zlasti pa mati. —- Mati, vzeli smo vam

,ajda‘, prinesli pa kristijana; ndte ga!"

S temi besedami položi botra Peterčka na posteljo.

In kakor bi otrok vedel, da je doma, zajoka. Od¬
grnejo, in Uršika ga vzame v naročje, ogleduje ga in
poljubuje, šepetaje:

„ Peterček! Peterček!"

131

Nosečka in Uršika sta imele opravka s Peterčkom,
drugi so se pa pogovarjali.

„Kam pa so letele vrane?“ vpraša njena mati.

Ko ji povesta, vzklikne vesela:

„Srečen bo! — Veste, če lete vrane proč, tedaj je
vselej dobro znamenje; ako pa prilete kričeč nasproti
in zlete nad glavami, tedaj je slabo znamenje: nesreče
spremljajo takega človeka do groba.“

Dajajoč si najboljše upe za bodočnost otrokovo,
se botra poslovita, obetajoč, da se dalj pomudita, kadar
bo mati bolj močna in se bo lahko razgovarjala.

Ko je dala Nosečka med vrati botri roko v slovo,
stisne ji le-ta nekaj v pest.

Nosečka hvaležno pomežikne in reče:

„Da bi bilo že skoraj zopet iti h krstu."

In to je gotovo želela iz dna srca.

■

V.

S pogačo so tukaj.

Ko so bili Košičkovi sami, slečejo brž Peterčka.
Nosečka je pravila, da je tisti otrok, katerega ne slečejo
precej, ko ga prineso od krsta, preveč gizdav in si ob
nedeljah neče slačiti praznične obleke.

„Ali ga sedaj smem podojiti?" vpraša čez nekaj
časa Uršika. /

Ker ni bilo zadržka, so ji hoteli dati otroka. Kako
radostno ga je sprejela in poljubila, potem pa hotela
k sebi pritisniti.

*

9 *

132

„Na desno stran deni otroka, ne na levo!“ zavpije
mati ravno o pravem času. „Prvič ga moraš imeti na
desni: ako bi ga imela na levi, bil bi levičen. Odslej
ga pa imej na desni ali levi, oboje je dobro.“

Uršika je bila materi hvaležna, ker jo je zopet
obvarovala usodne neprevidnosti.

Hišna mati je že dalj časa pitala nekaj starih kokoši,
od katerih se je nadejala najslastnejše in najmočnejše
juhe. Z nabrušenim nožem se spusti med kokoši in
sleherni dan je eni končala življenje.

Otročnica je pila neslano in precejeno juho, mož
pa je glodal kosti in si mislil: „Kako je prav urejeno
na svetu, da mati ne sme precej jesti mesa!“

Imeli so vsega dosti; zato ni nedostajalo ničesar,
kar so potrebovali ob tistih dnevih. Kamelice si je bila
Uršika že sama pripravila in pila je prve dni kameličen
čaj namesto vina, katerega si je seveda želela.

Ko se je njena mati prepričala, da je hči v dobrih
rokah, se poslovi, naročaje še hčeri, kako se mora
varovati.

„Mati, nič se ne bojte; take reči vse dobro urnem,“
jo potolaži Nosečka kaj priliznjeno in gre mater še
nekoliko spremit, kar seveda ni bilo zastonj.

• „Iz Zlatega repa bodo čez tri dni pogačo prinesli,“
pove skrivaj hišni materi, ki se je motala pred pečjo.
„Zvedela sem ravnokar od matere/

Nosečka je imela dober vid in še boljši nos; vse
je videla in vedela; vse je vodila ob takih prilikah.

In mati pove očetu:

„Stari, iz Zlatega repa bodo s pogačo v treh dneh
tukaj! Preskrbita kaj pijače!“

In stari pravi mlademu na samem:

133

„Peter, stopi k Strnadki in kupi vina, saj vidiš,
kako je! — Njo bo žejalo noč in dan, kakor vsako
tako žensko, in vode ji menda ne boš ponujal. Pridejo
tudi botri in botre in bližnji sorodniki. S čim jim po-
strežeš, ako ne bo pri hiši kaplje vina?"

„Vi pojdite, ker ste vajeni in poznate vino!"

„Ali jaz? — Zakaj? — Sedaj si mož, gospodar!
Ne bilo bi lepo, ako bi moral jaz vse. — Sam pojdi
in postavi se, saj se lahko!"

„Koliko pa čem kupiti vina?"

„Kaj to vprašaš? — Dve lodrici, manj ne. — Zakaj
si pa dobil sina, če se treseš za vino? — Toliko
moraš imeti vina, da ga ne bo le ona srkala, ampak
ga tudi komu natočiš, da ti napije srečo. — In sam
si ga tudi privoščiš kak kozarec. — Kadar pa dobiš
hčer, eno, dve, tri ali . . . ., vendar te pa Bog obvari
tolike nesreče, takrat kupi vina le eno lodrico, ker ni¬
kogar ne bo, ki bi ti voščil srečo zaradi hčere."

Peter poišče denar in popoldne krene k debelušni
Strnadki pokušat vino.

Pokusil je vino iz vseh sodov, naposled pa le ni vedel,
katero bi bilo najboljše. Čutil je, kako je še neizkušen.

„Katero najbolj jemljejo?" vpraša potem.

Ko mu zgovorna Strnadka pove, kakšno vino je
najboljše za take prilike, kakor je njegova sedaj, in
katero vino jemljejo najbolj, pravi on:

„Pa še nam onega natočite!"

„Kaj imate?"

„Sina!“

„0, tristo litrov!" zakolne Strnadovka. „Bo pata
posoda premajhna! Kaj ne, dve lodrici, kakor je mera?"

„Kajpak, da ne porečete, da ji še vina ne privoščim!"

134

Vino je bilo izbrano in kupčija narejena, Peter pa
le ni še hotel domov, ampak se vsede k mizi in po¬
kliče vina. Veselje in ponos, da ima sina, sta zahtevala
žrtev. Pil je vino, ponujal piti vsem v gostilni in celo
klical znance, ki so prihajali pod okno.

„Bog te živi! — Bog ti ohrani sina!“ so mu na¬
pivali in ga izpraševali, kako je ženi in sinu.

Preden gre dobre volje od Strnadke, ga pokliče
še en liter.

„Tega, mati Strnadova, nesem domov za pokušnjo,
da bodo videli, kako kapljico sem izbral. — Jutri, ko
pripelje vino, vrnem steklenico/

In ubere jo domov zadovoljen, ker je bil tako
dobro opravil.

„Tako-le bomo pili!" vzklikne vesel in postavi
steklenico trdo na mizo.

Pokusijo vsi, kolikor jih je bilo pri hiši, najprej
seveda stari, ker so bili najbolj izkušeni. Nosečka se
je še potem oblizovala, ko ga je bila poln kozarec
zvrnila „za poskušnjo“.

„Oh, kako mi diši vino! Kako bi ga pila!“ vzdihne
Uršika, ko ji udari vinski duh v nos.

„Oh, potrpite, potrpite!" tolaži Nosečka. „Ni škod¬
ljivejše reči kakor je vino za vas sedaj v teh dnevih!
Potrpite! Potrpite!"

In Uršika je morala trpeti, ker ji vina niso dali,
ampak samo pokazali.

Trpela je, dokler ni prišla mati iz Zlatega repa.
Za žejo je pila kameličen čaj, za lakot so ji pa silili
neslano kurjo juho, a ona bi bila vendar tako rada
jedla kaj takega, kar bi bila strla med zobmi.

135

Menda je bilo šesti dan, odkar so bili prinesli k
hiši sina. Nosečka je prišla ravno nekaj pogledat k
materi — bila je že zopet nekje drugje v službi — ko
se pripelje nekdo po vasi in zavije h Košičkovim.

„So že tukaj! S pogačo so tukaj!" zleti Nosečka
v kuhinjo povedat stari materi. „Kaj ste napravili?"

„Malo opečenih rezljajev pa cvrtja, da bodo lože pili."

To je navadno jedilni list ob takih prilikah, in temu
staremu običaju se starka ni hotela izneveriti, ali se pa ni
mogla, kar je pa za našo povest ravno sedaj brez pomena.

Res, iz Zlatega repa sta se pripeljala oče in mati.

Peter ju brž teče sprejet in konja izpreč.

Tast je bil dobre volje, ko mu je zet stiskal roko
in mu pomagal z voza in potem še tašči. Kmalu se
zbero vsi okoli voza, tudi hišnega očeta in mater je
bila prignala dolžnost in radovednost; celo Nosečka ni
mogla ostati v hiši. Sosedje in sosede so pa kukali izza
hišnih voglov, da bi videli, kaj je mati pripeljala hčeri.

Ko je bil konj v hlevu, začne tašča razkladati.
Najprvo dene na tla kurnik, v katerem je bil pitan
kopun, tri kokoši in dve mladi jarčici.

„Jej! jej! jej! — Kaj pa ste prinesli? — Saj imamo
sami zadosti," zajavka hišna mati vesela in nevoljna hkratu.

Potem postavi tast na tla keblico masla.

„Jej! jej! — Pa še to! — Tri krave molzemo in
imamo masla toliko, da ga ne porabimo, ko bi nič
drugega ne jedli."

„0, saj vemo, da imate; pa kar se spodobi, to se
mora dati," govorita Zlatorepca.

Nato pograbi tašča jerbas, iz katerega so štrleli
pokriti konci mogočnih štruc, tast pa odkrije postlano
zibel in jo nese v hišo.

136

Zibel so občudovali vsi, celo tam od sosedovih so
se čuli vzkliki občudovanja.

In zibel je bila res lepa. Fortunatek z Vragovega
Brda se je bil izkazal. Vsa je bila iz najboljšega čreš-
njevega lesa, končnice so bile preprežene s pisanimi
okraski, in na stranicah se je bliščalo znamenje more,
z nekoliko svetlejšo barvo vdelano, kakor je bila barvana
stranica. Pregrnjena je bila zibel s pisano odejo, ki je
bila narejena iz različno barvanih zaplat, seveda čisto novih.

Vsi gredo v hišo. Hišna mati pograbi keblico,
Nosečka pa kurnik.

Uršika se ju neizrečeno razveseli. Vedela ni, kaj
bi dejala. Molče stisne očetu in materi roko.

„Kje imaš sina?“ vpraša oče.

Uršika mu ga pokaže.

Zlatorepška mati skliče vse v hišo; tudi’ hlapca in
deklo. Potem razgrne jerbas in jemlje štruco za štruco.

Prvo d£ hišni materi:

„Nate, pa pokusite!“

„Oh, pa tako lepo ste spekli!"

Drugo da očetu:

Da boste tudi vi nekaj imeli!"

Potem dd še hlapcu in dekli, vsakemu po eno, ki
sta pa bili iz bolj črne moke.

Največjo, najlepšo in najboljšo, na samem mleku
vmeseno in iz pletenih kit zloženo, postavi na klop
konci postelje tako, da je na štuli stala ob zidu in pravi:

„Ndta, to imata pa vidva! Da bi vama tudi sin
rastel tako po koncu kakor stoji sedaj ta pogača!"

„Bog vas usliši!" pritrdijo vsi.

Hišna mati pregrne mizo, oče namigne Petru, očeta
in mater iz Zlatega repa pa posadi za mizo. Hišna

137

mati in Peter gresta ven. Treba je bilo pogostiti. Mati
ubije brž nekaj jajec, nareže kruha in razbeli masla.
Peter se izgubi v klet, od koder kmalu prinese liter vina.

»Takega vina sem ji kupil! Pokusite, če bo zdravo!“

Stari vzame liter in ga ogleduje proti oknu, potem
ga natoči svoji stari. Ona ga nese najprvo pod nos,
potem si malo omoči ustnice, drugič ga popije več in
cmokne z jezikom.

»Bo že! Ne bo škodilo! Kje si kupil?"

Začeli so se razgovarjati o vinu, kakšno sme in
kakšno ne sme biti. Mati je našla dovolj prilike, da je
po tihem kaj izpregovorila s hčerjo. Oh, toliko jo je
imela vprašati, toliko ji še povedati in svetovati. Med
tem sta bili mati in Nosečka dovolj nacvrli ter prinesli
v hišo. Prijeten duh se razlije po hiši.

Peter in stara dva silijo Zlatorepca prigrizniti.
Nosečka dovoli tudi Uršiki nekoliko jesti, kar je z ve¬
likim veseljem vzela na znanje. Nosečka sama izbere
nekaj na mizi in ji nese k postelji.

Ker jo je zelo žejalo, ji natočijo vina. Hišna mati ji da.

»Oh, kako mi lepo diši! — Kako bi pila, če bi
smela!"

»O, le pij nekoliko! Sedaj ga že smeš."

In Uršika ga pokusi.

Kako dobro se ji zdi, kar ne more se premagovati
in zvrne vso kupico.

Oče iz Zlatega repa napije s polnim kozarcem:

»Naj bi še večkrat pili v ta namen! Sreča in bla¬
goslov božji naj spremlja otroka vajinega in našega v
njegovem življenju! Naj bi vse življenje, kolikor mu
ga je odmeril Bog, delal za božjo čast in za zveličanje
svoje duše! Naj bi bil nam vsem v ponos in veselje!"

138

„Bog vas usliši!"

Kozarci zazvene in vsi jih izpraznijo do dna. Uršiki
so se iskrile oči materinskega veselja in sreče.

Hitro je potekal čas pri vinu in jedi. Rekla se je
premnoga važna beseda, premnog koristen nauk so
dali stari mladima, ki sta pa že vedela, komu bosta tudi
sama dajala nauke, .in sta bila zaradi tega prav srečna.

V mraku se odpravijo. Izpraznijo kozarce; oče in
mati se poslovita od hčere in si še ogledata sinka.

„Varuj se! Pazite nanjo in otroka!"

S temi besedami gredo narazen.

Konjič je naglo šinil izpred hiše po vasi.

Tako so dobili Košičkovi prvo pogačo.

• ■

VI.

»Otrok se prti.«

Precej drugi dan poskusijo zibel. Mati povije
„kraljiča“ — tako pravijo v mnogih hišah prvorojencu
— in ga dene v zibel. Vsi pridejo pogledat, kako se
ziblje, in hvalijo zibel in njenega mojstra. Pridejo tudi
sosede. Sleherna prime kraljiča za nos in pravi:

„Da bi jokal samo takrat, kadar te jaz držim za nos!"

Izpraševale so jo o otroku. Vsaka je vedela kaj
povedati, kako naj ravna s sinkom, da bo lep. Seveda,
vse niso enako vedele. Tako je rekla prva soseda:

„Pokrij ga, pokrij s črno ruto, da ne bo tako
belo gledal!"

Ko pa pride druga, ni ji bilo prav, in reče:

„Z belo ruto ga pokrij, da ne bo tako črno gledal!"

139

Če je pa bil razkrit, je dejala tretja:

„Prikrij ga, prikrij, da bo lepše gledal!"

Uršika ni vedela, kateri bi verjela. Mnoge sosede
so seveda prišle tudi zato, da bi dobile košček pogače.
Ker se je Uršiki nekaj takega zdelo, ponudi sosedi
Kokotovki kos pogače. Kokotovka je pa bila previdna
ženska, zato ji reče:

„Veš, Uršika, na klop mi položi kruh, iz rok ti
ga ne vzamem! Veš, to bi ne bilo dobro zate. Dokler
ne greš v cerkev, ne daj nikomur vbogajme in nobe¬
nemu tujemu človeku ne daj iz rok nobene reči. Ako
kaj daš, položi na klop ali na mizo, ali pa daj kakemu
domačemu človeku, naj on da. Tudi rokave moraš
imeti zavihane, kadar komu kaj daruješ. Veš, mleko
varuj; z drugim ne boš redila sina. Ako oddaš mleko,
oddaš tudi otroka — seveda črni zemlji, kar pa Bog
obvaruj! Ubogaj me!"

Uršika stori tako in položi kos na klop.

„Prav lepo vas zahvalim, ker ste me tako naučili!"

Kokotovka ji je povedala nekaj resničnih dogodb,
kako so bile matere neprevidno oddale hrano za otroka.

Ker mlade matere rado straši, zato je bil vedno
kateri domačih pri njej. Največkrat je bila mati, ki ji je
stregla skrbno in pazljivo. Nosečka jo je prišla v za¬
četku obiskat vsak dan, pozneje pa le bolj poredkoma.

Kraljiček je bil prav živahen; vse se ga je veselilo.
Ženske so ga jemale iz roke v roko, previjale in zibale,
stara mati mu je postiljala posteljico, grela plenice in
odejo, ded ga je božal po licih, oče pa ga je hodil gledat.

Koncem tretjega tedna pa Peterček nenadno zboli.
Stokal je v zibeli, pena se mu je delala v ustih, jokati
se ni mogel glasno, in tudi hrane ne uživati, kakor po

140

navadi. Vsi so bili prestrašeni. Kaj bo, če umrje? Oče
se je bal, mati je jokala, ded in babica (stara mati) sta
pa le ogledovala bolnika in pazila, kaj bo. Babica ga
obljubi na božjo pot k Materi Božji na Železnico (blizu
Škocijana), ako ozdravi. Pošlje pa tudi po Nosečko.

Nosečka brž priteče, kakor ji je velevala dolžnost.
Vsi se je razvesele. Brž pregleda Peterčka, potem pa reče:

»Otrok se prti!“

»Ali je nevarno?" vprašajo vsi kmalu.

»Nevarno ni, pa včasih bolezen dolgo traja in
otrok oslabi."

»Oh, ozdravite mi ga!“ vzklikne Uršika obupno
in se stegne po otroku, kakor bi se bala, da bi ne
umrl, in bi ji ga ne vzeli.

»Kaj mu čemo dati?" vpraša stara mati.

»Nič! — Kaj mu moremo dati, ker ne moremo
ničesar spraviti vanj? Kumina bi bila dobra in še kaj
drugega, če bi mu mogli deti v želodec. — Nič se ne
bojte, že vem, kaj mu bo pomagalo!"

Po teh besedah gre iz hiše.

Ne preteče deset minut, ko se vrne z majhnim
vozičkom in ga zapelje v vežo. Vežna vrata zapahne
in gre v hišo. Vsi se ji čudijo.

»Sedaj pa le! Vzemi otroka v naročje, sedi vozičku
na ojesce in imej dete pri sebi; gotovo mu odleže."

Uršika pogleda nezaupljivo mater.

„1, kje si ‘ga pa dobila? Čigav je voziček?"
vpraša mati.

»Botrov! Veste, otroku, če se prti, ne pomaga
nobena reč tako gotovo, kakor če mati ž njim sede na
ojesce in ga nasiti."

»In ti si šla ponj?"

141

„Kajpak, ker Uršika še ne more izpod strehe. —

Le brž, le brž!“

„Če bo res kaj pomagalo?"

„ Gotovo! — Marsikatera j e že s tem ozdravila otroka. “

In ker le ni bilo drugače, Uršika vstane, se ogrne,
vzame otroka in gre sest na ojesce.

Kraljiček je bil res nekoliko živahnejši, in Uršika je že
mislila, da je zdravenje res pomagalo. Ko je pa malo nato
le še ječal, ga položi mati v zibel, in pravi prevarjena:

„Pa ste rekli, da gotovo odleže."

„Čakaj! To ni tako hitro! Saj veš, bolezen gre po
vrvi gori, po niti doli! — Videla boš, da mu odleže," jo
potolaži Nosečka, pograbi voziček in ga odpelje nazaj.

Domov prinese Nosečka materi zaželjeno novico:

„Botrovi prineso sredi prihodnjega tedna pogačo,
botrini pa dva dni prej."

Toliko je bila ovedela pri Starojčevih od matere,
ko je ravno belo moko presejala.

„Dobro, da vemo!" pravi mati. »Prideš dan prej,—
le ovedi še bolj natanko, da kaj pripraviva za gostijo."

„0 rada, če bom le mogla."

Pogleda še Uršiko in otroka. Tu zapazi, da se
nekoliko slini.

„Veš, s čim odpraviš slinjenje, če hočeš? S slamo,
katera se je prijela živinčeta na gobcu in jo je neslo
na vodo in nazaj, potegni otroka pod nosom sem in
tje, in nikoli več se ne bo slinil."

„Kaj poveste! — Vi pa tudi vse veste!"

»Marsikaj vem! — Otroke • tudi notranjica 1 )  ;
lomi. — Za to pa ni drugega zdravila — ne jedi, ne

‘) Notranjica = božjast.

142

pijače — kakor obleko raztrgaj na otroku in tisto obleko
vrzi na tekočo vodo, najbolje je na tako, ki ponikne,
pa ga poneha. — Sedaj pa že veš, kaj ti je treba, da
ohraniš otroka! — Lep fantiček bo! Morani iti."

S temi priporočljivimi besedami odide.

Ostali so Košičkovi sami, nadejaje se, da je No-
sečkino zdravljenje rešilo Peterčka.

*

VII.

» . . . da bi se videli tukaj spet vsaj prihodnje let' U

Peter je živino nalašč krmil s slamo, da bi se
katerega živinčeta prijela na gobec, da bi jo neslo na
vodo in prineslo domov. Prijela se je še, prijela kaka
slamica in tudi na vodo se je prinesla ali — šmenta! —
tam je pa vsaka na vodi ostala. Šele tretji dan je bila
sreča toli mila, da je Sivka prinesla slamo na gobcu
na vodo in domov. Oj, to je bilo veselje!

Še preden Peter Sivko priveže, jo ulovi za gobec,
ji otme dragoceno slamico in jo nese v hišo.

„Jo že imam! Jo že imam!" se vesel pobaha.

„1, kaj? Kaj si dobil?"

„1, lejte! Slamico na vodo neseno in nazaj pri¬
neseno."

„Daj jo sem!" vzklikne babica razveseljena.

Uršika vesela odkrije sinčka in babica mu trikrat
slovesno potegne slamico pod nosom sem in tja, da
/ je kraljiček nevoljen otresel z glavo.

„Tako! Sedaj bo pa dobro!" pritrdi ded.

143

Vsi so bili prepričani, da to zdravilo gotovo po¬
more. Peter iz nesebične hvaležnosti navali živini polne
gare detelje, da bi jo oškodoval za tridnevni post ob
slami in vodi.

Kraljiček je precej ozdravel; prtil se ni več. Kmalu
se jim je tudi zdelo, da se ne slini več tako, kakor
se je. Zato so dejali:

„Lejte, ta Nosečka ni videti, da bi kaj znala, pa
vendar toliko ve. Kaj bi bilo, če bi je ne imeli?"

Nosečka je bila, kakor je bila obljubila, prišla dan
prej, preden je imela biti botrinja. Starojčevi in Ko¬
larjevi so mislili izprva vsak posebej nesti pogačo, potem
so se pa zmenili, da bi bilo pač najbolje, če bi oboji
kmalu nesli, ker bi imeli Košičkovi gotovo manj sitnosti.
In ta zmenek je bil prišel na uho — ne ve se več, po
kateri poti — tudi Nosečki.

Daši je v nekaterih hišah navada, da botre šele
potem povabijo na gostijo, ki se ji pravi botrinja, kadar
oba, boter in botra, dasta pogačo, in še nekaj dni po¬
zneje, so sklenili Košičkovi pogostiti jih ravno ta dan,
ko prineso, ker je rekla Nosečka, da je tako najbolje in
najbolj „po novem", in da bo gotovo tudi botram všeč.

Babica in Nosečka se posvetujeta, kaj bi se napravilo.

Od mesarja Krajčka so dobili mesa; dve stari ko¬
koši sta storili žalostno smrt pod nožem poleg treh
mladih piščet. Jajec sta pobili nebroj, da je bilo pol
sklede tiste rumene tvarine, v kateri sta valjali bele
urezanke in kosce raztelešenih piščet. Drugo dopoldne
se je kuhalo pri Košičkovih, da je bilo veselje; čvrčalo
in dišalo je tako, da se je čulo po vsej vasi in si je
marsikdo mislil:

„Le zakaj mene niso vabili za botra?"

144

Pogača se je bila pri Starojčevih in Kolarjevih prav
lepo spekla. Stara Kolariča, ki dobro zna peči kruh, je
vzkliknila potem, ko je videla tudi Starojčevo pogačo:

„0, take pogače še nisem videla! Krasota je
videti tak kruh.“

Tudi križevnik so imeli že oboji pripravljen. Sta-
rojčevi so bili kupili dva vatla belega platna za srajčico,
Kolarjevi pa dva vatla rdeče pisanega za suknjico.

Kolarjeva botra ni vedela, da mora dati križevnik;
šele mati jo je bila tega opomnila. Poučila je bila
hčer-botro prav lepo:

„Vidiš, križevnik 1 ) mora vsaka botra dati. Človeka,
ki ni dobil križevnika, love radi konji, in če umrje, bo
moral na sodnji dan nag stati med drugimi. Le kadar
otrok nenadoma umrje, in če ni dobil prej križevnika,
ni mu ga treba dati, ampak kupi se mu naličje. Ako
pa boter ali botra ne kupi nobene reči, prihaja otrok
z onega sveta terjat križevnik, in tisti botri ali botru
gorje! Nikdar nima miru."

In da ne bi pahnila v nesrečo sebe in otroka, katerega
je nesla h krstu, je kupila Kolariča brž blago za križevnik.

Kmalu po dveh se spusti Starojčevka z jerbasom
na glavi vsa v sopraznični obleki po vasi, in Kolariča,
ki je vedno pazila, kdaj se pokaže Starojčevka, zavihti
brž že pripravljeni jerbas in gre za njo. Vsa vas je bila
v oknih, vse je gledalo, hvalilo in grajalo, češ:

„Glejte, baharijo! Kakor bi ne mogle v mraku
nesti tistega kruhka!"

Zvečer bi bilo pa' gotovo ravno tako: vse bi bilo
oprezovalo.

‘) Imenuje se tako pač zaradi križa, ki je všit.

145

Košičkovi so bili seveda opazili, kdo gre.

Vse je bilo lepo pripravljeno: postelj je bila po¬
krita z najboljšo in najlepšo odejo; blazina je imela
belo prevleko s čipkami, z rdečim blagom podloženimi;
po sobi je bilo pometeno, ometeno in pobrisano. Miza
je bila pregrnjena z novim platnenim prtom. Kozarci
so bili že napravljeni in kruh je bil narezan.

Stara mati je bila že prej Petra naučila, kako se
ima vesti, kaj govoriti.

Prva prinese Starojka. Z jerbasom na glavi se komaj
zmaši skozi vrata; ko zapre za seboj, prinese Kolariča.
Ker sta bili bolj košato oblečeni, jih je bila polna hiša.

Odložita obe, potem pa stopita k mladi materi.

„Ali ste zdravi, botra? Ali je Peterček priden? —
Ali lahko jeste?"

Tako in enako se je izpraševalo vse vprek in
stiskalo roke.

„0, prav zdrava sem, in otrok je prav priden.
Jem pa tudi lahko, ker sem zdrava."

„Ej, tako hitro ni človek zdrav, ne; le počakajte
še malo! Glejte, medve sva vam prinesli malo kruha,
da prigriznete, kadar boste lačni in če bo vam dolgčas,"
govori Starojka, ki je bila bolj vajena.

„Kaj pa toliko nosite?" se vtakne Peter.

„0h, saj ni dosti! Ne zamerite, ker nisva pri¬
nesli več!"

„Jej! jej! Pa toliko!"

Štruca za štruco je prihajala iz jerbasa, in obe
sta jih postavljali najprvo po koncu ob zidu, da bi
otrok bolj rasteh

Nato sta jih razdeljevali. Največja in najboljša je
bila za mlado mater; lepe so bile tudi pogačice za staro

Slov. knjižn. I. 10

146

hišno mater in očeta, ravno taki sta bili za mater v
Zlatem repu. Nosečka in posli so dobili pogačice ne¬
koliko manjše, in tudi na mleku niso bile vmesene.

Samo mladi gospodar ni dobil niti drobtinice.

Petru se je izprva nekoliko pokadilo, ker dobe vsi,
le on ne; ni namreč pomislil, da mož in žena dobita
oba le eno pogačo; saj je ta tudi dovolj velika.

Ko izročita še vsaka svoj križevnik,  hočeta oditi.

Toda Peter skoči pred vrata in pravi:

„Zakaj hočete iti tako hitro? Našega vina še niste
pokusili in prigriznili še nobene jedi."

„Botri, te sramote nam vendar ne naredita, da bi
se nič ne ustavili pri nas!" prosi mlada mati.

„Oh, toliko je dela doma, da se človek ne ve kam
dejati! Napravljaj za živino, peri, kuhaj domačim, in
še sto drugih opravil je! Prideva rajši drugikrat, ko
boste vsi zdravi! — On mi je rekel, da moram precej
priti! — Pa nama nikar ne zamerite!"

„Ne, sedaj še ne pojdeta!" se oglasi Peter.

Tu prideta v hišo še stara dva in ž njima Nosečka.

„Kajpak! — Domov! Seveda! — Ali ne vesta,
kakšna navada je? — Vi ste nam toliko prinesli, sedaj
pa še nečeta pokusiti našega vina in malo jedi! Ali nas
hočeta res tako osramotiti? „0, Bog nas varuj! —
Sedita vendar k mizi! — Odložita jerbase!"

„Ti, Peter! ti slone! ki tukaj-le sloniš, po vina
pojdi, da bomo pili! Botra Kolarjevi, botra Starojčevi,
vsedita se vendar!"

Siloviti zgovornosti stare matere in Nosečke se nista
mogli dalj upirati. Seveda so ju kar tako zrinili k mizi
in jima pobrali jerbase.

„Doma je pa toliko dela! — Kaj neki pravijo doma?"

147

„E-e, k&j ! Danes ne bode vsega konec, čeprav
vaji ni doma!“

In ko prinese Peter vino, postavi bokal na mizo,
se usede na en vogel, drugega pa zasloni stari oče,
tako sta zaprla obe botri.

Da me čitatelji razumejo, treba povedati, da pravijo
pri nas možu in ženi boter (botra), akotudi je v resnici
le eden bil za botra. Pri hiši pravijo: pri botrovih, pri
botrinih. Botrovi in botrini pa tudi nazaj pravijo: bo¬
trini. Tako so bili v naši povesti Starojčeva dva: bo¬
trovi in Kolarjeva dva: botrini. In ti dvoji so rekli
Košičkovim seveda botrni. Med seboj se botrni jako
spoštujejo in se potem vikajo, ako so bili prej najboljši
znanci in še taki prijatelji.

Peter natoči vina in pomakne kozarec Kolariči,
drugega pa Starojki; natoči še sebi in očetu.

»Botra, pijte! — Poskusite, kakšno sem ji kupil!"
ponuja Peter.

»Nikar me ne silite, boter, ker ne pijem! Nisem žejna!"

„E-e, malo se pa že posili; botra, pijte no!" sili oče.

»Botra, pijte vendar!" prosi Uršika.

»Saj nisva prišli zato!"

»I,-seveda ne, kdo neki to misli! Botra, pijte,
no!" poprosijo vsi trije.

In Kolarjeva botra, ki ji je bilo že doma naročeno,
kaj ji je storiti v tem slučaju, prime kozarec, vstane
in izpregovori:

»Primem kozarec in pijem vino na zdravje vas
vseh; zlasti pa na zdravje onega, ki sem ga držala
pri svetem krstu. Naj raste, naj se redi v zdravju, nam
vsem pa v veselje. Posebno pa želim, da bi se videli
tukaj spet vsaj prihodnje let’!"

10 *

148

In precej po teh besedah vstane Starojka, ki je
tukaj nadomestovala moža in pristavi:

„Naj Bog usliši vse dobre želje Kolarjeve botre!"

„Bog daj! Bog daj!" vzkliknejo vsi veseli.

Kozarci zazvene in vsi pijejo na dobro srečo. Le
oče je nesel brž svoj kozarec sinahi, kateri so bili
pozabili natočiti, da je pila na dobro srečo.

Za plačilo je Uršika hvaležno pogledala tasta, ki je
tako skrbno pazil na njo, da je opazil celo to malenkost.

In potem pije tudi oče:

„Na zdravje, botre in botra! Naj bi še večkrat
tako prišli k nam!"

»Bog daj!"

„Sedaj pa morava iti," se spomni Starojka, menda
zaradi lepšega.

„Seveda morava iti," potegne ž njo Kolariča.

„Kaj? Še ga bomo pili!" se razkorači oče, prime
steklenico in potrka nevoljen ob mizo.

„Zakaj jo tukaj sušiš?" reče sinu. „Brž pojdi ponj
in ženskim reci iz kuhinje! Cel dan cmarijo in cmarijo,
naj prineso pokazat, kaj so scmarile!"

Peter brž skoči.

„Bo precej! Bo precej! — Malo potrpite!" se
oglasita v kuhinji mati in Nosečka.

„Oh, ali kaj je tega treba? Saj nisva prišli za to!"

„Kdo pa to pravi?" tolaži stari oče. „Že nekdaj
je bila taka šega. Že nekdaj so bili veseli, ko so po¬
gačo jeli, zakaj bi pa mi ne bili! Sina imamo! — Kdo
bi se ne veselil! Dokler bomo za fanti botrinjo odprav¬
ljali, bomo zmerom dobre volje! — Ali ne, botri?"

Peter se vrne z vinom, in precej za njim prineseta
Nosečka in stara mati na mizo.

149

„0h, ali kaj je tega treba?" branita se botri sra¬
mežljivo.

„Prav malo je, toliko da prigrizneta, da bodeta
lože pili."

„Botra vzemite! — Botra jejte!"

Komaj so jih bili ustavili in komaj prisilili, da
sta vzeli. Potrpežljivosti čitateljev nečem mučiti z na¬
števanjem jedil, katere sta bili napravili mati in Nosečka,
ker vsak ve, tudi če ni bil še na botrinji, kaj se iz
takih reči, katere sem že naštel na prejšnji strani,
lahko naredi.

Vola težko spravijo v dir, kadar pa začne dirjati,
tedaj je prav stanoviten.

Tudi naši dve botri so težko spravili za mizo,
težko so jima posilili vina in jedi še teže; kar domov
sta hoteli oditi.

Ko sta pa pili vina drugi in tretji kozarec, po¬
zabili sta popolnoma na svoj dom. Jedli sta in pili
ter bili dobre volje.

Kmalu sta bili pri mizi še Nosečka in stara mati.
Vnela se je prav živahna gostija. Napivali so drug
drugemu, trkali s kozarci in polivali vino.

Načeli so bili obe pogači, pokušali ji in hvalili.

V veselju in zabavi pa hitro beži čas. Nenadoma
je izginilo popoldne in treba je bilo prižgati luč.
Botri sta bili vstali, da bi šli, ali domači so ju še
dalje ustavljali. Ni jim bilo treba toli govoriti kakor
prej. Obsedeli sta še dalje in sta sedeli še urico za
urico. Kazalca na uri sta se bližala že polnoči, ko se
vzdrami Starojka:

„ Sedaj pa morava res iti."

Vsi se uzro na uro. In nihče ju več ni ustavljal-

150

»Predolgo sva se zamudili!“ meni botra Kolariča.

„E, kaj botra! Saj ni botrinja vsak dan!“ tolaži
Nosečka.

Stara mati nareže pogače, naloži jima v jerbase
pečenja in nalije vsaki steklenico vina, da neseta po¬
kusit svojim.

Poslovita se in gresta. Ker je bila noč temna,
gre Peter botrcama svetit.

Tako se je končala botrinja.

■ ■

Vlil.

»Peterčka nesi okoli oltarja ...«

Po botrinji bi bila Uršika najrajša šla ven na vrt in
na polje. Ven je pa domači niso pustili. Mati je dejala:

„Veš, ljudje bi ne videli radi, če bi šla pred mašo
po vrtu in po polju. Bojijo se, da ne bi pobila toča.
Zato bodi v hiši, da se res kaj ne zgodi in se ne daš
ljudem v zobe.“

In kaj je Uršika hotela drugega kakor slušati?
Tolažila se je, da pojde s sinčkom kmalu k maši.

Z botro sta se bili zmenili, da pojdeta sedmi dan
po botrinji k vpeljevanju.  Tega seje  prav veselila.

A to, česar se človek najbolj veseli, se mu rado skazi.

Peterček, ki je bil po zadnji bolezni zdrav kakor
riba, zboli nenadoma. Čemeril se je v zibeli in imel
slabo barvo na licih. Seveda je bilo to slabo znamenje.
Brž se razve po vasi, da je Košičkov kraljiček bolan
na smrt. Zbero se brž botre in vse sosede in stare

151

žeiiice okoli zibeli. Ogledujejo kraljica in tolažijo jo¬
kajočo se mater. Po dolgem ugibanju uganejo:

»Otrok je mračan!"

„Kaj  pa pomaga?" vprašajo domači vsi kmalu.

In brž se oglasijo stare ženice druga za drugo.

»Plenico segrejte v istju in ga zavijte vanjo," sve¬
tuje Kokotovka.

»Operite plenico in posušite jo na strehi skednja
ali svinjaka!" pravi Poljakovka.

»To oboje nič ne pomaga; ampak otrokov oče naj
stoji pokrit v mraku zunaj; ko pa pride v hišo, naj
pokrije otroka s svojim klobukom. Čez nekaj časa naj
ga odkrije in gre zopet ven; potem ozdravi otrok
gotovo," nauči jih Smolarica. »Veste, otrok je dobil
bolezen zato, ker je nekdo z mraka prišel in k njemu
stopil. Ravno tako se pa mora bolezen Vzeti."

Otroka so zdravili na vse tri načine. Greli so ple¬
nico, plenico so tudi sušili na svinjakovi strehi, in Peter
je stal zvečer dolgo zunaj in potem so pokrili z nje¬
govim klobukom kraljiča. Mislili so si: nekaj gotovo
pomaga, da mu odleže. In res mu je odleglo,- dasi niso
vedeli, katera reč mu je pomagala. To je seveda velika
škoda, ker jaz bi bil tisto gotovo zapisal.

No, pa dobro, da je ozdravel. Uršika je bila vesela
in hvaležna, pa je želela z otrokom iti k sveti maši,
da bi potem smela brez skrbi med ljudi.

Nekaj dni pozneje, kakor se je bila zmenila, gresta
z botro v cerkev.

Preden gresta, ji pravi mati:

»Nesi Peterčka okoli oltarja, da bo lepše
pel.  Če ga bodo kdaj trle skrbi in žalost, si bo delal
vsaj s petjem veselje in kratek čas.

152

Uršika, ki je le gledala, kako bi svojemu otroku
bolj postregla, obljubi, da tako stori.

Gresta. Peterček je med mašo molčal. Uršika je
pa poleg goreče svečice iskreno molila za njegovo
zdravje in srečo, izročala ga je v varstvo Marijino in
njegovega patrona svetega Petra.

Po sveti maši ga nese dvakrat okoli oltarja.

Popoldne se čedno obleče, natoči vina, nareže
kruha ter nese h Kolarjevim, potem pa še k Starojčevim.

Tam se zahvali, ker so bili tako dobri, in so nesli
njenega sina k svetemu krstu.

Ko pride domov, se oddahne in reče:

„Čast bodi Bogu, da je vse to v kraju. Bala sem
se, pa je vendar vse lepo minulo!“

Pri Košičkovih je bilo zopet vse v redu.

Peterček že nagaja dedu in babici. Spušča se že
od klopi do klopi, Peter pa premišlja, koliko vina bo
sedaj treba.

Vi vsi, ki ste s starim Košičkom enakih misli, recite:

Bog jim daj sedem sinov, sedem junakov, starim
v veselje, mladim v srečo!