Za poduk in kratek čas. Iz Mostara v Metkovič. III. Druzega dne večerko bil je zanimiv, mubamedanski sprevod. V nedeljo 26. januarja umrl je nenaduma pri obedu mubamedanski bogataš Hafiz-Paša, sin slaboglasnega krvnika Ali Paše Rizvanbega, nekdanjega zlobnega mostarskega vezira, ki je bil 1. 1850 v Banjiluki od Omer-Paše, vezira Sarajevskega, po prestanih velikih mukah usmrten. Paša Rizvaubegovič je umrl opoludne, zadet od mrtvouda; ob štirih je bil že pokop, kterega so se tudi avstrijski časniki in vojaki vdeležili, ker je bil urmli mož višji turaki oficir. Vršilo se je vse hitro, prav po muhamedanskem zakonu. Kedar namreč mubamedan umira, pripravi 86 topla voda, da se po snirti telo takoj umije. Na to se zamašijo ušeua in nosnice z volno in truplo se obleče v najlepšo obleko, ter položi v odprto akrinjico. Kmalu potem neso prijatelji in sorodniki mrliča na pokopališče, kder ga vzem6 iz sarkofaga in ga polože v 2 do 3 8ežje globoko gomilo, ter ga pokrijejo z desko in na njo na- valijo zemlje. Ko je mrlič zakopan, opravi dubovnik molitve in gre ritanski nazaj, ponavljajoč korka, korkmago — ne boj Be, ne plaši se. Muhamedani namreč mislijo, da pride k mrliču angel pa satan 'n govorita ž njim po načinu sodniakem. Kdor zmaga, angel ali satan, temu pripada u_rli. Zato tolaži hodža mrliča, naj se ne boji satana. V nedeljo 26. januarija obbajali bo Srbi veliki praznik, god svojega najslavnejšega svetnika Save, prvega metropolita pravoslavne Bosne in Hercegovine, moža, ki je bil od roda kraljevskega Nemanje. Že v soboto ve5er vibrale so na vseh srbskib bisab ogromne in manjše trobojnice. V nedeljo so se vršile v cerkvi različne slovesnosti, h katerim 80 morali ves ^dragi dopoldan zvonovi popevati, da 80 se mi že njih jeziki usmilili. Res! priznavati gre, da je pravoslavna božja služba nekako ponosita, zavita, bogata, bleskosijajna in biupna; ali nič ni manj resnična prikazen, da v pravoslavni cerkvi ni one dostojnosti, one veličastnosti, ni one pobožnosti, ni zbranoati in priprosto8ti, ki v katolički cerkvi zagreje in skrivnostno a čutno povzdigne dub in srce nad pozemeljsko rušo. Srbi stoje v hramu božjem drveno, zaspano, brez pravega posla, le kedar se pop prekriža, ,,piekrstijo" se tudi verniki. Da bi kdo kakor že bodi molil, nisem nikdar opazil, da sem imel večkrat priložnost, podučiti se v tem obziru. Rad podpišem sodbo duhovitega francoza de Maistre o grško-iztočnej cerkvi, ki piše nekako tako le: nGrška cerkva" brani z malim izjemkom skoro vse razodete resnice katoliake cerkve; ali evangeljskega duba nima; ima vse zakramente, a nima milosti, ktero delijo zakramenti. Hierarhijo imajo, a je brez veljavnosti. Duhovništvo je malovredno in pogrezneno v nedopovedljivo nevednost. Jaz vsaj ne poznam nobenega razločka med popom in navadno piščalko. Oba pojeta in to je V8e. Tako obsoja pravoslavne nbriščane"vrli pisatelj, ki je učenemu svetu znan po svojih duhovitib Bpisib, v kterib zagovarja katoliško cerkvo proti raznim napadom in jo bvali kot edino stalno podlogo pravej omiki in kot edini nepremakljivi steber evropskim državam. Dr. Napotnik. Smešnica 17. ,,Kako pa je z'o5mi Ijuba botra?" nOj, prav hndo." nNo, ali niste mojega sveta bogali, oči vsaki dan z'žganico umitiV ,,Da poskušala 8em, pa kaj, poslušajte, je rea čudovito — jaz te dišave ne morem čez usta više gori spraviti. F. Marinič.