Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports
BARBARA KRYŽAN-STANOJE-VIC (ur.): INOVACIJE USLAVEN-SKIM JEZICIMA. Zagreb: Biblioteka Srednje Europe, 2011. 153 str.
Zbornik Inovacije u slavenskim jezici-ma je rezultat drugega mednarodnega znanstvenega srečanja, organiziranega v okviru znanstvenega projekta Suprot-stavljanje globalizacije jezika i kultura (2007). Nosilka projekta je doc. dr. Barbara Kryžan-Stanojevic, ki je med drugim tudi urednica prvega zbornika tega projekta Lice in naličje jezične globalizacije (2009). Na Oddelku za za-hodnoslovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Zagrebu predava zgodovino poljskega jezika, eko- in so-ciolingvistiko. Kot polonistka sodeluje v raziskovalni skupini, ki se ukvarja s preučevanjem hrvaščine kot tujega jezika (je tudi avtorica več priročnikov za učenje poljskega in hrvaškega jezika) in je bila v letu 2002 odlikovana s plaketo poljskega ministra za kulturo kot zaslužna promotorka poljske kulture. Je avtorica petdesetih znanstvenih in strokovnih publikacij in niza prevodov znanstvenih in literanih del. Posebej se raziskovalno ukvarja s problematiko jezikovnih (semantičnih) in kulturnih sprememb v dobi globalizacije.
Dvanajst člankov, katerih avtorji so večinoma hrvaški raziskovalci, po načelu od splošnejšega k specifičnemu odstira aktualne globalne jezikovne procese v hrvaščini, pogosto tudi v odnosu do podobnih pojavov v sorodnih slovanskih jezikih.
V samo izhodišče zbornika je postavljeno pronicljivo razmišljanje urednice o razmerju med jezikovno napako in jezikovno inovacijo z vidika kulture jezika. Ugotavlja, da je liberalizacija družbe privedla tudi do liberalizacije jezikovne norme in redefiniranja termi-
na napaka. Le-ta se tudi v didaktičnih priročnikih nadomešča z izrazi, kot so jezikovna nespretnost, pomanjkljivost ali ne najboljša rešitev ipd. S tem se pogosto zabrisuje meja med inovacijo, ki je funkcionalno utemeljena, in napako, ki je funkcionalno neutemeljena inovacija. Napaka je namreč nezavedno odstopanje od norme, inovacija pa zavestna modifikacija oblike, ki je predpisana z normo, in po avtoričini presoji v okvir leksikalnih inovacij sodijo tudi t. i. neologizmi.
O pogledu na jezikovne inovacije kot manifestacijo širših kulturnih vplivov in protipolnem odnosu do njih z vidika dveh jezikoslovcev Praške šole, tj. Hallerja in Jakobsona, je razmišljal Petar Vukovic. Haller je poosebljal češki puristični pristop, katerega bistveni cilj je bil postaviti jezikovne meje in upoštevati identiteto govorcev, Jakobsonov pogled pa je bil funkcionalističen, zato jezikovne meje in ogroženost od drugih jezikov po njegovem prepričanju nista več bili temeljni vprašanji, ampak je bilo treba omogočati razvoj jezika, da bi postal zanesljivo sredstvo vseh komunikacijskih in ekspresivnih potreb govorcev. Avtor je sodobni postmoderni, t. i. inkluzivni, pristop do jezika, ki druži komunikacijsko in simbolno funkcijo jezika ter vprašanje identitete, ocenil kot sintezo idej obeh jezikoslovcev. S tega vidika se v sodobnosti do jezikovnih inovacij kot posledic globalizacije pristopa s stališča, da takšni vplivi sicer lahko izboljšajo izrazne sposobnosti jezika prejemnika, toda ne zmeraj in za vsako ceno.
Z zanimivimi primeri rabe prevzetih besed v hrvaških množičnih medijih (med njimi je omenjen tudi v slovenščini pogosto vezljivostno napačno rabljen glagol kontatktirati koga namesto kontatktirati s kom, tej analogiji sledi
- 118 --Slavia Centralis 2/2011
Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports
v hrvaščini tudi glagol komunicirati). Nives Opačic pokaže, da avtor velikokrat ne pozna njihovega izvornega pomena v angleščini in to posledično vodi v dvoje: bralec ne razume, kaj bere, ali pa gre preprosto za dezinformacijo. V tem primeru lahko govorimo, da so takšne inovacije rezultat neznanja in ne jezikovne inovativnosti.
S podobnim se srečuje tudi sodobni hrvaški novinarski jezik (Sanda Lucija Udier), še zlasti na področju poslovno--strokovnega poročanja, ki ga določajo novopomenke, širjenje pomenskega polja določenih besed, priliv anglizmov, kalkiranje, uporaba strokovne terminologije, žargona, kratic in parajezi-kovnih sredstev. Dodatna lastnost pa je še popularizatorska vloga, ki jo ta tip novinarskega jezika privzema, in se vse bolj podreja oglaševalskim prijemom.
Poseben tip jezikovnih inovacij predstavljajo tudi modifikacije frazemov, ki jih je Ivana Vidovic Bolt opazovala v predvolilnih govorih hrvaških predsedniških kandidatov v letu 2009. Navedla je nekaj zanimivih primerov kontaminacij (bacati blato u oči) in sestavinskih zamenjav (udarati ispod koljena) in se pri tem vprašala, ali gre za zavestne frazeološke igre ali zgolj spodrsljaje, ter tudi, ali imajo tovrstni primeri kakšno potencialno moč za širšo rabo, kot je imel danes splošno uveljavljen Mesicev frazem biti fikus 'biti samo pasiven opazovalec'.
Eva Tibenska je predstavila tipične spremembe sodobnega slovaškega jezika, in to na področju funkcijskih zvrsti, za katere avtorica uporablja termin stili. Poudarila je veliko ekspanzijo anglizmov na bančnem in finančnem strokovnem področju, porast tvorjenk z -ing, ki imajo v slovaščini ustreznice v tvorjenkah na -nie/-tie, znanstvena besedila se večinoma pišejo v 1. osebi
ednine, vodilni princip razpravnih besedil je »in medias res«. Na področju uradnih besedil se pojavlja težnja po strukturiranem življenjepisu, govorjena besedila zaznamuje velika ekspresiv-nost, celo prvine vulgarnosti, večja raba tujih izrazov in polterminov. Tovrstno komunkacijo zelo zaznamuje tudi sodobna tehnologija (mobilna in spletna komunikacija). Umetnostna zvrst jezika teži k posnemanju vsakdanjosti in s tem posledično vključuje pogovorne, strokovne in nizke izraze, publicistična zvrst pa podlega prvinam rumenega tiska, pompoznosti in senzacionalizma.
Porast besed s prefiksoidom euro- je primerjalno za hrvaščino in slovaščino predstavil Martin Machata in ugotovil, da je le-teh veliko tudi v hrvaščini, čeprav še ni članica EU. Razpoložljivi hrvaški slovarji jih še ne beležijo, čeprav jih spletni iskalnik Google potrjuje v opaznem številu. Lidija Cvikic in Zrinka Jelaska pa sta v luči tipoloških globalizacijskih vplivov angleščine razpravljali o kraticah kot o novih leksikal-nih enotah, ki sprejemajo fleksijska in tvorbena pravila hrvaškega jezika.
Opazna stalnica slavističnih raziskav je tudi zapis tujih lastnih imen v nacionalnih jezikih, še zlasti stransko -sklonskih oblik. Mihaela Matešic piše o dveh izzivih hrvaške pravopisne prakse, ki kažeta težnjo po transkribiranju in hkrati načelo po ohranjanju ortografske slike, ki je pri rekonstrukciji izhodiščne imenovalniške oblike za uporabnika informativnejša.
Zadnji trije prispevki zbornika so namenjeni neupoštevanju pomenske spremembe hrvaških slovarjev pri pomenu besede magister (Irena Petrušic) glede na globalizacijski pomen, ki ga je prinesla bolonjska prenova visokošolskih programov; analizi anglizmov v jeziku mladih na Facebooku (Agnieszka Cyga-
— 119 —
Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports
nik), na podlagi katere se ugotavlja, da gre v sodobni poljščini za okazionalno tvorbo, ki ohranja živahnost in spodbuja k uzaveščanju raznolikih jezikovnih možnosti materinščine, in spremembam v pravopisu in leksiki spodnjelužiškega jezika (Elizbieta Wroclawska) zadnjih dvajsetih let, ki so rezultat tako globa-lizacijskih kot tudi antiglobalizacijskih procesov.
Vsebinsko bogat zbornik odstira inovacijske procese s perspektive hrvaščine in deloma protistavno z nekaterimi drugimi slovanskimi jeziki, zlasti slovaščino in poljščino, in zato posledično odpira možnost in širitev protistave med drugim tudi na druge južnoslovanske jezike.
Irena Stramljič Breznik
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, irena.stramljic@uni-mb.si
CARMEN MELLADO BLANCO (ur.): THEORIE UND PRAXIS DER IDIOMATISCHEN WÖRTERBÜCHER. Tübingen, 2009. Lexico-graphica. Series Maior; 135. VI + 255 str.
Monografija, izdana v okvirih kontra-stivnega (špansko-nemškega) projekta FRASESPAL1 predstavlja nekatere teoretične in praktične usmeritve pri sestavljanju eno- in večjezičnih frazeoloških slovarjev in je pomemben prispevek k sicer razmeroma številnim frazeograf-skim objavam v zadnjih dveh desetletjih. Te izkazujejo vitalnost teoretske
frazeografije, žal pa slovarska praksa v celotnem evropskem prostoru za njo še vedno zaostaja. V zbranih 11 prispevkih so predlagane praktične leksikograf-ske rešitve, ki bi lahko pomembno prispevale k večji kakovosti frazeoloških slovarskih virov v prihodnje. Ker tudi slovarji s slovenščino kažejo resne pomanjkljivosti glede obravnave frazeolo-škega jezikovnega gradiva in praktičnih slovarskih rešitev (prim. med drugim Jesenšek 2007, 2008a, 2008b, Jesen-šek/Wiegand 2009, Kržišnik 2003), je podrobnejša predstavitev monografije v slovenskem prostoru smiselna.
V	obsežnem uredniškem uvodu (Einführung. Idiomatische Wörterbücher und Metaphraseographie: zwei Realitäten, eine Herausförderung) Carmen Mellado Blanco (Santiago de Compo-stela) pregledno predstavi poglavitne probleme slovarske obravnave frazeolo-gije na makro- in mikroravni slovarskih zgradb v eno- in večjezičnih slovarjih in primerljivih podatkovnih zbirkah. Razpravlja tudi o možnostih in omejitvah, ki jih pred sodobno slovarstvo postavljajo besedilni korpusi in jezikovne tehnologije ter povzame bistvene primanjkljaje, kot se kažejo v aktualni frazeografiji večine evropskih jezikov.
V	prvem delu monografije je v 6 prispevkih obravnavana enojezična fra-zeografija.
Besedilo Haralda Burgerja z naslovom Semantische Aspekte der deutschen Phraseografie: die aktuelle Praxis - allgemeine und phraseologische Wörterbücher im Vergleich je razumeti kot uvod v izbrano tematiko, saj avtor poda primerjalni pregled obravnave frazeologije v nemških splošnih in frazeoloških slovarjih. Osredotoča se
1 FRASESPAL: La estructura idiomática del alemán y el español. Un estudio cognitivo a partir de un corpus onomasiológico.
— 120 —
¡Sßavi-a Centra