/2? / /M/lrt * \ I l • SVETO PISMO stare in nove zaveze z poleg nemškiga, od apostoljskiga Sedeža poterjeniga sv. pisma, ki ga je iz Vulgate ponemčil in razložil O r Jožef Franc Allioli* Natisnjeno po povelji prečastitljiviga Kneza ©»©©A ©©MM (Šesti zvezek.) V Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik. 1856 . ,V)*30Ct?1.4 o 3 "iip "inmami O B S E Z E K. MIT! svetiga »posteljna Pavla do Rimljanov, Korinčanov, Galačanov, Efežanov, Filipljanov, Kološanov in Tesa- loničanov; listi do Timoteja, Tita. Filemona in do Hebrejcov; — listi svetih aposteljnov Jakopa, Petra, Janeza in Juda. Skrivno razodenje svetiga Janeza. Listi svetih apostcljnov. posteljni so po povelji Jezusa Kristusa, svojiga Go¬ spoda (Mat. 28, 19.), hodili po svetu ter oznanovali sv. evaogeli. Z živim, ustnim oznanovanjem Božje besede so iskali ljudstva nagniti k sveti veri. Vender to ni bila edina pot, po kteri so delali za zveličanje vernih. Od občin, ktere so bili vstavili, so se namreč vselej kmalo spet ločili in šli v druge kraje zveličavni nauk oznanovat; zatorej so kotli s pisa¬ njem dostaviti, kar jim ni bilo mogoče z ustno besedo storiti. Pi¬ sali so opominjevavne liste do vstavljenih srenj, ali tudi do posa¬ meznih oseb, de bi jih v veri poterdili, v skušnjavah in terpljenji tolažili, in pred nevarnostmi svarili, zlasti kadar so pogubljivi krivi nauki protili se vriniti, de bi usejano seme Božjiga nauka ne bilo zopet zadušeno. Nekterikrat so pisali tudi srenjam, kterih niso bili sami, ampak le njih učenci spreobernili; ker so se nadjali, de bo njih beseda pri tistih nar višji veljavo in nar večji tehtnost imela. Te opominjevavne pisma se imenujejo apostoljski listi. Vsi ti li¬ sti so imeli svoj začetek v posebnih prilikah, in njih namen ni bil, de bi spisovali popolen obsežek keršanskiga nauka, temuč vselej so posebno zadevali le posamezne resnice, ktere bolj močno v serca vtisniti se je aposteljnam potrebno zdelo. Druge nauke so le me¬ jno grede v misel jemali, od veliko druzih celo niso govorili. Ka¬ kor tedaj sveti evangelii ne dopovedujejo vsiga Kristusovega nau¬ ka, ravno tako ga tudi vsiga ne obsegajo apostoljski listi. Le z ustnim podučevanjem so aposteljni vse resnice svete vere učili. VI kakor se še dan današnji vera in poterjevanje v nji dobiva iz ozna- novanja keršanskih duhovnih pastirjev (Glej Mat. 28. razi. 22. Rinilj. 10, 17.). Akoravno pa pisma aposteljnov ne obsegajo vsi- ga, kar je bilo oznanovano, in se marsikteri nauki zamorejo le iz ustniga izročila jemati; imajo vender le kakor delo svetiga Duha nar vikši veljavo, in kristjani so jih kakor take od nekdaj močno častili. Kakor so pri Božji službi brali sveto pismo stare zaveze, tako tudi evangelije in liste aposteljnov; in vse te svete pisma so bile z nauki ustniga izročila vred vir in postava vere in djanja. Listov nimamo od vsili aposteljnov. Sveta cerkev ima shranjene liste aposteljnov: Pavla, Petra, Janeza, Jakopa in Juda Tadeja. Štirna j st teh apostoljskih listov je pisal sv. Pavel, učenik narodov, čigar življenje in delavnost se dopoveduje v djanji aposteljnov. Pisal jih je o raznih prilikah, ko je po svetu učil; so pa ti listi razun evan¬ gelijev nar veči zaklad keršanske resnice in modrosti. V našim zakoniki svetih pisem nove zaveze niso postavljeni po redu ča¬ sa, ob kterim so bili pisani; temuč večji stoje spredej in manjši sledijo za njimi, in med temi so zopet listi do celih srenj pred listi do posameznih oseb. Sklepa jih list do Hebrejcov, ker v cerkvi več časa ni bilo določeno, ali ga je bil spisal sv. Pavel, ali pa kdo drugi zmed svetih pisavcov. Zavoljo posebno tehtniga obsežka, ali, kakor drugi menijo, zavoljo prednosti rimske cerkve stoji na čelu: Ust clo RflniljanoY v List do Rimljanov, V Rimu, velikim mestu stariga sveta, je bilo keršanstvo ver¬ jetno že prav zgodaj zasajeno. Na to kaže sploh že živo pečanje ondotnih Judov s prebivavci Palestine, Sirije in Grecije; gotove dotične naznanila ima pa tudi zgodovina. O pervim keršanskim binkoštnim prazniku so bili tudi Rimljani med pričami prihoda sv. Duha (Djarije ap. 2, 10.). Desiravno se po njih v Rimu še nobena prava keršanska srenja ni ustanovila, so se vender pri¬ pravne serca začele na keršanstvo ozerati, in pripravljati za ozna- novavce svete vere. Izmed aposteljnov je po zagotovljenim izro¬ čilu sv. Peter nar pervi prišel v to mesto, in sicer v časih ce¬ sarja Klavdija (Djan. ap. 12, 12.), kmalo po spreobernitvi Korne¬ lija, stotnika (Djanje apost. 10.). Pozneje sta ondi še pred priho- dam sv. Pavla Andronik in Junija učila (Rimlj. 16, 7.). Sv. Pavel sam se je bil sicer večkrat namenil, rimsko mesto obis¬ kati, pa vselej je bil v tem zaderžan (Rimlj. 1, 10 — 15.). Ko je bil pa drugi pot v Korintu, ob času, ko je ravno hotel z mi¬ lim daram, po Ahaji in Macedonii nabranim, v Jeruzalem poto¬ vati (Rimlj. 15, 23. i. d. Djanj. ap. 20, 3: 24, 17.), 58. ali 59. leta po Kristusu, se je prilika namerila, de je Feba, služabnica keršanske srenje v Kenhrejah, zavetniku korinškiga mesta, v Rim se napotila (Rimlj. 16, 1. 2.). Apostelj je hotel svoji želji, de bi v zveličanje Rimljanov kaj pripomogel, saj z dopisam nekoliko po- pred zadostiti, dokler bi ne šel iz Jeruzalema skozi Rim na Spanjolsko (Rimlj. 15, 24.), kjer bi jim bil sam osebno od svojih duhovnih darov kaj zamogel podeliti (Rimlj. 1, 11.). Pot imenovane Febe je bila tedaj pervi nagibek k temu listu. Ondi se sv. Pavel kaže aposteljna vesoljniga sveta, kteri iše Jude in nevernike v eno Božjo družino soediniti; naložil si je bil namreč to dokazati, de 8 V vod v list do Rimljanov. se Judje in ajdje, oboji ne po lastnim zasluženji, ampak le iz mi¬ losti po pravi veri pred Rogam opravičujejo in zveličujejo (Riinlj. 1, 16. 17.). Zakaj de si je ta nauk izbral, se da razumeti iz tedaš- njib zadev judovskih kristjanov do spreobernjencov iz neverstva. Nekoliko so pa tudi posebni primerljeji v rimski občini utegnili aposteljna k temu uku spodbuditi j keršanske občine tedašnjiga časa so bile namreč iz spreobernjencov od judovstva in ajdovstva. Ker so bili spreobernjenci po rojstvu in zreji med seboj močno razlo- čeni v svojim obnašanji in v svojih verskih šegah, so se sem ter tje besedovali, kar se po človeški slabosti že sploh lahko pripeti. Judje so se za tega voljo prevzemali, ker so bili izmed izvoljeniga ljudstva, in ker so bili postavo prejeli. To postavo z vsimi njenimi šegami so šteli za silo potreben pomoček k zveličanju, še celo po pre¬ stopu v keršansko cerkev, ter so jo hotli tudi spreobernjenim ne- vernikam naložiti. Tudi so mislili, de so spreobernjeni ajdje ne- kakošno ognušeni, ker so popred nečistimu malikovavstvu služili. Zatorej so jih zaničevali in si mislili, de jim keršanska resnica ni bila dana iz pravice, kakor Judam, ampak le iz milosti. Nasproti so pa kristjani izmed nevernikov mislili, de se smejo tudi nad ker- šenike izmed Judov poviševati. Bahali so se z ukam svojih mo¬ drijanov, kteri je bil v mnogih rečeh čistejši od farizejskiga, ka¬ zali so na krepost svojih junakov in deržavnikov; za tega voljo so se vredne šteli, de so bili memo veliciga dela, Judov v keršanstvo izvoljeni. Judam so tudi očitali njih nezvestobo in nepokoršino do Boga, zavoljo ktere ravno jih je bil Bog zavergel. De so bile take razpertije tudi v rimski srenji, se lahko sodi iz posameznih krajev (2, 17. 25: 4, 1: 9, 1—6: 11, 18. 19.), in tudi iz duha vsiga lista. V takih okolišinah apostelj ni mogel boljšiga uka iz¬ brati, de bi bil med kristjani iz judovskiga ljudstva in neverskiga naroda mir napravil, in ob enim svetlo razodel milost Božjo, ktera se je bila v Kristusu prikazala. Sv. Pavel izpeljuje ta uk z glo¬ bokim premišljevanjem v pervim delu tega lista od 1. do 11. po¬ glavja j v drugim delu pa daje mnoge nauke in opomine za pravo obnašanje, na ktere so ga tudi posebne napačnosti v rimski srenji utegnile oberniti, in potem sklene svoje pismo. V onim razgovoru, kteri se po navadi šteje za pervi del lista, se zamorejo trije razdelki razločiti. Apostelj dokazuje, 1) 9 V vod v list do Rimljanov. de ajdje in Judje, ki so oboji enake kazni vredni, po veri v Jezu¬ sovo odrešenje milost, opravičenje in zveličanje od Boga preje¬ majo (od 1, 18. do 5, 21.); 2) de se mora vera v delih pravič- niga življenja skazovati (od 6. do 8. pogl.); 3) de je Judam, kteri so to vero zavergli, keršansko zveličanje zaperto, de pa vender še ostane obljuba: po Kristusu dohaja zveličanje za ajde pa tudi za Jude, ker se bodo tudi oni poslednji čas spreobernili, in bodo šli v cerkev Božjo (od 9. do 11. pogl.). Opominjevanja, pozdravljanja in sklepi (od 12. do 16. pogl.) so drugi del lista, pa so med seboj manj tesno zvezani. Ker apostelj v tem listu večkrat od vere, od postave, in od del postave govori (Rim. 3, 28.), kjer pravi, de je človek opravičen po veri brez del postave, je treba vediti, kaj te besede pomenijo. Vera, ktera človeka opraviči, je po uku svetiga Pavla živa, delavna vera v Jezusa, Sina Božjiga, kteri nam je s svojim terpljenjem in s svojo smertjo opravičenje zaslužil, in po¬ stavil svete zakramente, po kterih nam svoje darove deli. Vera je pa živa, delavna, kadar si človek perzadeva, Jezusov nauk, ki ga veruje, v djanji spolnovati (Gal. 5, 6.). Odrašeni človek tedej, bodi si Jud ali ajd, kteri hoče opravičen biti, Bogu dopasti, posvečujočo gnado Božjo doseči, mora 1. vervati, kar je Kristus učil; 2. mora storjene grehe obžalovati, in terdno skleniti svoje življenje poboljšati; 3. mora imeti upanje, de mu bo milostljivi Bog zavoljo Jezusa zanesel; 4. mora začeti Boga, usmiljeniga in dobrotljiviga Očeta, iz serca ljubiti; 5. mora prejeti zakrament sve¬ tiga kersta (Mat. 28, 19. Mark. 16 , 16. Tit. 3, 3 — 7.), in ce je po sv. kerstu smertno grešil, zakrament sv. pokore (Jan. 20, 23.). Kdor vse to stori, kar je bilo zdaj rečeno, od njega se reče, de je opravičen po veri, de je prerojen in nova stvar v Jezusu Kristusu. Desiravno pa mora grešnik, če hoče opravi¬ čenje doseči, vse to storiti, si vender ne sme misliti, de s temi deli opravičenje zasluži; zakaj opravičenje izhaja le iz milosti Božje, zavoljo Jezusoviga zasluženja. Postava pomeni veči del v listih sv. Pavla, posebno pa vtem listu, tisto postavo, ki jo je Bog Izraelcam dal po Mojzesu, ktera se imenuje ob kratkim Mojzesova postava, ali pa tudi stara zaveza. V Mojzesovi postavi so zraven verskih resnic mnoge za- 10 Vvod v list do Rimljanov. povedi in prepovedi. Ene zadevajo Božje in djanske čednosti, ktere nas uče, kaj smo Bogu dolžni, kaj sami sebi, kaj ljudem, kakoršneso, postavim, desetere Božje zapovedi j ene so pa dežel¬ ske postave, kakoršne dan današnji vikši deželska gosposka daje; ene pa zadevajo službo Božjo, in mnoge šege in opra¬ vila, postavim: daritve, praznike, poste, obljube, očiševanja itd. In ravno te šege: obrezo, očiševanja, razloček med čistimi in ne¬ čistimi jedmi i. t. d., so spreobernjeni Judje učili in terdili, de mora tudi kristjan vse spolnovati, ako hoče Bogu dopasti, Božjo gnado doseči, opravičen biti. Sv. Pavel pa poduči Rimljane, de take dela niso k zveličanju potrebne, ker človek je opravičen le po veri brez del postave. Listje bil izvirno po greško pisan, ker so greški jezik po vsim rimskim cesarstvu skorej sploh govorili, in sicer ne samo moški, ampak tudi ženske. Izmed vsili aposteljnovih listov pa je list do Rimljanov nar tehtniši, pa tudi nar težji. Sveti Hieronim ga je večkrat na stran djal, rekoč: Pavel, ti nočeš, de bi te kdo razumel! Sveti Avguštin pa opominja zastran te težavnosti, de jo je Bog do¬ pustil, de bi prevzetnost človeškiga uma poniževal, in zraven tega priganjal, preobilni pomen preiskovati, in ga po mnogoterni poti razjasnovati. Zatorej je tudi več skerbno zdelanih razlaganj tega lista v keršanski cerkvi; Božji Duh namreč, kteri ga je vdihnil, ga je tudi razjasnil. m&m tlo Rimljanoi. I. Poglavje. Sv. Davel govori od svojiga poklica v aposloljstvo sv. evangelija. Rimljanam spričuje svojo gorečnost za njih zveličanje ; po tem se prestopi na poglavitni stavek svojiga lista, na dokazovanje, de so vsi, ajdje in Judje, kaznovanja vredni, in milosti potrebni. V tem razgovoru popisuje narpred brezbožnost ajdov, kteri Bogu, desiravno so ga spoznavali, vender niso liotli časti dajati, za česar voljo jih je prepustil nar ostudnišim pregreham. 4. kteri je bil Sin Božji ska- zan v moči, po posvečujočim Duhu, iz vstajenja odmertvih, Je¬ zusa Kristusa Gospoda našiga; 7 ) 5. po kterim smo 8 ) prejeli gnado in apostoljslvo, 9 ) de bi bili veri pokorni vsi narodi za nje¬ govo ime, 10 ) 6. med kterimi ste vi tudi poklicani Jezusa Kristusa: Havel,') služabnik Jezusa K. •istusa, 2 ) poklican apostelj, 3 ) odločen v evangeli Božji. 4 ) . 2. kteriga je preti obljubil po svojih prerokih v sve¬ tih pismih, 5 ) 3. od svojiga Sina, fkteri mu je bil rojen po mesu 6 ) iz Davidoviga zaroda), 1. Glej zastran tega imena Djanj. ap. 13, 9. 2. duhovni služabnik Jezusa Kristusa, kteri je bil v rešenje sveta pomaziljen z močjo od zgorej (Gl. Mat. I, 1.). Tudi preroki so se po svoji službi imeno¬ vali služabnike Božje (2. Mojz. 14, 31. Joz. 14, 7.). 3. po Jezusu Kristusu samim (Dj. ap. 9, 6. 15.) i kakor drugi apostejni (Luk. 9, 1. i. d.]). 4. de bi ga oznanoval. 5. Glej Jan. 1, 45: 5, 37. 39. 6. po svojim človeškim izhodu. 7. Glej Mat. 1, 1. Luk. 3, 23. i. d. Kteri ni samo človek, iz Marije rojen kakor mlajši Davidov, temuč (v. 4.) je bil od vekomaj namenjen, de Božjiga Sina svetu skazal z močnimi deli (čudeži), z. duham svctiga ljenja in djanja, in zlasti s svojim vstajenjem od mertvih (Kom. a .. Besedi „Jezusa Kristusa “ (v. 4.) se povračujete na 3. v. „o Sina“. 8. to je, mi aposteljni. 9. ali: gnado apostoljstva CMaldonat). ., lo ■ y 10, de vse narode k veri v Jezusa nagibamo za njeg ’ 12 List do Rimljanov 1. 7. vsim, kteri so v Rimu, ljubim Božjim, poklicanim sve¬ tim. * 11 ) Milost vam bodi, in mir od Boga, našiga Očeta, in Go¬ spoda Jezusa Kristusa. 12 ) 8. Nar poprej 13 ) hvalim svo- jiga Boga po Jezusu Kristusu 14 ) zavoljo vas vsili, ker se od vaše vere oznanuje po vsim svetu. 15 ) 9. Zakaj girica mi je Bog, kterimu služim v svojim duhu po evangelii njegoviga Sina, 16 ) de vas imam neprenehama v spo¬ minu , 10. in de vselej v svojih mo¬ litvah prosim, de bi vender en¬ krat srečno pot imel, po volji Božji k vam priti. 11. Želim vas namreč viditi, de bi vam kaj duhovnih darov podelil v vaše poterjenje: 17 ) 12. to je, de bi se skupej po- veseljevab per vas po vaši in moji veri, ktera je med nami. 18 ) 13. Nočem pa, de bi vam ne¬ znano bilo, bratje, de sim več¬ krat sklenil, k vam priti (in sim bil zaderžan do zdaj), de bi kaj sadu imel tudi med vami, kakor med drugimi narodi. 14. G rekam in Negrekam, 19 ) modrim in nemodrim 20 ) sim dolž¬ nik. 21 ) 15. Torej sim perpravljen (kar mene zadeva), 22 ) tudi vam, ki ste v Rimu, evangeli oznanovati. čast in poveličanje. Beseda „vera a je tukaj aposteljnu radovoljno spreje¬ manje odrešenja, ktero nam je v Jezusu in po Jezusu ponujano. 11. K tem besedam naj se pervzame začetek lista, tako de se veže: „Pavel vsim, kteri so v Rimu (pišem ta list) 11 . Sv. Pavel kristjane imenuje svete , ker so bili odločeni izmed Judov in ajdov, de bi pravimu Bogu sveto živeli. 12. To je pozdravljenje, s kakoršnim se aposteljriovi listi začenjajo. Sv. Pavel voši nar boljši dari, ki jih zamore vošiti; zakaj gnada je podlaga vsiga zve¬ ličanja, mir pa je poslednji konec odrešenja. Gl. Mat. 5. razi. 9. Luk. 2. razi. 14, Jan. 14, 27. 13. Od tod do 16. verste sega vvod lista, v kterim apostelj spričuje svojo gorečnost za zveličanje rimskih kristjanov. 14. de bi on kakor srednik prinesel mojo zahvalo k Očetu (Origen). Ali pa: Hvalim Boga, de vas je Jezus Kristus, od kteriga vsi darovi prihajajo, verne storil (Ambrož). 15. po vsim keršanskim svetu. Vera je radovoljno sprejemanje sv. evangelija, ktero se zunaj razodeva po svetim življenji. 16. kterimu služim z zvestim spolnovanjem in oznanovati jem sv. evangelija, ne z judovskimi šegami, ampak v duhu in resnici (Orig., Krizost., Teolilakt). Primeri Jan. 4, 23. 17. de bi vam naukov in zveličavnih vodil podelil, s kterimi bi se poterdili v keršanskim duhu (Justinijan). 18. de bi si med seboj razodevali svojiga keršanskiga duha, ter se k vsintu dobrimu spodbudovali, napeljevali in uterdovali. Apostelj se pohlevno zniža z višave apostoljstva, in se tudi sam postavi med nje, kteri tolažbe in po- terjenja potrebujejo. V greškim: n Topaje , de bi se med seboj spodbu¬ dovali 5 nasprotno vero 11 i. t. d. 19. omikanim in neomikanim riarodam. Greki so bili nekdaj nar bolj omikano ljudstvo; drugi narodi so metno njih za divjake veljali. 20. učenim in neučenim. 21. zavezan sim, vsim sv. evangeli oznanovati. 22. kolikor premorem, List do Rimljanov I. 16. Zakaj ne sramujem se evangelija; 23 ) Božja moč je nam¬ reč v zveličanje vsakimu, kteri veruje, 24 ) nar poprej Judu, in tedej tudi Greku. 23 ) 17. Zakaj pravičnost Božja se v njem razodeva iz vere v ve- 13 ro, 26 ) kakor je pisano: Pravični pa iz vere živi. 27 ) 18. Razodeva se namreč 28 ) je¬ za Božja z neba nad vso brez- božnostjo in krivico tistih ljudi, kteri Božjo 29 ) resnico s krivico zaderžujejo. 30 ) 23. V greškim je pristavljeno: „ Krislusoriga “. 24. to je, kar se v sv. evangelii oznanuje, Kristusova smert, njegovo zaslu- ženje, pomočki zveličanja, zapovedi, obljube — vse ima Božjo moč v sebi, in zamore vsim ljudem, kteri v resnici verujejo, pomagati k zveličanju, očišenju, posvečenju in oblaženju. Vera, ktero apostelj tukaj hoče, ni samo golo spre¬ jemanje resnice, ampak je tako živo zanašanje v moč gnade, ktera se nam v sv. evangelii ponuja, de ne nagiba le našiga uma k spoznavanju razodetih resnic, temuč tudi našo voljo pripravno dela k spolnovanju Božjih zapoved. V pravi veri mora tedaj tudi upanje in ljubezen ob enim biti. 25. Sv. evangeli je sicer za vse ljudi brez razločka; ker so pa Judje izvoljeno ljudstvo, kterimu se je Bog pred drugimi narodi razodeval, tedaj se je mogel sv. evangeli tudi njim nar pred oznanovati. Apostelj v ti in v naslednji versti napoveduje poglavitni stavek svojiga razgovora, namreč de po evangelii (to je, po vsim, kar sv. evangeli daje, uči in obeta) vsi prejemajo opravičenje od Boga, ako v resnici verujejo. Creki, kakor nar iinenitneji, so tukaj sploh namesti ajdov imenovani. 26. zakaj v njem (v evangelii) se daje Božje opravičenje po veri za verne (jAvg.). Besede v iz vere v vero il pomenijo po enaki versti pogl. 3, 22: po veri za verne. Drugi razlagajo: po veri k zmirej veči rasti v veri. Zgo- rej je bilo že povedano, de v besedi „ vera“ se ne sme misliti samo to, de človek z resnico sprejme sv. evangeli, temuč, de se vsiga z urnam in voljo, poln zaupanja, vda vsimu, kar sv. evangeli obsega. Ravno tako se ne sine misliti, de opravičenje, ktero za vero pride, bi bilo samo v tem, de Bog človeka le za pravičniga oznani, temuč, de ga greha očisti, posveti in zve¬ liča, de ga vsiga preravna in prestvari. Y T era se poprijema vse gnade, ktera je v keršanstvu pripravljena, torej obsega tudi sv. kerst, po kterim je grešni spačeni človek preravnan in v novo prestvarjen (Gl. Jan. 3. razi. 7.). 27. Glej Habak. 2, 4. in razlago. Apostelj zdaj (v. 18.) začne svoje poduče- vanje, in sicer pervi razdelek svojiga razgovora (glej vvod), ter skazuje, de so vsi, judje in ajdje, krivični in kaznovanja vredni (1. 18: 3, 20.). Začne pa pri nevernikih (1, 18.—32.), de zamore potem s toliko veči močjo tudi Jude prijeti, kterih noče precej v začetku dražiti. 28. Z besedo n namreč“ je naznanjeno, zakaj de je vsim potreba po Bogu opravičenim biti. 29. Besede ni v greškim. 30. Po pravici govorim (v. 17.) od opravičevanja vsih; ker vsi so krivični in opravičenja potrebni, nar poprcd ajdje, nad kterimi kazen Božja očitno slo¬ ni. Od njih se pravi, de Božjo resnico zaderžujejo s krivico, ker ne pu¬ stijo, de bi se boljši spoznavanje Boga v njih in v drugih razdanilo , ampak tisto zaderžujejo kakor V ječi zaklenjeno (Anzelm). Pozdeva se , kakoi de bi apostelj tukaj sploh od človeške krivičnosti govoril; de P a zlastl ,,e ~ vernike misli, se iz naslednjih besedi jasno vidi. 14 List do Rimljanov 1. 19. Zakaj kar se od Boga vediti zamore, je znano med njimi; Bog jim je namreč razo¬ del. 31 ) 20. Zakaj kar je nevidljiviga na njem, 32 ) se od stvarjenja sveta sem po tem, kar je stvar- jeniga, spozna in vidi 5 tudi nje¬ gova večna moč in Božestvo, 33 ) tako de nimajo izgovora. 34 ) 21. Zakaj ko so bili spoznali Boga, ga niso kakor Boga ča¬ stili, 35 ) ali ga hvalili; temuč so se zgubili v svojih mislih, 36 ) in otemnelo je njih nespametno ser¬ ce. 37 ) Efež. 4, IT. 22. Modre so se imenovali, in so neumni bili. 23. In so spremenili veličastvo neminljiviga Boga v podobo min- ljiviga človeka, in ptic, in čve- teronogatih in lazijočih žival. 38 ) 24. Zavoljo tega jih je Bog prepustil željam njih serca, ne¬ čistosti, de so skrunili svoje te¬ lesa sami nad seboj. 39 ) 25. Oni so spremenili resnico Božjo v laž, 40 ) in so častili in služili raji stvarem, kakor stvarni¬ ku, kteri je česen vekomaj. Amen. 26. Zavoljo tega jih je Bog prepustil nesramnim strastim. Zakaj njih ženske so spreme- njale ponatorno vživanje v tako vživanje, ktero je zoper na- toro. 41 ) 31. zakaj znanje samiga Boga in njegovih božjih lastnost je med njimi odkrito, ker se jim Bog razodeva v natori, v stvarjenji, ohranovanji in vladanji sveta, kakor se dalje skazuje. 32. bistvo Božje, ktero se ne more gledati. 33. njegova večna Božja vsigamogočnost, ktera je nespremenljiva pri vsim spreminjanji vstvarjenih reci. 34. ako se izgovarjajo z nevednostjo, ali boljši spoznanje, ktero je med njimi očitno, in mora torej tudi v njih biti, v sebi in v druzih zaterajo (v. 28.). 35. s pobožnim življenjem, ko jim je bil svoje bistvo razodel v stvarjenih rečeh. 36. so zašli v nečimerne misli, v malikovanje. Glej 4. Kralj. 16, 15. Jer. 2, 5. Tukaj se začne popisovanje jeze Božje ali zapušenja Božjiga (v. 18.), v kazen njim, kteri ga niso liotli spoznati in častiti (v. 24.). 37. Iz brezbožniga življenja je izhajalo oslepljenje uma. Apostelj padca v mali¬ kovanje ne pripisuje nevednosti, ampak spačeni volji in iz nje izvirajočimu pregrešnima življenju. Glej, človek! kako de serce s hudimi strastmi omam¬ ljeno tudi um zatemnuje. Od kod izhaja nevera, razim iz spačeniga serca? 38. Neverniki niso le svojim bogovam dajali človeške podobe, temuč so tudi skorej vsakterc živali častili kot božje bitja. Glej zastran nespameti maliko¬ vanja Iz. 44, 12. Jer. 10, 3—5. Dan. 5, 23. Modr. 13, 11 —19: 15, 7. i. d. Baruh 6. Tudi kristjan večkrat malikuje, desiravno je njegovo malikovanje bolj omikano in prikrito; zakaj vse, kar človek bolj ko Boga ali zoper Božjo voljo ljubi, je njegov malik. 39. Ker so se boljšimu znanju nasproti takim zmotam vdajali, je Bog dopustil, de so zašli v zopernatorne grehe mcseniga poželenja, ter so oskrunovali sami sebe in so tudi z drugimi svojiga spola nesramnost uganjali. Bog več¬ krat greh kaznuje z greham, ker dopuša, de iz greha še veči grehi iz¬ virajo. 40. spremenili praviga Boga z lažnjivimi, nečimernimi bogovi (Iz. 28, 15. Jer. 13, 25.). 41. so uganjale zopernatorno nečistost med seboj. Glej v. 27. 15 List do Rimljanov 1. 2 . 27. Ravno tako so pa tudi moški zapušali ponatorno vži- vanje ženske, in so se vnemali v svojih željah eden proti dru- gimu, in so moški z moškimi ostudnost uganjali, ter so za¬ služeno plačilo svoje zmote nad seboj prejemali. 28. In kakor jim ni bilo mar, Boga spoznati, jih je Bog pre¬ pustil spridenimu poželenju, de delajo, kar se ne spodobi, 42 ) 29. de so polni vse krivice, hudobije, kurbanja, lakomnosti, napačnosti, polni nevošljivosti, ubijanja, krega, goljufije, hudo- delnosti, podpihovavci, 30. obrekovavci, Bogu so¬ vražni, zasramovavci, prevzetni, napuhnjeni, izmišljevavci hudobij, staršem nepokorni, 31. neumni, razujzdani, brez ljubezni, brez zvestobe, brez usmiljenja; 43 ) 32. kteri, ko so Božjo pra¬ vico spoznali, 44 ) niso razumeli, de so, kteri take reči delajo, smerti vredni; 45 ) pa ne le, kteri tako delajo, ampak tudi, kteri tako delajočim pervolijo. 46 ) II. Poglavje. Tudi Judje so kazni vredni, in zapadejo sodbi Božji, ako ne delajo pokore; zakaj Bog ne dela razločka med človekam in čtovekam. Vsi bodo sojeni po svojim djanji, in sicer Jud po svoji sinajski postavi, in ajd po postavi svojiga serca. Samo vnanje znanje postave brez njeniga spolnovanja Judu nič ne po¬ maga; in ravno takošna je tudi z obrezo, ona daje le pobožnimu vrednost. 1. Zato nimaš izgovora, o človek! kdor koli si bodi, kteri sodiš. Zakaj v čimur drugiga sodiš , sam sebe obsodiš; ravno to namreč delaš, kar sodiš.') 2. Y r emo pa, de sodba Božja po pravici nad tiste pride , kteri take reči delajo. 2 ) 3. Ali pa meniš, o človek! ki jih sodiš, kteri take reči de- 42. Ko so ljudje Boga zapustili, in svoje serce od njega odvernili, je tudi Bog nje zapustil (I)j. ap. 14, 15.), in tako se je zgodilo, de je češenje lažnjivih bogov nevernike vtopilo v pregrehe še veči, kakor so bile pred malikovanjem. Glej naslednje. 43. Pač natančna podoba neverske krivičnosti! Uči se pa tudi, kristjan ! kam de človek zajde, kadar je prepušen svoji lastni spačenosti. 44. Boga in postavo; Boga s premišljevanjem stvarjenih reči (v. 19, 20.), po¬ stavo pa v svoji vesti (Glej dalje 2, 14.). 45. dušne in telesne smerti (dalje 6, 23.), ali nar večji kazni. 46. v greškim: „ Kten, ko so Boasjo pravico spoznali, de so, kteri tako delajo, smerti vredni: vender ne delajo le tega sami, ampak tudi pervolijo njim , kteri tako delajo Vender se berilo latinske Vulgate vjema z nekterimi starimi greškimi rokopisi. 1. Ravno zato (zgor. 1, 32.), ker se taki hudodelniki ojstro kaznujejo, tudi ti, o Jud! bodi si kdor koli, nisi izgovorjen, ako une pogubljaš; zakaj ravno s tem sklepaš sodbo nad seboj, ker si tudi tako hudoben. Beseda „človek je tukaj postavljena jiamesti „Jud“, kar se iz v. 17. razločno razodeva. Judje so ajde sploh sodili in pogubljali ko grešnike, sami sebe pa so imeli na ravnost za pravične. Primeri zastran zveze besed zgorej p. !■ 27. 2. vemo pa, de Bog take hudodelnike pravično sodi, brez razločka. Apostelj 16 liist (lo liiiiiijanov 2. lajo, in sam tako delaš, de boš ubežal sodbi Božji? / 4. Ali zaničuješ bogastvo njegove dobrotljivosti, iy potr¬ pežljivosti in perzanesljivosti? 3 ) in ne veš, de te Božja dobrotlji¬ vost k pokori napeljuje? 5. Po svoji terdovratnosti pa, in nespokornim sercu si nakopa¬ vaš jezo na dan jeze, in razo- denja pravične sodbe Božje, 4 ) 6. kteri bo povernil vsakimu po njegovih delih; 5 ) 7. tistim sicer, kteri po sta¬ novitnosti dobriga djanja slave in časti in nestrokljivosti išejo, večno življenje; 6 ) 8. tistim pa, kteri so prepir¬ ljivi, 7 ) in nepokorni resnici, vdani pa krivici, 8 ) jeza in serd. 9. Britkost in stiska £ pride ) nad vsako dušo človeka, kteri hudo dela, nar poprej nad Juda, 9 ) tedej tudi nad Greha. 10 ) 10. Slava pa, in častili mir * 11 ) ( bodeJ vsakimu, kteri dobro dela, nar poprej Judu, tedej tudi Greku. 11. Zakaj Bog ne gleda na vnanjo veljavo ljudi. 12 ) 5. Moj z. 10, 17. .Job. 34, 19. Modr. 6, 8. Dj. ap. 10, 34. Gal. 2, 6. 12. Kteri koli so namreč brez postave grešili, bodo brez postave pogubljeni; 13 ) in kteri koli so razlaga zgorej 1, 32. naznanjeni vzrok bolj natanko, kakor de bi rekel: Ker se taki hudodelniki kaznujejo, si tudi tf kaznovanja vreden ; zakaj vemo iz Božjiga razodenja, de Bog po pravici kaznuje, in ne dela razločkov. 3. Misliš mar, de jenjegova preobilna prizanesljivost in poterpežljivost znamnje, ka¬ kor de bi on tvoje pregrehe poterdoval, ali kakor de bi jih ne mogel kaznovati? 4. Si nakopavaš kazen za tisti čas, ko Bog pride vsim po zasluženji povra- čevat, in se bo njegova pravična sodba skazala. Ta čas je dan poslednje sodbe. 5. po zunanjih in znotranjih delih, mislih in namenih. Gl. Mat. 25,31:16,27. .Jan. 12, 24. 6. kteri hrepenijo po večnim veličastvu, ga bodo dosegli v večnim življenji (JJrigen, Krizost.). Besedi „slava “, in n 7iestro/lljivost u ste enaciga pomena, in naznanjate častitljivi stan zveličanih. 7. Prepirljive ali uporne apostelj imenuje tedašnje Jude, kteri so se keršanstvu vedno nasproti stavili. Zdaj se ta beseda primerja drugim nasprotnikam ker- šanske cerkve in njeniga čistiga, nepopačeniga nauka. 8. Kakor tedaj „resnica“ obsega spoznanje in čednost (Jan. 17, 17.), tako tudi ,, krivica “ zadeva zmoto in pregreho. 9. Nar popred Judam; zakaj oni so imeli obilniši pripomočke k pravičnima in pobožnimu življenju, kakor pa ajdje. Glej zgorej 1, 16. 10. Greki so s posebnostjo imenovani namesti ajdovskih narodov sploh. 11. Besede: n časf“ in n mir a zopet veljajo za vso prihodnjo srečo pravičnih. 12. Od besede do besede se ta versta takole glasi: „Zakaj per Bogu ni sprejemanja peršon“. To je, Bog ne gleda na zunanje zadeve ljudi, na rod, imenitnost, bogastvo, lepoto, učenost i. t. d., kadar sodi; on gleda le na pobožnost serca (Gl. Dj. ap. 10, 34.). De Božji sodnik v svoji sodbi no dela razločka z ljudmi, se v naslednjih verstah dalje’ razklada. Apostelj namreč uči, kako de hojo vsi ljudje sojeni, tode ne po zunanjih zadevah, ampak po meri spoznanja, ktero jim je bilo zastran volje Božje dodeljeno. 13. V r si ajdje, kteri sicer niso vedili judovske, po Mojzesu dane postave, pašo grešili zoper natorno postavo (v. 14. 15.), bodo pogubljeni po tej natorni List do Rimljanov 2. pod postavo grešili, 14 ) bodo po postavi obsojeni. 13. Niso namreč pravični per Bogu poslušavci postave, ampak spolnovavci postave bodo opra¬ vičeni. 15 ) 14. Zakaj 16 ) če ajdje, kteri nimajo postave, po natorno to delajo, kar je po postavi, 17 ) so oni, desi nimajo postave, sami sebi postava; 15. oni kažejo, de je delo po¬ stave zapisano v njih sercih, ker jim pričuje njih vest, in njih misli se med seboj ali tožijo ali tudi izgovarjajo, 16. tisti dan, kadar bo Bog sodil, kar je skrito per ljudeh, poleg mojiga evangelija po Je¬ zusu Kristusu. 18 ) 17. Ako se tedej Jud imenu¬ ješ, 19 ) in se zanašaš na postavo, in se hvališ z Bogam, 20 ) 18. in veš njegovo voljo, in postavi, ktero so vedili ali zamogli vediti; in ta okolišina, de jim je bila ojzesova postava neznana, sodnika ne bo na drugačno sodbo nagibala. • ot spoznovavci Mojzesove postave. o. i e bo namreč človek predBogam opravičen, ni zadosti, de razodeto postavo . e lma ali ve, temuč treba je, de tudi svoje življenje po nji ravna. • o se povračuje na v. 12., in razlaga , kako de zamorejo neverniki brez ^Mojzesove postave grešiti. ' ai - 1 ® ^ razodete postave, namreč tiste zapovedi, ktere je ajd po luči 18^'ivTi f amo » el spoznati. omen 15. in 16. verste je ta: Oni kažejo, de so zapovedi za postavne dela v njth serca vtisnjene, ker to spričuje njih vest, ki jih bo sodnji dan ali ožila ali zagovarjala. Apostelj govori le od pričevanja vesti, ker bo sodnji an P rosto in brez zmotnjave sodila (Mod. 5, 3. i. d.), ob enim pa se tudi lazumeva njeno pričevanje sploh ob vsakim času. Beseda „evangeli u je tu- Jan P 6slav b ena za ,, oznanovani nauk “. Zastran Jezusa kot sodnika glej ln an : . J ’ .. Ko je pa v poprešnjim sicer govorjenje od opravičenja Judov ve ^ uv 12 n J‘h del, to ni nasprotno drugimu aposteljnovimu nauku, de se člo- delih^ 7 ' ei ° v zas inženje Kristusovo pred Bogam opravičuje, zakaj po tistih *' . VCra ’ z i ast i v gnado Kristusovo, ne zgubi mesta. Ajdje in Judje nam- ver "- 1 r' nikakoršnih zaslužljivih del opravljati, ako niso tudi v Boga d 1 111 resnične želje imeli, vse storiti, kar jim je v zveličanje potrebno. _. em so ) u| i' verovali v Kristusa, sicer ne še razvito (e.vplicite), vender s aj nerazvito (uiipl/cile ), in v ti veri so dosegli pomoč Božjo, s ktero so zamogli dobro delati. Sv. Pavel zato bolj posebno govori od del, de bi oboje, ajde in Jude, zavernil v njih vest, ter jih pripeljal k spoznanju njih gresnosti. S tem pa tudi ni hotel reči, de naj bi ajdje in Judje ostali ajdje 111 in bi v svoji postavi zamogli zveličanje najti; zakaj ko jim kaže, e s svojo postavo ne dosežejo nikakoršne prave čednosti, temuč de padajo ijp V Dai ,? e !' Jl Pregrehe, jim s tem tudi zaterduje in skazuje, kako potrebno e je, v tisti popolni verski stan stopiti, kjer se vera in gnada po Jezusu c Kristusu daje v popolni meri. I1'oslej je sv. Pavel prijemal Jude zavoljo njih domišljene svetosti, t ode le ' s a 11111 ®pl°snimi besedami, kakoršne bi se zamogle tudi na ajde obračati; zc aj pa jih naravnost ogovori, ter jim skazuje, koliko de je njih življenje nasprotno postavi, ktero učijo in hvalijo, pa skrunijo s svojimi deli, in kako de jim to vnanje znanje postave nič ne pomaga, ravno tako, kakor tudi zunanja obreza ne, ako nimajo tudi obrezaniga serca. «0, se hvališ, de Bog je le judovski Bog. VI, 2 18 List do Rimljanov 2. prevdarjaš, kar je boljši, 21 ) po¬ dučen po postavi, 19. in si domišljuješ, de si vodnik slepcov in luč tistim, ki so v temi, 20. podučevavec [neumnih, u- čenik otrok, ki imaš vodilo zna¬ nja in resnice v postavi ; 21. ti tedej drugiga učiš, sam sebe pa ne učiš; ti oznanuješ, de se ne sme krasti, in kradeš; 22. ti praviš, de se ne sme prešeštovati, in prešeštuješ; se ti studi nad maliki, in svetiše skruniš; 22 ) 23. ti se s postavo hvališ, in s prelomijenjem postave Bogu nečast delaš! 24. ([Zakaj Božje ime se za¬ voljo vas preklinja med narodi, kakor je pisano.) 23 ) 25. Obreza 24 ) je sicer k pri¬ du, 23 ) ako postavo spolnuješ ; če si pa preloinljevavec postave, se je tvoja obreza v neobrezo spre¬ menila. 26. Torej če neobrezani za¬ povedi postave spolnuje, ali se ne bo njegova neobreza za obre¬ zo štela ? 27. I 11 ali ne bo on, ki je po natori neobrezan, pa postavo spolnuje, tebe sodil, ki per po¬ stavi in obrezi postavo prelom- Ijuješ? 26 ) 28. Tisti namreč ni Jud, kteri je le po zunanje; tudi ni obreza, ktera je le po zunanje na mesu; 29. temuč Jud je tisti, ki je po znotranje; in obreza serca v duhu, in ne po čerki (je pra¬ va obreza').' 11 ) Njegova hvala ni od ljudi, ampak od Boga. 28 ) 21. Drugi prestavljajo: v in .spoznavaš, kar je boljši 11 i. t. d. V greškim: n in presojuješ ra-zloček u (med dopušenim in nedopušenim). 22. z malovreduimi darovi ali z ropam svetih reči (Malah. 1 , 8. 13. 14.). Drugi prestavljajo: v in liniji rop delaš' 1 , se namreč malikovanja vdeležu- ješ , ker malikam odločene reči rabiš (K rizost., Teofilakt.). 23. Nad vami se spolnuje, kar že Izaija 52, 5. govori od Judovsvojiga časa; oni so krivi, de neverniki slabo sodijo od judovskiga Boga; iz pregreh hu¬ dobnih Judov namreč sklepajo, de jih Bog poterduje, ali de nima moči jih kaznovati. 24. Z obrezo, ktera je bila znamnje zaveze z Bogam, so se Judje posebno hvalili, ter so jo imeli kot zastavo svojiga opravičenja. 25. kakor se dalje 3, 1. dokazuje. 26. Tukaj se ravno to govori od obreze, kar je bilo zgorej v. 12—16. od po¬ stave povedano. Sama posest Mojzesove postave Juda ne obvaruje sodbe Božje, ako postave ne spolnuje; in pomankanje tiste postave neverniku ne škoduje, ako živi po svoji natorni postavi. Ravno tako obreza nič ne po¬ maga, ako se postava ne spolnuje; iu neobreza nič ne škoduje, ako se po"- stava spolnuje. Se več, neobrezanec, ki spolnuje postavo (namreč natorno, kot del razodete postave, glej razi. 17.), je celo sodnik Juda, ki postavo prelomljuje; on tudi Judovo zasluženo kazen dela toliko bolj očitno, ker je pri majhnih pripomočkih več storil, kakor Jud, ki ima pisano postavo, in je po obrezi sprejet med izvoljeno ljudstvo. 27. kteri ima čisto serce, in misli z djanjem vred po postavi obravnane (5. Mojz. 30, 6. Jer. 4, 4.). 28. Tak Jud nima le pri ljudeh hvale, ampak ima tudi hvalo, prijetnost in opra¬ vičenje pred Bogam. Opravičenje pred Bogam se tukaj Judu spet obeta iz List do Rimljanov S. 19 III. Poglavje. Judje imajo ta spredek, de so v posesti Božjiga razodenja. Nekteri izmed njih sicer razodenju niso verjeli; pa njih nevera ne overže Božje zvestobe v spolnovanji obljub; tode s tem njih nezvestoba ni izgovorjena. Razun tega vnanjiga spredka nimajo Judje veči duhovne vrednosti pred neverniki; ampak so grešniki nevernikam enako, in so ravno tako potrebni opravičenja. Opravi¬ čenje pa prejemajo Judje in neverniki po veri v Kristusa. Postava in njene šege že zato nimajo moči opravičevati, ker Bog ni samo Bog Judov, ampak tudi nevernikov; vender pa vera ne overže postave. 1. Kaj ima tedej Jud več? ali kaj prida ima obreza? * 1 2 ) 2. Prav veliko. Nar poprej, de so jim zročeni izreki Božji. 1 ) 3. Kaj že, če nekteri zmed njih niso verovali? Ali bo mar njih nevera Božjo zvestobo over- gla? Nikakor ne! 3 ) 4. Saj je Bog resničen, vsak človek je pa lažnjiv, kakor je pisano: De si opravičen v svojih besedah, in premagaš, ka¬ dar si sojen. 4 ) 5. Ako pa naša krivičnost Božjo pravico povzdiguje, kaj hočemo reči? Je li Bog krivi¬ čen, ker jezo skazuje? 6. (Po človeško govorim). postavniga življenja, s kterim se mora pa tudi vera sklenjena misliti. Jud, ki je tacih vernih misel, je že nekako kristjan, in tudi kmalo očitno stopi v keršansko cerkev; zakaj postava sama ga zavrača naravnost na Kristusa. Pri¬ meri, kar je zgorej pri koncu 18. razlage povedano. Sv. Pavel govori od Judov, kristjan pa to tudi lahko nase obrača. Tudi njemu nič ne pomaga znamnje zaveze, namreč sveti kerst, ako gnade svetiga kersta v sebi ne varuje, in je z neprenehanim očiševanjem svojiga serca v sebi ne poterduje. 1. vsa judovska postava. Apostelj je doslej Judam odrekoval vse predstvo v duhovnim oziru. Odverniti natolcovanje, kakor de bi judovstva celo nič ne čislal, tudi razlaga tedaj njegove spredke. 2. Božje razodetja, zlasti obljube prihodnjiga Mesija (Ps. 118, 50—58.), de tedaj ze v obljubljeniga Mesija se zanaša, in zato v njegovim resničnim pri¬ hodu toliko lože vanj veruje. 3. V zvezi s poprešnjim je ta pomen: Velik spredek je to, de se Božje obljube med Judi spolnujejo, in zavoljo tega se oni pervi zamorejo zveličanja po¬ prijeti. Zakaj ako so bili nekteri nepokorni, in v obljubo zastran Mesija in celo v njega samiga o njegovim prihodu niso verovali, ali mar to Božjo zve¬ stobo ovrača, de bi on svojih obljub ne hotel spolniti? Ne! — Večji del judov- skiga ljudstva je bil sicer neveren; vender apostelj to le z mečji besedo za- znamnja ter piše „ nekteri “. Izrek, de zavoljo judovske nevere obljuba od¬ rešenja ni bila overžena, apostelj dalje izpeljuje spodcj 9, 6. in p. 10 in 11. 4. Zakaj na Boga se smemo zanašati, de bo spolnil, kar je obljubil; vsi ljudje pa so nezanesljivi, in ta človeška nezanesljivost Božjo zvestobo toliko bolj na svetlo stavi. Tako je nekdaj Davidov greh razjasnoval Božjo resničnost, de je David tudi govoril: Moj greh, kteriga je Bog odpustil, je storil, de se je Bog resničniga skazal v svoji obljubi, de namreč hoče greh odpustiti, in de je tudi opravičen, ako bi ga kdo dolžil neresničnosti (Gregori). Po enakim potu, hoče sv. Pavdl reči, se po nezanesljivosti in nezvestobi ljudi to \ o sve¬ tlejše skazuje Božja zanesljivost in zvestoba. Besede „rsak človek, je assnjiV) so v Ps. 115, 11. in zgorej rečene besede Davidove v Ps. > • 20 List do liiinlianov 3. Nikakor ne! Kako bo sicer Bog ta svet sodil? 5 ) 7. Zakaj če se Božja res¬ ničnost po moji laži obilniši ska- znje v njegovo poveličanje, za¬ kaj sim še tudi jest kakor greš¬ nik sojen? 8. Bomo li (leakor nas obre¬ kujejo, in nekteri govore, de pravimo) hudo delali, de dobro iz tega pride? Takih obsojenje je pravično. 6 ) 9. Kaj tedej? 7 ) Ali smo boljši kakor oni? 8 ) Nikakor ne ! Zakaj skazali smo, de so vsi, Judje in Greki, pod greham ; 9 ) 10. kakor je pisano: Ni ga pravičniga, 11. ni ga razumniga, ni ga, kteri bi Boga iskal. 12. Vsi so odstopili, vsi sku- pej so se spridili; ni ga, kteri bi dobro storil, ni ga kar eni- ga ne. 13. Odpert grob je njih ger- lo; s svojimi jeziki goljufno rav¬ najo, gadji strup je pod njih žnabli; 14. njih usta so polne kletve in grenkobe; 15. njih noge so hitre preli— livati kri; 16. zateranje in nesreča je na njih potih; 17. in pota miru ne poznajo; 18. strahu Božjiga, ni pred njih očmi. 10 ) 19. Vemo pa, de, kar koli po¬ stava govori, tistim govori, kteri so pod postavo, de se zamaše 5. Sv. Pavel si sam ugovarja: Ako je po judovski nezanesljivosti in nezve¬ stobi ta dobri nasledek prišel, de je bila Božja zanesljivost in zvestoba po¬ veličana: ali Bog ni krivičen, de unim kazen odloči, kteri so pomagali k njegovimu poveličanju? (Govorim tako, kakor ljudje po zmoti govore). Nikakor ne! Zakaj, ako bi Bog tistih ne kaznoval, bi ne smel celo nobeniga grelni kaznovati, ker on sploh vse grehe v svoje poveličanje obrača. Po takim bi bila tudi splošna sodba overžena, kar bi bilo nespamet misliti; ker mora plačilo in kazen ravno tako gotovo biti, kakor gotovo se razloček med dobrim in hudim dela. Beseda „svet u pomeni hudobne med Judi in ajdi (Rimlj. 11, 12.). 6. Pomen 7. in 8. verste: Res, vesoljna sodba bi bila overžena; zakaj ako bi judovska nezvestoba ne bila kaznovana, ker je bila po nji Božja zvestoba poveličana, po tem bi noben grešnik ne smel kaznovan biti. Iz tega bi se zamoglo celo sklepati: Le delajmo hudo, de bo iz tega dobro (poveličanje Božje) izhajalo. Take sklepe mi nekteri po krivim podtikujejo. Pa obsojenje nezvestih, nevernih Judov je pravično; in ravno tako bo tudi vsak grešnik po zasluženji kaznovan. Sv. Pavel samiga sebe stavi na mesto drugih greš¬ nikov z besedami: Če se lioskja resničnost po moji laski obilniši sko¬ znje v njegovo poveličanje , zakaj sim še tudi jest kakor grešnik so¬ jen Zatorej je pri teh besedah sploh na grešnike misliti. 7. Apostelj se spet verne k 1. versti. 8. Ali je zato naša duhovna vrednost veči kakor vrednost nevernikov, ker imamo Božje razodenje v posesti? Smo li boljši menio njih? 9. Sv. Pavel se verne k svojimu poglavilnimu stavku (p. 1, 2.), de so namreč vsi ljudje grešni. Skazuje ga iz stare zaveze, in s tem zadeva zlasti Jude, za ktere so bile imenovane verste (v. 10—18.) posebno pisane. Nevernike so Judje že sploh imeli za grešnike; oni so pa v verstah, ki so iz raznih delov stare zaveze nabrane (glej Ps. 13. razi. 9.), zares tudi vmes menjeni. 10. Apostelj s temi besedami (glej Ps. 5, 11: 139, 4: 9, 7. Prip. 1, Ki. Iz. 59, 7.) List do Rimljanov 3. si sleherne usta, in de se ves svet Bogu podverže. u ) ^ 20. Ker iz del postave noben človek pred njim ni opravičen. Zakaj po postavi pride spoznanje greha. 12 ) 21. Zdaj se je pa brez po¬ stave pravičnost Božja razodela, od ktere so pričali postava in preroki; 13 ) 22. pravičnost Božja po veri Jezusa Kristusa za vse in nad vse, kteri verujejo vanj; ni nam¬ reč razločka. 14 ) popisuje grešnost vsih ljudi, ktera pri nekterih bolj, pri nekterih manj na dan prihaja. S tem si ni v nasprotji, ko zgorej (2, 13. 14. 29.) od pravičnih govori, kteri po postavi delajo, in so pred Bogam opravičeni; zakaj tudi ti pravični niso popolnama čisti, in oni sami se spoznavajo za grešnike. 11. Od take grešnosti govore psalmi in preroki. Ker je vse Judam rečeno, kar ti pravijo, zatorej je s tem skazano, de so Judje grešni. Tako so vsi, Judje in ajdje, permorani per Bogu milosti prositi, in nikakor niso v stanu s svo¬ jimi deli opravičenja najti (Avguštin). V greškim: „de je ves svet pod- verken kaznovavni sodbi liokji u . 12. Vsi ljudje morajo spoznati, de so pred Bogam kaznovanja vredni, ter morajo milosti prositi; zakaj po sami postavi, naj že bo djanska postava Judov ali natorna postava ajdov, si ne more noben človek opravičenja pred Bogam dobiti, ravno zato ne, ker je noben človek popolnama ne spolnuje, in torej tudi sama na sebi nima opravičujoče moči. Tudi Jud ne zamore opra¬ vičenja pred Bogam doseči s spolnovanjem svojih šeg, z opravljanjem daritev, ker tudi te nimajo notranje moči koga opravičiti. Postava zamore le spo¬ znanje greha obroditi, to je, učiti, kaj je dopušeno, kaj nedopušeno, kaj je čednost, kaj je greh ; ravno tako spravne daritve sicer na greh spominjajo, pa ga ne morejo zbrisati (Tlebr. 10, 3. Gal. 2, 16.). Odpušenje grehov in posvečenje mora le od Boga priti. 13. Zdaj je nastopila popolna vera, ker se v evangelii oznanuje pravičnost (opravičenje), ktero daje le Bog, ne pa postava. V besedi „ pravičnost (opravičenje) po Bogu“ ni razumevati samo odpušenje grehov, ampak tudi podelitev gnade svetiga Duha, kteri oživlja, prestvarja, posvečuje in oblažuje (glej zgorej 1, 17.) ; zakaj ko je človek za čistiga spoznan, se to djanje Božje ne more drugač misliti, razun de je duhovno in oživljavno, ker je Bog sam duh in življenje. Ta pravičnost ni v tem oziru nova, ker je že v stari zavezi omenjevana (1. Mojz. 49, 10: 2. Mojz. 34, 6: 5. Mojz. 18, 15. Jer. 23, 6: 33, 16. Iz. 45, 17: 53. i. d. Ps. 31, 1 : 102,8. 10. Dan. 9, 18.), in ker so pravični stare zaveze le po nji opravičeni bili (glej zgorej 2, razi. 18. proti koncu); vender nova je v tem oziru, ker se še le v sv. evangelii določno uči, in ker jo verni poznavajo in prejemajo ne le v ne¬ določenim občutku, kakor pravični stare zaveze (1. Petr. 1, 10. 11.), ampak v jasnim gledanji. Ako se pravi, de se pravičnost ne dobiva po postavi, ampak po Bogu, vender ni s tem rečeno , kakor de bi se človek smel vse postave sprostiti, ali kakor de bi ne bil dolžan sam tudi delati za svoje opra¬ vičenje; temuč aposteljnova beseda spričuje ravno nasprotno resnico, kakor se iz naslednjiga (v. 22. 25. 31.) kaže. 14. Te pravičnosti Bog človeku ne deli brez človekoviga djanja, temuč človek jo prejema po veri v Kristusa. Po ti veri prejemajo opravičenje so vsi brez namesti, n za vse pomeni ve- razločka, Judje in ajdje. Besede n za vse in nad vse a brez razločka 11 . Ali pa po drugi razlagi beseda „z*~ , soljno človeštvo, beseda „ nad vse“ pa Božji izvir vsiga opravičenja l- »ze m). Zastran pomena vere glej zgorej 1, 17. Vera mora r, ‘ hnn 22 List do Rimljanov m 23. Zakaj vsi so grešili, 15 ) potrebujejo Božjiga veličast¬ va. 16 ) 24. In so opravičeni zastonj po njegovi milosti, po odrešenji, ktero je v Kristusu Jezusu, 17 ) 25. kteriga je Bog odločii v spravno daritev po veri v njegovo kri, de je pokazal svojo pravico, zavoljo odpušenja poprešnjih gre¬ hov, 26. ko je bil Bog perzanašljiv, de je pokazal svojo pravico v tem času: de je sam pravičen, in opraviči njega, kteri je iz vere Jezusa Kristusa. 18 ) ne le tega ali uniga od Kristusa. Torej ni zadosti, le njegovih naukov in obljub za resnico imeti, ne le njemu verjeti in se vanj zanašati; temuč s tem mora združena biti tudi volja, pokoršino skazovati v vsim, kar je Kristus zapovedal. Zatorej je potrebno, deje vera sklenjena z upanjem, oboje pa zopet z ljubeznijo; in le tako verno upanje ali zaupno verovanje, ktero je po ljubezni požlvljano, je v stanu opravičenje zadobivati. V taki zvezi tudi tri¬ dentinski zbor stavi tri božje čednosti: vero, upanje in ljubezen, kakor per- pravljanje k dosegi opravičenja; ter kaže (sej. 6. p. 6.), kako de morajo odrašeni ne le vsiga verovati, kar je Bog razodel, temuč tudi upati, ter za¬ četi ljubiti Boga, njega, ki je vir vse pravičnosti. Na to pripravo, po besedah ravno tega cerkveniga zbora (p. 7.), nasledva opravičenje samo (v sv. kerstu ali v sv. pokori, ali tudi brez nju po resnični želji, ako ju ni mogoče pre¬ jeti). To opravičenje ni samo odpušenje grehov, ampak tudi posvečenje in prenovljenje znotranjiga človeka; človek sam pa mora tisto radovoljno spre¬ jeti ter pustiti, de v njem dela brez zaderžka. Pri malih otrocih se godi' opravičenje v svetim kerstu tudi po veri, ktero pa botri obudijo namesti ker- šencov. To se zamore zgoditi, kolikor so kristjani sploh v stanu eden za druziga dobro delati, zlasti pa vervati, ako tisti, kteri bi mogli vervati, pa niso sami zmožni vervati (gl. Luk. 8, 50.). Dalje obujenje vere po botrih zamore tudi zato tako veljati, kakor de bi se zgodilo po samim keršencu, ker on svojo kerstno obljubo sam ponovi, kadar odraste. 15. ali samo v izvirnim grehu ali pa tudi z djanskimi grehi. 16. opravičujoče gnade. Drugi razumevajo „Bo*je veličastvo 11 , za podobo Božjo, ktera je bila z greham ognušena. Drugi prestavljajo: „potrebujejo hvale Bo£je u , to je prijetnosti pred Bogam (Glej zgorej 2, 29. Jan. 5, 44.). 17. Vsi prejemajo gnado opravičenja (odpušenja grehov in posvečenja), desi je niso zaslužili s poprešnjo delavno vero (glej razi. 14.), samo po odrešenji Jezusa Kristusa (Trident. zbor sej. 6. p. 8.). Odrešenje prav za prav po¬ meni odkupljenje sužnjiga iz oblasti sovražnikove po odkupšini. Suženj je človek, odkupšina je spravna smert Kristusova, sovražnik je oblast greha in satana. Vedi tedej: Delavna vera pred opravičenjem (v svetim kerstu ali v sveti pokori) sicer doseže opravičenje, kolikor jo je Bog postavil za pogoj o opravičenja, pa je ne zasluži tako, kakor de bi bil Bog dolžan tistiga opravičiti, kteri zares veruje. Opravičenje je veliko bolj prost dar Božji, kteriga nam Bog deli brez vsiga našiga zasluženja. Tukej je ravno tako, kakor na pr. s človekam, ki je v vodnjak padel. De bo izlečen, mora taki za verv prijeti, ki mu jo pomolijo, in brez tega ne more nikakor otetbiti; pa s tem si ne zasluži rešitve, ktera se mu le iz goliga usmiljenja ponudi. Drugači pa je z delavno vero ali z vero in dobrimi deli po opravičenji. Tč so zaslužljive, ker se opravljajo v zadobljenim stanu Božje gnade, v Kri¬ stusu in s Kristusam vred: po tem takim so tudi Kristusove dela, in zatorej morajo tudi zaslužljive biti. 18. Pomen 25. in 26, verste: Vsi zamorejo opravičenje najti v Jezusu Kristusu; 23 List do Rimljanov 3. 27. Kje je tedej tvoje ba¬ hanje? 19 ) Overženo je. 20 ) Po kteri postavi? Ali del? Nikakor ne! Temuč po postavi vere, 21 ) 28. Verujemo namreč, de se človek opraviči po veri brez del postave. 22 ) 29, Ali je Bog samo Judov zakaj njega je Bog v njegovi smerti kakor spravno daritev, ki zadolženje in kazen odjemlje, odločil za tiste, kteri vanj verujejo. S tern je on Pravični, ki greha ne more pustiti brez kazni, ob enim pokazal svojo pravico v kazno¬ vanji in svojo ljubezen v zanašanji, de tako pravica in ljubezen skupej delate odpušenje tistih grehov, ki so bili storjeni pred Kristusovo smertjo, pred tem djanjem pravice in ljubezni. Bog je pustil po svoji perzanesljivosti te grehe doslej brez sprave; zdaj pa je hotel svojo pravico (in ljubezen) razodeti, ne samo, de bi ga ljudje spoznali za pravičniga, kaznovavniga in ljubijočiga ob enim, temuč tudi, de bi pravičnost dosegli vsi, kteri resnično verujejo v Je¬ zusa Kristusa in delo njegoviga odrešenja. — v Kri Jezusova 11 se imenuje namesti smerti Jezusove; zakaj ne kri sama na sebi, ampak Kristus, kteri se je dal v kervavo smert, v kazen za greh, je ljudem zaslužil odrešenje : Kri je poglavitni sedež počutniga življenja (JI- Mojz. 17, 11.); zatorej je bilo prav pomenljivo, de je Kristus hotel tako smert umreti, pri kakoršni se je njegova kri prelivala; zakaj tako seje podobovalo mertvenje in zatajevanje poželjiviga življenja, kar je v keršanstvu dolžnost. „J Pravica Bo£ja“ v zgornji versti ni le samo njegova kaznovavna pravica (Origen), ampak ob enim tudi njegova ljubezen; zakaj rečeno, je, de jo skazuje v odpušenje grehov, zatorej se pravica ne more misliti brez ljubezni (Krizostom, Avguštin, Anzelm). Bog je mogel greh kaznovati, ker je pravičen; de je pa s to neskončno kaznovavno pravico svojo neskončno ljubezen v edinosti ohranil, je postavil svojiga Sina na mesto dolžnih grešnikov, in je tako rekoč greh kaznoval sam nad seboj, v tem oziru, ker je njegov Sin človeško natoro nase vzel, in je kakor Boi ja persona v terpljenje in smert šel, de je tako neskončno spravno daritev opravil za neskončno zadolženje (Anzelm). Kristus se je daroval za vse grehe , ki so se godili pred njegovo smertjo, in se gode po njegovi smerti; apostelj pa je imenoval samo grehe, ki so bili storjeni pred Kristusovo smertjo, ker po Kristusovi smerti se grehi sicer zamorejo goditi, pa se ne smejo. Apostelj hoče na znanje dati, de po taki ljubezni bi mogle strasti in sladnosti nehati, bi ne smelo od greha celo ne besede več biti. 19. Po tem globokim razlaganji opravičenja po veri sme apostelj Jude ponosno vprašati: kako de zamorejo še terditi, de imajo zastran opravičenja kaj spred- nosti memo nevernikov, in de prejemajo opravičenje iz spolnovanja Mojzesove postave? Ako bi to bilo, sklene sv. Pavel, ako bi bil človek po ti postavi pravičen, bi bili sami Judje v stanu se opravičiti, ne pa neverniki, kteri nimajo Mojzesove postave; Bog bi bil tedaj samo Judam mogoče storil se zveličati, ne pa tudi nevernikam, in bi tedaj le za une, ne pa tudi za te bil Bog, to je, vir zveličanja, ljubezni polni Oče. 20. ne velja, nima mesta. 21. Po kteri postavi se človek opraviči pred Bogam? Mar li z golim spolno- vanjem šeg jn postav, ki so bile po Mojzesu dane? Nikakor ne, temuc po veri, ktera postavo dopolnuje. Glej v. 31. . . 22. Verujemo, de človek opravičenje doseže po tisti veri, ktera l ** u f J in ljubezen v sebi (Gal. 5, 6: 1. Kor. 13, 3.), ne pa po kterih Mojzesove postave, ki so bile storjene brez te vere. Permei. z 0 j 19—25. 24 List do Rimljanov 3. 4. Bog? ali ni tudi ajdov? Kaj pa de tudi ajdov. 30. Le en Bog je namreč, kteri opraviči obrezane iz vere, in neobrezane po veri. 31. Ali tedej postavo overžemo po veri? Tega ne! Temuč po¬ stavo poterdimo. 23 ) IV. Poglavje. Nauk od opravičenja po veri se zamore celo iz stare zaveze skazati; zakaj Abraham in David nista bila zavoljo golih del postave, ampak zavoljo vere opravičena pred Bogain. Zavoljo te vere, ktero je imel že pred svojim obre- zanjem, je bil Abraham oče obrezanih in neobrezanih vernikov, in se je s svojimi mlajši vred vdeležil obljube, de bo dedič (erb) sveta. Njegova vera pa je bila tudi terdna in nepremakljiva. Vsi, kteri posnemajo njegovo vero, bodo opravičeni, kakor on. 1. Kaj tedej porečemo, de je Abraham, naš oče, našel po me¬ su ? 'J 2. Zakaj če je Abraham iz del opravičen bil, ima čast, tode ne per Bogu. * 1 2 ) 3. Kaj pa pravi pismo? A- braham je Bogu verval, 3 ) in to mu je bilo v pravičnost peršte- to. 4 )' 1- Mojz. 15, 6. Gal. 3, 6. Jak. 2, 23. 4. Njemu pa, kteri dela, se 23. Vera v Kristusa postave ne ovrača, temuč jo še le poterduje, ker jo uči popolnama spolnovati (gl. Mat. 5, t7—19. Spod. pogl. 6. in 7.j, in ker se ta vera da tudi iz stare zaveze skazati. Pri tej poslednji misli se apostelj mudi tudi v naslednjim poglavji, ter dokazuje, kako sta bila Abraham in David opravičena po veri, ne po golih delih stare postave. 1. Pomen: Ko je bilo dosihmal skazano, de se človek po veri opraviči, kako pa je z Abrahamam, našim očetam ? Je li on opravičenje dosegel z golim spolnovanjein postavnih del, ali pa po veri? Beseda n po 7nesu a je toliko kakor: z golim spolnovanjein postavnih del. Pa ne obsega samo zunanjih pobožnih šeg, kakor obrezo (v. 10.), ampak tudi take nravne djanja, ktere je kdo opravljal, ko še vere ni imel; zakaj v 2., 4. in 5. versti se razlaga z besedo „dela“ in „delati u (Justinijan). Primeri spod. 11, 6. Efež. 2, 8. K vprašanju se mora misliti odgovor: Ne po teh delih, ampak po veri; za¬ kaj i. t. d. (Glej naslednje verste in razi. 6.). 2. ima meseno, zemeljsko, človeško zasluženje, ki je primerjcno zemeljskim delam, ktero pa ne velja pri Bogu. 3. de bo namreč Bog dopolnil obljube, ktere mu je dal zastran obilnih (du¬ hovnih) mlajšev (v. 13). 4. Zavoljo tega verniga zaupanja ga je Bog zgolj iz milosti, brez zasluženja iz poprešnjih del, tako štel, kakor de bi bil opravičenja vreden, in odslej mu je tudi podelil opravičenje (odpušenje grehov, posvečenje in oblaženje). Beseda „v pravičnost peršteti “ se ne sme tako razumevati, kakor de bi bil Abraham le štet za pravičniga, ne pa tudi zares v stan pravičnosti po¬ stavljen; temuč ta beseda toliko pravi, de je Bog Abrahama, kteri je bil sam po sebi grešen in brez zasluženja, iz milosti zavoljo njegove vere v resnici za pravičniga spoznal in sprejel. Pri Bogu namreč to ne velja, de bi se kdo le imel za pravičniga, pa bi zares ne bil pravičen (Primeri trident, zbor sej. 6. p. 7. zak. 11.). List nas M naznanuje pred drugim znotranjo spolnitev, posvečenje mi¬ šljenja, ker je to poglavitna reč. 5. Glej razi. 1. 6. Kteri so pod oblastjo poželjivosti, hrepenijo le po njenih dobrotah; kteri so pa pod vodstvam Božjiga Duha, si perzadevajo po duhovnih dobrotah, nam¬ reč po resnici in čednosti. 7. pove vzrok, zakaj de si, kteri so duhovnih misel, za duhovne dobrote pri¬ zadevajo. 8. V greškim: „ hrepenenje mesa 11 . 9. Pervo pelje v smert, drugo v življenje in mir. Stan človeka poželjivosti pod- verženiga je tudi smert, ker je namreč razpor in razpad (pogl. 7.), in stan človeka, ki pod gnado svetiga Duha stoji, je življenje in mir, ker je zveza ali edinost nasprotnih moči. 10- Beseda „aa/ia)“ napeljuje vzrok, zakaj de ima meseno mišljenje večno sm ert za seboj. 41 List do Rimljanov 8. sovražna Bogu; ni namreč Božji postavi podložna, in ne more biti. 1 ‘) 8. Kteri so pa v mesu, Bogu ne morejo d opasti. 9. Vi pa niste v mesu, am¬ pak v duhu, ako le Duh Božji 12 ) v vas prebiva. 13 ) Ce pa kdo Kristusoviga Duha nima, ta ni njegov. 14 ) 10. Ako je pa Kristus v vas, 15 j je sicer telo mertvo zavoljo gre¬ ha; 16 ) duh pa živi zavoljo pra¬ vičnosti. 17 ) 11. Ako Duh tega, kteri je obudil Jezusa od mertvih, v vas prebiva, bo on, ki je obudil Je¬ zusa Kristusa od mertvih, oži¬ vil tudi vaše umerljive telesa, zavoljo njegoviga Duha, ki v vas prebiva. 18 ) 12. Tedej, bratje! nismo dolž¬ niki mesa, de bi po mesu živeli. 19 ) 13. Zakaj ako bote po mesu živeli, bote umerli; ako bote pa dela mesa z duham zamorjeva- li, 20 ) bote živeli. 21 ) 14. Kteri koli namreč 22 ) so po 11. ker je njeni natori nasproti. 12. Bog, sveti Duh. Filiplj. 1, 19. 13. Beseda n prehivati u naznanuje neprenehljivo napolnovanje z Božjim Du¬ ham (1. Kor. 3, 16. Efez. 3, 17. Jan. 14, 23.). 14. in Kristusov služabnik. Duh Kristusov je ravno tisti sveti Duh, in se ime¬ nuje tako, ker se tudi od Sina izhaja (Gal. 4, 6.). 15. po svojim Duhu, po svoji gnadi. 16. to je, umerljivo zavoljo izvirniga greha (Avgust.). 17. duh pa, ki je bil pred po grehu usmerten, prejema življenje (1. Jan. 4, 16. zgorej 5, 21.), de bi spolnoval pravične dela (Origen, Erazem). Drugi pre¬ stavljajo: „ zavoljo opravičenja^; in po tem je pomen: Duh pa živi za¬ voljo gnade opravičenja. 18. Ako Duh Božji s svojo močjo neprenehama dela v vas, Bog življenja ne bo dal samo vašimu duhu, ampak tudi vašimu trohljivimu telesu, in sicer ravno zavoljo tistiga Duha, kterimu dajete, de stanovitno dela v vas. Govor¬ jenje je tukaj od obujenja in spremenjenja telesa pravičnih (1. Kor. 15, 51.). Telesno spremenjenje tedej izvira iz spremenjenja našiga duha, in le oni bodo kdaj vstali v častitim telesu, kteri so pred smertjo dali, de je gnada njih duha v sveto, pravično bitje spremenila. Pomni tudi to, de ni pisano: „raše mertve telesa ho oži vi F, ampak : „raše umerljive telesa 11 . Ta poslednja beseda naznanuje, de se tudi telesno spremenjenje že pred smertjo toliko začenja, kolikor se po spremenjenji duha podloga za-nj postavlja (Gl. Jan. 6, 55. razi. 38.). 19. Glej razi. 1. Koliko skerbi, mislijo mnogoteri, de so dolžni svojimu telesu, in vender kaj je naše telo druziga, kakor poglavitni sedež poželjiviga živ¬ ljenja, nesrečni vir naših slabost in grehov? Prava skerb za telo je zamor- jevanje ali zateranje njegoviga poželenja; zakaj taka smcrt je telesu v življenje. 20. ako s takimi mislimi, kakoršnc sveti Duh vdihuje, premagujete telesno pože¬ lenje, in ga išete zatreti. 21. Kdor živi po svoji poželjivosti, bo umeri po duši in po telesu, to je, bo sicer kdaj vstal, tode nečastito in v večno pogubljenje; kdor pa po voditvi svetiga Duha keršansko živi, bo častito vstal v večno zveličanje. 22. Beseda „namreč“ naznanuje vzrok, zakaj de pravični živijo — ker so otroci Božji. Beseda „,?o gnani 11 je toliko kolikor: se dajo voditi: Sveti Duh naganja dušo, ter v nji dela, de tudi ona dobro dela. On s tem ne uničuje njene prostosti, temuč jo le popolnama dela; zakaj nikdar ni človek bolj prost, kakor tedaj, kadar, rešen od sužnosti greha, Bogu daruje vso svojo voljo. Ust do Rimljanov 8. 42 Duhu Božjim gnani, ti so otroci Božji. 23 ) 15. Sej 24 ) niste prejeli duha sužnosti spet v strah, ampak prejeli ste duha posinovljenih o- trok, v kterim kličemo: Aha, (Oče)! 25 ) 2. Tim. 1,7. Gal. 4, 6. 16. Duh sam namreč daje pričevanje našimu duhu, de smo otroci Božji. 26 ) 17. Ako pa otroci, (smo) tudi deleži; deleži sicer Božji, sodeleži pa Kristusovi; če le z njim terpimo, de bomo tudi z njim poveličani. 27 ) 18. Menim 28 ) namreč, 29 ) de se terpljenje sedanjiga časa ne da permeriti prihodnji časti, ktera bo nad nami razodeta. 30 ) 19. Zakaj 31 ) stvar 32 ) željno čaka razodenja Božjih otrok. 33 ) 23. so kakor otroci sprejeti v Božjo prijaznost, vdeleženi njegoviga Duha. V tem je zastava večniga življenja. 24. Sledeči dve versti dajete znamnje, po kterim se zamore soditi, de smo otroci Božji ; to je namreč: otroška molitev (v. 15.) in pričevanje svetiga Duha v nas (v. 16.). 25. Pravi kristjani so otroci Božji. To že lahko iz tega posnemate , de Duh, kteriga ste prejeli, vam ne vdihuje hlapčevskiga strahu, kakoršniga ste imeli v judovstvu, temuč vam daje otroško zaupanje, s kterim Boga v molitvi imenujete Očeta. Apostelj je postavil k greški besedi aramejsko „Aba u , ker se bolj otroško glasi (Origen, Ambrož). 26. To otroško mišljenje ima svoj vzrok v ravno tem Duhu, kteri v edinosti z našim duham izrekuje pričevanje, de smo otroci Božji. Vedi: Izrek svetiga Duha sicer ni podveržen nobeni zmoti; mi pa si nismo svesti, ali je to, kar menimo, de v sebi slišimo, res izrek svetiga Duha, ker se lahko tudi motimo. Zatorej kristjan sicer zamore zaupanje imeti, de je v gnadi Božji, pa brez posebniga Božjiga razodenja nima take gotovosti (Trident. zbor sej. 6. p. 9.). Za tega voljo tudi sv. Pavel piše na drugim kraji (1- Kor. 4, 4.): v Jez se sicer ničesar ne zavem, pa za tega voljo še nisitn opravičen “. 27. Ako smo pa otroci Božji, in tedej tudi bratje Kristusovi, bomo s Ifristusam tudi v delež prejeli veličastvo večniga življenja; vender pa, de se bomo za- mogli vdeležiti njegoviga veličastva, moramo njemu podobni biti, hoditi po potu terpljenja, zatajevanja, zamorjevanja požcljivosti, prenašanja križa, kakor on. Govorjenje je od poveličanja presvetiga človeštva Kristusoviga; zakaj v tem oziru, ko je on pravi Bog, njegovo veličastvo nikdar ni nehalo. Glej naslednje. 28. prepričan sim, kakor od gole resnice.- 29. Dostavi, de bo cela misel: To terpljenje zamoremo lahko nase jemati; me¬ nim namreč, de terpljenje sedanjiga časa se ne da primeriti prihodnji časti. 30. Zdaj je veličastvo praviga kristjana še zakrito (Kol. 3, 3.) in nevidno (v. 24.), v prihodnjim življenji bo razodeto. Blagost njegoviga duha je tukaj neznana, zaničevana, ker ga ne razumeva svet, ki je zdaj v veličastvu; pa tamkaj bo razodeta, in z večno častjo obdarovana. 31. ta beseda naznanuje vzrok, zakaj de smemo prepričani biti od velikosti tega veličastva; ker so namreč vse stvari s skritim hrepenenjem po njem napolnjene. 32. Beseda v stvar u tukej obsega vse žive in nežive stvari v natori, ne pa človeka in angeljcv (Krizost., Teofil., Ambrož, Hilari). Ta pomen je posebno poterjen po nauku, ki ga obsegajo stare prerokovanja (Iz. 65, 25. Skr. razod. 21: 2. Pet. 3, 13.), de bo namreč s častitim razodetjem odrešeniga člo¬ veštva tudi sklenjena sprememba vse natore nebes in zemlje. 33. Pomen: Vsa natora perčakuje odgernjenja skritiga življenja Božjih otrok v 43 Lisi d« Rimljanov 8. 20. Ker stvar je nečimernosti podveržena, 34 ) ne iz svoje volje, ampak zavoljo tistiga, kteri jo je podvergel v upanji, 35 ) 21. de bo tudi stvar rešena iz sužnosti popačenja v častitljivo prostost otrok Božjih. 36 ) 22. Vemo namreč, de zdaj vsa stvar zdihuje in stoka kakor na porodu. 37 ) 23. Pa ne samo ona, ampak tudi mi, kteri imamo pervine Duha; tudi mi sami' per sebi zdihujemo, ko čakamo posinov- veličastvu, po kterim se bodo kazali kakor sinovi, ljubljenci, deleži Božji; de po tem bo tudi ona spreobernjena, spolnjena, spremenjena. To čakanje, to željno hrepenenje vse natore po poveličanji Božjih otrok, in po tem tudi po svojim spremenjenji (]v. 21.), se sicer ne da določno začutiti, in tudi natora se ga sama ne more zavediti; vender pa se zamore iz mnozih prikazen, zlasti nad živimi stvarmi, nad rastlinami in živalmi, s toliko veči goto¬ vostjo skleniti, de vsa natora po spremenjenji hrepeni, ker to sv. Pavel iz Božjiga razodenjanaznanja. Take perkazni so: žalost, ki je razgernjena po vsi natori, zlasti bolečina, ki se vsim živalim bere na obrazu, perzadevanje vsili živih stvari, novo spočeti in roditi, kar je očitno zuamnje notranjiga gnanja po zboljšanji, to vedno vzdigovanje in spoganjanje do kaj višjiga , desiravno se vedno povrača v svoj nizki stan. 34. Beseda „nečimerno,st u je v 21. versti pojasnjena z besedo „ popačenja ££ , in naznanja manj popolni stan, minljivost in mnogotero revo, v ktero je vsa natora prišla zavoljo elovekoviga greha. Prekletstvo, kaznovanje greha namreč, ni zadelo samo človeka na duši in na telesu, ampak tudi vso, z njim skle¬ njeno natoro (1. Mojz. 3, 17.); zakaj bolezen glave tudi vse ude dela bolne. Stvari so spačenju podveržene tudi v tem, ker jih ljudje dostikrat napak, v greh obračajo. Solnce, luno in zvezde so molili kakor bogove. Zlato in srebro vnema želje v lakomniku; in kar je Bog stvaril le v pametno potrebo ali v nedolžno razveseljevanje, to človek prevrača v nasitovanje svojiga grešniga poželenja, svoje nečimernosti in svojiga napuha (Krizost., Teodor., Teofil.). Nad to sužnostjo stvari tako rekoč žalujejo, in se ji išejo odtegniti. 35. Ta nečimernost ni prišla nad stvari po njih lastnim bitji in gnanji; zakaj vsaka stvar veliko bolj hrepeni po svoji ohranitvi in se brani svojiga raz¬ pada (Tomaž Akv.); prišla pa je nečimernost po volji in moči njega, kteri je (zavoljo elovekoviga greha) natoro podvergel tistimu spačeniinu stanu, to je, po volji in moči Boga samiga; vender ji je Bog pri tem podverženji pustil upanje (de bo zopet predjana v popolnama stan). 36. Stvari imajo tako upanje, ker bodo s človekam vred rešene od popačeniga stanu, v kterim tiče, de bodo po tem dosegle enako prostost, stanovitnost in neumerljivost, kakor poveličani otroci Božji (Tolet, Komeli). Primeri Ps. 13. in razi. 37. „X(libovanje Ll je željno hrepenenje po tistim stanu; ^stokanje kakor na poroda “ je prizadevanje, poganjanje po tistim stanu. Obedvoje se vidi v tistih perkaznih, ki so bile zgorej (razi. 33.) omenjene. Stokanje kakor na porodu je prav primerjena podoba; zakaj kakor porodnica s trudam iz rok smerti izvije živo dete , tako se natora* vije in trudi, de bi sama sebe rodila v neminljivo življenje. Tega sicer natora sama iz sebe ne more doseči, vdele- žila se bo taciga še le po tem, ko bo tudi človeštvo prerojeno; zakaj tudi v pogonobljenje ni prišla sama po sebi, ampak po človeku. V greskim: v rsa tilrar akupej zdihuje in xkupej -stoka kakor na povodu noter do zdaj 11 (od nekdaj do zdaj in dalje do konca vsih reči), 44 liist do Rimljanov 8. ljenja Božjima in odrešenja svo¬ jima telesa. 38 ) 24. V upanji namreč se zveli¬ čamo. Upati pa, kar se vidi, ni upanje; zakaj, kar kdo vidi, činni bi v to upal ? 25. Če pa upamo, kar ne vidi¬ mo, s poterpežljivostjo čakamo. 39 ) 26. Ravno tako 40 ) podpera tudi Duh našo slabost; ne vemo nam¬ reč , kaj bi prosili, kakor se spo¬ dobi; sam Duh pa proksi za nas z neizrekljivimi zdihljeji. 41 ) 27. On pa, kteri serca pre¬ gleduje, ve, kaj Duh želi; ker po Bogu prosi za svete. 42 ) 28. Vemo pa, 43 ) de njim, kteri Boga ljubijo, vse k dobrimu po¬ maga, 44 ) tistim, kteri so po (Božjimj sklepu poklicani sve¬ ti. 45 ) 29. Zakaj ktere je poprej ve- 38. Ne zdihujejo samo stvari, ampak tudi mi sami in vsi pravi kristjani, kteri smo prejeli svetila Duha kakor začetek tega častitljivima spremenjenja (2 . Kor. 1, 22: 5, 5. Efez. 1, 14.); res tudi mi sami željno zdihujemo globoko v svojih sercih, in pričakujemo dopolnitve posinovljenja, namreč rešitve svo¬ jih teles od smerti in trohljivosti (Filiplj. 3, 21: 2. Kor. 5, 2 — 4.) ob ve¬ soljnim vstajenji (Krizost,, Teodor.). Beseda ,,posinovljvnje u je vzeta po šegi, po kteri se ptuji otroci sprejemajo v lastne ; ravno tako namreč Bog tudi nas, ki smo po grehu deleč od njega, po svoji milosti zopet sprejema v svoje ljubljene otroke. 39. Pomen 24. in 25. verste: Mi upamo to; zakaj naše zveličanje ne izhaja samo iz vere, ampak tudi iz upanja, ali prava vera ima zraven ljubezni tudi upanje seboj. Upanje pa se zamore le na prihodnje stegovati; zakaj kadar smo dosegli, kar smo upali, po tem upanje neha. Upanje pa, ker so njegove dobrote v prihodnosti, je ravno zavoljo tega sklenjeno s poterpežljivostjo, in se ne da premotiti po nobenim nasprotji, zlasti po nobenim terpljenji ne (v. 17. 18.). 40. Beseda „ravno tako“ se povračuje na 17. in 18. versto, in vpeljuje drugo tolažilo v zopernostih. V poterpljenji nas ne podpera samo velikost prihod¬ nje časti, ampak tudi sveti Duh. 41. Naši slabosti, ktera bi pri pogledu terpljenja utegnila omagati, pride sv. Duh na pomoč, ker nas uči, kako nam je moliti; ali nam je prositi rešenja od te in une nadloge, ali pa gnade, de bi jo zamogli prenesti. Sv. Duh je tretja peršona v Božjim bitji, ki nas nagiba k pravi molitvi, tedej sicer dela pred nami, pa ne brez nas, in torej moli z nami vred (Avgušt.). Ta molitev je imenovana „ molitev z neizrekljivimi zdihljeji ker zavoljo svoje preserčnosti in globokosti ne stopa v jasno zavednost, in se ne izre- kuje z določnimi besedami. 42. Desiravno se taka duhovna molitev ne izrekuje določno, jo vendcr razume Bog, kteri tudi serca ve in pozna (Ps. 7, 10. Jer. 11, 20.); in vzrok tega razumenja je v tem, de Duh v nas in z nami vred ne prosi nič druziga, razun kar je po Božji misli, volji in dopadajenji ('Glej 2. Kor. 7, 9 — 11.). 43. Ali: »vemo tudi Tukaj nasledva tretje tolažilo v nadlogah, namreč pre¬ pričanje, de vse reči v dobro pomagajo pravim kristjanam, kteri so po več¬ nim sklepu poklicani , in bodo kdaj poveličani. 44. zlasti nadloge in križi (v. 17.); zakaj po teh se človek čisti in z Bogam draži. 45. „Sklep u je večna Božja določba, po kteri je Bog namenil večno zveličanje dodeliti tistim , ki jih je popred vidil, de bodo delali z njegovo gnado. Po¬ klic k svetosti tukaj ni pervo vabljenje v keršanstvo po oznanovanji in zno- 45 List do Rimljanov 8. dil, 46 ) jih je^tudi poprej odločil, de bodo enaki podobi njegoviga Sina, de je on pervorojeni med mnogimi brali. 47 ) 30. Ktere je pa poprej odlo¬ čil, te je tudi poklical; ih ) ktere je pa poklical, te je tudi opra¬ vičil; 49 ) ktere je pa opravičil, te je tudi poveličal. 5U ) 31. Kaj bomo tedej k temu rekli? Ako je Bog za nas, kdo je zoper nas? 51 ) 32. Kteri tudi svojimu lastni- mu Sinu ni zanesel, temuč ga je dal za nas vse; kako, de bi nam ne bil tudi z njim vsiga podelil ? 32 ) 33. Kdo bo tožil izvoljene Božje? 33 ) Bog j e, kteri opraviči. 54 ) 34. Kdo jilt bo obsodil? Kri¬ stus Jezus je, kteri je umeri, kteri je tudi vstal, kteri je na desnici Božji, kteri tudi prosi za nas. 55 ) tranjim obudovanji (^od tega je govorjenje v 30. versti), ampak izvolitev k zve¬ ličanju. Ta večni sklep izvolitve je nepogojen toliko, de je gnada sploh dar Božji brez popre,šnjiga zasluženja človekoviga (jspodej 9, 11. Efez. 1, 5:2. Tim. 1, 9.); pogojen pa je toliko, de so izvoljeni le tisti, kteri se z gnado Božjo posvečujejo (Hierori., Ambrož.). Apostelj te poslednje okolišine ne ime¬ nuje razločno, pa je s tem ne deva v stran; njegov namen je namreč po¬ sebno ta, upanje, poterpljenje in zanašanje povzdigniti (v. 24. 25.), in za¬ torej govori le od Božjiga djanja, ne pa tudi od človekoviga perzadevanja za zveličanje. On sam dosti jasno hoče tudi človekovo perzadevanje, ker poklicane imenuje bogoljubne; sveti Peter pa hoče prav razločno (2. Pelr. 1, 10.), de naj verni z dobrimi deli gotovo delajo svojo izvolitev. Besede „sveti“ ni v greškim, jasno je vender v pomenu celiga reka. 46. ktere je Bog popred vedil, so tisti, kteri so po njegovim sklepu poklicani, kakor se razodeva spodejll, 2. Efež. 3, 11: 1. Pet. 1, 2. 20. Apostelj rabi besedo „poprej vedil“ skorcj gotovo tudi zavoljo naznanitve, de so v Božjim sklepu le tisti, ktere je Bog previdil, de bodo delali z njegovo gnado vred. 47. ktere je Bog zavoljo njih sodelanja z njegovo gnado previdil, de bodo zveli¬ čani, tisti morajo v življenji, terpljenji in poveličanji podobni biti njegovimu Sinu, de bi tako on po svojim, z Božjo natoro združenim človeštvu, se pervigu pokazal med mnogimi, z Bogam združenimi brati. Poprej vedeni, poprej iz¬ voljeni so tedej oni, kteri so Kristusu podobni. Desiravno nič ne vemo od skrivnosti svoje izvolitve, zamoremo vender toliko vediti, ali nosimo podobo Kristusovo nad seboj. Kolikor bolj opušamo, de te podobe vse in natanko nad seboj ne skazujemo, toliko bolj se nam je bati, de bi ne bili med izvoljenimi Božjimi. 48. Poklic k zveličanju se zlasti godi po oznanovanji Božje besede med tihim navdihovanjem Božje gnade (1. Kor. 1, 9. Efež. 4, 1. 4. Jan. 6, 44—45.). Apostelj stavi pretekli čas namesti zdanjiga, ker v večnim brezčasnim Božjim gledanji je sedanje in prihodnje kakor preteklo. Primeri Ps. 2, 8. 49. jih je zavoljo Kristusoviga zasluženja z milostjo obdaroval, in v svoje otroke prerodil. 50. jih je pripeljal v večno zveličanje na duši in na telesu. 51 Ako Bog tako obilno dela za naše zveličanje, kteriga sovražnika se nam je bati? S tem ni rečeno, de kristjan nima nobeniga sovražnika. 52. Odpušenja grehov in vse, kar opravičenje obsega. 33. To so oni, kteri so poklicani po Božjim sklepu (v. 28.). ^ 54. Ako Bog sam opravičuje izvoljene, kdo se bo predcrznil jih tožiti .• 5o. Ako je Kristus za nas umeri, vstal in poveličan bil, in je zdaj nas Be¬ sednik v nebesih: kdo nas bo zdaj zamogel obsoditi? 46 List do Rimljanov 8. 35. Kdo nas bo tedej ločil od ljubezni Kristusove? 56 ) Ali nad¬ loga? ali stiska? ali lakota? ali nagota? ali nevarnost? ali pre¬ ganjanje? ali meč? 57 ) 36. (Kakor je pisano: Za¬ voljo tebe smo celi dan morjem; imajo nas kakor ovce odločene v zaklanje.) 58 ) Psal. 43, 23. 37. Per vsim tem pa prema¬ gamo zavoljo njega, kteri nas je ljubil. 59 ) 38. Svest sim si namreč, de ne smert, ne življenje, 60 ) ne an- gelji, ne poglavarstva, ne ob¬ lasti, 61 ) ne sedanje, ne prihod¬ nje, 62 ) ne moč, 63 ) 39. ne visokost, ne globoči¬ na, 64 ) ne druga stvar 65 ) nas ne bo mogla ločiti od ljubezni Božje, ktera je v Kristusu Jezusu, Go¬ spodu našim. 66 ) 56. Ako je Bog , ako je Kristus po tolikim delu za naše zveličanje pokazal svojo neskončno ljubezen do nas, zakaj bi ga tudi mi nasprotno ne ljubili? Ktera stvar je v stanu, nam to ljubezen do njega vzeti? (Krizost., Orig., Teodor, in drugi.) 57. V greškim so besede te verste nekoliko drugači zverstene: „ Ali nadloga ? ali stiskat ali preganjanje? ali lakota? ali nagota ? ali nevarnost? ali meč P* 58. Zavoljo spoznovanja tvoje vere smo v vednih smertnih nevarnostih, kakor ovce, ki so odločene v zaklanje (Ps. 43, 32.). Primeri Vis. pes. 2, 4. razi. 8: 8, 7. razi. 14. Kristjan, kadar ga ne zadevajo smertne nevarnosti za telo, misli na nevarnosti, ktere mu protijo z dušno smertjo. 59. Iz ljubezni do Kristusa (Boga) ; ali s pomočjo Kristusovo (Božjo). 60. ne strah pred smertjo, ne upanje, življenje ohraniti. 61. ne dobri angelji, kteri nas sicer nikdar ne odvračajo od ljubezni Kristusove (Gal. 1, 8.); ne moči in oblasti teinote, to je, hudobni angelji (Efež. 6, 12: 1. Kor. 15, 24.). 62. ne sedanji, ne prihodnji zlegi. 63. besede „moč“ ni v greškim. 64. ne kar je v nebesih, ne kar je v peklu (Krizost.). Ali pa: ne čast, ne sramota. 65. nobena stvar na zemlji. 66. Nobena stvar nam ne more vzeti ljubezni do Boga, ktero zavoljo milosti, ki nam je v Kristusu došla , in po pomoči njegove gnade do njega imamo. Nobena stvar, piše sv. Bernard, nas ne more ločiti od ljubezni Božje; samo lastna volja je to v stanu. Zatorej je tudi prerok Ozeja (13, 9.) Izrael- cam govoril: »Svoja lastna poguba, si Sam sebi , Izraelk 1 Nad to pogubo, ktero so Izraelci sami hotli, žaluje apostelj v začetku naslednjiga poglavja, s kterim se začne tretji razdelek vsiga razlaganja, kjer je govorjenje od obnašanja Izraelcov proti novi zveličavni napravi. Glej vvod v ta list. List do Rimljanov 0. 47 IX. Poglavje. Apostelj, ko je razkazal svoj zveličavni nauk od vere, ktera mora v dobrih delih živa biti, se po tem ozre na svoj narod, ter spričuje svojo globoko žalost nad tem, de se le tako majhno število j udovskiga ljudstva, kterimu je Bog toliko dobrot skazal, zveličavne Božje naprave vdeležuje. Za voljo tega pa vcnder ne ostane nespolnjena Božja beseda, de bodo Izraelci zveličanje za- dobili; ne sme se namreč pregledati, de pravih ([duhovnih) Izraelcov, otrok zaveze, ne delajo vnanje okolišine, telesni zarod ali postavne dela, ampak prosta izvolitev Božja. Ta izvolitev se pa lepo zedinja s pravičnostjo Božjo, zakaj po eni strani ima Bog nepogojno pravico, svojo gnado deliti, komur hoče, in z njim se ne sme nihče pravdati, ako on, ko Gospod svojih stvari, ene iz¬ loči od svojiga kraljestva in od zveličanja, ene pa sprejme v svoje kraljestvo in v svoje zveličanje, kakor se je to poslednje po prerokovanji zgodilo never- nikam in majhnimu ostanku Judov; — po drugi strani pa Božja izvolitev ni samovoljna, temuč nevernikam jele podeljena, ker verujejo, Judje pa jo zgubijo, ker k zveličanju ne išejo priti po veri, ampak le po delih Mojzesove postave. 1. Resnico govorim v Kri¬ stusu , ‘) ne lažem; ker mi pri¬ čevanje daje moja vest v svetim Duhu; 1 2 ) 2. de imam veliko žalost in vedno britkost v svojim sercu. 3 ) 3. Zakaj želel sim jest sam pre¬ klet biti, ločen od Kristusa, za svoje brate, 4 ) kteri so moji rojaki po mesu; 5 ) l. Kor. 15, 9. 4. kteri so Izraelci, kterili je posinovljenje, 6 ) in veličastvo, 7 ) in zaveza, 8 ) in dana postava, in Božja služba, 9 ) in obljube; 10 ) 1. v edinosti s Kristusam, kakor kristjan. Sv. Pavel ima za dogotoyljeno reč, de kristjan kakor kristjan ne more lagati. 2. po razsvetljenji svetiga Duha, po moči, s ktero on prebiva v meni. Ne govorim tedej nič neresničniga. 3. Zakaj de ima to britkost in žalost, apostelj ne daje na znanje, ker noče nikogar žaliti. Vzrok je bil pa ta, ker veči del njegoviga naroda zavoljo nevere ni bil vzet v Kristusovo cerkev. 4. Prekletstvo (anathema, liebr. herem), se je pri Izraelcih izrekovalo nad na¬ rodi, mesti, živalmi, nad posameznimi ljudmi, in s tem so bile take stvari brez preklica odločene v popolno pokončanje (3. Mojz. 27, 28.). Ko sv. Pavel želi to prekletstvo nase vzeti, s tem željo izreče, tudi večno zaveržen in od Kristusa odločen biti , samo de bi bili njegovi bratje oteti; to pa je oglas junaške, tako rekoč stepe ljubezni, ktera ne prevdari, ali je njena daritev tudi mogoča (Krizost., Orig., Teofil.). iz greškiga se posname, de je bogo- ljubni apostelj s svojo željo, namesto družili zaveržen biti, hotel reči: želel sim, ko bi bilo mogoče, de bi bil jez sam ločen od Kristusa za svoje brate a . 5. po rodu iz Jakopa, ki sc je tudi Izrael imenoval (t. Mojz. 32, 28.). 6. posinovljenje stare zaveze, kakor stopnja k posinovljenju nove zaveze ([5. Mojz, 14, 1: 32, C.). 7. veličastna, milosti polna bližnost Božja nad skrinjo zaveze (Teodoret). 8. zaveza, ktero je Bog večkrat ponavljal; zatorej stoji v greškim „%areze 11 . 9. šege Božje službe, klere so na Kristusa kazale, kakor sploh vse naprave pri Izraelcih. 10. obljube od Kristusa. 48 List do Rimljanov 0. 5. kterih so očaki, 11 ) in iz kterih je Kristus po mesu, 12 ) kteri je čez vse, Bog, hvaljen vekomaj. Amen. 13 ) 6. Ni pa to [rečeno), kakor de bi bila overžena beseda Bož¬ ja; l4 ) niso namreč vsi Izraelci, kteri so iz Izraela; 7. tudi niso sinovi, 15 ) kteri so iz zaroda Abrahamoviga; am¬ pak [pisano je): 16 ) „Po Izaku bo tvoj zarod imenovan 44 . 17 ) 8. To je, kteri so sinovi po mesu, ti niso sinovi Božji; te- niuč, kteri so sinovi obljube, se štejejo med zarod. 18 ) 9. Zakaj beseda obljube je ta: „0b tem času bom prišel, in Sara bo imela sinu 44 . l.Mojz. 18,10. 10. Ne pa samo ona, 19 ) am¬ pak tudi Bebeka, ki je v enim potu spočela od Izaka, očeta našiga. 20 ) 1. Mojz. 25, 20 — 20. 11. Ko še namreč nista bila rojena, ali storila kaj dobriga ali hudiga, (jle bi po izvoljenji Božji sklep ostal) 12. ne zavoljo del, ampak za¬ voljo njega, kteri kliče, ji je bilo rečeno: 13. Starši bo služil mlajšimu, kakor je pisano: Jakopa sim lju¬ bil , Ezava pa sovražil. 2 ‘J 14. Kaj tedej porečemo? Je 11. kteri imajo očete Abrahama, Izaka, Jakopa in druge može, s kterimi je Bog govoril. 12. po telesnim rodu (Mat. p. 1. Luk. p. 3.1. 13. kteri ni samo človek, ampak tudi Bog, čez vse visok, večne hvale vreden. Nauk od Božje natore Kristusove sv. Pavel izrekuje tudi per Tit. 1, 3: 1. Kor. 15, 27: 1. Tim. 3, 15: 1. Kor. 10, 9. Dj. ap. 20, 28. 14. To moje žalovanje nad zaverženjem veliciga dela izraelskiga ljudstva pa ne izreče tega, kakor de bi bila overžena Božja obljuba, de bodo Izraelci blago- dara Mesijeviga deležni; obljuba ostaja nespremenjena za prave (duhovne) Izraelce in otroke Božje, ktere je Bog v to odločil in izvolil (v. 6—9.). 15. niso vsi pravi (duhovni) otroci Abrahamovi, z velikim očakam po duhu sorodni (zgorej 4, 11. 12. Jan. 8, 39.). 16. Glej 1. Mojz. 21, 12. 17. V Izaku in njegovih otrocih bo tvoj (duhovni) zarod, tisti zarod, s kterirn bom storil svojo zavezo. Beseda „imenovan tiiti“ je namesti (Mal. 1, 23.). 18. Abrahamovi in Božji otroci niso tisti, kteri po mesu izhajajo od Abrahama, temuč kteri so po obljubi rojeni (1. Mojz. 18, 10.). Z drugimi besedami pove sv. Janez ravno to: „kteri niso iz volje mo id , ampak iz Ho p a rojeni “ (Jan. 1, 13.). lzmael (1. Mojz. p. 16.) in Keturini sinovi (l.Mojz. p. 25.) so bili Abrahamovi sinovi po mesu, Izak pa je bil otrok obljube, in je prišel iz Božje volje po čudoviti poti (1. Mojz. 18, 10. i. d.). Ta zgled se lahko obrača na poklic k sv. evangeliju. Tudi ta poklic ne izhaja iz vna¬ njih razmer, ampak iz volje Božje, ker Bog sam iz proste mogočnosti ponuja svojo gnado, tako de je človeku le potreba jo sprejeti .(Orig., Teofil., Ambrož). De je čista volja Božja, ktera kliče v Božje kraljestvo, to kaže apostclj še bolj razgledljivo v izvolitvi Jakopa pred Ezavam. 19. namreč Sara, Izakova mati. 20. Rebeka je rodila dvojčike, Ezava in Jakopa. V greškim: „kte.ra je od e ni pa spočela , od Izaka očeta našiga“. 21. Pomen ver,st 10—13. je: Kakor je bilo s Saro in njenim sinam Izakam, ki je bil po prosti Božji volji tisti Abrahamov sin, s kterim je Bog hotel ponoviti 49 List (lo Rimljanov 9. li krivica p er ne ! 23 ) Bogu? 22 ) Tega 15. Mojzesu namreč reče: Usmilil se bom, kogar se ho¬ čem usmiliti; in usmiljenje bom skazal, kogar se bom usmilil. 2. Mojz. 33, 19. 16. Ne stoji tedej ne na njem, kteri hoče, ne na njem, kteri teče, ampak na Bogu, kteri se usmili. 24 ) svojo zavezo : lavno takč je bilo tudi z Rebeko in njenim sinam Jakopam. Rebeka je spočela od Izaka dva sinčka. Pri teh se ne more reči de je Jakop pred Ezavam imel kaj posebne vrednosti, biti otrok zaveze; zakaj oba sta bila spočeta od eniga očeta, ob enim času, in Jakop pred rojstvam ni zamogel delati dobrih del, kakor Ezav ne hudih. Spredek, ko bi se po njem vprašalo,bi se mogel Ezavu pred dovoliti, ker je bil pervorojenec (J. Mojz. 25, 24—26.). Po vsim tem je bilo pa materi povedano, de mlajši bo imel spre¬ dek pred starejšim; z enako besedo tudi prerok govori (Malah. 1, 2.), in tedaj vsakteri lahko spozna, de nobene vnanje okolišine, ne zarod, ne po- prešnje dobre dela, ne morejo dajati pravice za vdeleženje Božjiga kraljestva, ampak le prosta volitev, čista volja Boga samiga, kteri kliče. — Preroko¬ vanje, ki je bilo dano Rebeki (1. Mojz. 25, 23.), se zlasti povračuje na to, de je bil Jakop izvoljen, biti otrok zaveze ; zraven pa se steguje tudi na to, de bodo Jakopovi mlajši gospodovali čez Ezavove (2. Kralj. 8,14 : 4. Kralj 14, 22. Abdija v. 10. razi. 14: 2. Mak. p. 15. razi. 12.). Versta, ki je vzeta iz preroka Malahija, zadeva tudi stan mlajšev, ker prerok govori od zlogov, ki čakajo Edomljane, Ezavove mlajše, in iz tega sklepa na veči lju¬ bezen, ktero je Bog imel do Jakopovih mlajšev. Beseda »sovražiti" 1 je tukaj toliko kolikor „manj ljubiti 1 '; primeri 1. Mojz. 29,31. Mat. 6, 24. Luk. 14, 26. Ne bilo bi prav, ko bi se iz tega zgodovinskiga zgleda več posnemalo, kakor je pa namen aposteljnov. Tukaj je tako, kakor sploh pri prilikah; ne smejo se namreč vsi njih zaznamki na tanko in celarna obračati na stvari, ktere se po njih primerjajo. Ako sv. Pavel v zgled jemlje volitev Jakopa v otroka zaveze pred Ezavam, in s tem poočituje izvolitev ali poklic k keršanstvu, noče po ti priliki terditi, de, kakor Ezav, nekteri niso klicani, kot morebiti Judje, temuč klicani so vsi (Spodej 10, 12.). Tudi tega apostelj ne govori, de bi pri tem klicanji človeku treba ne bilo naproti stopati zavoljo izgotovljenja poklica, ravno kakor Jakop v maternim telesu nič ni mogel storiti za svojo določitev; temuč nasproti še pravi, de Judje svoj poklic zgrešajo, ker ne verujejo (Spodej v. 30.). Dani zgled ima le namen, v podobi pokazati, de prosta Božja volja , prosta njegova milost je pervi vzrok vsakiga delav- niga poklica, in de nobene zunanje razmere in okolišine, bodi si zarod ali poprešnje dobre dela, ne morejo uterditi pravice za izvolitev. 22. Ako po takim nauku Bog kliče iz proste milosti, brez ozira na zunanje okolišine, ali s tem ne ravna krivično ? 23. namreč, ne, de bi hotli Boga krivice dolžiti. Takošen nauk je tudi v Moj¬ zesovi postavi. Po njenih besedah je vse v volji Božji, Bog obuduje dobre, in obuduje (pu.ša nekaj časa ostati) tudi hudobne, in tako se vse kaže skle¬ njeno v volji Božji (v. 15—18.). 24. Iz besede, ki jo je Bog govoril Mojzesu, apostelj sklepa, de samo prizade¬ vanje človeške moči ne zamore zadobiti vrednosti in z njo pravice do daru Božje ljubezni. S tem apostelj ne terdi, de človeške delavnosti celo ni po¬ treba, marveč uči, in sveto pismo tudi poterdi na druzih krajih, de človek mora sam hoteti, de ga Bog s svojo milostjo obdaruje, in de, ako sam noče, ravno to zaderžuje pridobitev milosti Božje (ri. Kor. 9, 24. Ilebr. 12, 1. liliplj, 3, 14. Mat. 23, 37. Jan. 5, 40. Jer. 3, 12.). Tukaj pa sv. Pavel od tega VI. 4 50 List do Rimljanov 0. 17. Pismo namreč govori Fa¬ raonu: 25 ) Ravno zato sim te obudil, 26 ) de pokažem nad teboj svojo moč, in de se oznanuje moje ime po vsi zemlji. 27 ) 2. Mojz. 9,16. 18. Usmili se tedej, kogar se hoče, in oterdi, kogar hoče.' 28 ) 19. Mi tedej porečeš : Zakaj se še pertoži? kdo namreč se more njegovi volji ustaviti? 29 ) 20. O človek! 30 ) kdo si ti, de se hočeš pravdati z Rogam ? Ali reče posoda njemu, kteri jo je naredil: Zakaj si me tako na¬ redil? 31 ) Iz. 45, 9. Jerem. 18,6. Modr. 15, 7. 21. Ali nima lončar oblasti iz ravno tistiga ila narediti eno po¬ sodo k časti, eno pa k nečasti. 32 ) 22. Ako je Bog, ker je ho¬ tel pokazati svojo jezo, in na znanje dati svojo mogočnost, pre- molčf, de toliko bolj svetlo pokaže prosto gnado Božjo, ktera je spredej pred vso dobro voljo človekovo. 25. Koliko de je vse v Božji volji, je očitno tudi iz besed, ki jih je Bog go¬ voril zastran Faraona (2. Mojz. 9, 16.), kteri Božjimu povelju in šibam nasproti, ki so zadevale njegovo terdovratnost, vender Izraelcam ni pustil iz Egipta iti. 26. Besedi „ obuditi“ v ti versti, in „oterditi a v naslednji versti se vjemate; pomen je tedaj: Ravno zato sim te storil terdovratniga, to je, sim dopustil tvojo terdovratnost. Kar Bog le dopusti, to se v svetim pismu večkrat tako pripoveduje, kakor de bi bil on tako storil (2. Mojz. 7, 3: 9, 12: 10, 20. 27.). De Bog ne dela hudiga, to se lahko ume iz njegoviga neskončno sve- tiga bitja. 27. Pomen je ta: Zato sim dopustil tvojo terdovratnost, ker sim hotel, de bi bila po nji moja mogočnost pred vsimi ljudmi poveličana. — Tako je tudi hudo na Božji volji, tode ne na volji, ktera ukazuje, ampak na volji, ktera dopuša. Bog hudo dopuša, ker ne more sile delati človekovi prostosti, sicer bi človeka uničil, brez proste volje bi človek nehal biti človek. Po svoji vsigamogočnosti pa Bog tako obrača, de tudi hudo pripomore v njegovo čast in v zveličanje vsiga človeštva, zoper voljo tistiga, kteri hudo dela. Zraven se ne sme pozabiti, de Božja svetost sovraži, in njegova pravica kaznuje to, kar po tem njegova vsigamogočnost v dobro obrača. 28. Tedaj je delitev gnade in dopušenje oterpnosti v njegovi volji. Glej sprednjo razlago. 29. Pomen: Ako je hudo v Božji volji, v Božjim sklepu in namenu, kako se zamore Bog še nad tistim pertoževati, in kako je v stanu tiste kaznovati, kteri hudo delajo? Sej niso mogli drugači ravnati; zakaj njegovi volji se nihče ne more ustavljati? 30. V greškim : „ /v a j pa , o človek! 31. O človek! ki si gola stvar, ali smeš Boga v odgovor klicati, de bi se z njim pravdal? Ali smeš prašati: Zakaj si takti sklenil nad menoj? 32. Ali Božja volja, naj ukazuje ali dopuša (v. 16. 17.), ni prosta, ravno kakor ima tudi lončar prosto moč, posode delati v bolj častno ali v manj častno rabo? Apostelj Boga primerja z lončarjem; pa tudi tukaj velja, kar je bilo zastran prilik že zgorej razi. 21. opomnjeno, de namreč niso vsi zaznamki po čerki jemati. Napačno bi tedaj bilo, tukaj sklepati, de je aposteljnova misel, Bog je vstvaril Jude v zatajenje keršanstva in v pogubljenje, ajde pa v sprejcmbo vere in v zveličanje, ravno tako kakor lončar, ki brez razločka svoj il rabi za takošne ali za drugačne posode. Apostelj se je v poprešnjih yerstah potegoval samo za prostost Božje volje, ki ukazuje ali dopuša, de so List do Rimljanov 0. nesel z veliko poterpežljivostjo 33 ) posode jeze, 34 ) perpravljene v pogubljenje, 35 ) 23. de bi pokazal bogastvo svojiga veličastva proti posodam usmiljenja, 36 ) ktere je perpravil 51 za veličastvo (kaj tedaj bomo rek/ij ? 37 ) 24. Kakorsne je tudi nas po¬ klical, ne le zmed Judov, am¬ pak tudi zmed ajdov. 25. Kakor po Ozeji pravi: vsled tega eni izvoljeni za Božje kraljestvo, eni pa od njega izločeni; za¬ torej je s to priliko le hotel učiti, de Božja volja je prosta. Ako Bog po eni strani nevernikam da svojo gnado, de gredo v njegovo cerkev in se zveličajo, po drugi strani pa dopusti, de Judje njegovo gnado za- metvajo in se pogube, se po tem stvar ne sme vzdigovati zoper njegove sklepe. Vse drugo pa je le olepšanje prilike, in se torej ne sme na tanko gnati. Ze zgorej (8, 28.), kjer je bilo tudi govorjenje od Božjih sklepov, je bilo opomnjeno, de se iz prostosti Božje volje, ali naj ukazuje ali do- puša, ne izhaja, kakor de bi človek ne imel nobene prostosti, in bi bil ta siljen k dobrimu, uni pa k hudimu, in uni brez pogoje odločen v zveličanje, ta pa v pogubljenje. To je tukaj celo očitno, ker sv. Pavel v sledečih ver- stah sam iše takima napačnimu sklepu v okom priti, in svoje besede zastran Božje volje nekakošno omehčati; ker namreč na znanje daje drugi vzrok, zakaj de so pri tem sklepu eni odločeni v posode jeze, eni pa v posode časti. Naslednje se s poprešnjim takole veže: Bog, ki hudobne dolgo v po- terpežljivosti prenaša, skaže potem svojo jezo nad njimi, posebno nad Judi, kteri ne gredo v njegovo cerkev, ter jih izda v pogubo (v. 22.), de toliko bolj pokaže svoje veličastvo (v. 23.) nad tistimi, kteri so prišli v cerkev, kar se vsled prerokovanja zamore le od maliga dela Judov in ajdov reči (v. 24 — 29.). In to se ne godi samo za tega voljo, ker tako stoji v Božjim sklepu, temuč, ker se Judje svojevoljno hočejo le po svoji postavi zve¬ ličati, in vero zametvajo, ko pa nasproti ajdje pravičnosti in zveličanja išejo po veri (v. 30 — 33.). To je prosti pomen te težko razumljive verste, ki jo razlagavci dostikrat napak razumevajo. 33. ker je čakal spreobernjenja hudobnih. To je ravno znamnje, de Bog hudobnih ne stvari, ampak jih le terpi, to je, dopuša, de greh de¬ lajo. 34. to je, Jude, kteri niso hotli iti v njegovo cerkev, in sploh hudobne. 35. kterih prostovoljno izločenje iz Božjiga kraljestva in večno pogubljenje je Bog popred vedil in po takim pripravil. Beseda „ 'pogubljenje u sicer zlasti zadeva izločenje iz svete cerkve , pa ne samo tega, temuč tudi obsega po¬ slednje zaverženje hudobnih. To je jasno iz besede same na sebi, pa tudi iz nasproti postavljeniga »veličastva 11 , zlasti pa še iz tega, de sv. Pavel s poklicani k keršanstvu vselej sklepa večno zveličanje, z zatajenjem vere Kri¬ stusove pa večno pogubljenje. Takč to versto razumeva veči del očetov'. 36. to je, proti vernim kristjanam. 37. zadnji konec stavka stoji v 30. versti, in se tako veže : Ako Bog nad Judi, ktere poterpežljivo prenaša, poslednjič pokaže svojo jezo z izločenjem in po¬ gubljenjem, nad vernimi pa razodene svoje veličastvo — kaj tedaj bomo rekli (v. 30.)? To, de so Judje sami krivi svojiga izločenja in pogubljenja (v. 31—32.). Verste 24—29. so medstavek, ki se priklepa besedam „ posode usmiljenja “, ter dalje razkazuje, de po izrekih prerokov je le majhno šte¬ vilo Judov in ajdov poklicano. Tako pojasnujejo te verste mnogoteri razla¬ gavci (pred vsimi sv. Krizostom); drugi za zadnji konec stavka povzemajo List do Rimljanov 9. 52 Klical bom svoje ljudstvo, ktero ni bilo moje ljudstvo ; in ljub¬ ljeno, ktera ni bila ljubljena ; in usmiljenje zadobivšo, ktera ni bila (še) usmiljenja zadobila. 38 ) 26. In se bo zgodilo: Na me¬ stu, kjer jim je bilo rečeno: Ni¬ ste moje ljudstvo! tam bodo ime¬ novani otroci živiga Boga. 39 ) 27. Izaija pa vpije od Izrael- eov: Ako bi bilo število Izrae¬ lovih otrok, kolikor je peska morja, bodo (vendar le) ostanki oteti. 4 °) 28. Spolni namreč besedo in jo naglo izpelje po pravici; res naglo bo izpeljal besedo Gospod na zemlji. 41 ) 10 ? 22 - 29. In kakor je Izaija prero¬ koval: Ako bi nam Gospod voj- skinih trum ne bil pustil zaro¬ da, 42 ) bi bili postali kakor So¬ doma, in bi bili Gomori enaki. 43 ) Iz. 1, 9. 30. Kaj tedej porečemo? De so ajdje, kteri niso iskali pra¬ vičnosti, 44 ) dosegli pravičnost, pravičnost pa, ktera je iz vere; 45 ) 31. Izraelci pa, iskaje postave pravičnosti, niso prišli do po¬ stave pravičnosti. 46 ) 32. Zakaj ne? Ker je riiso (iskali) po veri, ampak po de¬ lih; 47 ) zakaj spotaknili so se nad kamnam spotikljeja, 48 ) 33. kakor je pisano: Glejte! postavim v Sionu kamen spotik- besede v 20. versti postavljene: „lido si ti, de se hočeš pravdati z Bogam ?“ •(Tomaž Akv.) 38. Besed: „ usmiljenje zadobivšo , ktera ni bila (še) usmiljenja zado- btla u , ni v greškim. 39. Versti 25. in 26. ste vzete iz preroka Ozeja (1, 10: 2, 24.), in se po- vračujete na sprejembo nevernikov v sveto cerkev: Ajdje, kteri niso bili ljub¬ ljeno, usmiljenja vdeleženo ljudstvo, bodo Božje ljudstvo; in na tistim mestu, kjer je bilo pozemeljskim Izraelcam rečeno, de so nehali Božje ljud¬ stvo biti, to je, v nekdanji Judeji, se bodo duhovni Izraelci (spreobernjeni neverniki) imenovali otroci Božji. 40. Glej Izaija 10, 22. in pristavljene razlage. 41. Bog bo spolnil prerokovanje od izločenja Izraelcov, in njegova pravica ga bo naglo dokončala na zemlji. Sv. Pavel je te besede postavil po stari greški prestavi, ktera se tukej od izvirne hebrejske besede nekoliko razloči. 42. to je, ostankov za zarod duhovnih mlajšev. Ti ostanki so bili aposteljni in učenci Jezusovi. 43. bi bili mi Judje (po duhovno) popolnama pokončani. 44. Glej zgorej 1, 21. i. d. 45. Glej zgorej 1, 17: 3, 24. 46. Izraelci pa, kteri so si prizadevali postavo spolnovati, de bi bili pravičnost dosegli, po samim tem spolnovanji postave niso dosegli nobene pravičnosti. 47. V greškim: v po delih postave 11 . Ker pravičnosti, opravičenja pred Bogam, niso iskali po veri v Kristusa, ampak le po spolnovanji zapoved Mojzesove postave. To prav za prav zadeva Jude ob Kristusovim času; zakaj Judje pred Kristusam so pri spolnovanji postave tudi pridruževali vero v Kristusa, ker so upali v njega. Judje, ki so ob Kristusovim času in poznejše živeli, so tisto vero od sebe pahnili, ker so Kristusa o njegovim prihodu zavergli, in tedaj z golim spolnovanjem postave niso več mogli najti opravičenja. 48. Kristus je bil starim Judam zavoljo zaupanja v njega vir zveličanja; Judam pa, ki so ob času njegoviga prihoda in poznejše živeli, je bil vzrok padca in pogube, ker niso hotlj v njega ve'rovati. List do Rimljanov 0. 10. 53' Ijeja, in skalo pohujšanja; in ho osramoten. 49 ) iz. 8, 14: 28, slehern, kteri veruje vanj, ne 16: l. Pet. 2,7. X. Poglavje. Res, Judje (za ktere je moja želja in moja molitev, de bi bili zveličani) so sami krivi svojiga zaverženja, ker imajo sicer gorečnost, pa jim manka spoznanja, ker hočejo le lastilo pravičnost v veljavo spraviti, in se ne podveržejo Božji naredbi, po kteri se zamore pravičnost zadobiti. Ta naredba obsega vero v Kristusa, kteri je namen in konec postave. Mojzes je za postavo sicer obljubil opravičenje in zveličanje, kolikor se ona spolnuje; de bi se pa prav spolno- vala, je kazal na pravičnost iz vere, ker se mora namreč postava v veri sprejeti, in z ustmi pričati. Zatorej le vera in pričevanje vere prav za prav opravičuje in oblažuje, in sicer ne samo Judov, ampak tudi ajde, ako v Go¬ spodovo ime kličejo. Klicanje v Božje ime pa ima vero v podlago, vera pa oznanovanje Božje besede, oznanovanje pa učenike poslane, od kterih je že prerok govoril. Vslcd tega oznanovanja zamorejo vsi verovati, vender ne veru¬ jejo vsi, zlasti Judje ne. Oni pa se niso v stanu nikakor izgovarjati, ne de niso slišali evangelija, ne de ga niso razumeli. Njih nevere je kriva sama njih oterpnjena zoperstava. 1. Bratje! volja mojiga serca, in molitev k Bogu je za nje') v zveličanje. 2. Zakaj pričevanje jim dam, de imajo gorečnost za Boga, pa ne po spoznanji. 2 ) 3. Zakaj ker Božje pravičnosti ne spoznajo, in svojo uterditi išejo, se ne podveržejo Božji pravičnosti. 3 ) 4. Konec namreč postave je Kristus v opravičenje vsakimu, kteri veruje. 4 ) 5. Zakaj 5 ) Mojzes je pisal, de človek, kteri spolni pravič¬ nost, ki je iz postave, bo v nji živel. 6 ) 3. Mojz. 18, 5, 6. Od pravičnosti pa, ktera je iz vere, tako govori: 7 ) Ne 49. Kristus je skala, po kteri sami terdno podslombo zamore najti, kdor res¬ nično vanj veruje; on je pa tudi skala, na kteri si napuhnjenci in samo- pravlčniki razbijajo svoje glave. 1. to je, za Jude. 2. njih gorečnost ne izhaja iz praviga spoznanja. 3. ker svojiga opravičenja išejo le v spolnovanji postave brez vere. Oni ne spo¬ znajo poti, po kteri Bog opravičuje, temuč hodijo le po svoji volji, ker se hočejo z golim spolnovanjem postave opravičiti brez vere, zatorej se nočejo vdati pravičnosti iz vere, kakoršno je Bog določil v keršanstvu. 4. Zakaj k opravičenju ni zadosti postava, temuč potrebna je njena dopolnje- nost, namreč Kristus, vera v njega, in sicer vera živa po dobrih delih ; po takim potu se človek opraviči (Avgust., Teodor.). Konec ali dopolnjenost postave je to, kar Kristus doveršenje ali spolnjenje postave imenuje (Mat. 5, 17.). 5. Sv. Pavel tukaj riaznanuje vzrok, zakaj de mora vera sklenjena biti s spol¬ novanjem postave, de bo dajala pravičnost in življenje, — ker je namreč Mojzes sam hotel razun pravičnosti iz postave (v. 5.) tudi pravičnost iz vere (v.' 6—8.). 6. bo časno in večno srečen. Razumej : ako s tem sklepa pravičnost iz vere, kakoršno že Mojzes hoče (v. 6.); zakaj le vera zlajšuje postavo in daje moč, jo spolnovati (Avg.). 7. to je, od pravičnosti iz vere pa je Mojzes takole govoril. (Ta versta je 5, 54 List do Rimljanov 10. reci v svojim sercu: Kdo bo gori šel v nebesa? to je, Kri¬ stusa doli perpeljat. 5. Mojz. 30, 12. 7. Ali kdo bo doli šel v bre¬ zen? to je, Kristusa od mertvih poklicat. 8. Ali kaj govori pismo ? 8 ) Blizo je beseda v tvojih ustih, in v tvojim sercu; to je, beseda vere, ktero oznanuiemo. 9 ) 5 - Mojz. 30, 14. 9. Zakaj ako pričaš s svo¬ jimi ustmi Gospoda Jezusa, in v svojim sercu veruješ, de ga je Bog od mertvih obudil, boš zveličan. 10 ) 10. Ker s sercam se veruje v pravičnost, z ustmi se pa priča v zveličanje. 11 ) 11. Pismo namreč govori: Nobeden, kteri vanj veruje, ne bo osramoten. 12 ) iz. 28, 16. Mojz. 30, 11 —14.). Mojzes ondi dokazuje, de postave ni težko spolnovati, ako se sprejme znotrej v sercu , to je, v veri, s popolno vdajo, in ako se pričuje v sercu. Mojzes sklepa z vero na vse, kar postava ukazuje in obeta, tudi vero v Kristusa, in uči pravičnost po veri v Kristusa, desiravno ne raz¬ ločno z besedo (explicite), pa saj znotrej zakrito (implicite). 8. V greškim : n Ali kaj govori “ pravičnost iz vere? (kakor v. 6.) 9. Sv. Pavel besed iz Mojzesovih bukev ne postavlja po čerki, temuč jih jemlje in daje v višjim preroškim pomenu, kteriga imajo v sebi (Justinijan, Avgust., Krizost.). Na imenovanim Mojzesovim mestu (5. Mojz. 30, 11 —14.) je pi¬ sano: „Postava, ktero ti danes ukazujem, ni nad teboj, in tudi ni deleč, ni v nebesih, de bi rekel: Kdo zmed nas zamore v nebo gori iti, de bi nam jo pernesel? Tudi ni unstran morja, de bi rekel: Kdo zmed nas bo zamogel čez morje iti, de bi jo do nas pernesel? Ampak celo blizo tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojim sercu, de jo zamoreš spolnovati". Pomen je: „Po- stava ni taka, de bi je ne mogel doseči, kakor de bi bila v nebesih ali un¬ stran morja; temuč le vervaj v sercu, in pričaj jo z ustmi (razi. 7.), in jo boš lahko spolnoval. Apostelj te besede stavi v daljšim in globokejšitn pomenu, ter namesto postave stavi Kristusa, ktcriga je postava predpodobo- vala. Tedaj je pomen: Ako se ti postava zdi težka, ne misli za tega voljo, de Kristusa (postave v Kristusu in s Kristusam) ne moreš doseči; temuč le vervaj v njega, ki je z nebes prišel in je od mertvih vstal, vervaj vse nje¬ govo rešivno delo, in pričuj svojo vero z ustmi, po tem dosežeš Kristusa, in zamoreš tudi postavo spolnovati, in boš ravno v tem tudi živel (v. 5.). 10. Zakaj kakor je Mojzes k spolnovanju postave vero in pričevanje hotel' (razi. 7.), tako je oboje še zdaj potrebno k zveličanju. Zakaj ako Kristusa spoznaš in pričuješ kakor Gospoda, kakor Mesija, ki je prišel, in kteriga je Bog obudil od mertvih, boš s tem tukaj opravičen in tamkaj poveličan. Prihod in vstajenje Gospodovo je tukaj sploh namesti vsiga rešivniga dela, ktero mora kristjan z vernim sercam sprejeti in z ustmi pričati, de usmiljenje zadobi. 11. Zakaj vera in pričevanje, vera v umu in volji, pričevanje v besedi in v djanjt, so potrebni pogoji opravičenja in zveličanja. Pomni: kakor gre sku¬ paj serce in usta, vera in pričevanje, tako tudi pravičnost in zveličanje ; in celo napačno bi bilo, iz te verste sklepati, de opravičujoča vera zamore biti brez pričevanja , ali pravo zveličavno pričevanje brez vere. Globo- kejši vzrok pa, de mora z vero tudi pričevanje združeno biti, je v lastnii človekovi, ker človek ni zgolj duh, temuč ima tudi telo, in je zvezan s te¬ lesnim svetam. 12. Ne govori samo Mojzes, ampak tudi Izaija, de verni prejme, kar upa — 55 Ust do Rimljanov 10. 12. Zakaj 13 ) med Judam in Grekam 14 ) ni razločka; ker eden je Gospod vsili, bogat za vse, kteri vanj kličejo. 13. Zakaj kdor koli kliče v ime Gospodovo, bo zveličan. 15 ) Joel 2, 32. Djan. ap. 2, 21. 14. Kako bodo tedej ( 'vanj j klicali, v kteriga niso verovali ? 16 ) Ali kako bodo vanj verovali, od kteriga niso slišali? Kako pa bodo slišali brez oznanovavca? 15. Kako pa bodo oznanovali, ako niso poslani? 17 ) Kakor je pisano: 18 ) Kako lepe so noge oznanujočih mir, oznanujočih do¬ bro ! Iz. 52, 7. Nah. 1, 15. 16. Tode evangeliju niso vsi pokorni. Izaij a namreč pravi: Gospod! kdo je veroval, kar je od nas slišal? Iz. 53,1. Jan. 12,38. 17. Vera tedej je iz poslu¬ šanja, poslušanje pa po Kristu¬ sovi besedi. 19 ) 18. Pa vprašam: Ni so mar slišali? 20 ) Sej je po vsi zemlji izšel njih glas, in do pokrajin zemlje njih besede. 21 ) p s . is, 5 . 19. Ali vprašam: Niso mar Izraelci spoznali? 22 ) Mojzes nar pervi pravi: Jest bom obudil vašo nevošljivost proti neljud- stvu; proti neumnimu ljudstvu bom vašo jezo obudil. 5 . Mojz. 32, 21 . 20. Izaija pa naravnost pove in reče: Najdli so me, ki me opravičenje in zveličanje. Tudi tukaj se vera ne sme misliti brez pričevanja z besedo in djanjem; ker sicer bi bila mertva — nič. 13. To se povračuje na besede „ nobeden , kteri vanj veruje, ne bo osra- moten u , kakor je v prešnji versti. * 14. to je, ajdam, nevernikam. Ajde apostelj sploh imenuje Greke , ker so bili nar bolj omikano ljudstvo med starimi narodi, in ker se je v rimskim cesar¬ stvu sploh po greško govorilo. 15. Prav napčno sklepajo krivi učeniki pobožniga življenja (napčni skrivnostni- karji, mistikarji) iz verst 11 —13, de bo vsakteri zveličan, ktero vero koli spoznava, samo de veruje v Jezusa, ga ljubi, in zaupljivo vanj kliče ; zakaj tukaj se praša za pravo vero , ne le za vero v peršono Jezusovo, ampak za vero v vse to, kar je Jezus učil in postavil. V prihodnjih verstah se nam¬ reč vera stavi na podlago poslušanja in oznanovanja , tedaj na vse to , kar Jezus uči po svoji cerkvi. 16. Beseda prerokova „klicati a spet verne aposteljna na vero, ktero zdaj dalje popisuje, kakor tako namreč, kakoršna izhaja iz poslušanja poslanih o z n a n o v a v c o v. 17. Pošiljanje oznanovavcov pa izhaja od Kristusa, od aposteljnov in njih na¬ slednikov, to je , škofov. Kdor je poslan od drugod , nima praviga poslan¬ stva, in je le najemnik, ne pastir čede. Glej Jan. 20, 21. 18. kakor že prerok govori od oznanovavcov sv. evangelija. Glej razlaganje teh prerokovih besedi, in njih nazir na keršanstvo v zvezi z vsim per pre¬ roku Iz. 52, 7. Ps. 18, 5. 19. V greškim: „po Božji besedi 11 ’. Ni mogoče verovati, ako se ne posluša; ni mogoče poslušati, ako se ne oznanuje. 20. Ako vera prihaja iz poslušanja oznanovane besede, ali se Judje pač morejo izgovarjati, de oznanovanja niso slišali ? 21. Pač se ne morejo izgovarjati; zakaj že pevec psalmov je prerokoval ozna- novanje sv. evangelija po vsi zemlji. 22. Ali se Izraelci mar izgovarjajo, de oznanovane besede niso spoznali ali razumeli ? 56 Ust do llimljuiiov 10. 11. niso iskali; očitno sim se poka¬ zal njim, kteri niso po meni vprašali, iz. 65, 1. 21. Izraelcam pa reče: Celi dan sim stegoval svoje roke proti ljudstvu, ktero ne veruje, in zopergovori. 23 ) iz. 65, 2 . XI. Poglavje. Vender praviga judovskima ljudstva, ktero je poprej vedil, de bo v Kristusa verovalo, Bog ni zavergel. S tem je ravno tako, kakor z zvestimi Izraelci ob Elijevim času. Kakor nje, ravno tako bo Bog tudi zdaj svoje pravo ljudstvo po svoji prosti gnadi otel; druge pa, kteri nočejo verovati, bo njih slepoti pre¬ pustil. Iz oterpnjenja večjiga deta Judov se pa to dobro izhaja , de bodo ajdje po njem pridobljeni; ajdje pa se za tega voljo ne smejo prevzemati zoper Jude, temuč morajo pomniti, de so Judje njih podslomba. Judje so zavoljo nevere zgubili svoje spredke; pa tudi ajdje zamorejo gnado Božjo le s tem varno ohraniti, de ostanejo nepremakljivi v vernim mišljenji in djanji; ravno tako pa je Bog v stanu Judam zopet njim od začetka namenjeno gnado naklo¬ niti. To se bo tudi zares zgodilo ob času, ko bodo že ajdje vsi prišli v Kri¬ stusovo cerkev. Do tistiga časa Judje ostajajo v nepokoršini, kakor so bili ajdje pred njimi. Nerazumljiva modrost in ljubezen Božja, po kteri je zravnana vsa zveličavna naprava! 1. Rečem tedej: Je li Bog svoje ljudstvo zavergel ? ') Tega ne ! Zakaj tudi jez sim Izraelec iz zaroda Abrahamoviga, iz rodti Benjaminoviga. 2. Bog tti zavergel svojiga ljudstva, za ktero je poprej vedil. * 1 2 ) Ali ne veste, kaj pra¬ vi pismo (v oddelku~) od Elija, kako de kliče Boga zoper Izra¬ elce ? 3 ) 3. Gospod! tvoje preroke so 23. Domen verst 19—21. je: Judje se tudi ne morejo izgovarjati s tem, de oznanovane besede niso razumeli; zakaj celo neverniki, kteri so bili v Božjih rečeh toliko nevedni, so spoznali glas sv. evangelija; kakor je že Mojzes prerokoval, de bo neumno ljudstvo kdaj Jude budilo k nevošljivosti; in Izaija je govoril, de se bo Bog razodel nevernikam, kteri ga popred niso vedili iskati. Ako Judje ne verujejo, tega ni vzrok, ker ne razumejo, temuč ker nočejo verovati, kakor je tudi že Izaija prerokoval. — Nevošljivost in jeza, ktera se v Judih budi zoper ajde zavoljo njih vernosti in sprejembe v Božje kraljestvo, je tako popisovana, kakor de bi bil Bog nje vzrok; to pa zato tako, ker je vse v Božji volji, ali naj ukazuje, ali pa naj dopuša. 1. to je: ali ga je celo in do konca zavergel? 2. Bog svojiga ljudstva ni zavergel, kolikor je popred vedil, de bo en del zmed njega precej v začetku, vsa množica ljudstva pa ob koncu časov iz prostiga nagiba sprejela gnado svete vere, in bo s tem zopet njegovo ljud¬ stvo. Vender ima tukaj apostelj, kakor se iz naslednjiga kaže, pred svojimi očmi tisto malo število, ktero je precej iz začetka verovalo. 3. Oddelek od Elija je del bukev kraljev, kjer so pisane zgodbe tega preroka. V času, ko je sv. Pavel pisal, sveto pismo še ni bilo razdeljeno v poglavja in verste; zatorej so se besede naznanovale le po osebah ali rečeh, od kterih je govorjenje na kterim koli mestu. Oddelek, kteriga apostelj tukaj meni, je Y 3. bukv. Kralj. p. 18. in 19, 57 List do Rimljanov 11. pomorili, tvoje altarje sopoderli, in jest sim ostal sam, in mi strežejo po življenji. 3. Kralj. 18. in 19. 4. Ali kaj mu reče Božji od¬ govor? Perhranil sim si sedem tavžent mož, 4 ) kteri niso ukla¬ njali kolen 5 ) pred Balam. 6 ) 5. Ravno tako so bili tudi v tem času ostanki oteli po iz- voljenji milosti. 7 ) 6. Ako pa iz milosti, tedej ne iz del;. sicer milost ni več milost. 8 ) 7. Kaj tedej? Cesar so Izra¬ elci iskali, tega niso dosegli; izvoljeni pa so dosegli; drugi so pa oslepljeni. 9 ) 8. Kakor je pisano: Bog jim je dal duha omamljenja, 10 ) oči, de ne vidijo, in ušesa, de ne slišijo do današnjiga dneva. 11 ) 9. In David pravi: Njih miza jim hodi v zadergo, in v vjetje, in v spotikljej, in v povračilo. 12 ) 10. Otemne naj njih oči, de ne bodo vidili; in njih herbet vedno perpoguj. 13 ) 11. Rečem tedej: Ali so se tako spotaknili, de so [za vse¬ lejj padli? Tega ne! Ampak po njih pregrešenji 14 ) je prišlo 4. to je, veliko množico. 5. Desiravno je veči del ljudstva odpadel od mene, jih je vender še veliko meni zvestih ostalo. 6. Bal je bil feniški bog, solnčna podoba. 7. to je, iz Božje proste milosti, in s pervoljenjem proste volje tistih, kteri so oteti. Glej zastran izvoljenja Božje milosti v zvezi s človekovo prostostjo zgorej 8, 28: 9, 11. i. d. 8. to je: rečem, po izvoljenji, ker se opravičenje deli brez vsiga poprešnjiga zasluženja iz čiste milosti, iz nezaslužene dobrote Božje. Ko reče „dcla u , apostelj meni vse dobre djanja, ktere so storjene pred opravičenjem, celo tiste, ktere so bližnja priprava k opravičenju, namreč vera, pokora, upanje, ljubezen; tiste so sicer potrebne, ker Bog v tem za človeka nič ne dela brez človeka samiga , pa ne dajejo nobene pravice do prihodnje gnade. Na pri¬ mero: ako revežu daš milošnjo, in on stegne svojo roko, je to stegovanje roke res potrebno za prejembo daru, pa'ne daje nobene pravice do daru, je brez zasluženja. l’a razloči tudi dela, ktere se opravljajo pred opravičenjem, od del, ktere se dopolnujejo po opravičenji. Te niso samo potrebne, ampak so tudi zaslužne, ker so storjene v prerojenim, Bogu dopadljivim stanu. 9. Tedej Izraelci kakor celo ljudstvo niso dosegli pravičnosti, ktero so le s svojimi deli hotli doseči; le del ljudstva, ki je veroval, je bil izvoljen, drugi so bili prepušeni svojimu oslepenju. 10. V greškim: „ duha zaspanosti a , to je, prepustil jih je takimu dušnima stanu, v kakoršnim je človek kakor od spanja omamljen. 11. Ta vcrsta je sostavljena iz Iz. 29, 10. in 5. Mojz. 29, 3. 4. Primeri Mat. 13, 14. Jan. 12, 40. Dj. apost. 28, 26. 12. Njih jedilo bodi njih pokončanje, to je, njih delež bodi poguba. 13. de bodo nosili breme nadlog, in de se njih pogled le na pozemeljsko obrača. Te besede so vzete iz Ps. 68, 23. 24., in nimajo v sebi vošil in želj se maševati, temuč le prerokovanje kaznovavne sodbe, ktera bo prišla nad Jude, kteri svojiga Mesija niso spoznali, ampak so ga celo umorili. Zatorej tudi niso ljubezni nasproti; zakaj ker Judje niso spoznali gnade Božjiga obiskovanja, jih mora, kakor vse terdovratne grešnike, zadeti kazen Božje pravice. 14. V greškim: „po njih padcu 11 , 58. 8r*< do Hinilianov if. zveličanje ajdam, de l)i bili spod¬ bujeni jih posnemati. 15 ) 12. Ako je njih pregrešenje bogastvo sveta, in njih pomanj¬ kanje bogastvo ajdov, koliko bolj bo njih polno število! 16 ) 13. Vam namreč ajdam re¬ čem: 17 ) Dokler sim jest apostelj ajdov, bom svoji službi čast de¬ lal; 14. de kako k posnemanju perkličem svoj narod, 18 ) in de nektere zmed njih zveličam. 15. Zakaj če je njih .odstop 19 ) sprava sveta; 20 ) kaj bo perstop druziga kakor oživljenje od mertvih ? 2 ‘) 16. Ako je pervina sveta, je tudi testo; in če je korenina sveta, so tudi veje. 22 ) 17. Če so bile nektere veje odlomljene, in si bil ti, ko si bil divja oljka, namesti njih vcepljen, in si se vdeležil olj— kine korenine in soka: 18. se nikar ne povzdiguj čez 15. Ali ima nevera Judov ta nasledek, de bo ljudstvo nepreneliama in za vselej zaverženo? Nikakor ne. Temuč Bog je dopustil njih greh, de je dal prilož¬ nost k sprejetju nevernikov, ne pa de bi bilo vse ljudstvo za vselej zaver¬ ženo. Marveč naj se Judje po gnadah, ktere bodo vidili nad ajdi, obudijo in vnamejo, in poslednjič skupama v Božjo cerkev stopijo (v. 25. 2(5. Krizost., Teodor., Ambrož). 16. Apostelj naveže še bolj tehtno upanje, namreč, de bo zadnja sprejemba Judov v cerkev in v milost Božjo, ktere pričakujemo, svetu še več blagra prinesla. Že pomanjšanje Judov, po kteriin je le majhen del ljudstva v cerkev prišel, je bilo ajdam v zveličanje; koliko več je ajdam od tod pričakovati, kadar bo vse ljudstvo popolnama sprejeto in usmiljenja vdeleženo? V greškim: „ A ko je njih padec bogastvo sveta “ i. t. d. 17. Verste 13. 14. in 15. se navezujejo na misel 11. verste , de bi se namreč nad milostjo, ktero so ajdje prejeli, tudi Judje mogli spodbuditi k iskanju zve¬ ličanja. Apostelj hoče nekakošno reči: Kar tiče uno spodbudovanje, rečem vam ajdam: Ravno za tega voljo, ker bi se Judje po ajdih mogli obuditi k pristopu v cerkev, si jez toliko prizadevam med vami (v. 13.); po gnadah, ktere se kažejo nad vami, bi svoje rojake rad spodbudil in osrečil (V. 14.), kar je grozno imenitno, ker spreobernjenje Judov bo tudi spreobernjenje vsiga sveta (v. 15.). 18. namreč Jude. 19. V greškim: v njih zaver žen je a . 20. ako je njih zguba za cerkev imela pridobek ajdovskiga sveta za seboj (v. 11.). 21. kaj zamore njih polni perstop druziga v nasledek imeti, kakor vstajenje mertvih (Krizost., Teodor., Anzelm)? Apostelj s tem uči, de za vesoljnim spreobernjenjem Judov pride konec sveta in vstajenje mertvih. 22. Dokazovanje, de so ajdje Judam spred postavljeni, in de celo v to perpo- morejo, Jude k pristopu v cerkev pervabiti, bi bilo utegnilo ajde v napuh in prevzetnost napeljati. De bi apostelj to odvernil, in jih k ponižnosti nagnil, tedaj ajde opomni, de bi sami utegnili ravno tako zaverženi biti, ako ne verujejo, zlasti, ker niso natorne, ampak le vcepljene veje (v. 17—24.). Pomen zgornje verste je tedaj: Kakor se celi kup sadu ali cela reč testa Bogu posveti, kadar se nekaj tega kakor pervina Bogu daruje (4. Mojz. 15, 17—21.), ali kakor se veje za svete štejejo, kadar je korenina za sveto vzeta: tako je očitno mogoče, de bodo tudi Judje svoje očete, očake in pre- 59 liist do Rimljanov II. veje. Ako se pa povzdiguješ, (pomisli) de ne nosiš ti' ko¬ renine, ampak korenina tebe. 23 ) 19. Porečeš tedej: Odlomljene so bile veje, de bi bil jest vcepljen. 20. Prav! zavoljo nevere so bile odlomljene. Ti pa po veri stojiš; 24 ) ne bodi prevzeten, te- muč boj se! 21. Zakaj če Bog nalomim vejam ni zanesel, bi morebiti tudi tebi ne zanesel. 2. Pet. 2, 4. 5. 22. Poglej tedej dobrotljivost in ojstrost Božjo; ojstrost sicer proti njim, kteri so padli; proti tebi pa dobrotljivost Božjo, ako ostaneš v dobroti, 25 ) sicer boš tudi ti odsekan, jan. 15, 2. 23. Ali tudi uni, ako ne osta¬ nejo v neveri, bodo vcepljeni; zakaj Bog je mogočen, jih spet vcepiti. 24. Zakaj ako si ti odsekan bil z oljke, ki je po natori div¬ ja, 26 ) in si bil natori nasproti vcepljen v dobro oljko: koliko bolj bodo oni, ki so po natori, vcepljeni v svojo oljko. 25. Nočem namreč, bratje! de bi vam bila neznana ta skriv¬ nost, 2 ') fde ne bote sami sebe modrih šteli), 28 ) de je slepota 29 ) na en del Izraelcov prišla, dokler polno število ajdov noter ne pride ; 30 ) 26. in tako bodo vsi Izraelci zveličani, kakor je pisano: Pri¬ šel bo iz Siona, kteri bo rešil, in odvernil hudobijo od Jakopa. 31 ) Iz. 59, 20. 21. 27. In to je moja zaveza z njimi, ko jim odvzamem njih grehe. 32 ) 28. Po evangelii so sicer so- roke, v vernim življenji posnemali, in zatorej se morejo v takošnim oziru tudi z njimi vred za svete šteti (Krizost.). Za voljo tega se ajdje ne smete pre¬ vzemati, ako nekteri Judje doslej še niso šli v cerkev; sej zamorejo po¬ znejše vanjo stopiti. 23. Pomen verst 17. in 18. je: Ako so nekteri Judje odpadli, in ste ajdje, ki niste zmed izvoljeniga ljudstva, sprejeti bili v zveličanje, ktero se izhaja iz Judov, in vdeleženi vsih njegovih gnad: se za voljo tega nikar ne povzdi¬ gujte čez Jude. Ako vas pa taka skušnjava obhaja, pomislite, de so vaša podlaga Judje, namreč perva keršanska srenja, zbrana iz Judov, kteri so očakam in prerokam enaki Kristusa spoznali. 24. zamoreš tedaj zopet odlomljen biti zavoljo nevere. 25. Kar se zgorej (jv. 20.) imenuje „vcra“, to je tukaj n dobrota “, ker mora vera živa bili po dobrih delih, de človeka opraviči in v pravičnosti ohrani. 26. to je, ako si bil vzet iz ajdovslva; podoba je posneta od vej,- ktere se od¬ sekajo, de se vcepijo na druge drevesa. 27. Doslej je apostelj govoril le od mogočosti, de bi kdaj vsi Judje prišli v cerkev; zdaj pa dokazuje, de se bo to v resnici zgodilo. 28. v misli, de ste vi sami izvoljeni. 29. V greškim: „oterpnost 11 . 30. dokler v cerkev ne pride polno število ajdov, ktero je Bog namenil. Pri¬ meri Luk. 21, 24. Jan. 10.- 16. (Avgust.). 31. Ta versta je vzeta iz Iz. 59, 20., pa po stari greški prestavi. Permeri 5. Mojz. 4, 30. razi. 5. Iz. 1, 27. razi. 38. 32. In to (ta vesoljna sprejemba) je moja obljuba do Judov, ktera bo nasto¬ pila, kadar odvzamem njih grehe od njih. Besede so vzete iz Iz. 27, 9, t kjer so razložene po vsi zvezi, 60 Lisi do Rimljanov 11. vražniki zavoljo vas; po izvoljenji pa preljubi zavoljo očakov. 33 ) 29. Zakaj brez kesanja so da¬ rovi in poklic Božji. 34 ) 30. Kakor namreč enkrat tudi vi niste v Boga verovali, 35 ) zdaj pa ste usmiljenje dosegli zavoljo njih neverp: 31. tako' tudi oni zdaj niso verovali v vaše usmiljenje, 36 ) de tudi oni usmiljenje dosežejo. 37 ) 32. Zakaj Bog je vse v ne¬ vero zaklenil, de se vsili usmili. 38 ) 33. O globočina bogastva, mo¬ drosti in znanja Božjiga! Kako nerazumljive so njegove sodbe in neizvedljive njegove pota! 39 ) 34. Zakaj kdo je spoznal mi¬ sel Gospodovo, ali kdo je bil njegov svetovavec? Modr. 9, 13. Iz. 40, 13: 1. Kor. 2, 16. 35. Ali kdo mu je pred kaj dal, de bi se mu povernilo? 40 ) 36. Zakaj iz njega, in po njem, in v njem 41 ) je vse; 42 ) njemu bodi slava vekomaj. Amen. 33. Judje se sicer zdaj še ustavljajo sv. evangeliju, de bote ajdje rešeni (v. 11.), in so po takim sovražniki Božji. Ker so pa po obljubah, ktere so bile oča- kam in prerekam storjene, izvoljeni v Božje ljudstvo, jih vender Bog ljubi zavoljo te izvolitve, ktera bo kdaj v polni resnici nastopila (Ambrož, Origen, Avguštin). 34. to je, Božje prerokovanja zastran poklica Izraelcov v keršanstvo se bodo gotovo spolnile, Božji sklepi so nespremenljivi. 35. ali, niste bili Bogu pokorni. 36. Glej v. 11. 37. de bodo po vašim zgledu spodbujeni, se k keršanstvu spreoberniti. 38. Bog je dopustil, de so vsi, Judje in ajdje, padli v nevero in nepokoršino, de je po tem vsim milost skazal, in de vsakteri svoje opravičenje le Božji milosti, ne pa svojimu zasluženju perlastuje. Bog je greh dopustil, pa ga je v svoji vsigamogočuosti obernil k dobrimu. Silna je visokost te neizmer¬ ljive resnice, poleg ktere je Bog, on neskončno sveti, greh dopustil, de je pokazal svoje vsigamogočno usmiljenje nad njimi, ktcri se mu verno bližajo. Visokost ali globokost te resnice aposteljna tako močno povzdigne , de ves navdihnjen moli in občuduje nerazumljive Božje sklepe. Vreden sklep raz¬ kladanja tako lepih Božjih resnic! „ 39. O neskončna modrost Božja, ktera zamore še celo hudo k dobrimu oberniti! O nerazumljive sodbe Božje, po kterih so bili Judje in ajdje nekaj časa pušeni v slepoti in oterpnosti, de so bili ti po unih peljani k zveličanju ! (Glej popreš- nje razlage). O neizvedljive pota Božje, po kterih on iše vse rešiti; kdo bi si bil kdaj zamogel kaj taciga misliti ? 40. Kdo je pred svojim opravičenjem storil kaj, kar bi bilo zaslužilo to opra¬ vičenje? Ali je naše opravičenje mar dolžno povračilo za storjene dela, ali ni veliko več prosti dar Božje milosti ? Tukaj zopet dobro razloči vero in dela pred opravičenjem od vere in del po opravičenji. Une so le priprav¬ ljanje, in niso zaslužne; te pa so zaslužne, ako se opravljajo z gnado Božjo, ker se z njimi pcrdobiva daljno opravičevanje, posvečevanje in poslednjič večno zveličanje. 41. po greškim: „za njega 42. Zakaj on je samosvojni Gospod svojih stvari ; vse stvari so od njega , ker jih je stvaril; po njem, ker jih ohranuje (Dj. apost. 17, 25. 28. Zgorej 1, 20.); v njem ali za njega, ker so vse namenjene v njegovo poveličevanje. List do Rimljanov 12. 61 XII. Poglavje. Začetek drugiga razdelka tega lista, v kterim je govorjenje od pobožniga djanja, ktero se mora z vero družiti. Splošno opominjevanje k pobožniniu življenju. Posebne opominjevanja k pohlevnosti in ponižnosti v oziru na darove in opra¬ vila. Razne opominjevanja k keršanskimu duhu v oziru na ljubezen do bliž- njiga, gorečnost, poterpežljivost, dobrotljivost do bratov, ljubezen do sovražnikov. 1. Prosim vas tedej,') bratje! per usmiljenji Božjim, 1 2 ) de dajte svoje telesa v živ, svet in Bogu dopadljiv dar, de bo vaša služba po pameti. 3 ) 2. In ne ravnajte se po tem svetu, 4 ) temuč ponovite sespo- novljenjem svojiga duha, 5 ) de prei¬ skujete, kaj je dobra, dopadljiva in popolna volja Božja. 6 ) 3. Zakaj po gnadi, ki mi je dana, 7 ) rečem vsim, kteri so med vami: Nikar bolj modrovati, ka¬ kor se spodobi modrovati, am¬ pak modrovati, kar je prav, 8 ) kakor je Bog slehernima podelil mero vere. 9 * ) 4. Zakaj kakor imamo v enim telesu veliko udov, vsi udje pa nimajo ravno tistiga opravila; 1. Ker vam je Bog skazal toliko usmiljenja, ko vas je kakor verne sprejel v svojo cerkev (Zgorej 11, 20.). 2. prosim in zarotim vas pri milosti, ktero ste dosegli, in ktera mora za vas biti nar močnejši nagib k pobožnosti. 3. Judje so mogli po šegah svoje postave darovati meso žival, jagnjet in juucov, in to so dostikrat opravljali tako brez uma in iz gole vnanje navade, de ni bilo vredno imena „ Božje služite 11 . Kristjani pa morajo namesti teh mertvih darov zamorjevati svoje lastno meso v pokori, in sami sebe darovati, kakor živo, Bogu prijetno daritev; to bo po tem služba Božja po pameti. Keršanska razumnost to daritev lastniga zamorjevanja tako opravlja, de telo sicer daje v klavšino, pa se derži v pravi meri, in klavšino še živo puša. 4. Ne ravnajte svojiga življenja po misli zgolj počutnih posvetnjakov, temuč dajte, de bo gnada prerojenja (Jan. 3 , 3.) v vas delala; odložite stariga duha, stariga človeka, in vzemite v se duha Jezusa Kristusa, njega noviga človeka. 5. de v vsakterih zadevah vprašate svojo vest. 6. V greškim: „kaj je volja Božja, kaj je dobro, dopadljivo in popolno 11 . 7. po svojim apostoljskim poklicu. 8. Sv. Pavel pred vsim drugim priporoča ponižnost, ktera je vsakimu po¬ trebna. Kdor je višji, je potrebuje, de se obvaruje strupa častilakomnosti; kdor je nižji, je potrebuje ravno tako, de mu pomaga težo zaničevanja in poniževanja prenašati. 9. Vsakteri naj se derži v mejah pohlevnosti po meri svoje vere. Beseda „rera 11 stoji tukaj, namesti n darov vere 11 , namreč namesti tistih duhovnih darov, kteri so se vernikam v tistim pervim času delili o prejemanji svetiga Buha (Dj. ap. 2, 4.), in od kterih apostelj v naslednjih verstah nektere imenuje, kakor dar prerokovanja, nauka, cerkvene službe. Tukaj tedaj ni rečeno: pohlevnost bodi manjši, kadar je vera močneji, ampak pomen je: Vsakteri naj se pohlevno derži v mejah daru ali poklica, kteri mu je po¬ deljen. Kdor je poklican v prerokovanje, ostani v tem in se ne polastuj 62 List do Rimljanov 12. 5. tako nas je veliko eno telo v Ki •istusu, slehern pa smo eden druziga udje. l0 ) 6. Imamo pa * 11 ) po gnadi, ktera nam je dana, razne da¬ rove: ali prerokovanje po meri vere; 12 ) 7. ali službo v služenji; ali kdor uci, v podučevanji; 8. kdor opominja . v opomi¬ njanji; kdor podeluje, v pripro- stosti; 13 ) kdor je čez druge po¬ stavljen, v skerbi; 14 ) kdor u- smiljenje skazuje, v veselji. 15 ) 9. Ljubezen bodi brez liinav- šine; sovražite hudo, deržite se dobriga. 16 ) Am. 5, 15. 10. Z bratovsko ljubeznijo 17 ) se med seboj ljubite; s poslo¬ vanjem si pridite med seboj na¬ proti. 18 ) 11. Ne bodite leni v skerbi; 19 ) bodite goreči v duhu; 20 ) služite Gospodu; 12. v upanji bodite veseli; 21 ) v nadlogi poterpežljivi; v molitvi stanovitni; 22 ) 13. v potrebah svetim 23 ) po- delujte; ptuje radi sprejemajte. 14. Dobro jim vošite, kteri cerkvene službe; kdor je vzet v cerkveno službo, se ne sili v dar preroko¬ vanja, i. t. d. (Krizost., Teodor., Origen, Ambrož). 10. Z udi kcršanske cerkve je kakor z udi telesa; kakor ima vsak telesni ud svoje opravilo, tako ima vsak kristjan svoj posebni poklic. Apostelj se v tem ozira na visoko misel, ktero bolj obilno razteguje v drugih listih (1. Kor. 12, 12 — 30. Efež. 4, 25: 5, 30.), de namreč vse novo človeštvo je eno telo s Kristusam, kjer je Kristus glava, posamezni odrešeni ali prerojeni pa so posamezni udje. 11. s to besedo začne apostelj razlagati posamezne darove. 12. to je: Ko je podeljen dar, s čeznatorno navdihnjeno besedo prihodnje pre¬ rokovati, učiti, ali opominjevati, naj se to godi le po večji ali manjši meri znanja, ktero je od zgorej dano. Z besedo „rera“ je tukaj, kakor 1. Kor. 12, 9. zaznamovano le višji razsvetljenje ali znanje, ne pa verski nauk, kte- riga mora vsak kristjan vediti. 13. Priprosto serce ne modruje na mnogo strani, temuč ima le edini namen, namreč Bogu dopasti (^Anzelm); nepriprosto serce pa se obrača po mnogo¬ terih rečeh, in ima tudi vsaktere namene pri svojim dajanji. 14. s pridno delavnostjo. Čez druge postavljen biti je čast in teža; kdor le misli na težo, on bo tudi prav skerben. 15. z veselo pripravnostjo; zakaj močno budivna misel je ta, de je človek ka¬ kor orodje v roči nebeškiga Očeta, kteri hoče po ti poti pomagati svojim otrokam. 16. Keršanska ljubezen se le dobriga derži, in sovraži hudo tudi nad tistimi, ktere ljubi; ona pa ne pregleduje njih pregreškov in strast, temuč iše z vsimi pomočki jih od hudiga očistiti. 17. zakaj vsi verni ste si bratje v Kristusu. 18. Ljubezen se opera na spoštovanje. V vsakteriin človeku, tudi v grešniku, spoštuj podobo Božjo, ktero spet poravnat je Kristus prišel. 19. v skerbi za vse dobro, za razširjanje Božjiga kraljestva. 20. imejte goreče želje, po duhu živeti. 21. veseli v upanji večnih dobrot. 22. molitev polajša nadloge. 23. to je, svojim keršanskirn bratam. 63 List do Rimljauov 12. 13. vas preganjajo, blagoslovite in nikar ne kolnite. Mat. 5, 44. 15. Veselite se z veselimi j jo¬ kajte z jokajočimi. 24 ) 16. Bodite ene misli med se¬ boj; 25 ) nikar si visokih reči ne domišljujte , 26 ) ampak nizkih se deržite. 27 ) Ne bodite sami per sebi modri. 28 ) 17. Nikomur ne vračujte hu- diga s hudim; perzadevajte si za dobro, ne le pred Bogam, ampak tudi pred vsimi ljudmi. 29 ) 18. Ako je mogoče, kolikor je per vas, imejte mir z vsimi ljud¬ mi. 30 ) 19. Ne delajte si sami pravice, preljubi! ampak dajte prostor jezi (Božji ). 3 ') Zakaj pisano je: Meni gre maševanje; jest bom povernil, reče Gospod. 5. Moj/.. 32, 35. 20. Temuč ako je tvoj so¬ vražnik lačen, daj mu jesti; ako je žejin, daj mu piti. Zakaj če to storiš, mu boš žerjavco na glavo nosil. 32 ) 21. Ne daj se hudimu prema¬ gati , temuč premagaj hudo z dobrim. 33 ) XIII. Poglavje. Viši oblasti se mora pokoršina skazovati, ker je od Boga postavljena. Dobrim gosposka ni v strah, pač pa je hudobnim. Tudi zapovedani davki se morajo opravljati, in sploh se mora vsakterimu dajati, kar mu gre. Vsakterimu smo dolžni ljubezen, ljubezen pa je obsežek vsih čednost. Ker je luč vere posve¬ tila, je treba vstati iz spanja in noči greha, in obleči Gospoda Jezusa Kristusa. 1. Vsak človek bodi viši o- sti od drugod, kakor od Boga; blasti podložen; ni namreč obla- ktere pa so, so od Boga po- 24. Keršanska ljubezen ima ta čudovitni sad, de človek vse dobro in vse hudo, kar bližnjiga zadeva, čuti z njim vred. 25. zlasti, kar tiče mir in spravo. 26. ne hrepenite po posvetni sreči, po posvetni časti. 27. V greškim: „/f nizkim se ponižujte 11 ; to je, ne odtegujte se nižjim služ¬ bam, opravilam , zavezam, kadar je bratam v prid. 28. Prevzetni se zanaša na svojo modrost in previdnost; ponižni prevdarja svojo menitev po znanji družili, zlasti po tem, de jo pennerja z natikam sv. evan¬ gelija. 29. Živite tako, de vaše življenje ne bo samo brez graje pred Dogam, ampak tudi brez spotike pred ljudmi, celo pred sovražniki. V greškim je samo: „Perzadevajte si za dobro pred vsimi ljudmi “. 30. Ni samo per nas, ali imamo mir z vsimi ljudmi; tode od svoje strani si moramo prizadevati, de nič ne storimo, kar bi utegnilo mir razdreti ali de vse poskušamo, kar ga zamore spet poravnati. 31. Prepustite vse maševanje Bogu (Krizost.). Kdor se hoče sam maševati, daje na znanje, de se noče, zanašati na pravico Božjo. 32. s tem boš storil, de bo sovražnika^ sram, in de ga bo bolelo; in tedaj ga boš pripravil na drugo misel (Avgust., Hieron.). Primeri Prip. 25, 21. 33. Človek se da hudimu premagati, kadar nima toliko moči, de bi prenesel nadlegovanje sovražnikov; močan je tisti, kteri hudobii sovražnikov dobrote nasproti stavi, in si jih s tem v prijatle pridobiva. 64 List do Rimljanov 13. stavljene. 1 ) Modr. 6, 4: 1. Pet. 2, 13. 14. 2. Kteri se tedej oblasti u- stavlja, se Božji volji ustavlja. Kteri se pa ustavljajo, sami sebi pogubljenje nakopavajo. 3. Zakaj 2 } oblastniki niso k strahu dobriga, ampak liudiga dela. 3 } Hočeš pa, de bi se ob¬ lasti ne bal? Stori dobro, in boš imel hvalo od nje. 4. Zakaj Božja služabnica je tebi k dobrimu. Ako pa hudo delaš, se boj; ne no'si namreč zastonj meča. 4 5 ) Zakaj Božja služabnica je, maševavka k stra¬ hovanju tistiga, kteri hudo dela. 3 ) 5. Zatorej morate podložni biti, ne samo zavoljo strahovanja, ampak tudi -zavoljo vesti. 6 ) 6. Zato tudi namreč davke dajete; 7 ) zakaj Božji služabniki so, 8 ) in ravno to je njih služba. 9 ) 7. Dajte tedej vsakimu, kar 1. Judje so bili tisti čas zlo nagnjeni k puntu ; ker so bili namreč izvoljeno Božje ljudstvo, se jim je zdelo silno zoperno, de so mogli pokorni biti ne- verski gosposki, Rimljanam. Večkrat so tedaj poskušali ta jarm s sebe otre¬ sti, in ne davno pred pisanjem tega lista, v dneh casarja Klavdija, so bili za tega voljo iz Rima izgnani. Ue bi se taka misel ne razširila tudi med kristjani, se je potrebno zdelo aposteljnu, pokoršino do viši gosposke posebno terdo priporočati. On uči v zgornjih besedah, de viši oblast sploh je sama na sebi od Boga postavljena, de pa tudi posebej vsaka gosposka, ktera je enkrat v oblasti, ima to oblast od Boga, in de ji mora vsakdo podložen bili. Iz te resnice je jasno, de tudi takrat, kadar obstoječa gosposka napak obrača svoje pravice, in po kakošni poti zatera svoje podložnike, pravi kristjan ne jemlje meča zoper njo , temuč v spolnovanji svojih dolžnost ostane podložen in poterpcžljiv, ter vse Bogu izročuje v prepričanji, de ima Bog v svoji neskončni vsigamogočnosti dosti pomočkov in potov, drugačen stan napeljati, ako je njegova volja. Molitve in solze so orožje svete cerkve, pravi sv. Avguštin, ki je z aposteljnam enacih misel. 2. V 1. versti jc bil dan pervi vzrok, zakaj de se mora gosposki pokoršina skazovati, ker je namreč od Boga postavljena; tukaj pa je naznanjen drugi vzrok, vzet iz lastnost gosposkine službe. Namen gosposke je namreč, po- četke hudiga zavlačevati; dobrim tedaj se ni treba bati. 3. Vsaktera, tudi nar malovredniši gosposka mora imeti namen, hudo zate- rati in k dobrimu pripomoči, bodi si , de kterikrat tudi nasprotno ravna; sicer bi gosposka ne bila gosposka. Dobri kristjan sme tedaj varstvo sploh od nje pričakovati; posamezne sile, kterim se ne more uganiti, toliko bolj prenaša s poterpljenjem, ker ve, de ravno poterpljenje v nadlogah mu pomaga k tistim dobrotam, po kterih se obračajo vse njegove misli in želje. 4. meča pravice , znamnja oblasti čez življenje in smert. 5. l’a, ko bi gosposka kterikrat zapovedovala kaj hudiga, ali prepovedovala kaj dobriga, kar je Božja zapoved: kaj je takrat storiti? Takrat mora kristjan Bogu bolj pokoren biti, kakor pa ljudem; ne sme uniga hudiga delati, pa tudi ne tega dobriga opušati. - I*a tudi vzdigovati se zoper gosposko ni dopušeno; za kristjana ostaja tudi tukaj le ta postava, vse preterpeti, kar bi težavniga iz spolnovanja dolžnost utegnilo izhajati. 6. ker je dolžnost, ktero je Bog naložil. Glej Prip. 24, 21. razi. 14. 7. ravno zavoljo dolžnosti po vesti. 8. kteri opravljajo viši oblast, cesar ali poglavar, in njegovi služabniki. 9. njih služba je, oblast opravljati v imenu Božjim, in vse ravnati, kar zamore List do Rimljanov 13. ste dolžni: davek, komur C9 re J davek ; dac, komur dac ; strah, ko¬ mur strah ; čast, komur čast. 8. Nikomur ne bodite nič dolž¬ ni, razun tega, de se med se¬ boj ljubite; 10 ) zakaj kdor bližnji— ga ljubi, je postavo dopolnil. * 11 ) 9. Zakaj to: Ne prešeštvaj, ne ubijaj, ne kradi, ne govori kriviga pričevanja, ne poželi, in če je kaka druga zapoved, je v teh besedah zapopadena: Ljubi svojiga bližnjiga, kakor sam se¬ be. 12 ) 2. Mojz. 20, 14: 5. Mojz. 5, 18. Mat. 22, 39. Mark. 12, 31. Luk. 10, 25 — 28. Gal. 5, 14. Jak. 2, 8. 10. Ljubezen do bližnjiga ne dela hudiga. Spolnjenje postave tedej je ljubezen. 13 ) 11. In to (j toliko bolj 3, ker vemo čas, de je že ura, de od spanja vstanemo. Zakaj zdaj je naše zveličanje bliže, kakor ta¬ krat, ko smo verni postali. 14 ) biti pomoček za njih namen; zatorej imajo tudi pravico, davke ukazovati, ker se namen pozemeljske deržave ne more dosegati brez denarnih stroškov. 10. Nikomur nič ne ostajajte dolžni, kakor le samo bratovsko ljubezen, ktera vsaki čas in v vsakterih zadevah kaj hoče od vas; z njenim spolnovanjem ne pridete do konca. Prav lepo pravi 1'eodoret: Spolnovanje množi tirjanje, ker spolnovanje dela ljubezen še bolj gorko. 11. Zakaj de smo vsim in vselej dolžni ljubezen, je ta vzrok, ker le tisti, kteri ljubi, spolnuje vse zapovedi, kar je naša vedna naloga. 12. zakaj, kdor v resnici bližnjiga ljubi, kako mu je v stanu kaj žaliga storiti? Prava ljubezen do bližnjiga pa stoji sama na ljubezni do Boga. Glej Mat. 22, 39. 13. Postava se po ljubezni spolnuje tudi v drugim oziru, kteriga pa tukaj apo- steljnova misel ne obsega. Ljubezen je namreč, ki človeka prav za prav oprosti, in per spolnovanji čednost vse težavnosti premaga. Zakaj kdor ljubi, mu je vse lahko; kdor pa ne ljubi, tudi sicer per svoji dobri volji nič ne opravi, ali pa vse le prav nepopolnama. De se keršanske hiše, srenje, mesta in dežele ohranijo v redu, prav za prav ni potreba druge postave, razun postave ljubezni, samo de bi jo vsak in vselej prav premišljeval v svojim sercu, in po nji zvesto delal. 14. Za to ljubezen si moramo toliko bolj prizadevati, ker v sedanjim času gnade, ki se nam daje v keršanstvu, moramo spoznati, de je prišla ura, de se v novo življenje zbudimo po resničnim poboljšanji in spreobernjenji svojiga duha in djanja. Zakaj zdaj, ko smo kristjani, nam je odrešenje bliže, kakor pa tisti čas, ko smo bili še nespreobernjeni Judje in ajdje, in ko smo bili še le začeli verovati. Apostelj tukaj govori od časa gnade, ktero si mora kristjan v zveličanje obračati, dokler živi, kakor 2. Kor. 6, 2. (Tomaž Akv.); ali pa se tudi ozira na prihodnje zveličanje, ktero nam je toliko bliže, kolikor več časa je preteklo od našiga življenja (Krizost.). — Drugi razlagavei mislijo na čas poslednje sodbe, na čas druziga prihoda Kristusoviga, in tako dajejo pomen: In za to ljubezen si moramo toliko bolj prizadevati, ker je že tukaj ura Kristusoviga prihoda k sodbi, kakor iz znamenj časa spoznamo; tedaj moramo iz grešniga spanja vstati, de bomo pravični najdeni. Zakaj zdaj, ko je prihod Gospodov blizo, je naše rešenje iz sodbe in naše zveličanje bliže, kakor tisti čas, ko smo bili v cerkev Kristusovo sprejeti po veri in kerstu. Pa de tukaj apostelj ni hotel opominjati na drugi prihod Gospodov, je očitno iz 2. Tes. 2, 2., kjer jasno izrekuje svoje prepričanje, de čas Gospodoviga prihoda še ni blizo. — Sv. Pavel stavi besedo „od spanja vstati “ ; zakaj _ ' 66 List do Rimljanov 13. 14. 12. Noč je prešla, dan pa se je perbližal. I5 ) Verzimo tedej od sebe dela teme, in oblecimo orožje svetlobe. 16 ) 13. Kakor po dnevu pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pi¬ janosti , ne v nečistosti in ne¬ sramnosti, ne v kregu in nevoš- Ijivosti j 14. temuč oblecite Gospoda Jezusa Kristusa, 17 ) in ne stre- zite mesu v poželenji. 18 ) Gal. 5, 16: 1. Petr. 2, 11. XIV. Poglavje. Nekteri štejejo za potrebno, se kterih reči za vžitek telesa zderžati, ali ktere posebne navade obhajati; drugi pa sodijo, in sicer po pravici, de to ni zapo¬ vedano. Tl naj z unimi poterpežljivo ravnajo, in jih ne zaničujejo; uni pa naj tudi teh ne obsojajo in ne grajajo. Vsakteri naj dela po svojini prepričanji; v tem ne bo grešil, ako se pri svojih delih obrača na Kristusa, čigar popolna lastina je človek in kteri ga bo tudi sodil. Zavoljo tega naj vsi bodo poter- pežljivi in mirni med seboj. Kteri mislijo, de se takih nezapovedanih reči smejo zderžati, imajo sicer prav; de pa odvernejo pohujšanje, in ohranijo mir, je bolj prav, se ravnati po drugih. Pred Bogam samim zamore vsak delati po svojim prepričanji, ktero mora sploh biti vodilo našiga djanja. 1. Slabiga v veri pa spre¬ jemajte, brez prepira zavoljo me- uitev. ‘) življenje mnogoterih ljudi je podobno spanju, ker svojo dušo topijo v prazne in nečimerne sanje, iz kterih jih bo smert le prepozno zbudila, ter jim neči- mernost sedanjih reči odkrila. 15. Noč nevere in greha je bila pred in je prešla; dan milosti, pravičnosti in zveličanja je prišel in nam sveti; odverzimo tedaj dela teme, zmoto in greh, in hodimo v duhu Kristusovim (Ciprijan, Avgušt., Teodoret). Dan zveli¬ čanja nam zdaj sveti, kristjani smo. 16. Orožje svetlobe za vojsko zoper temo, zoper sovražnike našiga zveličanja, zoper svet, meso in satana. To orožje je: vera, resnica, pobožnost, kakor apostelj dalje razklada El'ež. 6, 11. i. d. 17. To je podoba popolniga zedinjenja s Kristusam ([Gal. 3, 27. Efez. 4, 24.). Predelajte se v Kristusu Jezusu, vzemite njegove misli, njegoviga duha, v se, in posnemajte njegove dela, de kakor v podobi znotrej in zunaj njega nad seboj kažete (Bazili). 18. Ne strezite svojimu telesu z nezmernostjo in mehkužnostjo, de se v njem ne vnamejo hude želje in strasti. — Spomina vredne za vsakiga kristjana ste versti 13. in 14., ker ste nagnile k spreobernjenju veliciga cerkveniga očeta sv. Avguština. Kaj čutiš ti, kristjan, kadar jih bereš ? 1. Ako je kteri kristjan boječ, in ne ve tega, kar je v keršanski postavi za¬ povedano, prav razločiti od tistiga, kar je prosto pušeno, in tedaj tudi, kar je prosto pušeno, za potrebno šteje, takiga tako sprejemajte, de z njim po- terpljenje imate, in njegovih misel ne zaničujete in ne grajate. Aposteljna je na to reč, pred ko ne, peljala beseda, v koncu prešnjiga poglavja po¬ stavljena, zastran strežbe telesa. Ker so bili nekteri preboječi za to stran, List do Rimljanov 14. 2. Nekteri namreč misli, de sme vse jesti; kdor je pa slab, naj zeliša je. * 2 ) 3. On, kteri je, 3 ) naj ne za¬ ničuje njega, kteri ne je; 4 5 ) in kteri ne je, naj ne sodi njega, kteri je; 3 ) zakaj Bog gaje spre¬ jel. 6 ) 4. Kdo si ti, kteri sodiš ptu- jiga hlapca? Svojimu Gospodu stoji ali pade; stal pa bode; Bogu je namreč mogoče storiti, de stoji. 7 ) 5. Nekteri dela razloček med dnevam in dnevam, nekterimu so pa vsi dnevi enaki; slehern de¬ laj po svojim prepričanji. 8 ) 6. Kdor čisla dan, ga za- jih je hotel posvariti zavoljo pomot v obsojevanji drugih. Taki boječi so bili, kakor vse kaže, posebno marsikteri kristjani zmed Judov; niso se namreč mogli ločiti od navad, ktere so še v judovstvu za svete in zapovedane šteli. Vender tisti niso bili iz verste unih hudobnih ju¬ dovskih kristjanov, kteri so menili, de so vse ali saj nektere šege Mojze¬ sove postave neogibljivo potrebne k zveličanju (Dj. ap. 15, 1.). Zatorej tudi apostelj z njimi mehko ravna in terpi njih neškodljive menitve. Iz vsiga po¬ glavja se tudi sedanji kristjani zamorejo učiti, de ne sme biti nobeniga si¬ ljenja v rečeh, ki so na prosto dane, in de se ne smejo brez ljubezni ob- sojevati med seboj, ako se eni derže tacih reči, eni pa ne. 2. Eden misli, de sme jesti vse, kar je bilo prepovedano v judovstvu; eden pa bolj boječ, se zderži vsiga mesa, in je le zeliša. V Mojzesovi postavi so bile prepovedane nektere jedi (3. Mojz. p. 3: 5. Mojz. p. 14.) in zlasti vži- tek mesa, malikam darovaniga. Pozneji Judje, kadar so stanovali v ajdov¬ skih mestih, in niso klali sami, so se zderževali vsiga mesa, ki se je pro¬ dajalo na semnji, de bi ne bili kupili mesa, ki je bilo malikam darovano, ali pa sicer po judovskih postavah prepovedano. Kadar so taki Judje v ker- šanstvo prestopili, so bolj boječi zmed njih pri ti navadi ostali. Pomni, de tukaj ni govorjenja od zderževanja, ktero zapoveduje Kristus sam, ali pa njegova cerkev, zakaj takošno ni na prosto dano (permeri Mat. 15, 11. razi. 8.); temuč apostelj le meni zderževanje, ki je zapovedano po judovski postavi. Ker je Kristus postavo povzdignil v večji popolnamost (Mat. 5, 17.), je tudi zderževanje zapovedano le po ti viši strani; v svoji čisti judovski po¬ dobi pa je ali celo nehalo, ali pa je na prosto dano. 3. jedi, ki so Judam prepovedane. 4. naj ga ne zaničuje kot boječiga. 5. naj ga ne sodi kot brezvestniga. 6. Bog je njega, kteri je, vzel v svojo cerkev, in mu ni druzih dolžnost na¬ ložil, razun keršanskih. 7. Apostelj govori tistimu, kteri ne je: Kako se prederzuješ soditi koga, ki ni tebi dolžan odgovora? Naj dela prav, ali naj greši, bo dajal odgovor le svo- jimu Gospodu (Bogu). On pa se ne bo pregrešil z jedjo, namreč s tem ne bo zapeljan, se v ajdovstvo povračevati; pa tudi ne bo grešil s prevzetnostjo ali z baharijo, ker je Bog zadosti mogočen, ga ohraniti s svojo gnado. l»o misli nekterih razlagavcov apostelj ne nagovarja samo teh, ki ne jedo ampak tudi une, ki jedo; do tistih je tedaj pomen: Kako se prederzuješ soditi koga? On bo dajal odgovor le svojimu Gospodu. On pa se ne bo pregrešil z zder- žanjem, in ne bo zapeljan, se v judovstvo povračevati; to je, on teh judov¬ skih zapoved ne bo štel za potrebne k zveličanju, ker je Bog zadosti mogo¬ čen ga ohraniti. 8. V tacih nebistevnih rečeh naj vsak dela po tem, kakor se mu boljše zdi; 5 * List do Rimljanov 14. 68 voljo Gospoda čisla; 9 ) in kdor je, zavoljo Gospoda je, ker Bo¬ gu hvalo daje; in kdor n e j e, za¬ voljo Gospoda ne je, in hvalo daje Bogu. 10 ) 7. Nihče namreč zmed nas sebi ne živi, in nihče sebi ne umerje. 8. Zakaj če živimo, Gospodu živimo; če umerjemo, Gospodu umerjemo. Ali tedej živimo ali umerjemo, smo Gospodovi. 1 *) 9. Zavoljo tega je namreč Kristus umeri in vstal, de čez mertve in žive gospoduje. 12 ) 10. Ti pa, kaj sodiš svojiga brata? 13 ) Ali ti, zakaj zaničuješ svojiga brata? Sej bomo vsi stali pred sodnjim štolam Kri¬ stusovim. 2. Kor. 5, 10. 11. Zakaj pisano je: Kakor res jest živim, pravi Gospod, meni se bo vsako koleno perpo- govalo, in vsak jezik bo hvalil Boga. 14 ) Iz. 45, 24. Fil. 2, 10. 12. Slehern tedej zmed nas bo zase odgovor dajal Bogu. 13. Torej ne sodimo več eden druziga; ampak veliko bolj to skle¬ nite, de ne hote nastavljali spo- tikljeja bratu, ali pohujšanja. 15 ) 14. Vem in sim prepričan v Gospodu Jezusu, 16 ) de nobena jed sama na sebi ni nečista; 17 ) le njemu je nečista, kteri meni, de je nečista. 1S ) v sercu pa mora vender imeti terdno prepričanje, de prav dela po vsaki strani. Govorjenje je od judovskih praznikov in postov (Kol. 2, 16.), ne pa od keršanskih; keršanski prazniki in posti niso take nebistevne reči, de bi jih kristjan smel opušati. 9. V greškim je še perstavljeno: „in kdor ne čisla dneva , ga zavoljo Gospoda ne čisla u . 10. Nobeden naj ne presojuje bližnjiga; zakaj vsakteri se pri takih nebistevnih rečeh v svojim djanji ozira na Gospoda, dela tako ali pa tako Gospodu za ljubo, in s tem posvečuje svoje djanje. 11. Apostelj hoče reči v zvezi s poprešnjim: To (v. 6.) je pravo ravnanje, de se v takih nebistevnih rečeh vse obrača na Boga, in po okolišinah vselej tako ravna, kakor kdo misli, de bo odgovor lahko dajal Gospodu; zakaj vsi smo prav Gospodovi, vse naše bitje mora biti njemu posvečeno. „ Življenje in smert“ pomeni tukaj vse bitje, vse djanje in nehanje človekovo. 12. zakaj ravno zato je Kristus prevzel svoje rešivno delo , de bi nas vse in popolnama dobil v svojo last, in de bi se mu vse človeštvo podverglo v živ¬ ljenji in v sinerti. Kakor smert in življenje človekovo naznanuje vse njegovo bitje, tako smert in vstajenje Kristusovo pomeni vse njegovo rešivno delo; zakaj njegova smert je vzrok našiga odrešenja, in njegovo vstajenje je po¬ slednji konec tega odrešenja. 13. kteri kakor Kristusov služabnik tako ali tako dela zavoljo Kristusa. 14. Ze Izaija (45, 24.) je prerokoval, de bodo kdaj vsi narodi spoznali in ča¬ stili Boga in Kristusa; zatorej morajo tudi vsi svoje sodbe čakati od Boga, in se ne smejo sami delati sodnikov med seboj. 15. Apostelj se oberne na drugo misel, de naj močnejši, kteri si v nebistevnih rečeh kaj šteje za dopušeno, vender tega ne dela, kadar se mu je bati, de bi svojimu slabšimu bratu ne dajal prilike k grehu. 16. po svoji edinosti s Kristusam. 17. Glej Dj. apost. 10, 14. 15. in razlage pristavljene. 18. le tisti, kteri je v nebistevnih rečeh prepričan, de je to in to v takih 69 last do Rimljanov 14. 15. Ako je pa zavoljo jedi 19 ) tvoj brat žaljen, 20 ) že ne ravnaš po ljubezni. 21 ) Nikar ga s svojo jedjo ne pogubljaj, za kteriga je Kristus umeri. l. Kor. 8, 11. 16. Nikar naj se tedej ne pre¬ klinja naše dobro. 22 ) 17. Božje kraljestvo namreč ni jed in pijača, ampak pravičnost, in mir in veselje v svetim Du¬ hu. 23 ) 18. Zakaj kdor v tem Kri¬ stusu služi, dopade Bogu, in je prijeten ljudem. 19. Tedej kar k miru perpo- more, tega išimo; in kar je v zboljšanje drugih, to med seboj ohranimo. 24 ) 20. Zavoljo jedi nikar ne raz- deraj Božjiga dela. 25 ) Vse jedi so sicer čiste; hudo je pa za človeka, kteri s pohujšanjem je. 26 ) Tit. 1, 15. 21. Dobro je mešane jesti, in vina ne piti, 27 ) nične storiti, nad čimur se tvoj brat spotika, ali pohujša, ali oslabi, l. Kor. 8, 13. 22. Ti imaš vero? Imej jo sam per sebi pred Bogam. 28 ) Blagor mu, kteri ne "sodi samiga se¬ be v tem, kar za dobro spo¬ zna. 29 ) okolišinah prepovedano, mora takošno reč tudi za prepovedano imeti, in po tem ravnati. Kdor pa ima terdno prepričanje, de je drugači, sme to tudi v nemar pušati; vender naj bo previden zavoljo slabiga brata. Glej naslednjo versto. 19. ktero misliš, de je perpušeno jesti (v. 2.). 20. to je, pohujšan in nagibati k grehu, ali k krivi sodbi ali celo k povernitvi v judovstvo. 21. ako namreč vender ješ. 22. V greškim: „vaše dobro“, to je, keršanska vera. 23. Tedaj s prostostjo, ktero si dopušate, ne dajajte priložnosti, de bi se naša sveta vera grajala kakor neprava, ki prostosti daje preveč prostora. Marveč, de odvernete tako grajanje ali pohujšanje, si raji odrecite to in uno, na pr. kako jed ali pijačo. Zakaj kdor je ud kraljestva Božjiga, ne sme misliti, de je v taki prostosti pravi keršanski duh; temuč naj raji take majhne reči v nemar puša, in naj svoj pogled bolj obrača na spolnovanje pravičnosti, na ohranjenje miru, in na znotranji blagor, kteri kakor sad oboje naznanjene čednosti izhaja od svetiga Duha. 24. Zboljšanje bližnjiga je pohujšanju nasproti £v. 13.). Nikar tedaj ne de¬ lajmo toliko tega, kar je pripušeno storiti; temuč raji to, kar druge boljša, k dobrimu napeljuje, v dobrim poterduje. Glej 1. Kor. 10, 22. V greškim: „ 7 'edaj išimo, kar je k miru , in kar je k zboljšanju drugih li . 25. namreč dobriga, kar je Bog s svojo gnado storil v kom, nikar ne raz- deraj s tem, de ga s svojo prostostjo pohujšaš, v hudo sodbo, ali celo v od¬ pad od vere napelješ. 26. Glej v. 15. 27. nobeniga mesa in nobeniga vina z ajdovskih semnjev, ker oboje utegne biti iz malikovavskih tempeljnov, in je tako ali pa tako po ajdovskih rokah kmalo omadežvano. Glej zgorej v. 1. 2. 28. Ako si prepričan, de Mojzesove postave zastran jedi ne vežejo kristjana, in de kristjan sploh ima prostost v nebistevnih rečeh: tedaj delaj po svojim prepričanji, kadar si sam, pred Božjimi očmi (Krizost., Ambrož). 29. Blagor mu, kdor ravna po svojim prepričanji, po svoji vesti, in se mu torej ni sodbe bati v tem, kar za pravo spozna. Glej spodej razi, 31, 70 List do Rimljanov 14. 15. 23. Kdor pa dela razloček, 30 ) j dela iz vere. 32 ) Vse pa, kar ko je, je pogubljen, 31 ) ker ne j ni iz vere, je greh. 33 ) XV. Poglavje. Nadaljno opominjevanje, poterpeti z bližnjim, in se v tem zatajevati po zgledu Jezusa Kristusa. Vsi morajo biti mirni in poterpežljivi med seboj, ker je Bog v eno Božjo družinp poklical vse brez razločka, Jude in ajde, po svojih ob¬ ljubah in po svoji milosti. Konec opominjevanja z vošilam Božjiga blagodara. Sklep vsiga lista. Apostelj zagovarja svojo prosto besedo s tem, de je pokli¬ can v aposteljna nevernikov, in vnovič obeta, de bo Rimljane obiskal, ter se priporoča v njih molitev. Poslednje vošilo. 1. Mi močnejši pa moramo slabosti nemočnih prenašati, in ne sebi dopasli. ‘) Zgor. 14, i.i. d. 1. Kor. 9, 22. Gal. 6, 1. 2. Vsak zmed vas * 1 2 ) naj svo- jimu bližnjimu dopade k dobrimu, k boljšauju. 3. Kristus namreč ni sam sebi dopadel; temuč kakor je pisano: Zasramovanja tistih, ki so tebe zasramovali, so name padle. 3 ) Psai. 68, lo. 4. Zakaj kar koli je pisano, je v naše podučenje pisano, 4 ) de po poterpežljivosti in to¬ lažbi pisem upanje imamo. 5 * * * * ) 30. kdor dela razloček med čistimi in nečistimi jedmi vsled Mojzesove postave. V greškim: „kdor pa dvomi“ ( ali so dopušene nečiste jedi). Pomen je skorej ravno tak; zakaj kdor dvomi, dela razloček, desiravno še ni gotov s svojim prepričanjem. 31. tak naj obsodi sam sebe kot grešnika (v. 22.). 32. ker nima nobeniga verskiga vzroka pri svojim djanji, temuč se vda svojimu poželenju ali pa drugim rečem, ki ga vodijo zoper njegovo prepričanje, de je Bog ravno nasprotno zapovedal. 33. pa v vsih rečeh, ne samo v teh nebistevnih, mora kristjan delati po svojim prepričanji, po svoji vesti; sicer bi grešil. Ko bi tedaj brez lastniga zadol- ženja v kteri reči kdo imel napčno prepričanje, bi mogel vender po tem delati, dokler namreč ne spozna svoje zmote. Pa vsakteri je tudi dolžan, se prav podučiti v vsih rečeh; in ako se vzdigne v njegovim sercu kteri dvom, ali je kaj dopušeno ali ne, je dolžan praviga sveta iskati, zlasti pri svojim spovedniku, in po njegovi razsodbi delati. 1. temuč se moramo zatajevati, in drugim po volji biti. 2. V greškim: „vsak zmed nas“. 3. Tisti, kteri tebe zasramujejo, s svojimi deli zaničujejo, zaničujejo tudi mene, ker se tebe deržim. To je beseda Kristusova po Ps. 68, 10. To zasramo¬ vanje in zaničevanje je Kristus voljno prenašal, de bi ljudi pridobil, tedaj njim za ljubo. 4. V greškim: „kar koli je bilo pred pisano 11 . 5. de nas v upanji večniga zveličanja ne ohranuje samo naša poterpežljivost v nadlogah, ampak tudi tolaživno zagotovljanje svetiga pisma. Poterpežlji¬ vost množi upanje, ali: kolikor je kdo bolj poterpežljiv, toliko več ima u- panja, de bo večno zveličan. Nasproti pa tudi upanje množi poterpežljivost; zakaj kolikor bob živo si kdo večno zveličanje stavi pred oči, toliko lože mu liist do Rimljanov 15. 5. Bog poterpežljivosti in to¬ lažbe pa vam daj, de bote med seboj ene misli po Jezusu Kri¬ stusu; 6 ) l. Kor. i, to. 6. de z enim sercam in z eni¬ mi ustmi čast dajete Bogu in Očetu Gospoda našiga Jezusa Kristusa. *) 7. Zavoljo tega se spreje¬ majte med seboj, kakor je tudi Kristus vas sprejel, Bogu v čast. 8 ) 8. Rečem namreč, 9 ) deje bil Kristus Jezus služabnik obreze zavoljo resnice Božje, de bi po- terdil obljube očakov; 10 ) 9. de pa narodi Boga zavoljo milosti časte, 1 ) kakor je pisano: Zato te bom, Gospod, med na¬ rodi hvalil, in tvojimuimenu pel. ir ) Psal. 17, 50. 10. In spet reče: Veselite se narodi z njegovim ljudstvam. l3 ) 5. Mojz. 32', 43. 11. In spet: Hvalite vsi na¬ rodi Gospoda, in povišujte ga vse ljudstva. 14 ) Psal. 116, 1. 12. In spet reče Izaija: Ko- je poterpežljivimu biti. Branje svetiga pisma nam deli in poživlja upanje, ker so ondi nar bolj tolaživne zagotovljanja našiga večniga zveličanja. 6. po duhu Jezusa Kristusa. Bog je Bog poterpljenja in tolažbe, ker oboje izhaja od njega. 7. Verni so le eniga serca in imajo ene usta, de le Bogu hvalo dajejo. 8. v povikšanje Božje časti. 9. Naslednje besede povejo vzrok, zakaj de se morajo vsi z ljubeznijo pre¬ našati med seboj, ker so namreč v eno zveličavno napravo poklicani vsi, Judje in ajdje (v. 8. 9.). 10. Jezus Kristus se je podvergel obrezi in je kakor Jud stopil med ljudi, de je skazal Božjo resničnost, skazal, de so Božje obljube zares spol¬ njene; zakaj po obljubah je bilo oznanjeno, de se bo Mesija prikazal med Judi. Taversta zopet govori od sprejembe Judov, naslednja pa od sprejembe ajdov. 11. in ajdje hvalijo Boga, de je bil toliko usmiljen, de jih je sprejel v svojo cerkev. Pomni: Judje so bili poklicani zavoljo obljub, ki so jim bile storjene, ajdje pa iz usmiljenja Božjiga. To se ne sme tako razumevati, kakor de bi Judje ne bili poklicani iz milosti, in ajdje ne po obljubah; temuč obljuba in usmiljenje oboje zadeva, zakaj obljuba je bila Judam dana iz zgolj usmi¬ ljenja, pa tudi ajdam je bilo odrešenje obljubljeno (Glej naslednje}. 12. to je, ajdje bodo med služabniki Božjimi, kakor je že David prerokoval (Ps. 17, 50: 2. Kralj. 22,50.}, ko je govoril od hvale Božje, ktero je hotel oznanovati med narodi. Narodi, ktere je David zmagal, so bili podoba never¬ nikov, kteri se sprcobernejo k keršanski veri, ravno tako, kakor je bil David sam podoba Kristusa samiga. Narodi, od kterih David govori so tedaj v visim pomenu neverniki sploh, kteri sprejmejo vero v Kristusa ’ 13. Te besede so vzete iz 5. Mojz. 32, 43. pa po stari greški prestavi, ktera se je takrat sploh brala. Izvirna hebrejska beseda in naša latinska prestava pa se ne ločite bistevno od une; zakaj na mestu 5. Mojz. 32, 41 43. je govorjenje od premaganja ajdovskih sovražnikov izraelskiga ljudstva, kteri so podoba ajdov sploh, ki so se uklonili pod jarm Jezusa Kristusa; tedaj so' narodi, kteri po v. 43. Boga hvalijo in se veselijo, v visim pomenu ajdje, kteri so se v keršanstvo povernili. 14. Glej Ps. 116, 1. Ker pevec psalmov govori od vsili narodov, kaže s tem na spreobernitev ajdov k keršanski veri. Ligi do Rimljanov 15. 72 renina Jesetova bo, 15 ) in kteri bo vstal kraljevat čez narode, vanj bodo narodi upali. iz. 11 , 10 . 13. Bog upanja 16 ) pa naj vas napolni z vsim veseljem in mi- ram v verovanji, de obogatite v upanji in moči svetiga Duha. 14. Svest sim si pa, 17 ) bratje moji! tudi jest sam zastran vas, de ste tudi vi sami polni ljubezni, napolnjeni z vsim znanjem, tako de se zamorete med seboj opominjati. 15. Vender sim vampa neko¬ liko odkritoserčniši pisal, bratje! kakor de bi vas hotel spomniti, zavoljo gnade, ktera mi je dana od Boga; 18 ) 16. de sim služabnik Jezusa Kristusa med narodi, in posve¬ čujem evangeli Božji, de bi bila daritev narodov prijetna, in po¬ svečena v svetim Duhu. 19 ) 17. Imam tedej hvalo v Jezusu Kristusu per Bogu. 20 ) 18. Ne upam si namreč kaj takiga govoriti, kar po meni ne stori Kristus v pokoršino naro¬ dov, z besedo in z djanjem, 19. z močjo znamenj in čude¬ žev, z močjo svetiga Duha; ta¬ ko de sim od Jeruzalema okrog 21 ) do Ilirskiga 22 ) razširil evangeli Kristusov. 23 ) 20. Nisim pa oznanoval tega evangelija, kjer je Kristusovo ime znano, 24 ) de nisim na ptujo podsloinbo zidal; temuč kakor je pisano: 21. Kterim ni bilo oznanjeno od njega, ti bodo vidili, in kteri niso slišali, bodo razumeli. 25 ) Iz. 52, 15. 22. Zavoljo tega 26 ) sim bil mnogokrat zaderžan, k vam priti; 15. zarod Davidov bo; .lese je bil namreč oče Davidov. Misli se tukaj Jezus Kristus, ki je bil iz hiše Davidove. Primeri Iz. 11, 1. in razlage. 16. Bog, kteri upanje daje in spolnuje. Ta versta je blagoslov, ki nasledva za poprešnjim opominjevanjem. Glej obsežek tega poglavja. 17. V greškim: prepričan sim, bratje moji, tudi jez sam od vas u . 18. Dobro vem, de ste sami polni keršanske ljubezni in spoznanja, de se za¬ morete opominjevati med seboj; vender sim hotel Kristusov nauk vam v spo¬ min poklicati, ker sim od Boga to gnado prejel, de sim apostelj ajdovski. 19. Zato ajdam oznanujem sv. evangeli, de bi bili po mojim oznanovanji spre- obernjeni in po svetim Duhu posvečeni Bogu prijetna daritev, ktero mu jez opravljam (Avgust.). 20. Po takim potu, vsled svojiga poklica, ki sim ga prejel od Kristusa, de sim ajdovski apostelj (v. 16.), se smem hvaliti z božjimi rečmi, s spreobernitvo, z daritvo pridobljenih ajdov. Apostelj zdaj govori od svojiga apostoljskiga poklica, zlasti de se zagovarja, zakaj de je Itimljanam pisal. 21. V Judeji, Arabii in Sirii. 22. V Ilirijo je sv. Pavel, pred ko ne, prišel iz Macedonije, malo časa pred pisa¬ njem tega lista. 23. Pomen 18. in 19. verste: Zamorem se hvaliti; zakaj govorim le od tega, kar je Kristus storil po meni (tako, de hvala ne gre meni, ampak prav za prav Jezusu Kristusu). 24. znano po drugih oznanovavcih svete vere. Primeri 1. Kor. 3, 10. Efez. 2 , 20 . 25. temuč deržal sim sc prerokovanja, de sim vero oznanoval tistim, kteri še niso nič slišali od Kristusa. 26. zavoljo tega težavniga opravila, ko sim ustanovljal nove srenje. 73 List do Rimljanov 15. in sim zaderžan do zdaj. 27 ) Zgor. 1,13. 23. Zdaj pa, ker nimam dalje več kraja 2 ®) v teli okraj in ali, 2 ®) in imam želje k vam priti, že veliko poprešnjih let; 24. upam, de, kadar bom v Španijo potoval, vas bom memo grede vidil, 30 ) in de me bote tje spremili, 31 ) po tem ko bom poprej nekoliko vaše družbe vžil. 25. Zdaj pa pojdem v Jeru¬ zalem 32 ) svetim postreč. 33 ) 26. Sklenili so namreč Mace- donci in Ahajani, biro napraviti za uboge med svetimi, ki so v Jeruzalemu. Djan. ap. 24, 17. 27. Zakaj radovoljno so storili, in so tudi njih dolžniki. Ce so se namreč njih duhovnih darov 34 ) vdeležili neverniki, morajo tudi v telesnih potrebah njim postreči. 1. Kor. 9, 11. 28. Kadar tedej to opravim, in jim ta sad izročim, pojdem memo vas v Španijo. 29. Vem pa, de, ko pridem k vam, bom z obilnim blagodaram evangelija Kristusoviga prišel. 30. jPrdsim v^as tedej, bratje! po Gospodu našim Jezusu Kri¬ stusu, in po ljubezni s\ r etigaDuha, de mi pomagajte v svojih moli¬ tvah zame per Bogu, 35 ) 31. de bi bil resen od never¬ nih, ki so v Judeji, 36 ) in de bi bil dar moje postrežbe svetim v J e ruzalemu prij eten; 32. de pridem k vam z vese¬ ljem po volji Božji, in se med vami poživim. 33. Bog miru pa bodi z vami vsimi. Amen. 27. Besed: „in sim zaderžan do zdaj u ni v grenkim. 28. nimam več kraja, kjer bi bilo keršanstvo še ustanovljati. 29. Sv. Pavel tukaj meni greške dežele; ondi namreč, v Korintu, je bil ta list verjetno pisan. Glej vvod tega lista. 30. Sv. Pavel je bil nekaj let po tem, ko je to pisal, kot jetnik v llim per- peljan (Dj. apost. 28, 16—31.); dalje pripoveduje sv. Klemen z drugimi sta¬ rimi pisavci, de je apostelj po dveletni ječi v Rimu res spolnil svoj namen, v Španijo potovati. 31. Tako spremljevanje je bilo navadno na apostoljskih potih (Dj. apost. 15, 3: 17, 14. 15.). 32. Glej Dj. apost. 21, 15—17. 33. postreč zlasti z donašanjem nabrane milošnje. Gl. Dj. ap. 24, 17. 34. to je, keršanstva, ktero je od Judov prišlo k ajdam. 35. V greškim: „de se s menoj vred bojujete, v molitvah zame per Bogu il . Molitev je duhoven boj, ker se z njo pomoč dobiva zoper vnanje nasprotnike, in ker se z njo odvračajo zaderžki, ktere nam notranji sovraž¬ niki, počutnost in poželjivost, na pot devajo. Primeri Kol. 4, 2. 36. Primeri k temu Dj. apost. 20, 3—23. p. 21—25. 74 List at>niki so, po kteri h ste verovali in sicer“ i. 1. d. 7. Jest sim vašo srenjo ustanovil (Djan. ap. 18, 11.), Apolo vas je v veri poterdoval (Djanj. ap. 19, 1.) ; mi dva oba pa bi ne bila celo nič brez Boga, ker le on je zamogel najno delo blagosloviti. 8. oba le služabnika razi. 6. 9. Nezmerna angeljska, bi rekel, Božja čast je, pravi sv. Dionizi, z Bogam de¬ lati za spreobernjenje duš. 10. Vi ste tako rekoč njiva, ki jo z Bogam vred obdelujemo, poslopje, ki ga z Bogam vred poslavljamo. 11. Jezusa Kristusa (v. 11.), vero vanj. 12. Vsak učenik za menoj naj skerbno gleda, ali verne v spoznanji in čeduo- sti uterduje, ali pa napčne nauke, razperlje seje. 13. felehern naj skcibno gleda, kaj uči ; zakaj druziga dna, kakor sim ga jez vložil (v. 10.), ne more nihče vložiti, namreč živo vero v Jezusa Kristusa (Anzelm, Greg.). Ravno to uči sv. Peter v Djanj. ap. 4, 12. 14. dobre, čiste nauke in dela. 15. nauk in dela z minljivimi perstavki, nauk namešan s človeškimi postavami, dela z lastno ljubeznijo omadežane (Tom.). 16. dan sodbe, zlasti vesoljne, pa tudi posebne po smerti; zakaj obe sodbi ste si enaki (Mat. 24. razi. 55.). 17. v ognji, v kterim pravični Sodnik slelierniga poskuša, kteri ogenj pa tudi očišuje (v. 15.); zakaj v ognji se poskuša in očišuje, kar se da očiševati. I. List do Korinčanov 3. $8 zidal, ostane, bo plačilo pre¬ jel. 18 ) 15. Kogar delo pa zgori, bo škodo terpelj 19 ) on pa bo otet, vender tako kakor skozi ogenj. 20 ) 16. Ali ne veste, de ste tem¬ pelj Božji, in de Dnli Božji v vas prebiva? 21 ) 17. Ako pa kdo tempelj Božji oskruni, 22 ) ga bo Bog končal. Zakaj tempelj Božji je svet, kar ste vi. Spod. 6, 19. 18. Nihče naj se ne zapelje: Ako se komu med vami zdi, de je moder na tem svetu, naj ne¬ spameten postane, de bo mo¬ der. 23 ) 19. Zakaj modrost tega sveta je nespamet perBogu. 24 ) Pisano je namreč: Vjel bom modre v njih zvijači. 25 ) Job. 5, 13. 20. In spet: Gospod pozna misli modrih, de so prazne. Psal. 93, 11. 18. bo v ognji sicer poskušan, pa ne očiševan, ker je že čist. 19. po ognji očiševanja. 20. Tak človek, ki z omadežanitni deli pred Božjiga Sodnika pride, bo potem, ko je škodo terpel, t. j. očišen bil od svoje minljive posebnosti, sicer dose¬ gel večno zveličanje v nebesih, v ktere nič omadežaniga ne more iti (Skriv. raz. 21, 27.), pa še le po očiševanji, ki je podobno očiševanja v ognji. Apostelj pravi: „ kakor v ognji“ , ker očišenje zamore biti ogenj, ako ravno ni naš navadni natorni ogenj. — Vedi tedaj: Ogenj, od kteriga apostelj tukej govori, ne more biti ogenj terpljenja na tim svetu; ker govori' od ognja, ki gori in peče sodnji dan, tedej po tim življenji (v. 13). Tudi ne more pomeniti zgolj poskušnje Sodnikove, ker ogenj poskuša pa tudi peče, tako, de terpi, kogar peče (v. 15). Ta ogenj tudi ne more biti ogenj v peklu; zakaj tcrpeči v ognji, od kteriga apo¬ stelj govori, bo zveličan; iz peklenskiga ognja pa ni rešenja. Ta ogenj te¬ dej zamore biti le samo ogenj po smerti, v kraji očiševanja, ki ga vice ime¬ nujemo, kteri ogenj gori v očiševanje ne popolnama čistih s sveta ločenih duš do konca časov, in bo z vesoljno sodbo in z vesoljnim požaram sveta (2. Pet. 3, 10 — 13.)'nehal. Kakor bo pa po zemeljskim ognji vse stvarjenje spremenjeno, tako, de bota po besedah sv. Petra (2. Pet. 3, 13.) novo nebo in nova zemlja : tako bo tudi človeški rod za tistim dnevam vesoljne sodbe spremenjen, namreč popolnama očišeni vsi, kterih očišenje je bilo mogoče, tako de ognja očiševanja več treba ne bo. — Tako razlagajo to versto sv. očetje, tako sv. cerkev sama v florentinskim cerkvenim zboru v nauku od vic (zadnja seja). 21. po sv. kerstu in sv. birmi. 22. ako v veri in v djanji druge zmoti ali se zmotiti da. 23. Nihče naj se ne moti v lastnim spoznanji, v tem, kar za resnico spozna. Ako kdo po svojim natornim spoznanji in nagnjenji živi' in se pred sveta m za modriga ima, naj se odpove tej modrosti, in naj se poprime modrosti križa, ki je pred svetam nespamet; le po tem bo zares moder. 24. Človek v natornim stanu zgolj s svojo pametjo ne more resnice najti, ampak le veči ali manjši zmoto, ki je pred Bogatil nespamet. Glej zgor. 1, 20. 25. Hočem pokazati, de zvito izmišljeni nauki posvetnih modrih jih sami zmote prepričajo. Tako je perpustil Bog, kakor se vidi iz vse zgodovine posvetne modrosti. Vsaka nova sostava modrijanskih ukov se je sama po sebi raz- derla, in je le tako dolgo ostala, dokler se ni nje gnjila stran — zmota — zapazila. Te besede so pri Jobu 5, 13. Elifac se jih je sicer po krivim 1. List do Korinčanov 3. 4. 89 21. Nihče naj se tedej z ljudmi ne hvali. 26 ) 22. Zakaj vse je vaše, 27 ) ali Pavel, ali Apolo, ali Kefa 28 ) ali svet, ali življenje, ali smert, ali pričujoče, ali prihodnje. 29 ) Vse namreč je vaše , 30 ) 23. vi pa Kristusovi, 31 ) Kri¬ stus pa Božji. 32 } IV. Poglavje. Torej naj spozna slehem v oznanovavcih vere le služabnike Kristusove, kterih dolžnost je zvestoba ; vender naj se nihče ne predcrzne jih obsoditi, ker je le Kristus edini Sodnik. Zastran tega poklica učenikov sim vas podučil, de ne bote temu ali unimu veči veljave dajali, in čez druge se povzdigovali. Kdo se sme povzdigovati, ko je vsak prejel, kar ima? Vi se mislite polne duha in že na koncu, Bog hotel, de bi tako bilo, in bi ini že s Kristusam vred kralje¬ vali ; pa ni še tako ; zakaj še mi aposteljni smo zaničevani, tepeni, se moramo z nadlogami vojskovati, česar vam ne pišem v osramotenje, ampak v podučenje, kakor vaš oče v Kristusu. Posnemajte moj zgled in poslušajte Timoteja, ki ga vam pošljem, dokler sam ne pridem, kar se bo kmalo zgodilo. 1. Tako naj nas ima vsak. ko služabnike Kristusove in delivce Božjih skrivnost. 2 } poslužil zoper Joba, ker Job ni bil tak modrijan; same na sebi so pa res¬ nične. Gl. vvod v bukve Job. 26. Zato, ker zgolj človeško ni brez zmote, naj se nihče ne hvali, de ima človeške učenike, posebno kar pot zveličanja zadeva (gl. zgor. v. 4.), ka¬ kor bi modrost od njih izhajala, in kakor de hi oni bili vaši učeniki, vi pa njih podložni. 27. Vi niste nikogar, temuč vse, kar je Bog naredil, vpeljal, perpustil, je na¬ menjeno, vam služiti, vam v zveličanje pomagati pod enim Gospodam in Uče- nikam, ki je sam Božji. 28. naj si bodo po Bogu postavljeni učeniki. 29. karkoli si bodi na tem svetu, zdanje in prihodnje reči, prigodbe, naključbe, življenje in smert. 30. Vse vam bodi le pripomoček, ne pa namen in konec. Namen in konec je le, de smo Kristusovi v svetim življenji. Vse drugo imejmo le za pripomoček, de nam k temu pomaga, in le toliko se tega poslužimo, kolikor nam more po¬ magati. Gl. Ps. 8, 8. Fil. 1, 21. 31. Vi ste Kristusovi, njega ediniga Učenika in Zveličarja (Mat. 23, 8.). 32. Kristus je kakor Sin Božji — Boga Očeta samiga, in njegov nauk je Božji. Kristus je vse, kar je učil in delal, le z oziram na Očeta, v Očetovim imenu delal (Gl. Jan. 5, 19. i. d.). Sv. Pavel hoče s tem še reči, de tudi mi smo v Kristusu — Božji; zakaj po njegovim odrešenji smo otroci Božji, udje nje- goviga skrivnostniga telesa postali, in smo tedej po njem zares Božja lastnina. Gl. zgor. 1, 31. Spod. 11, 3. 1. Gl. zgor. 3, 5. 21. 22.. 2. keršanskiga nauka in sv. zakramentov. V besedi „skrirnosti“ si never¬ niki niso le skrivnih naukov mislili, ampak tudi šege pri svoji službi Božji, ker so tudi navadnim ljudem skrite bile in skrivnosten pomen imele. Tukej apo- stelj tolikanj bolj zraven nauka tudi druge keršanske sv. reči „skrionosti u imenuje, ker je v greškim namesti besede delivec a beseda „ hišnik “, to je, 90 1. last do Koriitčaiiov 4. 2. Ttikej per delivcih pa se iše, de je kdo zvest najden. * * 3 ) 3. Meni je pa celo malo mar, od vas ali od človeškiga dne sojenimu biti; 4 ) pa tudi sam se ne sodim. 4. Zakaj nič sicer nimam na vesti; tode v tem nisim opravi¬ čen; Gospod pa je, kteri me sodi. 5 ) 5. Ne sodite tedej pred ča¬ šam, dokler Gospod ne pride, kteri bo razsvetlil, kar je v temi skritiga, in bo misli sere razo¬ del; in takrat bo vsak hvalo od Boga imel. 6 ) 6. To sim pa, bratje, ober- nil nase in na Apola zavoljo vas, de se nad nama ličite, temu nasproti, kar je pisano, eden čez druziga ne napihovati se zavoljo druziga. 7 ) 7. Zakaj kdo te razloči? 8 * * ) Kaj pa imaš, kar bi ne bil pre- tak služabnik, ki je postavljen čez vse reči gospodove. Spoznaj iz lega visoko vrednost teh služabnikov. Oni govore v Kristusovim imenu (Luk. 10, 16.), očišujejo in posvečujejo z Božjo močjo in oblastjo v skrivnostih, ki so njim zročene. 3. Zvest, pravi Teofilakt, je tisti hišnik, ki si ne prilastuje Gospodovih reči, in ne imenuje svojiga, kar je Gospodovo. — Tak iše v vsim ne svoje, ampak Gospodove časti, obrača vse svoje darove za Gospoda, za zveličanje vernih, in jih ne le z besedo, ampak tudi z zgledam pobožniga djanja k dobrimu spod- budilje. Apostelj ima tudi tukej spet tiste korinške učenike pred očmi, ki so hotli za poglavarje veljati, kakor bi zamogli s svojo veljavo ali s svojimi natornimi darovi (učenostjo, zgovornostjo} Kristusovo sveto reč pospešiti. 4. od kake človeške sodbe. 5. Pomen 3. in 4. verste v zvezi je: Vsak služabnik in delivec mora biti zvest. Ta zvestoba mi je dolžnost, vender mi ni mar, kaj ljudje sodijo; tudi sam sebe ne sodim, de bi se za zvestiga služabnika štel; zakaj ako se tudi nobene nezvestobe ne zavem, vender zato še nisim pravičen, ker bi se sam utegnil motiti. Le Gospod zamore soditi in izreči, ali sim pravičen, zvest ali nezvest. — Apostelj ima pred očmi tiste Korinčane, ki so svoje učenike obso- jevali, in enimu pred drugim veči veljavo dajali. Ta versta tudi določno spričuje, de človek zavoljo svojiga opravičenja pred Bogam zamore le za¬ upanje, ne pa popolnama gotovosti imeti, razun takrat, ko bi zastran tega posebno razodenje imel (Trid. zbor). Apostelj, ki mu vest nič ne očita, se ne prederzne, pravičniga se šteti; bi si li smeli mi to upati glede na svojo ne¬ dolžnost ali pokoro? Prim. Prip. 16. razi. 2. 6. Vsaki dobri. 7. Ta nauk (zgor. 3 , 4. 5.) od poklica učenikov, de so vsi le služabniki eniga Gospoda, sim vam v svojim in Apolovim imenu oznUnoval, pa ne zavoljo naji, zakaj mi dva se nikakor nimava za glave posebnih ločin, ampak zavoljo drugih učenikov, ki se hočejo čez druge postaviti, in zavoljo vas, de ne bote nobeniga učenika za več imeli, kakor sim pisal (zgor. 3, 4 : 4, 1.), in de se nihče ne povzdiguje čez druge zavoljo svojiga učenika, od kteriga misli, de ima posebne darove (Justinijan). V greškim: »učite se, de ne smete temu nasproti, kar je pisano , misliti , de se ne bo eden čez druziga zaroljo druziga vzdigoval 11 . 8. Kdo vam daje spredek pred drugimi? Sv. Pavel ogovori posebno tiste uče¬ nike in verne, ki so se bolj modre in učene mislili, kakor druge, in so se zato v posebne strani ločili, 1. List do Korintanov 4. jel? Ako si pa prejel, kaj se hvališ, kakor de bi ne bil pre- jd ? 9 ) 8. Že ste nasiteni, že ste obo¬ gateli, brez nas kraljujete; ode bi kraljevali, de bi tudi nn z vami kraljevali! 10 ) 9. Menim namreč, deje Bog nas aposteljne poslednje postavil, kakor smerti namenjene; ker smo v razgledovanje svetu, angeljem in ljudem. 11 ) 10. Mi smo neumni zavoljo Kristusa, 12 ) vi pa modri v Kri¬ stusu ; 13 ) mi slabi, 14 ) vi pa moč¬ ni; 15 ) vi ste čestiti, mi pa za¬ ničevani. 11. Do te ure smo lačni, žejni in nagi, in nas s pestmi bijejo, 1C ) 91 in nimamo stanovitniga prebiva- liša; 12. ter se trudimo in delamo s svojimi rokami; 17 ) kolnejo nas, in (jih) blagoslovimo; prega¬ njani smo , in prenašamo; 13. preklinjajo nas, in molimo; kakor smeti tega sveta smo po¬ stali, vsili izveržek do zdaj. 18 ) 14. Tega ne pišem, de bi vas osramotil, temuč vas opo¬ minjam kakor svoje preljube o- troke. 19 ) 15. Zakaj 20 ) ko bi ravno de¬ set tavžent učenikov imeli v Kri¬ stusu , vender nimate veliko oče¬ tov; 21 ) ker v Kristusu Jezusu sim vas jest po evangelii rodil. 22 ) 16. Prosim vas tedej: moji 9. Nihče nima spredka pred drugim; zakaj sami po sebi so vsi enako slepi in grešni; kar ima kdo pred drugim, je le dar Božji, tedej ni človekovo, ampak Božje, in mu ne daje pravice, se s tem kakor s svojim hvaliti. 10. Že si mislite, de imate pod višimi glavami svojih ločin obilnost keršanskiga spoznanja , in de ste bogati v vsili duhovnih dobrotah ; res že celo mislite kraljevati čez svet (spod. 6, 2. 3. Skriv. raz. 1, 6.), tudi brez nas apo- steljnov; de bi pač to res bilo, in de bi bili res obljubljeno kraljestvo že dosegli (Luk. 19, 17.), potem bi tudi mi z vami kraljevali, ker nam je pred vsimi obljubljeno (Mat. 19, 28. i. d.). De pa to nikakor res ni, se lahko prepričate, ako se le na našo osodo tukej ozrete. Apostelj ima mende pred očmi judovske kristjane, ki so iz judovstva seboj prinesli krive misli zastran kraljestva vernih čez svet, in sploh tiste svojeglavce, ki so ločitve delali. H. zakaj mi smo tako preganjani, de moram misliti, Bog nas hoče za nar manjši imeti, kakor klavne darove, ki so vsitnu svetu, angeljem in ljudem na ogled postavljeni. 12. moramo pustiti, de pred svetam za take veljamo (Zgor. 1, 18. i. d.). 13. in vi, kristjani, hočete modri imenovani biti (v. 8.) s svojo posvetno učenostjo in zgovornostjo? Kolik razloček! Pustite svoje domišljevanje, ter posnemajte naš zgled ! 14. slabi smo viditi, ker toliko terpimo (v. 11. 12. 13.). 15. vi se močnodušni dozdevate, ste na videz močni nad zleg ker nič ne temile 16. Prim. 2. Kor. 4, 8. i. d. 17. Glej Djan. apost. 20, 34. 18. za nar menj vredne, nar bolj zaničljive zmed ljudi nas imajo. 19. Do zdaj rečeno naj ne - bo očitanje v osramotenje, ampak svarjenje v po- boljšanje (Kriz.). 20. S tem opravičr besedo „otroci u . 21. Imejte tudi še toliko učenikov v keršanski veri, imate vender le eniga očeta, in ta sim jez. „ Deset tarxent u tukej pomeni „prav veliko a . 22. zakaj po tem, de sim vam pervi oznanoval evangeli in vas spreobernil, sim 1. List do Korinčaiiov 1. o. 92 posnemavci bodite, 23 ) kakor sim jest Kristusov. 24 ) 17. Zato sim poslal do vas Timoteja, 25 ) kteri je moj preljubi in zvesti sin v Gospodu, kteri vas bo opomnil mojih potov, kteri so "v Kristusu Jezusu, 26 ) kakor povsod v vsaki cerkvi učim. 18. Kakor de bi ne imel k vam priti, tako se nekteri na¬ pihujejo. 27 ) 19. Prišel bom pa kmalo k vam, če bo Gospod hotel; in ne bom gledal na govorjenje na¬ pihuj encov, ampak na njih moč. 28 ) 20. Zakaj Božje kraljestvo ni v govorjenji, ampak v moči. 29 ) 21. Kaj hočete? Ali naj pri¬ dem s šibo k vam, ali pa z lju¬ beznijo, in z duham krotkosti? 30 ) V. Poglavje. Tudi sim slišal, de vi med seboj nečistnika terpite, ne de bi skerbeli, ga od srenje ločiti, se še hvalite, kako de je pri vas vse dobro in prav. Že zdaj sim sklenil, ga od srenje odločiti, in to tudi zares storite, kadar se bo srenja zbrala. Vaše bahanje ni dobro ; znebite se velikoveč tega človeka in vsiga hudiga, in tako obhajajte vredno veliko noč. Očistite se vsih tistih pregreh, pred kterimi sim vas v poprešnjim listu svaril, in se ločite od takih hudobnežev. Nekristjanov ne sodite, skerbite le za spodobno zaderžanje v svoji lastni srenji, 1. Celo od nečistosti se sliši ne najde, takti de ima nekdo med vami, in od take nečistosti, ženo svojiga očeta. 1 ) kakoršna se še med neverniki postal tako rekoč vaš oče v Kristusu, začetnik vašiga keršanstva. Ako sim pa vaš oče, hoče apostelj še tudi reči, morate mene bolj slušati, kakor une učenike, ki vas na napčne pota vodijo in zapeljujejo. 23. v ponižnosti duha (v. 9—13.). 24. Teh besedi ni v greškim. 25. Glej vvod v ta list. 26. mojigačistiga, praviga keršanskiga nauka z mojim djanjem vred (Tom., Anzelm). 27. Nekteri se prederznejo v domišljevanji svoje modrosti, marenj raznašati, kakor de bi si jez več ne upal v Korint priti. Mende so to razširjali krivo¬ verni učeniki, de bi aposteljnovo veljavo in število njegovih nasledovavcov zmanjšali. 28. ne bo gledal na lepe, zgovorne besede, ampak na notranjo moč njih besedi, in če so z njimi dobriga kaj storili. 29. Gl. zgor. 2, 4. Sv. Tomaž pravi: Tisti se ne perštevajo Božjimu kralje¬ stvu, ki lepo in veliko govore (Mat. 7, 21.), ampak tisti, ki po Božji volji ravnajo. 30. Pri vas je, ali se hočete duhu ločitve odpovedati, ali ne. Ako ne, bom prišel kakor ojster učenik ali strahovavec, sicer pa, kakor ljubeznjiv oče. Glej, kako so že od nekdaj cerkev in škofje v njenim imenu tudi svojo kazno- vavno oblast nad terdovratnimi vernimi skazovali. 1. Nekdo je živel v pregrešni zavezi s svojo mačeho po očetovi smerti. Mende je bila mačeha in ne prava mati, ker bi bil sicer apostelj rekel, „de ima nekdo svojo mater za ženo“. Ta pregreha se je dopernašala blezo še pri življenji očeta, ki je morebiti (kakor nevernik) ločen živel, ali pa je bil v I. List d« ivorincaiiov 5. 2. In vi se napihujete, 2 ) in niste veliko bolj v žalosti sker- beli, de bi bil iztrebljen zmed vas, 3 ) kteri je tako delo storil. 3. Jest nepričujoč sicer s telesam, pričujoč pa z duham, sim že sklenil kakor pričujoč čez njega, kteri je tako delal, 4 ) 4. v imenu Gospoda našiga Jezusa Kristusa, 5 ) kadar hote 93 zbrani vi in moj duh, 6 ) z močjo Gospoda našiga Jezusa, 7 ) 5. izdati takiga satanu 8 ) v pogubljenje mesa, 9 ) de bo duh otet ob dnevu Gospoda našiga Jezusa Kristusa. I0 ) 6. Y r aša hvala ni dobra. Ali ne veste, de malo kvasu vse te¬ sto okisa? 11 ) Gal. 5, 9. 7. Postergajte stari kvas, drugih zavezali zadet; zakaj 2. Kor. 7, 12. je on razžaljeni imenovan. Tako djanje je bilo ostudno pri Judih (3. Mojz. 18, 6. 8.) in nevernikih ; zakaj tudi ti niso dopušali takih zakonov. 2. se še hvalite, kako de je dobra vaša srenja. 3. de bi bil nečistnik po viših iz srenje ločen, izobčen po oblasti, ki jo je Kri¬ stus dal (Mat. 18, 17. 18.). Zapomni si, koliko skerb morajo, ne le pred¬ postavljeni, ampak tudi navadni verni imeti, de se pohujšanje zmed njih od¬ pravi. 4. Sv. Pavel, ko viši pastir korinške srenje (zgor. 4, 15.), da z naslednjimi besedami predpostavljenim povelje, v očitnim zboru nečistnika izobčiti, ali iz srenje (cerkve) pahniti. 5. Vse, kar Kristusovi poslanci v svoji službi store, se zgodi v moči in obla¬ sti Kristusa samiga (Jan. 20, 21.). 6. v očitnim cerkvenim zboru, per kteriin bom jez v duhu pričujoč. Vedi: Sv. Pavel, viši pastir, sklene izobčenje, ne pa srenja, v nji naj šele zgodi v svariven zgled. 7. Glej razi. 5. 8. ga iz Kristusoviga kraljestva, iz cerkve odločiti, ter ga v zgubo cer¬ kvenih pomočkov, molitve, daritve, sv. zakramentov izdati satanu, čigar kraljestvo je zunej cerkve (Jan. 14, 30.). Kriz., Anzehn, Avg. Satan si¬ cer skuša tudi verne, ki so v cerkvi, pa njegova moč je veči do tistih, ki nimajo brambe cerkvenih pomočkov (Amb., Avg., Hier.). 9. de bo po sramoti in škodi izobčenja meseno poželenje v njem zaterto (Amb., Anzelm, Avg.). Ali pa: De bo po telesnim terpljenji, ktero mu sa¬ tan po Božjim perpušenji (Gl. Job 1, 2.) prizadeva, moč poželjivosti pre¬ magana, in de bo on tako ponižan k pokori naklonjen (Teod., Kriz., Teofil.). Ta zadnja razlaga ni tako prazna, kakor si nekteri mislijo; zakaj zgodovina nam priča , de so bili v pervi cerkvi izobčeni večkrat nanaglama s telesnim terpljenjem kaznovani. Satan je pri tem služabnik pravice Božje. Prim. 3. Mojz. 16. razi. 14. Job 1. 10. de bi pokoro delal in ob sodbi Gospodovi obstati zamogel. Namen izobčenja je tedej dušni prid, zveličanje izobčenih. Ko se ta namen doseže in ko izobčeni pokoro stori, bo spet v družbo sprejet. Dan Gospodov je dan nje- goviga prihoda k vesoljni ali pa posebni sodbi (Mat. 24. razi. 55.) Vgreškim: „v dan Gospoda .Jezusa “. 11. Ni prav, de svojo srenjo toliko hvalite (v. 2.); ali ne veste, de en sam slab zgled vso srenjo spači in spridi? — Bil je takrat velikonočni čas (gl. vvod v list), ob kterim so le opresne kruhe jedli (Mat. 26, 2.). Prav bi¬ stroumno apostelj tega opomni, in v naslednjim uči posebno judovske kristjane, kako naj judovsko veliko noč v keršansko povzdignejo, kako naj njene vidne 94 I. List do Korinčanov o. de bote novo testo, kakor ste opresni. Zakaj naše velikonoč¬ no Jagnje, Kristus, je darova¬ no. 12 ) 8. Obhajajmo tedej veliko noč, ne v starim kvasu, tudi ne v kvasu hudobije in malopridno¬ sti, 13 ) ampak v opresnih kruhih čistosti in resnice. 14 ) 9. Pisal sim vam v pismu: 15 ) de se nikar ne pečajte s kur- birji; 10. tega pa nisim menil od kurbirjev tega sveta, ali od la¬ komnikov, ali od roparjev, ali od malikovavcov; sicer bi mogli iz tega sveta iti. 11. Ampak to sim vam pi¬ sal : se ne pečati, če je on, ki se brat imenuje, kurbir, ali la¬ komnik, ali malikovavec, ali pre- klinjevavec, ali pijanec, ali ro¬ par; s takim še ne jejte. 18 ) 12. Zakaj, kaj je meni mar znamnja v imenitnisi, viši kraljestvo keršanskiga duha prenesejo. Prim. Djan. ap. 10 , 16. 12. Odločite hudobnica človeka iz svoje srenje, iz svojih sere pa izženite vse nečiste, nespodobne misli (v. 8. Kriz., Anzclm), ki izvirajo iz stariga člo¬ veka, izvirniga greha, de bote nova, očišena srenja, novi ljudje, kakor ste po sv. kerstu očišeni, in zavoljo tega imate tudi dolžnost, de se čiste ohra¬ nite (Kriz., Anzelm); zakaj naše velikonočno Jagnje, Kristus, je že daro¬ vano, in kakor so darovanju velikonočniga jagnjeta pri Judih nasledovali opresni kruhi, tako mora vzhajati za Kristusovo daritvijo očišeno serce. S tem bote veliko noč v visim pomenu praznovali. — Z besedo „ 'postergajte “ meri apostelj na judovske šege, ko so mogli, še preden je bilo velikonočno jagnje zaklano , ves kvas iz hiše spraviti, de so imeli čisto opresen kruh za velikonočne pojedine. Kristus je bil podoba judovskiga velikonočniga jag¬ njeta, to je, z judovskim velikonočnim jagnjetam se je to pomenljivo in vidno godilo, kar se je godilo s keršanskim velikonočnim Jagnjetam v visim, du¬ hovnim pomenu. Kakor je bila kri judovskiga velikonočniga jagnjeta na pod¬ bojih vrat smertnimu angelju znamnje, de naj Izraelcam perzanese, in jih ne pomori, kakor egiptovske pervorojence(2. Mojz. 12.): ravno tako je on, ki je s Kristusovo kervjo odrešen, tako rekoč z njo zaznamnjan, večne smerli otet. Prim. Jan. 1, 29. 13. Starim je hudobija in malopridnost pomenila vsakoršne grehe. 14. v čistim življenji, kterimu je le za resnico mar. 15. Sv. Pavel misli, nek list, ki gaje pred tem Korinčanam pisal, ki se je pa zgubil (Gl. vvod). 16. Ko sim vam pisal, z očitnimi grešniki se ne pečati, s tem nisim mislil nekristjanov; zakaj sicer bi vi mogli s sveta iti, ker so skorej vsi neverniki in Judje taki (Rim. 1, 22 — 32: 2, 17 — 24.), ampak mislil sim kristjane. Ako so oni taki grešniki, se celo ne smete z njimi pečati. Pa kako? Ve so kristjani kakor nekdanji neverniki postali, ker se bližajo časi, de bo ker- šanstvo vzeto nekdanjim ajdovskim narodam, in Judam dano (Joel 3. razi. 3.), kako naj se vede pravi kristjan med tolikim številam slabih, malopridnih ljudi, ki so le na videz kristjani? bo li treba, de bi aposteljnovo povelje dopolnil, ves keršanski svet zapustiti ? Slehern naj se ogiba , kolikor more, in naj se loči od sprideniga rodu, kolikor mu njegove okolišine perpuste; ravna naj se pa pri tem po keršanski modrosti, in posebno po svetu svojiga spoved¬ nika ; zakaj tudi sv. Pavel ne zapoveduje, se takih grešnikov prav popolna- ma ogibati, temuč kolikor je mogoče, ker dovoli pečanje s takimi grešniki iz nejeverstva zavoljo takratnih okolišiu. 95 1. List do Korinčaiiov 5. 0. soditi tiste, ki so zunej? lT ) ali j 13. Te namreč, kteri so zu- lie sodite vi (samo) tistih, ki so I naj, bo Bog sodil. Verzite hti- znotrej? 18 ) I dobneža 19 ) zmed sebe. VI. Poglavje. Le med seboj sodite, in odpravite pohujšanje zmed vas. Zato se tudi ne prav¬ dajte pred ajdovskimi sodniki. To se kristjanam ne spodobi; zakaj tudi nar manjši med vami zamorejo v časnih rečeh soditi. Sploh pa bi med vami tacih prepirov še celo ne smelo biti; zakaj kristjan bi mogel krivice terpeti, in kri¬ vičnikov bi med kristjani ne smelo biti, ker taki, kakor tudi drugi hudodelniki, ka- koršni ste vi pred kerstam bili, v kraljestvo Božje ne morejo priti. Pravda za¬ voljo časnih reči sicer ni prepovedana ; pa človek ne sme njih suženj biti, ker so, kakor jed, le za telo namenjene, in z njim minejo. Desiravno so vse časne reči telesu namenjene , vender le mora telo čisto biti. Telo naj Gospoda služi, kakor Gospod sam nekako našimu telesu služi, ker v naši duši prebiva, in bomo z njim vstali. Zavoljo te visoke vrednosti, po kteri so naše telesa tako rekoč udje Kristusovi, se telo ne sme z nečistostjo oskruniti. Kdor to dela, se z nečistnico združi, zoper samiga sebe greši in oskruni drago odkup¬ ljeni tempelj sv. Duha. 1. Se li prederznte kdo zmed vas, ki ima tožbo zoper koga druziga, * 1 ) sojen biti per krivič¬ nih in ne per svetih? 2 ) 2. Ali ne veste, de bodo sveti ta svet sodili? 3 ) In ako bo po vas svet sojen, ste mar ne¬ vredni nar manjši reči soditi? 4 ) 3. Ali ne veste, de bomo angelje sodili? 5 ) koliko bolj po¬ svetne reči? 4. Kadar imate tedej posvetne pravde, nečislane, ki so v cerkvi, nje postavite, de bodo sodili. 6 ) 5. K vašimu osramotenju (to) rečem. Ni mar med vami no- beniga modriga, de bi mogel soditi med svojim bratarn? 6. Ampak brat se z bratarn pravda 5 v in to per nevernikih? 7. Ze to je gotovo nerodnost med vami, de imate pravde med seboj. Zakaj krivice raji ne pre¬ nesete? zakaj ne terpite raji 17. zunaj cerkve. 18. Ali ne sodite tudi vi le kristjanov, kako zamorete misliti, de sim vam za¬ stran nekristjanov prepoved dal? Vedi pa, de je tukaj govorjenje le od o- čitnih , terdovratnih grešnikov, ne pa od prederzne sodbe čez bližniiaa ki iz slabosti greši. 19. nečistnika. 1. pravdo zavolj časniga blaga. 2. pred ajdovskimi, in ne pred keršanskimi sodniki. 3. s Kristusam pri poslednji sodbi. Gl. Mat. 19, 28. 4. nar manjši zadeve tega življenja. 5. z vsimi hudobnimi vred tudi hudobne angelje (Kriz., Teod. Teofih). Prim. 2. Pet. 2, 4. .Jud. 6. Modr. 3, 8. Iz. 24. razi. 27. 6. zakaj še to bi bilo boljši, kakor pa pred nevernike hoditi. Neučeni, pri- prosti kristjani bojo bolj po pravici sodili, kakor prebrisani, pa krivični aj¬ dovski sodniki. 96 I. List do Korinčanov 6. škode ? Mat. 5, 39. Luk. 6, 29. Rim. 12, 17: 1. Tes. 4, 6. 8. Vi pa krivico delate in škodo; in to bratam! 9. Ali ne veste, de krivični ne bodo Božjiga kraljestva po¬ sedli? Nikar se ne motite! Ne kurbirji, ne malikovavci, ne pre- šeštniki, 10. ne mehkužni, 7 ) ne neči¬ sti s svojim spolam, ne tatje, ne lakomniki, ne pijanci, ne pre- klinjevavci, ne roparji ne bodo posedli Božjiga kraljestva. 11. In taki ste sicer nekteri bili; ali oprani ste, ali posve¬ čeni ste, ali opravičeni ste v imenu Gospoda našiga Jezusa Kristusa, in v Duhu našiga Boga. 8 ) 12. Vse mi je perpušeno, tode ni vse k pridu. Vse mi je per¬ pušeno, tode nič naj me ne spravi pod svojo oblast. 9 ) 13. Jed je za trebuh in trebuh za jedi; Bog bo pa uniga in te razdjaL 10 ) Telo pa ni za neči¬ stost, ampak za Gospoda, in Go¬ spod za telo. * 11 ) 7. ki sami sebe oskrunijo. 8. Taki grešniki so bili nekteri med vami, pa ste bili očišeni, posvečeni, opra¬ vičeni po kerstu našiga Gospoda Jezusa Kristusa, v kteriga verujete, nam¬ reč očišeni po Duhu Božjim, kteriga očiševavno in posvečujočo gnado je Kristus s svojim odrešenjem zaslužil. Tolikanj bolj se morate truditi, de nič več v take grehe ne padete. „/me“ je tukej v Kristusovim imenu oprav¬ ljeni kerst (Djanj. ap. 19, 5.), kakor se vidi iz besede v oprani“ (Krizost., Teofil.)* Prim. Jan. 3. razi. 7. Vedi, de se tukej opravičenje ne imenuje le zgolj spoznanje za pravičniga, ampak resnično očišenjc in posvečenje. Gl. Rim. 1 , 17. V greškim: „ V imenu Gospoda Jezusa in »“ i. t. d. 9. Na to, kar je sv. Pavel zavoljo poterpljenja krivice rekel (v. 7.), bi bil kdo utegnil reči, de je dopušeno, se za svoje pravice potegovati, in sker- beti za ohranjenje reči, ki so za življenje potrebne. Temu ugovoru pride v okom v zgornji versti, kakor de bi rekel: Dopušeno je sicer, se za svoje pravice pred sodbo potegovati, tode zamorc (za naše in drugih zveličanje, ktero nam mora pred vsim pred očmi biti) boljši biti, pred sodbo ne hoditi; dopušeno je sicer, svoje blago in premoženje braniti, žamore pa včasih bolj¬ ši biti, tega ne storiti, de nobena reč, nobeno časno blago čez nas oblasti ne dobi. Apostelj govori tukej od takih reči, ki so nam na voljo dane, ki niso na ravnost zapovedane ali prepovedane; per kterih opravljanji ali pa opušanji je treba le bolj na duhovni prid gledati , ki sc iz tega izhaja za naše ali hližnjiga zveličanje. Obširniši je od tega govoril Rim. 14. 10. Živež in vse blago tega življenja je namenjeno v ohranjenje našiga zemelj- skiga in minljiviga telesa, pa Bog bo enkrat te reči kakor tudi telo, ker je zemeljsko, razdjal. Tedej se ne spodobi, hoče apostelj reči, za zemeljske reči in telo preveč skerbeti; kristjan naj se rajši časnimu dobičku odpove, ako je to njemu in bližnjimu v zveličanje. 11. Apostelj je ravno kar rekel, de človek sme za telesne potrebe skerbeti, desiravno naj tudi v tem ljubezni marsikaki dar pernese. To mu da pri¬ ložnost govoriti od neperpušeniga, namreč od nečistosti, ki je bila v Korintu močno razširjena pregreha. Pomen je : Ko rečem: de je živež telesu na¬ menjen, telo pa živežu, vender ni telo tudi v nečistost namenjeno, ampak memo druziga le v to, de Gospodu v čistosti služi, kakor Gospod tako rekoč tudi našimu telesu služi, ker je on duša naše duše, in tako tudi duša našiga telesa, ktera zveza je zastava našiga prihodnjiga vstajenja, ker bo Bog tiste, v kterih Kristus prebiva, ravno tako obudil, kakor Kristusa samiga (v. 14.). 97 I. List do Korinčauov 0. 14. Bog pa je tudi Gospoda obudil, in bo tudi nas obudil s svojo močjo. 12 ) 15. Ali ne veste, de so vaše telesa udje Kristusovi? I3 ) Ali bom tedej vzel ude Kristusove, in jih bom storil kurbine ude ? Tega ne! 16. Ali ne veste, de, kdor se derži kurbe, eno telo ( znjo ) postane? Bota namreč (Ivakor pravi) dva v enim mesu. 14 ) 17. Kdor se pa Gospoda derži, je en duh 15 ) (ž njim ). 18. Varujte se kurbanja. Vsak greh, ki ga človek stori, je zu¬ naj telesa; kdor se pa kurba, se pregreši nad svojim lastnim te- lesam. 16 ) 19. Ali ne veste, de so vaši udje 17 ) tempelj svetigaDuha, kteri je v vas, kteriga imate od Boga, in de niste svoji? 18 ) 20. Zakaj kupljeni ste za drago ceno. 19 ) Častite in nosite Boga v svojim telesu ! 20 ) 12. Zastran obujenja Kristusovima po Bogu glej Djanj. ap. 2. razi. 24. 13. Apostelj razlaga še dalje tesno zvezo Kristusovo z nami, in kako de mora biti ona nar močnejši nagib, de svoje telo vse nečistosti obvarvajmo. Ali ne veste, de vaše telesa skupej store cerkev, telo, kteriga telesa glava je Kri¬ stus , de ste torej udje Kristusovi? Rim. 12, 5. Udje našiga telesa, naše telesa niso več naše , so Kristusove , in ne le njegova lastnina , ampak so njega in njegove človeške natore deležne, so kakor deli vsiga telesa Kristu- soviga. Mi nosimo Kristusove ude. Kako velik greli je tedaj nečistost per kristjanih! 14. Bog govori to (1. Mojz. 2, 24.) v oziru sklenitve moža z ženo. 15. Kdor se Gospodu vda, se z njim sklene Gospod v duhu tako, de misli, hoče in dela, kakor je Gospod mislil, hotel in delal. Duhovni učeniki ime¬ nujejo to zvezo — duhovni zakon, in sv. Terezija piše zastran tega, de je v tem ravno tako, kakor če se dve luči skupej deržite; sicer ostanete dve in se zamorete spet ločiti, v svoji sklenitvi pa ste le ena luč. 16. Vsak drug greh je v tem pomenu zunaj telesa, ker noben greh telesa tako naravnost in za zmirej ne oskruni, in ga tako ostudni sužnosti ne izda, kakor nečistost, ki telo naravnost oskruni, ker ga dolgo terpeči, ostudni sužnosti podverže, ko ga da v lastnino nečistnici, nar bolj zaverženi stvari na svetu. 17. V greškim: „vaše telo 11 . 18. Kakor Kristus, prebiva tudi sv. Duh v vernih, ker on je Duh Kristusov. Sv. Avguštin k temu opomni: Življenje telesa je duša, življenje duše je Bog. Tako prebiva Duh Božji v duši, in po duši v telesu, tako de so naše telesa prebivališa sv. Duha , ki ga imamo od Boga. 19. Mi nismo svoji, ampak Kristusovi, ki nas je s svojo kervjo iz sužnosti greha in satana odkupil. 20. Častite Boga, ki ga v sebi nosite, s čistim, spodobnim življenjem! Perm. Rim. 8, 11. Zgor. 3, 16. Besedi: „in nosite “ ni v greškim. 98 I. Ust do Koriniaiiov ?. VII. Poglavje. Na vaše vprašanja tole odgovorim : Kdor nima boljiga daru za brezzakonsko življenje , naj se oženi ter naj spolnuje zakonsko dolžnost. Zakonska zaveza je nerazvezljiva ; torej mož pred smertjo svoje žene, in žena pred smertjo svojiga moža ne sme noviga zakona skleniti. Ako je zmed zakonskih eden veren, eden pa neveren, je zakon veljaven, ker verni neverniga posvečuje. Ako pa neverni noče prebivati pri vernim, naj mu ta ne brani. Spreobernitev neverniga dru- žeta naj kristjana spodbuduje, v zakonu ostati; če se pa tudi ne spreoberne, naj se vender zavoljo tega ne loči. Naj ostane v zakonu, ki ga je bil Bog vanj poklical . preden je keršansko vero sprejel; enako naj zavoljo keršanske vere nihče ne spreminja zunanjiga stanu, v kterim je bil pred spreobernitvijo, temuč sleherni naj ostane v poklicu, kteriga mu je Bog dal. Vender se pa ne sme misliti, de bi brezzakonski mogli v tem stanu ostati; to sicer svetvam, vender pa ne greši, kdor v zakon stopi. Svetvam pa brezzakonsko življenje, ker se v njem Gospodu lahko nerazdeljeno služi; vender pa zavoljo tega nikomur sile ne delam, ne devicam in mladenčem, ne vdovam ; poslednjim pa tudi svetvam, de naj v svojim stanu ostanejo. 1. Kar pa tiče to, od če¬ sar ste mi pisali, [rečem): Do¬ bro je za človeka, žene se ne do¬ takniti. 2. Zoper nečistost pa imej vsak svojo ženo in vsaka imej svojiga moža.') 3. Ženi naj mož dolžnost stori; ravno tako tudi žena mo¬ žu. 1. I»et. 3, 7. 4. Žena čez svoje telo nima oblasti, ampak mož; ravno tako tudi mož nima oblasti čez svoje telo, ampak žena. 1 2 ) 5. Nikar se ne odtegujta eden drugimu, razun če morebiti oba 1. Svarjenje pred nečistostjo (zgor. 6, 13. i. d.) je dalo aposteljnu priliko, Korinčanam nar pervo na njih vprašanja odgovoriti, kaj de je misliti od za- konskiga in kaj od deviškiga stanu. Zavoljo velikih duhovnih dobrot (gl. Mat. 19, 12. razi. 14.), ki jih deviški stan ima, je boljši, v zakon ne stopiti; kdor pa nima daru zderžnosti, in druziga zaderžka ni, naj v zakon stopi, de ne bo v vedni nevarnosti, nečisto živeti. Apostelj tedej ne zapoveduje vsim brez razločka v zakon stopiti; zakaj dalje spodej pravi, de naj sleherni v poklicu ostane, ki mu ga je Bog namenil (v. 24.), in de naj dela po daru, ki ga je od Boga prejel (v. 7.). Torej ne more tudi njih misliti, kteri so od Boga dar zderžnosti prejeli (Mat. 19, 12.); ti so dolžni po svojim poklicu živeti. Le nje zamore misliti, kteri se ne čutijo poklicanih k zderžnosti in kteri sicer po svojih zunanjih zadevah niso zaderžani v zakon stopiti. Ako je pa kdo zaderžan, zakon skleniti in se vender nezderžniga čuti, si mora prizadevati za dar zderžnosti, ki ga Bog slehernimu da, kteri ga resnično in stanovitno zanj prosi. Glej spodej razi. 27. „Žene Me ne dotakniti “ je sramožljiva zaznamba zakonske zaveze; vender je tudi v besednim pomenu resnica, in sv. Hieronim pravi v tem oziru: Apostelj le od dotaknjenja govori, ker že ono v nar veči nevarnost pripravi, in ker mora goreti, kdor se ognja dotakne. Glej Prip. 6. razi. 21. 2, ker sta v eno telo združena. Gl. zgor. 6, 16. Mat. 19, 6. 99 I. List do Korinoanov ?. pervolita za en čas, de oprav¬ ljata molitev; in tedej se spet povernita eden k drugimu, de vaju ne bo skušal satan zavoljo vajne nezderžnosti. 3 ) 6. To pa rečem iz perzanes- ljivosti, ne de bi bilo povelje. 4 ) 7. Želim namreč, de bi bili vsi, kakor jest. 5 6 ) Ali vsak ima lastni dar od Boga, eden sicer tako, eden pa tako. 8 ) 8. Rečem pa neporočenim in vdovam: Dobro je zanje, če ta¬ ko ostanejo, kakor tudi jest. 9. Ako pa niso zderžljivi, naj se dajo poročiti: Bolji je nam¬ reč v zakon stopiti, kakor go¬ reti. 7 ) 10. Tem pa, ki so v zakonu, ne zapovem jest, ampak Go¬ spod, 8 ) de naj se žena od moža ne loči; 9 ) Mat. 5, 32: 19, 9 . 11. ako se pa loči, naj ostane neomožena, 10 * 12 ) ali naj se pa s svojim možem spravi. Tudi mož naj žene od sebe ne spusti. 1 ') 12. Drugim pa 1 ' 2 ) rečem jest, 3. ker nimata dani zderžnosti. Gl. razi. 1. Apostelj hoče reči: Bodita varna v ti reči, de iz zderžnosti več hudiga ne pride, kakor pa dobriga mislita. Sv. Avguštin je pisal zastran tega ženi, ki je z nespametnim odtegovanjem možu priliko k prešeštovanju dala: Ali nisi brala, kar apostelj pravi ? Mož ti mora dolžnost storiti, akoravno bi se rad zderžal, v kar pa ti ne privoliš. Bog bi mu tedaj zderžnost v greh prištel, ko bi tvoji slabosti ne prizanesel. Koliko bolj bi mogla ti njegovi volji pokorna biti, de bi po hudičevi skušnjavi ne bil prešeštoval, in Bog bi bil tvoje privoljenje za zderjnost sprejel, ker bi bila le storila, de bi se tvoj mož ne pogubil! — Varuj se hudiča, ker ti utegne zderžnost svetvati, de bi tebe in druge v pregrehe pahnil. 4. De se zopet povernita, ne zapovem, temuč le rečem, de je to privoljeno vajni slabosti. Apostelj tedaj privoli, de se zakonski z nasprotnim privolje¬ njem smejo za vselej zderžati. — Taki morajo pa dobro premisliti, ali so tudi v to poklicani, po premišljenim in spoznanim poklicu pa zvesto ravnati. 5. zderžni. 6. Glej Mat. 19, 12. 7. Brezzakonski in vdove, kteri nimajo daru zderžnosti in sicer niso zaderžani v zakonski stan stopiti, naj zakon sklenejo; zakaj desi- ravno je zakon manj dober kakor zderžnost, je vender boljši v zakon stopiti, kakor od poželjivosti goreti in v grehe ostudne nečistosti zabresti. Kteri pa dar zderžnosti imajo, morajo po svojim poklicu živeti (v. 7.), in še veči dolžnost imajo oni, ki so se s skrivno ali očitno obljubo k devištvu zavezali. 8. Besede : „ne zapovem jez, ampak Gospod “ ne naznanjajo, de so apo- steljnove zapovedi manjši veljave, kakor Gospodove besede, zakaj iz aposteljna je Gospodov Duh govoril (v. 40.) ; temuč le povedo, de je to ali uno Gospod sam rezno zapovedal (Hier.). 9. ne svojevoljno, ampak, kakor naj se pri razperlijah sploh godi (Mat. 18, 15—18.), po razsodbi svete cerkve. 10. dokler mož živi, kakor sv. Pavel spodej (v. 30.) pove. H. Enako se tudi mož ne sme svojevoljno ločiti od žene (in po ločitvi se ne sme pred njeno smertjo ‘z drugo oženiti.) To poslednje hoče apostelj, de naj si bravec sam misli, de mu ni treba ponavljati. Primeri povelje Gospodovo pri Mat. 19, 3—9. 12. Njim, od kterih je v naslednjim govorjenje, njim, ki so zvezani z nevernim družetam (Avg., Hieron.). 7 * 100 1 . List d« Korinianov *. jie Gospod: 13 ] Če ima kak brat neverno ženo, 14 ) in ona pervoli per njem prebivati, naj je ne spusti od sebe. 13. In če ima kaka verna žena neverniga moža, in on pervoli per nji prebivati, naj ne spusti od sebe moža. 14. Posvečen je namreč ne¬ verni mož po verni ženi, in po¬ svečena je neverna žena po ver¬ nim možu; sicer bi bili vaši o- troci nečisti, zdaj pa sosveti. 15 ) 15. Ako se pa neverni (ali ne¬ verna) loči, naj se loči; ni nam¬ reč sužnosti podveržen brat ali sestra v takih rečeh; 16 ) ampak v miru nas je Bog poklical. 17 ) 16. Zakaj od kod veš, o žena! če ne boš moža zveličala? ali od kod veš, o mož! če ne boš žene zveličal? 18 ) 17. Če ne, naj tako živi, ka¬ kor je Gospod vsakterimu odlo¬ čil, kakor je Bog vsakteriga po¬ klical; 19 ) in tako po vsili cerkvah učim. 18. Je kdo obrezan poklican, naj se ne dela neobrezaniga. 20 ) Je kdo neobrezan poklican, naj se ne da obrezati. 19. Obreza ni nič, in neobreza 13. Zastran družili Gospod svoje volje ni razodel; vender pa v njegovim duhu povem. Gl. zgor. razi. 8. 14. nekristjanko, ki je bila njegova žena še pred spreobernitvijo. 15. zakaj neverni druže se tako rekoč vdeležuje svetosti verniga, ker si bo ta gotovo z vso močjo prizadeval, uniga prepričati, de je v keršanstvu resnica, in z resnico posvetiti ga (Jan. 17, 17.). Ko bi pa tega posvečevanja ne bilo, bi bili v takim zakonu rojeni otroci zgolj ajdje; tako pa se ali po¬ kristjanijo, ali so vsaj keršanstvu prijatli. Enako pripuša sv. cerkev dan današnji zakon med pravovernimi in zmotenci, pa s pogojo, de pravoverni zmotenca resnice prepričuje, in tako njega, zakon in otroke posvečuje. 16. zakaj tedaj kristjan ni zavezan, temuč sme ločen živeti, desiravno ne sme noviga zakona skleniti. Ali pa: sme ločen živeti in nov zakon skleniti. Raz- lagavci so namreč raznih misel, ker je nekterim v ni sužnosti podrcržen“ toliko, kolikor n se sme ločiti 11 ; nekterim pa toliko, kolikor „sme zakon razvezati “. Pozdeva se, de imajo poslednji razlagavci bolj prav, ker apo- stelj od razveze sploh govori’ (v. 15.) brez pristavka, de mora ločeni ker- šanski druže brez zakona živeti, kakor je bil to pri zakonih med kristjani (v. 11.) izrekel. Tako razlaga te besede tudi večina svetih očetov (Krizost., Ambr., Avg., Tomaž), in po ti razlagi je sveta cerkev navadno v tacih pri- merljejih ravnala. 17. temuč Bog nas je poklical k keršanstvu, de bi, kolikor je pri nas, zvsimi ljudmi v miru živeli,- de bi se tedaj ne imeli za zvezane z nevernim dru- žetam, temuč de ga pustimo v miru iti. 18. v Xakaj“ se stegva na v. 13. Keršanski mož, keršauska žena, ne loči se od neverniga družeta; zakaj mogoče je, de ga spreoberneš. 19. Če kersanski druže nekeršanskiga ne more spreoberniti, naj se zavoljo tega ne loči, ako se neverni noče ločiti (v. 12. 13.), temuč naj ostane v zako¬ nu; zakaj v zakonu z nevernim je bil k keršanstvu poklican (gl, zgor. razi. 14.), torej naj tudi ostane v tem zakonu. Nobene zunanje zadeve ne morejo kristjanu braniti, po svoji veri živeti ; zakaj pravi kristjan je vselej in po¬ vsod gospod in ima vse reči v svoji oblasti. 20. Ako je bil kdo pred spreobernitvijo obrezan, naj se ne dela neobrezaniga, ker se morebiti obreze med ajdi sramuje. To zunanje znamnje naj si na te- 101 I. liist do Korinčaiiov 'S. ni nič, ampak spolnovanje Bož¬ jih zapoved. 21 ) 20. Vsakteri naj ostane v sta¬ nu, v kterim je bil poklican. 22 ) Efez. 4, 1. 21. Si bil suženj poklican, naj te Cto~) nikar ne skerbi; ako pa zamoreš prostost doseči, se je raji poslnži. 23 ) 22. Zakaj kteri je suženj v Gospodu poklican, je prostnik Gospodov; ravno tako kteri je prost poklican, je suženj Kristu¬ sov. 24 ) 23. Drago ste kupljeni, nikar ne bodite sužnji ljudi. 25 ) Z S 01 '- 6, 20 : 1. Pet. 1, 'l8.' 24. Bratje, vsak naj v tem, v čiinur je poklican. ostane per Bogu. 26 ) 25. Od devic pa nimam Go- spodoviga povelja; svet pa dani, ker sim milost dosegel od Go¬ spoda, zvest biti. 27 ) lesu pusti, ker nič zunanjiga kristjanu ne brani, Bogu v duhu služiti. Za¬ stran ponavljanja neobreze gl. 1. Mak. 1, 26. razi. 17. Apostelj govori do v. 24. še od družili zunanjih zadev, ktere praviga kristjana ne morejo motiti. 21. Obreza in ncobreza nas ne opravičuje, ampak spolnovanje Božjih zapoved. Pomniti je, de apostelj tukaj delam pripisuje, kar drugej (Rim. 1, 17: 3, 22: 27 , 28.) na vero opera, v znamnje, de mora biti vera združena z deli, dela pa z vero (Rim. 3, 31.). 22. Poklic je tukaj narprej zunanja zadeva, v kteri je bil človek, ko se je pokristijanil; vender pa tudi sploh velja resnica, de mora človek vsak po¬ klic Božji slušati. 23. Ce si bil suženj (gl. 1. Tim. 6. razi. 1.) pred spreobernitvijo, naj te to nikar ne skerbi; zakaj tudi ko suženj se lahko zveličaš. Če si pa zamoreš zunanje zadeve zboljšati, si jih le zboljšaj; nove zadeve naj ti pa toliko bolj pomagajo v popolnamosti rasti. 24. „Zakaj “ se povrača na v naj te nikar ne skerbi 1 ’. Zakaj če si tudi le suženj po svojim stanu, se smeš v Kristusu prostnika imenovati, ker te je zmote in greha rešil: in prostnik, zato ker je svoboden deržavljan, ni nič boljši memo tebe, ker mora Kristusu služiti, kakor ti. 25. Kristus je gospod prostnikov in sužnjev, ker nas je s svojo kervjo odku¬ pil ; torej se zavoljo ljudi ne pečajte z rečmi, ktere bi vas utegnile od službe Gospodove odvračati. Apostelj mende hoče Korinčane svariti, de naj se v sužnost krivoverstva ne podajo. 26. t. j. naj Bogu služi. 27. Ako morajo vsi v stanu ostati, v kteriga jih je Bog djal, ali morajo tudi vsi v deviškim stanu ostati, v kterim so bili rojeni? Tega Gospod ni zapo¬ vedal; vender vam pa to jez, ki sim iz milosti njegov zvesti apostelj, v nje¬ govim imenu in duhu svetvam (Ambr., Auzelm, Teodor.). Aposteljuu so mende prenapeti kristjani priliko k temu uku dali, ki so zakon za »Teh imeli in terdili, de morajo vsi kristjani v brezzakonskim stanu bližnjiga prihoda Gospodoviga pričakovati. Apostelj sicer v svetim Duhu zderžnost vsim svetva, vender je pa nikomur ne naklada. On pravi, de so boljši, kteri imajo dar zderžnosti; kteri ga pa nimajo (in zamorejo zakon skleniti), naj v zakon stopijo. Ker apostelj vsim svetva, sveti očetje sploh mislijo, de zamorejo vsi deviški ostati, ako hočejo, t. j., ako Boga daru zderžnosti prosijo, si z junaško stanovitnostjo zanj prizadevajo in delajo z gnado Božjo, ki jo Bog vsim da, kteri ga zanjo prosijo (Tertul., Krizost., Orig., I-lieron., Ambr., Avg.). Prim. Mat. 19. razi. 11. 102 I. List do Korin^anov 1 26. Menim tedej, 18 ) de je to dobro 29 ) zavoljo obstoječe nad¬ loge; 30 ) res, dobro je človeku tako biti. 27. Si zvezan z ženo, ne iši razveze; si prost od žene, ne iši žene. 28. Ako se pa oženiš, nisi grešil; in ako se devica omoži, ni grešila. Tode nadloge mesa bodo imeli taki; 31 ) jest vam pa perzanesem. 32 ). 29. To tedej rečem, bratje: Čas je kratek; 33 ) tedej naj bodo tudi, kteri imajo žene, kakor bi jih ne imeli; 30. in kteri jokajo, kakor de bi ne jokali; in kteri se vesele, kakor bi se ne veselili; in kteri kupujejo, kakor bi ne imeli; 31. in kteri vživajo ta svet, kakor bi ga ne vživali; ker po¬ doba tega sveta prejde. 34 ) 32. Želim pa, de bi bili vsi brez skerbi. 35 ) Kdor je brez žene, skerbi za to, kar je Gospodo- viga, 36 )kakd bi Bogu 37 ) dopadel. 33. Kdor je pa oženjen, skerbi za to, kar je svetoviga, 38 ) kako bi ženi dopadel, in je razdeljen. 39 ) 34. In žena neomožena, in de¬ vica misli, kar je Gospodoviga, de bi bila sveta na telesu in nadulm. 40 ) Ktera je pa omožena, 28. Pomniti je, de ta misel ni zgolj človeška, ampak misel v svetim Duhu (v 49.). 29. V deviškim stanu biti in ostati je boljši. 30. Obstoječa (sedanja tn prihodnja) nadloga je po mislih sv. aposteljna nekaj pozcmeljska težava (v. 28.), nekaj kratkost časa, ki nam je do Gospodoviga prihoda v posvečevanje odločen (Krizost., Anzelm, Hieron.). Deviški stan je boljši, ker ima človek v njem manj pozemeljskih nadlog, in ker zamore kratki čas svojiga življenja bolj nerazdeljeno v zveličanje svoje duše obra¬ čati. 31. nadloge mesa so tukaj zlasti težave zakonskiga življenja. Zakonski jarem teži, pravi pregovor. 32. Jez pa privolim, de si težave zakonskiga življenja izberete (Anzelm). Drugi prestavljajo: jez bi vam pa (s tem) prizanesel, t. j., jez bi rad imel, de bi bili tacih nadlog obvarovani. 33. do prihoda Gospodoviga (Mat. 24, 42.) ob smerti. 34. Pomen v. 29 — 31: Zderžnosti vam ne nakladam; ali ne morem vam za¬ molčati, de zavoljo bližnjiga prihoda Gospodoviga ne smete na nič pozemelj- skiga preveč navezani biti. Zakonski naj tedej serce pri Bogu imajo, ne pa pri zakonskim veselji, ter naj se v Božjo voljo vdajo, če smert ali okolišine zakonsko življenje razderejo. Nesrečni naj preveč ne žalujejo, in srečni naj se preveč ne vesele. Premožni naj serca ne navezujejo na blago; in kteri kar koli posvetniga vživajo, naj Boga ne pozabijo; zakaj vse pozcmeljsko ni vredno, de bi človek na taisto serce navezoval, ker pozemeljska podoba tega sveta prejde (Rim. 8, 10. i. d.). Prim. Prid. 3. razi. 5. 35. Deviško življenje vam zato svetvam. ker želim, de bi brez skerbi živeli in si le za večno prizadevali. 36. za svoje in druzih zveličanje. 37. V greškim: „(iospodu u . 38. ima skerbi za časno, za hrano svoje družine i. t. d. 39. raztresen zavoljo velikih skerbi, (ako de ne more samo Gospodu služiti, temuč de mora bolj za se in za svojo družino skerbeti (Ambr.). V gre¬ škim: n kako bi *eni dopadel. Razdeljen je u . 40. čista na telesu in na duši. 103 1. List do Korinčauov ?. misli na to, kar je svetoviga, kako bi možu dopadla. 35. To pa k vašimu pridu go¬ vorim, ne de bi vam zadergo na¬ pravljal, temuč zavoljo tega, kar je pošteno, in kar vam da per- ložnost brez zaderžka Gospoda moliti. 4 ') 36. Ako pa kdo meni, de je gerdo, če je njegova devica pre- postarna, in mora tako biti, 42 ) naj stori, kar hoče; ne greši, če se omoži. 37. Ako je pa kdo terdno skle¬ nil v svojim sercu, in ni permo- ran, 43 ) ima pa oblast čez svojo voljo, 44 ) in je to sklenil v svojim sercu, ohraniti.svojo devico, prav stori. 38. Kdor tedej omoži svojo devico, prav stori; in kdor je ne omoži, bolje stori. 39. Zena je navezana na za¬ kon, 43 ) dokler nje mož živi; ako njen mož umerje, je prosta; naj se omoži, s komur hoče, samo de v Gospodu. 46 ) Rim. 7, 2. 40. Boljši bo pa zanjo, če tako' ostane, po mojim svetu; 47 ) me¬ nim pa, de imam tudi jest Bož- jiga Duha. 48 ) 41. Tega ne govorim, de bi vam sito delal, temuč de vas boljšiga opomnim, kako de namreč zamorete brez vsiga zaderžka Bogu služiti. 42. in so take okolišine, de naj se hči omoži. 43. zavoljo hčeriniga sklepa ali zavoljo družili okoliši)] (ker je v nevarnosti za¬ peljana biti, ali ker ima take telesne in dušne lastnosti} , omožiti jo. 44. ker je hči v dcvištvo privolila, in sicer nobena okolišina možitve ne per- poroča. 45. na keršansko zakonsko postavo (jv. 3 — 5. 10. 11.). 46. vender naj se omoži s kristjanam. Prim. Rim. 6, 23. Gal. 3, 27. (Ambr., Teodoret, Anzelm). Apostelj gotovo le pravoverniga kristjana misli; zakaj krivovercov, ki v zmoti terdovratno ostanejo, ogibati se, je z vso ostrostjo za¬ povedal C'1'it. 3, 10. 11.); torej je toliko manj mogel privoliti, de bi se za¬ koni ž njimi sklepali. Zato katoliška cerkev tacih zakonov ni nikdar dovolila, terpela jih je le v sili, namreč v deželah, kjer pravoverni in zmotenci nainc- šani žive in se zakoni med njimi, zavoljo vnanjih zadev, težko ubranijo. Katoličan naj se tedaj svoje duhovske gosposke derži, ki je po veljavnih po¬ stavah posebne dotične zapovedi dala. Glej apostoljski list svetiga očeta Gregorja XVI. in „Instructio ad archiepiscopos et episcopos Bavariae (Atana- zija 1835). 47. Zgorej v. 25. 48. t. j., moj svet ne izhaja iz zgolj človeške misli, ampak od Duha Božjiga, kteri mene kakor druge aposteljne razsvetljuje. 104 1, List do Korineanov 8, VIII. Poglavje. Kar zadeva malikam darovane jedi, vemo, de same tla sebi niso pregrešne, vender se pa v tein ne ravnajmo samo po spoznanji, ampak tudi po ljubezni. Če namreč vemo, de se smejo take jedi jesti, ker maliki nič niso, in je le en Bog in Gospod, vender nimajo vsi tega spoznanja, in če zavoljo našiga zgleda zoper svoje prepričanje jedo, se pregreše. Desiravno nismo pred Bogam ne bolji, ne liuji, če jemo ali ne, se vender ne smemo po svoji prostosti v dušno škodo svojiga bližnjiga ravnati, kteri bi utegnil zoper svoje prepričanje jesti, ko bi nas vidil jesti, in tako bi bili mi krivi njegoviga pogubljenja, s čemur bi se ne pregrešili le zoper njega, ampak zoper Kristusa samiga, kteri ga je odrešil. Zato ne jem tacih jedi, ko bi utegnil svojiga brata pohujšati. 1. Oti tega pa, kar se mali¬ kam daruje, 1 ) vemo, 2 ) ker smo vsi [v tem') podučeni. Učenost napihuje, ljubezen pa boljša. 3 ) 2. Ako pa kdo meni, de kaj ve, še ni spoznal, kako mora vediti. 4 ) 3. Ako pa kdo Boga ljubi, je od njega poznan. 5 ) 4. Kar tedej tiče jedi, ki se malikam darujejo, vemo, de ma¬ lik nič ni nasvetu, 6 ), in de razun eniga Boga nobeniga druziga ni. 5. Ako ravno so namreč, kteri 1. Malikovavski darovi so jedi, ki so jih malikovavski popi nekaj malikam v čast sožigali, nekaj z darovavci in druzimi povabljenci v tempeljnu jedli, ne¬ kaj, svoj del namreč, ki so ga bili dobili, na tergu prodajali. Ker so Judje take jedi strašno studili, in ker so tisti Judje, ki so se k keršanstvu spre- obcrnili, ta stud ohranili, za kar pa spreobernjeni ajdje nič niso marali; se je moglo vprašanje sprožiti, kako de naj se kristjani v ti zadevi obnašajo, de bi zoper vest ne ravnali, in Korinčani so zato mende aposteljna poprašali. Poprešnje razsodbe apostoljskiga zbora (Djanje apost. 15, 20.) mende Korin¬ čani niso zvedili, ker je bila dana zlasti le za spreobernjene ajde v Antiohii in v njeni okolici (Djanje apost. 15, 23.). Torej apostelj to razjasnuje in sicer po misli svetiga zbora, kteri tudi ni izrekel, de so take jedi same na sebi pregrešne, temuč le, de bi se spreobernjenim Judam prizaneslo (Djanje apost. 15, 21. razi. 19.). Spodej (10, 14. i. d.) sv. Pavel apostoljsko raz¬ sodbo le toliko dalje razklada, kolikor pravi, de je za kristjana, kteri pri Go¬ spodovi mizi sedi, samo na sebi nevredno, malikovavske mize v tem¬ pe Ij n i h vdeležvati se. 2. vemo, de malik nič ni na svetu, in de razun eniga Boga nobeniga druziga ni, kakor se v 4. versti bere. 3. Učenost brez ljubezni napihuje, ljubezen pa k dobrimu spodbuduje. Vem, de vam je to znano; ali sama znanost vas bo v napuh zapeljala, de bote slabejiga brata zaničevali; če se pa iz ljubezni do njega unih jedi zderžite, ga bote greha obvarovali in tako dobro storili. 4. Kdor si tedej zavoljo učenosti veliko domišljuje, pa ljubezni ž njo ne sklepu, ne ve svoje učenosti prav obračati. 5. Kdor Boga ljubi, se iz njegove ljubezni vidi, de ga Bog pozna (Mat. 7, 23.), in de mu je Bog pravo spoznanje dal, ker brez Božje gnade ne more ljubiti; gnada pa ne nagiba samo volje, temuč razsvetljuje tudi um; ona je ljubezen in spoznanje ob enim. Kdor ima tedej pravo ljubezen, ve tudi s pomočjo gnade Božje, ktera ljubezen in spoznanje deli, kako de naj spo¬ znanje Bogu v čast in bližnjimu v zveličanje obrača. 6. t. j., de malik ni Bog, kakor se iz naslednjiga vidi. 105 I. liist do Korintmiov N. se bogovi imenujejo, ali na nebu ali na zemlji, (ker je veliko bogov in veliko gospodov}: 7 ) 6. imamo vender mi le eniga Boga, Očeta, iz kteriga je vse, in mi za njega; in eniga Go¬ spoda Jezusa Kristusa, po kte- riai je vse, in mi po njem. 8 ) 7. Tode nimajo vsi tega zna¬ nja. Nekterim je namreč po njih vesti malik še zdaj nekaj, in jedo kakor malikam darovano da¬ ritev; 9 ) in njih vest, ker je slaba, se omadežva. 10 ) 8. Jed nas pa ne perporoči Bogu. Zakaj ako jemo, nismo boljši, in ako ne jemo, nismo hujši. Rim. 14, 17. 9. Glejte pa, de ne bo more¬ biti ta vaša prostost pohujšanje slabim. Rim. 14, 20. 10. Ako namreč kdo vidi ti- stiga, ki je podučen, 11 ) per mali- kovavski mizi sedeti, ali ne bo njegova vest, ki je slaba, nape¬ ljana jesti od darov malikam da¬ rovanih ? u ) 11. In ali ne bo pogubljen za¬ voljo tvojiga znanja slabi brat, za kteriga je Kristus umeri? Rim. 14, 15. 12. Ako se pa tako pregre¬ šite nad brati, in ranite njih slabo vest, se nad Kristusam pregre¬ šite. 13 ) Rim. 14, 21. 13. Torej če jed pohujša mu- jiga brata, ne bom jedel mesa vekomaj, de svojiga brata ne pohujšam. 7. zakaj malikovavci imenujejo sicer nektere nebeške, nektere pa pozemeljske bogove, in tako je po njih misli veliko bogov in veliko vladarjev človeških zadev; vender imamo mi le eniga Boga i. t. d. 8. Torej take jedi same na sebi niso pregrešne; maliki, ki niso nič, jih niso mogli omadežvati. v ln mi za njega 11 , t. j., mi, njegove stvari, se moramo njemu, svojimu stvarniku, pokorno podvreči, ter ga tako častiti in poveliče¬ vati. Zakaj de je vse vstvarjeno po Sinu, in zakaj de se z Očetam in Sina m vred tudi sveti Duh v misel ne vzame, gl. Jan. 1, 1. 9. po vašim zgledu podbujeni. / 10. njih vest, akoravno je zmotena, se omadežva, ker zoper svoje prepričanje ravnajo. Primeri v. 7—13. Rimlj. pogl. 14., kjer se obširniši govori, de prizanašajmo slabotnim, in de smo dolžni po svojim prepričanji delati. 11. Glej razi. 2. V greškim: n Ako namreč kdo vidi tebe “ i. t. d. 12. zoper lastno prepričanje. 13. ker mu odkupljeno lastnino vzamete. 106 I. liist do Koriisčimov O. IX. Poglavje. Ravno zato, de nisim nikomur v spotiko, se tudi v družili rečeh svoje prostosti vanam. Desiravno sim apostelj, kakor drugi, in imam tedej pravico, kakor oni, od vernih hrano prejemati, kar ne veleva le človeška navada, ampak tudi Božja postava, vender nočem od vernih živeža jemati; zakaj pri Bogu bi rad slavo in plačilo imel, ne zato, ker evangeli oznanujem, to je moja sveta dolžnost, temuč ker ga nesamopridno, brez časniga plačila učim. V vsih zadevah bi namreč rad vsim po volji živel , in s> slabostmi vsaeiga člo¬ veka poterpljenje imel, de bi vse za sveti evangeli pridobil in se tudi sam njegoviga sadu vdeležil. Zavoljo tega je pa treba veliko terpeti in se pre¬ magovati; ali kakor le on stavo dobi, kteri se trudi, ravno tako bom tudi jez le z ostrim mertvenjem zveličanje dosegel in pogubljenja se obvaroval. 1. Ali nisim prost?') Ali ni¬ sim apostelj? Ali nisim vidil Kristusa Jezusa, Gospoda na- šiga? 1 2 ) Ali niste vi moje delo v Gospodu? 3 ) 2. In ako drugim nisim apo¬ stelj, sim vender le vam; za¬ kaj pečat mojiga apostoljstva ste vi v Gospodu. 4 ) 3. To je 5 ) moj odgovor per tistih, ki me vprašajo. 4. Ali nimamo oblasti jesti in piti? Luk. 10, 8. 5. Ali nimamo oblasti žen¬ ske, sestre seboj voditi, kakor drugi aposteljni, in bratje Go¬ spodovi in Kefa? 6 ) 6. Ali rnorde samo jest in Barnaba nimava oblasti tega de¬ lati? 7 ) 7. Kdo si kdaj v vojski sam plačilo daje ? Kdo zasadi vinograd, in ne je od njegoviga sadu? Kdo pase čedo, in ne je od mleka cede? 8 ) 8. Ali po človeško to govo- 1. Ali ni tudi meni pripušeno, kar je drugim učenikam pripušeno ? 2. Glej Djanje apost. 9, 3 — 6. Nasprotniki so svetimu Pavlu očitali, de ni pravi apostelj, ker ga Jezus ni bil tako poklical, kakor druge aposteljne tLuk. 6, 13.1, in ker on Jezusa še celo vidil ni. Primeri spodej 15, 8 : 2. Kor. 12, 1—4. 3. Nisim vaše občine ustanovil? Djanje apost. 18, 11. 18. 4. zakaj, de sim apostelj, se jasno vidi iz tega, kar sim bil pri vas storil. 5. To sklicovanje na mojo delavnost med vami (Anzelm). 6. Besedi: „%enska u , „.sestra “ ne pomenite: »zakonska žena“, ampak : »kristjanka*'; kakor tudi besedi: „mo-žje c< ", „ bratje “ (Djanje apost. 15, 7.) ne pomenite zakonskih mož, ampak verne, kristjane. Aposteljni so v tem Gospoda posnemali, ki si je dal streči od bogaboječih žen, ki so bile ž njim (Luk. 8,. 3.). Pomen je : Kakor drugi aposteljni, sorodovinci Gospodovi (Mat. 13, 55.), in Peter (zgor. 1, 12.), bi smel tudi jez popotvaje kristjano v postrežbo sabo voditi, in od kristjanov tirjati, de naj jo z menoj vred živijo. 7. Sva midva sama dolžna, s svojimi rokami se živiti ? V greškim : „Ali morile samo jez in llarnaba nimava oblasti , ne delati'" (s svojimi rokami)? t. j. od evangelija živeti, in ne z lastnimi rokami za živež se tru¬ diti ? 8. Te prilike so izverstne; zakaj apostoljski delavec je vojskovavec za resnico in pravico, zasajevavec Gospodovih tert (Jan. 15.), pastir Gospodove čede (Jan. 10.). 107 1. List do Korinčanov 9. rim? 9 ) Ali postava tega ne pravi? 9. Pisano je namreč v Moj¬ zesovi postavi: Ne zavezuj volu gobca, kadar mane. 10 ) Ali Bog f/e) za vole skerbi? 10. Ali zavoljo nas to govo¬ ri? 11 ) Res, zavoljo nas je to pisano. Zakaj kdor orje , mora z upanjem orati; in kdor mlati, z upanjem (mlatiti ), de bo sad prejel. 11. Ako smo mi vam duhovne reči sejali, je li kaj velikiga, če mi vaše telesne reči 15 ) žanje¬ mo? Rim. 15, 27. 12. Ako imajo drugi to pra¬ vico per vas, zakaj ne veliko bolj mi? 13 ) Tode mi se nismo poslužili te pravice; temuč yse preterpimo, de ne damo kakiga spotikljeja evangeliju Kristuso¬ vimi!. u ) 13. Ali ne veste, de, kteri v svetišu službo opravljajo, tudi to jedo, kar je od svetiša; in kteri altarju služijo, od altarja delež prejemajo ? 15 ) 14. Tako je tudi Gospod uka¬ zal, de naj ti, kteri evangeli oznanujejo, od evangelija žive. 15. Jest se pa nič takiga ni- siin poslužil. 16 ) Tudi vam ne pišem tega, de bi se z menoj tako ravnalo; 17 ) zakaj boljši bi bilo zame umreti, kakor de bi kdo mojo čast v nič storil. 18 ) 16. Zakaj če evangeli ozna- nujem, nimam hvale, 19 ) ker je to moja dolžnost; gorje namreč meni, če evangelija ne oznanu- jem ! 50 ) 17. Zakaj če rad to delam, imam plačilo; če pa ne rad, mi je [vcnder^) služba zročena. 51 ) 18. Kaj je tedej moje plači— 9. Ali to le /.ato govorim, ker je pri ljudeh taka navada? 10. V Palestini mlatijo z volim'; peljajo jih namreč čez žito, de zernje izma- nejo. Glej 5. Mojz. 25 , 4. 11. Je li Bog zavoljo volov rekel to zapisati? Ali ne velikoveč zavoljo nas, v naznanjenje višiga pomena, de je delavec v Gospodovim nogradu plačila vreden ? 12. pozemeljske reči. 13. jez, vaš apostelj. 14. de se nihče ne more izgovarjati, de se zavoljo tega noče k keršan- stvu spreoberniti, ker bi mogel za mojo hrano skerbeti. 15. Judovski leviti in duhovni so dobivali delež od darov in daritev, ki so jih k (empeljnu prinašali (3. Mojz. 27, 30: 4. Mojz. 18, 20. i. d. 5. Mojz. 14. 22. i. d.). 16. Glej Djanje apost. 18, 3. 17. Ne pišem vam tega, kakor de bi vam hotel povedati, de me za mojo službo plačajte. 18. boljši bi bilo zame umreti, kakor de bi mi kdo z dobrovoljnimi skladi čast pri Bogu jemal, ker sim vam sveti evangeli zastonj, brez plačila, ozna- noval. 19. nimam pravice hvaliti se s posebnim zasluženjem pri Bogu. 20. Spoznaj iz tega sveto dolžnost vsih duhovnih pastirjev, Božjo besedo ozna- novati! 21. Zakaj če za oznanovanje svetiga evangelija ne prejemam pozemeljskiga plačila, imam posebno hvalo in plačilo pri Bogu; če pa učim zavoljo poze- I. Ijisi do Ivoriiiianov 9. 108 lo? 22 ) De 23 ) oznanujoč evan¬ geli zastonj evangeli oznanujem, de se ne poslužim svoje pravice v evangelii. 19. Zakaj, ko sim od vsili prost bil, sim se vsili sužnjiga storil, de bi jih več perdobil. 24 ) 20. Judam sim postal kakor Jud, 25 ) de bi Jude perdobil; 21. njim, ki so pod postavo, kakor de bi bil pod postavo, (de- siravno jest nisim pod postavo), 26 ) de bi nje, ki so pod postavo, perdobil; njim, ki so bili brez postave, 27 ) kakor de bi bil brez postave, (llesiravno nisim brez postave Božje, ampak pod po¬ stavo K ristusovo), 28 ) de bi per- j dobil nje, ki so bili brez po¬ stave. 22. Slabim sim slab postal, de bi slabe perdobil. Vsim sim vse postal, de bi vse zveličal. 29 ) 23. Vse pa storim zavoljo evan¬ gelija, de se ga vdeležim. 30 ) 24. Ne veste li, de tisti, kteri v tečišu teko, vsi sicer teko, pa le eden stavo dobi? Takti te¬ cite, de jo dosežete. 31 ) 25. Vsak pa, kteri . se na pre- maganje skuša, se vsiga zder- ži; 32 ) in oni sicer, de stroldjivo krono prejmejo, mi pa nestroh- ljivo. 33 ) 26. Jest tedej takti tečem, ne j kakor nepremišljeno, 34 ) se takti meljskima plačila, tako rekoč nerad , moram ličiti, ker je moja dolžnost, ali pri v Bogu ne bom prejel posebniga plačila. 22. Cimu tedej mislim, de sim posebniga plačila vreden? 23. Zato de i. t. d. 24. Zakaj sploh sim sklenil, slehernimi! po volji živeti, kolikor mi vestdopnša, de bi jih toliko več keršanstvu pridobil. 25. De bi Jude pridobil, sim po judovski šegi živel. Glej Djanje apost. 16, 3. 26. Gl. Rim. 3, 21. Teh besedi nimajo vsi greški natisi. 27. ajdam, ki so bili brez Mojzesove šegne postave. 28. Glej Rim. 3, 27. i. d. 29. V greškim: ,, de bi vsaj nektere zveličal Pomen: Kolikor mi je vest dopušala, sim se ravnal po željah, nagnjenjih in potrebah oneh, kterim sim sveti evangeli oznanoval, de bi vsaj nektere tali vse) Kristusu pridobil. 30. de se vdeležim gnad, ki jih sveti evangeli na tem svetu deli, in pa tudi tistih dobrot, ki jih za večnost obeta. Gl. v. 27. 31. Na Istniu (medmorji) v Korintu so za stavo tekali. V tekališu so od konca k koncu vselej po štirje ob enim tekli, in on, ki je pervi pritekel, je za cilj prijel. Premagavci so se potlej zopet med sabo skušali, in le on, kteri je vse pretekel, je bil zmagavec, ter je plačilo prejel. Sveti Pavel s tem na¬ znanja evangelisko resnico, de je veliko poklicanih, malo pa izvoljenih. 32. kar bi ga utegnilo slabiti. 33. Greški borivci za stavo so se dolgo časa za boj pripravljali, ki so ga hot i i vpričo ljudstva v očitnih igrah izpeljati. Silo zmerno So živeli, vina niso pili, zderževali so se vsiga slastniga razveseljevanja, ter so se dolgo časa v tem vadili. Keršansko življenje je tudi tak boj. Nar nevarniši sovražnik, kteriga moramo premagati, je naše lastno meso. To moramo podvreči duhu, duha pa Bogu (Avg.l. Če so se uni borivci tolikero zatajevali zavoljo ne- čimerniga dobička, kaj bi pač mi ne storili, de bi se večno zveličali ? 34. Terdno upam, de bom svoj namen, večno zveličanje, dosegel. Nepremiš¬ ljeno ne teče, kdor živi po zapovedih svetiga evangelija, kdor ima le večno življenje pred očmi in vse svoje dela tje obrača. 109 I. List do Korinfcanov O. 10. bojujem, ne kakor de bi po ve- vetru mahal; 35 ) 27. ampak tarem svoje telo, in ga v sužnost devam, de, ko druge učim, sam ne bom za¬ ver/, en. 36 ) X. Poglavje. Nikar ne mislite, de zavoljo prejetih duhovnih dobrot ne hote zaverženi; spom¬ nite se le Izraelcev. Vsi so bili v Kristusu po duhovno keršeni in rejeni; pa skorej vsi so bili pokončani v pušavi. Zato nikar ne želite hudobnih reči, ne bodite rnalikovavci in nečistniki, ne skušajte Gospoda, ne mermrajte, kakor Izra¬ elci. Bog je njih pregreho pripustil, de imamo mi zgled nad njimi, de se ne mislimo terdnih, temuč de v skušnjavi v Boga zaupajmo. Zlasti vas opomi¬ njam, de se ne vdeležvajte pojedin, kjer se jedo malikam darovane jedi; ker tako vdeležvauje je nekaka zveza s samimi maliki, kakor se kristjan pri sve¬ tim obhajilu s Kristusam sklene, in kakor se Izraelec, kteri daritve je, svojiga altarja vdeleži. S tim ne rečem, de je malik kaj; ker se pa hudič mali¬ kovanja poslužuje in ga nadušuje, se s tacimi pojedinami ž njim združujete. Zunaj tempeljnov sme kristjan malikam darovano meso jesti, če le s tem niko¬ gar ne pohujša; zakaj kako bi mogli koga pohujšati z jedjo, za ktero Bogu hvalo dajemo! Torej vse tako delajmo, de bo Bog poveličevan, kar se bo zgodilo, če ne bomo nikomur v spotikljej, temuč če bomo slehernimu po volji živeli. 1. Nočem namreč, bratje, de 2. in so bili vsi v Mojzesu bi ne vedili, de so naši očetje keršeni v oblaku in v morji; 2 ) vsi pod oblakam bili, in vsi skozi morje šli; * 1 2 ) 35. temuč zadevam z močno pestjo svoje telo. Podoba je zopet od unih boriv- cov vzeta, ki so po protivniku močno mahali z rokami, ki so bile z jermeni ovite in s svincam ali železarn obtežene; če se je protivnik dobro umikal, je bil mahljej po vetru. 36. Tarem svoje telo s pomanjkanjem, s telesnim in duhovnim mertvenjem. Ne pustim, de bi me verni živili in mi stregli, temuč raji ubožno živim, de svoje telo lože berzdam in se pogubljenja obvarujem. Vedi: Če je sveti Pavel pri vsih svojih posebnih gnadah, ki jih je bil prejel, mertvenja svojiga telesa za potrebno spoznal, de bi se ne pogubil, kdo se pač sme nadjati, de bo zveličan samo zavoljo vere , brez dobrih del, ali , če mehkužno, slastno, posvetno živi? Glej trident. zbor sej. 6. pogl. 11. 1. de so bili naši očetje, Izraelci, pri izhodu iz Egipta pod varstvam oblaka, ki je pred njimi hodil (gh 2. Mojz. 13, 21. i. d. 14, 24.), in de so skozi rudeče morje kakor po suhim šli (^2. Mojz. 14, 21—27.). 2. de so vsi po svojim vojvodu Mojzesu po duhovno (predpodobno) v oblaku in v morji Kristusov kerst prejeli. Tukaj je razumevati duhovni kerst ka¬ kor v 3. in 4. versti duhovna jed in duhovna pijača. Duhovno je v tem de so se te reči, razun tega, kar so bile same na sebi, tudi na Kristusa oze- rale, in že pred Kristusam v podobi, torej v predpodobi, telesno poočito- vale, kar je Kristus v dulfu in v resnici bil in dal. Oblak, ki je podnevi s svojo senco vročino zmanjševal in ponoči pot razsvetljeval, je bil predpo- podoba kerstne gnade, ktera vročino poželjivosti manjša in človeku duha raz¬ svetljuje; morje je bilo predpodoba kerstne vode, iz ktere kristjan ravno tako čist pride, kakor so nekdanji Izraelci s suho nogo skozi rudeče morje 110 I. List do Korinčanov 10. 3. in so vsi eno duhovno jed jedli, * * 3 ) 4. in vsi eno duhovno pijačo pili (pili so pa iz duhovne skale, ktera je za njimi hodila, 4 ) skala pa je bila Kristus). 5 ) 5. Ali prav veliko jih je bilo, ki niso Bogu dopadli; zakaj po¬ hiti so bili v pusavi. 6 ) 4. Moj/,. 14, 28—33 : 26, 64. 65. 6. To se je pa zgodilo nam v zgled, 7 ) de bi ne poželeli hu¬ dih reči, 8 ) kakor so jih oni po¬ želeli. 4. Mojz. 11, 33. 34. 7. Tudi ne bodite maliko- vavci, 9 * ) kakor nekteri zmed njih, kakor je pisano: Ljudstvo je sedlo jest in pit, iu so vstali igrat. 2. Mojz. 32, 6. 8. Tudi ne kurbajmo se, ka¬ kor so se nekteri zmed njih kur— bali, in jih je padlo en dan tri in dvajset lavžent. *°) 9. Tudi ne skušajmo Kri¬ stusa, kakor so ga njih nekteri skušali, in so od kač poginili. 11 ) 10. Tudi ne godernjajte, ka¬ kor so njih nekteri godernjali, in prišli. Mana je bila predpodoba zakramenta svetiga rešuj iga telesa, in voda v pušavi studenec gnad Kristusovih , kakor je Jezus sam oboje razlagal (Jan. 6, 31. i. d. 4, 10. 14.).' Ta duhovni pomen imenovanih reči ni svo¬ jevoljni , kakor so tudi te in vse druge reči izraelske deržave in cerkve po¬ trebama zvezane s Kristusam in z njegovimi gnadami. Ta potrebna zveza se prav lahko razvidi. Ker namreč nobeno drugo ime pod nebam ni dano ljudem, v kterim bi mogli zveličani biti, kakor Jezus Kristus (Djanje apost. 4, 12.), in nobena druga cerkev, kakor keršanska; so mogle vse voditve, naprave, ki jih je Bog Izraelcam v prid dal , keršansk pomen imeti, — so mogle keršanskiga duha in keršansko jedro v sebi nositi, desiravno so bile kakor koli telesne in počutne, ker pozemeljsko ljudstvo še ni bilo godno za duhovno resnico (glej vvod v evangelije). — V greškim: „m so bili tišina Mojzesa l:eršeni v oblaku in v morji u . „Na Mojzesa keršen biti 44 je toliko, kolikor: „v Mojzesu keršen biti“; zakaj „na Mojzesa keršen biti“ je prav za prav „na Kristusa keršen biti po Mojzesovi postavi 44 , in „po Moj¬ zesu keršen bitk 4 je ravno to. 3. mano (2. Mojz. 16, 15. razi. 21.). 4. Sv. Pavel misli vodo, ki jo je Mojzes s palico iz skale perterka! (2. Mojz. 17, 6.). Apostelj pravi, de je skala za Izraelci hodila, ker niso nikdar ter- peli pomanjkanja vode (4. Mojz. 20, 11. Ps. 104, 41.), in ker so bili po Božji dobrotljivosti sploh z vsimi potrebnimi rečmi preskerbljeni. 5. Ta nikdar usahljiva voda je bila predpodoba večniga studenca Kristusovih gnad (Jan. 7, 38.). 6. Zmed 600,000 lzraelcov sta le Jozue in Kaleh v obljubljeno deželo prišla. Varujte se tedej, Korinčani, ne bahajte se s sv. kerstam, s sv. obhajilam, s sv. daritvijo in z druzimi gnadami; desiravno se jih vdeležvate, se vender še utegnete pogubiti. 7. v svarivni zgled. 8. de bi ne imeli želja po neperpušenih rečeh, ali, de bi želje po njih pre¬ cej zaterali. 9. ne vdeležvajte se malikovavske mize. Glej spodej v. 14. 10. Pri Mojzesu (4. bukv. 25, 9.) se bere 24,000. Sv. Pavel govori le od njih, ki so naglo umerli , ne pa tudi od njih, ki so bili po duhovnih umor¬ jeni. 11. Izraelci so bili nejevoljni zavoljo težavniga popotvanja in so Jehova sku¬ šali: mermrali so namreč zoper Mojzesa iu so tako skušali Božjo vsigamo- lil 1. List do KorinČanov iO. so bili pokončani po (angelji) pokončevavcu. 12 ) 11. Vse to se jim je pa v zgled zgodilo 13 ); zapisano je namreč nam v posvarjenje, ki v poslednjih časih živimo. 14 ) 12. Kdor tedej meni, de stoji, naj gleda, de ne pade. 13. Skušnjava naj nad vas ne pride druga, ko človeška. 15 ) Bog pa je zvest, 16 ) ki vas ne bo pustil skušati bolj kakor premorete, te- muč bo storil tudi s skušnjavo izid, 17 ) de jo zmagate. 14. Zavoljo tega, moji pre¬ ljubi, varujte se malikovanja. 18 J 15. Govorim kakor s pamet¬ nimi; vi sami prevdarite, kar rečem. 16. Posvečeni kelih, ki ga posvečujemo, ali ni vdeleženje kervi Kristusove ? in kruh, ki ga lomimo, ali ni vdeleženje telesa Gospodoviga? I9 ) 17. Ker smo, desi nas je ve¬ liko, en kruh, eno telo vsi, kteri se eniga kruha vdeležvamo. 20 ) 18. Glejte jih, kteri so Izra- gočnost in neskončno dobrotljivost, če jim more ali hoče pomagati (4. Mojz. 21 , 4 — 6.). Izraelci so skušali Kristusa, ker je bil Bog Jehova, kise je v stari zavezi razodeval, ravno tisti Sin Božji, ki se je v Jezusu Kristusu prikazal (Gl. Eceh. 1. razi. 8. 14. 45.). 12. Nekteri mislijo, de to zadeva mermranje Izraelcov o vernitvi oglednikov (4. Mojz. 14, 1. i. d.); nekteri pa, de mermranje po kaznovanji Koreta, Datana in Abirona (4. Mojz. 6, 41.). Pokončevavec je vsaka pokončevavna stvar. 13. Glej razi. 7. 14. Poslednji časi so novi zakon, ker se v njem vse poprešnje po duhovno do- polnuje in dokončuje (Mat. 5, 17.), dokler ne bo prišel sodnji dan Gospo¬ dov ko pravi konec časov (2. Tesal. 2, 2. i. d. 2. Pet. 3, 10.). 15. Ako ktera koli hudobna skušnjava v vas vstane, se ji ne dajte premagati, tako de skušnjava človeška ostane. Sv. Anzelm pravi: Satansko je, hudobni skušnjavi se dati premagati in iz hudobije grešiti; angeljsko je, nobene skuš¬ njave ne imeti; človeško je, skušnjave imeti, pa jih premagati. — V gre- škim: „ Skušnjava nad vas ni prišla , kakor človeška t. j., vaše skušnjave so take, de jih zamorete s pomočjo gnade Božje premagati. Iti. stanoviten; pričeto delo bo nad vami dokončal. 17. bo gnado dal, de hote zmagali. 18. Pravi malikovavec sicer ni bil noben kristjan; ali nekteri so mislili, deje pripušeno, vdeležvati se pojedin, pri kterih so rtialikam darovane jedi jedli. Te pojedine niso bile le z vso sludnostjo združene, temuč so bile tudi očitno pričevanje, de so obedovavci malikovanju vdani. Zavoljo tega je bilo treba, jih krisljanam popolnama prepovedati, desiravno samo na sebi ni bilo pre¬ grešno, če se je malikam darovano meso jedlo. 19. V greškim: „ telesa Jezusa Kristusa 11 . Ali se s kelham, ki ga je Kri¬ stus posvetil (gl. Mat. 26, 27. razi. 33. in 34.) in ki ga mi mašniki ravno tako posvečujemo, ne vdeležvamo kervi' Kristusove? Ali se s kruham Ki ga lomimo in delimo, ne vdeležvamo telesa Gospodoviga? Ali po zavživanji Gospodoviga telesa in njegove kervi nismo eno telo in ena kri z Gospodam? Ali se tako ne združimo prav tesno z njim ? — Iz tega so Korinčani lahko sami sklenili: Kdor se ledaj malikovavske mize vdeležva, se tesno združi z maliki, je malikovavec. Glej v. 20. 20. Zakaj, ko en kruh jemo, nas je veliko (vsi smo, kteri ga vredno jemo) en sveti kruh, eno skrivnostno telo, ker smo tako vsi s skrivnostnim tele- I. List do Korinčanov 10. 112 elci po mesu; 2 *) ali niso, kte¬ ri jedo daritve, altarja delež¬ ni? 22 ) 19. Kaj tedej? ali rečem, de je to kaj, kar se inalikam da¬ ruje? ali de je malik kaj? 23 ) 20. Ali, 24 ) kar darujejo ne¬ verniki, hudičem darujejo, 25 ) in ne Bogu. Nočem pa, de bi bili vi tovarši hudičev; 26 ) ne morete kelha Gospodoviga piti, in kelha hudičev; 21. ne morete mize Gospodove deležni biti, in mize hudičev. 27 ) 22. Ali hočemo dražiti Go¬ spoda? Ali smo močnejši kakor on? 28 ) Vse mi je perpušeno, to- de ni vse k pridu. Zgor 6, 12. 23. Vse mi je perpušeno, tode ni vse k boljšanju. Zgor. 8, l. sani Jezusa Kristusa sklenjeni in ž njim ena oseba (Korn. a Lap,). Zavoljo te skrivnostne sklenitve , ki nastopi med vernimi in med Jezusam po (vred¬ nim) zavžitji njegoviga telesa in njegove kervi, so sveti očetje zakrament svetiga rešnjiga telesa imenovali n co?ntuunio “, t. j. občno združenje (com- munis unio) vsili vernih v Kristusu in s Kristusam in med seboj (Avg., Beda). Zato ga je tudi tridentinski zbor (sej. 13. p. 7.) imenoval znamnje edinosti, vezilo ljubezni, podobo miru in enovoljnosti. 21. ki so le po rodu Izraelci, Izraelovi ali Jakopovi otroci, ne pa duhovni Izraelci (Rimlj. 9, 7. Gal. 6, Ki.); glejte Jude, ki le po Mojzesovi postavi brez vere žive. 22. Ali niso vsi, kteri judovske daritve jedo , enimu darilnimu altarju, eni veri pridruženi? — Torej ste tudi vi, ako se malikovavske mize vdeležvate, malikovavskiinu darilnimu altarju pridruženi, ste sodarovavci, malikovavci. Tako sveti očetje. 23. Ali hočem s tim reči, de so maliki kaj, in de je malikam darovano meso kaj? Nikdar ne; maliki niso nič (gl. zgor. 8, 4. i. d.); rečem pa, de je on, ki se vdeležva malikovavske mize, tovarš hudičev, kteri malikovavstvo v razprosteranje svojiga kraljestva razširjajo in pospešvajo (Justinijan). Glej naslednje. 24. Nikakor ne; ali i. t. d. 25. Več svetih očetov misli, de hudiči v malikih prebivajo in si v njih dajo Božjo čast skazovati. Ce se tudi to ne da dokazati, je vender gotovo, de so hudičeve dela: nečistost, goljufija in morija z malikovanjem sklenjene, in de hudič, če tudi ne malikov, vender malikovanje nad uš uje. Gl. Ps. 95, 5. razi. 3. Mojz. 17, 7: 5. Mojz. 32, 17. Nekterim je, „dcupovia u toliko, kolikor izmišljeni bogovi 1 ', ali „duše mertvih", ker so nekteri ajdje mislili, de duše umerlih ljudi, ki so bili bogovam prišteti, v malikih prebivajo; ali za gotovo se sme terditi, de sv. Pavel te besede ni tako razumel, kakor nekteri ajdje, ampak, kakor jo je Kristus vselej in povsod razumeval (Mat. 8, 28. Mark. 3, 15: 7, 26. i. d. 16, 9. Luk. 11 , 20.), ki je ž njo hudiče zaznamoval. 26. kar bi se zgodilo, ko bi se vdeležvali malikovavske mize. Gl. razi. 24. 27. vdeležvali se keršanske in malikovavske mize, se ne strinja. — Pomniti je : Ker je n mi%a hudičev “ gotovo pojedina, ki so jo malikam v čast na¬ pravljali in pri kteri so malikam darovane darove jedli, se mora na¬ sproti postavljeno „miza Gospodova “ razumevati ko večerja, pri kteri se keršanska daritev vživa; torej je sveti tridentinski zbor (sej. 22. p. 1.) s temi besedami po pravici dokazoval, de zakrament svetiga rešnjiga telesa ni le večerja, ampak tudi daritev. 28. de bi njegovo kaznovanje premagali. Do tle je učil apostelj, de je vde- ležvanjc malikovavske mize pregrešno in de Gospoda k jezi draži; zdej pa I. Lisi do Korini-aiiov 10. 113 24. Nihče naj ne iše svojiga, ampak to, kar je druziga. 29 ) 25. Vse, kar se v mesnici prodaja, jejte in nič ne popra- šujte zavoljo vesti'. 30 ) 26. (Zakaj) 31 ) Gospodova je zemlja, in vse, kar je na nji. 12 ) Psal. 23, 1. 27. Ako vas kdo nevernikov povabi, 33 ) in hočete iti, jejte vse, kar se pred vas postavi, in nič ne poprašujte zavoljo vesti. 34 ) 28. Ako pa kdo 35 ) reče: To je bilo malikam darovano, nikar ne jejte zavoljo njega, kteri vam je to povedal, in zavoljo vesti. 29. Ne govorim pa od tvoje, ampak od vesti druziga. 36 ) Cimu namreč sodi mojo prostost ptuja vest? 37 ) 30. Ako jest z zahvalo vži- vam, zakaj bi bil preklinjali za¬ voljo tega, za kar hvalo 38 ) da¬ jem? 31. Ali tedej jeste ali pijete, ali kaj druziga delate, vse k ča¬ sti Božji delajte. 39 ) Kol. 3, 17. 32. Brez pohujšanja bodite Judam in nevernikam, in cerkvi Božji. 40 ) 33. Kakor tudi jest v vsili re¬ čeh vsim dopasti želim, in ne išem, kar je meni, je mnogim v prid, de ličani. 4 *) ampak kar bi bili zve- uči, de se malikam darovane jedi zunaj tempelj na smejo jesti, če se le slabeji brat s tem ne pohujša. 29. Nihče naj ne gleda le na svoj prid, temuč naj tudi premisli, če njegovo obnašanje bližnjiga boljša ali hujša. 30. če je bilo malikam darovano ali ne (gl. zgor. 8, 1.); vest naj vam nič ne očita zavoljo jedi same na sebi. 31. Ta beseda je v greškim. 32. zakaj vse je en Bog vstvaril; torej je vse enako dobro. 33. pa ne k malikovavski mizi; zakaj to je prepovedano. Glej zgor. v. 14. in razlago. 34. Glej razlago 30. 35. bodi si ajd ali jud ali kristjan. Glej v. 32. 36. Jud ali ajd bi utegnil misliti, de svoje vere ne spoštuješ, če ješ, in tako bi utegnil zapeljan biti v zaničevanje keršanstva; kristjan, slabeji brat, bi pa lahko mislil, de se hočeš malikovanja vdeležvati. 37. Cimu bi po svoji prostosti ravnal, de bi me drugi ko prelomovavca postave sodili? (Ambrož). 38. Ker hočem jed vživati s hvaležnostjo do Boga, tedej v združenji z Bogam, kako bi zamogel z jedjo brata pohujšati, tedej grešiti, se od Boga ločiti? 39. Torej vam dam splošno vodilo, de v vsim svojim djanji na to glejte , de bo Bog česen, kar se bo zgodilo, če bližnjiga lie bote hujšali, temuč bolj¬ šali; zakaj vaše dobro, spodbudljivo djanje bo bližnjiga tudi k češenju Boga spodbudovalo ali ga pa v njem poterdovalo (Aiizelm , Ambrož). 40. kristjanain. 41. Primeri zgorcj 9, 19 — 22. Rim. 15, 1 — 3. To ne nasprotva Gal. 1, 10.; zakaj tukaj je govorjenje od napčne priljudnosti. Prava priljudnost pri¬ zanaša vesti bližnjiga, ter iše njegoviga dušniga zveličanja; napčna priljud¬ nost se pa lahkomišljeno zoper lastno in ptujo vest v nepripušeno ali dvom¬ ljivo vdaja; sebičnost, samopridnost daruje vse sebi, lastnim« časnimu do¬ bičku. VI. 8 114 1. Lisi do Korinčanov 11 XI. Poglavje. Kar cerkvene shode zadeva, vam hočem za zdaj , ker ste sploh podučljivi, na¬ slednje povelja dati. Ko je vsak mož pod oblastjo Kristusovo, vsaka žena pa pod oblastjo moževo; torej naj bojo možje v cerkvi z razkritimi slavami, žene pa s pokritimi, ker bi mož s pokrito glavo Kristusa onečastil, žena pa bi z nepokrito glavo onečastila svojiga moža. Mož naj zato ne pokriva svoje glave, de s tem naznanja svojo oblast; žena naj jo pa zato pokriva, de s tem nazna¬ nja, de je pod oblastjo svojiga moža. S tem pa ni nobenimu niemo druziga dana kakošna spredba v Kristusu. Tako obuašo že natora sama nakazuje, in povsod je taka keršanska šega. Sicer je pa še več tacili nerodnost, po kterih keršanske zbirališa zgubljajo svoj prid. Krivi nauki sc oznanujejo , memo bra- tovskiga gostovanja se tudi sveta daritev in večerja vnemar pušate, ker nekteri še pred sveto daritvijo svoje seboj pernesene darove povživajo in tako obilno pijejo , de se ubožniši per bratovskih obedih ne. nasitijo. Sveto daritev in ve¬ čerjo je Gospod postavil; lodc se mora vredno vživati. Iz nevredniga vživanja sv. obhajila izvira toliko zlegov v srenji. Zatorej jejte z drugimi skupej , in ako bi se ne nasitili, pa po tem doma jejte. Drugo bom pa, ko pridem, raz- ravnal. 1. Bodite moji posnemavci, kakor sim jest Kristusov. ‘) 2. Hvalim vas pa, bratje, de se per vsim mene spomnite; in de, kakor sim vam zvočil,' 1 2 ) moje zapovedi spolnujete. 3 ) 3. Hočem pa, de veste, de glava vsakiga moža je Kristus, 4 ) glava žene pa mož; 5 ) glava Kri¬ stusova pa Bog. 6 ) 4. Vsak mož, kteri moli ali prerokuje 7 ) s pokrito glavo, ne- čast dela svoji glavi 8 ). 5. Vsaka žena pa, ktera moli 1. Ta versta je sklep poprešnjiga poglavja. 2. V greškim: „ zračila “. 3. Apostelj daje Korinčanam to spričevanje sploh, ter si iše njih serca naklo¬ niti. 4. de je včlovečeni Bog, Kristus, pervi novi človek (spod. 15, 45.), glava po njem prerojeniga človeštva, v kterim človeštvu ne velja kaj ne mož ne žena, ampak le nova stvar (Gal. 3, 28.). Mož je tukej namesti človeštva sploh, ker je mož naravnost stvar Božja (l.Mojz. 2, 7.), žena pa je iz moža vzeta (1. M oj z. 2, 22.). Ciril. 5. ravno ker je od moža vzeta. 0. Včlovečcniga Boga, Kristusa, glava je Bog, ker je bilo vse delo njego- viga odrešenja v Očetovi volji (Jan. 4, 34: 5, 30: G, 38.). Od Božje be¬ sede kakor take, tukej ni govorjenja, ampak od včlovečene Besede. Božja Beseda sama na sebi ni podveržena Očetu, temuč je Bog od Boga. 7. to je, svete pesmi poje, sveto govori (Permeri 1. Kron. 25, 1: 1. Kralj. KI, 5.). 8. ker se mora mož kazati pred Bogom v svojim namenjenji, de je gospodo- vavcc čez svet (v. 7.). S pokrivalam, ktero je znamnje podložnosti (v. 10.), bi svojo čast zatajil, in bi s tem onečastil ne le sebe, ampak tudi svojo glavo (svojiga prednika), Kristusa, v kterim naj vsi možje gospodujejo. Vedi: Vsi možje brez razločka naj nosijo znamnje gospostva nad seboj; za¬ kaj per službi Božji nehajo vsi posvetni razločki, in so si vsi enaki. I. List do Korinčanov 11. 115 ali prerokuje 9 ) z odkrito glavo, nečast dela svoji glavi; to je namreč ravno tako, kakor de bi bila obrita. 10 ) 6. Zakaj če žena ni pokrita, bodi ostrižena. Ako je pa ženi gerdd, ostriženi ali obriti biti, naj pokrije svojo glavo. 11 ) 7. Mož naj ne pokriva svoje glave, ker je podoba in čast Božja; 12 ) žena pa je čast mo¬ ža. 13 ) 8. Ni namreč mož iz žene, ampak žena iz moža. l. Mojz. 2,21. •9. Ni namreč vstvarjen mož zavoljo žene, ampak žena zavoljo moža. l. Mojz. 10. Tedej imeti na glavi ljev. 15 ) 2, 18. mora žena oblast 14 ) zavoljo ange¬ 11. Vender pa ni ne mož brez žene, ne žena brez moža v Gospodu. 12. Kakor je namreč žena 9. svete pesmi poje (razi. 7.). To je očitni pomen zgornje besede »prero¬ kuje 11 ; zakaj navdušeno govoriti, učiti, tega ne more pomeniti, ker je tu¬ kaj govorjenje od očitnih cerkvenih zbirališ , v kterih mora ženska molčati (Spod. 14, 34.). 10. onečasti svojiga moža; zakaj pred Boga mora priti z znamnjem svojiga na- menjcnja , de je namreč pod moževo oblastjo (v. 9. 10.). Ko bi biia raz¬ krita, bi tako rekoč govorila, de noče biti moževa, tedej bi svojiga moža zaničevala. Ona bi bila enaka očitni grešnici. — Nečistim ženskim so v ka¬ zen lase ostrigli. 11. Ta versta ponavlja sklep poprešnje verste; zakaj razkrita ženska je kakor ostrižena — nesramna , svoje vrednosti in svojiga natnenjenja pozabljiva ženska. 12. Tukej ni govorjenja od podobe Božje sploh, ki jo vsi ljudje, mož in žena, nad seboj imajo, ker imajo vsi neumerljivo,'za svetost in pravičnost vstvar- jeno dušo; ampak od podobe, zavoljo ktere je mož gospodovavec čez vse na zemlji (1. Mojz. 1 , 26.). To gospostvo je sicer tudi žena prejela (1. Mojz. 1, 28.), tode le z možem in pod možem, za kteriga je bila vstvarjena (v. 9: 1. Mojz. 2, 20.), in ta podložnost je bila po storjenim grehu ženi v po¬ koro še pomnožena , ker je moža zapeljala (1. Mojz. 3 , 16.). Mož, kteri prav gospoduje, časti s lem Boga, ker živi po svojim namenjen ji, in se zato imenuje „ podoba in čast liožja“. — Vedi, de duhovni v cerkvi glavo kmalo pokrijejo, kmalo odkrijejo; odkriti so, kadar v Kristusovim imenu pro¬ sijo, darujejo in svete zakramente dele; kadar pa v imenu sv. matere cerkve kaj opravljajo, so pokriti, kakor tudi cerkev ima svojo krono v znamnje, de je svojimu Gospodu Jezusu Kristusu podveržena (Skr. raz. 21, 2.). 13. Moža časti, in s tem tudi Boga, ako je možu podložna, kakor je Bog od¬ ločil. Naj bi vse žepe to premislile in spoznale, de s svojim gospodovanjem nad možmi svojimu namenu naravnost nasproti delajo. Zakaj pa de mora žena možu podložna biti , sv. Pavel pove v naslednjih verstah. 14. Torej naj nosi žena pokrivalo (pečo ali kako drugo ogrinjalo) na glavi v znamnje, de ima mož oblast čez njo (Krizost.). Pomni, de sv. Pavel "narav¬ nost reče, de naj žena oblast na glavi ima, ker to je sicer oblast moževa, ob enim pa tudi njena oblast; ker le če je žena možu popolnoma podložna in vdana, ima tudi ona oblast; kakor je pa tudi nasproti pravo keršansko go¬ spodovanje služnost, tedaj tudi gospodovanje moževa služnost (Gl. Mat. 20. razi. 17.). 15. t. j. zavoljo cerkvenih poglavarjev (Skr. razod. 1, 20. pogl. 2. in 3.); de jim pokaže, de se zares podverže možu, kakor oni v imenu Božjim tirjajo. 8 * 116 I. List do Korinta nov tl. od moža, tako' je tudi mož po ženi; vse pa iz Boga. 16 ) 13. Vi sami sodite: Se li spo¬ dobi, de žena odkrita Boga mo¬ li? 17 ) 14. Ali vas ne uči sama na- tora, de, če si mož pusti dolge lase rasti, je to sramota zanj? 15. Ženi pa je čast, če ima dolge lase; ker so ji lasje za ogrinjalo dani. * 8 ) 16. Ako bi se pa kdo £ za¬ voljo tegaj prepirati hotel (ve¬ di)^ de mi take navade nima¬ mo, l9 ) in tudi ne cerkev Božja. 17. To pa zapovem; 20 ) in ne hvalim, de se ne shajate k bolj— Šimu, ampak k hujšimu. 18. In sicer pervič, ko se sni- dete v cerkev, slišim, de so raz- pori med varni, 21 ) in nekoliko tudi verjamem. 22 ) 19. Tudi krivoverstva nam¬ reč morajo biti, de, kteri so sku- šeni, znani postanejo med varni. 23 ) 20. Kadar se tedej snidete, se to ne pravi Gospodovo ve¬ čerjo jesti. 24 ) 21. Vsak namreč svojo ve¬ čerjo popred vzame in je. 25 ) In tako je eden lačen, eden pa pijan. 22. Ali nimate hiš za jesti 16. Vender pa naj se mož zavoljo tega gospodovanja ne prevzame in naj ne pozabi, de pri Kristusu ne velja razloček med možem in med ženo (Gal. 3, 28.), ampak de sta oba enaka in eno, eden z drugim in zavoljo druziga, oba pa iz Boga in za Boga. 17. Sodite po tem, kakor vam že natora sama navdaja, de žena sc mora po¬ krivati, in de ji je v pokrivanji nositi znamnje podložnosti. 18. Ni li v tem natoren opominek, de naj bo mož pokrit, žena pa odkrita, ker sleherniga že lastno čutilo uči, de se dolgi lasje ne spodobijo možu , ženi pa se spodobijo ? To čutilo ni gola umišljija ; zakaj že natora je ženi daljši in gostejši lase dala, kakor možu, to je nekako natorno ogrinjalo, s kterim naznanja, de Bog njeno podložnost zapoveduje, in de naj v znamnje te pod¬ ložnosti nosi pokrivalo, zlasti pred Bogam. 19. de naj bi bile ženske odkrite. 20. de se te navade ne deržite. 21. zavoljo mnogoterih krivih misel (Gl. v. 19.). 22. Glej zgor. 1,12. 23. Po človeški slabosti, po človeškim napuhu, po nestanovitnosti,- radovedno¬ sti , kar se zlasti pri vas Korinčanih razodeva, se ne da druziga misliti, ka¬ kor de vstajajo med vami krivoverstva in po njih razpori. To Bog pripusti zato, de imajo vsi, kteri resnico ljubijo in se je derže j perložnost, se sta¬ novitne skazati, in zavoljo stanovitnosti na zadnje krono zveličanja doseči (Mat. 10, 22: 2. Tim. 2, 5.). 24. Ko se k Božji službi snidete , vam ni mar, de bi tisto ponavljali , kar je Gospod pri zadnji večerji storil, de bi namreč darovali in presveto rešnje telo prejemali; temuč le de bi jedli in pili, še tudi svoje ubožniši brate iz- locivsi (v. 21.). Anzelm , Krizost., Teofil. Po darovanji in sv. obhajilu so imeli bratovske gostovanja. Gl. Dj. ap. 2. razi. 49. 25. Pri skupnih Božjih službah pervih kristjanov so narpred kaj iz sv. pisma brali, molili in peli ter se s tem k pobožnosti spodbudovali. Po tem so Kri¬ stusovo poslednjo večerjo ponavljali, darovali namreč in se obhajali, posled¬ njič pa so shod sklenili s skupnim obedam v znamnje bratovske ljubezni in edinosti. De so zamogli sv. skrivnosti obhajati, so premožniši kruha in vina seboj prinesli, pa tudi druzih jedi za bratovsko pogostovanje za se in za druge 117 I. List do Korinfcanov i t. in piti? Ali cerkev Božjo zani¬ čujete, in jih sramotite, kteri ni¬ majo? 26 ) Kaj bivam rekel? Ali bi vas hvalil? V tem vas ne hvalim. 27 ) 23. Jest sim namreč prejel od Gospoda, 28 ) kar sim vam tudi zvočil, de je Gospod Jezus tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh, 24. in zahvalil, ter razlomil in rekel: Vzemite in jejte; to je mo¬ je telo', ktero bo za vas dano. 29 ) To storite v moj spomin. Mat. 26, 26. Mark. 14, 22. Luk. 22, 19. 20. 25. Ravno tako tudi kelih po večerji, rekoč: Ta kelih je nova zaveza v mojikervi. 30 ) To storite, kolikorkrat bote pili, v moj spomin. 26. Zakaj kolikorkrat bote jedli ta kruh, in kelih pili, bote smert Gospodovo oznanovali, dokler ne pride. 31 ) 27. Kdor koli tedej bo ne¬ vredno jedel ta kruh, ali pil ke¬ lih Gospodov, bo kriv telesa in kervi Gospodove. 32 ) jan. 6, 59. 28. Naj torej človek sam sebe presodi; in tako naj je od tega kruha, in pije od kelha. 33 ) ubožriiši. V Korintu pa se je bila razvada vtepla , de so nekteri še pred sv. obhajilam jedli ali tudi snedli, kar so seboj prinesli, in tako nezmerno pili, de pri bratovskim pogostovanji, po sv. obhajilu, pogosto ni bilo več toliko, de bi se bili vsi nasitili. To razvado nezmernosti in omerznjene ljubezni jim očita tukej apostelj, de je to nevredno pripravljanje k sv. skrivnostim. — Nekteri menijo, de so bile bratovske gostje pred sv. obhajilam. Pa, ako bi to bilo, je težko zapopasti, kako se zainore reči, de so nekteri poprej jedli, ako so vsi poprej jedli, kako bi bili zamogli nekteri jedi še za se ohra¬ niti , ki so bile že darovane za razdelitev med vse, in ko so bili vsi pri eni mizi zbrani. Razun tega so ti menitvi nasproti tudi naj starji priče in pa nespodobnost, de bi poprej jedli in pili, po tem pa Božjo službo oprav¬ ljali. De so pred postavljenjem sv. rešnjiga telesa velikonočno jagnje jedli, to te menitve ne podpera; ker velikonočno jagnje se je pred sv. zakramentam vživalo ne kakor večerja, ampak kakor pred po doba, in zakrament je nasledoval, ker je bil duhovna dopolnitev velikonočniga jagnjeta. Glej Luk. 22. razi. 5. 26. Če že hočete po svoji poželjivosti jesti in piti, čimu ne doma rajši? mar nimate spoštovanja do zbirališa, de ga s svojo nezmernostjo oskrunujete? hočete ubožnišimu bratu njegovo revšino še bolj zagreniti ? 27. Zakaj takč vi po nevrednim prejemate sv. obhajilo, čigar visčki pomen in bistvo sim vam razložil. 28. sam Gospod mi je razodel. Prim. Mat. 26 , 26. i. d. 29. V greškim: „ki bo zn vas zlomljeno “. To je moje telo, ki ga za vas darujem , moje telo kakor daritev. 30. Z mojo kervjo v tem kelhu, ko se bom v kervavo smert daroval bo nova zaveza gnade postavljena. Gl. Mat. 26, 27. 31. Kolikorkrat bote to sveto večerjo vživali, jo obhajajte, kakor daritev smerti, kakor nekervavo daritev Gospodovo, vse čase, dokler ne pride vdrugič v svojim veličastvu sodit. 32. je tako zadolžen, kakor de bi bil Gospoda umoril, in kri Gospodovo pre¬ lil (Krizost., Teofil.j. Zakaj z vsakim smerfnim greham se Zveličar križa, ker le s križanjem je zamogel greh zbrisan biti; še toliko bolj pa, ako kristjan naj Svetejši, kar ima, prederzno oskruni. 33. Potem še le tedej, ko se je kristjan samiga sebe presodil in očistil, naj je 118 I. List do Korinčanov 11. 12. 29. Zakaj kdor nevredno je in pije, si sodbo je in pije, ker ne razloči telesa Gospodoviga. 34 ) 80. Zato je med vami veliko slabih in bolnih, in veliko jih spi. 35 ) 31. Ako bi sami sebe pre¬ sodili, bi ne bili sojeni. 36 ) 82. Ko smo pa sojeni, smo od Gospoda pokorjeni, de bi ne bili s tem svetam pogubljeni. 37 ) 33. Zatorej, moji bratje, ka¬ dar se snidete k jedi, eden dru- ziga pomakajte. 38 ) 34. Če je kdo lačen, naj do¬ ma je, de se v sodbo ne sni¬ dete. Kar je pa drujiga, bom naročil, ko pridem. XII. Poglavje. Zastran duhovnih darov želim, de hi ne bili v nevednosti. Ko neverniki ste ho¬ dili brez duha (v slepoti) k brezdušnim (slepim) malikam; ko kristjani ste od Duha poživljeni, in vse, kar kakor pravi kristjani delate, je storjeno v tem Duhu ; zakaj Jezusa zamore le samo tisti spoznati in častiti, ki sv. Duha ima. Ako pa tudi Duh vse poživlja, so vender razločni darovi od eni g a Duha, raz¬ ločne službe pod enim Gospodam, razločne čudodelne moči od eniga Doga. Ti darovi se dele zavoljo občniga prida enimu tako, drugimu drugači po volji sv. Duha. S tem je tako, kakor s telesam in njegovimi udi. Kakor je telo z mnogimi udi le ena celota, tako so vsi udje cerkve Božje v euo telo z enim kerstam in enim Duham zedinjeni. Telesni udje so mnogoteri; ne morejo eden brez druziga biti, in kteri so po videzu slabši in nižji, so po Božjim sklepu ravno potrebniši. Ravno tako je s telesam Kristusovim, sveto cerkvijo, v kte- rim mnogoterni udje ven namen delajo. Prizadevajte si za potrebniši darove, in poslušajte zdaj nauk od tega, kar je nar bolj imenitno. 1. Od duhovnih darov pa, bratje, nočem, de bi vam bilo neznano. ‘) od tega kruha in pije od tega kelha. Z greško besedo, ki je tukaj pre¬ stavljena »presoditi " * 1 , zaznamnjujejo pisavci tudi n čišenjc“ kovine [1. Pet. 1, 7. Prim. 17, 3.); tedaj tudi tukaj apostelj ne tirja samo, de ima slehern presoditi svoje notranje, ampak tudi, de ga mora očistiti, in sicer tako oči¬ stiti , kakor je Jezus ukazal, namreč : v zakramentu sv. ppkore (Jan. 20, 23.). Zato je tudi sv. tridentinski zbor naravnost zaterdil ( sej. 13. pogl. 7.', de se mora pred sv. obhajilam spoved opraviti, ako je je treba. 34. ampak ga vživa, kakor drugo vsakdanjo jed (Anzelm). Zakaj mi kristjani ne vživamo sv. rešnjiga telesa , kakor vsakdanjo drugo jed, temuč verujemo, de, kakor se je po Božji besedi Sin Božji včlovečil, tako postane z besedami spreinenjenja v sv. rešnjim telesu telo in kri Kristusova in je oboje pričujoče, pravi sv, Justin v svojim zagovarjavnim pisanji do cesarja Antonina. 35. zavolj tega nevredniga zavživanja jih toliko zmed vas boleha in umira. 36. Ako bi sami sebe ojstrejši presojevali in očiševali ( razi. 33.}, sami sebe sodili v zakramentu sv. pokore, bi šiba ojstre pravice Božje nas ne tepla (Kajetan). 37. Šibe, ki nas zadevajo, moramo sprejemati, kakor pokorila, s kterimi nas Gospod strahuje , de bi nas poboljšal, ter večniga pogubljenja otel. 38. Jejte skupej, ne eden poprej, ko drugi (Gl. razi. 25.). Ako sc pri bra¬ tovskim pogostovanji ne morete najesti, se pa potlej doma najejte. Ali pa : Ako kteri meni, de mora še pred bratovskimi gostjami jesti, naj je doma, de ne bo grešil (gl. v. 22.) in si kazni nakopal. To pravi apostelj v njih osramotenje (Krizost., Teofil.). 1, Zavoljo duhovnih darov, ktere je bil Jezus svojim vernim obljubil (Mark, 119 I. List do Korinčanov 12. 2. Ko sle bili neverniki, ve¬ ste, de ste k mutastim malikam hodili, kakor ste bili peljani. 3. Zato vam na znanje dam, de nihče, ki v Duhu Božjim go¬ vori, Jezusa ne kolne; in nihče ne more reči: Gospod Jezus, dru- gači, ko v svetim Duhu. * 2 ) Mark. 9, 38. 4. Darovi so mnogoteri, Buh je pa eden; 3 ) 5. in službe so mnogotere, Gospod pa je eden; 6. in dela so mnogotere, Bog pa je eden, kteri dela vse v vsili. 4 ) 7. Slehernimi! pa je dano raz¬ odetij e Duha v prid. 5 ) 16, 17. 18.),'in binkoštni dan (Dj. ap. 2, 1. i. d.), pri sv. kerstu (Dj. ap. 10, 44.) in pri sv. birmi (Dj. ap. 8, 18.) tudi zares podelil, so pri Korin- čanih marsiktcri prepiri vstali. Ko namreč Bog teh posebnih darov ni vsim delil,, ampak le nekterim in tako, kakor je k razširjanju svoji ga kraljestva potrebno' vidil; so nekteri Korinčani po tacih darovih hlepeli, obdarovani pa so z njimi prevzetovali , in jih slabo obračali; ljubezen pa, ki bi jo bili mogli kakor nar potrebniši dar pred očrni imeti, so zanemarjali. Apostelj jih tedej poduči v naslednjih treh poglavjih; razlaga namreč nar pred namen teh da¬ rov, (pogl. 12.), potem (pogl. 13.) govori od ljubezni, ktero mora kristjan nad vse drugo ceniti, in poslednjič (pogl. 14.), kako se mora dar jezikov in prerokovanja dobro obračati, ki so ga dosihmal slabo obračali. 2. Pomen 2. in 3. verste : Veste, ko ste bili še neverniki (gl. Dj. ap. 18,8.1, ste hodili k malikam, ki niso bili zmožni govoriti, in niso duha imeli, in hodili ste k njim sami brez duha, slepotno , ne de bi se bili s svojo pametjo posvetovali, le samo go.ljufno slepilo maliških služabnikov vas je nase vleklo. V ti reči vam naznanim, de v keršanstvu je drugači. Bog, kterimu se ko kristjani! bližate, je duh, in le v duhu se mu zamorete bližati. Duh vse dobro v kristjanu dela, kristjan torej Jezusa ne more kleti, ker ima duha Jezusoviga: in ako Gospoda Jezusa imenuje, ga imenuje vredno v sv. Duhu. Kristjan je pol n Duha. Ta Duh pa se razodeva v raznih darovih (Gl. na¬ slednje.). To je prosti pomen teh verst, ki jih pogosto napak razumevajo. De je govorjenje od sv. Duha., tretje Božje osebe, pač ni treba še praviti, pri čimur je treba te to pomniti, de je On Duh Očeta in Sina, de torej njegovo dj arije tudi od Očeta in Sina izhaja. 3. Gl. v. 8 — 10. Rim. 12, 6 — 9. Spod. v. 28. 4. Kar apostelj v 5. versti službe in v šesti dela imenuje, ni razločno od uniga , kar v 4. versti z besedo v dai'om ci zaznamnjuje. Tudi te ti se službe imenujejo , ker imajo služiti v rast, v razširjanje cerkve Božje (7. verst.); dela sploh pa se pravijo , ker so zunanje djanja Božje. Imenujejo se „ vvod), kjer apostelj ska- zuje, de kristjani, desiravno niso k spolnovanju Mojzesove postave zavezani, venderle zato ne smejo razuzdano živeti, temuč morajo v duhu in ljubezni postavo spolnovati. 18. Velike razpertije imajo po navadi silno žalostne nasledke za vse, kteri v njih žive. 19. Ako sim vas v poprešnjim (v. 13—150 opominjal, de ne obračajte nap¬ čno svoje prostosti, temuč spolnujte v ljubezni postavo, hočem s tem toliko reči: Vravnajte svoje življenje po duhovnih postavah keršanstva in po nagi- bovariji svetiga Duha, potem vas ne bojo skušnjave poželjivosti premagale, in tedej tudi ne bote dopernašali del mesa. 20. Ppželjivost se ustavlja boljši duhovni misli, ta pa uni; zakaj obe ste si na¬ sproti , in ravno zato ne smete vsiga storiti, kar bi radi, ker utegne tudi huda poželjivost vašo voljo voditi. 21. niste pod postavo, ki sili in straši, še manj pa pod postavo, ki toži in po¬ gublja, desiravno ste tudi pod postajo, ki vas veže (Anzelm, Teofil.j. To je, zdaj ni treba, de bi vas postava z zunanjim žuganjem morala, še manj pa bo vas tožila in pogubljala; temuč, ko vas duh ljubezni, od svetiga Duha podeljene keršanske misli vodijo, delate vse prostovoljno, lahko, z ve¬ seljem in z ljubeznijo , in dokler ste teh duhovnih , keršanskih misel, delate tudi popolnama prav. Ravno tako je, kakor de bi celo nobene postave ne imeli. 22. Dela poželjiviga človeka. 23. V greškim je tudi: „prešeštoranje u . 198 List d« Galačanov S. 6. napovem, kakor sim vam napo¬ vedoval, de, kteri take reči de¬ lajo, ne bodo kraljestva Božjiga dosegli. 24 ) 22. Sad duha pa je: 25 ) lju¬ bezen, veselje, mir, poterpež- Ijivost, miloserčnost, dobrotlji¬ vost, perzanašljivost, 23. krotkost, zvestoba, zmer¬ nost, zderžnost, čistost. 26 ) Zo¬ per takošne ni postava. 27 ) 24. Kteri so pa Kristusovi, 25 ) so svoje meso križali z grehi in željami vred. 29 ) 25. Ako v duhu živimo, tudi v duhu hodimo. 30 ) 26. Ne bodimo željni prazne časti, de bi eden druziga dražili, eden druzimu nevošljivi bili. 31 ) VI. Poglavje. Bodite krotki per svarjenji bližnjiga, poterpežljivi v ponižnosti, iniloserčni do učenikov. Vsakteri bo prejel zasluženo plačilo. Krivi učeniki imajo s svojimi novimi nauki le namen, uiti preganjanju, in doseči čast, de so si zmed vas učencov perdobili. Jest stavim svojo čast v to, de sim bil odrešen po Kristu¬ sovim križu, de sim v njem vsimu odmeri, in de sim nova stvar. Blagorvsim, ki ravno tako mislijo. Sicer pa mi ne napravljajte še več terpljenja, ko sim že tako, kakor de bi bil križan. Vošilo blagodara. 1. Bratje! ako je kdo od ka- kiga greha prenagljen, 1 ) takiga vi, ki ste duhovni, 2 ) podučite v duhu krotkosti; in glej sam na¬ se, de ne boš tudi ti skušan. 3 ) 2. Eden druziga bremena no- 24. ne bojo večniga zveličanja dosegli. 25. Sad duhovniga, od Duha Božjiga oživljaniga človeka. 26. V greškim so tele čednosti naštete: „ ljubezen , veselje , mir , poter- pešsljivost , miloserčnost , dobrotnost, zvestoba , krotkost, zmernost a . 27. Zavoljo tacih del postava ne more ne tožiti ne pogubljati. Gl. v. 18. 28. kteri so res Kristusovi, ne pa le samo po imenu kristjani. 29. Glej Rim. 6, 6. 30. Ako je Duh Božji s svojo gnado življenje našiga duha , obravnajmo ven- der po njem vse svoje djanje in nehanje! — Ako hočeš zvediti, če te Duh Božji oživlja, prevdari svoje djanje in nehanje; je to po njegovih zapovedih in navdihovanjih , tcdej smeš upati, de te on oživlja. 31. Ne bodimo časti lakomni, de bi si posebne sprednosti pred drugimi perla- stovali, jih dražili in zavoljo te ali une sprednosti zavidovali. — Svet bi bil raj, ko bi vsi ljudje ponižni bili. Le napuh in nečimernost napravljata na svetu toliko zmešnjav in nerodnost in pregreh. Prevzetni človek druge žali, ka¬ dar čuti, de je njegov napuh razžaljen. On druge ponižuje in zaničuje, ker si domišljuje, de njih povišanje njega ponižuje. 1. iz človeške slabosti. 2. ki ste že bolj popolnama v duhovnim življenji. 3. Varujte se, de s prederznim zaupanjem v se v ravno tisto skušnjavo in pregreho ne padete. — Večkrat se bere v življenji očakov, de so tisti, ki so svoje učence zavoljo tega ali uniga greha preojstro svarili, kmalo sami od njega skušani bili, de so se učili, s tacimi, ki so padli, poterpljenje imeti. jih tolažiti in jim iz padca pomagati. Prava pravičnost, pravi sveti 199 lij si do Galačanov O. site, 4 ) in tako bote dopolnili Ki •istusovo postavo. 5 ) 3. Zakaj ako kdo od sebe meni, de je kaj, ker nič ni, sam sebe zapelje. 6 ) 4. Slehern pa naj prevdari svoje delo; in tako bo sam v sebi čast imel, in ne per dru¬ gim. 7 ) 5. Vsak namreč bo svoje breme nosil. 8 ) l. Kor. 3, 8. 6. Tisti pa, ki je v keršan- stvu podučevan, naj podeluje njemu, kteri ga podučuje, vse dobro. 9 ) 7. Nikar se ne motite; Bog se ne pusti zasmehovati. 10 ) 8. Zakaj kar človek seje, to bo tudi žel. Kdor seje tedej v svojim mesu, bo od mesa tudi žel pogubljenje; kdor pa seje v duhu, bo od duha žel večno živ¬ ljenje- 1 ') 9. Dobro pa delajmo, in se nikar ne utrudimo; ker ob svo¬ jim času bomo želi, ako se ne utrudimo. 12 ) 2. Tee. 3, 13. 10. Dokler tedej čas imamo, storimo dobro vsim, zlasti pa domačim po veri. 13 ) 11. Glejte, kakošen list sim vam z lastno roko pisal. 14 ) 12. Kteri koli namreč v mesu dopasti hočejo, tisti vas silijo, de Gregor!, ima poterpljenje s pomotami druzih ljudi, kriva pravičnost pa se nad njimi serdi. 4. Vsakteri imej poterpljenje z grehi , nepopolnostmi , slabostmi druzih ljudi. 5. postavo ljubezni. Kdor nima poterpljenja s slabostmi druzih , ne zasluži, de hi tudi drugi z njegovimi poterpljenje imeli. Bog perpusti, de ljudje ravno tako z nami ravnajo, kakor smo mi z njimi ravnali. 6. Apostelj pove, zakaj de moramo poterpljenje imeti, — zato ko smo vsi nič, vsi reveži brez zasluženja, in ko vse le po milosti Božji imamo. 7. Slehern prcvdarjaj svoje dela , in si perzadevaj po tem prevdarjanji zmirej boljši perliajati: potem bo kakor svoj lastni sodnik in boljšavec čast pred Bogam imel, in ne bo iskal časti per slabostih druzih ljudi, ker bi se popol- nejšiga mislil, kakor so oni (Perm. 2. Kor. 10, 12.). 8. Slehern bodi svoj lastni sodnik, ker bo le od svojih lastnih prestopov odgovor dajal; od druzih pa le tedej, če jih je, kakor si že bodi, kriv bil, ter so po tem ptuji grehi njegovi lastni postali. 9. Vsak je sam svoj; vender naj pa tudi drugim vse dobro podeluje, zlasti keršanskim učenikam. 10. Ne slepite sami sebe s praznimi zgovori: Bog, on vsigavedni, pregleduje vse take prazne zgovore, ki so tako rekoč zasmehovanje njegove vsigavednosti, in vas bo kaznoval. 11. Kdor poželjivosti streže, bo v svoje plačilo smert in končanje, večno po¬ gubljenje prejel; kdor pa od svctiga Duha oživljan po zapovedih duha živi, bo večniga zveličanja deležen. Gl. Rim. 8, 6. 12. ako do konca stanovitni ostanemo. 13. Le en čas je, dobro delati, in ta čas je kratek, torej si ga v prid obra¬ čajmo. Naša ljubezen naj obšega vse ljudi; ker pa ljubezen, ki vse lepo zverstuje, tudi sama zverstena biti mora, torej zapove apostelj, de svojo lju¬ bezen, zlasti svojim enakovernim, kristjanam skazujmo. 14. Apostelj opomni Galačaue svoje posebne ljubezni do njih, ktera ga je na¬ gnila, jim list pisati z lastno roko, ko je sicer svoje liste narekvati v navadi imel, de jih je kdo drugi pisal. Glej Rim. 16, 22. Iiis< do (ralaknov G. 200 bi se dali obrezati, de bi le za¬ voljo Kristus o viga križa prega¬ njanja ne terpeli. 1S ) 13. Zakaj oni sami, ki so obrezani, postave ne spolnuje- jo; 16 ) hočejo pa, de bi se vi dali obrezati, de bi se zavoljo va- šiga mesa hvalili. 17 ) 14. Mene pa Bog varuj, de bi se z drugim hvalil, kakor s križem Gospoda našiga Jezusa Kristusa, po kterim je meni svet križan in jest svetu. 18 ) 15. Zakaj v Kristusu Jezusu nič ne velja, ne obreza, ne neobreza, ampak nova stvar. 19 ) 16. In kteri koli se po tem vodilu ravnajo, mir in milost nad njimi, in 20 ) nad Izraelam Bož- jim. 21 ) 17. Sicer mi pa nihče ne bodi nadležen; zakaj jest nosim .zname¬ nja ran Gospoda Jezusa na svo¬ jim telesu. 22 ) 18. Gnada Gospoda našiga Jezusa Kristusa bodi z vašim duham, bratje! Amen. 15. Glej zgor. 5, 11. 16. Glej Dj. ap. 15, 10. 17. de bi se zavoljo vaše obreze v mesu zamogli bahati, de ste njih nauke sprejeli. 18. Krivi učeniki se hvalijo s svojo, z mnogimi šegami napravljeno službo, in de so mogli k nji tudi' druge zapeljati; jez tej službi nobene vrednosti ne per- pisujem, ampak le križu Jezusa Kristusa, njegovi smerti na križu, po kteri sim odpušenje grehov in tako gnado k vsimu dobrima dosegel, de je svet s svojimi dobrotami in sladnostmi za me popolnama križan, to je, mertev; in de sim tudi jez v tem oziru svetu križan, mertev, ker zaničevanje, terpljenje in križ s Kristusam rad prenašam pred svetam. Lepo govori sveti Avguštin; Apostelj bi se bil lahko hvalil s Kristusovo modrostjo in močjo ; pa se s kri¬ žem hvali; zakaj kjer je ponižnost, tuje poveličanje; kjer je slabost, tu je moč; kjer je smert, tu je življenje. Če hočeš v to priti, une ne zaničuj. 19. Vzrok tega, zakaj se apostelj noče hvaliti L nobeno zunanjo rečjo, ne s šegno službo, je ta , ker je v keršanskim življenji, v družbi s Kristusam le vse na tem ležeče, de je kdo nova stvar, prerojen in prenovljen z gnado Božjo. Naj si je bil kdo poprej obrezi, to je, judovstvu, ali pa neobrezi, to je, neverstvu vdan, to nič ne prevaga; judovstvo in neverstvo je v keršan- stvu jenjalo. 20. Beseda „m“ je tukaj toliko kolikor: to je. Glej Efež. 1, 1. Kološ. 2, 8. 21. Izrael Božji so kristjani, namreč tisti zvoljeni duhovniga kraljestva, ki so iz Boga, prerojeni v svetim Duhu. Tisti, ki le po kervi od Izraela (Jakopa) pridejo, so zvoljeni pozemeljskiga kraljestva, namreč Judje. 22. Sicer pa mi perzanesite, mi še več žalosti in britkosti napravljati; saj sim že tako dovolj križan (v. 14.). — Nekteri svetniki, kakor sveti Frančišek serafinski, sveta Katarina sienska, in v naših časih pobožna Emerih so res znamnja Kristusovih ran na svojim telesu nosili; v tem pomenu pa mende ni sveti Pavel od sebe govoril, ampak, kakor sveti očaki sploh mislijo, le od svojiga mnoziga terpljenja , od svojih ran , ki jih je bil zavoljo Kristusa od Judov prejel. Zastran aposteljnoviga terpljenja glej 2. Kor. 4, 10. i. d. 11, 23. i. d. Ust do Efežanov. Efez pri egejskim morji je bilo nar veči tergovsko mesto v mali Azii, neizrečeno naseljeno, cveteče in bogato. V njem je bil silno sloveči tempelj bognje Dijane in veliki sedež ajdovske vražarije in skrivanje. Za tega voljo je tudi veliko judovskih vra¬ tarjev in zarotovavcov tje dohajalo, in Efežani so njih skrivnim nkam, zvijačam in sleparijam toliko raji verjeli, kolikor bolj željno so tadanji malikovavci po vsim segali, kar bi bilo utegnilo njih hrepenenje po novih verskih resnicah utolažiti. Sv. Pavel je pri¬ šel pervikrat v Efez, ko je drugič popotvaje ljudi spreobračal in je bil na poti iz Korinta v Jeruzalem, pa se ni dolgo časa ondi mudil (Djan. ap. 18, 1. 19.). Delj časa je v Efezu bival, ko je bil, tretjič popotvaje in ljudi spreobračevaje (Djan. ap. 18, 23.), zopet prišel v to mesto (Djan. ap. 19, 1.). Tadaj, 54., po dru¬ žili 57. leta po Kristusu, je ustanovil keršanske občine v Efezu in v njegovi okolici, ter je ondi čez dve leti učil Jude in ajde, dokler ga ni Demetrijev punt (Djan. ap. pogl. 19.) primoral v Ma- cedonijo bežati. Od ondod je šel čez Korint v Jeruzalem, kamor je milošnje prinesel. Ondotni Judje so ga pa tožili, de je bil zo¬ per postavo ravnal, ter so ga vječili. Zagovarjal se je sicer, pa ni našel pravice, ne pri velikim zboru, ne pri deželnim oblastniku; torej je bil primoran na cesarja klicati, in zavoljo tega je bil z druzimi jetniki vred v Rim peljan (Djan. ap. pogl. 21 — 28.). Tukaj v svojim pervim vječenji (Djan. ap. 28, 30.) je dobival zdaj prijetne, zdaj neprijetne sporočila zastran keršanskih občin v mali Azii. Epafra (glej vvod v list do Kološanov) mu je krive uke naznanil, ki so se v kološkim mestu razširjali; slišal je pa tudi, kako lepo so efežanske občine rastle. Za obe občini se je nje¬ gova apostoljska gorečnost v djanji kazala. Neki Tihik se je namreč ravno pripravljal, de bi se iz Rima v malo Azijo vernil; in o tej priliki mu je sv. Pavel dva lista dal, eniga do Kološanov, 202 Vvod v list do Efežanov. de bi jih pred zapeljivimi krivoverci svaril, eniga pa do Efežanov, de bi jih v keršanskim duhu poterdil. Kakor preiskovavci svetiga pisma po pravici terdijo, sv. Pavel poslednjiga lista ni samo za Efežane pisal, ampak za vse keršanske občine, ki so bile efežan- ski cerkvi pridružene. List do Efežanov je tedej apostoljsko ves- voljno pismo in ima le ime od pervotne cerkve. To že kaže nje¬ gov splošni obseg, kakor tudi to, de Efežani v listu niso po¬ zdravljeni, kar bi bil sv. Pavel gotovo storil, ko bi bil list le za Efežane pisan. Apostelj sicer v njem nobeniga kriviga uka naravnost ne spodbija; vender je pa gotovo, de ima sem ter tje v mislihmali- kovavsko in judovsko skrivanj o, ki je z izmišljenim višini spoznanjem slepila; zakaj v listu uči, deje keršanstvo edino zveličavna skrivnost, in tako moč keršanske skrivnosti slabosti ajdovske skrivanje nasproti postavlja. List ima dva dela : pervi obsega verske, drugi pa djanske resnice. V pervim delu (pogl. 1 — 3.) apostelj narprej popisuje ne¬ skončno dobroto Kristusove skrivnosti, po kteri se vsi, kteri verujejo, opravičijo in zveličajo (ji, 3. do 2, 10.); potem kaže, kako de ima keršanska skrivnost Jude in ajde v eno Božje kraljestvo združiti (2, 11—22.); in poslednjič spozna, deje on posebno poklican za spreobračanje ajdov, kamor vse njegovo prizadevanje in vsa njegova molitev meri (3, 1—21.). Drugi del (pogl. 4 — 6.) narprej sploh spodbuduje k keršanskimu življenju (4,1. do 5, 20.), in potem uči, kako de se je treba v posebnih okolišinah obnašati (5, 21 v do 6, 24.). List je bil pisan v Rimu v pervim vječenji aposteljnovim (med letam 61 in 63 ali 62 in 64 po Kristusu) , in je prelep spomin njegoviga močniga duha, ker priča, kako de je bil tudi v železji svoboden in je le za to edino skerbel, de bi vse Kristusu pridobil. Dan današnji, ko se krivo modrijanstvo z vi- šimi vednostmi tolikanj rado baha in si edino zveličavni uk prila— stuje, je list do Efežanov sosebno znameniten, ker je v njem edina moč evangeliske resnice tako jasno popisana. do £fežano!« I. Poglavje. Sv. Pavel piše vernim v Efezu. Hvala Bogu za keršanstvo, za ktero nas je izvolil in poprej odločil po svoji volji, v kterim imamo odrešenje, obilno modrost, razodenje njegove skrivnosti, po kteri je sklenil, vse ponoviti v Kristusu, de - ga poveličujemo po svetim Duhu, ki v nas dela in nam je zastava večniga zveličanja. Zavoljo te velike dobrote, ki se, kakor slišim, tudi v vas razodeva, hvalim Boga in ga prosim, de bi vam dal popolno spoznanje, kako veličasten delež je kristjanam pripravljen, kako neizmerno velika moč se bo nad njimi raz¬ odela pri vstajenji, ker je Kristusa (ki smo njegovi) od mertvih obudil, ga po¬ sadil na svojo desnico, ga povišal nad vse v nebesih in na zemlji, in ga po¬ stavil glavo vse cerkve, ki je njegovo telo in bo tedaj vekomaj pri njem. 1. ^fjj^tvel, apostelj Jezusa Kristusa po volji Božji, vsim svetim, kteri so v Efezu, in‘j vernim v Jezusu Kristusu. 2. Milost vam in mir od Boga Očeta našiga in od Gospoda Je¬ zusa Kristusa! 2 ) 3. Hvaljen bodi Bog in Oče 3 ) Gospoda našiga Jezusa Kristu¬ sa, kteri nas je oblagodaril z vsim duhovnim blagodaram, z nebeškimi darovi v Kristusu; 4 ) 2. Kor. 1, 5. 4. kakor nas je izvolil v njem pred stvarjenjem sveta, de bi bili sveti in brezmadežni pred njegovim obličjem v ljubezni; 5. kteri nas je poprej za se odločil v posinovljenje po Jezusu Kristusu, po sklepu svoje volje, 5 ) 6. v hvalo svoje častitljive 1. n in u pomeni: to je. 2. Glej zastran tega vvoda Rim. 1, 7. 3. to je : Hvaljen bodi Bog, Oče Gospoda našiga i. t. d. 4. kteri nam je podaril vse duhovne dan': opravičenje, posvečenje in zveli¬ čanje, zavoljo zasluženja Jezusa Kristusa: zavoljo njegoviga življenja, nje- goviga terpljenja in njegove smerti (Kriz., Hier., Avg.). 5. „ izvoliti “ in ^poprej odločiti 1 - 1 je enaciga pomena, toliko kolikor pokli¬ cati v keršanstvo“ (v. 11.), tako de je pomen ta: kteri nas je od vekomaj po svoji volji v keršanstvo poklical, de bi bili sveti v ljubezni in zopet nje¬ govi otroci po milosti Božji, ktero nam je Jezus Kristus zaslužih Torej tukaj ni govorjenja od izvolitve in poprešnje odločitve, ki večno zveličanje obsega in ki je pri Bogu, ker naše dobre dela poprej vidi, ampak od une, ki je pri 204 List do Efežanov I. milosti, s ktero nas je obdaril po svojim ljubim Sinu, 6 ) 7. v kterim imamo odrešenje po njegovi kervi, 7 ) odpušenje gre¬ hov po bogastvu njegove gnade, 8 ) 8. ktera nam je bila obilno podeljena v vsi modrosti in raz¬ umnosti; 9 ) 9. ker nam je znano storil skrivnost svoje volje 10 ) po -svo¬ jim dopadenji, po kterim je sam per sebi sklenil, 10. po tem ko bo spolnjen * 11 ) namenjeni čas vse ponoviti v Kri¬ stusu, kar je v nebesih, in kar je na zemlji, 12 } v njem, 13 ) 11. v kterim smo tudi mi 14 } v delež poklicani, popred odloče¬ ni 15 ) po njegovim sklepu, kteri dela vse po sklenitvi svoje volje; 12. de smo v hvalo njegove časti mi, 16 ) kteri smo popred upali v Kristusa, 17 ) 13. v kterim ste tudi vi, 18 ) ko ste slišali besedo resnice (evangeli svojiga zveličanja), v kterim ste tudi vi, ko ste vero¬ vali, zapečateni bili z obljublje¬ nim svetim Duham, 19 ) 14. kteri je zastava naše dedi- šine, 20 ) v rešitev lastnine, v hvalo njegove časti. 21 ) vsih, kteri so sploh v keršanstvo poklicani, brez razločka , če po svojim po¬ klicu žive ali ne (Korn. a Lap.). 6. „8inu tl ni v greškim. Pomen : v tem posinovljenji se veličastno razodeva gnada odrešenja, ki nam jo je njegov preljubeznjivi Sin pridobil. 7. Glej Rim. 3, 21. i. d. 8. zavoljo preobilne gnade, ki jo je zaslužil. 9. in ta gnada (svetiga Duha) se preobilno razodeva v modrosti in razumnosti, ki jo imamo v Božjih rečeh, pa se je nismo po navadnim potu naučili (Korn. a Lap.). 10. Tako imenuje apostelj keršansko cerkev (Mat. 13,11. Rim. 16,25.), gotovo ajdovskim skrivnostim nasproti, ki so mnogo obetale, panič niso dale, ne praviga uka zastran Boga, čednosti in večnosti, ne opravičenja in zveličanja. Ravno to velja, zastran bahanje in skrivarije današnjiga kriviga modrijanstva. Glej vvod. 11. Zastran spolnitve časov glej Gal. 4, 4. 12. vse: angelje, ljudi, natoro v nov stan prestaviti, t. j., angelje v tesnejši zvezo z ljudmi (gl. Jan. 1, 51.), ljudi v stan prerojenja (Jan. 3, 5.), natoro v stan prostosti (Rim. 8, 19. i. d.) djati. 13. po Jezusu Kristusu, na kterim vse zveličanje stoji. 14. ki smo po njegovim zasluženji tudi mi Izraelci, mi iz judovstva spreober- njeni kristjani v delež poklicani. V efežanski občini so bili tudi kristjani iz judovstva. 15. Glej zgor. razi. 5. 16. de ga mi, nekdanji Judje, še bolj hvalimo in poveličujemo. 17. po prerokbah stare zaveze. Glej Luk. 2, 38. Mat. 11, 13. 18. ajdje, kristjani iz ajdovstva. 19. po čigar zasluženji ste tudi vi, kristjani iz nejeverstva, ko ste bili moj uk zaslišali in v Jezusa Kristusa verovali, svetiga Duha in njegove darove (gl. Djan. ap. 2, 4.) prejeli, in tedaj pečat, tako rekoč vidno znamnje dobili, de ste otroci Božji. To znamnje pa ni prav gotovo, kolikor stoji na našim zno- tranjim čutenji, ki se lahko zmoti. Gl. Rim. 8, 16. 20. ki nam daje upanje za večno zveličanje. Gl. 2. Kor. 1, 22 : 5, 5. 21. in ta Duh nam pomaga, rešiti svojo lastnino, večno zveličanje, ktero smo po grehu zgubili. 205 Ust do Efežanov 1 . 15. Za tega voljo tudi jest, ko sim slišal od vaše vere v Go¬ spoda Jezusa, in od ljubezni do vsih svetih, 16. ne neham hvale dajati za vas, in se vas spominjati v svo¬ jih molitvah, 17. de vam Bog Gospoda na- šiga Jezusa Kristusa, 22 ) Oče veličastva, 23 ) da duha modrosti in razodenja za njegovo spo¬ znanje j 24 ) 18. rasvetljene oči vašimu ser- cii, de spoznate, kakošno upa¬ nje imajo njegovi poklicani, in kako bogato je veličastvo nje- goviga deleža v svetih; 25 ) 19. in kako' nezmerno velika je njegova moč nad nami, kteri verujemo poleg delanja njegove mogočne moči, Spod. 3, 7. 20. ktero je skazal nad Kri- stusam, ker ga je od mertvih obudil, in ga posadil na svojo desnico v nebesih, 26 ) 21. čez vse poglavarstvo, in oblast, in moč, in gospostvo, in vsako ime, ki se imenuje ne le na tem svetu, ampak tudi v pri¬ hodnjim, 27 ) 22. in je vse podvergel nje¬ govim nogam, 28 ) in ga je po¬ stavil glavo čez vso cerkev, 29 ) 22. Hop:, ki ga sveto človeštvo Jezusa Kristusa moli. 23. stvarnik poveličaniga stanu, ki je bilo vanj djano sveto človeštvo Jezusa Kristusa, kteri sedi na desnici Boga Očeta, in ki se ga vsi vdeležujejo, kteri so po gnadi prerojeni. 24. de vam po svetim Duhu razodeva njega, namreč njegovo veličastvo, kte- riga se hote vdeležvali, kar vas v keršanskih mislili in delih poterduje (Am¬ brož). 25. kakošno upanje imate vi, ki ste v keršanstvo poklicani, in kako neizrečeno veliko veličastvo kristjanov čaka. 26. Pomen v. 19. 20: de spoznate, kako neskončno moč bo Bog nad nami ver¬ nimi nekdaj razodel po moči, ktero je nad Kristusam razodel, ker ga je bil od mertvih obudil in posadil na svojo desnico v nebesih. Apostelj govori od vsigamogočnosti, s ktero bo Bog naše strohnene trupla nekdaj zopet v živ¬ ljenje obudil, ker je Jezus Kristus od smerti vstal; zakaj v njem bodo nek¬ daj vsi drugi vstali, in njegovo vstajenje je bilo tako rekoč že naše vsta¬ jenje. Glej 1. Kor. 15, — „Posadil ga je na svojo desnico“ se pravi: dal mu je oblast, vdeležvati se Božjiga vladanja. Gl. Mat. 20, 21. Mark. 16. razi. 12. 27. nad vse angelje in nad vse, kar se koli imenuje na tem in unim svetu. Besede: »poglavarstvo , oblast , moč , gospostvo“ naznanjajo različne ver- ste zveličanih duhov, ki jih sveta cerkev devet šteje. De imajo angelji raz¬ lične moči in darove, in de so tedaj med njimi posebne verste, se že vidi iz druzih vstvarjenih reči, ki so vse med sabo neizrečeno različne in se po posebnih verstah vredujejo. Gl. Dan. 10. razi. 24. Zgornje besede tudi kažejo, de so angelji svetimu človeštvu .Jezusa Kristusa podverženi, in de je Kristus tudi kakor človek kralj in gospod nebes in zemlje, angeljev in ljudi (Krizost., Teofil). Kakošno čast je v njem človeštvo doseglo 1 28. Glej Ps. 8, 8. 29. Glej 1. Kor. 12, 12. i. d. 206 List do Efežanov 1. 23. ktera je njegovo telo’, in polnost njega, 30 ”) ki vse v vsim dopolni. 31 ) II. Poglavje. Nekdaj ste bili mertvi zavoljo grehov v oblasti satana in mesa, otroci je'ze ; zdaj vam je pa Bog dal v Kristusa in po Kristusu novo življenje, vstajenje in nebeško veličastvo, ker vas je iz milosti prestvaril za dobre dela, ne pa zavoljo del, ki ste jih bili storili. Nekdaj ste bili ajdje, brez Kristusa, brez upanja, brez Boga na svetu, ločeni, od izvoljeniga ljudstva; zdaj pa je Bog zavoljo spravne smerti Jezusa Kristusa pregrajo med Judi in ajdi poderl, ter oba v Kristusu po eni veri, po enim duhu v eniga človeka združil, in eno Božjo družino, eno duhovno prebivališe naredil. 1. In vas, * 1 ) ko ste bili mertvi zavoljo svojih prestopov in pre¬ greh, 2 ) 2. v kterih ste nekdaj živeli po šegi tega sveta, 3 ) po pogla¬ varji , kteri v tem zraku obla- stuje, 4 ) po duhu, kteri zdaj dela v otrocih nevere, 5 ) Kol. 2, 13. 3. med kterimi smo tudi ml vsi 6 ) nekdaj živeli v poželenji 30. to je, ktera (cerkev) Kristusa (glavo) dopolni; ker glava po sklenitvi s telesam svojo polnost dobi (Kriz., Ambr., Anzelm). Glej , kako tesno je Kristus zvezan s cerkvijo (z vsimi vernimi). On in verni so novi rod, drugi, novi človek, kakor so Adam in natorni ljudje stari rod, pervi, natorni člo¬ vek, ki zavoljo greha nima posvečujoče gnade Božje. Iz te tesne zveze se vidi, kako de se mora tudi nad njegovimi vernimi zgoditi, kar se nad Kri- stusam godi (spod. 2, 5. 6.), in kako de se verni vdeležvajo Jezusoviga življenja , terpljenja in poveličanja. Kako neizrečeno tolaživno je za krist¬ jane , de so s Kristusam tako tesno sklenjeni, in de se bodo nekdaj ž njim vsiga vdeležvali, kar je in ima ! 31. ki je ravno tako v vsim polnost vsiga; zakaj kakor telo glavo, takd glava telo dopolni. Kristus vse ude svojiga telesa v vsim dopolnuje, ker s svojim Duham vse napolnuje in oživlja ter k vsimu dobrimu zmožne dela (llieron.). 1. Prideni iz 5. in 6. verste: je v Kristusu k vsim gnadam poklical. De bi bravci v poprešnjim poglavji popisano veliko dobroto keršanstva še bolj spo¬ znali, jim da apostelj poprešnji stan premišljevati, iz kteriga so po veri v Kristusa oteti (v. 1 — 10.). 2. Gl. Rim. 5, 21: 6, 23: 7, 5. Zgolj natorno življenje človekovo je smert (Luk. 15, 24. 32.), ker je natorni človek brez vsiga božjiga življenja, brez moči k dobrimu, in ker gre v večno smert, v večno pogubljenje. 3. kakor pohotni, poželjivi posvetnjaki delajo. 4 po želji, po nagibu hudobniga duha, kteri kakor poglavar tega sveta (Jan. 12, 31: 2. Kor. 4 , 4.) v njem in zatorej tudi v njegovim podnebji prebiva, kteri v njem kakor nad svetam kraljuje. 5, kteri ima vso oblast čez nje, ki se keršanski resnici terdovratno ustavljajo. Čez verne nima satan nobene oblasti, ker mu jo je Kristus vzel (Luk. 10, 18.). K hudimu jih sicer more skušati (1. Pet. 5, 8.), škodovati jim pa ne more, ako z Božjo gnado skušnjavo premagajo. Hudič je po besedah sv. Avguština priklenjen pes, ki more le nje popasti, kteri se mu bližajo, med kterimi smo tudi mi kristjani iz judovstva nekdaj živeli i. t. d, 207 List do Efežanov 2. svoj [ga mesa, 7 ) ker smo spol- novali voljo mesa in misel, in smo bili po natori otroci jeze, 8 ) ka¬ kor drugi: 4. Bog pa, kteri je bogat v usmiljenji, nas je zavoljo svoje pre¬ velike ljubezni, sktero nas je ljubil, 5. ko smo bili mertvi zavoljo grehov, oživil s Kristusam vred (s čigar gnado ste odrešeni) , 6. in nas je obudil, in nam dal sedeti v nebesih s Kristu¬ sam Jezusam, 9 ) 7. de bi skazal v prihodnjih časih obilno bogastvo svoje mi¬ losti po dobrotljivosti proti nam v Kristusu Jezusu. 10 ) 8. Iz milosti namreč 1 ‘) ste bili oteti po veri, 12 ) in to ne iz sebe. Zakaj to je Božji dar; 9. ne iz del, de se nihče ne hvali. Ri m . 3 , 24. 28: 2. Tim. 1, 9. 10. Zakaj I3 ) njegovo delo smo, 14 ) vstvarjeni v Kristusu Je¬ zusu za dobre dela, ki jih je Bog perpravil, de v njih živimo. 15 ) 11. Spomnite se zatorej, ,6 ) de ste nekdaj vi narod po mesu, 17 ) ki ste imenovani neobreza od njih, ki se jim pravi obreza na mesu z roko storjena: 18 ) 12. de ste bili tisti čas brez Kristusa, odločeni od družbe Izraelove, 19 ) in nedeležni zavez, 2 °) 7. v poželjivo,sti, ki je duhovnica človeka zmagovala. Gl. Rim. 7, 23. 8 . od rojstva sem grešniki in Bogu nedopadljivi. Gl. Rim. 5 , 12. 9. Pomen v. 4 — 6 : Bog je iz neskončne ljubezni (1. Jan. 4, 19.) nas v grehih umerle zavoljo Jezusove prostovoljne smerti otel in v oživljenji, vsta¬ jenji in vnebohoda Jezusa Kristusa oživljenje, vstajenje in vnebohod tudi nam podaril, ker zamoremo z gnado, ki nam jo je Jezus zaslužil, čisto in sveto živeti, in si častitljivo vstajenje in vnebohojenje zaslužiti. 10. Bog nas bo obudil in v nebesa vzel, de bo svojo preobilno ljubezen vso večnost razodeval. H. To je s 5. versto sklenjeno. 12. Glej Rim. 3, 24. 25. 27. 13. Dalje se dokazuje, zakaj de opravičenje le iz proste gnade Božje pride, ne pa iz nas. Opravičenje je namreč novo stvarjenje. Kdo se pa zamore •sam prestvariti ? To le stvarnik premore. 14. Gl. Jan. 3, 3: 2. Kor. 5, 17. Rim. 3. razi. 14. 15. De dobre dela delamo, nas je Bog v prerojenji in z vedno pomočjo svoje gnade zmožne storil. 16. Apostelj bravce še enkrat opomni nekdanjiga revniga stanu v ajdovstvu (gl. zgor. razi. 1 .) in s tim preskoči na drugi stavek perviga dela, kjer ska- zuje , de je keršanstvo ajde in Jude v eno Božjo družino združilo (Gl. vvod v list). Nekdaj niste bili prištevam izvoljenim (v. 11. 12.), zdaj pa ste v Kristusu Jezusu (v. 13.), zakaj v keršanstvu so Judje in ajdje eno izvo¬ ljeno ljudstvo (v. 14 — 22.). 17. z mesenimi mislimi in željami; ker so tudi ajdje po duhu, t. j. duhovnih keišanskih misel in želja (Rim.. 2, 10. 14.), kteri tudi zamorejo opravičenje doseči, kolikor so Kristusovi. Gl. Rim. 2. razi. 18. 18. Judje, ki so bili le po telesu obrezani; obreza je namreč tudi v duhu (Rim. 2, 29.). Judje so ajde n neoln'e-zane li zasramovaje imenovali (Sodu. 14, 3. Iz. 52, 1.). 19. izvoljeniga, Bogu dopadljivima ljudstva. 20. ki jih je Bog z Izraelci sklenil (1. Mojz. 15, 18: 2. Mojz. 24, 8 . i. d.). 208 List do Efežanov 2 . de niste imeli upanja obljube, 21 ) in de ste bili brez Boga na tem svetu. 22 ) 13. Zdaj pa v Kristusu Jezu¬ su 23 ) ste se vi, ki ste bili nek¬ daj deleč, perbližali v Kristusovi kervi. 24 ) 14. Zakaj on je naš mir, 25 ) kteri je iz obeh 26 ) eno storil, in je poderl srednjo steno pregraje, sovraštvo po svojim mesu. 27 ) 15. in je postavo povelj z nauki overgel, 28 ) de je iz dveh stvaril po sebi eniga noviga človeka, 29 ) in mir storil; 16. in de je oba v enim tele¬ su 30 ) z Bogam spravil po križu, ker je umoril sovraštvo sam po 18. Ker po njem imava oba v enim Duha 33 ) perstop k Očetu. Rim. 5, 2. 19. Tedej niste več gostje in ptujci, ampak ste mestnjani sve¬ tih in domači Božji, 34 ) 20. vzidani na stalo aposteljnov in preroko.v, in poglavitni vogelni kamen je sam Kristus Jezus, 35 ) 21. niste imeli upanja, zveličanje doseči, ki je bilo Judam obljubljeno. 22. Apostelj tukaj ne misli boljših ajdov (gl. razi. 17.), ampak malikovavske, razuzdane, kakoršni so večidel bili. Ti niso bili deležni dobrot in gnad iz- voljeniga ljudstva, uni so pa bili. Primeri Rim. 2. razi. 18. Apostelj nek¬ danjim ajdam govori. Smo Ii tudi mi ajdovskih misel in želja? Človek je lahko keršenec, pa vender tudi ajd, ako Boga pozabi, stvarem ntalikovav- sko češenje skazuje, razuzdano vivi. 23. t. j., kakor kristjani. Kristjan je v Kristusa kakor v Kristusa vsajen. Glej Rim. 6 , 5. 24. Glej Rim. 3 , 25. 25. on, poglavar miru. Gl. Luk. 2, 14. Jan. 14, 27. 26. iz Judov in ajdov. 27. kteri je pregrajo, namreč sovraštvo, ktero je bilo med Judi in ajdi, z včlo- večenjem in vsim odrešenjem poderl. Sovraštvo med Judi in ajdi je pa bilo zavoljo šegne postave. Ajdje so jo imeli za težek jarm in so za tega voljo Jude zasramovali; Judje so se pa ravno zavoljo te postave za boljši imeli in so ajde zavoljo nečistiga malikovavstva zaničevali. 28. in je na mesto postave, ki je le zapovedi imela, ne pa nadnatornih pripo¬ močkov za njih spolnovanje (Jan. 1 , 17.), nauke, zlasti nauk od vere djal, po čemur je zamogel človek pred Bogam čist, svet in zveličan biti (Krizost., Teofil.). 29. de je združil Jude in ajde v en rod, v eno, novo, izvoljeno ljudstvo. 30. v eni cerkvi. 31. ker je s svojo smertjo ira križu vsimu sovraštvu konec storil (gl. Luk 2. razi. 14.) in za tega voljo tudi sovraštvo med Judi in ajdi odpravil. 32. ajdam in Judam. Gl. Iz. 9. razi. 15. 33. kteri vse v Božje otroke prestvari, ki verujejo (Rim. 8, 14. 15.). 34. Torej vi kristjani iz ajdovstva niste le po izjemi (gl. zgor. 16.) kakor metno gredoči popotniki v izvoljeno ljudstvo sprejeti, temuč vi imate sedaj vso mest- njansko pravico in ste udje Božje družine (Krizost., Anzelrn, Teofil.). 35. Cerkev Božja ste, vzidani na resnico, de je Kristus Odrešenik sveta, kar so aposteljni učili in preroki prerokovali; Jezus Kristus pa je veliki vogelni kamen svete cerkve, kteri tako rekoč obe stranski steni, Jude in ajde, sklepa in veže. Gl. Mat. 21, 209 List do Efežanov 2. 3. 21. na kterirn je vse zidovje 22. v kteriga ste tudi vi vzi- sostavljeno, in raste v svettem- danivprebivališe BožjevDuhu. 37 ) pelj v Gospodu, 36 ) III. Poglavje. De bi tudi ajde v eno Božjo družino vpeljal, sim bil apostelj narodov izvoljen, kakor ste vsaj slišali, de me je bil Kristus poklical in mi razodel poprej neznano skrivnost, de se tudi ajdje zamorejo gnade keršanstva vdeležvati. Jez nar manjši sim bil po milosti Božji apostelj narodov izvoljen, de bi vse podučil za¬ stran skrivnosti. zveličavne naprave, de bi vsi angelji bogastvo modrosti Božje v vernih spoznali, kako je Bog večni sklep izpeljal po .Jezusu Kristusu, po kte- rim se z Bogam spravljamo po veri v njega. Zavoljo tega mojiga poklica mi je vaše zveličanje pri sercu; torej vas prosim, de naj vas ne moti moje terp- Ijenje, in molim k Bogu, de vam podan' moč in terdnost v veri in ljubezni, rast v spoznanji Kristusove ljubezni — vse svoje darove, On, kterimu bodi hvala vekomaj! 1. Za tega voljo 1 ) sim jest Pavel jetnik Kristusa Jezusa 2 ) za vas narode; 3 ) 2. ker ste vsaj slišali od po- deljenja gnade Božje, ktera mi je bila dana za vas: 4 ) 3. de mi je bila po razodenji znana storjena skrivnost, 5 ) kakor sim vam zgorej ob kratkim pisal; 6 ) 4. kakor zamorete, ko berete, razumeti moje spoznanje v skriv¬ nosti Kristusovi, 5. ktera v poprešnjih časih ni bila znana ljudem, kakor je zdaj razodeta njegovim svetim apo- steljnam in prerokam po Duhu: ^ 6. de so (j namreč tudi) na¬ rodi soerbi, in soudje, 8 ) in so- - . * > 36. Jezus Kristus vse zidovje sklepa, ker z duham ene vere in svete ljubezni vse veže; po njem se zidovje naraša, ker čedalje več vernih v se sprejema (Rim. C, 5.), čedalje več ljudi po svojim duhu prestvarja, dokler ni svet duhoven tempelj sozidan , česar posamezni kamni so živi kristjani, ki v Go¬ spodu žive in delajo. 37. v duhovno prebivališe, v duhovne kamne, v kristjane, ki jih sveti Duh na- dušuje. Gl. Eceli. 40. razi. 1. 1. ker ajde sprejemam (Zgor. 2, 11—22.). 2. Sv. Pavel je bil zavoljo Jezusove vere V ječi zvezan v Rimu, ko je ta list pisal. 3. za vas, kteri ste iz narodov, izmed ajdov; ker sim apostelj narodov. Tukaj se začne tretji stavek perviga dela. Glej vvod. 4. ker ste vsaj slišali, de sim bil po milosti Božji poklican, de naj vam naro- dam sveti evangeli oznanujem. 5. Glej Gal. 1, 12. 6. Gl. zgor. 1, 9. 10: 2, 11 —22. Skrivnost je vesoljno obnovljenje po Kri¬ stusu , torej posebej tudi poklic narodov v keršansko cerkev. Apostelj ima tukaj zlasti narode v misli (v. 6.). 7. De bodo nekdaj vse ljudstva v Božjo cerkev sprejele, so sicer stari preroki večkrat prerokovali; de se pa to po veri brez sprejetja Mojzesove šegne po¬ stave zamore zgoditi, je bilo še svetim aposteljnam neznano, dokler ni bil sv. Peter zastran tega podučen. Gl. Djan. ap. 10, 28. razi. 21- 8. deležni dobrot Božjiga kraljestva, vsajeni v telo Kristusovo (Zgor. 1, 23 ; 2, 15. 16.). VI. 14 210 List do Efežanov 3. deležni njegove obljube 9 ) v Kri¬ stusu Jezusu po evangelii,*°) 7. kteriga služabnik sim po¬ stal poleg dani gnade Božje, ktera mi je dana po delu njegove mo¬ či. 1 ) Zgor. 1, 19. 8. Meni med vsimi svetimi 12 ) nar manjšimu je dana ta gnada med narodi oznanovati nerazum¬ ljivo bogastvo Kristusovo, 13 ) 9. in vse razsvetliti, kakošno je podeljenje skrivnosti 14 ) od ve¬ komaj skrite v Bogu, kteri je vse vstvaril; 15 ) 10. de 16 ) se naznani pogla- varstvam in oblastem v nebesih po cerkvi mnoga modrost Bož¬ ja, 17 ) 11. po večnim sklepu, kteriga je izpeljal v Kristusu Jezusu, Gospodu našim, 18 ) 12. po kterim imamo serčnost in perstop v zaupanji po veri v njega. 19 ) 13. Zato 20 ) prosim, de ne ob- nemagajte zavoljo nadlog mojih za vas, ktere so vaša čast. 21 ) 14. Zavoljo tega 22 ) perpogu- jem svoje kolena pred Očetam Gospoda našiga Jezusa Kristusa, 15. kteri je oče vsiga, kar je v nebesih in na zemlji, 23 ) 9. deležni obljubljenih dobrot. 10. Vse to pa zavoljo združenja, zveze s Kristusam, v ktero so po veri v njegov sveti evangeli stopili. 11. oznanovanje svetiga evangelija med narodi je moja služba, za ktero me je Bos: iz zerolj milosti izvolil in v svoji vsigamogočnosti zmožniga storil. Pri¬ meri 1. Kor. 15, 10: 2. Kor. 3, 5. 6. 12. Glej 1. Kor. 15, 8. 9. 13. Glej Rim. 11. 33. i. d. 16, 25. i. d. 14. kakošna je keršanska naprava v dosego zveličanja. 15. V greškim : »kteri je vse po Jezusu Kristusu v.siv ari l li . 16. V greškim je pristavljeno: »sedajo. 17. »Poglavarstva 11 in „ oblasti “ so različne angeljske bitja (Zgor. 1, 21.). Kjim naj se po čudovito ustanovljeni cerkvi neskončna modrost Božja raz¬ odene. Primeri 1. Pet. 1, 12. Kar je bilo zgorej .(razi. 7.) povedano, de preroki niso vedili natančniših okolišin, kako de bodo ajdje v cerkev spreje¬ mani, se mora tudi tukaj-od svetih angeljev misliti (Hieron., Ambr., Anzelm). Zato pravi sv. Krizostom: Pavel je bil evangelist angeljev, on jih je raz¬ svetlil, in sv. Tomaž uči s sv. Cirilam vred: Iz Pavloviga uka so sveti angelji natančniši okolišine poklica narodov spoznali. 18. in ta modrost naj bi sc po večnim sklepu Božjim v Kristusu in po Kristusu izpeljevala. 19. Gl. zgor. 2, 18. V kterim se zamoremo z živo vero in z zaupanjem Očetu bližali in od njega vse svesto pričakovati. 20. Ker sim apostelj narodov (zgor. v. 1.), ker ste mi posebno pri sercu. 21. l)e imate učenike, kteri za vas toliko terpe, je vam v čast. — Aposteljna je skerbelo, de bi Efežani zavoljo njegoviga terpljenja ne mislili, de keršan- stvo ni Božja naprava, in de bi za tega voljo od vere ne odstopali. Vselej so slabotni kristjani, kteri se zavoljo nadlog svete cerkve in njenih služab¬ nikov tolikanj radi motijo in v prepričanji omahujejo; taki naj si aposteljnovo prošnjo k sercu vzamejo. Drugi gresko prestavljajo: »Zalo prosim , de ne obnemagam“ i-1. d. 22. de ne obnemagate. 23. Sv. Hieronim pravi: Kakor Bog, edino dobri, druge dobre dela, edino ne- 211 List do Efcžanov 3. 4. 16. de vam da po bogastvu svoje časti 24 ) močno uterditi se po nje¬ govim Duhu v notranjim člove¬ ku, 25 ) 17. de prebiva Kristus po veri v vaših sercih, 26 ) de, v ljubezni ukoreninjeni in uterjeni, 27 } 18. morete umeti z vsimi sve¬ timi, kakošna je širokost in dol¬ gost, visočina in globočina; 28 ) 19. tudi spoznati ljubezen Kri¬ stusovo, ktera um preseže, 29 ) de ste napolnjeni z vso polnostjo Božjo. 30 ) 20. Njemu pa, kteri premore vse obilniši storiti, kakor prosi¬ mo ali uinemo, po moči, ktera v nas dela, 31 ) 21. njemu čast v cerkvi in v Kristusu Jezusu 32 ) v vse rodove vekomaj! Amen. IV. Poglavje. Prosim vas, de spodobno živite po svojim poklicu; bodite poterpežljivi v lju¬ bezni; ohranite edinost med sabo, zakaj pod enim Gospodam in Bogain ste ene duhovne dobrote prejeli. Kristus je sicer slehernimu posebne darove po¬ delil, kakor je že sveti pevec prerokoval; napravil je tudi mnogotere duhovne službe ,. de se sveta cerkev razširja in de slehern tisto stopnjo popolnosti do- umerljivi neumerljivost podeluje, ravno tako edini Oče tudi drugim.daje, de so očetje. — Očetovstvo tukaj ni le v natornim, ampak tudi v duhovnim po¬ menu razumevati, tako de se tudi viši, učeniki, očetje imenujejo. Hišni očetje! učite se od Boga, Očeta, svojih dolžnost. Y 7 si očetje naj si Boga v zgled jemljejo. Ljubite, in skerbite, de bote ljubljeni kakor On, de se vam bo ska- zovala. lakošna čast in pokoršina, kakoršna vam gre. Drugi greško prestav¬ ljajo: n od kteriga imajo vsi rodovi v nebesih in na zemlji ime a (za¬ četek, bitje). 24. svoje moči in dobrotljivosti. 25. Notranji človek je človekov duh, kteri hoče, kar je po Božji volji. Gl. Rim. 7, 22. Našimu duhu mora sv. Duh moč dajati, če ne ga poželjivost premaga in pogumnost v terpljenji zapusti. 26. Jezus prebiva v svojih učencih; Jezusovi učenci so pa le oni, kteri njegove zapovedi spolnujejo (Jan. 14, 23.). 27. Malo jih je, ki so v ljubezni dovolj uterjeni; plačujočiga Boga sicer ljubijo, malo pa, ali še celo ne, križaniga. Ako bi tega ljubili, bi tudi terpljenje radi imeli, de bi bili le njemu podobni. Gl. Jan. 14, 23. 28. skrivnosti odrešenja Kristusoviga. v Širokost u te skrivnosti je v tem, de je za vse ljudi namenjena; „ dolgost de vse stoletja terpi in v večnost sega; v visokost u , de nas od zemlje v nebesa, v Božje naročje povzdiguje; „globačina u , de še celo v kraljestvo mertvih sega (Zgor, 2 5: 1. Kor. 15 21.). Kiizost., leolil., Ekumeni. Druge razlage svetih očetov glej pri Koru. a Lap. 29. Bog -človek! Bog križan! Bog naša jed! Kdo more te skrivnosti Božje ljubezni prav umeti? 30. de bote deležni vsih darov Božjih. 31. ako sodimo po moči, ki že zdaj v nas dela. 32. časti, hvali in povišuje naj ga vsa cerkev s Kristusam vred , ki je z njim ena oseba (Zgor. 1 ,,23.). 14 * 212 List do Lfežanov 4. seže, ktera mu je odločena, de je terden v spoznanji in raste v resnici m lju¬ bezni; vsi so pa vender tesno zvezani udje eniga telesa. Nikar ne živite ka¬ kor nejeverniki, brezumni v poželjivosti; temuč slecite stariga človeka in no- viga oblecite, kteri je pravičen in svet. Bodite resnični, krotki, čuječi, de¬ lavni, dobrotljivi, 1. Prosim vas tedej ‘) jest jet¬ nik v Gospodu, 1 2 ) de spodobno živite po poklicu, k kterimu ste poklicani, 3 ) 1. Kor. 7,20. Fil. 1, 27. 2. z vso ponižnostjo in krot- kostjo, s poterpljenjem prenašajte eden druziga v ljubezni, 4 ) 3. in skerbite ohraniti edinost duha v zvezi miru. 5 ) Rim. 12,10. 4. Eno telo in en duh, kakor usmiljeni, mirljivi. ste poklicani v eno upanje svo- jiga poklica. 6 ) 5. En Gospod, ena vera, en kerst, 7 ) 6. en Bog in Oče vsili, kteri je čez vse, in po vsim in v nas vsih. 8 ) 7. Vsakterimu zmed nas pa je dana gnada po meri Kristu- soviga darovanja. 9 ) 1. ker vas je Bog k takim gnadam poklical, in ker sim jez vaš apostelj (Pogl. 3.). 2. zavoljo Gospoda, zavoljo evangelija. Gl. zgor. 3, 1. Kdo rad terpečimu prošnjo odreče? 3. živite spodobno, de bote vredni svete cerkve, v ktero ste bili sprejeti, vredni prihodnjiga zveličanja. — Kristjani! bodite si duhovni ali neduhovni, ne more se vam prevečkrat ponavljati: Živite po svojim poklicu; vaše življe¬ nje naj se vedno ravna po svetosti vašiga stanu, po gnadali, ki ste jih pre¬ jeli, po upanji, ki ga za večnost imate. Tukaj se začne drugi del našiga lista. Glej vvod. 4. Glej Rim. 12, 16. Gal. 5, 22: 6, 2. 5. Prizadevajte si za ohranitev eniga keršanskiga duha s pravo enovoljnostjo med seboj, bodite si še tako različniga stanu, rodu i. t. d. Kdor enovoljnost, mir ljubi, se ne derži terdovratno svoje krive misli, temuč se da podučiti, de je eniga duha z bratam, kteriga v ljubezni svari. Kjer je pa vez miru raztergana, nastopi različnost v mislih, ločitev v verskim prepričanji, ter- dovratnost v zmoti. 6. Vzrok edinosti: Sej ste vsi le eno telo (Rim. 12, 4. 5.}: njegovi udje ste vi verni, in njegova glava je Kristus; vas vse oživlja en Duh (1. Kor. 12, 4.), in vi vsi imate eno upanje, de bote kdaj zveličanje dosegli (Rim. 8, 17. i. d.). 7. Vsi ste le eniga Gospoda, Jezusa Kristusa, kteri vas je iz sužnosti greha za svoje služabnike odkupil; vsi imate le eno vero, in pri enim kerstu ste vsi enako obljubo storili, sve't in njegovo poželenje zapustiti in le Kristusu živeti. Dobro je pomniti, de ni vse eno, če človek veruje to ali uno , če versko resnico sprejme ali ne. Apostelj naravnost hoče edinost v duhu, v verskim prepričanji, in ravno tako govori od ene vere, kakor od eniga Gospoda in Duha, v znamnje de mora vera ravno tako edina, soglasna, popolna, čista biti in vso resnico obsegati, kakor sta Gospod in sv. Duh. Ko bi se te besede sv. Pavla prav premislile, ali bi ne storile konca vsim ločitvam v veri ? 8. kteri po vsim in v vsim dela, kolikor njegov Duh vse napolnuje in oživ¬ lja, kteri ne daje le ljudem življenja, ampak je tudi vir vsiga življenja v stvareh (Ps. 103, 30.). 9. Vsakteri ima odločeno mero gnade, kakor je Kristus v pospeševanje ob” List d« Efežanov 4. 8. Za tega voljo reče (_pis- moj: Šel je na visoko in vjete peljal jetnike: dal je darove lju¬ dem. lr ) 9. De je pa gori šel, kaj je druziga, kakor de je poprej tudi doli šel v spodnje kraje zemlje? 213 10. Kteri je doli šel, ravno ti¬ sti je tudi gori šel čez vse ne¬ besa , de bi vse napolnil. 1 ‘) 11. In on je ene postavil apo- steljn.e, 12 ) ene> pa preroke, u ) ene pa evangeliste,' * 4 * * * * * * ) ene pa pastirje in učenike. 15 ) čniga prida za dobro spoznal. Gl. Eceh. 40. razi. 6., in zlasti 1. Kor. 12, 4. i. d. 10. Zastran te razdelitve gnad je že sveti pevec rekel: Zmagavec je šel na visoko i. t. d. Apostelj hoče reči: Že sveti pevec je prerokoval to razde- litvo gnad; zakaj če tudi v besednim pomenu od zmagavca govori, kteri jetnike na goro Sion k skrinji zaveze v dar pelje in tukaj plen razdeluje (gl. Ps. 67, 19. in razlago), vender ob enim tudi v visim pomenu zmagavca Kristusa misli in tako rekoč poje: Kristus je šel v nebesa , je sabo vzel jetnike, in je z nebes gnade razdelil. — Jetnike, ktere je Kristus vjete peljal, sveti očetje v dvojnim pomenu umevajo: pervič sovražnike, ktere je Kristus vječil, namreč: greh, smert, hudiča, pekel, svet (Krizost.); — po¬ tem pa jetnike, ktere je Kristus teh sovražnikov rešil in sabo častito v ne¬ besa peljal, namreč človeške duše, zlasti duše tistih pravičnih stare zaveze, ktere je Kristus iz predpekla seboj v nebesa peljal (Hieron.). — Darovi, ktere je Jezus ljudem dal, ali, ktere je po besedah svetiga pevca za ljudi prejel, so darovi sv. Duha, kteriga je po svojim vnebohodu na zemljo poslal. H. Pomen 9. in 10. v.: če je pa v psalmu prerokovano, de je Kristus v ne¬ besa šel, je ob enim tudi povedano, de je Kristus tudi na zemljo prišel in doli šel pred pekel; on, ki je v nebesa šel in ki z nebes vse oblažuje, je svetimu pevcu ob enim včlovečeni Bog, ki duše umerlih očakov iz pred¬ pekla v nebesa vpeljuje ; zakaj če je Kristus, Sin Božji, v nebesa šel, je mogel poprej na zemljo priti, in na nji in v nji svoje delo dokončati (Van. 3, 13.). Besede: „» spodnje kraje zemlje 11 12 13 14 15 so nekterim toliko, kolikor: „na zemljo“; ali .to se pravi besedam silo delati. Ker je poseben člen apostoljske vere, de je Kristus šel pred pekel, de bi očake sabo v nebesa peljal, je nedvomljivo, de „spodnji kraji zemlje” predpekel zaznamvajo , to¬ liko bolj, ker tudi po hebrejskim govorjenji podzemeljsko dostikrat pomeni kraljestvo mertvih (Modr.. 1 , 14. Sir. 51, 9. Bar. 3, 19.), Besede: „čez vse nebesa “ sv. Hieronim razlaga: nad vse angelje v nar viši nebesa k Bogu samimu. „ De bi vse napolnil u , t. j., de bi v nebesih kraljevaje sv. Duha poslal in vse s svojimi gnadami napolnil (Anzelm). Apostelj be¬ sede: „šel je na visoko“ dalje razlaga, de bi pokazal, kako de je Kri¬ stus jetnike vjete peljal. Ge je namreč šel pred pekel, so bile ondi biva¬ joče duše pravičnih vjete, ki jih je Jezus iz ječe rešil in kakor svojo last¬ nino sabo peljal. 12. kteri so smeli evangeli povsod oznanovati in'občine ustanovljati (Mat. 28, 19.). 13. kteri so imeli dar prerokovanja in razlaganja svetiga pisma (1. Kor. 12, 29.). Smeli so povsod delati, vender so pa bili aposteljnam podložni. 14. oznanovavce sv. evangelija, zlasti dijakone (Djan. ap. 6, 1. i. d.), kteri so bili aposteljnam v pomoč in so pod njimi učili. Tako je učil sv. Luka pod Pavlam, sv. Marka pod Petram. Zavoljo tega še dan današnji dijakoni pri službi Božji evangeli bero £ Ambrož, Teofil. , Anzelm, Greg. Vel.). 15. Poprej imenovani služabniki svete cerkve niso bili navezani na nobeno ob- List do Efežanov 4. 214 12. v popolnost svetih, 16 ) v opravljanje službe,’ 7 ) v razširja¬ nje telesa Kristusoviga; 18 ) 13. dokler se ne snidemo vsi v edinost vere in spoznanja Sinu Božjiga, v popolniga moža, v mero polne starosti Kristuso¬ ve; 19 ) 14. de nismo več otroci omah¬ ljivi iusemtertje majani odvsakiga vetra uka 20 ) po hudobii ljudi, po zvijačini, s ktero zapeljujejo v zmoto. 2 ‘j 15. Delajmo pa resnico v lju¬ bezni, 22 ) in rastimo v vsiin v njem, 23 ) ki je glava, Kristus, 16. po kterim je vse telo stak¬ njeno in sklenjeno, in po sleherni zvezi pomoči, poleg opravila vsa- kimu udu odmerjeuiga, telo raste in se uterduje v ljubezni. 24 ) 17. To tedej rečem in opomi¬ njam v Gospodu, de nikar ne ži¬ vite, kakor neverniki 25 ) žive v nečimernosti svojih misel, Rim. 1 , 21 . 18. kteri imajo s temo omračen um, in so odločeni od življenja Božjiga 26 ) po nevednosti, ktera je v njih zavoljo slepote 27 ) njih serca, 19. kteri so se obupajoči 28 ) prepustili nesramnosti, de so uganjali sleherno nečistost s po- željivostjo. Rim. 1 , 26. 27. 20. Vi se pa Kristusa niste tako' naučili; 21. ako ste ga veuder slišali cino; pastirji pa in učeniki so tisti škofje in mašniki, kteri so duhovne za¬ deve keršanske občine stanovitno oskerbovali. 16. vernih. 17. de bi učili, sveto daritev opravljali in svete zakramente deliti. Gl. Dj. ap. 13. razi. 4. 18. v ustanovljanje, razširjanje in vodstvo keršanskih občin , svete cerkve. 19. in cerkveni viši se bodo postavljali, dokler ne bodo vse ljudstva ene vere v eni cerkvi sprejele, dokler ne bodo vsi Simi Božjiga za Odrešenika spo¬ znali, dokler ne bodo vsi popolnosti v keršanskim duhu dosegli, postavljali se bodo do konca sveta. — Moška starost Kristusova je otročjim letam (ji. Kor. 3, 1.) nasproti postavljena, ter pomeni stan popolnosti v spoznanji in čed¬ nosti; kakor detinstvo pomanjkanje terdnih pravil (jv. 14.) in painelniga dja- nja pomeni. Otrok (v slabim pomenu) se ravna po svojih vtisljejih, misli in dela zdaj tako, zdaj tako. 20. ktere vsakdo lahko preveri. 21. Aposteij krivoverce misli, kteri so z vsakterimi sleparijami, lepimi bese¬ dami, domišljevano učenostjo, popačevanjem svetiga pisma svoj uk pri- ljubovali. 22. Terdno se deržirflo prave vere in spolnujmo jo v ljubezni do Boga in do bližnjiga. 23. v duhu Jezusa Kristusa, de njemu, ki je glava vsih udov svete cerkve (jzgor. 1, 22. 23.) , čezdalje bliže prirašamo. 24. in njegov en Duh, kteri v vsih Božje misli zbuduje, sklepa keršansko cerkev v vsih njenih udih in ji rast daje , ker si udje med seboj pomagajo, po opravilu, ki je slehernimu odmerjeno, tako de je cerkev ravno zavoljo te nasprotne pomoči, t. j., v ljubezni popolno zidovje. 25. V greškim: »tudi drugi ajdje 11 . 26. oddaljeni od svetiga, pobožniga življenja. 27. V greškim: ,,oterpnjenosti“. 28. de ni mogoče drugači živeti; misleči, de je čisto življenje nemogoče. liist do Efežanov 4. i« v njem podučeni bili, kakor je resnica v Jezusu; 29 ) 22. de slecite, kar tiče po- prešnje življenje, stariga člove¬ ka, 30 ) kteri se spriduje po po¬ želenji zmote. 31 ) Kol. 3, 8. 23. Ponovite se pa v duhu svojiga uma, 32 ) Rim. 6, 4. 24. in oblecite noviga člove¬ ka, 33 ) kteri je po Bogu stvar- jen 34 ) v pravičnosti in resnični svetosti. 35 ) Kol. 3, 10. 25. Za tega voljo 36 ) opustite laž, govorite resnico vsakteri s svojim bližnjim, ker smo udje med seboj. 37 ) l.Pet.2,1. Cah. 8,16. 26. Če se jezite, nikar ne 215 grešite; solnce naj ne zajde v vaši jezi. 38 ) Ps. 4, 5. 27. Ne dajajte prostora hu¬ diču! 39 ) Jak. 4, T. 28. Kdor je kradel, naj ne krade več, temuč naj raji pridno dela s svojimi rokami, kar je dobro y de bo imel kaj podeliti potrebnim u. 29. Nobeno hudo govorjenje naj iz vaših ust ne pride, 40 ) te- muč tako, kakoršno je dobro k množenju vere, de je poslušav- cam v prid. 30. In nikar ne žalite svetiga Duha Božjiga, 41 ) s kterim ste zapečateni za dan odrešenja. 42 ) 29. ako ste po lijem v pravi Jezusovi veri podučeni bili. 30. Glej Rim. 6, 6. 31. po poželenji, ktero iz zmote krivoverstva izhaja in zapeljuje. Sv. Hieronim opomni, de apostelj ne pravi: „stariga človeka, kteri je spriden", am¬ pak, „ktcri se spriduje ker se stari Človek, nad kterim poželjivost go¬ spoduje, čezdalje bolj pogublja , dokler se od človeka do živine in posled¬ njič še pod živino ne pogrezne. 32. ponovite vsiga svojiga duhovniga človeka, zboljšajte si spoznanje in voljo. Duh se mora v tem življenji ponoviti; telo pa se bo ponovilo o vesoljnim vstajenji. Grešniki se ponove s pravim spokorjenjem, pravični pa, ako v ljubezni in svetosti čezdalje bolj dovzemajo. 33. keršanskiga človeka (Micron., Anzelm), Kristusoviga duha, Kristusove misli. Mislite in delajte, kakor bi bil Kristus na vašim mestu mislil in delal. 34. kteri je po Bogu prerojen (Jan. 3 ? 3 . 5 . 6 .}. 35. V duhu prerojeni človek ima dve lastnosti: pravičnost in svetost, t. j., nje¬ gov duhovni stan je zopet v red djan , v njem se je zopet pravi red pover- nil, tako de jo telo duhu, duh pa Bogu pokoren; in ta pravični stan se raz¬ odeva v življenji, v djanskim spolnovanji vsih čednost. Apostelj pravi: „w resnični svetosti de jo napčni svetosti farizejev nasproti postavi. 36. zavoljo resničnosti, ki bodi v našim življenji. 37. ,udje eniga telesa, jitere naj duh Jezusa Kristusa, duh resnice in ljubezni nadušuje. 38. Ako vas je jeza prenaglila, ne grešite s stanovitnim serdam, mine naj, preden se še dan nagne. Jeza utegne tudi pravična, sveta bili, ako se človek grozi, ker je Bog ali bližnji žaljen; ta jeza je pa vselej z ljubeznijo združena in le hoče , de bi se grešnik poboljšal. 39. Hudiču se da prostor v sercu, ako je zavoljo pregrešne jeze ljubezen iz njega zbežala. 40. Glej Mat. 12, 36. 41. Ničesar ne storite, kar bi nasprotvalo svetimu Duhu, kteri v vas pie- biva. 42. kteri vam je gotovo znamnje večniga zveličanja, ako ga imate m ne zgu- List do Efežanov 4. 5. 216 31. Vsa grenkoba, in jeza, in serd, in vpitje, in prekl inje vanj e bodi deleč od vas z vso hudo¬ bijo vred. 32. Bodite pa med seboj do¬ brotljivi, usmiljeni, in zanašajte eden drugimu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam zanesel. 43 j Kol. 3, 13. V. Poglavje. Ljubite se; varujte se nečistosti, lakomnosti, nesramnica govorjenja, ker nihče, kteri tako dela, ne bo šel v nebeško kraljestvo. Ne dajte se nikomur zape¬ ljati. Hodite kakor otroci svetlobe v vsim dobrim ; ne vdeležvajte se del teme, ki jih svetloba sv. evangelija razodeva; zakaj svetloba vse razsvetljuje: zato se pa tudi kliče njim, kteri v temi spijo, de naj se dajo Kristusu razsvetliti. Modri bodite ter si čas v prid obračajte, bodite zmerni, prepevajte hvalo in zahvalo Bogu Očetu v Jezusovim imenu. Zena bodi možu pokorna, mož pa naj ljubi ženo, kakor je tudi Kristus cerkev ljubil in sam sebe zanjo dal, de bi jo očistil in posvetil. Mož naj ljubi ženo kakor svoje telo, ker tudi Kri¬ stus cerkev kakor svoje telo ljubi. Zakonska zveza je nerazvezljiva in velik zakrament, ker je podoba skrivne zveze med Kristusam in cerkvijo. 1. Bodite tedej posnemavci Božji, kakor preljubi otroci; * 1 2 ) 2. in hodite v ljubezni, ka¬ kor je tudi Kristus nas ljubil, in se za nas dal v dar in klavši- uo 7 ) Bogu v prijeten duh. 3 ) 3. Kurbanje pa in vsa neči¬ stost, ali lakomnost se še ne imenuj med vami fkakor se spo¬ dobi svetim), Kol. 3, 5. 4. ali nesramnost, ali nespa¬ metne ali gerde besede, kar se ne spodobi; 4 ) ampak veliko bolj zahvaljenje. 5 ) 5. To namreč vedite in pre¬ mislite , de noben kurbir, ali ne¬ čistnik, ali lakomnik, kar je malikovanje, 6 ) nima deleža v kraljestvu Kristusovim in Božjim. 1. Kor. 6, 9. 10. 6. Ne dajte se nikomur za¬ peljati s praznimi besedami; 7 ) bite. Dan odrešenja je tukaj sodnji dan, ko bodo pravični častito vstali in v večno življenje šli. 43. zavoljo Jezusoviga zasluženja. Glej 1. Jan. 4, 10. 11. 1. Posnemajte Boga v ljubezni (zgor. 4, 32.), kakor otroci, kteri žele, de bi jih starši radi imeli. Gl. Mat. 5, 48. 2. Glej Jan. 13, 34: 15, 13. 3. v spravni dar, ki je Bogu prijeten. Gl. 2. Kor. 2, 14. 4. kristjanu. 5. za neprecenljive dobrote keršanstva. 6. ker ima lakomnik bogastvo za svojiga boga, vse misli, želje in djanje vanj obrača, ter mu vse, še življenje in večno zveličanje daruje. 7. kakor ko bi imenovane pregrehe le kaj maliga bile. — Vsaka strast se izgovarja. Tudi lakomnost in nečista ljubezen se izgovarjate. Lakomnik svojo pohlepnost po denarji in blagu imenuje pametno skerb za se in za svoje; nečistnik svojo nečisto ljubezen prijatelstvo zove, ali jo pa med od¬ pustljive slabosti šteje. Ali je pa to slabost, kar je sicer tolikanj dobrotljivi in pravični Bog vselej tako očitno kaznoval? liist do Efežanov 5. 217 ker zavoljo tega 8 ) pride jeza Bož¬ ja nad otroke nevere. 9 ) Mat.24,4. 7. Ne bodite tedej njih delež¬ niki ! 8. Zakaj bili sle nekdaj le¬ tna, 10 ) zdaj pa ste svetloba v Gospodu. 1 ') Kakor otroci svet¬ lobe hodite. 9. Ker sad svetlobe je v vsi dobroti, in pravici, in resnici. 12 ) 10. Prevdarile, kaj je Bogu dopadljivo; 13 ) 11. in nikar se ne vdeležite nerodovitnih del-teme; 14 ) temuč posvarite jih veliko bolj. 15 ) 12. Zakaj kar oni na skrivnim delajo, je še povedati nesramno. 13. Vse pa, kar je svarjenja vredno, svetloba razodeva; vse namreč, kar se razodeva, je svetloba. 16 ) 14. Zato pravi (pis?noJ: Zbudi se, kteri spiš, in vstani od mert- 8. zavoljo teh pregreh. 9. Glej Rim. 1 , 18. i. d. 10. nevedni v pravim uku; tadaj se vain je lože odpustilo. H. razsvetljeni, podučeni kakor kristjani.. 12. Sad, nasledek, znamnje razsvetljeniga duha je dobrotljivost, svetost in res¬ ničnost. 13. kaj je po keršanski veri. V greškim: ,,/m/ je Gospodu dopadljivo “. 14. pogubljivih del brezbožnosti. 15. prepričajte nje, kteri tako delajo, de so kaznovanja vredni. 16. Vse dela pa, ktere so svarjenja vredne, se v luči, v pravim keršanskim uku kakor take spoznavajo; zakaj svetloba vse razodeva. Apostelj hoče reči: Kakor solnčna svetloba vse reči razodeva, ravno tako keršanska vera uči, ktere dela so hudobne, svarjenja in kaznovanja vredne. 17. Zato, zastran svetlobe, ki vse razsvetljuje, sc bere v svetim pismu: Greš¬ nik, zbudi se iz grešniga spanja in daj se razsvetliti milostnimu solncu Je¬ zusa Kristusa. Sv. apostelj je mende v mislih imel Iz. 60, 1. 18. Skerbno se poprimite vsake priložnosti, dobre dela delati in v zasluženji bogateti. 19. nikar ne bodite vnemami; čas sedanjiga življenja je že tako mnogim ne¬ varnostim in Skušnjavam podveržen, ktere spofnovanje čednost zaderžujejo, v greh zapeljujejo, in naše- ž&služenje zmanjšujejo. 20. V- pijanosti je nečistost, ker iz pijanosti izhaja grešni ogenj, meseno raz¬ veseljevanje in ošabna prederznost, kar pa vsim mesenim pregreham vrata odpera. 21. Bogu, Očetu. 22. kakor kristjani, v Kristusovim duhu (Gal. 3, 28.), ali po Kristusu (Jan. 16, 23.). vili, in Kristus te bo razsvet¬ lil. 17 ) 15. Glejte tedej, bratje! kako' bi varno hodili, ne kakor ne¬ spametni , Kol. 4, 5. 16. ampak kakor pametni; od- kupljajte čas, 18 ) ker so dnevi hudi. I9 ) 17. Ne bodite torej neumni, ampak umejte, kaj je volja Božja. Rim. 12 , 2: 1. Tes. 4, 3. ' 18. In nikar se ne upijanite z vinam, v kterirn je nečistost; 20 ) temuč bodite napolnjeni s sve¬ tim Duham, 19. in govorite med seboj v psalmih, in hvalnih in duhovnih pesmih, in pojte in prepevajte Gospodu v svojih sercih, 20. in dajajte vselej hvalo za vse Bogu in Očetu 21 ) v imenu Gospoda našiga Jezusa Kri¬ stusa, 22 ) 218 List do Efežanov 5. 21. Bodite eden drugimu pod- verženi v strahu Kristusovim. 23 ) 22. Žene naj bodo svojim mo¬ žem podložne, kakor Gospodu. 24 ) Kol. 3, 18. 23. Zakaj mož je glava že¬ ne, 25 ) kakor je Kristus glava cerkve; 26 ) on, zveličar svojiga telesa. 27 ) 24. Kakor je pa cerkev Kri¬ stusu podložna, tako naj bodo tudi žene svojim možem v vsili rečeh. 25. Možje! ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus cerkev ljubil, in sam sebe zanjo dal, Kol. 3 , 19. 26. de bi jo posvetil, ker jo je očistil v kopli vode z besedo življenja; 28 ) 27. de bi napravil sam sebi častito cerkev, ktera nima ne madeža ne gerbe, ali kaj dru- ziga taciga, temuč de je sveta in neomadežana. 29 ) 28. Tako morajo tudi možje ljubiti ' svoje žene kakor svoje telesa. Kdor svojo ženo ljubi, sam sebe ljubi. 29. Zakaj nihče še ni nikoli svojiga telesa sovražil, temuč redi ga, in oskerbuje, kakor Kristus cerkev; 30. ker smo udje njegoviga telesa, od njegoviga mesa in od njegovih kosti. 30 ) 31. Zavoljo tega 31 ) bo zapu¬ stil človek očeta in mater svojo, 23. Bodite podverženi niži visim, podložni predpostavljenim v pokoršini, pred¬ postavljeni pa podložnim v postrežni ljubezni, v darovavnim gospostvu (Mat. 20. razi. 17. Jan. 13,12 — 13.); v strahu Kristusovim, t. j., iz otroškiga strahu, de bi ne bil Jezus žaljen, kteri v svojih vernih živi. 24. kteriga možje namestvajo , ali iz ljubezni do Gospoda. 25. Glej 1. Kor. 11 , 3. 26. Glej zgorej 1, 22: 4, 15. .27. on, zveličar svete cerkve. Apostelj hoče reči: Kakor Kristus ko zve¬ ličar le za prid svoje cerkve skerbi, tako tudi mož za svojo ženo. Žena naj se torej svojimu možu toliko raji podverže. Prim. Vis. pes. 2. razi. 29. 28. Kristus se je dal v smert za cerkev (za ljudi) , de bi ji pridobil gnado prerojenja, ktera se podeli pri svetim kerstu z vodo (Jan. 3, 5.) in s kerst- nimi besedami (Mat. 28, 19.), keršenca očisti in posveti, ter k daljni sve¬ tosti pripravniga stori (Krizostom , Tcodoret, Anzelm , Tomaž). V greškim ni beseden ,,iirljenja“. 29. Poslednji namen Kristusov je, svojo cerkev častito napraviti, de bi bila brez vsiga madeža, brez vsiga, kar bi jo utegnilo gerditi. Cerkev je si¬ cer že zdaj sveta v mnogih svojih udih, v svojim uku, in v svojih za¬ kramentih ; ali njena popolna svetost se bo še le konec časov prikazala, ko bo pri vesoljni sodbi vse nečisto od nje ločeno, in se bo ona v nebeško kraljestvo preselila. — Zgornja podoba je vzeta od neveste, ki jo v nar veči lepoti ženinu naproti peljejo. Prim. Vis. pes. 4. razi. 12. 30. Pomen verst 28 — 30: Kakor Kristus cerkev ko svoje telo ljubi, naj tudi možje svoje žene ko svoje telesa, ko sami sebe- ljubijo; zakaj' žena je enako telesno dopolnjenje moža, kakor je cerkev telesno dopolnjenje Jezusa Kri¬ stusa (Zgor. 1, 23.). Ker slehern svoje telo ljubi, t. j., redi in zanj skerbi, je naravno, de slehern tudi svojo ženo ljubi, redi in preskerbuje, kakor Kri¬ stus cerkev, svoje telo, in nas ko ude svojiga telesa ljubi, redi in osker¬ buje. 31. zavoljo te tesne zveze. 219 List do Efežanov 5. 6. in se bo deržal svoje žene; in bota dva v enim mesu. 32 ) 32. Ta skrivnost je velika; jest pa rečem v Kristusu in v cerkvi. 33 ) 33. Tedej tudi vi vsi, vsak naj ljubi svojo ženo, kakor sam sebe : žena naj se pa boji svo- jiga moža. 34 ) VI. Poglavje. Otroci, starši, hlapci, gospodarji, spolnujte svoje dolžnosti v Gospodu. Bodite močni v Bogu zoper hudičevo zalezovanje, zoper hudobne duhove v podnebji. Branite se z resnico, s svetim življenjem, z gorečnostjo v dobrim, z vero in z besedo Božjo. Molite za vse kristjane in za me. Tihik vam bo to vse pove¬ dal, kako de se mi godi. Mir bodi bratam in ljubezen, in milost z vsimi, kteri ljubijo Jezusa Kristusa. 1. Otroci! bodite pokorni svo¬ jim staršem v Gospodu; 1 ) za¬ kaj to je prav. 2. Spoštuj svojiga očeta in svojo mater ; to je perva zapo¬ ved z obljubo: 2. Mojz. 20, 12: 5. Mojz. 5, 16. Sir. 3, 9. Mat. 15,4. 3. de ti bo dobro, in de boš dolgo živel na zemlji. 4. In vi, očetje! nikar ne dra¬ žite svojih otrok k jezi, 2 ) temuč zredite jih v podučenji in svar¬ jenji Gospodovim. 3 ) 5. Hlapci! bodite pokorni svo¬ jim telesnim gospodarjem 4 ) s stra- ham in trepetam, 5 ) v priprostosti svojiga serca, 6 ) kakor Kristusu; 7 ) Kol. 3, 22 — 24. Tit. 2, 9 : 1. Pet. 2, 18. 32. Dva bota neločljivo združena ko eno telo, kakor gre glava k telesu in telo k glavi. Gl. 1. Mojz. 2, 24. Mat. 19, 5. 33. Zakon je velika skrivnost (pomenljivo in gnadljivo zunanje znamnje), ne le, ker je spolna zveza med možem in ženo, ampak tudi, ker je podoba zveze med Kristusam in njegovo cerkvijo. — Znamenitnost zakonske zveze je to¬ rej v tem, ker je podoba zveze med Kristusam in njegovo nevesto, sveto cerkvijo, in kar od te velja, velja tudi od une. Zveza med Kristusam in sveto cerkvijo je tesna, Ijubeznjiva, sveta, nerazvezljlva; torej mora zakon¬ ska zveza tudi tesna, Ijubeznjiva, sveta, nerazvezljiva biti, de ne zgubi vi- siga pomena, duhovniga posvečenja. Pomniti je: Ako je zakon skrivnost, zakrament, vidno znamnje nevidne gnade Božje, je vidno znamnje zveza med možem in ženo, nevidna gi\ada pa je dar Božji, tako se združiti, kakor se je Kristus s cerkvijo združil. 34. Apostelj svoje opominjevanje sploh sklene: Ker sta Kristus in njegova cer¬ kev vaša podoba, naj vsaki mož svojo ženo kakor sam sebe ljubi , in vsaka žena naj svojima možu spodobno spoštovanje skazuje. 1. kakor Gospod zapoveduje, kakor se kristjanu spodobi, torej ne v uedopu- šenih, po Bogu prepovedanih rečeh, kakor je Herodijadina hči storila ("Mat. 14, 1. i. d.). 2. s presilno ostrostjo. 3 - v redite jih po keršansko, pottučujte jih v keršanskim uku, in vadite jih ker- šanskiga življenja. 4. Po besedi: gospodarjem po mesu u , t. j., človeškim gospodarjem, svo¬ jim predpostavljenim med ljudmi. Duhovni, nevidni gospodar je Kristus, Bog. 5. z velikim straham, de bi zoper njih voljo ne ravnali. 6. skerbe le za svojo službo. 7. kakor ko bi Kristusu samimu služili. Prim. 1. Kor. 7, 21. i. d. 220 List do Efežanov 6. 6. in ne služite (le) na oko, kakor de bi kotli ljudem dopa- sti, ampak kakor hlapci Kristusovi storite voljo Božjo iz serca radi, 7. in služite z dobro voljo, kakor Gospodu, in ne kakor lju¬ dem; 8 ) 8. ker veste, de bo slehern to, kar koli je dobriga storil, prejel od Gospoda, bodi si hla¬ pec ali prost. 9. In vi, gospodarji! delajte z njimi ravno tako , in opustite žuganje, 9 ) ker veste, de je njih in vaš Gospod v nebesih, in de per njem ni zunanje veljave lju¬ di. 10 ) Ilim. 2, 11. 10. Sicer pa, bratje! bodite močni v Gospodu, in v mogoč¬ nosti njegove moči.' *) 11. Oblecite Božje orožje, de zamorete obstati pred zalezova¬ njem hudičevim; 12. ker se nam ni vojskovati zoper meso in kri, 12 ) ampak zo¬ per poglavarstva in oblasti, zo¬ per gospodovavce tega temniga sveta, 13 ) zoper hudobne duhove v podnebji. 14 ) 13. Zavoljo tega primite za Bož¬ je orožje, de se zamorete braniti ob hudim dnevu, 15 ) in v vsili re¬ čeh popolni obstati. 14. Stojte tedej opasani okoli svojih ledij z resnico, in oble¬ čeni z oklepam pravice, 16 ) 15. in obuti na nogah za ozua- novanje evangelija miru; 17 ) 16. pred vsim pa vzemite v roko škit vere, s kterim zanio- rete vse ognjene psice hudob- niga ugasiti; 18 ) 17. in vzemite čelado zveli¬ čanja 19 ) in meč Duha, fkar je Božja beseda); 20 ) 8. Pri vsih naših delih naj nas misel spodbuduje, de je prav za prav Jezus, kterimu služimo. 9. Tudi v svojih služabnikih Gospoda spoznajte, in ž njimi ljubeznjivo ravnajte. 10. zakaj vi ste za svoje dela tudi Gospodu odgovorni, njemu, kteriga vaši služabniki imajo; on bi utegnil z vami enako ravnati, ker pri njem zunanje okolišine nimajo nobene posebne veljave. 11. Bodite močni z močno gnado Gospodovo, ktero dobivate, ker ste ž njim združeni. — Bog je dovolj mogočen, de vas zamore s svojo gnado podperati, . in ob enim tudi tako dobrotljiv, de to res stori. Mi smo le tako slabi, ker smo leni in obupljivi. 12. zoper človeško slabost. Ni se nam vojskovati zoper ljudi, ampak zoper peklenske moči, kteri so gospodovavci sveta, kolikor jim je Bog v kazno¬ vanje naših grehov oblast dal ljudi skušati in strahovati. 13. sveta, ki je v temi zmote in pregrehe. Jan. 1 , 5. 14. Glej zgorej 2, 2. 15. v dan skušnjave. 16. terdno stojte, deržaje se prave vere, in po veri pravično živite. 17. vedno pripravljeni, uk svetiga evangelija, kteri edini spolnuje naše želje, povsod spoznati in razširiti. 18. Vera je škit zoper ognjene pšice hudobniga duha. Zakaj če nas z meseno poželjivostjo zapeljuje, nam vera peklensko brezno odpre, de vidimo terp- ljenje , ktero nečistnika čaka. Če nas slepi z blišavo bogastva, nam vera nebesa odklene, kjer so nar veči dobrote stanovitnim pripravljene. 19. upanje večtiiga zveličanja (1. Tes. 5, 8.j. 20. Glej Mat. 4. Lisi do Efežanov 6. 18. in z vso molitvijo in proš¬ njo molite vsak čas v duhu; 21 ) in v tem čujte v vsi stanovit¬ nosti, in prošnji za vse svete, 19. in zame, de bi mi bil dan govor, kadar se odprejo moje usta, s svestjo 22 ) oznanovati skrivnost evangelija, Kol. 4, 3: 2. Tes. 3, 1. 20. za kteriga apostoljstvo opravljam v železji, 23 ) tako de zanj serčno govorim, kakor se spodobi. 21. De pa tudi vi veste, kako se meni godi, kaj delam, vam bo vse povedal Tihik, preljubi 221 brat, in zvesti služabnik v Go¬ spodu , 22. kteriga sim ravno zavoljo tega k vam poslal, de zveste, ka¬ ko se nam godi, in de oveseli vaše serca. 23. Mir bodi bratam in ljube¬ zen z vero od Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa. 24. Gnada bodi z vsimi, kteri ljubijo Gospoda našiga Jezu¬ sa Kristusa s stanovitnostjo. 24 ) Amen. 21. t. j., ne le z ustmi, ampak iz dna svojiga serca. Gl. Mat. 26, 41. Luk. 18, 1. 22. V greškim: „serčnosljo“ i. t. d. 23. Glej zgorej 3, 1. 24. Po besedi: neminljivosti 11, . v List do Fllfpljanov. Filipe, po Filipu, očetu Aleksandra Veliciga, tako imenovane, so bile imenitno in bogato mesto v Macedonii. Sv. Pavel je ob svojim drugim apostoljskim popotvanji (Djan. ap. 15, 40.) tje pri¬ šel, ko ga je bila nebeška prikazen poklicala, de naj gre v Ma- cedonijo evangeli oznanovat (Djan. ap. 16, 9. i. d.). S perviga je le nekterim ženam govoril, spreobernil je pa kmalo veliko Ju¬ dov in zlasti veliko ajdov (Djan. ap. 16, 12. i. d.). Čez malo časa je šel skozi Tesaloniko, Atene, Korint in Efez v Jeruzalem (Djan. ap. 17. in 18. pogl.). Kmalo potem gre vtretjič med narode ČDjan. ap. 18, 23.) in, ko iz Efeza beže zopet v Macedonijo pride, med drugimi mesti tudi Filipe zopet obiše (Djan. ap. 20,6.), se pa nikjer dolgo ne mudi, temuč popotuje v Jeruzalem (Djan. ap. 20, 16. in 21, 15.), kjer ga Judje preganjajo in mu po živ¬ ljenji strežejo, rimski vojaki ga pa otmejo ter iz Jeruzalema nar- pervo v Cezarejo , in poslednjič v Rim ko jetnika pripeljejo (Gl. vvod v list do Efežanov). Ko so Filipljani slišali, de je apo- stelj, za kteriga so posebno skerb in ljubezen imeli, v Rimu v v ječi, pošljejo do njega Epafrodita in po njem-tudi nekoliko da- rov za njegovo postrežbo (Fil. 4, 18.), kakor so ga že poprej z vsim potrebnim preskerbovali in še za njim v Tesaloniko (Fil. 4, 16.) in v Korint (2. Kor, 11 , 9.) denarjev pošiljali, de mu ni bilo treba od drugih živeža jemati. Po Epafroditu je sv. Pavel zvedil , de med nekterimi Filipljani ni edinosti v ljubezni in v veri (Fil. 2, 3: 4, 2. 3.). Tudi tukaj so namreč spreobernjeni Judje učili in terdili, de so vse šege Mojzesove postave: obreza, oči— ševanje, razloček med čistimi in nečistimi jedmi — k zveličanju potrebne. To je aposteljna spodbudilo, Filipljanam pisati, de naj se pogubljivih krivili učenikov varujejo. Poslal jim je list po Epa¬ froditu, kteri se je po prestani bolezni zopet domu vernik V listu se apostelj zahvali za ljubezen, ktero mu skazujejo; jih tolaži, ker so žalostni zavoljo njega; jih opominja k edinosti v ljubezni in jim Jezusa v zgled postavi; jim piše, de bo za Epafrodilam Timoteja do njih poslal, in jim daje upanje, de bo tudi sam kmalo k njim prišel; poslednjič jih ljubeznjivo opominja, de naj se varujejo kri¬ vih učenikov, in de naj po Jezusovih zapovedih žive, ter jim voši vse dobro in jih v Gospodu pozdravi. List je pisan proti koncu per¬ viga vječenja sv. Pavla v Rimu (Fil. 2, 24.) 63. ali 64. leta po Kristusu (Djan. ap. 28, 30.), in iz njega duhti nar serčniši ljubezen in nar veči dobroželjnost. , «lo F Hipija u o v. 1. Poglavje. Vvod. Zavoljo vaše 'stanovitne deležnosti v Kristusovim evangelii Bogu hvalo dajem; zakaj tudi v železji imam vas vse v sercu in molim za vas, de bi rastli v ljubezni in v znanji, de bote čisti in napolnjeni s sadam pravičnosti kdaj prišli k sodbi Jezusa Kristusa. Moje železje je veliko pripomoglo k razširjanju sve- tiga evangelija, in mnogi zmed bratov Božjo besedo bolj goreče oznanujejo. Eni sicer Kristusa ne oznanujejo iz čistiga namena, in mi britkost prizadevajo; Kristus se pa vender le oznanuje. Moje železje mi bo k zveličanju teknilo po vasi molitvi in po pomoči svetiga Duha, in tako bo v mojim življenji in v moji smerti Kristus poveličevan. Jez bi sicer rad umeri 3 ali za vas je bolje, če še živim in k vam pridem. Le vredno živite po Kristusovim evangelii, de, naj že k vam pridem ali ne, 6d vas slišim, de ste enih misel in eniga duha, de se poganjate za pravo vero, in de se ne daste ostrašiti ne zopernikam svete vere ne terpljenju, ktero vam prizadevajo, kakor se tudi jez zavoljo Kristusa bojujem in terplm. 1. Jfavel in Timotej, služab¬ nika Jezusa Kristusa, vsim sve¬ tim v Kristusu Jezusu,) kteri so v Filipah s škofi in dijakom. 2 ) 2. Gnada vam bodi in mir od Boga Očeta našiga, in Gospoda Jezusa Kristusa. ) 3. Hvalo dajem svojiinu Bogu, kolikorkrat se vas spomnim, 4. in vselej v vsili svojih molitvah prosim za vas vse z veseljem, 5. zavoljo vaše deležnosti v Kristusovim evangelii od perviga dne do zdaj; 3 4 ) G. in se zanesem na to, de, kteri je začel v vas dobro delo, ga bo tudi dokončal do dneva Ki ■istusa Jezusa; 5 ) 7. kakor se mi prav zdi to od vas vsili misliti, zato ker vas 1. vsim kristjanam. Kristjan je v Kristusu. Gl. Rim. 6, 5. 2. n Škofje“ v ti versti kakor Djan. ap. 20, 28. niso le viši starašini, nasled¬ niki aposteljnov, ampak tudi mašniki. Zastran „dijakonov u gl. Djan. ap. 6, 5. 6. 3. Glej Rim. 1, 7. 4. Bogu hvalo dajem in se veselim, ker ste evangeli tako radi sprejeli in tako stanovitno vse spolnujete, kar zapoveduje (4'eodoret). Apostelj od srenje sploh govori; zakaj s posameznimi udi filipljanske občine ni bil zadovoljim 5. Dan Jezusa Kristusa je sodnji dan, kteri za vsaciga človeka posebej že ob smerti nastane. Gl. Rim. 13, 11. Mat. 24, 43. i. d. 224 List do Filipljanov 1. imam v sercu, tudi v svojim že¬ lezji, in v zagovarjanji in po— terjenji evangelija, vse, ki ste deležni mojiga veselja. 6 ) 8. Zakaj Bog mi je priča, 7 ) kako želim po vas vsili v sercu Jezusa Kristusa. 8 ) 9. In to molim, de bi vaša ljubezen bolj in bolj rastla v znanji in v vsi umnosti, 9 ) 10. de prevdarite, kaj je bo¬ lje, 10 ) de ste čisti in brez spo- tikljeja v dan Kristusov, * 11 ) 11. napolnjeni s sadam pra¬ vičnosti po Jezusu Kristusu v čast in hvalo Božjo. 12 ) 12. Hočem pa, de vam je znano, bratje! de, kar se z me¬ noj godi, 13 ) je veliko perpomoglo k razširjanju evangelija; 13. tako de se je od mojiga železja v Kristusu 14 } razglasilo po vsim dvoru, 15 ) in drugej povsod; 1G ) 14. in de so mnogi zmed bra¬ tov v Gospodu bili serčni za¬ voljo mojiga železja, in so si bolj upali, brez strahu Božjo be¬ sedo oznanovati. I7 ) 15. Eni sicer iz nevošljivosti in prepirljivosti, eni pa tudi iz dobri- ga namena Kristusa oznanujejo; 6. kakor se spodobi, de imam to zaupanje za vas tudi v svojim železji, s kterim se evangeli zagovarja in poterduje; za vas vse, pravim, ki se tolikanj priserčno vd.eležvate moje osode, kar me veseli in tolaži. — Železje sveliga Pavla je resnico Kristusoviga evangelija zagovarjalo in poterdovalo, ker je v njem priliko imel, zagovarjati se zoper krive dolženja .Judov, in sveti evan- geli še dalje razširjati ([v. 13.). — V greškim: „ kakor je prav, de tako od vas vsih mislim, ker me imate v sercu , in ste v mojim železji in v zagovarjanji in poterdovanji evangelija vi vsi deležni moje gnade l< ‘. Pomen: Po pravici imam to zaupanje za vaš, ker me ljubite in se v mojim železji tako priserčno vdeležvate moje gnade, t. j., mojiga terp- ljenja, ko me z milimi darovi podperate; ali pa: gnade apostoljstva, ko se veselite zavoljo srečniga razširjanja svetiga evangelija. 7. Apostelj prisega ; priseganje tedej ni vselej prepovedano. Gl. Mat. 5, 37. Besedica „ zakaj “ se povrača na v. 6. Svest sim si, de bote zveličani; za¬ kaj Bog ve, de vas priserčno ljubim. Na moji serčni ljubezni do vas stoji moje upanje, de bole nekdaj zveličani; zakaj za nje, ktere ljubimo, nar bolje upamo (Korn. a Lap.). 8. kako vas vse s tisto priserčnostjo ljubim, s ktero Kristus vas in vse kristjane ljubi (Kriz., Teofil.). 9. Molim za vas, de bi rastli v ljubezni do Boga in do bližnjiga, pa tudi v natančnim znanji keršanskih resnic. 10. de zamorete ločiti dobro od hudiga, bolje od slabejiga, čisti, pravi nauk od laži in zmote, in de se zamorete po tem spoznanji ravnati. 11. Glej zgorej razi. 5. 12. Sad pravičnosti, opravičeniga, posvečeniga stanu, so dobre dela, ki so dobre po Jezusu Kristusu, ker zamoremo le ž njegovo gnado dobro delati, ktero nam je na svetim križu zaslužil. Te dela Boga časte in hvalijo, ravno zato, ker so dobre in se ž njegovo pomočjo delajo. 13. moje železje. 14. tako de se je razglasilo, de sim zavoljo Kristusa v ječi (Anzelm). 15. pri viši sodnii, na ktero se je bil sv. Pavel obernil (Djan. ap. 25, 11.}, pri cesarji Neronu in njegovih dvornikih. 16. in pri vsili, s kterimi je imel sv. Pavel opraviti. 17. Pri nekterih je to storila stanovitna serčnost, ki so jo nad aposteljnam vidili; 225 List do Filipljanov 1. 16. eni iz ljubezni, ker vedo, de sini za hrambo evangelija po¬ stavljen ; 17. eni pa iz prepirljivosti Kri¬ stusa oznanujejo, ne iz čistiga namena, ker menijo, de (s tern) niojimuželezjustisko perdenejo. ' 8 ) 18. Kaj je že? De se le, ka¬ kor koli si že bodi, ali iž hinav- šine 19 ) ali iz dobriga namena 20 ) K ristus oznanuje 5 in tega se ve¬ selim in se bom tudi veselil. 21 ) 19. Vem namreč, de mi bo to 22 ) teknilo k zveličanju po vaši molitvi, in po pomoči Duha Je¬ zusa Kristusa, 20 . poleg mojiga čakanja in upanja, de v nobeni reči nebom osramoten ; temuč de bo z vso serčnostjo, kakor vselej, tako tudi zdaj Kristus poveličan v mojim telesu, bodi si z življe¬ njem, bodi si s smertjo. 23 ) 21. Zakaj Kristus je meni živ¬ ljenje, insmert dobiček. 24 ) 22. Ako. pa živeti v mesu meni sad dela pernese, ne vem, kaj bi si izvolil. 23. Stiskan sim pa od dveh strani: želje imam razvezan, in s Kristusam biti, kar bi bilo veliko bolje ; pri nekterih pa je več opravila skušnja, de se je z apostcljnam lepo ravnalo in de je še upanje imel, popolno prostost doseči. IS. Domen v. 15—17.: Nekteri kristjani oznanujejo keršansko vero „ias ne- rošljivosti 1£ , t. j., ker me zavoljo moje veljave zavidajo, ker me žele ob veljavo pripraviti in bi radi moje mesto nastali, — „in iz prepirljivosti^, t.j., ne iz čiste ljubezni do resnice in ne iz gorečnosti za zveličanje svojigabliž- njiga, temuč le, de bi sc prepirali, de bi zavoljo' zgovornosti sloveli in sl veliko enakmnislečih pridobili. Tako mojimu železju še dušno terpljenje pri- devajo, ker vidim, de moj Božji poklic zaničujejo, in de so sami na krivim potu. Nekteri pa oznanujejo Kristusa iz čistiga namena, iz ljubezni do mene, de me v moji službi podperajo. 19. kakor ko bi se evangeli oznanoval iz ljubezni do resnice, desiravno ozna novavcc svete vere le svoje časti in veljave pri ljudeh iše. Nekteri prestavljajo: ; prilike “, ker se oznanovavec svetiga evangelija prilike poprime, de bi si časti in veljave pri ljudeh pridobil. 20. iz ljubezni do resnice. Nekteri prestavljajo: n v resnici “, t. j., iz prave in čiste gorečnosti za zveličanje svojiga bližnjiga. 21. Ti slabi učeniki tedej niso bili krivoverci; zakaj razširjanje krivoverstva ne more nobeniga praviga aposteljna veseliti. Apostelj se ne veseli zavoljo sla- biga namena oznanovavcov svetiga evangelija, ampak zavoljo dobriga uspeha. Tako se sveta cerkev veseli zavoljo odrešenja , ktero je človeškimu rodu po Jezusovi smerti došlo, desiravno ne zavoljo hudobije Judeža in Judov, uči sv. Tomaž Akvinski. - 22. terpljenje, ktero mi ti učeniki prizadevajo, in sploh vse moje terpljenje. 23. J ornem v. 19.20.: \ etn namreč, de mi bo moje terpljenje po vaši priprošnji in pomoči svetiga Duha večno zveličanje pridobilo, ker lerdno upam, de ne bom zveličanja nikdar zgubil, naj si že bom živ ali mertev; temuč svest sim si, de bo Kristus v mojim življenji in v moji smerti poveličevan, v življenji, ker bom keršansko vero razširjal in si tako zveličanje zaslužil, v smerti pa, ker bom zveličanje res vžival. 24. zakaj jez živim v njem, po njem in za njega (Gal. 2, 20. Kol. 3, 3. 4.), in, če umerjeni, bom ž njim še popolniši sklenjen; torej mi mora življenje in smert v zveličanje in poveličanje biti (Anzelm, Teofil., Tom.). VI. List do Filipljanov 1. 2. 226 24. ostati pa v mesu je po¬ trebno 25 ) zavoljo vas. 25. In to zaupam in vem, de bom ohranjen, in de bom ostal per vas vsili k vaši rastvi in k veselju vere, 26 ) 26. de bo vaše veselje obilniši v Kristusu Jezusu zavoljo mene, kadar spet k vam pridem. 27 ) 27. Le vredno po evangelii Kristusovim živite, de, naj že pridem in vas vidim, ali naj ne pridem, od vas slišim, de stojte v enim duhu, de ste enih misel, I in de se poganjate za vero evangelija; 28 ) Ef. 4, l. Kol. l, 10. 28. in de se v nobeni reči ne daste ostrašiti od zopernikov; 29 ) kar je njim znamnje pogubljenja, vam pa zveličanja, in to od Bo¬ ga. 30 ) 29. Dano vam je namreč za¬ voljo Kristusa, ne samo de vanj verujete, ampak de tudi zanj ter- pite ; 3 ‘) 30. ker imate ravno tak boj, kakoršniga ste vidili nad menoj in zdaj od mene slišite. 32 ) II. Poglavje. Prav priserčno vas prosim, bodite eniga serca in ljubite se med sabo v poniž¬ nosti, kakor tudi Kristus, desiravno je bil eniga bitja z Očetam, vender ni časti’ iskal, temuč se je včlovečil in ponižal do smerti na križu, za kar mu je Bog tudi kakor človeku vse podvergel in ga Božjiga veličastva vdeležil. Glede na to ponižno ljubezen enako delajte za svoje zveličanje s straham, de ga ne zgubite, ker vse na gnadi Božji stoji. Vse pa urno in z veseljem delajte, de bote brez graje na tem hudobnim svetu in k moji časti sodnji dan. Če tudi kmalo umerjena, se vender veselim. Upam pa, de bom kmalo Timoteja k vam poslal in de bom tudi sam kmalo k Vam prišel. Zdaj pošljem k vam Epafrodita, ki je ravno hudo bolezen prestal; sprejmite ga z vsim veseljem. 25. V greškim: „potrebniši u . 26. keršanstva (Rim. 10, 8: 16, 26.), spoznovaveov keršanske vere. 27. de bote tolikanj bolj Jezusa Kristusa hvalili, ko se bom iz ječe izpušen zopet k vam vernil. Pomen verst 22 — 26. je v zvezi s poprešnjim tale: Upanje imam, de se bom z življenjem in s smertjo zveličal (v. 21.). Če živim, še lahko več delam; če umerjeni, se z Jezusam nar natančniši sklenem, zato me volitev težko stane. Umreti bi bilo za me bolje, živeti bi bilo pa vam v veei prid, in to se bo tudi zgodilo, de bote po mojim uku še bolj rastli v keršanstvu, in de se bote z vsimi kristjani posebno vi moje rešitve veselili, kadar zopet k vam pridem. 28. de ste med sabo edini v ljubezni, eniga duha, ene vere, in de si goreče prizadevate za vero, ktero hoče sveti evangeli. 29. od krivovercov, ki so bili judovskih misel. Glej spodej 3, 2. i. d-. 30. vaša neprestrašena stanovitnost v pravi veri je krivovercam znamnje, de nic ne premorejo in de se bodo pogubili, vam pa je znamnje vaše zmage in vašiga prihodnjiga plačila, in to znamnje, ta dokaz je od Boga samiga. 31. To stanovitnost morate imeti, ker ste v keršanstvo poklicani; zakaj za ker- šansko življenje vam ni le gnada vere dana, ampak tudi gnada, de zamorete terpljenje za vero prestati. 32. ker imate vi ravno tak boj zoper sovražnike svete vere, kakoršniga sim jez med vami imel (gl. Djan. ap. 16, 19. i. d.), in ga še zdaj v Rimu imam. 227 last do Filipljanov 2. 1. Če je tedej ( per vas) kaka tolažba v Kristusu, če je kako podbujenje ljubezni, če je kaka zveza Duha, če je kako perserčno usmiljenje: ‘) 2. spolnite moje veselje (s tem), de ste eniga spoznanja, ene ljubezni, eniga serca, ene misli, 3. de nič ne delate iz prepir¬ ljivosti , ali zavoljo prazne ča¬ sti; 2 ) teniuč de v ponižnosti eden drugiga čez se čislate, 4. de nihče ne gleda na to, kar je njegoviga, ampak na to, kar je drugih. *) 5. Ravno to namreč 4 ) mislite med seboj, kar Kristus Jezus, 6. kteri, ko je bil v Božji podobi, ni v rop štel Bogu enak biti, 7. pa je sam sebe v nič sto¬ ril, ko je podobo hlapca nase vzel, človekam se upodobil, in po vnanjim najden bil kakor človek. 5 ) 8. Ponižal je sam sebe in je bil pokoril do smerti, smerti pa na križu. 6 ) 9. Zato ga je tudi Bog po¬ višal, 7 ) in mu dal ime, kteroje čez vse imena; 8 ) 10. de se v imenu Jezuso¬ vim 9 ) vsako koleno perpogne teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, 10 ) Iz. 45, 24. Rim. 14, 11. 11. in de vsak jezik spričuje, de je Gospod Jezus Kristus v časti Boga Očeta. 1 ') 12. Zatorej, preljubi moji! (kakor ste bili vselej pokorni), ne le, kadar sim pričujoč, ani- 1. Če keršansko opominjevanje, ali ljubeznjivo prigovarjanje, ali med nami obstoječa občnost svetiga Duha, ali serčno usmiljenje pri vas kaj premore: spolnite moje veselje i. t. d. 2. Apostelj ima mende v misli krivoverce in njih derhal, kteri so si zavoljo viši učenosti veliko domišljevali in druge zaničevali. 3. ne na svoj dobiček, ampak na zveličanje svojiga bližnjiga. 4. Nagib k ti ponižni ljubezni je zgled Jezusa Kristusa. 5. Ravno to ponižno ljubezen imejte, ktero je Kristus imel. Bil je sicer Božje natore in Božjiga bitja, in ni imel za nobeno prederznost, ker si je Božje lastnosti prilastoval; pa se je vanal tega neskončnima veličastva, ker se je vclovecil, nam ljudem popolnama enak bil, razun greha, in se po zunanjim kakor vsak drug človek vidil, desiravno je bil Bog človek (Kriz., Teofil., Avg.). Drugi razlagajo: Imel je sicer Božjo natoro, pa se ni hotel skazo- vati, kakor zmagavec svoj plen slovesno skazuje; temuč se je vanal i. t. d. 6. Glej Rim. 8, 3. 7. Zato ga je Bog tudi jio njegovim svetim človeštvu povišal. Ko Bog ni mogel Jezus še bolj povišan biti (Kriz., Ambr., Anzelm, Avg.). 8. čast, ki je veči memo vse časti na svetu. 9. pred Jczusam, spoznajo Jezusovo čast, de je on Mesija, Odrešenik. 10. zveličanih v nebesih, ljudi na zemlji, terpečih v vicah, pogubljenih v peklu, naj si bodo ti ali ljudje ali hudobni duhovi, zakaj pogubljeni morajo Jezusa za svojiga Gospoda, Sodnika in Kaznovavea spoznati (Anzelm). 11. in de vse umne stvari spoznajo, de ima Gospod Jezus z Očelam enako veli¬ častvo in oblast. Vedi, de apostelj v svojih listih večidel le Očeta in Sina skupej imenuje, svetiga Duha pa ne omenja, ker je on Duh Očetov in Sinov in se tedej pod obema že razumeva. V greškim: „de jeJczus Kristus Gospod k časti Boaa Očrta 11 — f. j., v poveličanje Očeta; zakaj, ker 15 * 228 Lisi do Filipljanov 2. pak veliko bolj zdaj , ko nisim pričujoč, delajte s strakam in trepetam za svoje zveličanje. 12 ) 13. Bog je namreč, kteri dela v vas hoteti in dopolniti po (svoji ) dobri volji. 13 ) 14. Vse pa storite brez go- dernjanja in brez abotavljanja, 1. Pet. 4, 9. 15. de bote brez graje in pri— prosti otroci Božji, 14 ) nesvar- ljivi v sredi hudobniga in spače- niga rodu, med kterim svetite kakor luči na svetu; 15 ) 16. ko ohranite besedo živ¬ ljenja 16 ) k moji časti v dan Kri¬ stusov, de nisim zastonj tekal, in ne zastonj delal. 17 ) 17. Pa ko bi bil tudi darovan v daritvi in službi vaše vere, 18 ) se veselim, in sim vesel z vami vsimi. 19 ) 18. Zavoijo tega se pa tudi vi veselite, in bodite veseli z menoj. 19. Upam pa v Gospodu Je¬ zusu, 110 ) de bom kmalo Timoteja k vam poslal, de bom tudi jest oveseljen, ko zvem, kako se vam godi. 20. Nikogar namreč nimam, kteri bi, eniga duha z menoj, ta¬ ko' skerbel za vas z resnično lju¬ beznijo. 21. Vsi namreč svoje išejo, ne pa tega, kar je Jezusa Kri¬ stusa. 21 ) I. Kor. 13, 5. 22. Iz skušnje pa ga spoznajte, ker mi je kakor sin očetu po¬ magal v evangelij. 22 ) ima >Sin vso oblast in ker so stvari zopet Stvarniku podveržene , se Bogu Očetu zopet čast, češenje skazuje, ktero mu je bil greh vzel. 12. Zatorej , ker vam je dal Jezus tako lep zglečl zatajevanja samiga sebe in ponižnosti, vas opominjam pri pokoršini, ktero sle mi vselej skazovali, ko sim bil pričujoč ali nepričujoč, de se enako za svoje zveličanje trudite, ne s pre- derznim zaupanjem, kakor ko bi zveličanje za vas gotovo bilo, ampak s sve¬ tim straham, de bi ga ne zgubili. — Ta strah pobožniga ne plaši, temuč ga se uterduje, ker ga previdniga dela in padca varuje, ko pa prederzno upanje v napuh in druge grehe pogrezva (Bern., Avg.). 13. Ta versta pove, zakaj de naj kristjan za svoje zveličanje s straham in tre¬ petam dela: — ker se naše zveličanje na gnado Božjo opera; zakaj brez gnade ne moremo dobriga ne hoteti, ne v djanji spolniti, gnada je pa prost dar Božji, ki nam ga Bog lahko vzame. Bog zapusti prevzetne, v se zaupa¬ joče, prederzne, terdovratne grešnike; ponižnim pa da in ohrani svojo gnado. 14. čisti, nedolžni. 15. Glej Mat. 5, 16. 16. zvesti ostanete čistimu uku. 17. de bom sodnji dari (Mat. 25, 34. i. d.j čast imel, de se nisim zastonj trudil za vaše zveličanje. Gl. 1. Kor. 1, 8: 5, 5: 9, 24. 18. Ako bi tudi svoje življenje zgubil, ko vaše spreobernjenje in poterjevanje v veri Bogu darujem, se veselim i. t. d. 19. se veselim zavoljo vas vsih. 20. upam pa, de bo Jezus tako obernil i. t. d. 21. Veči del njih namreč ne iše Jezusoviga poveličevanja, razširjanja svete vere, zveličanja svojiga bližnjiga, ampak svoje časti, mirniga zložniga življenja, vsakterih dobičkov (Krizostom). Beseda „vsi tt pomeni v navadnim pogo¬ varjanji tudi: skorej vsi, njih veči del. Gl. Jan. 3, 26. Mat. 3, 5. 22. v oznanovanji svetiga evangelija. List do Filipljanov &. 3. 229 23. Tega tedej mislim k vam poslati, precej ko zvem, kako je z menoj. 23 ) 24. Zaupani pa v Gospoda, de bom kmalo sam k vam pri¬ šel. 24 ) 25. Potrebno se mi je pa zdelo, Epafrodita, brata, svojiga po- magavca in sovojšaka, vašiga poslanca in služabnika v moji potrebi, 25 ) k vam poslati. 26. Zakaj želje je imel do vas vsili, in je bil žalosten, ker ste slišali, de je bolan. 27. Res je bil namreč smertno bolan; tode Bog se ga je usmi¬ lil, ne pa samo njega, ampak tudi mene, 26 ) de bi ne imel ža¬ losti na žalost. 28. Hitrejši sim ga tedej po¬ slal, de se spet veselite, kadar ga vidite, in de sim jest brez žalosti. 27 ) 29. Sprejmite ga tedej z vsim veseljem v Gospodu, in imejte takošne v.časti. 30. Zakaj zavoljo dela Kri¬ st usoviga je bil blizo smerti, ker je postavil svoje življenje v ne¬ varnost, de bi dopolnil to, kar vi niste mogli storiti k moji služ¬ bi. 28 ) III. Poglavje. Sicer vas zopet opominjam varovati se krivih učenikov, kteri terdijo, de je judovska obreza za zveličanje potrebna. Prava obreza smo le mi verni. Desi- ravno bi se tudi jez lahko hvalil z judovstvam, obrezo, svojim rodam, svojo vnemo za postavo, imam vender sedaj ko kristjan to in vse pozemeljsko za nepotrebno, škodljivo in studljivo ; prizadevam si le za pravičnost iz keršanske vere, de bi bil v smerti in vstajenji Kristusu podoben. De bi ta konec dosegel, se ženem; zakaj ne domišljujem si, de bi bil konec žc dosegel, temuč le ste¬ gujem se po njem , kakor tekavec, ki se za zmago trudi. Prizadevajmo si vsi za to pravičnost in za ta konec. Posnemajte moj zgled, ne pa krivovercev, kteri keršansko modrost sovražijo, in le pozemeljsko ljubijo, in se zato tudi po¬ slednjič pogubijo, ko mi po nebeškim duhu živimo in bomo zato sodnji dan, ko bo Jezus zopet prišel, tudi po telesu častito spremenjeni. 1. Sicer, moji bratje! vese- ene reči vam pisati, se meni si¬ lite se v Gospodu. Vse skozi cer ne toži, vam pa je potrebno. l ) 23. ali bom še delj vklenjen, ali umorjen, ali izpušen. 24. Glej zgor. 1, 25 — 27. 25. Epafrodita so Filipljani poslali v Rim k sv. Pavlu, (torej ga apostelj „po- slanca“ imenuje), in po njem so tudi nekoliko denarjev aposteljnu v po¬ strežbo podarili. Glej spodej 4, 10—18. 26. ker bi me bilo bolelo, ko bi ga ne bil mogel več k vam nazaj poslati. 27. ki jo imam zavoljo vaše skerbi, de bi ga k vam nič več nazaj ne bilo. 28. Zakaj, de bi mi milošnje prinesel, zavoljo keršanskiga dela, de bi dopolnil, kar ste vi pričeli, se je na daljno pot podal in si tako smertno bolezen nakopal. .. 1- V greškim: „vam pa je v poterjenje “. Pomen: Sicer, bratje mo]i. nikar naj vam veselja ne kali, ktero imate zavoljo dobrote keisans va, a o vam se enkrat pisem, kar sim ze zgorej (1, 27 — ou.j siun, 230 List do Filipljanov 3. 2. Varujte se psov, varujte se hudobnih delavcov, varujte se razreze. 2 ) 3. Zakaj mi smo obreza, 3 ) kteri v duhu služimo Bogu in se hvalimo v Kristusu Jezusu, in nimamo v mesu zaupanja; 4 ) 4. desiravno bi lahko imel zaupanje tudi v meso. Ako kdo drugi meni, de zamore zaupati v meso, veliko bolj jest: 2. Kor. 11, 18. 5. Obrezan osmi dan, iz Iz- raeloviga naroda, od Benjami- noviga rodu, Hebrejic iz He- brejcov, 5 ) po. postavi farizej, 6 ) 6. močno vnet sim prega¬ njal cerkev Božjo; 7 ) po pravič¬ nosti , ktera je v postavi, sim živel nesvarljivo. 8 ) 7. Tode kar mi je bilo do¬ biček, to sim štel zavoljo Kri¬ stusa v zgubo. 9 ) 8. Res, vse l0 ) imam za zgubo proti visokimu spoznanju Jezusa Kristusa, 11 ) Gospoda mojiga, za kteriga voljo sim vse zgubil, in imam za blato, de Kristusa per- dobim; 12 ) 9. in de sim najden v njem, 13 ) ne tak, de bi imel svojo pra¬ vičnost, ktera je iz postave, 14 ) opominjam varovati se krivih učenikov. Zavoljo ljubezni, ki jo do vas imam, meni ni težavno, vam je pa potrebno (vam je v poterjenje-v veri). 2. Apostelj govori od tistih keršanskih učenikov, kteri po judovskih mislih ter- dijo, de je obreza in vsa judovska šegna postava k zveličanju potrebna. Imenuje jili pse, ker keršansko cerkev dražijo ali še razkropujejo in tergajo ; imenuje jih razrezo, ali razrezane, ker so'resnično v sercu obrezani le pravi kristjani, ker so judovsko obrezani le zunaj v mesu razrezani, in zraven tega, ako obrezo ko za zveličanje potrebno vsilujejo, keršansko cerkev razrezujejo in tergajo, ter sebe in druge pogubljajo. 3. resnično obrezani (Rim. 2, 28.). 4. kteri Boga v duhu in resnici molimo (Jan. 4, 23.) in se ne zanašamo, de bi nas zunanje zadeve, judovski rod, spolnovanje šegne postave pred Bogam opravičile, temuč vse zaupanje le v odrešenje Jezusa Krislusa imamo. Glej Vis. pes. 2. razi. 23. 5. rojen Hebrejic, ne samo spreobernjenec (Gl. lij. ap. 10, 2.}. Ali: hebrejski Jud, ne greški. Tako so se tedaj Judje ločili, kakor se vidi iz Djan. ap. 6, 1. Greški Judje so bili tisti, kteri so med ajdi, zlasti med Greki, živeli in greški ko materni jezik govorili; hebrejski Judje pa so bili tisti imenovani, kteri se z Greki niso pečali, in so palestinski ali aramejski ko materni jezik govorili. 6. Glej Djan. ap. 21. in 23. 7. Glej 1. Kor. 15, 9. 8. de bi dosegel pravičnost, ktera se s spolnovanjem judovske postave dobi, sim vse natanko spoinoval, in nihče me ne more nobene zanikernosti dolžiti. 9. Tode judovstvo, od kteriga sim poprej časnih dobičkov in opravičenja pred Bogam pričakoval, sim imel za škodljivo zavoljo Kristusa, ko sim se bil po- kristijanil. 10. ne le vsiga judovstva (v. 5. 6.), ampak tudi vse drugo : blago, veselje, čast, slavo, vse, kar svet ljubi in čisla. 11. t. j., ker Jezusova vera, kar Jezus obeta in daje, vse preseže, kar svet premore. 12. de se Kristusu čezdalje bolj upodobim in tako čezdalje veči upanje imam. de bom tudi ž njim poveličan. 13. vanj vsajen, kakor mladika v terto (Rim. 6, 5.). 14. Glej razi. 8. List «1« Filipljanov 3. 231 ampak tisto, ktera je iz vere v Kristusa Jezusa, pravičnost, .kte¬ ra je iz Boga v veri, 15 ) 10. de spoznam njega in moč njegoviga vstajenja in deležnost njegoviga terpljenja, in de bom podoben njegovi smerti, 11. de kako pridem v vstajenje od mertvih; 16 ) 12. ne kakor de bi bil že do¬ segel, ali de bil že popoln, že¬ nem se pa, de bi kako dosegel, 17 ) v čimur sim bil tudi dosežen od Kristusa Jezusa. 18 ) 13. Bratje! jest ne mislim, de sim že dosegel; eno pa, kar je za menoj, 19 ) sim pozabil, in se stegujem po tem, kar je pred menoj, 20 ) 14. in se ženem doseči konec, odločeno plačilo gornjiga poklica Božjiga v Kristusu Jezusu. 21 ) 15. Kteri koli smo tedej po¬ polni, 22 ) to mislimo, 23 ) in če kaj drugači mislite, vam bo tudi to Bog razodel. 24 ) 16. Vender pa, kamor koli smo že prišli, bodimo ene misli, in ostanimo v enim ravnalu. 25 ) 17. Posnemajte mene, bratje! in glejte na tiste, kteri tako žive, kakor imate zgled nad nami. 26 ) 18. Zakaj veliko jih živi, od kterih sim vam že večkrat rekel, 15. Glej Rim. 3, 21 — 24. 16. Versti 10. in 11. naznanjate, kaj de dela živa vera Jezusa Kristusa, tako de je pomen v zvezi z v. 8. in 9.: Vse pozemeljsko imam za škodljivo in studljivo, de bi bil po živi veri popoln kristjan; torej Kristusa, njegovo živ¬ ljenje, čezdalje bolj popolnama spoznavam, se njegoviga terpljenja in njegove smerti čezdalje bolj vdeležvam, svojim natornim popačenim nagnjenjem čez¬ dalje bolj odmiram, čezdalje bolj k novimu življenju vstajam, in tako čezdalje veči zaupanje dobivam, de se bom nekdaj veličastniga vstajenja po telesu nekoliko vdeležval. Apostelj pravi „fcflr/co“, ker telesa zveličanih ne bodo enako poveličane, ampak bolj ali manj. 17. Nikakor ne mislim, de bi bil že dosegel svoj konec, ki sim si ga bil po¬ stavil, namreč de bom Jezusu podoben v življenji in v smerti, in de se bom vdeležval poveličanja in večniga zveličanja; prizadevam si pa, de bi ga dosegel. 18. trudim se, de bi namreč konec dosegel, ki mi je bil postavljen, in zavoljo kteriga me je Kristus na poti v Damask poklical, ter me neprenehama s svojo gnado podpera, me tako rekoč za roko derži (Kriz,, Amb.). 19. judovstvo in ves svet. 20. po nebeških darovih, po pravičnosti, svetosti, zveličanji, vstajenji. 21. prizadevam si za dosego večniga zveličanja, ktcro je naše plačilo, ako smo po Božjim poklicu ko kristjani živeli. 22. kteri koli imamo boljši spoznanje. 23. v tem bodimo edini, de nas le živa vera v Jezusa Kristusa pred Bogam opraviči in zveliča, in de ne smemo prederzno misliti, de zveličanje že gotovo imamo; temuč de se moramo kakor tekavci še le gnati, de bi konec do¬ segli. 24. in če so kteri zmed vas slabi kristjani, ki se še ne morejo popolnama ločiti od judovskih šeg (gl. Rim. 14.), jim bo Bog, ako niso hudovoljni, sčasama boljši spoznanje dal. 25. Vender pa zastran podstavnih resnic keršanstva, k kterimu smo poklicani, imejmo enake misli, in živimo po enakim verskim pravilu. 26. jemljite si nje v zgled, kterih življenje se z mojim vjema. liist do Filipljanov 3. 4. 232 zdaj pa tudi jokaje rečem, de so sovražniki križa Kristusoviga; 27 ) 19. kterih konec je poguba, kterih Bog je trebuh, 78 ) in hvala v njih sramoti, 29 ) kteri pozemelj- sko ljubijo. 20. Naše prebivanje je pa v nebesih; 30 ) od koder tudi zveli¬ čarja čakamo Gospoda našiga Jezusa Kristusa, 31 ) 21. kteri bo premenil naše revno telo, ker ga bo upodobil svo- jimu častitljivimi! telesu po mo¬ či, s ktero si tudi zamore pod¬ vreči vse reči. 32 ) IV. Poglavje. Mnogotere opominjevanja do Filipljanov sploh in do posameznih vernikov. Veselim se zavoljo darov, ki ste mi jih poslali, desiravno sim vsiga navajen, obilnosti in pomanjkanja. Sicer nisim nikjer milošnje prejemal; vaš dar mi je pa bil posebno prijeten; Bog vam poverni! Sklep. 1. Za tega voljo, 1 ) bratje moji predragi in preserčni, 2 ) moje veselje in moja krona! 3 ) tako' stojte v Gospodu, preljubi! 4 ) 2. Prosim E vodijo, in prosim Sintiho, de naj bote ene misli v Gospodu. 5 ) 3. Prosim tudi tebe, zvesti 27. ker sovražijo nauk od spravne smerti Jezusa Kristusa (1. Kor. 1, 23.). Apostelj zlasti tiste krive učenike misli, kteri so opravičenje na spolnovanje judovskih šeg operali. 28. kteri le mislijo, kako bi svojimu poželjivimu mesu stregli. Krivi učeniki, kteri so Jezusov križ, sovražili, so bili torej tudi sužnji mesenih želja, To je pa prav naravno; zakaj, kdor v križaniga Jezusa resnično veruje, tudi svoje meso križa, de bi se Jezusoviga zasluženja vdeležil; kdor pa vanj ne veruje ali kje drugej opravičenja in zveličanja iše, mu tudi ni mar, de bi bil Jezusu podoben in de bi svoje popačeno meso zamorjeval. Njim so tudi judovski kristjani današnjih dni podobni, namreč oni, kteri mislijo, de bodo zavoljo svoje zunanje poštenosti zveličanje dosegli, če tudi v Kristusa ne verujejo. Kakor so se Judje na spolnovanje svoje šegne postave zanašali, tako se tudi oni na svoje zunanje pošteno življenje zanašajo; ni jim mar, ali je njih serce samoljubnosti očišeno ali ne, tudi hudiga nagnjenja v sebi ne zaterajo, temuč po svoji poželjivosti žive, ter se v svoji lenobi na svojo domišljevano pošte¬ nost operajo in mislijo, de jim bodo njih dela zveličanje pridobile. 29. ki se s tim hvalijo, česar bi jih imelo sram biti. 30. Popolni kristjan ima le telo na zemlji, njegovo serce pa je v nebesih; misli, kakor Jezus v nebesih. 31. sodnji dan, v dan vesoljniga vstajenja. 32. po svoji vsigamogočnosti. Zastran vesoljniga vstajenja in spremenjenja teles zveličanih glej 1. Kor. 15. 1. ker je kristjanu toliko plačilo pripravljeno. Zgorej 3, 21. 2. -ki bi vas tolikanj rad vidil. 3. moje veselje zavoljo posebne pobožnosti, ljubezni in stanovitnosti in moja krona, to je, moje plačilo (gl. Skr. razod. 2, 10.), ker bom pri Bogu za¬ voljo vas veči slavo vekomaj imel. 4. bodite stanovitni v pravi veri in stanovitno po nji živite. 5. Nekteri mislijo, de ste bile Evodija in Sintihe dijakonice (gl. Rim. 16, 1.), 233 liist do Filf pijano v 4. tovarš! 6 ) pomagaj jima, ki ste se z menoj trudile v evangelii 7 ) s Klemenam 8 ) in drugimi mojimi pomagavci, kterih imena so v bukvah življenja. 9 ) 4. Veselite se vselej v Go¬ spodu; še rečem, veselite se. 10 ) 5. Vaša spodobnost 11 ) bodi znana vsim ljudem; Gospod je Mizo. 12 ) 6. Nič naj vas ne skerbi, am¬ pak v vsaki molitvi in perporo- čanji z zalivaljenjem ’ 3 ) naj bodo znane vaše prošnje pred Bogam. Mat. 6,25. 7. In mir Božji, kteri ves um preseže, 14 ) varuj vaše serca in vašo pamet v Kristusu Jezusu. I5 ) 8. Sicer pa, bratje! kar koli je resnično, kar koli sramožljivo, kar koli pravično, kar koli sveto, kar koli ljubeznjivo ,'kar koli je dobriga imeney, če je kaka četi- ; nost, če je kako hvale vredno obnašanje, to mislite. 9. Kar ste se tudi naučili, in prejeli, in slišali, in nad menoj vidili, to storite; in Bog miru bo z vami. 10. Veselil sim se pa silno v Gospodu, de vam je vender spet mogoče zame skerbeti, kakor ste že skerbeli; tode ste bili per- derževani. ’ 6 ). 11. Ne rečem pa tega zavoljo pomanjkanja; zakaj jest sim se naučil s tem, kar imam, zado¬ voljili biti. 12. Vem v pomanjkanji živeti, vem tudi obilnost imeti; (povsod in vsiga sim se naučil), sit biti in stradati, obilno imeti in po¬ manjkanje terpeti. I7 ) 13. Vse zamorem v njem, kteri me močniga dela. 14. Vender ste pa prav sto¬ ki ste se zavoljo oskerbovanja ubozih sperle, in ste torej tukej opominjane, de naj boste edine. 6. Zvesti tovarš je nekteritn filipljanski škof, nekterim pa Epafrodit, ki je pismo iz Kima. v Filipe prinesel. 7. ki ste z menoj za sveto vero veliko delale in terpele. 8. Večina razlagavcov terdi, de je ta Klemen po svetim Petrn za Linam in Kletam rimski' sedež prevzel. 9. kteri so za večno zveličanje namenjeni. 10. v svesti, de imate njegovo gnado in de ste ž njim sklenjeni; vselej, v vsih okolišinah. Jezus blagruje nje, kteri se jokajo in žalujejo ; apostelj pa hoče, de se veselimo. To veselje in una žalost se lepo vjemate; zakaj ko svetniki nad seboj ali nad svetam žalujejo, jih ob enim veselo upanje oživlja, de so v gnadi Božji. Primeri Prip. 15. razi. 12. 11. V greškim: „Va4a krotkost“ (pohlevnost ali miloserčnost) , i. t. d. Vsi ljudje naj vidijo, de keršanstvo ne dela žalostnih, čmernih ljudi. 12. Gospod vam bo kmalo dal obljubljeno plačilo. Drugi: Gospod vam bo po¬ magal. Glej Ps. 32, 18. 13. za prejete dobrote. 14. ki je njegova sladkost neizrekljiva. Glej Jan. 'l4. razi. 28. 15. Zavoljo zveličanja, ktero mir daje, skerbtte, de bote svoje serce vsaciga madeža obvarovali in de se bote v prijazni zvezi z Jezusam Kristusam ohranili. 16. V Kristusu, s kterim sim združen, sim se močno veselil, de ste si zopet opomogli, de ste mi mogli milošnje poslati: tudi sicer ste za me skerbeli, pa niste mčgli nič uterpeti. Navajen sini ko ubožen človek živeti, pa tudi obilnost prav obračati. 234 List do Filipljanov 4. rili, de ste pomagali v moji nad¬ logi. 15. Y r este pa tudi vi, Filip— Ijani, de mi v začetku evange¬ lija, 18 ) ko sim šel iz Macedo- nije, nobena cerkev nič ni po¬ delila, de bi bil prejel, kakor sim dal, razun vi sami. 19 ) 16. Zakaj tudi v Tesaloniko ste mi poslali enkrat, in drugi¬ krat za mojo potrebo..Djan. ap. 17, 1. 17. Ne išem darov, ampak išem obilniga .sadu k vašimu pridu. 20 ) 18. Imam pa vsiga obilno 5 na¬ polnjen sim, ker sim prejel od Epafrodita, kar ste poslali, lepo dišeč duh, Bogu prijeten in do¬ padljiv dar. 21 ) 19. Moj Bog pa naj napolni vse vaše želje 22 ) po svojim bo¬ gastvu v veličastvu , v Kristusu Jezusu. 23 ) 20. Bogu pa in Očetu našimu čast vekomaj. Amen. 21. Pozdravite vsakiga sve- tiga v Kristusu Jezusu. 24 ) 22. Pozdravijo vas bratje, kteri so z menoj. Pozdravijo vas vsi sveti, posebno pa, kteri so iz cesarjeve hiše. 25 ) 23. Gnada Gospoda našiga Jezusa Kristusa bodi z vašim duham! 26 ) Amen. 18. ko sim začel sveti evangeli oznanovati. 19. de mi nobena občina ni dala časniga premoženja za večne, duhovne dobrote, ktere je bila od mene prejela, kakor vi. — Apostelj večkrat terdi, de ni nikjer nič plačila za učenje prejemal. Gl. 1. Kor. 9-. 20. Za dan' ne maram, teinuč de bi mi ž njimi mogoče bilo, keršanstvo še dalje razširjati, kar bo potem tudi vam v prid. 21. Glej Efez. 5, 2. 22. V greškim, „potrebe“. 23. po veličastnih dobrotah, kterih se lahko vsi vdeležvajo v Kristusu , če so namreč s Kristusam združeni. 24. vsaciga kristjana, kteri živi v Kristusu in s Kristusam. 25. dvorni služabniki cesarja Nerona. 26. v greškim: n bodi z vami vsi mi ! A v List do Kološanov. V Kološah, imenitnim mestu dežele Frigije v mali Azil, sveti Pavel ni sam evangelija oznanoval (Kol. 2, 1.), ampak Kpafra, njegov učenec (Kol.'1, 7.). Tudi v to keršansko občino so se kmalo pogubljivi krivoverci vkradli ter so verne zapelje¬ vali. Ti krivi učeniki, ki so bili judovskih misel, niso le ka¬ kor drugej (glej vvod v list do GalačanovJ terdili, de je spol- novanje judovske šegne postave k zveličanju potrebno (Kol. 2,16.), ampak so tudi iz judovskiga modrijanstva mnoge ajdovske zmote sprejeli, ktere so keršanski veri naravnost nasprotvale (Kol. 2, 18. >• d.). S svojo visokejši modrostjo, kakor so jo imenovali, so tudi v Kološah, kakor povsod, mnogo priprostih kristjanov pre¬ slepili, tako de je velika nevarnost protila ondotni keršanski občim, ktero je bil Epafra ustanovil. Zatorej je šel ta zvesti učenec k svetimu Pavlu v Rim, kjer je bil ravno pervikrat v ječi (glej vvod v list do Efežanov), ter mu je žalostni stan kološanske občine naznanil, de bi pri njem svet in pomoč dobil. Za tega voljo je sveti Pavel pisal ta list, v kterim unim krivim učenikam nasproti, ki so si posebno modrost prilastovali, dokazuje, de je v Kristusu bogastvo modrosti. To bogastvo Kristusove modrosti vpervo samo na sebi razlaga, ker od dobrot keršanske cerkve govori(pogl. 1.); potem keršansko modrost unimu lažnjivimu modrijanstvu nasproti stavi, ker opominja varovati se ga, ter puhloto in škodljivost nje¬ govih ukov razodeva (pogl. 2.); poslednjič razkazuje, s koliko močjo de keršanska modrost v življenje in obnašanje sega (Pogl. 3. 4.). List je posebno živo pisan. Pozna se, de apostelj na¬ rodov v njem govori. Opasan gre serčno proti sovražniku, ker si je zmage svest. Vsaka beseda je krepka in pomenljiva, in po¬ vsod se tudi vidi ljubeznjivo serce skerbniga očeta, kteri ima nar veči veselje nad srečo svojih otrok. Tihik, spreobernjen Jud iz male Azije (Djan. ap. 20. 4. Kol. 4, 7 — 9.), je list iz Rima v Kolose prinesel. do fftološaiiov« I. Poglavje. Apostelj piše Kološanam ter jim gnado in mir vosi. Hvalo dajem Bogu zavoljo vaše vere in ljubezni, ker imate upanje, de bote večno zveličanje dosegli, kakor vam je znano iz evangelija, kteri je prišel do vas pa tudi po vsim svetu, kakor vas je Epafra učil. Zavoljo te vaše vere in ljubezni prosim tudi Boga, de bi vam v spoznanji Božjim in v dobrih delih še veči rast dal, de bi moč imeli za svoje zveličanje poterpežijivo delati in hvalo dajati Očetu, ker vas je vredne storil vdeležvati se dedine svetih. Prestavil nas je v zveličavno napravo svo- jiga Sina, kteri je naš spravnik, Bog od Boga, stvarnik vsih stvari, glava svete cerkve, in tudi vaš zveličar, ako stanovitni ostanete v veri in v upanji evan¬ gelija, kteriga služabnik sim jez postal, za kteriga terpim, ker mi je bilo Božje povelje dano, od vekomaj skrito skrivnost keršanstva narodam in vsim oznano- vati, de bi vse v Kristusu popolne storil, za kar se tudi z Božjo močjo trudim in bojujem. 1. JRvel, apostelj Jezusa Kristusa po volji Božji, in Ti¬ motej, brat,') 2. nj im, kisov Kološah, svetim in vernim bratarn v Kristusu Jezusu. 3. Gnada vam in mir od Boga, Očeta našiga, in Gospoda Je¬ zusa Ki •istusa. Hvalo dajemo Bogu in Očetu Gospoda našiga Jezusa Kristusa in zmirej za vas molimo; 5 ). 4. ker smo slišali od vaše vere v Kristusu Jezusu, in od ljubezni, ki jo imate do vsih sve¬ tih , 5. zavoljo upanja , ktero vam je perhranjeno v nebesih, 1 2 3 ) od kteriga ste 4 5 ) slišali po besedi resnice evangelija, 6. kteri je prišel do vas, ka¬ kor je tudi po vsim svetu, 5 ) in sad obroduje in raste, kakor med vami od tistiga dne, ko ste sli— 1. Glej Rim. 1, 1 : 1 . Kor. 1, 1. 2. Glej Efež. 1, 3. 16. Filip. 1, 3 — 5. 3. Hvalo dajem Bogu za vašiga keršanskiga duha in sa vaše keršansko živ¬ ljenje, ker bote tako večno zveličanje dosegli. — „Upanje u je tukaj namesti tega, kar se upa. 4. V greškim je pristavljeno: „nekdaj“, precej v začetku. 5. Ko je sveti Pavel to pisal, je Jul sveti evangeli že po vsih krajih rimskiga cesarstva oznanovan, List do Kološanov 1. 237 šali in spoznali milost Božjo v resnici; 6 ) 7. kakor ste se naučili od Epafra, našiga preljubiga so- hlapca, 7 ) kteri je za vas zvest služabnik Kristusa Jezusa , 8. kteri nam je tudi povedal od vaše ljubezni v Duhu. 8 ) 9. Torej tudi mi od tistiga dne, kar smo slišali, ne jenjamo za vas moliti in prositi, de bi bili vi napolnjeni s spoznanjem njegove volje, v vsi modrosti in duhovni razumnosti; 9 ) 10. de bi spodobno živeli Bo¬ gu 10 ) v vsim prijetni; rodovitni v vsakim dobrim delu, 1 ') in ra- stejoči v spoznanji Božjim; 12 ) 11. v vsi moči uterjeni 13 ) po mogočnosti njegove častitljivo¬ sti, 14 ) v vsim poterpljenji in per- zanašanji z veseljem, 15 ) 12. hvalijoči Boga Očeta, kteri nas je vredne storil vdeležiti se 6. kakor je res, nepopačeno. 7. kakor ste od Epafra, mojima lovarša v razširjanji svete vere, nepopačeni evangeli slišali. Apostelj misli krive učenike, kteri so čisto vero kazili. 8. kteri mi je tudi povedal od ljubezni, ki vam jo je sveti Duh vlil. Glej Rim. 15,30. Sv. Krizo,stom. to versto tako razlaga: kteri nam je tudi razodel vašo ljubezen v duhu, to je, duhovno, odkritoserčno, močno, nepremagljivo, pre- serčno ljubezen, s ktero mene in druge kristjane ljubite. 9. Ker ste v keršanstvu že močno dorastli, ne jenjam za vas moliti, de bi bili popolni v spoznanji Božje volje, to pa po bogastvu Kristusove modrosti in po razsvetljenji svetiga Duha. Spoznanje Božje volje je spoznanje, de je Bog hotel in od vekomaj sklenil, nas sabo spraviti in zveličati, ne po angeljih, ampak po Jezusu Kristusu, svojim edinorojenim Sinu. Vsa modrost je bogastvo modrosti, ki seje v Kristusu razodela. Duhovna razumnost je razumenje s pomočjo svetiga Duha. Kakor je namreč Kristusova modrost nadnatorna, Božja modrost, tako jo tudi človek le v svetim Duhu zamore raz¬ umeti, ako mu Bog um odpre; zakaj meseni, natorni človek ne ume, kar je duhovno. 10. V greškim: „Gospodu u . 11. To je tedaj konec prave modrosti; ne spoznanje samo na sebi, ampak spo¬ znanje zavoljo djanja. 12. Apostelj rast v spoznanji Božjim s premislikam stavi za rodovitnostjo v dobrih delih. Božje spoznanje ima namreč to posebnost, de se v svetim življenji ne le poterdi, ampak tudi zviša, de torej človek v Božjim spoznanji toliko bolj raste, kolikor svetejši je njegovo življenje. Zato so bili cerkveni očetje svet¬ niki, in zato tudi sveta cerkev od cerkveniga učenika noče le učenosti, ampak tudi svetost. 13. Dot zveličanja, tek svetiga življenja od spoznanja do djanja in od djanja do višiga spoznanja je težaven; težko se prevojskujemo skozi slepotije napčne učenosti, še teže nam je svoje življenje po zadobljenim boljšim spoznanji spre¬ meniti: zatorej potrebujemo moči od zgorej, ktera nas od čednosti v čednost od modrosti v modrost vodi. 14. po njegovi častitljivi, neskončni mogočnosti. 15. de bi bili uterjeni za vsako poterpljenje, bodi si ali sami seboj, de po več¬ kratnim padcu zopet vstanete in serčnosti ne zgubite, ko vidite, de vam zno- tranja popačenost vedno še nagaja; ali bodi si v težavah in nevarnostih, ki 'am jih drugi napravljajo; in to poterpljenje v hudim boji zoper sovražnike našiga zveličanja ne bodi združeno z žalostjo, kakor bi pod. težkim bremenam ječali, ampak s svetim veseljem, kakor bi nosili sladek jarm in lahko breme. List do Kološanov 1. 238 dedišine svetih 16 ) v razsVetlje- ••j'5 17 ) 13. kteri nas je otel od obla¬ sti teme, 18 ) in prestavil v kralje¬ stvo svojiga preljubiga Sina, 19 ) 14. v kterim imamo odrešenje po njegovi kervi, 20 ) odpušenje grehov j 15. kteri 21 ) je podoba nevid- niga Boga, 22 ) pervorojeni pred vsimi stvarmi. 23 ) 16. Ker v njem je vse vstvar- jeno 24 )- v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno, naj si bodo troni ali gospostva, ali pogla¬ varstva, ali oblasti j 25 ) vse je po njem in v njem vstvarjeno. 26 ) 17. In on je pred vsimi, in vse v njem obstoji j 27 ) 18. in on je glava telesa, cer¬ kve, 28 ) 011 je začetek, pervenec 16. de bi v popolnim spoznanji velikih dobrot, ki ste jih prejeli, hvalo dajali Bogu Očetu, ker vas je iz zgolj milosti k keršanstvu poklical, de se smete vdeležvati vsih dobrot, ktere so vernim obljubljene (Krizost., Teofil., Anzelm). 17. Apostelj zdaj dobroto keršanstva obširnisi razlaga; in s tim pervi del svo¬ jiga lista prične (Glej vvod). 18. od oblasti satana (Luk. 22, 53.) in njegovih del, zmote in greha (Jan. 1, 7.). 19. v zveličavno napravo, v cerkev svojiga preljubiga Sina. 20. Glej Efez. 1, 5. 21. Apostelj dalje popisuje veličastvo Jezusa Kristusa in s tim kaže, kakošno moč je mogel on imeti, kteri naj bi človeški rod rešil. 22. Sin je podoba Boga Očeta, ker je Očetu popolnama enak, Bog od Boga. Oče je nevidin imenovan, ker se telesnim očem nikdar ni prikazal, ko seje Sin v angeljski in človeški podobi prikazal. Prikazal se je pa Sin, in ne Oče, ker je Sin večno razodenje Boga Očeta (Tert., Ambr., Avg.). 23. od vekomaj rojeni, preden je še kaj vstvarjeniga bilo (Teofil., Anzelm, Teodor.). Pervorojeni je toliko kolikor Edinorojeni,' kakor je Kristus pri Jan. 1, 14. imenovan; zakaj v svetim pismu se edinorojeni tudi pervorojeni imenujejo. Glej Joz. 17. Mat. 1, 25. 24. Pomen v zvezi s poprešnjim: On je Edinorojeni pred vsimi stvarmi; zakaj on je začetnik vsih stvari: torej on sam ne more stvar biti. Stvarjenje je prav za prav delo vsih treh Božjih peršon; ker je pa Sin večno razodenje Boga Očeta, je vse razodeto, vstvarjeno, ž njim v nar tesnejši zvezi, in zato apostelj zlasti njega za stvarnika ima. Glej Jan. 1. razi. 6. 25. Zastran raznih nebeških moči glej Efež. 1, 21. 26. „po njem“, ker je on razodenje Boga Očeta, Beseda, po kteri je vse storjeno (Jan. 1, 3. Ilebr. 1, 2.). Bog je rekel: Bodi! Sin Božji, iz¬ rečeno in govoreče bitje Božje, Beseda Božja, je srednik med Bogam iu stvarjo. „ V njem 11 , ker njegova neskončnost vse obsega. V greškim: „%a njega u , ker so vse stvari vstvarjene, de bi Sina Božjiga častile iu poveli¬ čevale, ter mu pokorne in podložne bile. 27. On je pred vsimi stvarmi, vse stvari imajo bitje in obstanek'po njem; on tedej ne more stvar, mora pa Stvarnik, Bog biti. 28. In on ni le Bog in Stvarnik, ampak tudi pervi novi človek, in tako glava noviga človeštva, cerkve, ktera je njegovo telo. Glej Efež. 1, 22. 23. Apostelj vidi v novim človeštvu celoto. To celoto loči v glavo in telo; glavo imenuje včlovečeniga Boga, telo pa njegovo občino, cerkev, ktero je v se sprejel. To imenovanje je prav naravno; zakaj kakor ima duša svoj posebni sedež v glavi in še le iz glave vse telo prešinuje, tako je tudi božestvo s List do Kološanov 1. iz mertvih, 29 ) de ima med vsimi on pervo mesto. 30 ) 19. Zakaj dopadlo je, de v njem vsa polnost prebiva; 31 ) 20. in de po njem vse spravi seboj, 32 ) in umiri po kervi »je- goviga križa, 33 ) kar je ali na zemlji ali v nebesih. 34 ) 21. Tudi vas, ki ste bili nek¬ daj odločeni, in sovražniga duha v hudobnih delili, 35 ) 22. je zdaj spravil v telesu svojiga mesa po smerti, de bi vas storil svete, in neomade- 239 Žane in nesvarljive pred se¬ boj; 36 ) 23. ako le ostanete v veri uter- jeni, in stanovitni in nepremak¬ ljivi v upanji evangelija, 37 ) ki ste ga slišali, in ki je bil ozna- novan vsim stvarem, ki so pod nebam, 38 ) kteriga služabnik sim postal jest Pavel, 24. kteri se zdaj veselim v terpljenji za vas, 39 ) in dopolnu- jem to, kar manjka Kristusovimu terpljenju, v svojim mesu, za njegovo telo, ktero je cerkev; 40 ) Kristusovim človeštvam prav posebno sklenjeno, ker se še le po Kristusu, ko¬ likor se to reči more, z vsimi vernimi sklepa, tako de se verni, po besedah svetiga Petra (2. list 1, 4.), Božje natore vdeležvajo. Dalje, kakor od glave sicer življenje dohaja, pa je vcnder ob enim sama ud celote, tako tudi od Kristusa sicer vse življenje dohaja, pa je vender sam postal ud člo¬ veštva, pervi od urfe celote, noviga človeštva, postal je naš brat. 29. On je začetek življenja in bitja vsili stvari (Anzelm), pervi novi človek, torej tudi pervi, ki je izmed vsili mertvih prerojen vstal k neumerljivimu živ¬ ljenju (Krizost., Teodor., Ambrož). Glej 1. Kor. 15, 20. 30. de bi bil on v vsili rečeh pervi, ne le po Božji, ampak tudi po človeški natori. 31. zakaj bila je volja Boga Očeta, de naj vsa popolnamost, ki se le misliti more, v Sinu prebiva, de naj nima le Božje natore in Božjih lastnost, te- muč de naj bo tudi zastran odrešenja človeškiga rodu začetek in vir vsiga zveličanja (Teofil., Anzelm). 32. de se po Kristusu vse z Bogam spravi. 33. po kervavi smerti na križu. Gl. Rim. 3 , 25. 34. So mar tudi angelji sprave z Bogam potrebovali? Ko grešniki je niso po¬ trebovali; pa sprave jim je bilo treba, ker so se z Bogam vred nadljudmi ser- dili, kteri so ga s svojimi grehi žalili (Krizost.). 35. Glej Efež. 2, 12. 13 — 18. 36. Efež. 5, 27. 37. ako se ne daste premakniti nečimernimu, posvetnima upanju, temuč stano¬ vitni ostanete v upanji večnih dobrot, ki jih evangeli obeta in daje. 38. vsim ljudem, brez razločka, Judam in liejevernikam (Mark. 16, 15.). 39. v jetništvu za vas, t. j., ko apostelj" narodov. Gl. 2. Kor. 4, 10 Eil 2 17: 3, 10: 4, 12—14. ’ ’ 40. in s svojim terpljenjem nadomestujem , kar Kristusovimu terpljenju za nje¬ govo cerkev še manjka. — Ali pa še kaj manjka Kristusovimu terpljenju? Sej je Kristus dokončal delo rešenja, ktero mu je bil Oče naložil (Jan. 17, 4 0i '» sej je on sam rekel na križu: „Dopolnjeno je 1“ (Jan. 19, 30.) Ali ni zasluženje Jezusoviga terpljenja neskončno? Kako ga torej človeško zasluženje še pomnožiti more? Kristus je sicer za nas terpel in za nas neskončni dolg zbrisal s svojo neskončno drago daritvijo; ali zavoljo tega mi, udje njegoviga telesa , terpljenja nismo oprosteni; zakaj kakor je mogel Kristus, pervi novi človek, terpeti in tako v svojo čast iti (Luk. 24, 26.), morajo tudi vsi drugi 240 List do Kološanov 1. 2. 25. ktere služabnik sim jest postal po naredbi Božji, ktera mi je bila dana za vas, de dopol¬ nim Božjo besedo, 26. skrivnost, ktera je bila skrita od vekomaj skozi vse ro¬ dove, zdaj pa je oznanjena nje¬ govim svetim, 41 ) 27. kterim je Bog hotel znano storiti častitljivo bogastvo te skriv¬ nosti med narodi, kar je Kristus, med vami upanje časti', 42 ) 28. kteriga mi oznanujemo, ko opominjamo vsakiga človeka, in učimo vsakiga človeka v vsi mo¬ drosti , de, bi upodobili vsakiga človeka popolnama v Kristusu Je¬ zusu. 43 ) 29. Za kar se tudi trudim, 44 ) ker se bojujem z močjo tistiga, ki v meni dela z močjo. 45 ) II. Poglavje. Ker se za vse trudim, tudi za vas skerbim, de bi popolnama spoznali Božje skrivnosti, de bi ne bili zapeljani z visokimi besedami krivovercov, temuč de bi ostali v lepim-redu, v kterim vas, desiravno nepričujoč, z duham vidim, in de bi po Kristusovi modrosti svoje djanje in nehanje ravnali, ne pa po nekeršan- skim posvetnim modrijanstvu, zakaj prava modrost je le v Kristusu, ker je v njem vsa polnost božestva, od ktere ste gnado za gnado prejeli, in še zmiram lahko prejemate. V Kristusu imate vse, tudi pravo judovstvo, namreč duhovno obrezo, ki ste jo v kerstu prejeli, ker ste bili v njem po duhovno s Kristusam pokopani, obujeni, in prerojeni, ko je bil dolg izbrisal, postavo overgel, in satana premagal. Ker imate tedej to duhovno judovstvo, vas šege meseniga judovstva nič več ne zadevajo; te so bile le senca resnice, resnica sama je Kristus. Tudi njim se ne dajte zapeljati, kteri od posebniga češenja angeljev govore, pa se ne derže glave, Kristusa, od kteriga vsa popolnost izhaja. Ne ravnajte se po njih zapovedih, ki so v pogubljenje, ki imajo sicer videz modrosti, vender pa le svojevoljno službo Božjo in prihuljeno ponižnost. kakošno skerb imam za vas, in 1. Hočem namreč, de veste,‘) za nje, ki so v Laotliceji, 2 ) in po ravno tem potu hoditi, ker morajo vsi Jezusovo življenje imeti, ako hočejo njegovi biti. To terpljenje vernih je prav za prav terpljenje Kristusa samiga, ker Kristus v vernih živi, in zato se s sv. Leonam lahko reče, de Gospod do konca sveta terpi. To terpljenje vernih pa ni samo njim v prid, ampak vsim udam Jezusoviga telesa, ktero je cerkev; zakaj v nji ni nič Iočeniga, temuč vse je v eno telo sklenjeno (Ambr., Krizost., Teofil., in drugi). 41. Glej zastran tega Efež. 3, 5 — 10. 42. kterim svetim (Vernim) je Bog hotel razodeti, kako naj bi se tudi narodi te veličastne, milostne skrivnosti vdeležili; ta skrivnost je pa Kristus in vsa njegova zveličavna naprava, Kristus, po kterim imate upanje prihodnje časti, ako je on v vas, t. j., ako ste Vanj spremenjeni, ako tako mislite in delate, kakor je on mislil in delal. 43. Glej Efež. 4, 13. 44. kakor borivec na borišu, bojevaje se proti vsim opoveram. 45. Glej 1. Kor. 15, 10. 1. Zakaj ker se trudim, kakor sim ravno kar (4, 29.) rekel, de bi vsaciga človeka popolniga storil v Kristusu Jezusu, hočem tudi vam povedati, kakošno skerb imam za vas i. t. d. 2. Mesto Laodiceja je bilo prav blizo Kolos. Primeri Skr. razod, 3, 14. 24i List do Kološanov 2 . za vse, kteri niso vidili mojiga obličja v mesu; 2. de bi bile utolažene 3 ) njih serca, in de bi bili podučeni 4 ) v ljubezni, in polni vsiga boga¬ stva razumnosti, 5 ) in spoznali skrivnost Boga Očeta in Kri¬ stusa Jezusa, 6 ) 3. v kterim so vse zaloge modrosti'in znanja skrite. 7 ) 4. To pa rečem, de vas nihče ne zapelje z visokimi besedami. 8 ) 5. Zakaj če ravno s telesam nisim per vas, sim vender z duham z vami, in se veselim, ko vidim vaš red 9 ) in terdnost vaše vere, ktera je v Kristusu. 1. Kor. 5, 3. 6. Kakor ste tedej sprejeli Jezusa Kristusa Gospoda, I0 ) ta¬ ko živite v njem, 7. vkoreninjeni in vzidani v njem in vterjeni v veri, kakor ste se tudi naučili, in rastite v njem v zahval j enji. 1 ‘) 8. Glejte, de vas kdo ne za¬ pelje s posvetno modrostjo 17 ) in prazno zvijačo 13 ) po človeškim izročilu, 14 ) po pervih naukih sve¬ ta, 15 ) in ne po Kristusu; 16 ) 3. v veri vterjene. 4. V greškim: „zvezani“. 5. popolni v spoznanji keršanskih resnic. 6. de bi spoznali vse, kar je Oče v odrešenje človeškiga rodu od vekomaj sklenil in Jezus Kristus v času dopolnil. Vedi tedej: Iz močne vere in lju¬ bezni izhaja obilniši spoznanje. Glej zgorej 1. razi. 11. 7. v kterim Kristusu je vsa prava modrost. Apostelj govori od modrosti, ktera večno zveličanje naše duše zadeva. Karkoli nam je v dosego našiga večniga namena treba vediti, je zapopadeno v Kristusu, v keršanstvu. 8. To pa, de je v Kristusu vsa modrost, rečem, de bi vas nikdo z lažnjivimi dokazi, z zvito zgovornostjo k sprejemi kake druge modrosti ne nagnil, temuč (to se mora misli sv. Pavla pridjati), de bi se prejetiga nauka zvesto der- žali, kakor, desiravno nepričujoč, z veseljem vidim, de ste v veri dobro vterjeni. Glej naslednje. 9. vašo dobro keršansko vredbo. 10. kakor ste Jezusovo vero po Epafru sprejeli. H. Glej zgorej 1, 7. 11. 12. 12. S posvetno modrostjo sv. Pavel razumeva judovski, z ajdovskimi pomotami namešani verski uk, ki so ga krivoverci v Efezu in v Kološah učili. Kakor se iz naslednjiga vidi, so oni učili, de je judovska šegna postava potrebna (v. 11. i. d.), in de se mora angeljem nekako posebno služiti (jv. 18. i. d.). Apostelj zdaj prestopi k drugimu delu svojiga lista (glej vvod), v kterim keršansko modrost krivi judovsko-ajdovski modrosti nasproti postavlja in pra¬ znoto te napčne modrosti skazuje. 13. ker sc ta modrost ne opera na Božje razodenje, ampak na človeško do¬ mišljijo. Tudi vsaka druga verska modrost, ki se ne opera na razodeto lesnico, je prazna in goljufiva; prazna, ker ima le Božje razodenje čisto in vso resnico v sebi; goljufiva, ker namesti resnice kolikor toliko zmote, laži, uči. 14. Ta modrost se ravna po človeških postavah. Apostelj s tim razumeva fari¬ zejsko izročilo (Mat. 15, 3. 6. Mark. 7, 8.). 15- Ta modrost se ravna po judovski šegni postavi, ki je bila za svet le začetna vera, vera, ki je le začetne, perve resnice in vodila obsegala (Gal. 4, 3.). Ifi- Ta modrost se ne ravna po Kristusu, po velikih in podstavnih keisanskih VI. •• 1(5 242 List do Kolosanov 2. 9. ker v njem prebiva vsa polnost božestva telesno ; 17 ) 10. in ste napolnjeni v njem, kteri je glava vsiga poglavar¬ stva in vse oblasti; 18 ) 11. v kterim ste tudi obre¬ zani 19 ) z obrezo, ne z roko' stor¬ jeno, ko se vzame od telesa meso, ampak z obrezo Kristu¬ sovo; 20 ) 12. pokopani z njim v kerstu, v kterim ste tudi vstali po veri v moč Božjo, kteri gaje obudil od mertvih. 21 ) 13. Tudi vas, ki ste bili mertvi v pregrehah in neobrezani na svo¬ jim mesu, je oživil z njim, ker vam je odpustil vse pregrehe; 22 ) 14. in je izbrisal, kar je bilo zoper nas, rokopis postave, kteri nam je bil nasproti, in ga je vzel zmed nas in na križ per- bil : 23 ) 15. in je pobral orožje pogla- resnicah, ter jim še celo nasprotva. Nikar se ne dajte tej modrosti zapeljati; ker i. t. d. 17. v njem je vse Božje veličastvo, vse veličastvo Božjima bilja, vse Božje last¬ nosti, bistevno, resnično, v pravim besednim pomenu, ne le tako, kakor Bog prebiva v pobožnim, svetim človeku: v njem je torej nar popolniši Božje spo¬ znanje. Nikar ne bodite k posvetnim modrijanam; zakaj le on ima vse. 18. in vi vsi ste od njegove polnosti prejeli (gl. Jan. 1, 16.), viši, popolniši spoznanje, kakor bi vam ga mogli angelji dati, ker je on tudi glava, angeljev. Zastran angeljskih verst glej Efež. 1, 21. Po uni modrosti se mora človek nar prej z angelji združiti, ker zamore le po angeljih viši spoznanje dobiti. Za tega voljo apostelj pravi, de imamo v Kristusu vso modrost, in de nam ni treba angeljskiga razodenja. 19. V njem, ki je vsa modrost in vse spoznanje, imate tudi duhovno judovstvo. Obreza, poglavitna judovska šega, pomeni judovstvo sploh. 20. ne s telesno obrezo, ampak z duhovno obrezo, kakoršno Kristus hoče, z zateranjem pregrešne poželjivosti. Glej Rim. 2, 25. i. d. V greškim: n r kte¬ rim ute tudi obrezani z obrezo, ne -z roko storjeno, ampak s sla¬ čenjem meseniga telesa, z obrezo /\ristusoro u . Pomen: v kterim nimate zunanje obreze, ampak obrezo, slečenje poželjivosti stariga človeka, obrezo, kakoršno nam Kristus nareja. Kako de nas Kristus obrezuje, uči naslednja versta. 21. Vi imate keršansko obrezo, ker ste se v kerstu po veri v Božjo vsiga- mogočno gnado (Ambr., Tom.) Kristusove smerti, Kristusoviga pokopa in vstajenja vdeležili; ker ste v kerstu duhovno, kakor Kristus resnično, urnerli in vstali, odmerli starimu grešnimu življenju, vstali v novo življenje pravič¬ nosti, prerojeni v nove stvari. Glej Jan. 3. razi. 7. Apostelj pravi: kerstu po veri “, ker je vera perva pogoja zveličanja, in ker je le tisti keršen, kteri veruje (Djan. ap. 8, 37.). Vera v moč Božjo pomeni vero sploh. Kako de v kerstu umerjemo in vstanemo — duhovno obrezo prejmemo, apostelj še obširniši popisuje Rim. 6, 3 — 6. 22. Apostelj zdaj pove, od kod de ima kerst svojo moč. Tudi vas, ki ste bili grešni neobrezani ajdje, je Bog v kerstu s Kristusam od smerti v življenje prestavil; pa to se je le zgodilo v moči odpušenja grehov na križu (v. 14.). Od spravne smerti na križu dobivajo vsi zakramenti, tudi sveti kerst, svojo moč; zakaj Kristus je na križu gnado pridobit, ki se v zakramentih vernim deli. V dveh naslednjih verstah se dalje razlaga moč Jezusove smerti na križu. 23. Bog vam je vse grehe odpustil, ko je Kristus s svojo spravno smertjo na List do Kološanov 2. 243 varstvam in oblastem, in jih je serčno peljal, in je očitno zmago čez nje obhajal sam v sebi. 24 ) 16. Nihče naj vas tedej ne sodi zavoljo jedi, ali pijače, ali zavoljo obhajanja kakiga praz¬ nika, ali mlaja, ali sabote; 25 ) 17. ktere reci so senca pri— hodnjiga; telo pa je v Kristu¬ su. 2 ®) 18. Nihče naj vas ne zapelje, kteri si dopade v poniževanji in v službi angeljev, 27 ) in se po¬ vzdiguje do tega, kar ni vidil, 28 ) in se zastonj napihuje v svojih mesenih mislih, 29 ) križu postavo, ktera nas je grehov dolžila, overgel in tako rekoč sabo na križu umoril. — „ Rokopis postave u je postava stare zaveze, judovska šegna postava, ki se rokopis imenuje, ker je bila postava pisana. Kako de je Kri¬ stus postavo overgel, apostelj obširniši razlaga Gal. 3, 10. i. d. in Rim. 7. — V greškim: „in je izbrisal rokopis , kteri nam je bil po svo jih zapo¬ vedih nasproti“ i. t. d. 24. In Kristus je vzel hudobnim duhovam vso moč ljudem škodovati, in jih je v svoji moči kakor premagane sovražnike očitno razkazoval. Poglavar¬ stva in oblasti so hudobni duhovi, kterim je Kristus vso moč vzel, ker je ljudem gnado zaslužil, de zamorejo njih zalezovanju zoperstati (Teofil.). Glej Hebr. 2, 14. Efež. 6, 12. Jan. 16, 11. 33. „Sam v sebi 11 , t. j., s svojim odrešenjem, s kterim je to gnado zaslužil. Druge besede Jezusovo oblast čez hudobne duhove v podobi popisujejo. Apostelj tukaj pravi, de je Kristus s svojo smertjo na križu hudobne duhove premagal, zavoljo krivo- vercov, kteri so kriv uk zastran angeljev med Kološani razširjali, ter hoče s tim reči: Kakor ne morete od dobrih angeljev višiga spoznanja dobiti (v. 10.) mcrno uniga, ktero vam je Kristus dal, in vam torej ni treba angeljske službe, kakoršno hočejo krivoverci vpeljati, ravno tako tudi ne potrebujete vražarij zoper hudobne duhove, ker vam ne morejo škodovati, če Kristusu zvesti ostanete. 25. Tedej ( ker imate v Kristusu duhovno judovstvo, po kterim ste rešeni greha in satana, v. 11 —15.) naj vas nikdo ne pogubljuje, ako se po mesenim judovstvu, po zapovedih šegne postave nič več ne ravnate, v jedi in pijači nobeniga razločka ne delate, ino judovskih praznikov nič več ne obhajate. 26. zakaj vse te reči (vse šege Mojzesove postave) so proti Kristusu, kakor senca proti telesu. Kakor senca sama na sebi ni nič, in jo le telo dela, ravno tako tudi judovske šegne postave same na sebi nič niso, in le Kristus jim daje pravi pomen. In kakor senca le podobo svojiga telesa kaže, ravno tako tudi navedbe in šege stare zaveze keršanstvo le v podobi, v predpodohi naznanjajo. Tako je zderžanje posebnih jedi le telesna predpodoba kristja- noviga svetiga življenja; velikonočni praznik in velikonočno jagnje le telesna predpodoba duhovniga velikonočniga jagnjeta Jezusa Kristusa i. t. d. Sveti Pavel hoče tedej reči: Vse judovske šege so le senca; v podstavo jim je Kristus. Nikar se torej ne dajte preslepiti krivi modrosti, ki vam senco vsi- luje ; sej imate telo samo, Kristusa (Teodor., Teofil., Anzelm in drugi). 27. Apostelj se loti druge strani krivoverstva, angeljske službe. Krivoverci so veliko bledli od zveličanih duhov ter so terdili, de je konec modrosti v zdru¬ ženji z angelji. Zatorej so se mnogotero poniževali, postili, terpinčili, de bi milost pri angeljih zadobili. 28. kar je skrivnostno, nadnatorno, kar nam ni razodeto. ^• v m si zastonj, t. j., nečimerno, nespametno domišljuje zavoljo svoje zgolj človeške učenosti. Meso večkrat človeško sploh pomeni (1. Mojz. 6, 12.), 16* List do Kološanov 2. 3. 244 19. in se ne derži glave, od ktere vse telo, po sklepih in ve¬ zeh združeno in zvezano, raste in se množi v Bogu. 30 ) 20. Ako ste tedej s Kristu- sam odmerli pervim naukam tega sveta, zakaj še sodite, kakor de bi živeli med svetam? 31 ) 21. Ne dotaknite se, ne po¬ kusite, ne potipajte! 32 ) 22. Vse to je v pogubljenje, če se spolnuje po človeških za¬ povedih in likih ; 33 ) 23. kar ima sicer videz mo¬ drosti v svojevoljni službi in po¬ niževanji, in ker se ne perzanaša telesu, ko se mu toliko časti ne daje, de bi se meso nasitilo. 34 ) III. Poglavje. Ako ste tedej kakor nove stvari prerojeni, hrepenite tudi po tem, kar je v nebesih; zakaj temu, kar je na zemlji, ste odmerli, ker je skrito vaše pravo življenje s Kristusam, in se bo še le prikazalo, ko se bo on v časti prikazal. Zaterajte hudo nagnjenje, ki jezo Božjo nad nejeverne kliče, med kterimi ste tudi vi nekdaj bili. Zapustite vse hudo, slecite stariga človeka, in oblecite noviga, njega, ki je bil prerojen zavoljo spoznanja resnice, in ki mu ne dajejo vrednosti zunanje zadeve, ampak keršansko življenje. Bodite usmiljeni, priza- našljivi, ljubeznjivi, mirljivi, spodbudujte se med seboj, ter vse v Gospodovim imenu storite. Žene naj bodo podložne možem, možje naj ljubijo svoje žene; 30. kteri se derži angeljev, ne pa Kristusa, ki je vender glava angeljev in vse cerkve, in ki po njegovi duhovni moči vsi udje, med sabo sklenjeni in združeni, tako rastejo, de tisto popolnost dosežejo, ktero jim je Bog odločil. Prim. Efez. 4, 15. 16. Vedi, de se tukaj ne graja -sleherno češenje in kli¬ canje angeljev in svetnikov, ampak le napčno, pregrešno, praznoverno, le tako, ktero angelje in svetnike nad Kristusa povzdiguje. Pravo češenje angeljev in svetnikov je prav za prav češenje Kristusa samiga; zakaj v njih ne častimo stvari, ampak moč Kristusovo, ktera se jim je v njih posebno razodevala, in tudi ne kličemo v njih pomoč, kakor de bi jo sami iz sebe imeli, temuč ker jo imajo po Kristusu, s kterim so popolnama sklenjeni. 31. Če ste ko kristjani vse judovstvo zavergli, zakaj mislite, de morate še po zapovedih judovskih učenikov živeti (v. 21.)? V greškim: „zaka j si pustite, kakor de hi živeli med svetam, zapovedi nakladati? a Zapovedi teh krivovercov so bile tudi ajdovske, kakor: njih angeljska služba in njih telesno mertvenje; ker so bili pa vender posebno judovstvu vdani, apostelj njih uke imenuje perve uke tega sveta, kakor on judovstvo večkrat zove (Glej v. 8.). 32. Zakaj mislite, de morate šfe pokorni biti, če krivoverci pravijo: Zderžite se nekterih reči? — Glej zgorej razi. 27. 33. Vse tako zatajevanje ni v zveličanje, ampak v pogubljenje, ako se v misli in v namenu krivovercov počenja. Glej Gal. 5, 4. 5. 34. Ti uki imajo videz resnice in modrosti, ker govore od češenja angeljev, od poniževanja in zatajevanja, od reči, ktere kristjan močno čisla; ali njih angeljska služba je svojevoljna, praznoverna in brezbožna, ker v nji Kristusa zane¬ marjajo; njih poniževanje in mertvenje ni pravo, ker ne dajo telesu, kar mu gre, in ga še toliko ne časte, de bi njegovim nar večirn potrebam zadostili, in ker se ne zamorjujejo iz dobriga namena (Razi. 27.). List do Kološnnov 3. 245 otroci naj bodo pokorni staršem, očetje naj svojih otrok ne dražijo k jezi; hlapet naj bodo pokorni svojim gospodarjem, kakor bi služili Gospodu, kteri bo vsa- cimu po njegovih delih povernil. 1. Ako ste tedej vstali s Kt •istusam, išite, kar j’e gori, kjer je Kristus, sedeč na des¬ nici Božji; 1 ) 2. hrepenite po tistim, kar je zgorej, ne pa po tem, kar je na zemlji. 2 ) 3. Zakaj umerli ste, in vaše življenje je skrito s Kristusam v Bogu. 3 ) 4. Kadar se bo pa perkazal K ristus, vaše življenje, takrat se hote tudi vi perkazali z njim v časti. 4 ) 5. Merlvite tedej svoje ze¬ meljske ude, 5 ) kurbanje, nečistost, nesramnost, hudo poželenje in lakomnost, ktera je malikova¬ nje j 6 ) 6. zavoljo kterih reči pride t. Ako ste tedaj, kakor sim zgorej (2, 12.) učil, ko kristjani, kakoi Kristus iz groba, k novimu, svetimu življenju vstali: hrepenite po večnim J v nebesih, kjer je Kristus, ki mu je Bog Oče vladanje sveta izročil (JVlat. 20. razi. 16. Mark. 16,19.). Kakor apostelj v vsih svojih listih za verskimi resnicami keršanske čednosti uči, tudi tukaj razkazuje, kako de se eisans a modrost v svetim življenji razodeva. Glej vvod. , 2. Imejte nebeške želje, ne pa posvetnih. Prizadevajte si za nebeške claiove, za čednost in večno zveličanje, ne pa za pozemeljske.. 3. Zakaj v kerstu in pokori ste odmerli grehu in pozemeljskim željam, in vase pravo življenje je v Bogu skrito, nevidno življenje, kakor je tudi Kus asovo življenje v Bogu skrito pred svetam. Ker torej kakor Kristus nevi no živi e, si tudi le za nevidno , nebeško prizadevajte. Lepo govon sv. Avgus m o tega skritiga življenja: Po zimi je tudi zdravo drevo enako ususenimu. o pa pride poletje, živa korenina perje in sadje obrodi. Tako je nam Jezusovo skritje zima, njegovo razodetje pa poletje; zakaj mertvi ste, P ra') aposej. Zares mertvi; ali mertvi po zunanjim, z živo korenino. Poletja čakaj, m voje veličastvo se bo v Kristusu prikazalo. O Bog, to bodi moja zaveza s teboj. Jez hočem sebi ves umreti, de ti ves v meni živiš; jez hočem na skiivmm popolnama molčati in počivati, de se boš kdaj ti v meni prikazal. 4. Kristus ostane skrit v Očetu do sodbe. Pred svetam ostane on nepoznan in zaničevan. Njegov uk ostane spotikljej, in njegovo življenje križa in zata¬ jevanja nespamet za razumne in mesene otroke tega sveta. Ko se bo pa prikazal v veličastvu in bo sodil žive in mertve, obdan od svojih ange jev (1. Tesal. 4, 14. i. d. 1. Pet. 1, 3— 7.): tedej sc bo pokazalo, de je njegov uk modrost, edina modrost in resnica; prikazali se bodo pa tudi udje Jezu- soviga telesa, svete cerkve, ki so iz njega živeli. Dokler so ti na zemlji živeli, so ljubili nespamet križa in zatajevanja, in niso hlepeli po posvetnim blagu in razveseljevanji; kakor Kristus so živeli nepoznani in skriti v Bogu, zdaj pa se z .Jezusam vred v veličastvu svetijo, ker je njih človeštvo pre¬ rojeno po moči ravno tiste vere, ki je bila otrokam sveta nespamet; ti pa bodo žalovali, kakor je v bukvah modrosti (5, 3. i. d.) prerokovano. 5. 1. j., hudo nagnjenje, poželjivost, ki je v njih. Gl. Rim. 8, 13. Bfež. 5, 5. 6. Lakomnost se imenuje malikovanje, ker lakomnik mamonu, bogastvu, ka -oi maliku služi, kterimu življenje, zdravje, čast, vse daruje, de bi sl ^ a P 11 0 1 in ohranil. Drugim pregreham človek ne služi tako nepogojno, am, ! a ' . . , neke stopnje; zatorej so sicer tudi napčna služba, malikovanje, a 1 posebno kakor lakomnost. Ust do Ivološanov 3. 246 jeza Božja nad otroke neve¬ re; 7 ) 7. v kterih ste tudi vi nekdaj živeli, ko ste med njimi bili. 8. Zdaj pa zapustite tudi vi vse: jezo, nevoljo, hudobnost, kletev, gerdo govorjenje svojih ust. Rim. 6, 4. Efez. 4, 22. Heb. 12, 1. 9. Nikar ne lagajte eden dru- zimu; slecite stariga človeka z njegovimi deli; 10. in oblecite noviga, njega, ki se ponovi v spoznanji, po po¬ dobi tistiga, ki ga je vstvaril; 8 ) 11. kjer ni ne ajda ne Juda, ne obrezaniga ne neobrezaniga, ne divjaka ne Skita, ne sužnjiga ne prostiga, ampak (kjer je) vse in v vsim Kristus. 9 ) 12. Oblecite tedej, kakor izvo¬ ljeni Božji, sveti in ljubi, per- serčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, pohlevnost, poterpež- ljivost. Efez. 6, ll. 13. Prenašajte eden druziga, in odpušajte si med seboj, če ima kdo čez koga pertožbo; kakor je Gospod vam odpustil, tudi vi. 14. Pred vsim tem pa imejte ljubezen, ktera je vez popolna- mosti, 10 ) 15. in mir Kristusov naj ve¬ selo gospoduje v vaših sercih, 1 ‘) k kterimu ste tudi poklicaui v enim telesu; 12 ) in bodite hvaležni. 13 ) 16. Beseda Kristusova naj prebiva obilno med vami 14 ) z vso modrostjo; učite in opomi¬ njajte se med seboj s psalmi, s hvalnimi in duhovnimi pesmimi, pojte Bogu veseli vsvojih sercih. 15 ) 17. Vse, kar koli delate z besedo ali v djanji, vse storite v imenu Gospoda Jezusa Kri- 7. nad nejeverne, ajde, Jude. Glej Efez. 5, 6. Rim. 1, 18. i. d. 8. Zapustite vsiga stariga grešniga duha in vse iz njega izvirajoče grešne dela, ter sprejmite misli in djanja noviga, v Kristusu prerojcniga človeka, ki se (v spreobernjenji in v kerstu) zato ponovi, de zgubljeno spoznanje Boga in Božjih reci zopet doseže; ponovljeuje je pa v tem, de se človeku zopet dodeli podoba Božja, posvečujoča gnada Božja, ktero je bil zgubil zavoljo greha in rodu iz Adama. Zastran obleeenja Jezusa Kristusa glej Rim. 13, 14. „ Hi se ponovi v spoznanji “, t. j., ki se ponovi, de bi resnico zopet spoznal, ljubil in v djanji spoinoval (Prim. Jan. 18, 37.). V čem de je podoba Božja, se obširniši razlaga Efez. 4, 22. i. d. 9. Glede na to ponovljeuje so si vsi ljudje popolnama enaki, če so tudi njih zunanje zadeve še tako različne. Vsi, ajdje in Judje, neobrezani in obrezani, učeni in neučeni, hlapci in gospodarji pouovljenja enako potrebujejo; pa tudi, ko so že ponovljeni, zavoljo teh zunanjih zadev nimajo nikakoršniga spredka; v keršanstvu se le na Kristusa gleda, t. j., če so keršanskiga duha in živ¬ ljenja ; njih poprešnje vnanje zadeve jim pred Bogam nobene vrednosti ne dajo. — Skite so imeli za nar divjiši ljudstva. Gl. Gal. 3, 28. 10. ktera vse čednosti zvezuje in popolnama dela; zakaj kdor resnično ljubi, bo spoinoval vse čednosti in sicer popolnama; brez ljubezni pa ni prave čednosti (Krizostom). 11. Glej Fil. 4, 7. 12. k kterimu miru ste ko udje eniga telesa v keršanstvo poklicani. Mir, večni mir na zemlji in v nebesih je konec, sad rešenja. 13. za nebeški dar miru. 14. De si človek ta mir vedno ohrani, se mora z besedo Božjo pridno pečati. 15. Glej Efez. 5, 19. 247 List do Kološanov 3. stusa, 16 ) in zahvalite Boga in Očeta po njem. 17 ) 1. Kor. 10, 31 . 18. Žene! bodite podložne mo¬ žem, kakor se spodobi, v Go¬ spodu. ls ) Efež. 5, 22 : 1. Petr. 3, 1. 19. Možje! ljubite svoje žene, in ne bodite cmerili proti njim. I9 j 20. Otroci! bodite pokorni star¬ šem v vsili rečeh; zakaj to je do¬ padljivo v Gospodu. 20 ) Efez. 6,1. 21. Očetje! nikar ne dražite svojih otrok, de jim serce ne upade. 21 ) Efez. 6, 4. 22. Hlapci! bodite pokorni svojim telesnim gospodarjem v vsili rečeh, ne služite (Vej) na oko, kakor de bi hotli ljudem dopasti, ampak s priprostim ser- cam in bogaboječi. 22 ) Tit. 2, 9: 1. Petr. 2, 18. 23. Kar koli delate, iz serca radi delajte kakor Gospodu , in ne kakor ljudem ; Efež. 6, 7. 24. ker veste, de bote od Go¬ spoda prejeli povračilo dedine. 23 ) Gospodu Kristusu služite. Rj m . 2 , 6 . 25. Kdor pa krivico dela, bo prejel po tem, kar je liudiga delal; 24 ) in per Bogu ni zuna¬ nje veljave ljudi. 25 ) 16. Kar koli delate, delajte v Jezusovim duhu, tako, kakor hi Jezus delal, ko bi on na vašim mestu bil. 17. Glej Efez. 5, 20. Jan. 16, 23. 18. kakor se vam ko kristjankam spodobi; kakor se spodobi vam, ki ste Go¬ spodove, ki ste z Gospodam združene. 19. K temu pravi sv. Krizostom: Ženi zapoveduje apostelj podložnost, ljubezen možu. Ce takč vsaki svoje stori, vse dobro obstane. Moževo ljubeznjivo obna¬ šanje v nji ljubezen dela, njena podložnost pa v njem krotkost. Ako on, ki gospoduje, njo ljubi, ki je pokorna, se vse vjema. Ona je zato podložna, de bi bila bolj ljubljena; ljubljena je pa zato, de je lahko podložna; zakaj ljubijo- čimu podložnost skazovati, kaj je to tcžavniga? Sicer apostelj obema ravno tiste čednosti zapoveduje, ki so slehernimu sosebno priporočevati. ženina napaka je gospodovanje, zato naj žena pomni svoje kazni, de naj bo možu podložna. Moževa napaka je divja silovitost, združena s poželjivostjo brež ljubezni, zato naj mož ljubi svojo ženo, in ne sme ž njo le sladnoslno in silovito ravnati. 20. pred Gospodam. 21. de serčnosti iu veselja do pokoršine ne zgube. 22. Glej Efež. 6, 5—7. 23. Sužnji so bili po starih postavah od vsake dedine izklenjeni. To navado apostelj tukaj misli, ter hoče reči: Bodite pokorni svojima telesnimu gospo¬ darju, kakor de bi Kristusu samimu služili; potem bote z nebeškim Gospodam dedovali, desiravno ste sužnji; zakaj v Kristusu so vsi enako poklicani k dedini. Dedina je nebeško kraljestvo. 24. Kdor dela zoper svoje dolžnosti, bodi si gospodar ali hlapec, bo tako kazno¬ van, kakor se je pregrešil. De smo kaznovani, kakor smo se pregrešili, se zlasti pri pregrešenji zoper bližnjiga že tukaj zgodi. Večidel nas tista sra¬ mota zadene, ki smo jo bližnjimu storili. Zakaj de Bog tako dela, se pač lahko razvidi. Bog bi nas rad dobre imel; torej zlasti hudobniga duha iz nas izganja, kteri nas je v zasramovanje bližnjiga pripravil. Izžene ga pa gotovo, ako naredi, de smo enako zasramovani. Tako razvidimo, kako de zasramovanje boli, in spoznamo, kako hudoben de je duh, iz kteriga je za¬ sramovanje prišlo. 25. Glej Rim. 2, 11. m List do Kolo&anov 4, IV. Poglavje. Mnoge opominjevanja. Tihik in Onezim vam bota povedala, kar se z menoj godi. Mnoge pozdravila. Vošilo. 1. Gospodarji! storite hlap- cam, kar je pravično in prav, ker veste, de imate tudi vi Go¬ spoda v nebesih. ‘) 2. Bodite stanovitni v molitvi, in čujte v nji z zahvaljenjem. 1 2 ) 3. Molite zraven tudi za nas, de nam Bog odpre vrata besede za oznanovanje skrivnosti Kri¬ stusove, 3 ) zavoljo ktere sim tudi vklenjen, 4 ) Efez. 6, 18: 2. Tes. 3, 1. 4. de jo tako razodevam, ka¬ kor se mi spodobi govoriti. 5. Modro se obnašajte proti njim, kteri so zunej, in odku¬ pujte čas. 5 ) 6. Vaše govorjenje bodi vse¬ lej prijazno in s solijo osoljeno, 6 ) de bote vedili, kako' je treba vsakimu odgovoriti. 7. Kako se z menoj godi, Vam bo vse povedal Tihik, pre¬ ljubi brat, in zvesti služabnik, in sohlapec v Gospodu, Ef. 6 , 21. 8. kteriga sim ravno zato k vam poslal, de zve, kako se vam godi, in poveseli vaše serca, 9. z Onezimam, 7 ) preljubim in zvestim bratam, kteri je zmed vas. Vse, kar se tukaj godi, vam bota znano storila. 10. Pozdravi vas Aristarh, ki je z menoj vred jetnik, 8 ) in Mar¬ ka, Barnabov sestričnik, 9 ) za kte¬ riga ste prejeli perporočenje; 10 ) ko pride k vam, ga sprejmite ; 11. in Jezus, ki se mu pravi Just, kteri so iz obreze; samo ti so moji pomagavci v Božjim kraljestvu, 11 ) kteri so bili moja tolažba. 12. Pozdravi vas Epafra, 12 ) kteri je zmed vas, služabnik Kristusa Jezusa, kteri je zmirej skerben za vas v molitvah, de 1. kteri vam bo povernil po zasluženji, vam bo odmeril, s kakoršno mero ste vi merili. Efež. 6, 9. 2. Glej Luk. 18, 1. 7. 3. de nam Bog da priložnost in moč za oznanovanje besede Božje. Gl. 2. Kor. 2, 12: 1. Kor. 16, 9. 4. v ječi. 5. Glej Efež. 5, 15. 16. 6. s solijo modrosti, razumnosti, ktera dobro gleda na okolišine časa, kraja, oseb, de bote vselej to govorili, kar je prav, kar je nar koristniši. 7. Zastran Onezima glej list do Filemona. 8. Aristarh je bil Macedonec iz Tesalonike. Pavlovi nasprotniki so ga v Efezu zgrabili. Spremil je aposteljna ko sojetnik v Rim. Glej Djan. apost. 19, 29: 20, 4: 27, 2. 9. sv. Marka, evangelist. Glej vvod v evangeli svetiga Marka. 10. Priporočivne pisma so dajali učenikam in cerkvenim služabnikam, ki so kam drugam šli, de so smeli tudi drugej svojo službo opravljati, v znamnje ene vere in ene ljubezni. Od pervih časov je cerkev to navado ohranila. 11. umej : iz judovstva. 12. Glej zgorej 1, 7. 249 List do Kološanov 4. bi ostali popolni in spolnili vso voljo Božjo. 13. Zakaj pričevanje mu dam, de ima veliko truda za vas in za nje, ki so v Laodiceji in v Hierapolu. 13 ) 14. Pozdravi vas Luka, zdrav¬ nik, 14 ]) preljubi, in Dema. 15 ) 15. Pozdravite brate, kteri so v Laodiceji, in Nimfa, in cerkev, ktera je v njegovi hiši. 16 ) 16. In kadar se prebere per vas ta list, skerbite, de se bo tudi v laodicejski cerkvi bral; in laodicejskiga tudi vi berite. 17 ) 17. In recite Arliipu: Glej, de službo, ki si jo prejel v Gospo¬ du, dobro opravljaš. 18 ) 18. Pozdravljenje je od mene Pavla z lastno roko. 19 ) Spom¬ nite se mojiga železja. 20 ) Gnada bodi z vami! Amen. 13. Glej vvod. 14. tisti, ki je pisal evangeli in djanje aposteljnov. Ker ga sv. Pavel ne šteje med nje, ki so se iz judovstva spreobernili (v. 11.), se razvidi, de je bil ajdov,skiga rodu. 15. Glej 2. Tim. 4, 9. Filem. 24. 16. ktera se v njegovi hiši shaja. 17. Apostelj ima mende v mislih list do Efežanov, ki je bil okolni list, in se je za Kološane lahko imenoval list laodicejski, ker je iz Laodiceje v Kolose prišel. Glej vvod v list do Efežanov. 18. Arhip je bil mende namestnik Epafrov, mašnik kološanske občine. 19. Glej Rim. 16, 22. 20. Molite zame vklenjeniga. Lista do Tesaloničanov. Tesalonika, dandanašnji Saloniki, je bilo imenitno mesto v Macedonii. Stanovalo je tam veliko Judov, Grekov in Rimlja¬ nov. Sv. Pavel je tje prišel ob svojim drugim apostoljskim poto¬ vanji v letu 52 ali 53 po Kristusovim rojstvu, potem ko je bil Filipe zapustil (jDj. ap. 17, 1. i. d.). Oznanoval je tu besedo Božjo z dobrim uspeham, posebno pa je spreobernil veliko boga¬ boječih Grekov, in bilo je kmalo tamkej lepo število kristjanov. Ka¬ kor pa povsod, so se tudi tukej Judje ko sovražniki Kristusove vere pokazali. Spuntajo se zoper sv. Pavla, in mogel je bežati iz mesta. Sel je zdaj nar pred v Berejo, potem pa, ker tudi tu¬ kej ni bil pred Judi varen, v mesto Atene (T)j. ap. 17, 5 — 15.). Odtod tedaj (1. Tes. 3, 1. 2.) pošlje, ker ga je ondotna novo ustanovljena keršanska občina močno skerbela, Timoteja v Tesa- loniko, de bi jih v veri poterdil. Tode ta se je kmalo vernil in se potem koj dalje v Korint podal, ker sv. Pavla ni bilo več v Ate¬ nah (Dj. ap. 18, 1.). Naznani mu tu veliko veselih reči od njih, kako de so vneti za keršanstvo, kako de so stanovitni v veri in v djanji dobri svojimu bližnjimu (ji. Tes. 3, 6: 4, 9.), pa tudi žalostnih se ni manjkalo. Eni namreč so bili razujzdanosti in go- ljufii vdani (1. Tes. 4, 3.), eni pa lenobi (1. Tes. 4, 11.), in kar vero v drugi prihod Kristusov na svet in vstajenje mesa zadene, se je bilo marsikaj napčniga vteplo. Iz teh vzrokov tedej piše sv. Pavel s Korinta Tesaloničanam pervi list v letu 52 ali 53 po Krist, rojst., in se razdeli v dva dela. V pervim delu (jpogl. 1 — 3.) hvali apostelj gorečnost Tesaloničanov, ter jih zagotovi, de jih je prav nerad in sicer le zavoljo sovražnih Judov zapustil, pa jim je poslal Timoteja, ker mu je njih blagor in sreča per sercu. V drugim delu (jpogl. 4. 5.) pa jim daje za njih okolišine permerjene, koristne nauke. 251 Vvod v lista do Tesaloničanov. Tode v Korintu še je mogel sv. Pavel zvediti, de se po nje¬ govim listu do Tesaloničanov ni vse tako zgodilo, kakor je želel. Bili so namreč nekteri, ki so za gotovo hotli vediti, de ima Go¬ spod kmalo spet priti, ter so celo podtaknjen, zmišljen list od sv. Pavla kazali, de bi z njim svoje marnje poterdili. Za tega voljo je apostelj verjetno še v letu 52 ali 53 drugi list do Tesaloničanov spisal, v kterim njih stanovitnost v veri hvali in tudi nauk od dru- ziga prihoda Kristusoviga po potrebah razloži, sklene ga pa z mnozimi vodili k pobožnimu življenju, z vošili in pozdravljanjem. Zmed vsih listov sv. aposteljna Pavla sta ta dva do Tesaloničanov nar pred pisana bila. do Tesaloiifčanov« I. Poglavje. Sv. Pavel piše Tesaloničanam, ter jim želi' gnado in mir. V molitvah, pravi, Boga hvalim zavoljo vašiga keršanskiga obnašanja in zavoljo vašiga izvoljenja, od kteriga sim prepričan, ker je Bog mojim besedam, ki sim vam jih govoril, posebno moč dajal, in sprejeli ste tudi prav radi sv. evangeli, de ste vsim v Macedonii in Ahaji v zgled; zakaj na vse kraje so zvedili od vaše vere, in povsod se govori, kako goreče de ste sprejeli sv. evangeli. vere, in truda, in ljubezni, in po- terpežljivosti v upanji v Gospoda našiga Jezusa Kristusa pred Bo- gam in Očetam našim; 5 ) 4. ko vemo, od Boga ljub¬ ljeni bratje! vaše izvoljenje; 6 ) 5. ker naš evangeli ni bil le v besedi per vas, ampak tudi v moči, in v svetim Duhu , 7 ) in v veliki obilnosti, 8 ) kakor veste, 1. ^Ušavel in Silvan 1 ) in Ti¬ motej cerkvi Tesalonieanov v Bo¬ gu Očetu in Gospodu Jezusu Kristusu. 2 ) 2. Gnada vam in mir! 3 ) Hva¬ lo dajemo vselej Bogu za vas vse, in vas imamo neprenehama v spominu v svojih molitvah, 4 5 6 7 8 ) 3. in pomnimo djanja vaše 1. Glej 2. Kor. 1, 19. 2. t. j., občini, ki jo je Bog Oče po sv. Duhu k keršanski veri poklical, po neskončnim zasluženji Jezusa Kristusa. 3. Glej ftimlj. 1, 7. 10. V greškim je še perstavljeno: „od Roga, našiga Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa^. 4. Ce se Bogu zahvalujemo, ga moramo ob enim tudi prositi, de bi prejetih gnad ne zgubili.' 5. Jest Boga hvalim in ga za vas prosim, ker so mi znane vaše dobre dela, ki jih iz vere dopernašate : vaša ljubezen do bližnjiga, od ktere vas ne morejo ne nadloge, ne težave ostrašiti, in stanovitnost, s ktero večniga zveličanja upate, ki nam ga je Jezus Kristus obljubil. 6. poklicani k keršanski veri, in k vživanju vsih dobrot, ki jih ona obeta. —• Te dve versti poveste vzrok, zakaj de sv. Pavel Boga hvali in prosi, namreč zavoljo njih keršanskiga duha in zvoljenja. 7. Glej zastran moči in sv. Duha 1. Kor. 2, 4. 8. S tem boče blezo apostelj vso nebeško pomoč naznaniti, ki je njegove pri- 253 1. Ust do TesaloniČanov i. 2. kakoršni smo bili med vami za¬ voljo vas. 6 . In vi ste posnemavci naši in Gospodovi postali, ker ste besedo sprejeli v velikih nadlo¬ gah 9 ) z veseljem svetiga Duha 5 7 . tako de ste podoba po¬ stali vsim vernim v Macedonii in Ahaji. 10 ) 8 . Zakaj od vas 11 ) seje raz¬ glasila beseda Gospodova, ne le po Macedonii in po Ahaji, am¬ pak tudi na vse kraje je šla vaša vera, ktero imate v Boga, tako’ de nam ni treba kaj govo¬ riti. 9. Sej sami 12 ) od nas oznanu- jejo, kako smo bili per vas spre¬ jeti, in kako ste se od malikov k Bogu obernili, služiti živimu in pravimu Bogu, 10. in čakati njegoviga Sina z nebes 13 ) {kteriga je od mert- vih obudil), Jezusa, kteri nas je otel od prihodnje jeze. 14 ) II. Poglavje. Pridigoval sim vam, kakor sami veste, ne brez sadu, ampak serčno in z dobrim uspeham. Učil sim vas, ne iz slabih, nečistih namenov, ampak iz dobrih in čistih, kakor se aposteijnu spodobi, le de bi Bogu dopadel; brez prilizovanja, brez dobičkarije ali hvale sim vedno to si perzadeval, vas zrediti dobre kristjane, ko bi mi tudi za življenje šlo. Rekel sim: brez dobičkarije; zakaj spomnili se bote še gotovo, kako sim noč in dan za svoj živež se trudil, de bi vam nad¬ ležen ne bil, in kako lepo, kakor oče, de sim vas per tem svojim gotovo ne- samopridnim ravnanji opominjal in prosil, de bi kakor pravi kristjani živeli. Bog bodi zahvaljen, de ste tudi sprejeli moje opomine! Vi ste stanovitni, kakor so bili kristjani v Judeji, per vsim preganjanji od strani Judov, ki so preroke in Jezusa umorili, in tudi meni branijo, de bi nevernikov ne učil; zavoljo tega bodo pa tudi s pokončanjem kaznovani. Med tem pa, ko nisim bil per vas, sim močno želel, vas viditi; tode satan mi je to ubranil; zakaj pa bi tudi ne bil rad per vas, ker se moje upanje na vas opera, de bom plačilo dosegel? 1. Sami namreč veste, bratje! de naš prihod k vam ni bil za¬ stonj j 2 . temuč mi, ki smo popred terpeli in zasramovani bili {ka¬ kor veste) v Filipah, ’) smo zau- dige podperala. Drugi menijo po Rimlj. 13, 5., de beseda „polnost“ pomeni prepričanje, zaupanje, ktero je apostelj sam imel in tudi v Tesaloničanih obu- doval. 9. Zastran težav glej Djanje apost. 17, 5 — 9. 10. Verste 5 7. povedo vzrok, zakaj de apostelj s takim prepričanjem od njih zvoljenja govori (v. 4.): pervič že zato, ker je Bog njegovim besedam po¬ sebno moc dal, in je s. tem pokazal, de je 'fesaloničane k keršanski veri poklical; po tem pa tudi zato, ker so tako voljno njegove nauke sprejeli in v djanji kazali, in so tako v zgled bili vsimu greškimu narodu (v. 6. 7.). H. z vašo pomočjo, z vašim pomagovanjem. 12. prebivavci teh krajev. 13. k vesoljni sodbi, sodnji dan. • od večniga pogubljenja. Gl. Rimlj. 4, 25. • We J Hj a n. apost. 16, 19. i. d. I. liist do Tesaloničanov 2 . 254 panje imeli v svojiga Boga vam oznanovati evangeli Božji z ve¬ liko skerbjo. 2 ) 3. Zakaj 3 ) naše podučenje ni iz zmote, ne iz napčnosti, 4 ) ne iz goljufije, 5 ) 4. temuč kakor smo bili sku- šeni od Boga, de se nam je zročil evangeli, tako govorimo, ne kakor de bi hotli ljudem do¬ pusti , ampak Bogu, kteri skuša naše serca. 6 ) 5. Zakaj nikoli nismo bili v govorjenji perliznjeni, kakor ve¬ ste; tudi nismo perložnosti iskali k lakomnosti, 7 ) Bog je priča! 6. Tudi nismo časti iskali per ljudeh, ne per vas, ne per drugih. 7. Desiravno vam bi bili smeli biti nadležni, kakor Kristusovi aposteljni; smo bili vender maj¬ hni v sredi vas. 8 ) Kakor mati, ki skerbi za svoje otroke, 8. tako skerbni za vas, smo bili z veseljem perpravljeni, ne le evangelija Božjiga vam oznano¬ vati , temuč tudi svoje življenje dati, ker ste nam silno ljubi po¬ stali. 9. Zakaj spomnite se, bratje! našiga dela in truda, ker smo, de bi nikomur vas ne bili nad¬ ležni, noč in dan delali, 9 ) ko smo med vami evangeli Božji oznanovali. Djan. ap. 20, 34: l. Kor. 4, 12: 2. Tes. 3, 8. 10. Vi ste priče in Bog, kako sveto, in pravično, in brez graje smo se zaderžali proti vam, kteri ste verovali; 11. kakor veste, kako smo vsakteriga vas (kakor oče svoje otroke) 12. prosili, opominjali in spod- badali, de živite, kakor se spodobi pred Bogam , kteri vas je poklical v svoje kraljestvo in čast. 13. Zato tudi mi neprenehama Boga hvalimo, de, ko ste spre¬ jeli od nas oznanilo Božje be¬ sede, ga niste sprejeli kakor človeško besedo, temuč (kar je tudi resnično) kakor besedo Boga, kteri dela v vas, kteri ste ve¬ rovali. 14. Vi namreč, bratje! ste po- snemavci postali cerkev Božjih, ki so v Judeji v Kristusu Je- 2. V grenkim: „o“. 19. ki nočejo cerkvenim postavam pokorni biti. V greškim: „nerodnexe il . 20. t. j., slabim v veri (Rimlj. 14, 1. 2: 1 Kor. 8, 7.). 21. Gl. Mat. 5, 39. i. d. 22. tudi za terpljenje, ki je tudi k vašimu zveličanju. 23. zakaj to hoče Bog od vas vsili, kakor nam je po Jezusu Kristusu razodel. 24. ne zaderžujte z greham, lahkovoljnostjo, nerodnim življenjem i. t. d., gnade sv. Duha, de bi v vas ne mogla delati. 25. Apostelj si misli z besedo „ prerokovanje “ dar , prihodnost razodevati, skrivnosti sv. vere oznanovati in sv. pismo razlagati. Berž ko ne, meri tukej na tiste, kterim se je dar prerokovanja inanji zdel, kakor pa hvalo Božjo v ptujih jezikih oznanovati. Gl. 1. Kor. 14, 1. 39. 40. £6. Vse pa, kar je prerokovaniga, prevdarite, in če je po veri, ohranite; ker se tudi krivih prerokov ne manjka (2. Tes. 2, 2.). Krizost., Teod., Teofil. I. liist do Tesaloničanov 5. 261 posveti v vsih rečeh. de se ves vaš duh, in duša, in telo brez graje ohrani v prihod Gospoda našiga Jezusa Kristusa. 27 ) 24. Zvest je, kteri vas je po¬ klical; in on bo tudi storil. 28 ) 1. Kor. 1 , 9. 25. Bratje! molite za nas. 26. Pozdravite vse brate s svetim kušljejem. 29 ) 27. Zarotim vas per Gospo¬ du, de se ta list vsim svetim bratam bere. 28. Gnada našiga Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vami! Amen. 27. Duh je nar viši moč naše duše, kteri ima um in prosto voljo, v njima Bog zlasti dela: duša pa je tista moč v telesu, ktera njegovo živalsko življenje ohranuje, in stori, de človek vidi, sliši, čuti i. t. d. Telo je obeh prebiva- liše (Anzelrn). Drugi razlagavci pa mislijo, de pomeni beseda n du/li u misli, »duša 11 pa nagnjenje in nagibe. Podverzi duha Bogu, dušo in telo pa duhu, in tako boš čist, brez strahu perčakoval prihoda Gospodoviga sodnji dan. 28. Bog, ki nas je v keršansko katoliško cerkev poklical, je zvest v svojih obljubah ; vse bo spolnil, kar je rekel. 29. Glej Rimlj. 16, 16. tl o TcsitBouičftatov. I. Poglavje. Sv. Pavel piše Tesaloničanam, ter jim voši gnado in mir. Boga hvalim, pravi, de je vaša vera in ljubezen zmirej veči v preganjanji, ki ga terpite, in ki k razodenju pravične sodbe Božje služi, ker bote zato večno poplačani; prega- njavci vaši pa bodo večno kaznovani sodnji dan, ko se bo Gospod nad terdo- vratnimi, nespokorjenimi maševal, ter jih zročil večnimu pogubljenju. Zatorej prosim za vas, de bi po Božji milosti dosegli to veliko plačilo, de bi po vašim poveličanji tudi Kristus poveličan bil zavoljo svoje gnade. z vami hvalimo po cerkvah Bož¬ jih zavoljo vaše poterpežljivosti in vere v vsirn vašim preganja¬ nji in nadlogah, ki jih prena¬ šate, 5. v skazovanje pravične sod¬ be Božje, de ste vredni spoznani Božjiga kraljestva, za ktero tudi terpite. 3 ) 6. Saj je pravično per Bogu, poverniti nadlogo njim, kteri vas stiskajo, 7. in vam, ki ste stiskani, pokoj 4 ) z nami vred, kadar se 3. Glej 1. Tes. 1, 2. 3. Apostelj tukej z veseljem opomni veliciga napredo¬ vanja Tesaloničanov v keršanstvu, in sicer zato, de bi tolikanj raji naslednje opominovanje sprejeli (Gregori Veliki). 3. ki jih terpite v upanji in s tolažbo, in s tem namenam, de bi se sodnji dan pravična sodba Božja razodela, t. j., de vplačilo za prestano terpljenje prej¬ mete večno zveličanje, vaši preganjavci pa zasluženo večno kazen (^Teodor.). Zadnje dve besedi „vaši preganjavci -t se morate po misli aposteljnovi še zraven misliti, kakor se razvidi iz naslednje verste. 4. „poverniti nadlogo “ pomeni tukej peklenske kazni, v pokoj a pa večno zveličanje. Gl. Hebr. 4, 9. 11. Skrivno raz. 14, 11. 13. 1. *8&avel in Silvan in Ti¬ motej tesaloniški cerkvi, v Bogu Očetu našim, in Gospodu Je¬ zusu Kristusu.') 2. Gnada vam in mir od Bo¬ ga Očeta našiga, in od Gospoda Jezusa Kristusa. 3. Zahvaliti moramo vselej Boga za vas, bratje! tako, ka¬ kor se spodobi, ker vaša vera bolj in bolj raste, in se množi ljubezen vsakiga vas eniga do druziga; 2 ) 4. tako, de se tudi mi sami 1. Glej 1. Tes. 1, 1. Glej tudi vvod. 11. List do Tesaloniifanov i. 2. 263 perkaže Gospod Jezus z neba z angelji svoje moči 6 ) 8. v ognjenim plamenu, 6 ) in se bo maševal nad tistimi, kteri ne spoznajo Boga, in niso po¬ korni evangeliju Gospoda našiga Jezusa Kristusa; 9. kteri bodo večne kazni ter- peli v pogubljenji, 7 ) po obličji Gospodovim 8 ) in po veličastvu njegove moči, 9 ) 10. kadar pride poveličan bit v svojih svetih, in se skazat čudopolniga v vsili, kteri so vero¬ vali; I0 ) zakaj verovalo se bo naše pričevanje zastran vas tisti dan. 11 ) 11. Ža tega voljo tudi vedno molimo za vas, de bi vas naš Bog vredne storil “svojiga po¬ klica, in dopolnil vso dobrotljivo voljo, in delo vere v moči, 12 ) 12. de se poveličuje ime Go¬ spoda našiga Jezusa Kristusa v vas, in vi v njem 13 ) po milosti našiga Boga, in Gospoda Je¬ zusa Kristusa. 14 ) II. Poglavje. Prosim vas pa, ne dajte se zapeljati, kakor dc bi bil prihod Gospodov že blizo. Popred mora še, kakor sim vam povedal, popolnama odpad od vere in Anti¬ krist priti. Veste pa tudi, kaj tega hudobneža zaderžuje ; na skrivnim sicer se perpravlja hudobija, in še le potem, ko bodo vsi napotljeji odpravljeni, bo prišel ta hudobnež v vsi svoji hudobii na dan, pa bo od Jezusa premagan in pogubljen. Zapeljeval bo z navideznimi, lažnjivimi čudeži nevernike, ki mu bodo verjeli; in to bo Bog perpustil, de pride sodba čez vse nevernike. Jest pa Boga hva¬ lim, de niste v številu teh nesrečnih, ker vas je Bog zvolil in poklical, de bi '5. Glej 1. Tes. 4, 15. 6. v ognjenih mukah (martrah). 7. Lepo govori od tega sv. Janez Krizostom: „Ce vidiš v tem življenji kej prijetniga in veličastniga, spomni se kraljestva Božjiga in ne boš uniga čislal. Če vidiš kej strašniga, misli v peklenski ogenj in se boš nad unirn smejal. Zakaj ako že deželske postave od hudiga odvračajo, koliko bolj spomin več- niga, neprenehljiviga terpljenja v peklu. 8. ki jim jih bo Gospod perpravil. Gl. Dan. 7, 10. Drugi prestavljajo: eeni od obličja Gospodoviga 11 . 9. po njegovi veličastni moči. 10. kadar bo prišel, podelit svojim svetnikam od veličastva svojiga, bodo tisti, ki so vanj verovali, vsim v začudenje. Gl. 1. Kor. 2, 9. Kakor so svetniki in pobožni že na tem svetu s posebnimi gnadami in čednostmi obdarovani in ozaljšani, ravno tako so tudi na uniin po zasluženji , sleherni v svojim veli¬ častvu, med seboj v občudovanje, hudobnim pav sramoto (Modr. 5, 2.). Kriz., Teof., Anzelm. 11. zakaj tisti dan se bo vse to, kar sim vam povedal, popolnama poterdilo. Začelo se bo namreč plačilo in kazen, kar sim vas ravno zdaj in tudi sicer učil. 12. de bi vas vredne spoznal večniga zveličanja, kamor vasje poklical, in de bi po srečnim vstajenji od sinerti vse dobro dosegli, kar vam je Bog v svojim večnim sklepu namenil, to namreč, kar iz žive vere izhaja. • ■ de bi se v tem častitljivim vstajenji moč našiga Gospoda Jezusa Kristusa casiitij^ 0 pokazala nad vami, in ravno zato tudi vi v njem in po njem. 11 pa le je delo gnade Božje, ker brez nje nič ne premoremo, 264 II. Lisi do Tesaloničanov 2. z vero in z lepim svetim življenjem veličastvo Kristusovo dosegli. Ne dajte se torej zapeljati; terdno vervajte to, kar sim vas z besedo ali v listih učil. Bog sam in Jezus Kristus naj vas tolaži in poterduje v vsim dobrim ! 1. Prosimo vas pa, bratje! per prihoda našiga Gospoda Je¬ zusa Kristusa, in našiga zbirala per njem:') 2. ne dajte se naglo pre¬ makniti od svojiga spoznanja, 2 ) in ne dajte se ostrašiti ne po duhu, 3 ) ne po govorjenji, 4 ) ne po listu, kakor od nas posla¬ nim, 5 ) kakor de bi bil že blizo dan Gospodov. 6 ) 3. Ne dajte se nikomur nika¬ kor ne zapeljati; zakaj popred bo prišel odstop, 7 ) in se bo razo¬ del človek greha, sin pogublje¬ nja, 8 ) Efez. 5, 6. 4. kteri se bo ustavljal, 9 ) in se vzdigoval čez vse, kar se Bog imenuje, ali kar se po Božje časti, 10 ) tako, de bo v tempelj- nu Božjim sedel in se skazo- val, kakor de bi bil Bog. 11 ) 1. Ako hrepenite po prihodu Gospodovim in želite, okrog njega zbrani biti (1. Tes. 4, 140, spolnite mojo prošnjo, de i. t. d. Drugi pa prestavljajo greško tako: „ Prosimo vas pa, bratje! v oziru prihoda Gospoda na¬ šiga Jezusa Kristusa in našiga zbirališa per njeni “. 2. de si ne daste vzeti mojiga podučenja zastran drugiga prihoda Gospodoviga. 3. ne po takim razodenji, ko bi namreč kdo goljufno terdil, de ga je prejel od sv. Duha. Gl. 1. Tes. 5, 20. 21. 4. po uku kakiga učenika. 5. ne po kakim, meni podtaknjenim, zmišljenitn listu. — Mende so tisti, ki so učili, de bo Gospod kmalo prišel sodit, z zmišljenim listam v aposteljnovim imenu to svojo menitev hotli spričati, ker jih apostelj opominja tacih listov varvati se. 6. Dan Gospodov je bil res ta čas blizo, namreč sodba čez Jeruzalem in judovsko ljudstvo. Ker so znamnja, s kterimi Gospod sodbo čez svoje nasprot¬ nike naznanja, zmirej enake ter le po versti razločne, so prav lahko takrat nekteri kristjani mislili, de znamnja, ki naznanujejo razdjanje jeruzalemskiga mesta in razkropljenje judovskiga ljudstva, kažejo na drugi prihod Kristusov. V evangelii sv. Matevža v 24. poglavji so te znamnja natančniši popisane. Glej posebno razlago 57. 7. Ločitev od Boga, od Kristusa, od prave vere , časi vesoljniga spridenja ali razujzdanosli, ki iz zaničevanja vere izvira (Tertul., Bazili , Ambrož, Kriz. in drugi). Tukej ni govorjenja od krivoverstev, ampak od splošniga zataje- • vanja vere v Kristusa. 8. Poprej mora priti popolnama spriden človek, v kterim je greh vtelesnjeu in kteriga bo tudi nar strašneji sodba zadela. 9. ki se Kristusu zoperstavlja, zatorej Kristusov zoperuik, antikrist imenovan. 10. ktcrimu ne bo nič svetiga, ne Bog, ne beseda Božja, ne zapovedi Božje, ktere bo vse prelomoval. 11. de si v verskih in vestnih rečeh Božjo veljavo perlastuje in si tudi da Božjo čast skazovati. Apostelj popisuje antikrista kakor eniga samiga človeka; za¬ kaj kdor se Boga imenuje, zamore le eden biti, kakor je tudi Bog eden. To se tudi vidi iz njegoviga perčakovanja; antikrist v plošnim pomenu za vse sovražnike Kristusove je bil že takrat znan. V pervim listu sv. Janeza 02, 18.) se bere od več antikristov, pa ne tako, de bi nar hujšiga, ki bo vse v hudobii presegel, izvzel. V množnim številu ga pa zato imenuje, ker L II. Ust do Vesaloničanov 2. 265 5. Ali se ne spomnite, de sim vam to pravil, ko sim še per vas bil? 6. In zdaj veste, kaj (ga) perderžuje, de se bo (še le) razodel ob svojim času. 12 ) 7. Zakaj skrivnost hudobije je že delavna; 13 ) le kdor zdaj perderžuje, naj perderžuje, do¬ kler ni s pota spravljen. l4 ) .8. In tedej 15 ) se bo razodel tisti hudobni, kleriga bo Gospod Jezus umoril s sapo svojih ust, 16 ) in bo pokončal s svetlobo svo- jiga prihoda njega, 17 ) 9. kteriga prihod bo po de¬ lanji satanovim z vso močjo in z znamnji in lažnjivimi čudeži, 18 ) 10. in z vsim hudobnim za¬ peljevanjem za te, kteri se po¬ gube, zato ker niso ljubezni res¬ nice sprejeli, 19 ) de bi bili zveli¬ čani. Zato jim bo Bog poslal močne zmote, de bodo lažem verjeli; 2 °) 11. de bodo obsojeni vsi, kteri ima svoje predhodnike, ki se včasih kot sovražniki Kristusovi pei k a zujejo, 1 ga v niži stopnji hudobnosti predpodobujejo Gl. Mat. 24. razi. 7. m 5 . . J 1 1 vsi cerkveni očetje uče in pravijo , de bo konec časov (sveta ) An i us v eni sami osebi (peršoni) prišel, t. j., de bo en sam človek tako imenovan. 12. Zdaj tedej veste, kakor sim vas pred v tem podučil, kaj de ga zadeizuje, in zakaj de še ni prišel zanj od Boga odločeni čas. Besede: n kaj ga. perdei- žuje 11 mislijo sv. Hieronim, Krizostom in večidel vsi cerkveni očetje,. de po¬ menijo rimsko cesarstvo, kakor de bi po njih mislih apostelj hotel reci: Anti¬ krist bo prišel, kadar rimskiga cesarstva več ne bo. — Apostelj pa zatoiej tukej bolj splošno in perkrito govori, de bi Rimljanov, ki so takrat gospo o- vali in cerkev v svoji oblasti imeli, ne dražil. — I >0 druži h misli pa menjo besede te verste na verslo per Mat. 24, 14., po kteri bi konec si, e a se e takrat imel biti, ko bo sv. evangeli že povsod oznanovan; tedaj bi bi o to, „kar perderžuje 11 , sv. evangeli, ki še ni povsod oznanovan. Zopet drugi menijo, de je njegov perderžek, ker niso Judje, še popolnama spieobeinjeni (Rimlj. 11, 25.). . .... 13. Odpad se že vidi ((v. 3.), se že kaže po krivih verah, ki semtertje vsta¬ jajo, po nejeveri, ki se je vgnjezdila v sredi keršanstva, in po nji združeni razujzdanosti. Ta hudobija se pa zato imenuje skrivnost, ker se na skrivnim godi. _ v . 14. Ali pa po 6. versti: to naj le, kar zdaj perderžuje, tako dolgo perderžuje, de'bo odpravljeno. Ta razlaga tudi greškimu ne nasprotuje. Hudobija se zdaj na skrivnim uganja, ker je perderževana se očitno pokazati. I reden pride Antikrist, bo to, kar hudobijo perderžuje, s pota spravljeno, m tedaj se bo vsa hudobija očitno pokazala. 15. potem ko bodo ti perderžiki odpravljeni, — potem ko bo to, kar perder¬ žuje, odpravljeno. 16. t. j., z nar veči lahkoto, z eno samo besedo ((Kriz.), ali pa, kakor bi pihnil. 17. s svojim veličastnim prihodam. 18. t. j., njega, ki bo, kadar pride s pomočjo satanovo, čudeže delal, ki pa niso pravi resnični čudeži, ampak le čudne reči, ki sicer človeško moč in razumnost presežejo , pa se vender po natornim potu zgode. Bog sam za- more prave čudeže delati, t. j., natorne postave spremeniti, natoro v drugo natoro prenarediti, ravno zato, ker je le on stvarnik. Gl. 2. Mojz. 7. laz. 19. ker niso ljubezni do resnice, do evangelija v se sprejeli. 20. Zavoljo njih nevere, in njim v kazen, bo pcrpustil Bog, de o o uvo vero Antikrista in njegovih pajdašev verjeli. II. List <1» Tesaloiiičanov 2. 3. 266 niso verovali resnici, ampak so pervolili v hudobijo. 12. Mi pa moramo Boga za¬ hvaliti vselej za vas, od Boga 21 ) ljubljeni bratje! de vas je Bog izvolil pervnie 22 ) v zveličanje po posvečenji Duha in v veri resnice, 13. k kteri vas je tudi pokli¬ cal po našim evangelii, de do¬ sežete veličastvo našiga Gospoda Jezusa Kristusa. 23 ) 14. Bratje! stojte tedej terd- no, 24 ) in se deržite zročil, ki ste se jih naučili ali po govor¬ jenji ali po listu našim. 25 ) 15. Sam Gospod naš Jezus Kristus pa, in Bog in Oče naš, 26 ) kteri nas je ljubil, in je dal večno tolažbo in dobro upanje vgnadi, 27 ) 16. naj spodbuduje 28 ) vaše serca, in poterduje v vsirn dobrim djanji in govorjenji. III. Poglavje. Molite, de se sv. evangeli hitro ra?,širi, in de bomo rešeni verskih nasprotnikov, kterih naj nas Bog varuje in brani. Upam tudi od vas, de bote moje zapovedi zvesto spolnovali, in zapovem vam, nerodnežev, ki postopojo in drugim nadlego delajo, ogibati se. Tudi jest nisim bil nikomur nadležen, in tako naj vsi tiho in delavno žive. Nasprotnike pa denite iz svoje občine. Sklep. 1. Sicer pa, bratje! molite za nas, de bi se beseda Božja razširjala in poveličevala, * 1 ) ka¬ kor tudi per vas, Efez. 6, lt). Kol. 4 , 3. 2. in de bi bili rešeni od nad¬ ležnih, 2 ) in hudih 3 ) ljudi; nimajo namreč vsi vere. 4 ) 3. Bog pa je zvest, kteri vas bo poterdil, in obvaroval luuliga. 5 ) 21. Od Gospoda. 22. perve, ki so keršanstvo sprejeli. Drugi razlagajo: od začetka (od vekomaj). 23. Pomen 12. in 13. verste s poprešnjim v zvezi je: Vaša je bolji, kakor pa teh, ki v Antikrista verujejo; zakaj zavoljo vas moram Boga hvaliti, de ste zmed pervih, ktere je Bog k zveličanju zvolil, se ve de, če se posvetite in živ6 verujete, in ktere je tudi v času po evangelii poklical, de bi se enkrat v nebesih Jezusoviga veličastva vdeležili. 24. ne dajte se zapeljati po krivih naukih, kakor je ta od bližnjiga prihoda Jezusa Kristusa. 25. Tukej apostelj zapove, verovati vse, kar so aposteljni z besedo in v listih učili. Tiste nauke tedaj, ki so po ustnim zročilu do nas prišli, morajo ravno tako sprejeti, kakor te, ki so v svetim pismu zapisani. Gl. Mat. 28, 20. in vvod v apostoljske liste. 26. in Bog Oče, ki je tudi naš Oče. 27. ki nam je po svoji milosti tolažbo in terdno upanje dal , de bomo večno zveličanje dosegli. 28. V greškim: „tolaxi u . 1. de bi se beseda Božja močno vkoreninila in s tem svojo moč pokazala. 2. Drugi prestavljajo: „srojeglavnih“. 3. od sovražnikov sv. vere , s kterimi se je apostelj zmirej mogel vojskovati. Glej Djan. apost. 13, 45. 50: 17, 5. 13. 4. Vsi sicer bi lahko verovali, ker je Bog vsim gnade dovolj dal, pa nočejo. Gl. Mat. 11. razi. 33. 5. Taki perpravijo dobre kristjane v veliko nevarnost, de bi v veri ne oslabeli; 267 II. List do Tesalonitanov 3. 4. Zaupamo pa od vas v Go¬ spodu, 6 ) de, kar zapovemo, sto¬ rite in bote storili. 5. Gospod pa naj vodi vaše serca v ljubezni liožji in potr¬ pežljivosti Kristusovi. 6. Zapovemo vam pa, bratje! v imenu Gospoda našiga Jezusa Kristusa , de se ločite od sle- herniga brata, 7 ) kteri nerodno živi, 8 ) in ne po zročilu, ki so ga prejeli od nas. 7. Zakaj sami veste, kako je treba nas posnemati; nismo namreč nepokojni 9 ) bili med vami; 8. tudi nismo nikdar kruha zastonj jedli, ampak v delu in trudu, ker smo noč in dan de¬ lali, 10 ) de bi nikomur vas ne bili nadležni. Djan. ap. 20, 34: 1 Kor. 4, 12. 9. Ne kakor de bi ne bili imeli oblasti, tenmč de bi sami sebe vam v zgled postavili, de bi nas posnemali, l. Kor. 9 , 6. 10. Zakaj tudi, ko smo per vas bili, smo vam to zapove¬ dovali, de, kdor noče delati, naj tudi ne je. 11. Slišali smo namreč, de med vami nekteri nepokojno 11 ) žive, nič ne delajo, ampak se s praznimi rečmi ukvarjajo. 12 ) 12. Tem in takim zapovemo, in jih prosimo v Gospodu Je¬ zusu Kristusu, naj per pokoji delajo in svoj kruh jedo. 13. Vi pa, bratje! nikar ne nehajte dobro delati. Gal. 6, 9. 14. Ako pa kdo ni pokoren našimu podučenju v listu, tega zaznamvajte, in ne imejte družbe z njim, de bo osramoten. 13 ) 15. Vender ga pa ne imejte kakor sovražnika, ampak posva¬ rite ga kakor brata. 16. Sam Gospod miru pa vam daj večni mir povsod. Gospod bodi z vami- vsimi. 17. Pozdravljenje je z mojo, Pavlovo roko, kar je znamnje v vsakim listu; tako pišem. 14 ) 18. Gnada Gospoda našiga Jezusa Kristusa bodi z vami vsimi! Amen. tode Bog-, ki je svojo pomoč obljubil, in ki je zvest v svojih obljubah, vas bo poterdil in obvarval satana, ki se v sovražnikih vere delavniga razodeva, de vam ne bo škodval (Kri/,., Teol'.). Satan se imenuje hudi (Mat. 13,19.); tode poleg latinskiga in greškiga bi se tudi lahko hudo sploh mislilo, 6. zedinjeni z Gospodam. 7. de se ne pečate z nobenim bratam. 8. Glej v. 11. 9. drugim nadležni. V greškim: »nerodni 11 . 10. Glej 1. Tee. 2, 9. 10: 1. Kor. 9. 11. Glej razi. 9. V greškim: »nerodno 11 . 12. de so gerdi lenuhi. Gl. 1. Tes. 4, 11. 13. de v se gre in se poboljša. 14. Pozdravljenje sim s svojo lastno roko zapisal (Perm. 1. Kor. 16,21.). Tak je moj rokopis ; iz njega tedaj tudi lahko spoznate, če so vsi tisti, kteri se z,a moje razglašajo, tudi zares moji. Sv. Pavel, berž ko ne, to opomni za- v °ljo zmišljenih in njemu podtaknjenih listov. Glej zgorej 2, 2. v Pervi list do Timoteja. Timotej je bil sin ajdovskiga očeta in judovske matere, ktera se je bila k keršanski veri spreobernila, rojen v Likaonii, deželi male Azije. Od svoje matere Evnike in stare matere Loide (2. Tim. 1, 5.) je bil pobožno zrejen, in je že kristjan bil, ko je sv. Pavel o svojim drugim, v spreobračanje ljudi napravljenim veli¬ kim popotvanji v Listro prišel, in ga ondi našel (Dj. ap. 16, 1. ■ i. d.). Ker so ondotni kristjani Timoteju dobro spričevanje dajali, je sv. Pavel sklenil, ga za svojiga apostoljskiga spremljevavca vzeti, in ga je po nagibu svetiga Duha ob enim v mašnika in škofa posvetil (1. Tim. 4, 14. in 2. Tim. 1, 6.). Odsihmal je bil Timotej stanoviten spremljevavec tega aposteljna, in čeravno se je včasih od njega ločil, se je le zato zgodilo, de je povelja apo- steljnove do ustanovljenih vernih občin spolnoval, njih stanje zve- doval, jih v nadlogah tolažil in v veri poterdoval (ji. Tes. 3,1 — 5. Dj. ap. 19, 22: 1. Kor. 4, 17.). Ko je sv. Pavel pervikrat v Rimu v ječi bil, in liste do Filipljanov, Kološanov in do File— mona pisal, Timoteja per njem najdemo (Filiplj. 1, 1. Kol. 1, 1. Filem. J.). Nekaj časa pred oprostenjem sv. aposteljna je mende tudi Timotej v Rimu vjet bil; ker v listu do Hebrejcov, ki ga je sv. Pavel, prej ko ne, tisti čas pisal, apostelj omeni (pogl. 13, 23.), de je Timotej izpušen, in de bo prišel jih obiskat. Ali je sv. Pavel res po svojim oprostenji iz perviga rimskiga jetništva Hebrejce, to je, kristjane judejske dežele, s Timotejem obiskal, ali pa le svoj pervi sklep, spet v Macedonijo (Fil. 1, 25. 26: 2,24.) in v malo Azijo (Filem. 22.) priti, izpeljal, ni znano; v tem pa se zedinijo vsi starejši in novejši pismouki, de je ta čas s Timo¬ tejem v Efezu bil, in zato de bi nerodnosti odvernil, tega poma- gavca tam pustil, sam pa se v Macedonijo obernil (1. Tim. 1, 3. i. d.). Iz te dežele, morebiti iz mesta Filip, kakor se zdi, je sv. Pavel svoj pervi list do Timoteja v Efez pisal, de bi svojimu Iju- bimu sodelavcu za njegovo vikši pastirsko službo tiste modre nauke dal, ktere v tem listu beremo. Ta list je živ in obiln studenec podučevanja, opominovanja in tolažbe za vse, kterim je naj vikši vsih služb, služba duhovniga pastirstva zročena. Ker sta obadva naslednja lista enaciga zapopadka, so se od nekdanjih časov ti trije listi z imenam „pastirski listi 44 skupej povzemali. I. Poglavje. Sv. Pavel piše Timoteju, in mu vosi gnado, milost iu mit. Ptost ga, naj n c kterim učenikam zaterdi, de naj se ne pečajo s praznimi nauki zastran z ver st enj a in rojenja angeljskih bitij; njih poglavitni namen naj Velikovec bo, k ljubezni napeljevati, ktera se iz čiste vesti in prave vere izhaja. Hočejo biti učeniki postave, pa od postave še sami nič čistiga spoznanja nimajo. Mojzesova po¬ stava je dobra , pa ni za pravične , za prave kristjane, ki jo po notranjim na¬ gibu sami od sebe spolnujejo, ampak je le za krivične, za vse tiste dana, kteri čistimu nauku nasprotvajo. Čisti'nauk, piše nadalje, se najde v evange- lii, kteri je, hvala Bogu, po njegovi gnadi in milosti v oznanovanje meni zroeen, ki sim njegov preganjavec in naj veči grešnik bil; ker Kristus je prišel greš¬ nike zveličat, in drugim v podbudo se je tudi mene usmilil. Torej ti priporo¬ čim, tisti poglavitni namen pred očmi imeti, vojskovati se za pravo veto in ci¬ sto vest, kar so nekteri zanemarili, kakor Himenej in Aleksander, ki sim Jih izobčil. 1. firistiisu u , to je, v Kristusovi ali v duhovski službi dobi¬ vajo, jih slastne in lene dela , de raji brez dela po hišah postopajo , prazne marnje in čenčarije razkladajo, in sčasama tako posvetne postanejo, de se hočejo možiti, ter obljubo, v brezzakonskim stanu ostati, prelomijo, in si torej pogubljenje nakopljejo. Iz tega se razvidi, de so že v pervih časih katoliške cerkve tudi vdove obljubo zderžnosti delale. 15. Apostelj, pravi sv. Avguštin, v ti reči vdovam ne daje nobene postave, temuč jim le pokaže, kako naj si pomagajo, de se v mreže sladnosti in ne- zderžnosti ne vjamejo. Sploh je tudi pri vdovah za boljši spoznal, de naj ncomožcne ostanejo (ji- Kor. 7, 8. 40.); tiste pa, ktere daru zderžnosti ni¬ majo, boljši store, de se omože, ako jim le druge, vnanje okolišine nepre¬ magljivih zaderžkov ne delajo. 16. de satan priložnosti ne najde, hudobne ljudi k zaničevanju keršanstva na- dražiti. 17. Ker zgodilo se je že, de so mlade dijakouice, ki so zderžnost obljubile, svojo obljubo prelomile, in se tako spet satanu vdale. 283 1. List do Timoteja 5. ste, ki so res vdove, zadosti imele. 18 ) 17. Mašniki, kteri so dobri predpostavljeni, naj se dvojne ča¬ sti vredni štejejo; 19 ) posebno, kteri se trudijo v besedi in pod- učevanji. 18. Pismo namreč pravi: ,,Ne zaveži gobca volu, kadar ma¬ ne 44 ; 20 ) in: ,,Delavec je vreden svojiga plačila 44 . 21 ) 19. Zoper mašnika tožbe ne sprejemaj, razun pred dvema ali tremi pričami. 22 ) 20. Kteri se pregreše, jih po¬ svari vpričo vsili, 23 ) de se bodo tudi drugi bali. 21. Zaterdim ti vpričo Boga in Kristusa Jezusa in izvolje¬ nimi 24 ) angelji, de to spolnuješ brez presoje, in de nič ne sto¬ riš iz nagnjenja do koga dru- ziga. 22. Rok na nikogar prenaglo ne pokladaj, 25 ) in se ne delaj deležmga ptujili grehov. 26 ) Sam sebe čistiga ohrani. 27 ) 23. Ne pij dalje (sume) vode, temuč pij malo vina zavoljo svo¬ jiga želodca, in zavoljo svojiga pogostniga bolehanja. 28 ) 24. Nekterih ljudi grehi so znani, preden pred sodbo pri¬ dejo; enih se pa potlej izvedo. 25. Ravno tako so tudi dobre dela znane; in ktere so drugačne, se ne morejo skriti. 29 ) 18. De bi se svojih mladih vdov znebili, so jih morde nekteri pregovorili, de so v cerkveno službo stopile. Iz tega izhajoči hudi nasledki so aposteljna napeljali, de je vernim sploh zapretil, naj tistih vdov, ktere zamorejo sami preskerbeli, srenji na glavo ne dajejo, de se s tem pravim vdovam (v. 3.4.) ne bo kaj odtegnilo. V greškim je: ,,Ako ima kak verni ali kaka ver¬ na “ i. t. d. 10. preživitka, preskerbljenja, posebno v starosti. 20. Glej 5. Mojz. 25, 4: 1. Kor. 9, 9. 21. Glej 5. Mojz. 24, 14. Mat. 10, 9. i. d. 22. ker mašniki so v svoji službi, v kteri morajo z dolžno ojstrostjo ravnati, lahko hudovoljnimu obrekovanju izpostavljeni; prenaglo ravnanje ali sojenje vikših bi zavoljo tega njih časti, njih veljavi in njih prizadevanju v prav ve¬ liko škodo utegnilo biti. 23. vpričo vsih družili mašnikov. 24. dobrimi angelji, ki so Bogu zvesti ostali. 25. Nikomur ne podeluj svetiga posvečenja, dokler se nisi poprej njegove vred¬ nosti prepričaj. Cerkveni tridentinski zbor zatorej z zažuganjem ojstrih cerkvenih kazen zapoveduje, de se morajo vsi, ki hočejo mašnikovo posve¬ čevanje prejeti, zastran njih vednosti in dosedanjiga življenja prav natanko poskušati, če imajo vse duhovnu potrebne lastnosti, de kdo nevreden ne stopi v nar svetejši stan. 26. ki jih dela nevredno posvečeni v duhovski službi. 27. Prizadevaj si za popolnama čisto življenje, de ne boš po svoji lastni mlač¬ nosti , nečistosti, nezderžnosti skušan, napake drugih, kteri se za cerkveno službo glasijo, spregledovati. 28. Vender pa pri svojim čistim, zderžljivim življenji svojiga zdravja ne zane- marjaj; pij torej zavoljo svoje bolehnosti nekoliko vina, in ne same vode, ka¬ kor si doslej v navadi imel. Previdnost in poskušnja pri sprejemanji v cerkveno službo ima dobri nasle¬ dek, de se tisti, kterih pregreški so znani, lahko precej, drugi pa po dogna- 284 I. Ust do Timoteja 6. VI. Poglavje. Hlapci naj tudi svoje ajdovske gospode spoštujejo, in naj svojih kersanskih gospo¬ darjev kot bratov ne zaničujejo. V teh in druzih rečeh nekteri drugači uče, so prepirljivi, in s pobožnostjo svojiga dobička išejo: tega se varuj! Pobožnost je sicer res v dobiček, pa je tudi že s potrebnim zadovoljna. Kteri hočejo oboga¬ teti, se zapletejo v mnoge skušnjave, in lakomnost celo k odpadu od vere za¬ pelje. Zato se tega ogibaj, vojskuj se za vero, in temu svojimu spoznanju in poklicu ostani zvest do prihoda Jezusa Kristusa. Velevaj bogatim v Boga zaupati in dobro delati. Ohrani izročeni nauk, 1. Hlapci, kteri koli so pod jarrnam, r ) naj svoje gospodarje vse časti vredne čislajo, de se ime Gospodovo in nauk ne pre¬ klinjata. * 1 2 ) 2. Kteri imajo pa verne go¬ spodarje, naj jih ne zaničujejo, ker so bratje j 3 ) teinuč naj jim bolj služijo, ker so verni in ljub¬ ljeni, kteri so dobrote deležni. 4 ) To uči in opominjaj. 5 ) 3. Ako kdo drugači uči, in in ne daj se preslepiti krivi modrosti. ne ravna po zdravih besedah Go¬ spoda našiga Jezusa Kristusa, in po tistim uku, ki je po pobožnosti, 4. je napuhnjen in nič ne ve, temuč se upera z vprašanji in besednimi boji, iz kterih pridejo nevošljivosti, kregi, preklinja¬ nja, hude natolcvanja, 5. prepiri na umu spačenih ljudi, kteri so brez resnice in menijo, de se s pobožnostjo do¬ biček dela. 6 ) nim preiskovanji odpravijo; kakor so namreč dobre dela znane, tako tudi hudobne dela ne morejo skrite ostati, ako se modro in previdno preiskuje, in s prenaglostjo ne ravna. — Apostelj s tem noče reči, de bi se po tem takim nikoli noben uevrednik v cerkveno službo ne mogel vriniti, ker se to popol- nama ne da odvemiti: temuč s tem hoče le zapretiti, de je pri sprejemanji v naj svetejši in naj imenitnejši službo naj veči in vse mogoče previdnosti treba, in de tako previdno ravnanje dobre nasledke ima. Cerkev je tudi vseskozi s tako previdnostjo ravnala, in na to se operajo vse njene veleve in postave zastran poskušenj in časov, ki so med deljenjem posameznih svetih redov (žegnov) vpeljani. 1. t. j., kteri ajdovskim gospodarjem služijo. Neverniki so imeli svoje hlap¬ ce le kakor kako drugo svojo reč ali brezpametno stvar, s ktero so svo¬ jevoljno ravnali. Zavoljo tolike zaničljivosti in stiske so bili sužnji kakor pod jarrnam.' 2. kakor bi Gospod in njegov nauk nepokoršino hlapcov podperal. 3. Hlapci, ki imajo keršanske gospodarje, naj ne mislijo, de jim niso zato nič več spoštovanja in pokoršine dolžni, ker so si vsi po Jezusu Kristusu bratje med seboj in ker pred Bogain ni razločka med osebami. Kološ. 3, 11. Gal. 3, 28. 4. temuč naj jim kot sovernikam in deležnikam ravno tiste dobrote (odrešenja, posvečenja, zveličanja) toliko pridniši in voljnejši služijo. Služijo naj jim že zato, ker so njih gospodarji, po tem pa toliko bolj še zato, ker so ka¬ kor keršanski gospodarji zveste postrežbe toliko bolj vredni. 5. To in vse, kar sim ti v tem listu zaterdil. 6. Apostelj ima tukej poprej omenjene krive učenike (pogl. 1, 3. 6.) v mislih, 285 I. List do Timoteja 6. 6. Velik dobiček pa je po¬ božnost 7 ) z zadovoljnostjo. 8 ) 7. Nič namreč nismo pernesli na ta svet; gotovo je, de tudi nič ne moremo odnesti. Job 1, 21. Prid. 5, 14. 8. Ako pa imamo živež in obleko, bodimo s tem zadovoljni. Prip. 27, 26. 9. Zakaj kteri hočejo obo¬ gateti, padejo v skušnjavo, in v zadergo hudičevo, in v ve¬ liko nepridnih 9 ) in škodljivih želj, ktere potope človeka v pogub¬ ljenje in končanje. 10. Korenina vsiga hudiga namreč je lakomnost; nekteri, ki so po nji hrepeneli, so zašli od vere, 10 ) in se zapletli v velike nadloge. 1 ‘3 11. Ti pa, o človek Božji! beži od tega, derži se pa pravice, po¬ božnosti, vere, ljubezni, poter- pežljivosti, krotkosti. 12. Vojskuj dobro vojsko ve¬ re, 12 ) segaj po večnim življe¬ nji, 13 ) k kterimu si poklican in za kteriga si dobro pričal pred veliko pričami. 14 ) 13. Zapovem ti pred Bogam, kteri vse oživlja, in Kristusam .Jezusam, kteri je pričal pod Poncijem Pilatam dobro priče¬ vanje, 15 ) Mat. 27, 11. 14. de ohraniš zapoved l6 ) brez madeža in nesvarljivo do prihoda Gospoda našiga Jezusa Kri¬ stusa, 17 ) 15. kteriga 18 ) bo ob svojim času pokazal blagi in edino mo¬ gočni, Kralj kraljev, in Gospod gospodovavcov, skriv. raz. 17, 14. 16. kteri sam ima neumerlji- vost I9 )in prebiva v nedosegljivi svetlobi, 20 ) kteriga noben člo¬ vek ni vidil, in ga tudi viditi ne more; 21 ) njemu bodi čast in več¬ no gospostvo! Amen. kteri so svoje na videz viši vednosti od nebeških duhov in zveze z njimi drugim za denar pripovedovali. Primeri Dj. ap. 16, 16. V greškim je pri- djano: „Tacih se ogibaj !“ 7. Glej zgor. 4, 8. 8. pa mora z zadovoljnostjo združena biti. 9. V greškim: n neumnih“. 10. kakor Judež iškarjot. 11. V greškim: „so se z veliko bolečinami presunili 11 . 12. Bodi pogumen, serčen keršansk vojšak. Gl. Efez. 6, 13. 13. ki je v stavo dano ali v plačilo obljubljeno ravno po tem vojskovanji. Gl. 1. Kor. 9, 25. 14. za ktero večno življenje, de bi ga dosegel, si vero očitno spoznal pri svojim sv. kerstu in pa pri svojim posvečenji za škofa pred veliko pričujo¬ čimi pričami. 15. de je kralj Judov, obljubljeni Mesija. Gl. Jan. 18, 36. 37: 19 11. 16. vse, kar sim ti zapovedal. 17. do vesoljne ali poslednje sodbe (Gl. 1. Tes. 4, 13. i. d.) ali pa: dosmerti (Rim. 13, 12.). 18. kteri prihod Jezusa Kristusa bo Bog o svojim času napravil. 19. neumerljivost sam iz sebe, iz svojiga bitja ima: angelji in ljudje pa jo le od njega imajo. ^0. kteriga svetost in blagost (ali zveličanje) vse preseže, kar angelji in ljudje zaruorejo zapopasti. »viditi 11 , t. j., razumeti, zapopasti po njegovi neskončni natori. Jan. 1, 18, I. List do Timoteja 6. 286 17. Bogatim tega s\ 7 eta zapo¬ vej , de naj ne bodo visokih mi¬ sel , in de naj ne zaupajo v ne¬ stanovitno bogastvo, ampak v ži- viga Boga ( kteri nam daje vsi- ga obilno za vživanje) ; 22 ) 18. de naj dobro delajo, bo¬ gate v dobrih delih, radi dajo in z drugimi dele, 23 ) 19. de naj si nabirajo zaklad, dobro podslombo za prihodnje, de dosežejo pravo življenje. 24 ) 20. O Timotej! kar tijezro- čeno, 25 ) ohrani, in se ogibaj po¬ svetnih novih besedi, 26 ) in pre¬ pirov napčno tako imenovane učenosti, 21. ktero nekteri obetajo in so od vere odpadli. Gnada bodi s teboj! Amen. 22. Glej Luk. 12, 16 — 21. 23. Glej 2. Kor. 9, 8. 24. Glej Mat. 6, 20. Luk. 12, 21. V greskim: „ večno življenje “. 25. pravi, čisti nauk. 26. novih , nesvetih , praznih naukov. Drugi list nada je v tebi po pokladi mojih rok“. Pri tem opomni sv. Avguštin : Bratje, kdo podeluje škofovsko gnado, Bog ali človek? Nedvomljivo Bog, vender pa Bog po človeku. Poklada rok torej ni samo pomenljivo znamnje, temuč po njej se škofovsko ali mašniško posvečenje podeluje (trident. cerkv. zbor. sej. 7. zakon. 6.). Glej tudi 1. Tim. 4, 14. 12. ker duh, kteriga Bog v svojih gnadah deli, ni duh boječe maloserčnosti, kteri pusti podeljeni dar nepridama ležati (Mat. 25, 25.), ampak duh vesele in sercne pogumnosti, žive ljubezni in trezniga, prav lepiga življenja. Glej Rimlj. 8, 15. 13. pridigovati in pričevati, de vse zveličanje le od Kristusa pride. Krivi uče¬ niki v Efezu in njegovi okolici So pa drugači mislili (Kol. 3, 19.); njim naj bi Timotej serčno nasproti stopil. 14. ne nauka Gospodoviga, ne mene jetnika. 15. V greškim: „te r pi z menoj za evangeli 16. Glej Efež. 1, 4. 5 : 2, 8. 9. 17. ktera gnada poklica je zdaj jela delati in svojo moč skazovati. 18. Glej 1. Kor. 15, 53. 54. 19. Glej 1. Tim. 2, 7. 20. Akoravno v svoji službi veliko terpim, vender ne omahujem, temuč v Go¬ spoda zaupam. 21. moje apostoljske dela kot zastavo ohraniti do sodnjiga dneva, de jih bo takrat po zasluženji zamogel poplačati (Teofil., Anzelm). Naše dobre dela so pri Bogu zastavljen zaklad, kteri bo sodnji dan svoje obilne obresti donesel. Glej Mat. 19, 21. Spod. 4, 8. VI. 19 290 II. List do Timoteja I. 2. 13. Derži se podobe zdraviga nauka, ki si ga od mene slišal v veri, in v ljubezni v Kristusu Jezusu. 22 ) 14. Dobro zročilo ohrani po svetim Duhu, kteri v nas pre¬ biva. 23 ) 15. To veš, de so se ober- nili od mene vsi, kteri so v Azii, med kterimi sta Figel in Her- mogen. 24 ) 16. Gospod daj usmiljenje One- ziforjevi 25 ) hiši, kteri me je ve- likrat poživil, in se mojiga že- lezja ni sramoval; Spod. 4, 19. 17. temuč me je, ko je v Rim prišel, skerbno iskal in našel. 18. Gospod mu daj najti u- smiljenjeper Gospodu tisti dan. 26 ) In koliko je meni 27 ) v Efezu stregel, ti nar bolje veš. II. Poglavje. Bodi serčan; po mojim uku zuri druge za učenike ; junaško ostani Jezusu zvest, le tvoja služba ti bodi v mislih, de za vojskovanje venec, za delo sad dosežeš. To si prav k sercu vzemi. Pomisli, de je Jezus po svojim terpljenji častitljivo vstal, kakor sv. evangeli uči, za kteriga enak hudodelniku terpim, de ne le sebi, ampak tudi drugim zveličanje pridobim, ki ga dosežejo vsi, kteri v terpljenji Kristusa nasledujejo ; kdor namreč z njim terpt, bo tudi z njim poveličan. To prevdari in uči, prazniga besedovanja in prepiranja pa se varuj. Bodi oznano- vavec čistiga nauka, in ogibaj se nepotrebniga čenčanja krivih učenikov. Nekteri taje vstajenje mesa , in veliko spride in škode napravijo, izvoljeni pa vender stanovitni ostanejo. Ravno v cerkvi so častne in sramotne posode. Mladostnih sladnost in prepirov se ogibaj. Bodi krotak, poterpežljiv učenik, de odpadle spet iz zaderg satanovih rešiš. I. Ti tedej, moj sin! 1 ) bodi močan po gnadi, ktera je v Kri¬ stusu Jezusu; 2 ) 22. Zvesto ohrani zapopadek čistiga nauka, kteriga si po ustnim podučenji sprejel, s stanovitno vero in sveto ljubeznijo, de zedinjen ostaneš z Jezusam Kristusam. BI. 1. Tim. 1, 5. 23. Serčno ohrani čisti nauk zoper zapeljive zvijače krive učenosti, poterjen po moči svetiga Duha, kteri v nas dela. — Dobro zročilo je Kristusov nauk, ki mu ga je bil apostelj zročil. Gl. 1. Tim. 6, 20. 24. Saj veš, de so vsi moji mlačni nasledovavci v azijaški okrajini (1. Kor. 16, 19.) od mene, od praviga nauka popolnama odpadli. — Veliko k krivi veri nagnjenih kristjanov v Efezu, Kološah, Laodiceji (glej VV0(1 v lista do Efež. iu Kološ.), kakor se vidi, je priložnost druziga jetništva aposteljnoviga v to obernilo, de so se mu popolnama odpovedali. 25. Onezifor je bil kristjan verjetno v Efezu (v. 18.). 26. Ker sv. apostelj od Oneziforjeve hiše piše, in od njegove postrežbe v pre¬ teklim času govori, pa njega samiga ne pozdravi, ampak le njegovo dru¬ žino (spod. 4, 19.), in od njega pravi: Gospod mu daj milost najti sodnji dan: je skorej prav gotovo, de je bil ta pobožni mož tačas že umeri, in de nas torej apostelj s svojim zglodam uči, vošila in molitve za duše ranjkih Go¬ spodu darovati. 27. Besedice „meni a ni v greškim. Onezifor je mende vsi občini s svojim pre¬ moženjem pomoč skazoval. 1. Glej zgor. 1, C. razlago 11. 2. s pomočjo gnade Božje, ki jo s Kristusam zedinjeni prejmemo. II. List do 2. in kar si slišal od mene po veliko pričah, 3 ) to zroči zve¬ stim ljudem, kteri bodo perpravni | tudi druge učiti. 4 ) 3. Delaj 5 ) kakor dober voj¬ šak Kristusa Jezusa. 6 ) 4. Nihče, kteri se za Boga vojskuje, 7 ) se ne zapleta v časne opraviia, de dopade njemu, od kteriga se je dal najeti. 8 ) 5. Zakaj tudi kteri se bojuje na premaganje, ni kronan, ako se ni po postavi vojskoval. 9 ) 6. Kmet, ki dela, mora nar pred sad vživati. 10 ) Timoteja 2 . 291 7. Razumej, kar ti rečem; dal ti bo namreč Gospod v vsim raz¬ umnost. 1 ') 8. Pomni, de je Gospod Jezus Kristus iz zaroda Davi- doviga vstal od mertvih 12 ) po mojim evangelii, l3 ) 9. zavoljo kteriga terpim do železja, kakor hudodelnik; tode Božja beseda ni uklenjena. 10. Zato vse preterpim za¬ voljo izvoljenih, de tudi oni zve¬ ličanje dosežejo, ktero je v Kri¬ stusu Jezusu z nebeško 14 ) čast¬ jo. 15 ) 3. poterjeno s spričbami iz svetiga pisma, s spričevanjem mojiga življenja in mojih čudežev (Ekumeni, Salmeron'). Drugi pravijo : v pred veliko pričami “, t. j., očitno (Kriz.). 4. Tedej' kar je slišal, je imel Timotej spet druge ustno učiti. Ustno učenje je bilo redovna, navadna pot sporočevanja in razširjevanja besede Božje. Gl. Mat. 28. razi. 22. 5. V greškim: n terpi“. 6. Glej Efez. G, 12. i. d. 7. „za Boga 11 ni v greškim. 8. Noben vojšak se ne meša v opravila mestnjanskiga ali domačiga življenja, temuč ostane edino pri svojim poklicu: tako naj tudi vsak apostoljsk delavec le Gospodu živi in služi. — Nekdaj je bilo vojakam ojstro prepovedano, z dru¬ gimi opravili se pečati. V greškim: „de vojskovodju dopade“. 9. Kdor se za stavo bojuje (gl. 1. Kor. 9, 24— 27.), le tedaj venec, name¬ njeno stavo dobi, ako se je po vojnih vredbah ali ravnilih boril, ako je boj po storjenih postavah začel, nadaljeval in dokončal. Tako bo tudi le tisti apo- stoljski delavec plačilo prejel, kteri se praviga reda, dane zapovedi deržl, le svojo službo^ v mislih ima, in ne le serčno in goreče začne, ampak tudi nadaljuje in dožene. Začenja jih veliko, pravi sv. Hieronim, dokonča pa malo. Dri kristjanih se ne praša po začetku , ampak po koncu. Sv. Davel je bil slabo začel, pa je dobro dokončal. Dri Judežu Iškarjotu je bil začetek lep in slaven, konec pa nesreča in pogubljenje. 10. Kakor le tisti vojšak venec prejme, kteri se prav in po velevali vojskuje, tako naj tudi le tisti kmetpvavec nar pervo sad vživa, kteri je delal. Zatorej delaj, Timotej, terpi, prenašaj! (Komeli a Lap.). 11. Iši pomen teh prilik spregledati, in Bog bo tvoj um razsvetlil, de jih boš vodil na vse razmere ali okolišine v svoji pastirski službi obračati. 12. pa le po življenji truda in terpljenja polnim (Teodor., Kriz.). 13. kteri je bil, kakor povsod učim, pravi človek, rojen iz Davidove rodovine, vsim ljudem v zgled in v nauk, de le za trudam in terpljenjem čpstidjivo vstajenje pride. Svoj nauk sveti Davel imenuje svoj evangeli, kakor l.Kor. 15, 1. 14. V greškim: „večno“. lo. Spomni se tudi mojiga terpljenja, kako sim v oznanovanji sv. evangelija in zavoljo njega kot hudodelnik zvezan v ječo djan (desiravno se beseda Božja ne more zvezati, temuč se dobro razširja), s kolikim zatajevanjem samiga 19* 292 II. List do 11. Resničen je nauk: l6 ) Ako namreč z njim umerjemo, bomo tudi z njim živeli; 17 ) 12. ako z njim terpimo, bomo tudi z njim kraljevali; ako ga pa zatajimo, bo tudi on nas zata¬ jil- 18 ) Mat. 10, 33. Mark. 8, 18. 13. Ako smo nezvesti, on zvest ostane; samiga sebe ne more zatajiti. 19 ) Rim. 3, 3. 14. To 20 ) opominjaj in pričaj pred Gospodam. 21 ) Nikar se ne prepiraj z besedami; to ni niče¬ mur k pridu, ampak jele v zmoto poslušavcam. 22 ) 15. Skerbno si perzadevaj, se skazati Bogu doskušeniga 23 ) de¬ lavca, kterimu se ni treba sra- Timoteja 55. mo vati, 24 ) kteri prav oznanuje 25 ) besedo resnice. 16. Nesvetiga in prazniga go¬ vorjenja se pa ogibaj; 26 ) veliko namreč perpomore k hudobii; 27 ) 17. in njih govorjenje razjeda okoli sebe kakor rak; 28 ) zmed kterih sta Himenej in Filet, 18. ktera sta od resnice od¬ padla, ko pravita, de je vstajenje že bilo, 29 ) in sta nekterih vero poderla. Gl. l. Tim. 1 , 20. 19. Tode stalo Božje terdno stoji, in ima to znamnje: Go¬ spod jih pozna, kteri so njegovi, in: Odstopi naj od krivice vsak, kteri kliče v ime Gospodovo. 30 ) 20. V veliki hiši pa niso sa- sebe vse prenašam, de tudi še drugi, ktere si je Bog izvolil, tukej odre¬ šenje in tam večno zveličanje dosežejo. 16. Apostelj še dalje izpeljuje svoje besede, de le terpljenje v veličastvo pelje. Še zapričam, in zaterdim, kar sim rekel, de mora trud in terpljenje pred- hajati: „Ako namreč z njim“ i. t. d. 17. Glej Rimlj. 7, 4. 18. Glej Rimlj. 8, 17. Mat. 10, 32. i. d. 19. Ako njegovimu žuganju ne verjamemo, njegova beseda vender gotova in zanesljiva ostane in se bo spolnila; ker se svojimu bistvu, ktero je svetost in pravica, ne more odpovedati. 20. v verstah 11 — 13. povedane resnice. 21. Prosi in zarotuj pri Gospodu svoje verne, pri Gospodu, njih prihodnjim Sodniku, de naj si te resnice prav v serce vtisnejo. 22. S praznimi besedami se prepirajo tisti, pravi sv. Avguštin, kteri ne mi¬ slijo v to, de bi zmoto z resnico ustavljali;, temuč le, de bi nasprotnika z mogočnimi besedami, z lepim, zvitim govorjenjem užugali in premagali. Tako besedovanje in prepiranje poslušavce v pogubljenje spravlja: ako namreč sli¬ šijo, de ne zmaguje resnica, ampak beseda, in se celo za zmoto poganja, morajo v svojim prepričanji omahovati in vero zgubiti. V greškim: ,,pričaj pred Go¬ spodam, se ne prepirati z besedami, to ni 11 i. t. d. Gl.-l. Tim. 6, 4. 5. 23. ki ga Bog za pridniga, pripravniga delavca spozna. 24. čisti, zdravi nauk oznanovati, ko bi mu tudi nečast pred ljudmi prinesel. 25. kteri tako uči, kakor je času, okolišinain in razumu poslušavcov primerjeno. 26. Tako se vse imenuje, kar je čistimu, pravimu nauku nasprotno. Gl. 1. Tim. 6, 4. 5. 27. Tz napčniga govorjenja (krivih naukov) izhaja hudobno djanje. V greškim je: „se ogibaj; ker oni “ (kteri tako govorjenje imajo, prazne, krive nauke oznauujejo) „v veči hudobijo za.bredujejo u . 28. de bodo sčasama tudi boljši udje verne občine pohujšanj in zapeljani. 29. pri sv. kerstu po duhovno (Rimlj. 6, 4.), vstajenja teles pa de ni. 30. Pa akoravno nckteri svojo vero zgube, vender izvoljeni, pravi verniki ko II. List d« Timoteja S. -293 mo zlate in sreberne posode, am¬ pak tudi lesene in perstene$ iu nektere so sicer častitljive, ne- ktere pa nečastitljive. 3 ') 21. Ako se tedej kdo očisti od takih, 32 ) bo častitljiva, posvečena posoda, 33 ) in koristna Gospodu, za vsako dobro delo perpravna. terdno stalo (dno) Božje stanovitni ostanejo. Oni nosijo kot pečat vtis¬ njeno znamnje na sebi, de so Gospodovi, od njega spoznani, odbrani in ljubljeni; oni ga ne spoznajo samo z besedami, ampak se tudi liudiga varu¬ jejo in dobro delajo, pravični so (Mat. 7, 21. i. d.). — Terdno stalo (dno) pomeni tukej stanovitne vernike, izvoljene; ker v poprešnji versti se krivo- verniki — razdjani imenujejo. Le stanovitni verniki nosijo znamnje otrok Božjih, kteri so pravični, in njim zlasti je ime n sta/o" prav pristojno, ker oni so notranje stalo hiše Božje (v. 20.) t. j. cerkve; ker cerkev ima sicer še vnanjo podporo v svojim naj vikšim pastirji ali poglavarji (Mat. 16, 18.), pa njeno pravo, notranje bistvo, brez kteriga bi kratko in tnalo ne mogla obstati, je svetost njenih od Boga izvoljenih udov. Napis je dvojin: spozna¬ nje in pravičnost, ker Bog le tiste spozna (za svoje otroke), od vekomaj za svoje odloči in odbere, kteri se hudiga varujejo in dobro delajo, kteri so pravični (Avguštin). Nekteri (Kriz., Tom., Komeli) pa v besedi „terdno stalo u ne umejo izvoljenih, ampak izvolitev, preodločbo Božjo, v tem po¬ menu: Pa če tudi nekteri svojo vero zgubijo, vender izvolitev Božja terdno stoji, ktere skrivnost je v tem, de Bog tiste, kteri so pravični, za svoje previdi, in pred odloči. Ta razlaga se ravno na to izide, kot una ; zvezi govorjenja pa je bolj primerjano, de se v besedi „stalo“ ne umeva izvolitev, ampak izvoljeni, ker se ravno poprej tudi ne govori od nevere in pogube, ampak od krivovernih, pogubljivih oseb. Drugi pa umevajo v besedi „stalo“ cerkev; tode cerkev ima po navadi ime vsiga poslopja (Efež. 2 , 21: l.Kor. 3 j 9-), in precej v 20. versti jo sv. Pavel „hišo“ imenuje. Misliti pa, de se cerkev v 19. versti „stalo“, v 20. pa „hiša il imenuje, bi bilo prav ne¬ verjetno. 31. Iz 19. verste izhaja misel: Torej se najdejo v cerkvi tudi taki, kteri niso pravični. Kako se more to misliti v napravi, ktera je od Boga tako svet namen in tako močne pomočke prejela? Sv. Pavel na to s priliko odgovori: Kakor je v veliki hiši mnogotero posod, nektere v blagejši, druge v nebla- gejši namen: tako je tudi cerkev velika hiša, kjer nekteri verniki v čast, drugi pa v nečast delajo. Velika hiša je cerkev (1. Tim. 3,- 15.), v nji so dobri in hudobni namešani (Mat. 13 , 24 — 30: 13, 47. i. d.). Avguštin. Zlate in sreberne posode so stanovitni verniki, izvoljeni, ker oni kot zlato in srebro v vsih poskušnjah dobri obstanejo. Lesene in perstene posode pa so omahljivi, slabi verniki, tukej zlasti od krivih učenikov zapeljani (v. 18.). Te cerkev še za svoje spozna, dokler je še upanje, de se bodo svoje ne¬ snage očistili (v. 21.); in še le potem nehajo, udje cerkve biti, ako v svoji nesnagi (neveri, pohujšljivim življenji) terdovratni ostanejo, in se zatorej od cerkvenih prednikov zmed verne družbe veržejo, kakor se je zapeljivcu Hi- meneju zgodilo (1. Tim. 1, 20.). Kot slabe, kerhljive posode imajo še ne¬ koliko prida v cerkvi, pa ne pošteniga ali častniga, kot pravi, stanovitni verniki, kteri so s svojimi čednostmi lepota in slava cerkve; nezvesti, nesta¬ novitni kristjani imajo namreč v cerkvi le ta, za nje sramotni prid, de s svojim pohujševanjem dobrim v poskušnjo in očiševanje, ter v svarljiv zgled služijo. 32. posod, ki so v sramoto , in od vsiga, kar te posode nečedne, nečastne dela. 33. posvečen, odločen v to, kar mu čast dela. 234 - II. List do Timoteja 2 . 3. 22. Mladostniga poželenja, se pa varvaj; 34 ) derži se pa pra¬ vičnosti, vere, upanja, ljubezni in miru z njimi, kteri kličejo v Gospoda iz čisliga serca. 23. Nespametnih in neumnih vprašanj se pa ogibaj, 35 ) ker veš, de rode prepire. 24. Služabnik Gospodov pa se ne sme prepirati, ampak mora do vsili krotak biti, podučljiv, poterpežljiv, 25. s krotkostjo posvariti ti¬ ste, ki se resnici ustavljajo; 36 ) de bi jim kje Bog dal pokoro k spoznanju resnice, 26. in de bi se iztergali iz zaderg hudiča, od kteriga so vjeti deržani po njegovi volji. 37 ) III. Poglavje. Vedi, de bodo nevarni časi prišli: krivi učeniki bodo vstajali, spačeni, hudobni, terdovratni ljudje, ki bodo pa poslednjič ustavljeni in pokončani. Ti si me doslej v mojim življenji, trudu in terpljenji posnemal; ostani /.vest nauku od mene sprejetimu in svetim pismam, ktere so ti od raladiga znane: ker vsaka sveta, od Boga vdihnjena pisava — tudi stariga zakona—je dobra in perpravna v podučevanje, poboljšanje, posvečevanje, in v zadobljenje popolnamasti. 1. To pa vedi, de bodo po¬ slednje dni ‘) prišli nevarni časi. 2. Petr. 3, 3. . 2. Bodo ljudje * 1 2 ) sebe ljubi— joči, lakomni, napuhnjeni, pre¬ vzetni, preklinjavci, staršem ne¬ pokorni, nehvaležni, hudobni, 3. brez ljubezni, nepokojni, obrekovavci, nečisti, neusmiljeni, brez dobrotljivosti, 4. izdajavci, prederzni, na¬ pihnjeni, kteri bodo sladnost bolj ljubili, kot Boga, 5. kteri imajo sicer podobo pobožnosti, njeno moč pa taje. 3 ) In takih se ogibaj. 6. Zmed teh so namreč, kteri se vrinejo v hiše, in vjamejo ženice obložene z grehi, ktere so gnane od mnoziga poželenja, 4 ) 34. Varuj se vsih strast, kterlh so mladi ljudje navajeni, posvetne ljubezni, ne¬ premišljenosti, naglosti, nečimernosti i. t. d. 35. Glej 1. Tim. 1 , 4. 36. de iz sramotnih posod častne posode postanejo. Zgor. v. 20. 21. 37. t. j., kteri jih vjete, uklenjene derži, ali v svoji oblasti ima, po svoji (sa¬ tanovi) volji; ali pa: dokler Bog (v. 25.1 dopuša. Gl. Prip. .5. razi. 23. 1. To je sploh čas keršanske cerkve (1. Tim. 4, 1.) , desiravno apostelj tu- kej zlasti poslednje čase cerkve v mislih ima (2. Tes. 2, 3. i. d.). 2. n ljud}e“ t. j., ti ljudje, od kterih je bilo ravno pred govorjenje , nasprot¬ niki resnice, krivi učeniki (Zgor. 2, 25. 26.). Apostelj tudi tukej spet zla¬ sti na tiste poslednjiga časa misli, ki bodo v duhu antikristovim vstajali (2. Tes. 2, 4.). 3. kteri se po vnanjim sicer pobožne kažejo, v resnici pa niso pobožni, ampak hinavci (Mat. 6, 2.). 4. Teh se ogibaj; ker med te gredo tudi tisti zapeljivci sedanjiga časa, kteri i. t. d. Apostelj rabi besedo v ienice u , de zaničljivost takih žensk naznani. Iz zgodovine keršanskih ločin se ve, de so krivi učeniki zlasti ženske na svojo stran iskali pridobiti. Te namreč kot slabotneji spol so se lože dale 395 H. List ® v List do Hebrejcov. Hebrejci, do kterih je ta list pisan, niso Judje, tudi ne krist¬ jani sploh iz judovstva spreobernjeni, ampak le tisti judovski spreobernjenci, kteri so v Palestini prebivali, in hebrejsko ko materen jezik govorili, desiravno so tudi greško razumeli. Kakor so kristjani iz judovstva spreobernjeni sploh za Mojzesovo postavo, za njene šege in navade posebno goreli, in si nekteri celo upali terditi, de bi kristjan še ne mogel zveličan biti, ako judovskih šeg s keršanstvam ne združuje: tako to še zlasti od judovskih spreo- bernjencov v Palestini ali obljubljeni deželi velja. Vidili so ju¬ dovsko deržavo in bogoslužno napravo še obstati, imeli so vnanjo lepoto in blišavo judovske Božje službe vedno pred očmi, in za¬ torej so bili toliko bolj v tej misii poterjevani, de se judovstvo ne sme opustiti, temuč de se mora s keršanstvam združiti. Ti ju¬ dovski spreobernjenci se niso le znajdli v skušnjavi, postavo svo¬ jih očetov preceniti, temuč so bili še celo v nevarnosti, v judov¬ stvo se poverniti, ter keršanstvo zatajiti in zapustiti. K temu bi bili pa toliko lože zapeljani po preganjanji in stiskah, ki so jih imeli med Judi terpeti. S perviga so Judje, kakor se bere v Djanji aposteljnov, v zatero njim zoperniga keršanstva vse posku¬ šali, in kristjanam zmirej veči stiske napravljali. Kakor iz tega lista posnamemo, je bilo veliko kristjanov — množici v očiten raz¬ gled— hudo terpinčenih in zasramovanih, veliko jih je pa zavoljo vere ob svoje premoženje, ob vse svoje blago in posestvo prišlo (pogl. 10, 32 — 34.), in le makabejskih časov je še manjkalo (pogl. 11, 34 — 39.), de bi bila stiska in nadloga kristjanov naj vikši stopnjo dosegla. Te velike nevarnosti k odpadu od keršan¬ stva, nekaj zavoljo silnih omenjenih stisk judovskih špreobernjencov, nekaj pa zavoljo njih velikiga nagnjenja do vnanje judovske službe Božje, so svetiga Pavla k pisanju tega lista naklonile, iz kteriga se sprevidi ta njegov namen: de bi primero judovstva do keršan¬ stva natanko in razločno razkazal, in s tem bravce in poslušavce pred odpadam k judovstvu svaril in obvaroval. De bi ta svoj na¬ men dosegel, primerja judovsko Božjo službo s keršanstvam; skazuje, koliko de je keršanstvo zavoljo svojiga začetnika, Sinu Božjiga, in od njega postavljenih svetih skrivnost visokejši in čtt- 311 Vvod v list do Hebrejcov. stitljivši memo judovstva, kako svete pisma stare zaveze same vse na to merijo, de je vse judovstvo s svojimi šegami, navadami in napravami le podoba kaj vikšiga; potem pa, ko je to vikši v Kri¬ stusu in njegovi sveti veri na svet prišlo, zgubi to, kar je k temu le pripravljalo in namerjalo, svojo moč in pomembo; daritve, spravni dnevi, altarji za klavšino, veliki duhovni stare zaveze so zdaj je- njali, ker se je vse to v višini redu, ne več le vnanje in minljivo, ampak duhovno in večno v keršanstvu na novo začelo. To resnico sveti pisavec tako razsnuje: „Kolikor viši je Kristus memo angeljev, toliko boljši je sveti evangeli memo stare postave; in če je bil od¬ pad od Božje postave, ki je bila po angeljih dana, tolik greh, ko- likošen greh mora biti potem odpad od svetiga evangelija, ki ga je po Sinu Božjim dal (Pogl. 1. 2.). Kolikor viši je Kristus, Sin Božji, nad Mojzesam, hlapcam, toliko viši je sveti evangeli nad postavo; kolik greh je torej od njega odpasti (Pogl. 3 — 4, 13.). Ko¬ likor viši je Kristus, veliki duhoven, nad Aronarn, velikim duhov- nam, toliko viši je spet sveti evangeli nad postavo, in strašno je od njega odpasti u (Pogl. 4, 14. do 10, 31.). Po tem nasledva opominjevanje k stanovitnosti v veri in v upanji (pogl. 10, 32. do 12, 12.), svarjenje pred slabo umišljavo in zlasti pred nagnjenjem k odpadu (Pogl. 12, 13. do konca). De je ta list sv. Pavel apostelj pisal, je že v četertim in petim stoletji od cerkvenih zbo¬ rov v Hipi, Kartagi in Rimu očitno spoznano in določeno bilo. De je sv. apostelj ta list izvirno še v greškim jeziku pisal, se čisto razvidi iz njegove notranje obravnave, iz gladke pisave, zlasti pa iz več verst sv. pisma stare zaveze, ktere niso v tem listu iz he¬ brejskega, ampak iz greške prestave vzete. Gotovo je sv. Pavel ta svoj list pisal še pred razdjanjem jeruzalemskiga mesta, ker se iz vsiga tega lista očitno kaže, de je bila ta čas še vsa judovska služba Božja v navadi (pogl. 8, 4. i. d. 9, 6. i. d. 13, 10. i. d.); verjetno pa je, de ga je proti koncu svojiga perviga vjetništva pisal (pogl. 13, 23.) in sicer ali v Rimu ali pa v kterim drugim mestu na Laškim (pogl. 13, 24.), kjer se je po svojim sprostenji mudil. tlo Hebrejcov. I. Poglavje. Keršanstvo je poslednje razodetij e Božje po včloveččnim Sinu Božjim. Ta je ko Bog- enaka podoba Očetova, stvarnik in ohranovavec sveta, ko Bog in člo¬ vek pa naš odrešenik in gospod. Njegova prednost pred angelji je že v stari zavezi izrečena, in se razvidi iz njegoviga imena, iz zapovedi augeljem dane, de naj ga molijo in mu služijo, iz kraljestva pravice mu izročeniga, iz njegove vsemogočnosti in nespremenljivosti, in iz njegoviga kraljevanja nad svelam, temu nasproti pa so angelji le služabni duhovi. W 1. Velikokrat in po mno- 2. tiste dni 1 2 3 ) nam je govoril gih potih‘) je nekdaj Bog govoril po Simi, 4 * * * * * * ) kteriga je postavil očakam po prerokih, 2 ) poslednjič 1. t. j., v množili časih, in sicer drugači v začetku, drugači v času očakov, drugači v času postave, drugači v času prerokov. Vselej je bila ena in ravno tista sveta vera, ktero je Bog ljudem razodeval, le ravnava je bila različna, in se je obračala po času in potrebah človeštva , je stopala od manj popol- niga do popolniga, ter nauke Božjiga razodenja čedalje bolj razvijala (Glej vvod v evangelije). Nekteri razlagavci mislijo, de besede: „po mnogih potih 11 pomenijo, kako de je Bog svoje resnice ljudem razodeval; razodeval jih je po mnogotero: zdaj po sanjah, zdaj po perkaznih, zdaj naravnost po vdajanji (4. Mojz. 12, 6 — 8.), zdaj z žuganjem. zdaj s kaznovanjem, zdaj z ljubez- njivim obetanjem. 2. „po prerokih", L j., po možeh s preroškim duham obdarovanih (Luk. 1, 70.), po Adamu, Noetu, Abrahamu, Mojzesu, Davidu, Izaii in družili svetih pre¬ rokih. 3. poslednje razodenje nam je v teh (Mesijevih) dneh dal. Zato se Mesijev eas^ tudi poslednji čas imenuje (Iz. 2, 2. Djan. apost. 2, 17.). Ta čas se je Božje razodenje popolnama in do konca razvilo na zemlji. 4. „po Sinu" ni umeti večna Beseda pred včlovečenjem, ampak po včlove- eenji, včlovečeria Beseda, včlovečeni Sin Božji; ker le ta je poslednji čas ljudem govoril. Sveti pisavec v naslednjim dalje razlaga visoko vrednost tega Sina, de bi s tem pokazal, koliko njegovo razodenje, sv. evangeli, vseprešnje razodenja v častitljivosti preseže. Razkazuje, kako je ta Sin zlasti nad vse angelje povzdignjen, de bi s tem pokazal, de je ravno zato njegovo razodenje visoko nad Mojzesovo postavo, ker je ta le po angeljili dana bila (Gl. spod. 2, 2. Djan. apost. 7, 53. Gal. 3, 19.), List do Hebrojcov I. BI 3 deležnika vsili reci, 5 ) po klerini je vstvaril tudi svet; 6 ) 3. kteri, ko je svetloba časti, 7 ) in podoba bitja njegoviga, 8 ) in vse z besedo svoje moči nosi, je očišenje od grehov 9 ) opravil, in sedi na desnici veličastva v visokosti, 10 ) 4. in je toliko boljši od an- geljev, 1 ‘) kolikor viši imejememo njih dobil. 5. Zakaj kterimu angeljev je kdaj rekel: Ti si moj Šin, dans sim te rodil? 12 ) In zopet: Jest bom njemu Oče, in on bo meni Sin? 1 ' 1 ) 6. In kadar vpelje Pervoro- jeniga 11 ) zopet 15 ) na svet, reče: In vsi angel ji Božji naj ga mo- lijo. 16 ) 7. In od angeljev sicer reče: Duhove stori svoje angelje, in platnen ognja svoje služabnike. 17 ) 8. Sinu pa (reče) : Tvoj se¬ dež , Bog, je od vekomaj do ve¬ komaj; palica pravice je palica tvojiga kraljestva; 9. pravico ljubiš, in krivico sovražiš; za tega voljo je Bog, tvoj Bog, tebe z oljem vese¬ lja bolj pomazilil, ko tvoje to- varše. 18 ) 5. „kteriga. je postavil deležnika vsili redi, 11 torej tudi gospoda vsili ljudi 0*s. 2, 8.) in angeljev (Efez. 1, 21. Mat. 28, 18. Jan. 13, 3.): kteri ima vse duhovne darove Očetove, in nam zatorej tudi vse zamore podeliti, česar \ svoje zveličanje potrebujemo. ,, Deležnik “ (dednik, erb) je po besedi sve- tiga pisma toliko kolikor gospod; ker deležnik stopi v vse pravice gospodarstva in posestva tega, kteri mu jili zročf. h. „wet u . Gl. Jan. 1, 2. i. d. Bistroumno se v sv. pismu beseda „svel“ S tako besedo zaznamuj a, ki tudi čas in večnost pomeni, ker se svet brez časa še ne more misliti. 7 ; »svetloba, njegove časti “ ali luč od luči (Modr. 7, 25. 26. 29: 1. Jan. 1,5. m 8, 12.). Bog Oče je izvirna luč, iz ktere se Sin tako rekoč žari ali ko zar izhaja. >> podoba bitja njegoviga t. j., enaka Očetova podoba, ki se je na svet piikazala, popolnama enaki obraz Božjiga bitja Očetoviga, ki se ni na svet prikazalo (Fil. 2, 6.). J v greškim je pridjano: „sam po sebi u , t. j., s svojo smertjo na križu, ktera je ze sama po sebi naj popolniši moč imela. • ten se tudi ko človek Božjiga veličastva in vladanja vdeležuje (Mat. 20, 21. Mark. 16, 19.). ' J II- kteri je sede na desnici Božji toliko častitljivši in mogočniši racmo angeljev, kolikor bolj ga že njegovo ime nad nje povzdiguje. 12. t. j., kteriga angelja je Bog svojiga od vekomej rojeniga Sina imenoval? C^vg. > Kriz., Teolil., Anzelm, Tom.). Glej razlago te verste v Ps. 2, 7. 13. Te besede merijo naj pervo na Salomona, v višini pomenu pa na Kristusa ko Sina Božjiga. Glej razlago v 2. Kralj. 7, 14. 14. Glej Kol. 1, 15. 18. 15. „%opet u ob svojim prihodu k sodbi. 16; J-.S7 angelji Kožji“, ki se bodo takrat z njim prikazali (2. Tes. 1, 7.). e esede so iz psalma 96, 7., kjer se od kraljestva Božjiga in Mesijeviga govori. Glej obširniši razlago tega psalma. <• Od angeljev pravi Bog v tej vcrsti (gl. Ps. 103, 4.), de se jih ko svojiga ” . j a poslužuje, in jim k spolnovanju svojih povelj hitrost vetrov in moč 1 Podeluje; vse drugači in veliko vikši pa govori od Sina. Glej naslednje. • »mu pa pravi: O Bog, tvoje kraljestvo, ki si ga ko Mesija uterduješ, je 314 List do Hebrejcov 1. 2. 10. In: 19 ) Ti, Gospod, si v začetku zemljo uterdil, in nebo je delo tvojih rok. 11. Ona bola prešla, ti pa ostaneš, in vsa se bota kakor oblačilo postarala, 12. in kakor ogrinjalo jih boš premeni!, 2 ®) in bota premenje- na; 21 ) ti pa si zmirej ravno tisti, in tvoje leta ne bodo minule. 22 ) 13. Kterimu angeljev pa je kdaj rekel: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovraž¬ nikov v podnožje tvojih nog? 23 ) 14. Ali niso vsi služabni du¬ hovi, v strežbo poslani zavoljo tistih, kteri bodo delež zveliča¬ nja prejeli? 24 ) II. Poglavje. Ker je začetek naše sv. vere tako visoko nad angelje povzdignjen , po kterih je bila Mojzesova postava dana, se moramo toliko terdnejši deržati našiga nauka, de ga ne bomo zgubili. Zakaj če se že po angeljih oznanovani nauk ni smel prelomiti brez kazni, koliko manj ta nauk, kteriga je Gospod sam oznanoval in sv. Duh poterdil? zakaj ne angelji, ampak Gospod sam gospoduje v kraljestvu Božjim tu in tam, in njemu je vse podverženo, kakor uči sv. pismo. Zdaj sicer še ne vidimo vsiga mu podverženiga, vender pa ga vidimo že poveličaniga in gospodujočiga. De je bil nekaj časa v poniževanji, se je zato godilo, de je zamogel delo odrešenja dopolniti; ker po Očetovi volji je imelo veliko otrok zveličanje doseči, in ravno zato je mogel terpeti brat za brate, kakor jih je sam imenoval. In ker so bili ti otroci ljudje , je mogel v človeški natori terpeti, de jih je zamogel s svojo smertjo od sužnosli greha, smerti in hu¬ diča odrešiti. Ravno zato, ker ni angeljem, ampak ljudem v pomoč prišel, je mogel ljudem v vsim enak biti, de je bil usmiljen, vnet, ljudomil veliki duhoven, od kteriga se lahko usmiljenje zaupljivo perčakuje. 1. Zavoljo tega 1 ) se mora- | mo toliko bolj deržati tega, 2 ) večno kraljestvo, kraljestvo pravice; ti si naj popolniši pravični: zato boš tudi bolj kakor vsi tvoji tovarši srečen in poveličan. Ti tovarši ali sodelež- niki so naj pervo ljudje (Rim. 8, 29.), pa tudi angelji, ki so tudi v njegovim kraljestvu (v. 14: 2. Tes. 1, 7.). Glej obširniši razlago te verste v Ps. 44, 7. i. d. 19. t. j., nadalje pravi sv. pismo od njega. 20. V greškim: „zavil u . 21. Nebo in zemlja ne bota vničena ali pokončana, ampak le spremenjena, obnov¬ ljena. Gl. 2. Petr. 3, 10 — 13. Rimlj. 20, 21. 22. Te besede od 10 — 12. verste so iz Ps. 101 r 26— 28. Ondi so obernjene k Jehovu, k Bogu, ki se je Izraelu razodeval. Ta pa ni nihče drug, kakor ravno Sin Božji, ki se v novi zavezi Gospod imenuje. Glej Eceh. 1, 4. in razi. 23. dokler tvojih sovražnikov tvojim nogam, t. j., tebi ne podveržem. Kterimu angelju je Bog kdaj dovolil, de se je vdeležval njegoviga kraljevanja? Tukej omenjene besede govori Bog Mesiju v Ps. 109, 1. Glej tudi Mat. 22, 44. 24. Angelji ne kraljujejo, ne gospodujejo Sinu enako ; oni so le služili duhovi, ktere Bog ko svoje služabnike razpošilja, de ljudem v zveličanje pomagajo. Gl. Tob. 5. razi. 3. 1. Zavoljo visoke časti začetnika naše sv. vere (zgor. 1, 2—14.) se moramo njegoviga uka toliko skerbnejši deržati. 2. V greškim: „na to pazni biti 11 . List do Hebrejcov 2. kar smo slišali, de kje ne od¬ pademo. 3 ) 2. Ako je namreč po ange- Ijih oznanjena beseda 4 ) uterjena bila, in je vsako prelomljenje in nepokoršina po zaslužen ji pra¬ vično povračilo prejela; 5 ) 3. kako bomo mi ubežali, ako toliko zveličanje 6 ) vnemar pustimo? ktero je bilo od za¬ četka oznanovano od Gospoda, in potlej od njih, ki so slišali, med nami poterjeno, 7 ) 4. ker je Bog zraven priče¬ val z znamnji in čudeži, 8 ) in z 315 mnogimi močmi, in z darovi sve- tiga Duha 9 ) po svoji volji. 10 ) 5. Bog namreč ni podvergel angeljem prihodnjiga sveta, od kteriga govorimo. 1 ') 6. Pričeval je pa nekdo na nekim mestu, rekoč: 12 ) Kaj je človek, de se ga spomniš, ali sin človekov, de ga obišeš? 13 ) 7. Storil si ga nekoliko manj- šiga, ko angelje; z veličastvam in častjo si ga kronal, in si ga postavil čez dela svojih rok; 8. vse si podvergel njegovim nogam. 14 ) S tem tedej, de mu 3. V greškim: „de ne iztečemo 11 , t. j., de ne bomo enaki posodam, ktere izpušajo, kav se vanje vlije: de si Božjiga natika sv. keršanske vere ne damo odvzeti, de se ne pogubimo (Kriz., Teofil.). 4. t. j., Mojzesova postava, ktera je bila s pomočjo angeljev oznanjena. Glej Djan. apost. 7, 53. Gal. 3, 19. 5. Pomen v zvezi z naslednjim je tale: Ako je že Mojzesova postava po Božji volji toliko veljavo prejela, deje vsako njeno prelomljenje ojstro kaznovano bilo: koliko hujši kazen torej zasluži, kdor se ustavlja nauku Jezusovimu, nauku Božjiga Sina, kteri je po posebni moči Božji dan in s toliko čudeži poterjen! 6. toliko zveličanje, t. j., toliko srečo, kakoršno po keršanstvu imamo! 7. t. j., od aposteljnov, ki so priče vsiga učenja in djanja Jezusoviga. 8. Glej Mark. 16, 17. 18. 20. Djan. apost. 8, 8. 9. Glej 1. Kor. 12, 4. 10. po Božji, Očetovi volji. Vse delo odrešenja se vedno na Očetovo voljo, na njegov večni sklep vrača; volja Očetova je bila pa tudi volja Sina in sve- tiga Duha. Gl. Jan. 4, 34. 11. Ta versta naznanja vzrok ravno izrečene misli, de je bil keršanski zveli¬ čavni nauk od Gospoda samiga oznanjen, od aposteljnov in od Sv. Duha po¬ terjen : ker namreč v keršanski dobi nimajo več kakor v predkeršanski dobi angelji ko sredniki ali oznanovavci razodenja Božjiga O'- 2.) gospodovati, ampak naravnost le Sin in Sv. Duh. ,,Prihodnji .srčt u \m tačasnim navadnim govorjenji pomeni keršansko dobo ali čas keršanstva, Mesijevo kraljestvo, in sicer ne le po njegovim razodenji na tem svetu, ampak tudi po njegovi večni dopolnitvi v nebesih (Gl. spod. 12, 22. i. d. Efež. 1, 10. 21 —23.). 12. Apostelj tukej dokazuje iz psalma 8, 5. i. d., de v prihodnjim svetu, v ceikvi na zemlji in v nebesih, Kristus kraljuje, de je njemu vse podložno. V tem psalmu se prav za prav od veličastva in gospostva prerojeniga človeka sploh govori, ob enim in zlasti pa od veličastva in gospostva Kristusoviga; ker kar od slednjiga prerojeniga človeka velja, mora še v posebnim pomenu od njegove glave, Kristusa, veljati. Glej obširniši razlago tega psalma. 3. t. j., s koliko milostjo se na človeštvo (človeško natoro) Kristusovo ozeraš! Kristusa, Sinu človekoviga, si le nekaj časa v njegovim zemeljskim, člo¬ veškim življenji, v njegovim terpljenji in v njegovi smerti pod angelje ponižal. 316 List .^ in 7. verste: ker je namreč vernim memo zemeljskiga še druziga pokoja pričakovali, kteriga neverni ne morejo doseči, zato je David dolgo Potem, ko so bili zemeljski pokoj že zadobili, lahko govoril, še od nekiga „dans “, ob kterim bi se imeli Izraelci spreoberniti, de bi zamogli v tisti drugi pokoj priti. Ali pa: Kavno zato, ker David ob času, ko so Izraelci obljubljeno deželo že v lasti imeli, še od nekiga. pokoja govori, kteriga bi si mogli h spreobernjcnjcm svojiga serca pridobiti, torej (a pokoj ne mm c biti zemeljski, kteriga so že vživali, ampak mora biti tisti, ki se «.e piičakuje, duhovni, večni pokoj per Bogu, VI, 21 322 List do Hebrejcov 4. zue 13 ) v pokoj perpeljal, bi ne bil po tem od druziga dneva go¬ voril. 14 ) 9. Perhranjen je tedej dan počivanja Božjimu ljudstvu. ’ 5 ) 10. Zakaj lfi ) kdor pride v nje¬ gov pokoj, tudi on počiva od svojih del, kakor Bog od svo¬ jih. 17 ) 11. Hitimo 18 ) torej iti v tisti pokoj, de ne pade kilo ravno v tak zgled nevere. 19 ) 12. Živa je namreč 20 ) Božja beseda, in močna, 21 ) in ojstrejši ko vsak na obe strani ojster meč, in seže do ločitve duše in duha, tudi sklepov in muzga, in razsodi misli in namene serca. 22 ) 13. In nobena stvar ni nevidna pred njim; 23 ) ampak vse je golo in odgernjeno pred njegovimi oč¬ mi, kterimu nam bo treba dati odgovor. Ps. 33, 16. Sir. 15, 20. 14. Ker imamo tedej tolikiga 13. Po besedi: , ,Je«us il . Tako se namreč Jozue imenuje v greški pre¬ stavi 70 prestavljavcov, ktero je sv. Pavel per pisanji tega lista pred sabo imel. 14. zakaj ko bi razun pokoja, ki so ga Izraelci s posestvam kananske dežele po Jozuetu prejeli (gl. buk. Joz.), nobeniga druziga ne bilo, bi David po tem že prejetim posestvu ne govoril še od dneva, ob kterim bojo še nek pokoj dosegli. 15. Torej imajo pravi verni nadzemeljskiga, duhovniga pokoja per Bogu doča- kovati. 16. Apostelj s tem pokaže, de se večno zveličanje prav primerjeno „pokoj u imenuje. 17. Zakaj kdor v Božji pokoj pride, počiva od svojiga dela, vojskovanja, terp- ljenja, se tako rekoč v se poverne, potem ko je imel z veliko rečmi zunej sebe opraviti: kakor se je tudi Bog po vstvarjanji tako rekoč v se povcrnil in v sebi spet počival. Bog je počival sedmi dan po vstvarjanji (1. Mojz. 2, 2.), in to je podoba prihodnjiga zveličanja v nebesih, kjer počivajo zvoljeni od svojih del, in prejemajo v plačilo večni pokoj, večno zveličanje. 18. Po greškim : „ Prizadevajmo si“ (z vero in zvesto vdanostjo do Jezusa Kristusa) i. t. d. 19. in de ne bo neverni enako z odvzetjem večniga pokoja, z večno smertjo (v. 12.) kaznovan. 20. Apostelj tukej naznani vzrok, zakaj bi se lahko utegnilo zgoditi, de bi bili tako strašno kaznovani. 21. beseda Božja namreč, žuganje Božje, ni mertva beseda, ktera bi nespol- njena ostala, temuč gotovo spolni in stori, kar žuga. 22. Pomen te verste: zakaj Bog zamore z ojstrim, sodnjim mečem svoje besede, po kteri bo tudi naj skrivniši misli sodil, dušo od duha, muzeg od kosti ločiti, t. j., dušo in telo večni smerti izročiti. Ločitev duše od duha, muzga od kosti, je podoba večne smerti, pa ni prazna podoba, temuč je živo znamnje notranjiga razpada in razpora per pogubljenih. Kakor je namreč grešnik že na tem svetu sam seboj razdvojen in v razporu, njegova duša, t. j., njegovo nagnjenje in poželenje, je v vednim nasprotvanji z duham, z njegovo boljši spoznavo in voljo, z njegovo vestjo, ktera se nikdar čisto ne da zatreti in zadušiti; kakor tudi greh dostikrat telo, edinost in združeno delavnost nje¬ govih moči razdera: se vse to še toliko bolj per pogubljenih godi, ker jih nar raznejši strasti grizejo in razjedajo, v neprenehljivim tcrpljenji, v strašnim razpertji na telesu in na duši večno koperne. 23. pred Bogam, kteri z mečem svoje sodnje besede vse preiše, vse doseže. 323 List do Hebrejcev 4. 5. velikiga duhovna, 24 ) kteri je pre- derl nebo', 25 ) Jezusa Sinji Bož- jiga, 26 ) se terdno vere 27 ) der- žimo. 15. Nimamo namreč velikiga duhovna, kteri bi ne mogel u- smiljenja imeti z našimi slabostmi, ampak eniga v vsili rečeh (nam) enako skušaniga, razim greha. 16. Stopimo torej z zaupanjem k sedežu gnade, 28 ) de usmiljenje dosežemo, in milost najdemo ob času potrebne pomoči. V. Poglavje. Vsak človešk veliki duhoven je ljudem v prid postavljen, de je srednik med Bogam in ljudmi in ima usmiljenje z njimi. Svest si svoje lastne slabosti, daruje za-se in za druge: on se tudi sam za mašnika nedela, temuč pričakuje poklica od Boga ko Aron. S tem se tudi Jezus Kristus da primeriti; ker glede na njegov poklic pravi sv. pismo, de je bila Očetova volja, de je delo odrešenja sprejel in mašnik bil po redu Melkizedekovim. Bil je tudi veliki duhoven s člo¬ veškim občutjem, kar kažejo njegove smertne težave, v kterih je bil poterjen, potem pa je ko Sin pokoren šel v smert, in je bil začetnik našiga zveličanja s svojim duhovstvam po redu Melkizedekovim. Zastran tega duhovstva ali inaš- ništva vam imam nekoliko povedati, kar vi težko razumete, ker v začetnih (pervih) resnicah še podučenja potrebujete ; krepkejši jed, t. j., natančniši in globokejši poduk pa je za popolne, ki ga zamorejo razumevati. 2. in zamore usmiljenje imeti s tistimi, kteri so nevedni in zaj- dejo, ker je tudi on obdan s slabostjo; 3. in torej mora kakor za . Zakaj vsak veliki duho¬ ven, * 1 ) zmed ljudi izbran, je za ljudi postavljen v to, kar Boga zadeva, de daruje tiari in da¬ ritve za greh, 2 ) 24. Apostelj je že zgorej velikiga duhovstva Kristusoviga omenil ( 2, 17: 3, 1, i. d.), zdaj pa še določniši od tega govori, ga z velikim duhovstvam stare zaveze primerja, njegove velike prednosti kaže, in s tem prav razvidno stori, kolika hudobija je to, in kolike kazni je vreden, kdor od Kristusa in njego- viga duhovstva odpade. 25. To pravi sv. Pavel glede na judovskiga velikiga duhovna. Pomen je: kteri ni le, ko zemeljski veliki duhoven, skozi vrata zemeljskiga svetiša šel, de je v presvetiše prišel, ter s kervjo Bogu spravno daritev opravil (gl. 3. Mojz. 16, 3. i. d.), temuč je šel skozi več nebes (gl. 2. Kor. 12, 2.), de samiga sebe svojimu Očetu v spravo daruje. 20. Glej zgorej 1, 2. 27. spoznanja svete vere. 28. Glej zgorej 2, 17. 18. 1 . ,,'Aaka j vsak veliki duhoven«. Besedica „zakaj“ pa tukej ne naznanuje vzroka od kej poprešnjiga, ampak le zastran velikiga duhovstva Kristusoviga začeto (gl. zgor. 4. razi. 24.) govorjenje dalje speljuje, ker zdaj apostelj duhovstvo stare z duhovstvam nove zaveze primerja. Tukej omenjeni veliki duhoven je duhoven stare zaveze, kakor se iz verst 2 — 4. razvidi. „da.ri u , l.j., nekervave daritve, perdelke i. t. d., vznamnje podložnosti, hva¬ ležnosti i. t. d.; ,, daritve “, t. j., kervave daritve, v spravo za grehe. Gl. 2. Mojz, List do Hebrejcov 5. 324 ljudstvo, tako' tudi za se oprav¬ ljati daritve za grehe. 3 ) 4. In nihče si ne vzame ča¬ sti, razun kteri je poklican od Boga, kakor Arom 4 ) 5. Tako tudi Kristus ni sam sebe poveličal, de bi bil veliki duhoven, temuc kteri je govoril k njemu: Moj Sin si ti, dans sim te jest rodil. 5 ) 6. Kakor tudi na drugim me¬ stu pravi: 6 ) Ti si duhoven ve¬ komaj po redu Melkizedekovim. 7. On je v dnevih svojiga mesa 7 ) molitve in prošnje z moč¬ nim glasam in s solzami daro¬ val njemu, kteri ga je zamogel oteti od smerti, in je bil uslišan zavoljo svoje vdane volje. 8 ) 8. In sicer, ko je bil Sin Božji, se je iz tega, kar je ter- pel, pokoršine učil; 9. in ko je bil dokončan , je postal vsim, kteri so mu po¬ korni, vzrok večniga zveličanja ; 10. imenovan od Boga veliki duhoven po redu Melkizedeko¬ vim. 9 ) 3. Glej 3. Mojz. 16, 6. 11. 17. 4. Nihče ni mogel velikiga duhovstva doseči, kakor le mlajši iz družine Arona, brata Mojzesoviga (2. Mojz. 28, 1. i. d.). Veliki duhoven stariga zakona je tedej imel poklic od Boga (jv. 4.), je bil izbran zmed ljudi' (v. 1.), je bil sam slab, grešen človek (v. 2. 3.), in je zato, svest si svoje lastne slabosti, za se in za druge daroval. S tem tedej apostelj Kristusa primerja in pokaže, de z velikim duhovnam stariga zakona nekaj enaciga ima, namreč poklic (v. 5. 6.), človeško natoro in človeško občutje (v. 7.), tode kakor vsiga greha čisti, neomadežvani, do smerti pokorni Sin Božji je on duhoven viši verste, duhoven po Melkizedekovim redu (v. 8—10.). 5. temuč kteri ga je rodil, njegov Oče, ga je v to odločil. Kteri si ga je Sina dal, ga je tudi za velikiga duhovna odločil. Kristus delo svojiga odre¬ šenja zmirej volji svojiga Očeta perpisuje. Zastran besedi: „ Moj sin li i. t. d., gl. zgor. 1, 5. I*s. 2, 7. 6. Kakor ga je Oče tudi v I»s. 109, 4. za velikiga duhovna po redu Melki- zedekovim (gl. spod. 7, 1. i. d.) naznanil. 7. t. j., svojiga človeškiga življenja. 8. zavoljo svoje pokoršine, svoje vdaje v Božjo voljo. Besede: „ molitve in prošnje “ i. t. d. merijo na smertno britkost na vertu Getzemani (Mat. 26,42.), kjer je Kristus svojiga Očeta prosil, de naj mu vzame kelih terpljenja. Sveli pisavec s tem naznanuje, de je Kristus ko veliki duhoven tudi človeško ob¬ čutje imel. Besede: „in je (til uslišan 11 pomenijo njegovo poterjenje po angelji (Luk. 22, 43.). Vdana volja ali pokoršina Kristusova se je razo¬ dela v besedah: „/Ve moja, ampak tvoja volja se -zgodi /“ 9. Verste 8—10. se vežejo z besedo ,,je bil uslišan 11 , in imajo ta pomen: Kristus je bil uslišan, po angelji poterjen; vender je ko pokoren Sin Očeta svojiga šel v svoje terpljenje, se je v njem učil, ko človek skusil, kar gre k pokorsini ljudi do Boga, in je opravil svojo daritev, de bi vsim, kteri si jo hočejo k pridu storiti in pokorni biti, v večno zveličanje pomagal: in za¬ voljo tega se imenuje veliki duhoven po drugim redu, veliki duhoven po redu Melkizedekovim. Apostelj se, kakor zgorej (2, 17: 3, 1. i. d.), spet k svo- jimu poglavitnimu uku, namreč k velikimu duhovstvu Kristusovimi!, verne, se pa da, kakor zgorej (3, 1 4. 14.), stranski misli odpeljali, dokler ne pride do 7. in 8. poglavja, kjer zastran velikiga duhovstva svoj nauk popol¬ noma razklada. 325 Ust do Hebrejcov 5. 6. 11. Od lega 10 ) imamo veliko govoriti, kar je pa težko razla¬ gati, ker ste slabi postali za po¬ slušanje. 1 ') 12. Zakaj ko bi imeli učeniki biti zavoljo časa, 12 ) je spet po¬ treba vas podučiti, kleri de so pervi nauki Božjiga razodeti ja; in ste taki, kteri mleka potre¬ bujejo, in ne močne jedi. 13. Slednji namreč, kterimu se mleko daje, ni vajen podu- čenja pravičnosti; 13 ) zakaj otrok je še. 14 ) 14. Za popolne je pa močna jed, za tiste, kteri imajo zavoljo skušnje vajene počutke razločiti dobro in hudo. VI. Poglavje. Take popolnama podučene bi vas rad imel! Zato se hočem k popolni,Šimu nauku oberniti, in se ne pečati z začetnimi rečmi, z naukam od pokore, od vere, od kersla in drugimi takimi nauki. Popolniši nauk vas hočem učiti; zakaj ko bi bili kteri odpadli, bi bilo to začetno podueenje zanje brez prida, ker je skorej nemogoče, odpadle spet k pokori pripeljati. Na vas pa se s svestjo zanašam, de bole zveličanje dosegli, akoravno sim vas slabe imenoval; ker Bog, ki va- Sl » a dosedanjiga prizadevanja ne pusti brez plačila, vam bo pomagal. Želim pa. de bi vsi z gorečnostjo in previdnostjo tiste posnemali, kteri so dane ob¬ ljube z vero in potrpežljivostjo dosegli. Ker je namreč Abraham, ki mu je bil Bog s persego obljubo dal, terdno veroval in poterpežljivo upal, je prejel, kar mu je bilo obljubljeno. Kakor je per ljudeh navadno, je bila persega v poterjenje , de bi obljuba s persego dana tudi nas opominjala, de bi bili stano¬ vitni v upanji od Boga samiga obljubljeniga in zagotovljeniga večniga življenja, kamor je Jezus, veliki duhoven po redu Melkizedekovim, pred nami šel. 1. Torej pustimo podučenje od začetiiiga nauka Kristusoviga, in se oberirimo k bolj popolnim rečem, in ne stavimo spet pod¬ lage s spreobernjenjem od mert- vih del, in z vero v Boga,') 10. (.*j., od velikiga duhovstva Melkizedekoviga. 11. in pa za razumenje tega, kar slišite. Aposteij hoče reči: Od skrivnost, Jezusoviga veliciga duhovstva vam imam veliko povedati, tode ste preslabi, premalo podučeni, de bi razumeli moj nauk. — Kristus je duhoven, ker je sam sebe za nas v dar dal, ko je umeri na križu; on je pa tudi duhoven, ker se še zinirej daruje na altarjih pod podobama kruha in vina, in zavoljo tega je podoben Metkizcdeku, kteri je kruh in vino Bogu daroval Tl. Mojz 14, 18.j. v 12. ker ste že tako dolgo časa k keršanstvu spfeobernjeni. Zato (pravi dalje) bi se spodobilo, de bi bili vsi dobro podučeni; tode nekteri so slabo podučeni, so kakor otroci, kteri še niso za močno jed, ampak za mleko. Gl. 1. Petr. 2 , 2 . 13. globokih in visokih resnic v keršanstvu. 14. Gl. 1. Kor. 3,2. 1- ker nočem še enkrat od pervih naukov pokore in vere govoriti. De se pride v Božje kraljestvo, je pred vsim drugim potrebno spreobernjenje serca (Djan. a P- 2, 36 — 38.), pokora ih vera (Gl. spod. 11, 6.). Mertve dela so grešne dela, kterih nasledek .je večna smert. 32ti List do Hebrejcov 6. 2. z naukam od kerstov, 2 ) in od pokladanja rok, 3 ) od vsta¬ jenja mertvih in od večne sodbe. 4 ) 3. In to bomo storili, 5 ) če Bog perpusti. 4. Zakaj fi ) kteri so enkrat razsvetljeni bili, tudi okusili ne¬ beški dar, 7 ) in se vdeležili sve- liga Dulia, 8 ) 5. okusili pa tudi dobro Božjo besedo in moči’prihodnjigasveta, 9 ) 6. in so odpadli: 10 ) takim je nemogoče, * 1 11 ) de bi se spet po¬ novili k spreobernjenju, 12 ) oni kteri spet križajo sami sebi Sinu Božjiga in zasramujejo. 13 ) 7. Zemlja namreč, ktera pije dež, ko večkrat nanjo pride, in obrodi prijeten sad tistim, od kterih je obdelovana: prejme bla- godar od Boga; 8. ktera pa ternje in osat 2. Kdor je pokoro delal in veroval, je bil keršen, zato tudi gre nauk od ker¬ sta k začetnim naukam. Tukej se od več kerstov govori, ker je bilo treba v poduku od keršanskiga kersta tudi druge kerste, kerst Janezov (Mat. 3, 6.), judovske umivanja (spod. 9, 10. Mark, 7, 2. 3. 4. 8.), v misel jemati, de so se kristjani učili njih razločno vrednost ali ceno spoznati. 3. t. j., svete birme (Dj. ap. 2, 38: 8, 14— 17.). 4. Xauk od vstajenja mertvih in poslednje sodbe in večnosti je bil tudi pogla¬ viten del perviga nauka (Gl. 1. Kor. 15: 1. Tcs. 5.). 5. od popolnišiga nauka, ki globokeji in dalje seže (v. 1.), hočemo govorili. 6. Od popolnišiga nauka vam hočem govoriti; ker je namreč skorej nemogoče, odpadle spet k pokori pripeljati,- bi nauk od pokore in kar je z njo sklenjeno, ako bi taki odpadli med vami bili, nič ne pomagal; popolniši nauk od pred¬ nost velikiga duhovstva Kristušoviga in sploh od prednost keršanstva pred judovstvam pa vas, ki niste odpadli, ampak le slabi (zgor. 5, 12.), in ki se daste judovskim šegam slepiti, zarnore v veri poterditi. 7. kteri so že enkrat k spoznanju keršanstva prišli, in njegov sad, odpušenje grehov, spravo z Bogam, posvečenje, vživali. 8. v zakramentih sv. kersta in sv. birme in v družili darovih milosti Božje. Gl. 1. Kor. 12. 9. t. j., okusili pa tudi že tukej Božjo obljubo večniga zveličanja, ktero je na prihodnjim svetu ali v prihodnjim življenji prihranjeno. 10. od vere. To zadeva bogotajee ali take, kteri vero zataje, in pa tiste ve¬ like grešnike, kteri so takim enaki, postavim terdovratne, v grehu in liudo- bii oterpnjene ljudi. 11. t. j., skorej nemogoče. Gl. naslednjo razlago. 12. To pojiovljenje k spreobernjenju mislijo nekteri (Kriz., Teodor., Ambr.), de je sv. kerst in sv. birma, in menijo, de je apostelj s tem učil, de se ti za¬ kramenti ne morejo ponoviti. Verjelniši pa je menitev drugih (Anz., Lir., Kornel.), kteri pravijo, de je tukej prav za prav od pokore odpadlih in dru¬ žili prav velikih grešnikov govorjenje. Ta pokora je skorej nemogoča, ker se taki grešniki v radovoljni oterpnjenosti znajdejo, in je v resnici nemogoča, dokler so terdovratui, in se boljšimu spoznanju, gnadi svetiga Duha, sami ustavljajo (gl. Mat. 12, 31.); naravnost,' brez izjeme ali čisto nemogoča pa nikdar ni, ker je Bogu mogoče tudi nar liujiga grešnika spreoberniti, kakor Jezus pravi: Mark. 10, 27. 13. ker se tako zaderže, kakor bi Jezusa vnovič križali in zasramovali. Krist¬ jani, kteri od vere odpadejo ali pav nespokornosti terdovratui ostanejo, Je¬ zusa ne spoznajo več za Zveličarja, in s tem molče razodevajo, de po njih misli on ni Zveličar, in de se je po krivim taciga delal. Torej molče poterdu- 327 List d« Hebrejcov 6. rodi, je malopridna in blizo pre¬ kletstva; njen konec je požga¬ li,je. u ) 9. Upamo pa od vas, pre¬ ljubi, kaj boljšiga in kar zveli¬ čanje pernese, desiravno takti govorimo. 15 ) 10. Bog namreč ni krivičen, lf> ) de bi pozabil vašiga dela in lju¬ bezni , ktero ste skazali njego- viinu imenu, 17 ) ker ste svetim stregli in strežete. 18 ) 11. Želimo j»a, l!) ) de bi vsak zmed vas ravno to skerb ska- zal, 20 ) (le bi imel polno upanje do konca; 21 ) 12. de bi ne bili leni, ampak posnemavci tistih, kteri so po veri in poterpežljivosti obljube dosegli. 22 ) 13. Ko je namreč Bog Abra¬ hamu obljubo delal, 23 ) in ni ni¬ kogar večiga imel, per kterim bi bil persegel, je persegel sam per sebi, 14. rekoč: 24 ) Resnično, obla- jej° njegovo smert na križu, in zasramujejo njegov nauk, de bi bil on ob¬ ljubljeni Odrešenik in Sodnik. 14. Aposteij v tej priliki še bolj razvidno stori, kako težko odpadli spravo z Bogam in milost dosežejo, in de je veči del njih konec pogubljenje. Zakaj dobri, stanovitni so enaki zemlji, ki dež pije, dober sad rodi, in se zato obla- godarjona imenuje, ker z gnadami, ki jim z nebes dohajajo, tudi sami delajo, in zato od Boga še obilniši gnade prejemajo. Nasproti pa so odpadli zemlji enaki, ktera se sicer tudi z dežjem napaja, pa vender le osat in ternje rodi, in je zato od svojiga gospoda za nerodovitno in požganja vredno spoznana. Plevel se požge, to požganje je podoba peklenskiga ognja. 15. Od vas pa menim, de niste med odpadlimi, in upam, de, kakor so oni blizo prekletstva (v. 8.), ste vi blizo večniga zveličanja, desiravno vas slabe, otročje imenujem (Zgor. 5, 12.). 16. ker Bog je pravičen povračevavcc. Aposteij. naznani vzrok, iz kteriga upa, de bodo ti, kterim piše, večno zveličanje dosegli. 17. t. j., njemu samimu. Ime je namesti osebe. 18. z milošnjo, s skazovanjem nasprotne pomoči. 19. Naslednje se s poprešnjim takole veže: Ravno zato, ker niste sicer med odpadlimi, vender pa med slabimi (v. 9.), kteri so v nevarnosti odpasti, želimo (v. 11.), de ste v veri in poterpežljivosti stanovitni (v. 11 —19.), in vam raz¬ lagamo popolniši nauk od velikiga duhovstva Kristusoviga (v. 20. 7, 1. i. d.), de bi bili s tem v keršanskim spoznanji uterjeni, in odpada obvarovani. 20. v spoznavanji svete vere. 21. de bi imel gotovo, uterjeno upanje do smorti, zveličanje doseči. 22. kteri so po svoji veri in po svojim poterpežljiviin perčakovanji dano obljubo tudi resnično dosegli. Ti so Abraham, Izak, Jakop in njih pobožni, verni mlajši. Kakor oni naj tudi Hebrejci verujejo v to, kar keršanstvo obeta: spravo z Bogam, posvečenje, večno zveličanje, in naj bojo tudi per vnanjih stiskah stanovitni v tej veri, de bodo dane obljube v tem in prihodnjim živ¬ ljenji dosegli. 23. Aposteij zmed vernih očakov posebno Abrahama omeni. Obljuba mu storjena je bila, de bo svoje stare dni še sina dobil, in de bo s tem oče velikiga, neštevilniga zaroda. 24. Bog je Abrahamu dal obljubo in jo s persego poterdil. Ljudje persegajo per Bogu; Bog pa, naj viši bitje, ne more per nobenim višini bitji perseci, torej perseže v nar terdnejši zagotovljenje sam per sebi. Gl. Jer. 22, 23. l’s. 88, 36, 328 Ust do Hebrejcov 0. godaril te bom in obilno namno¬ žil. 25 ) 15. In tako je, ker je poter- pežljivo čakal, obljubo dosegel. 26 ) Rim. 4, 18 — 21. 16. Ljudje namreč 27 ) perse- gajo per kom večim, kot so 01115 in persega (storjena) v poter- jenje stori konec vsaki pravdi med njimi. 28 ) 17. Zatorej je Bog, ker je botel deležem obljube 29 ) obilniši skazati svoj nepremakljivi sklep, perstavil persego; 30 ) 18. zato de po dveh nepre¬ makljivih rečeh, 31 ) v kterih je nemogoče, de bi Bog lagal, ima¬ mo prav močno tolažbo mi, ki hi¬ timo se prijeti ponujaniga upa¬ nja, 32 ) 19. ktero imamo, kakor varno in terdno sidro duše, ki predere v notranje zagrinjala, 33 ) 20 . kamor je predhodnik za nas šel Jezus, kteri je po redu Melkizedekovim veliki duhoven postal na vekomaj. 34 ) 25. Glej 1. Mojz. 22, 16. 17. 26. ker je sina, Izaka, in po njem obiln zarod dobil. 27. Sv. Pavel tukej pove, zakaj je Bog svojo obljubo s persego dal. Ljudje persegajo per vikšim Bogu, de verjetne delajo in poterdujejo svoje obljube, spričbc in pogodbe. Zato je tudi Bog, ki s človekam po človeško ravna, s persego hotel poterditi svojo obljubo. 28. ker tisti, pred komur se persega stori, vero ima, de bi si persegavcc s krivo persego prekletstvo Božje nakopal. 21). tistim, kteri imajo prejeti, kar je obljubil. 110. Bog je s persego svoj nepremakljivi sklep obilniši skazal, ker bi že nje¬ gova obljuba sama zadosti bila, mu terdno verjeti. 31. t. j., po obljubi in persegi. 32. de bi bili po storjeni obljubi in persegi spodbujeni, s stanovitno vero der- žali se upanja do večniga zveličanja. Pa saj je ta obljuba in persega naj prej le Abrahama zadevala, kako bi tedaj tudi kristjane k stanovitnosti budila? Pa tudi kristjane zamore ta obljuba in persega, ki je bila Abrahamu dana, k stanovitnosti buditi; ker iz tega vidijo, kako Bog svoje obljube poterduje, in lahko spoznajo, de se bo tudi to, kar je kristjanam obljubljeno, gotovo vse dopolnilo. 33. t. j., ktero upanje se do Boga povzdigne, se na njega opera, namreč na njegove nespremenljive obljube. Upanje večniga zveličanja je za kristjana to, kar je sidro (železni maček) za ladijo ali barko. Železniga mačka imajo v barkah, in ga po verveh v morje spuste, de se dna prime, in tako barko ustanovi. Ako terpljenje ali preganjanje s silo nad nas pridete, nas upanje boljšiga prihodnjiga življenja podpera in stanovitne dela. ,,Notranje za¬ grinjata 11 pomeni presvetiše nekdanjiga tempeljna v Jeruzalemu (Mat. 27, 51.), ktero je bilo za notranjim zagrinjalam, in tukej naznanja: nebesa, sedež Božji, Boga santiga. 34. Jezus je šel pred nami v nebesa, kjer je naš mogočni srednik in besednik per Bogu, ter naš večni veliki duhoven. S tem se apostelj prestopi k svoji poglavitni reci, k razlagi prednost velikiga duhovstva Kristusoviga. Gl. zgor. 5, 10. List do Hebrejcov 7 829 VII. Poglavje. Kristus je veliki duhoven po redu Melkizedekovim; kor zemeljski Melkizedek je kazal z okolišinami svojiga življenja in z vso svojo osebnostjo, de je podoba Kristusa, velikiga duhovna. Kako imenitno je veliko duhovstvo Kristusovo', in kakošno prednost pred levitovskim duhovstvatn zasluži, se zamorc spoznati že iz častitljivosti zemeljskima Melkizedeka, ki je bil podoba Jezusa Kristusa. Očak Abraham mu je dajal desetino, kar je toliko bolj čudno, ker je Melkizedek ptujic bil; zakaj mlajši Abrahamovi so le levitam, duhovnam svojiga ljudstva, desetino dajali. Abrahama, od Boga oblagodarjeniga, je Melkizedek celo blagoslovil (žegnal), kar očitno razodeva, de je bil Melkizedek veči in častitljivši ko Abraham in duhovni njegoviga ljudstva; in od teh se tudi še reči zamore, de so z Abra- hamam (po duhu) tudi oni Melkizedeku desetino dajali, in s tem svojo manjši vrednost (manjši veljavnost, nižji stopnjo) naznanjali. Visoka vrednost (častit¬ ljivost) keršanskiga duhovstva se razvidi tudi iz tega, ker je bilo obljubljeno in resnično postavljeno; zakaj ko bi bilo zamoglo levitovsko duhovstvo s svojo postavo (ker oboje gre vselej skupcj) k popolnosti peljati, bi nobeno drugo duhovstvo z drugo postavo ne bilo dano. l)e je duhovstvo nove zaveze druge in viši verste, se razvidi iz roda velikiga duhovna, iz njegove večne odmembe proti minljivosti postave stare zaveze, iz njegoviga s persego storjeniga potei- jenja, iz njegove edinosti, večnosti in svetosti. 1. Zakaj 1 ) ta Melkizedek, kralj v Salernu, 2 3 ) duhoven nar višiga Boga, kteri je naproti prišel Abrahamu, ko se je ver- nil od poboja kraljev, in ga je blagoslovil, ! ) 2. kterim je tudi Abraham od vsiga desetino dal, 4 ) kteri se pervič prestavi kralj pravice, 5 ) potlej pa tudi kralj Salerna, kar je kralj miru, 3. kteri je brez očeta, brez matere, brez zapisnika rodovin- skiga, kteri nima ne začetka dni, ne konca življenja, 6 ) je po- 1. Vzrok, zakaj se Jezus veliki duhoven po redu Melkizedekovim imenuje (zgor. 6, 20.), je ta: ker namreč tisti v zgodbi Abrahamovi omenjeni Melki¬ zedek (1. Mojz. 14.) v okolišinah svojiga življenja in v vsi svoji osebnosti velikiga duhovna Jezusa v podobi kaže. Kakor je vsa stara zaveza vidna - podoba nove zaveze, in vse naprave stare zaveze naprave nove zaveze po- očitujejo in predpodobujejo, tako so tudi svete osebe stare zaveze z okoliši¬ nami svojiga življenja vidne podobe življenja in osebstva Kristusoviga, in pre¬ sveto osebo Boga - človeka zdaj tako, zdaj tako kakor v vidni podobi pred oči stavijo. Tako vidimo na priliko v Mojzesu Jezusa zapovednika (postavo- dajavca) in srednika, v Davidu zmagovavniga kralja, v Melkizedeku pa vč¬ likiga duhovna. 2. t. j., Jeruzalemu (Ps. 75, 3.). Salem se pravi mir. 3. Glej 1. Mojz. 14, 19. 4. Glej 1. Mojz. 14, 20. 5. Beseda: , ,Melkizedck u je zložena iz „melek u (kralj) in „-zcdek“ (pravica). 6. Melkizedek je imel očeta in mater, kakor drugi ljudje, in je tudi umeri; tode od njegovih staršev, od njegoviga rodu in od njegove smerti nam Mojzes n ' »ič zapisaniga pustil. Kakor ve liki duhoven pa je brez očeta in brez matere, zato ko ni bil iz duhovskiga rodu , de bi bil duhovstvo podedoval 330 List do Hebrejcov 1 . doben Sinu Božjimu, 7 ) iti ostane veliki duhoven na vekomaj. 8 ) 4. Poglejte tedej, kako ve¬ lik je ta, kterimu je celo očak Abraham od nar boljšiga dese¬ tino dal. 9 ) 5. In sicer kteri so od Levi- jevih sinov duhovstvo prejeli, imajo povelje desetino jemati po postavi od ljudstva, to je, od svojih bratov; desiravno tudi oni iz Abra¬ hamovega ledja pridejo. 4. Mojz. 18: 5. Mojz. 14. 6. Tisti pa, kteriga rojstvo se ne šteje med nje, je prejel desetino od Abrahama, in je blagoslovil njega, kteri je imel obljube. 10 ) 7. Brez vsiga zopergovora pa se to, kar je manjši, od ve- čiga blagoslovlja. u ) 8. In tukej 1 -) sicer umerljivi ljudje desetino prejemajo; tam (pojerbal), temuč ga je naravnost od Boga prejel, in se tudi nič ne ve, de bi ga bil komu iz svojiga rodu zapustil ali koga v naslednika svojiga duhov- stva postavil. V oziru svojiga duhovstva je bil tedej Melkizedek brez očeta in otrok, in ravno zalo je v zgodovini čisto sam pred oči stavljen, ter nima pred seboj in za seboj nobeniga sebi enaciga ; njegovo duhovstvo pa je brez konca, ostane vekomej, ker je bil podoba .Jezusa Kristusa, večniga kralja in duhovna. 7. v svoji osebnosti, v okolišinah svojiga življenja, ktere je Bog tako vravnal, de je bil podoba Sinu Božjiga. Ker je imel namreč Kristus na svet priti ko veliki duhoven, kteri bo ljudi oblagodaril in osrečil, ko kralj kraljestva sve¬ tosti in pravice, ko dajavec miru, ko pravi Sin Božji, torej je Bog Mclkizc- deka, kananejskiga kneza v Jeruzalemu, v velikiga duhovna odločil, de bi po njegovim imenu, po 'njegovi kraljevi oblasti, po njegovi posebni duhovski službi podobo tega pokazal, kar se bo enkrat v Kristusu bolj popolnama dalo. 8. v Kristusu, njegovi popodobi. Melkizedek je bil le kratki čas svojiga živ¬ ljenja na zemlji veliki duhoven; ker se je pa v velikim duhovstvu Kristu¬ sovim njegovo duhovstvo po visim načinu obnovilo, in ker je veliko duhov¬ stvo Kristusovo večno, zatorej je Melkizedek v Kristusu večni veliki duhoven. 9. Vojvoda je, kar je bilo boljši zmed pridobljeniga plena, zase ohranil. Apostelj zdaj razkazuje prednosti keršanskiga velikiga duhovstva predlevitovskim, ki se zato tako imenuje, ker je bilo Izraeleam iz rodu J.evijeviga zročeno (2. Mojz. 28, 1.). Te prednosti kaže naj pervo nad predpodobo (Melkizcdekam) (v. 4 — 10."), potem pa nad popodobo (Kristusam) (v. 11 — 28.). Glejte, pravi, Melkizedeka, ki je bil le predpodoba Jezusa, večniga velikiga duhovna, pa ga je stari očak Abraham, od Boga posebno oblagodarjeni, tako visoko čislal in častil, de ga je za svojiga višiga spoznal, in mu ko svojimu gospodu desetino dajal! 10. Pomen 5. in 6. verste: Visoka vrednost, častitljivost Melkizedekova se raz¬ vidi tudi iz tega: Duhovni iz rodu J.evijeviga imajo po postavi (4. Mojz. 18, 21. i. d.) pravico, od svojih bratov (rojakov), desiravno so z njimi enaciga rodu, desetino jemati; Melkizedek puk je imel veliko veči pravico, desetino od Abrahama jemati, in njega visoko oblagodarjeniga (gl. zgor. 6, 14.) blagosloviti, akoravno še Abrahamove rodovine ni bil. Melkizedek, ptujic, je smel od izvoljenca in ljubljenca Božjiga desetino jemati in ga blagosloviti; kako veličasten je mogel Melkizedek biti! 11. Gotovo je, de bo v oziru na duhovstvo manjši in slabši od močnejšiga in zmožnejšiga oblagodarjen : po tem takim je tedej tudi Abraham in od njega izhajoči Levijev zarod manjši in slabši kakor Melkizedek glede na duhovstvo; veliko duhovstvo Melkizedckovo je torej viši raenio levitovskiga. 12. v levitovskim duhovstvu. List do Hebrejcov 7 . 331 pa tisti, od kteriga se pričuje, de živi. 13 ) 9. In tako reči je zAbralia- niaiii (udi Levi, kteri je dese¬ tino jemal, desetfiijen bil; 10. bil je še namreč v očeto¬ vim ledji, kadar mu je Melki- zedek naproti prišel. 14 ) 11. Ako je bila tedej popol- namost po levitovskim duhov- stvu, 15 ) (ljudstvo je namreč pod njim 16 ) postavo prejelo), čimu je bilo še treba, de bi po redu Melkizedekovim drugi duhoven vstal, 17 ) in bi ne bil po redu Aronovim imenovan? 12. Zakaj kadar se dubovstvo premeni, mora tudi postava pre- menjena biti. 18 ) 13. Tisti namreč, 19 ) od kte¬ riga se to reče, 20 ) je iz druziga rodu, iz kteriga ni nobeden služ¬ be per altarji opravljal. 14. Zakaj očitno je, de je naš Gospod iz Judoviga rodu rojen; per kterim rodu Mojzes od du¬ hovnov nič ni govoril. 21 ) 15. In še bolj očitno je, 22 ) ako po podobi Melkizedeka drug du¬ hoven vstane, 16. kteri ni po postavi me¬ sene zapovedi postal, ampak po moči nerazvezljiviga življenja. 23 ) 17. Pričuje namreč [sv. pi~ 13. t. j., de večno živi v svoji popodobi Kristusu. Gl. zgor. razi. 8. Levitovsko duhovstvo so opravljali ljudje, Melkizedekovo pa je večno. 14. Levitovsko duhovstvo je tudi zato inanji memo Melkizedekoviga, ker je Levi, ki je poznejše po postavi smel desetino jemati (v. 5.), celo sam Melkizedeku desetino dajal, namreč po Abrahamu, ker je ko prihodnji sin že v njegovim ledji bil. 15. in po postavi, po Mojzesovi šegni postavi. 16. t. j., ob času levitovskiga duhovstva. 17. in druga postava, postava vere. 18. Pomen 11. in 12. verste: Dalje, ako so ljudje zarnogli po levitovskim duhov- stvu in z njim sklenjeni Mojzesovi šegni postavi opravičenje doseči, čimu je bilo tedaj treba, drugo duhovstvo, Melkizedekovo, in z njim tudi drugo postavo obljubili (Ps. 109.) in napraviti, in nerajše per levitovskim ostati, v kterim je bil Aron pervi veliki duhoven? Ta premeinba duhovstva, s klero je tudi prememba postave sklenjena bila, ker je oboje v tesni zvezi med sabo, kaže tudi viši vrednost tega, kar je bilo poznejše napravljeno (Kriz., Teod., Teofil.). 19. Apostelj je ravno terdil, deje Bog drugo veliko duhovstvo memo levitovskiga obljubil in postavil. To zdaj skazuje iz mnogoteriga nalorniga rodovinstva noviga velikiga duhovna (v. 13. 14.}, iz večne obstaje rijegoviga duhovstva 0.15 — 19.), iz njegoviga posebniga Božjiga poterjenja (v. 20—22.), iz nje¬ gove večnosti in svetosti (v. 23 — 28.). 20. de je drug veliki duhoven. 21. Jezus je drug veliki duhoven; on je namreč iz druziga rodu, kakor duhovni stare zaveze, on je iz rodu Judoviga (gl. 1. Mojz. 49, 10. Mat. 1. 2. 1. d. Luk. 3, 23— 38.), kterimu rodu Mojzes, od Boga pooblasteni začetnik stare zaveze, zastran duhovstva nikakoršnih pravic ni podelil. 22. de je Jezus drug veliki duhoven. 23. Kristus ni postal duhoven, de bi bil pod verzen postavi mesa, po kteri morajo 'si ljudje umreti in svojo službo svojim naslednikam zapustiti, Kristus je duhoven, tako de po svoji Božji moči ne umerje, temuč večno živi, večno 8v oje duhovstvo ohrani. List . Tacih skušnjav naj se kristjan veseli, ker mu dajo priliko, stanovit¬ nost v veri pokazati in v poterpežljivosti popolnost doseči. Tako so se apo- steljni svojiga terpljenja veselili (lij. ap. 5, 41.). Primeri Mat. 0, 13. 3. ker veste, de vam je v skušnjavah, ktere vašo vero, vašiga keršanskiga duha skusajo, prilika dana. poterpežljivosti vaditi se, in de poterpežljivost vaše keršanstvo spopolnuje, vam k popolnosti pomaga, tako de bote popolnama nesvarljivi kristjani, kterim k večnimu zveličanju nič več ne manjka. Zastran poterpežljivosti, ktera popolnost daje, glej Luk. 21, 19. razi. 5. V greškim: poterpežljivost pa imej popolno delo, de ste popolni in pravični “ i. t. d. Pomen: poterpežljivost pa naj obrodi popolno .keršansko življenje, de ste popolni in pravični i. t. d. liist sv. Jakopa I. potrebuje modrosti 4 ), naj je prosi od Boga, kteri daje vsim obilno in ne oponašaj 5 ) in mu bo dana. 6. l»i ■osi naj pa z zaupanjem brez vsiga pomišljanja ; 6 ) zakaj kdor si pomišlja, je enak mor¬ skima valovu, kteriga veter goni in sem ter tje meče. 7 ) 7. Naj tedej ne misli tak člo¬ vek, de bo kaj prejel od Go¬ sp oda. 8 ) v . 8. Človek dvojnih misel je nestanoviten v vsili svojih potili. 9 ) 9. Hvali pa naj se siromaški brat v svojim povišanji; 10. bogati pa v svojim jioniža- 359 nji, 10 ) k e* bo ko cvet trave pre¬ šel. Sil-. 14, 18. 11. Sobice namreč vstane z vročino, in posuši travo, in njen cvet odpade, in njena lepa po¬ doba zgine; tako bo tudi boga¬ tin v svojih potih zvenil. 12. Blagor človeku, * 11 ) kteri preterpi skušnjavo; ker skušen bo prejel krono življenja, 12 ) ki jo je Bog tistim obljubil, ki ga ljubijo. 13. Nihče, ko je skušan, ne reci, de je od Boga skušan; zakaj Bog se ne da skušati v hudo, in tudi nikogar ne skuša. ,3 ) 4. zlasti de bi veliko korist skušnjav spoznal. 5..ce človek Božje darove prav obrača; zakaj sicer bi se mu zgodilo kakor hlapcu v svetim evangelii (Mat. 18, 32. i. d.). 6. s terdnim zaupanjem; ne de bi nad Božjo mogočnostjo ali dobrotljivostjo kaj dvomil; zakaj Bog hoče, de ga z zaupanjem premagajmo in de mu s tem tako rekoč nekako sveto silo delajmo. Tako je zmagal Jakop. Glej 1. Mojz. 32, 24. razi. 4. Mark. 11, 24. 7. zakaj kdor dvomi, se njegovim mislim godi, kakor valovam na morji, ki jih veter sem ter tje goni ; zdaj misli, de mu Bog more in hoče prošnjo usli¬ šati, zdaj pa, de ne. 8. ker le tista molitev se usliši, ktera je z živo vero in s terdnim zaupanjem sklenjena (Mark. 11, 24: 1. .Jan. 3, 21. 22.). 9. Na človeka, ki zdaj veruje, zdaj pa ne, ki zdaj z Bogam zdaj s svetam derži, se sploh pri vsili njegovih delih nič ni zanesti. 10. Ker apostelj še zmirej govori od poterpežljiviga zmagovanja v skušnjavah (glej v. 12.), se dozdeva, de so teverste s poprešnjim takole zvezane: Nobena zunanja zadeva, v kteri ste zdaj ali v ktero utegnete priti, vam ne sme biti v skušnjavo, de bi v veri omahovali; zakaj siromak zato ni nesrečen, ker je ubog, temuč veseli naj se svojiga povišanja, de je otrok Božji, brat Jezusa Kristusa, dedič in sovladar v nebesih; in bogatin zato ni srečen, ker je bogat, temuč iše naj svoje sreče in časti v ponižanji, ker se mora vsak kristjan zatajevati in mertviti, ne pa v minljivim bogastvu, ktero je danes, jutri ga pa že nič vec ni. 11. Apostel j sklene opominovanje , skušnjave poterpežljivo prenašati. 12. plačilo večniga zveličanja. 13. Človek rad na druge zvračuje, kar je sam hudiga storil. Tako so se mende nekteri, ki so v skušnjavah v nevero in hudobije padli, s tem izgovarjali, de je Bog sam njih padca kriv, ker je dopustil, de so v skušnjavo prišli. Temu izgovarjanju nasproti pokaže apostelj pravi izvirek greha. Nihče naj ne reče, ako v skušnjavo pride, zoper vero in čednost ravnati, de ga Bogvtoskusa; zakaj Bog, neskončna dobrota, vse hudo neskončno sovraži, in zatorej nikogar ne more v hudo zapeljevali: grešiti mu je nemogoče, in zatorej ne more niko¬ gar pripravljati v greh, ki je ujegovimu bitju nasproti. Vedi: Apostelj ne taji sploh, de bi ne bile skušnjave od Boga, ker nam res velikokrat teipljenje v poskušajo pošlje in javno zato tudi napeljevanje v grehe pripusti, temuč 360 List sv. Jakopa 1. 14. Vsak pa je skušan, ka¬ dar je od svojiga poželenja vle¬ čen in vabljen. 15. Potlej ko poželenje spočne, rodi greli; greh pa, ko je stor¬ jen, rodi smert. 14 ) 16. Ne motite se tedej, moji preljubi bratje! 15 ) 17. Vsak dober dar, in vsako popolno darilo je od zgorej, in pride od Očeta svetlobe, 16 ) per kterim ni premenjenja, tudi ne sence kake spremenljivosti. 17 ) 18. Zakaj 18 ) radovoljno nas je rodil z besedo resnice, de smo ne- kakošnepervine njegovih stvari. 19 ) 19. Veste, preljubi moji bratje! Vsak človek pa bodi hiter k po¬ slušanju, 20 ) kesen pa k govor¬ jenju 21 ) in počasen k jezi. 22 ) le taji, de bi Bog hotel, de naj nas skušnjava, ktero nam ali pošlje ali pri¬ pusti, v hudo zapelje. De hudo res iz skušnjave pride, uči dalje (.v. 14.15.), ne izhaja od Boga, ampak iz poželjivosti, od človeka samiga. 14. Bog nas ne skuša v hucLo, začetek greha ni Bog, temuč sleherniga skuša hudo, njegova lastna poželjivost. Ona, sama na sebi huda, ga zapeljuje v greh kakor nečistnica; potem, če se ž njo peča, če vanjo privoli in se tako rekoč ž njo združi, pride iz te hudobne zveze sad, greh ; greh pa , če je v djanji storjen, znotrej ali tudi zunej dopolnjen, rodi, ima v nasledek dušno smert, in torej večno pogubljenje; zakaj le kar živi, zamore k življenju, k Bogu priti ter ž njim živeti. Duhovni učeniki razločujejo tri stopnje v skuš¬ njavi: vabljenje poželjivosti, dopadajenje, ktero imata um in volja nad njo, in popolno privoljenje. Še le z drugo stopnjo se greh prične. Lepo govori sv. Avguštin: Nikar ne privoli v svojo poželjivost. Ne more spočeti, razun od tebe. Si privolil? združil si se ž njo tako rekoč v svojim sercu. Nikar ne daj privoljenja, de se ne boš jokal nad sadam. Zastran dvojniga človeka v človeku, meseniga in duhovniga, glej Rim. 7, 15. i. d. Zastran smerti, plačila za greh glej Rim. 6, 23. 15. Ne prištevajte greha, hudiga Bogu; sej od Boga le dobro izhaja. 16. od začetnika vse svetlobe, telesne in duhovne; od začetnika resnice, čed¬ nosti, gnade, vsiga dobriga. 17. kteri se v svoji lastnosti, de le dobro deli, ne spremeni in je sploh nespremenljiv. 18. De je vsak dober dar od Boga, dokaže apostelj z daram keršanstva, kteri je nar boljši zmed vsili dobrih darov, Besedice „%akaj u ni v greškim, je pa v misli aposteljnovi. 19. Iz zgolj milosti svoje proste volje (to je začetek našiga zveličanja) nas je prerodil, v nove stvari prestvaril z besedo resnice, s svetim evangelijem in s svetimi zakramenti, zlasti s svetim kerstam, in sicer zato, de bi bili pervi zmed njih, ki so duhovno prerojeni. Zastran proste gnade Božje glej Rim. 9: 2. Kor. 6, 1. 2. Zastran prerojenja glej Jan. 3, 5. 20. Aposteljnu je mende k naslednjimu opominovanju (v. 19—27.), de naj beseda Božja v dobrih delih sad obrodi, v poprešnji versti omenjena beseda resnice priliko dala. Ker mora namreč človek to besedo, de mu bo v zveličanje, poslušati, v čistim sercu ohraniti in v djanji spolnovati, govori od tega v naslednjim (v. 19. 21. 22. i. d.). Vera je iz poslušanja, pravi sv. Pavel Rim. 10, 17. V greškim: „ Zatorej , ljubi moji bratje, bodi vsak človek hiter k poslušanju“ i. t. d. 21. V keršanskih zborih se je včasih prigodilo, de so zgovorni modrejšim v besedo segali, de bi svojo modrost in svojiga duha pokazali (1. Kor. 14, 29.), in te ima mende apostelj v misli. Pa tudi brez tega je aposteljnov izrek moder pregovor (Prip- 17, 27.). 22. Ker so zgovorni večidel nagle jeze, pristavi sv. Jakop opominovanje, varo- 361 Ust sv. Jakopa 1. 20. Človekova jeza namreč ne dela pravice Božje. 23 ) 21. Za tega voljo 24 ) odložite vso nečednost in obilnost hudo¬ bije, in v krotkosti obranite vsa¬ jeno besedo, ktera zamore zve¬ ličati vaše duše. 25 ) 22. Bodite pa delavci besede, in ne samo poslušavci , 26 ) s či- mur bi sami sebe zapeljevali. 27 ) 23. Zakaj ako je kdo poslu- šavec besede, ne pa delavec, tak je podoben človeku, kteri ogleduje obraz svojiga rojstva v ogledalu; 24. ogleda se namreč in gre, in berž pozabi, kakošen je bil. 28 ) 25. Kdor pa prav pregleda popolno postavo prostosti, in v njej ostane, 29 ) in ni pozabljiv poslušavec, ampak delavec: on 1)0 srečen v svojim djanji. 26. Ako pa kdo meni, de je pobožen, pa ne berzda svojiga jezika, 30 ) temuč zapeljuje svoje serce, je prazna njegova po¬ božnost. 31 ) 27. Cista in pred Bogam in Očetam neomadežana pobožnost je ta: obiskovati sirote in vdove v njih nadlogi, 32 ) in neomade- žaniga se ohraniti pred tem sve- tam. 33 ) vati se jeze. Ne zaverže pa vsake jeze, ker je tudi pravična jeza, ktera se mirno poganja zoper greli in krivico ; zaverže pa vsako jezo iz strasti. 23. ne dela, kar je pravično pred Bogam, temuč človek v jezi marsikaj stori in reče, česar se poznejše kesa. Modrijan Atenodor je rekel cesarju Avgustu : „V jezi nič ne govori, nič ne delaj, dokler nisi vse abecede povedal* 4 (in se tako v sercu upokojil). 24. ker morate nove stvari biti (v. 18.), de bote popolni. 25. Zatorej iztrebite iz serca vso nečednost in iz nje izvirajočo hudobijo, ki^ je tako rekoč obilna v delih, in tudi v prihodnje mirno premišljujte besedo Božjo, ki je bila že poprej v vaše serca vtisnjena, ker takč se zamorete zveličati. 26. Mat. 7, 21. 24. Rim. 2, 13! 27. ^ ko bi mislili, de je k zveličanju že zadosti, ako se beseda Božja le posluša, če se tudi v djanji ne spolnuje. 28. Zgolj poslušavci sami sebe zapeljujejo; zakaj podobni so človeku, kt er j memo zerkala gre in se v njem ogleduje. Kakor ta človek svojo podobo za neke trenutke vidi, pa kmalo zopet pozabi, kakošen de je: ravno tako tudi poslušavec vidi hudobijo svojiga serca, dokler se beseda Božja oznanuje; ker pa ni spolnovavec, kmalo zopet pozabi, kakošno serce de ima, se noče spre- oberniti, in tedej ne more zveličan biti. 29. Kdor keršanstva ne pozna le poverili, temuč je popolnama, natanko v njem podučen, in je v njem stanoviten, in ni pozabljiv poslušavec i. t. d. Keršan- stvo se imenuje popolno, ker k popolnosti pelje; imenuje se postava prostosti ker reši jarma Mojzesove šegne postave (Gal. 5, 1.) in greha (Jan. 8,32.)! 30. Apostelj je ravno kar povedal, de je treba besedo Božjo v djanji spolnovati. Ker je pa keršansko delo dvojno: dobro govorjenje in dobro djanje, hoče od kristjana dobro govorjenje v 26. versti, dobro djanje pa v 27. versti. 31. Kdor se ne varuje vsili grehov, ki se z jezikam store, namreč: laži, obre¬ kovanja, opravljanja, preklinjanja, nesramniga, nespametniga in nečimerniga govorjenja, ter misli, de to vse nič ni, on ni bogaboječ, v njem ni pobožnosti. Gl. Mat. 12, 36. <32. sploh ljubezen do bližnjiga v djanji skazovati. 33. obvarovati se vsiga posvetniga poželenja: napuha, lakomnosti, sladnosti. 362 last sv. Jakopa 3. II. Poglavje. Ker ste kristjani, ne glejte na vnanjo veljavo ljudi; ne častite bogatiga zavoljo bogastva, in ne zaničujte revniga zavoljo revšine ; tako razločevanje je hudobno in krivično. Revne, ki jih je Bog tudi poklical v nebeško kraljestvo, sramotite, desiravno bogati, ki vas zaterajo in Kristusovimu imenu nečast delajo, vašiga česenja niso vredni. Skazujte ljubezen do bližnjiga brez razločka. Kdor na vnanjo veljavo ljudi gleda, je svarljiv, in, ker se zoper eno zapoved pregreši, je kriv vse postave. Bodite tako ljubeznjivi in usmiljeni, de se vam ne bo treba bati sodbe po postavi svetiga evangelija; zakaj usmiljeni bodo pri sodbi po¬ vzdignjeni. Sploh vera brez dobrih del nič ne pomaga, kakor tudi ne dobra beseda brez djanja: brez del je vera mertva; vera se brez del ne more poka¬ zati, dela pa kažejo vero. Tudi Abraham je z vero dela združeval, de je bil opravičen, kakor tudi Rahab ; kakor je namreč telo brez duše mertvo, tako je tudi vera brez del mertva. 1. Bratje moji! ne stavite vere našiga častitljiviga Gospoda Jezusa Kristusa v zunanjo ve¬ ljavo ljudi. ') 5. Mojz. 1, 17. Prip. 24, 23. Sir. 42, 1. 2 . Ako bi namreč v vaš zbor 2 ) mož prišel, kteri ima zlat per- stari in belo oblačilo, prišel bi pa tudi ubog v umazanim oblačilu, 3. in bi gledali v tega, kteri ima drago oblačilo, in bi mu rekli: ti se tukej zložno usedi; ubogimu pa bi rekli: ti tamkej stoj, ali pa se usedi k podnožju mojih nog: 3 ) 4. ne delate li razločka med seboj, in niste li sodniki po hu¬ dobnih mislih? 4 5 6 ) 5. Poslušajte, moji preljubi bratje! Ni li Bog izvolil ubo¬ gih na tem svetu, de so bogati v veri in deležniki kraljestva, ki ga je Bog obljubil tistim, ki ga ljubijo ? s ) 6. Vi pa ste osramotili ubo- ziga. 1 ’) Ali vas ne zaterajo bo¬ gati po mogočnosti, in ali vas oni ne vlačijo pred sodbe? 7 ) 7. Ne preklinjajo li oni dobriga imena, po kterim ste imenovani? 8 ) 1. Apostelj začne drugi del svojiga lista, ki obsega svarjenje zavoljo mnogo¬ terih napak v keršanskih občinah. Glej vvod. Pomen: Ko podelujete službe in časti', ne glejte na vnanje zadeve; zakaj vera v našiga poveličaniga Go¬ spoda Jezusa Kristusa se nikdar ne strinja s krivičnim cenjenjem nečiirterne, vnanje veljave ljudi. 2. k vaši službi Božji. 3. V judovskih molitvarnicah so bili ob straneh prilični sedeži za imenitne in bogate. Revni so pa mogli ali stati ali usesti se na tla, torej k nogam njih, ki so ob straneh sedeli. Ker je bil ta razloček tudi v keršanskih zborih, ga apostelj ko nekeršansko navado graja. 4. ker ne gledate na čednost in zasluženje, ampak le na blišavo in bogastvo. 5. Ni li Bog tudi nizkih in ubozih tega svetli poklical, de naj bodo tudi oni bogati v veri in dediči večniga zveličanja, ktero je Bog vsi m obljubil, ki ga ljubijo, in do kteriga imajo le tisti, veči pravico, ki ga bolj ljubijo? 6. ker bogatiga bolj čislate, le ker je bogat. 7. de vas k plačilu primorajo. 8. Ali s svojo grozovitostjo ne delajo nečasti imenu Kristusovimu, po kterim ste kristjani imenovani? Torej taciga čislanja še vredni niso, 363 List sv. 8. Ako spolnujete kraljevo zapoved 9 )po pismih: ,,Ijjubi svo- jiga bližnjiga, 10 ) kakor samiga sebe a , prav delate. 3. Mojz. 19, 18. Mat. 22, 39. Rim. 13, 9. Gal. 5, 14. 9. Ako pa na zunanjo veljavo ljudi gledate, greh delate in ste svarjeni od postave kakor pre¬ stopniki. 1 ’) 10. Kdor koli pa vso postavo spolni, se pa pregreši v enim, je vsiga kriv. 12 ) 11. Zakaj kteri je rekel: „Ne prešeštvaj“, je tudi rekel: „Ne ubijaj 44 . Ako sicer ne prešešt- Jakopa 2. vaš, ubijaš pa, si prestopnik postave. 12. Tako govorite in tako de¬ lajte kakor taki, kteri bodo po postavi prostosti 13 ) sojeni. u ) 13. Zakaj sodba brez usmi¬ ljenja tistimu, kteri ne dela u- smiljenja; usmiljenje pa povzdi¬ guje per sodbi. I5 ) 14. Kaj pomaga, moji bratje! če kdo pravi, de ima vero, del pa nima? Ga bo li vera mogla zveličati ? 16 ) 15. Ako sta brat ali sestra naga, in potrebujeta vsakdanjiga živeža. 9. veliko zapoved. 10. torej bližnjiga sploh, ne glede na vnanjo veljavo. 11. in ste, desiravno le v eni reci krivi, ko prestopniki postave kaznovanja vredni. 12. t. j., je kriv vse postave, ljubezni sploh, na ktero se vse zapovedi operajn, greši zoper Boga sploh, ki je dal vse zapovedi; zakaj kdor se pregreši zoper en del celote, se ravno zavoljo tega tudi zoper celoto pregreši, k kteri ta del gre, zoper ljubezen, zoper Boga sploh. Nravna postava je celota, in hoče imeti pokoršino za vse svoje zapovedi: Kdor se tedej prederzne en greh storiti, kakor krivičnost, pokaže s tem zaničevanje postave sploh, in je zato, ko pre¬ stopnik postave sploh, kaznovan. S tem pa apostelj ne pravi, de je en sam greh enako velika hudobija kakor več grehov: temučle, de je en sam greh že dovolj, de človeka ko prestopnika postave ob Božje dopadenje in večno zveličanje pripravi, če je greh velik; zakaj i/, naslednjiga se dozdeva, de ima sv. Jakop zlasti velike grehe v misli. 13. po keršanski postavi. Glej zgorej 1. razi. 29. 14. Apostelj sklene svoje pervo svarjenje: Ne ravnajte se torej po vnanji veljavi, temuč v vsim naj vas le usmiljena ljubezen vodi, de bote pri sodbi obstali. 15. V greškim: „usmiljenje pa se hvali zoper sodbo “ (usmiljenje pa ni podverženo sodbi). Glej Mat. 18, 35 : 25, 34. i. d. 16. Apostelj prestopi od živiga priporočevanja usmiljene ljubezni do ubozih k opravljanju keršanskih del sploh, ter uči, de človeka pri Bogu ne opraviči in ne zveliča vera sama, ampak vera, ki je z deli združena. Uk sv. Jakopa ne nasprotva uku sv. Pavla, ki opravičenje, kakor se dozdeva, le na vero opera; zakaj sv. Pavel z vero ne razumeva le gole vere, goliga spoznanja keršanskiga uka, ampak v ljubezni delavno, živo vero (Gal. 5, 6.), in, če Rim. 3, 28. uči, de je človek opravičen po veri brez del postave, ne izjema keršanskih del, ki jih vera ko popolno pokoršino do Boga mora obsegati, ampak le dela Mojzesove šegne postave in zunej prave vere storjene dela. Sv. Pavel in sv. Jakop si torej ne nasprotvata, temuč sta popolnama edina; zakaj oba terdita, de le živa vera opraviči. K večimu je razloček viditi v imenovanji ravno tiste reči, ker sv. Pavel dela zaverže, ki so brez vere stor¬ jene, sv. Jakop pa vero, ki nima del, 364 Lisi sv. Jakopa 25. 16. reče jima pa kdo zmed vas: Pojdita v milu, ogrejta in nasitita sej in jima ne daste, kar je potrebno telesu, kaj bo' to pomagalo ? 17. Tako' tudi vera, če nima del, je mertva sama v sebi- 17 ) 18. Pa poreče kdo: Ti imaš vero, in jest imam dela. Po¬ kaži mi svojo vero brez del, in jest ti bom pokazal iz del svojo vero. I8 ) 19. Ti veruješ, deje en Bog; prav storiš. Tudi hudiči veru¬ jejo, in se tresejo. 19 ) 20. Hočeš pa vediti, nečimer- ni človek, de je vera brez del mertva? 20 ) 21. Ali ni bil naš oče Abra¬ ham iz del opravičen, ker je svojiga sina Izaka na altarji da¬ roval? t. Moj/,. 22, 9. 22. Ali ne vidiš, de je vera z njegovimi deli delala, in de je bila iz del vera popolna? 23. In dopolnilo se je pismo, ki pravi: Abraham je verjel Bogu, in mu je bilo peršteto v pravič¬ nost, in je bil Božji prijatel ime¬ novan. 21 ) 1. Moj/,. 15, 6. Rim. 4, 3. Gal. 3, 6. 24. Ali ne vidite, de je člo¬ vek iz del opravičen, in ne samo iz vere? 22 ) 25. Bavno tako tudi kurba Rabah, 23 ) ali ni bila iz del opra¬ vičena, ker je sprejela poslance in jih je po drugim potu odpravila? 24 ) 26. Kakor je namreč telo brez duše mertvo, tako je tudi vera brez del mertva. 17. Kakor revnimu bližnjimu naše usmiljenje nič ne pomaga, ako mu potreb- niga ne damo, ravno tako tudi vera brez del nič ne pomaga. Gl. v. 16. 18. Njemu, ki se hvali, de ima vero, del pa nima, lahko kdo poreče: Ti veruješ, se hvališ, de imaš vero, jez pa z vero dela sklepam. Pokaži mi le svojo vero, ki je brez del, gotovo tega ne moreš; je/, ti pa lahko iz svojih del svojo vero pokažem, in dokažem, de sim pravoverni kristjan, česar ti ne moreš. 19. Hudiči tudi brez del verujejo; ali ta vera njih bolečine le še povekšuje. 20. poslušaj tudi dokaze iz svetiga pisma. 21. Pomen v. 21—23: Ali ne b.eremo v svetim pismu, de si je Abraham, ker je hotel v pokorni ljubezni svojiga sina darovati, Božje dopadajenje pridobil, tako de ga je Bog posebno blagoslovil (1. Mojz. 22,16—18.)? I/, tega lahko povzameš, de so k opravičujoči veri tudi dela potrebne in de jo še le one dopolnijo, kakor tudi, de je poprešnji izrek svetiga pisma (1. Mojz. 15, 6.): „ Abraham je verjel “ i. t. d., s tem popolnama razjasnjen, de namreč opra¬ vičujoča vera Abrahamova ne pomeni mertva vere, ampak v delih živo vero. Besede: n in je bil Božji pri jatel imenovan a so v zgornjim kraji (4- Mojz. 15, 6. ) le po pomenu povedane, ker se tukaj pripoveduje, de je Bog z Abra¬ hamom zvezo sklenil, kar se le med prijatli godi. Sv. Pavel je tukaj s sv. Jakopam čisto ene misli; zakaj Rim. 4, 3. 17. sicer pravi, de je bil Abraham po veri opravičen, pa po veri v njega, kteri mertve obuduje. S tem je apo- stelj naznanil , de je bil Abraham pripravljen svojiga ediniga sina darovati, in pa de je vender tudi veroval, de mu bo Bog velik zarod dal. Torej Abra¬ hamu ne prilastuje le vere, ampak vero , ki je bila združena z delam daro¬ vanja lastniga sina, in zavoljo te delavne ver& ga je imel za pravičniga. 22. Dela tedej ne izhajajo samo iz opravičujoče vere, temuč vera mora z deli sklenjena biti, de se po nji opravičenje doseže. 23. Rahab, ki je pred spreobernitvijo nečisto živela. 24. Tudi Rahab je dela z vero združila, in vero v delih pokazala, kar ji je List sv. Jakopa 3 365 III. Poglavje. Ne vrivajte se v službo učenikov; zakaj učeniki si hujši sodbo nakopavajo, ker se človek sploh lahko spotakne, še lože pa se pregreši z jezikam. Kakor vodi slaba berzda močniga konja, in majhno kermilo veliko ladijo, ravno tako majhen jezik lahko napravi velike reči. Jezik pokončuje kakor ogenj, če peklu služi, in, desiravno človek vse ukroti, jezika vender ne more ukrotiti. Od jezika izhaja dobro in hudo, desiravno bi moglo od njega le dobro izhajati, kakor so tudi druge stvari zveste svojimu namenu. Ako se mislite pripravne za učenje, pokažite svojo pripravnost narprej v pobožnim življenji; ako vas pa grenka nevošljivost in prepirljivost vodi, s tem spričujete, de nimate ne prave modrosti ne priprav¬ nosti za učenje; zakaj nevošljivost in prepirljivost ne pride od zgorej ; kjer je pa nevošljivost in prepirljivost, tam je nestanovitnost in vse hudo. Prava nebeška modrost je združena z ljubeznijo in s pohlevnostjo, in le mirni učeniki zamorejo dobro storiti. 1. Ne želite, moji bratje! de bi vas veliko učenikov bilo, ker veste, de si hujši sodbo na¬ kopavate. ') 2. Zakaj v mnogim se pre¬ grešimo vsi. Ako se kdo v be¬ sedi ne pregreši, on je popoln mož; on zamore tudi vse teki v berzdi deržati. * 1 2 ) 3. Ako konjem berzde v go¬ bec denemo, de so nam po¬ korni, ves njih život vodimo. 4. Glejte! tudi ladije, desi¬ ravno so velike in od močnih vetrov gonjene, se z majhnim kennilam obračajo, kamor jih ker- milnikova moč hoče oberniti. 5. Takti je tudi jezik sicer majhen ud, in vender velike reči napravi. Glejte, majhen ogenj velik gojzd zažge! 3 ) 6. Tudi jezik je ogenj, za- popadek hudobije. Jezik je po¬ stavljen med našimi udi, kteri ognusi vse telo', in zažge tek našiga življenja, vnet od pekla. 4 ) Božje dopadajenje zaslužilo in življenje ohranilo. Glej obširniši Joz. 2, 4. Hebr. 11, 31. Poslednje besede le od vere govore, ali ravno od vere, ki je bila z delam združena. 1. Ne hrepenite po službi učenikov; zakaj učenike huji sodba čaka, ker bodo tudi odgovor dajali, ali niso kje s svojim ukam koga zapeljali. V greškim: v de si huji sodbo nakopavamo “. 2. Zakaj človek je sploh grozno slab, tako de se v mnogim lahko pregreši: ali še nar teže se v govorjenji (učenji) greha obvaruje. Kdor se v nobeni besedi ne spotakne, se sme popoln mož imenovati, ki vse svoje poželenje berzda. Kakoršno govorjenje, takošen človek; popolno govorjenje razodeva popolniga človeka. Glej Prip. 10. razi. 23. 3. Majhna reč kaj veliciga vodi in napravi: ravno tako tudi jezik lahko napravi veliko — hudiga in dobriga. Primeri Prip. 10, 20: 12, 18: 14, 3. 4. Zakaj jezik pokončuje kakor ogenj in ima vso hudobijo v sebi, ker zamore v vse pregrehe zapeljati. Jezik je ud, ki toliko premore, de s svojim govor¬ jenjem lahko vsiga človeka za vse njegovo življenje popači, takti de v njem vse strasti gore, zlasti, če jezik peklu služi, če ga satan vodi. Ta nesreča le prevelikrat otroke zadene, ki že v svojih mladih letih med pohujšljive ljudi' 366 List sv. Jakopa 3. 7. Zakaj 3 ) vsake natore zveri in ptice in lazijoče in druge ži¬ vali 6 ) se dajo ukrotiti, in šobile ukrotene od človeške natore; 8. jezika pa noben človek ne more ukrotiti; 7 ) nepokojna hu¬ doba je, poln smertniga strupa. 9. Z njim hvalimo Boga in Očeta, in z njim kolnemo ljudi, ki so po Božji podobi vstvarjeni. 8 ) 10. Iz enih ust pride hvala in kletev. Ni prav, moji bratje! de se to tako godi. 11. Ali studenec iz ene luknje sladko in grenko vodo iztaka? 12. Ali zarnore, moji bratje! figov*) drevo grozdje 9 ) roditi, ali pa terta fige? Tako tudi slana voda ne more sladke storiti. 10 ) 13. Kdo je moder in razumen med vami ? Pokaže naj z lepim obnašanjem svoje djanje v krotki modrosti.'') 14. Ako imate grenko nevoš- Ijivost, in je prepirljivost v va¬ ših sercih, se nikar ne hvalite, in ne iagajte zoper resnico.' 2 ) Ib. To namreč ni modrost, ktera od zgorej pride, ampak je poze- meljska, živalska, hudičeva. 13 ) 16. Zakaj kjer je nevošljivost in prepir, tam je nestanovitnost, in vse hudo djanje. 17. Modrost pa, ktera je od zgorej, 14 ) je nar pred sramež¬ ljiva, 15 ) tedej mirna, 16 ) ponižna, perzanesljiva, dobrim pervolujo- ča, 17 ) polna usmiljenja in do- pridejo , ali pa še celo od lastnih staršev, rednikov, učenikov napčne vodila prejemajo in sc tako za vse svoje življenje popačijo. 5. Jezik zamore toliko nesrečo napraviti; zakaj on ima nepremagljivo moč. 6. V greškim: „lazijoče in morsJie “ (živali). Tudi Vulgata je mende v začetku brala: „cetorum “ namesti „ceterorum a . 7. de bi se ž njim nobenkrat vsaj v malim ne pregrešil. Izvirek je hudobna poželjivost, ktere se človek nikdar čisto ne znebi, dokler je na zemlji. 8. Hudovoljni, zabavljivi ljudje si ž njim nasprotvajo, ker ž njim zdaj Boga hvalijo, zdaj pa Božje otroke preklinjajo. 9. V greškim: n olirke a . 10. Vsaka stvar se ravna po svojim namenu: torej naj tudi jezik po svojim namenu le dobro dela. 11. Apostelj se verne k 1. versti. Ce kdo zmed vas misli, de ima modrost in lepo obnašanje, pripravnost za učenje, naj svoje zmožnosti narprej v boga¬ boječim življenji pokaže, ter naj resnico pohlevno in modro uči. „Svoje djanje 11 , to je, svoje zmožnosti, to kar premore. 12. Ako bi pa le zato radi učeniki bili, de bi priliko imeli, drugim hudovoljno nasprotvati in se ž njimi prepirati, se nikar ne hvalite s svojo modrostjo in nikar zoper resnico ne terdite, de ste pripravni- za učenje. 13. Zakaj serditost in prepirljivost ni nebeška, od Boga izhajoča modrost, ampak po zemeljska, ker ne skerbi za čast Božjo, ampak za pozemeljske dobrote, za čast, bogastvo; živalska, ker se kakor žival le po svoji strasti ravna in pameti ne posluša; hudičeva, ker se kakor hudič nad druge povzdiguje, slepi, laže in goljufuje, de svoj konec doseže, in ker je tudi v hudičevi oblasti. 14. ki od Boga izhaja. .15. V greškim: „čista u : brez vse zmote, kar uk in obnašanje zadeva. Učenik, ki ga Bog vodi, hoče le resnico in jo uči brez samopridnih namenov. 16. ki mir ljubi in daje. 17. Te besede ni v greškim. 367 List sv. Jakopa 3. 4. briga sadu, 18 ) ona ne sodi, je 18. Sad pravičnosti pa se v brez hlimbe. 19 ) miru seje tistim, kteri so mirni. 20 ) IV. Poglavje. Prepiri med vami izvirajo iz vaše neberzdane poželjivosti, ktera vender ne doseže, česar želi, Boga ali prosite ali ne prosite. Posvetnjaki, pe veste li, de so pri- jatli tega sveta sovražniki Božji, ali mislite, de vas sveti Duh k nevošljivosti napeljuje? Ne daje li sveti Duh veči milosti? Pokorite in ponižajte se. Ne obre¬ kujte in ne sodite prederzno ; zakaj, kdor tako dela, se pregreši zoper postavo, in sodnik je le Bog. Ne skerbite za prihodnost; zakaj popolnama smo v Božji volji. Recite velikoveč v vsint, de ste Božji previdnosti podverženi, in ne po¬ vzdigujte se v svojim napuhu. To vse sicer dobro veste, pa ravno zavoljo tega tudi vse to spolnujte ; zakaj kdor ve dobro storiti in ne stori, mu je greh. 1. Od kod pridejo boji in pravde med vami? * 1 ) Ali ne od tod? iz vašiga poželenja, ktero se vojskuje v vaših udih? 2 ) 2. Poželite in ne dobite; ubi¬ jate in ste nevošljivi, 3 ) in ne mo¬ rete doseči; se pravdate in bo¬ jujete, in nimate, zato ker ne prosite. 3. Prosite in ne prejmete, zato ker slabo prosite , de bi v svo¬ jim poželenji zapravili. 4 ) 18. se skazuje z deli usmiljenja in z vsakterim dobrim djanjem. Mat. 7, 10. 19. ne sodi prederzno po vnanjim videzu, in se ne hlini, ampak se kaže, kakoršna je. 20. Kjer je pa taka modrost, kjer so taki učeniki, tam z mirnim podučevanjem resnično dobre, zveličavne dela tudi pri družili opravljajo oni, ki z bližnjim v miru žive, namreč ti modri, mirni učeniki.— Tirin to versto tako razlaga: Sad pravičnosti, to je, sad modrosti (zakaj djanska modrost, od ktere sv. pismo tu pa tam govori, je pravičnost ali obsežek vsih čednost) se ne pokaže vselej v tem, pokazal se bo pa v unim življenji; zakaj tukaj sev miru, ali z miram seje, in od tod bo njim, ki delajo mir ali dela miru, to je, mirnim zraslla obilna žetev miru, to je, večniga veselja, ktero bodo v nebe¬ sih imeli. 1. Od kod izhajajo prepiri, ki zastran keršanskiga uka med vami vstajajo, de ste v mnogotere ločine razdeljeni? Apostelj je popred od napuhnjenih ljudi govoril, ki so si dar učenosti prilastovali, prave učenike zavidovali in se v službo učenikov vrivali, de bi imeli priliko prepirati se in svojo vmišljeno modrost skazovati: zdaj pa pove, od kod de izhaja njih prepirljivost in vse njih nerodno obnašanje. Tudi sv. Pavel se večkrat pritožuje zastran taeih prepirljivih ljudi, ki pravo vero kaze, in zlasti 1. Kor. 3. njih ločine popisuje. Drugi mislijo sovraštva, ki so iz neznanih vzrokov vstale in občine razdvojile. Una razlaga je zvezi govorjenja bolj primerjena ; vender je pa apostelj tudi take osebne prepire ob enim lahko v mislih imel 2. Cernu se prepirate, ali ne zavoljo časti, daniga dobička in pozemeljskiga blaga (glej zgorej 3. razi. 13.), ker ste pod oblastjo svoje poželjivosti, ki se v vas zoper duha, zoper boljši prepričanje bojuje in ga v svojo oblast spravlja, desiravno ne dosežete, česar želite. To poslednjo misel naslednja versta razlaga. 3. vaša nevošljivot vas do smerti ujeda (razi. 1.). 4. Pri vsim vašim prizadevanji se vam želje ne spolnijo, nekaj ker Boga ne 368 List sv. Jakopa 4. 4. Prešeštniki! ali ne veste, de je prijatelstvo tega sveta so¬ vraštvo do Boga? 5 ) Kdorkoli te- dej hoče biti prijatel tega sveta, postane Božji sovražnik. 5. Mislite li, de pismo za¬ stonj govori: Mar Duh, kteri v vas prebiva, napeljuje k nevoš- lj iv osti ? 6 ) 6. Tennič daje veči milost. Torej pravi (pismo ): 7 ) Bog se ustavlja prevzetnim, ponižnim pa daje gnado. 8 ) 7. Bodite tedej Bogu pod¬ ložni; 9 ) hudiču se pa ustav¬ ljajte, 10 ) in bo bežal od vas. 8. Perbližujte se Bogu, 11 ) in se vam bo on perbližal. Očistite roke, grešniki! osnažite serca, 12 ) kteri ste dvojnih misel. 13 ) 9. Zdihujte, 14 ) in žalujte, in jokajte; vaš smeh naj se v jok preverne, in veselje v žalost. 10. Ponižajte se pred Go¬ spodam , in vas bo povišal. 11. Ne obrekujte eden druziga, bratje! 15 ) Kdor obrekuje brata, ali kdor sodi svojiga brata, govori po¬ stavi nasproti in sodi postavo. ,6 ) Ako pa sodiš postavo, nisi spol- novavec, ampak sodnik postave. 12. Eden je postavodajavec in sodnik, kteri zamore pogu¬ biti in oteti. 13. Kdo si pa ti, ki sodiš bližnjiga? Glejte zdaj, kteri pra¬ vite: 17 ) Dans ali jutri pojdemo v uno mesto in bomo tam eno leto ostali in kupčevali, in do¬ biček storili; prosite, nekaj ker le prosite, de bi zamogli po svojim poželenji živeti, de bi torej Bog vašimu poželenja stregel. 5. Grešniki, ki zvezo z Bogam tergate, in se poželenju sveta izročujete, ali ne veste, de je sovražnik Božji, kdor ta svet, njegovo čast, blago, veselje nezmerno ljubi? Greškoima: v Hrešeštniki in prešeštnice, ne veste a i. t. d. 6. Ne govori le sveto pismo, de sv. Duh, ki se nam kristjanam daje, nima nič opraviti z nevošljivostjo (sumljivostjo, zavistjo, sovraštvam), temuč de je Duh ljubezni (Rim. 5, 15: 15, 30.)? Nevošljivi so bili uni krivi učeniki (glej razi. 1.); zatorej apostelj zmed pregreh zlasti nevošljivost imenuje. Besede: „Duh , kteri v vas prebiva “ i. t. d., se ne nanašajo ravno na en kraj sv. pisma, ampak na vse sv. pismo, v kteriin je povsod zapisano, de je sv. Duh Duh ljubezni, in de le oni smejo upati, de jih sv. Duh oživlja, kteri ljubijo. 7. Prip. 3, 34. 8. t. j. dopadajenje, ljubezen. 9. Apostelj zdaj opominja te nevošljivce, de naj se spreobernejo, 10. zoperstavljajte se hudičevimu navdihovanju. H. z resnično pokoro. 12. Očistite svoje misli in dela. n Roke u pomenijo dela. 13. Dvojnih misel so tisti, kteri hočejo kristjani biti, ob enim pa svet nerodno ljubijo (razi. 5.), in torej tako rekoč med Bogam in svetam razdeljeno serce imajo. 14. Glej Rim. 8, 13. Gal. 5, 24. 15. kar se tolikrat godi med kristjani, in pa še tudi med učeniki, ki se obre¬ kujejo. 16. Kdor brata, kteri prav dela, obrekuje ali ga krivo sodi, obrekuje in sodi postavo Božjo, po kteri se je brat v svojih delih ravnal. Zastran kriviga sojenja glej Rim. 2, 1. 17. Poželjivi (v. 1.) večidel sklepe delajo in mislijo, de bodo svoj namen dosegli, 369 List sv. Jakopa 4. 5. 14. vi, ki ne veste, kaj bo jutri. 15. Kaj je namreč vaše živ¬ ljenje? Dim je, kteri se za malo časa perkaže in potlej spet zgine. Namesti tega recite: Ako bo Gospod hotel, in ako bomo to ali uno storili. 16. Zdaj pa se povzdigujete v svojim napuhu. 18 ) Vsako ta- košno povzdigovanje je hudobno. 17. Kteri tedej ve dobro sto¬ riti, in ne stori, mu je greh. 19 ) V. Poglavje. Bogatinci! nadloge bodo nad vas prišle, ker ste v svojim napuhu pravične zaterali. Zateranci! bodite poterpežljivi; zakaj prihod Gospodov se bliža. Bodite stanovitni v poterpežljivosti kakor Job in preroki; zakaj Gospod je milostiv povračevavec. Nikar ne prisegajte; že sama obljuba vam bodi sveta. Bolnik naj prejme zakrament svetiga poslednjiga olja, de mu bo polajšano in de mu bodo grehi čisto odpušeni. Spoznajte drug druzimu svoje grehe, in molite drug za druziga; veliko namreč premore molitev pravičniga. Vračajte grešnika od njegove krive poti; zakaj to je močno zaslužljivo. 1. Glejte zdaj, bogatinci! 1 ) jokajte in tulite zavoljo svojih nadlog, ki bodo nad vas prišle. 2. Vaše bogastvo je stroh¬ nelo; vaše oblačila so od moljev snedene. 3. Vaše zlato in srebro je zarijovelo, in njuna rija bo v pričevanje zoper vas, in bo po- žerla vaše meso kakor ogenj. Nabrali ste si zaklad jeze za poslednje dni.*) 4. Glejte! plačilo, ki ste ga utergali delavcam, kteri so vaše polje poželi, vpije; in njih 3 ) vpitje je prišlo do ušes Gospoda voj- skinih trum. 5. Gostili ste se na zemlji in v nečistosti pasli svoje serca za dan klanja. 4 ) ker jih modro izpeljujejo. Apostelj pa pokaže, de so vsi naši sklepi v Božjih rokah. 18. Zdaj pa tako prevzetno mislite in delate, kakor de bi ne bili Bogu podložni. 19. To veste ali vsaj mislite, de veste, ker se z modrostjo hvalite (zgor. 3,13.): če se torej po tem ne ravnate, ste zavoljo boljšiga spoznanja toliko veči kazni vredni. 1. Apostelj še svari, in sicer tukaj krivične bogatince, namreč take, ki imajo veliko pozemeljskiga blaga, pa ga ko hišniki Božji ne obračajo dobro, temuč ga imajo, de svojimu poželenju strežejo ali se sicer ž njim razveselujejo. Gl. Luk. 6, 24. 2. Vse vaše bogastvo je nečimerno in minljivo, ter vam nič ne more pomagati (Mat. 6, 19.); zlata in srebra, premoženja zavoljo skoposti niste vživali, in ta rija, nevžitje vašiga blaga, bo neoveržljivo pričevanje vašiga terdiga serca zoper vas same, ter vas bo ko pekleč ogenj vjedala, kadar bote svojo hudobijo čisto spoznali; zakaj zakladov ste sl nabrali za sodnji dan, ko vas bo Božja kazen zadela. Besede „jeze u ni v greškim. 3. ženjcov, delavcov, kakor ima greško. 4. Po živinsko ste se tako rekoč pitali, de bi bili sodnji dan zaklani. Glej Job 15. razi. 29. VI. 24 370 List sv. Jakopa 5. 6 . Obsodili in umorili ste pravičniga, in se vam ni ustav¬ ljal- 5 ) . 7. Poterpežljivi tedej bodite, bratje! do prihoda Gospodovi- ga. 1 ’) Glejte! kmet čaka dra- ziga sadu zemlje, in voljno po- terpi, dokler ne prejme (zemlja) zgodnjiga in pdzniga dežja. 7 ) 8 . Tudi vi tedej bodite po¬ terpežljivi, in pokrepčajte svoje serca, ker prihod Gospodov se bliža. 9. Nikar ne zdihujte, bratje! eden zoper druziga, de ne bote obsojeni. Glejte! sodnik stoji pred vratini. 10. Bratje! v zgled luidiga pergodka, terpljenja in poterpež- Ijivosti vzemite preroke, kteri so govorili v imenu Gospodovim. 11. Glejte! srečne jih imenu¬ jemo , kteri so preterpeli. 8 ) Od Jobove poterpežljivosti ste sli¬ šali in konec Gospodov ste vi- dili; 9 ) zakaj Gospod je usmiljen in milostljiv. 12. Pred vsiin pa, moji bratje! ne persegajte, ne per nebu, ne per zemlji, ne s kako drugo per- sego. Bodi pa vaše govorjenje: .Je je 5 ni ni; de pod sodbo ne padete. l0 ) 13. Je kdo med vami žalo¬ sten, naj moli; je dobre volje, naj poje hvalne pesmi. 14. Je kdo bolan med vami, 11 ) naj pošlje po cerkvene mašnike, 12 ) 5. ko pohlevna ovca Kristusova, ki se vsiga vana, «ie bi se duše rešile. 6. Glej zastran tega Mat. 24: 1. Tesal. 4, 13. i. d. Apostelj prične tretji del svojiga lista (glej vvod), tolaživno prigovarjanje, in, kakor pisavci konec listov večidel še nektere tike, ki med sabo niso tesno zvezani, za priklado pristav¬ ljajo, je ravno tako tudi sv. Jakop storil. 7. t. j., polerpežljivo čaka od setve do žetve; torej tudi vi poterpežljivo čakajte prihoda Gospodoviga ves čas svojiga življenja. Zgodnji dež gre v Palestini po setvi konec desetiga mesca, pozni dež pa malo pred žetvijo konec mesca sušca. 8. pravični v nebesih, ki so svoj namen že dosegli; torej tudi vi stanovitno terpite, de bote srečni imenovani kakor oni. 9. vidili ste srečni izid nadlog, ki jih je bil Gospod poslal. Glej Job 42. 10. Apostelj tukaj ne prepoveduje vsiga priseganja sploh, ampak le Iahkomišljeno priseganje v domačim življenji. De s tem ne prepoveduje priseganja pred sodbo, se že iz tega vidi, ker govori od priseganja pri nebu i. t. d., ktero je bilo le v domačim življenji v navadi, nikdar pa ne pred sodbo, pred ktero se je pri Bogu prisegalo (3. Mojz. 19, 12: 5. Mojz. 6, 13.). Glej obširniši v pri Mat. 5, 34—37. 11. hudo bolan; zakaj dff&evelv se pravi hudo, za smert bolan biti. Tako tudi sv. tridentinski zbor razlaga: „Sveto poslednje olje naj se deli bolnikam, zlasti pa njim, kteri so tako nevarno bolni, de se na konec življenja po¬ stavljeni zdijo“. 12. Po besedi: , y itarašine “; s tim imenam se pa v svetim pismu nove zaveze vselej škofje in mašniki razumevajo, in - djanje vesoljne cerkve spričuje, de so od apostoljskih časov sem le mašniki to sveto opravilo opravljali. Apo¬ stelj pravi: mašnike, ali zato , ker se je takrat več mašnikov k bolniku sošio , zmed kterih je eden bolnika mazilil, drugi pa so se s svojo vprič- nostjo svetiga opravila vdeležvali; ali pa zato, ker se po navadi govorjenja od mnogih pripoveduje, kar le eden dela. Tako pravimo: Spovej sc mašni- 371 List sv. Jakopa 5. in naj molijo nad njim 13 ) in naj ga mazilijo z oljem v imenu Go¬ spodovim ; I4 ) 15. in verina molitev 15 ) bo otela bolnika, 16 ) in Gospod mu bo polajšal, 17 ) in ako je v gre¬ hih, mu bodo odpušeni. 18 ) 16. Spoznajte 19 ) eden drugimu svoje grehe, in molite eden za družiga, de bote ohranjeni; 20 ) veliko namreč premore stanovitna molitev pravičniga. 17. Elija je bil človek, terp- Ijenju podveržen, kakor mi, in je iz serca molil, de bi ne bilo dežja na zemljo; in ni bilo dežja tri leta in šest mescov. 18. In je spet molil; in nebo kam; sveto pismo (Mark. 15, 32.) pravi: „In ktera sta bila ž njim križana, sta ga zasramovala 44 , desiravno ga je le eden zasramoval. 13. Apostelj pravi: naj molijo nad njim, ker so pri molitvi na bolnika roko pokladali; „zakaj pokladanje roke ni nič druziga kakor molitev nad člove- kam 44 , pravi sv. Avguštin. 14. na mestu in v moči Gospoda Jezusa Kristusa, od kteriga so mašniki ob¬ last prejeli, vernim svete skrivnosti deliti; ime kake osebe ali reči je nam¬ reč njeno bistvo (Mat. 28. razi. 20.). Lahko se tudi misli, deje apostelj z besedami: imenu Gospodovim“ naznanil, de je Jezus zakrament svetiga poslednjiga olja postavil in povelje dal, bolnikam deliti ga (pri Mark. 6, 13. se pripoveduje, de-so učenci veliko bolnikov z oljem mazilili in ozdra¬ vili , kar so gotov.) le po Jezusovim povelji storili), tako de te besede tudi lahko pomenijo: „kakor je Gospod zapovedal 44 . Jezus je z maziljenjem, ktero je bil perMark. 6, 13. zapovedal, pozneje moč svetiga zakramenta združil. — Olje je znamnje podeljene viši moči. Teofil pravi: Olje pomeni Božje usmi¬ ljenje in vse duhovno veselje. 15. molitev, ktero vera zapoveduje, v kteri vera z močjo dela, torej molitev, po kteri se gnade dele. Vera stoji tukaj namesti darov"vere, ker vera vrata do vsih nebeških darov in gnad odpre. Glej Rim. 12, 3. 16. na duši in na telesu; na duši, ker jo bo večniga pogubljenja otela ali ji posvečujočo gnado pomnožila in sicer k večnimu življenju pripomogla; na telesu, ker mu bo hudo bolezen vsaj za nekoliko časa na boljši obernila ali ga pa tudi ozdravila, če je njegovi duši v zveličanje. 17. Gospod mu bo duha poterdil, ker bo v njem obudil terdno zaupanje v Božje usmiljenje, de bo zamogel bolečine lože terpeti in hudičevim skušnjavam stanovitno zoperstavljati se; podelil mu bo tisto moč, ktere za poslednje voj¬ skovanje potrebuje (Trid. zbor. sej. 14. pogl. 2.). 18. Apostelj pravi: „ako je v grehih ko bi utegnil še v grehih biti. Misli si namreč, de je bolnik že poprej vse storil, kar sveta cerkev zapoveduje, de se duša grehov očisti; v zakramentu svetiga poslednjiga olja pa se od¬ puste bolniku mali in tudi tisti veliki grehi, kterih se iz nezadolžene pozab¬ ljivosti ali nevednosti ni spovedal, in pa hudi nasledki in ostanki grehov. Ako se pa bolnik ne more spovedati, mora popolnama grevengo obuditi in resnično voljo imeti spovedati se, ko bi mogoče bilo. Sveti tridentinski zbor tudi uči (sej. 14. pogl. 1.) , de sv. Jakop tukaj govori od svetiga posled¬ njiga olja ko zakramenta nove zaveze, kteriga je Jezus Kristus postavil in per Mark. 6, 13. že naznanil. 19. Te besedice ni v greškim. 20. ]'a ne spovedujte se svojih grehov le v sili, kakor je to pri svetim posled¬ njim olji potrebno, ampak tudi sicer, in molite drug za druziga v tem poniž¬ nim duhu (Orig., Krizost., Beda, Bonavent., Bern.). 372 liist sv. Jakopa 5 . je dalo dež, in zemlja je rodila svoj sad. 21 ) 19. Bratje moji! ako kdo zmed vas zajde od resnice, 22 ) in ga kdo verne; 20. naj ve, de, kdor grešnika verne od njegove krive poti, bo rešil njegovo dušo od smerti in pokril veliko število grehov. 23 ) 21. V 3. Kralj. 17, 1. i. d. je le sploh povedano „tri leta“; tudi ge tukaj nič ne bere od molitve Elijeve ne pred lakoto ne po lakoti. Sv. Jakop je tedej te okolišine iz izročila vedil. 22. od prave vere ali od praviga (pravičniga, bogaboječima) življenja. 23. izbrisal bo veliko število grehov uniga zgubljenca, in svoje lastne grehe; grehe uniga, ker ga pripelje k spreobernjenju, torej k pokori in spovedi; lastne, ker ga ljubezen, ki jo do padliga bližnjiga skazuje, toliko priprav- nišiga stori za dosego Božje gnade, ktera grehe odpuša. Glej Luk. 7, 47, liisfa svetlga Petra aposteljna. Simon Peter je bil pervi med aposteljni in poglavar Kristu¬ sove cerkve tukej na zemlji (Mat. 16, 18.). Po svojim vstajenji od mertvih mu je bil Jezus zročil svojo čedo (Jan. 21, 15 —17.). Po prejetim sv. Duhu je Peter začel oznanovati sv. evangeli (Djan. ap. 2.) in se je pri mnogih perložnostih škazal perviga med apo¬ steljni (Djan. ap. 1, 15 — 26: 3, 12 — 26: 4, 8 — 20: 5, 29— 32: 8, 14 — 22: 15, 7 —11). Perve leta je sv. Peter v Pale¬ stini ostal, in je v Jeruzalemu, v Samarii i. t. d. Kristusov nauk oznanoval. Enajst let po Jezusovim vnebohodu ga je uka¬ zal Herod Agripa v ječo zapreti. Po angelji iz ječe rešen je za¬ pustil Jeruzalem in je šel v druge kraje evangeli oznanovat (Djan. ap. 12.). V Antiohii sta s sv. Pavlam skupej zadela (Gal. 2, 11.). Iz ustniga izročila vemo, de je sv. Peter tudi Rimljanam keršansko vero oznanoval, in de je bil poslednjič pod cesarjem Neronam v Rimu križan, Svoj pervi list je pisal sv. Peter vernim v Pontu, Galacii, Kapadocii, mali Azii in Bitinii, kteri so bili spreobernjeni Judje in spreobernjeni ajdje. Pisal je apostelj ta list v Babilonu (Pogl. 5, 13.). Tako so sploh ob tistim času imenovali rimsko mesto zavoljo njegoviga malikovanja in njegove razujzdanosti (Skriv. raz. 14, 8.). Kdaj de gaje pisal, se ne ve natanko; verjetno je, de ga je pisal kake štiri leta pred svojo smertjo, ki je bila v 66. ali 67. letu po Kristusovim rojstvu. Apostelj Peter je hotel kristjane s tim listam v sveti veri bolje uterditi, jih k stanovitnosti v terpljenji in preganjanji opo¬ minjati, in k keršaoskimu življenju, posebno pa k bratovski ljubez- 374 Vvod v lista sv. Petra aposteljua. ni nied seboj spodbadati (Pogl. 1, 13. do 2, 12.). Zato jim perporoča veliko lepih djanskih čednost (pogl. 2, 13. do 4, 19.), opominja prednike k zvestima spolnovanju njih dolžnost , podložne k pokoršini, vse pa k zročenju v voljo Božjo in k voljni poterpež- Ijivosti v revah tega življenja (Pogl. 5, 1 — 11.). V drugim listu, kteriga je sv. Peter pisal malo pred svojo smertjo ravno tistim cerkvam, opominja kristjane, po keršansko ži¬ veti (pogl. 1, 3 — 11.)j v sveti veri stanovitno ostati (v. 12 — 21.), varovati se krivih učenikov (pogl. 2.), zlasti tacih, ki pri¬ hod Gospodov taje (pogl. 3.), kteri pa bodo prejeli zasluženo kazen od Boga. Sin Božji bo konec sveta, kakor je obljubil, spet pri— šeljsodit vse|ljudi. I. Poglavje. Sv. Peter piše spreobernjeniin Judam v mali Azii, ktere je Bog: po svojim ne¬ skončnim sklepu k svetosti poklical, ker so po veri v Kristusa odrešeni bili, in jih pozdravi. Hvaljen bodi Bog zavoljo upanja, kteriga v Kristusu imamo, zado- biti neminljivi del v nebesih, zveličanje, ki bo poslednji dan razodeto, kjer bo ob prihodu Kristusovim veselje po prestanih skušnjavah nasledovalo, kteriga se v ljubezni in veri veselite, ter upate doseči zveličanje, kteriga so preroki iskali, pa ga sami niso doživeli, temuč so le napovedovali, kar se vam zdaj jasno oznanuje po možeh od sv. Duha razsvetljenih. Ker vam je tedej toliko imenit- niga obljubljeno, se ozerajte oboroženi in premišljeno po kraji svojiga upanja; odmrite poprešnjim sladnostim, bodite sveti in živite bogaboječe; zakaj vi niste odrešeni z minljivimi zakladi, ampak z drago kervjo Jezusa Kristusa. Posvetite svoje duše s stanovitno ljubeznijo med seboj , kakor prerojeni v besedi Božji, ktera le s tem vred, kar obrodi, sama obstane, natorni človek pa mine. jeter, apostelj Jezusa Ki •istusa, 1 ) izvoljenim ptujcam, razkropljenim 2 ) v Pontu, Gala- cii, Kapadocii, Azii in Bitimi, 3 ) 2. po prevednosti Boga Očeta, v posvečenje Duha, v pokoršino in pokropljenje kervi Jezusa Kri¬ stusa: 4 ) Gnada vam bodi, in mir se pomnoži! 3. Hvaljen hodi Bog in Oče Gospoda našiga Jezusa Kristusa, kteri nas je zavoljo svojiga ve- liciga usmiljenja prerodil v živo upanje po vstajenji Jezusa Kri- 1. Glej llimlj. 1, 1. 2. Ptujce tu imenuje spreobertijene Jude, ki niso prebivali v Palestini, ktera je bila njih prava domovina, ampak po druzih krajih, v ktere so se bili po¬ znejše naselili. Izvoljeni se jim pravi, ker so bili po večnim sklepu Božjim k keršanski veri poklicani. »Razkropljenim" , to je, med neverniki (Jak. 1, 1.). Drugi menijo sploh kristjane, kteri so kakor otroci Božji in mestnjani nebes ptujci na svetu, naj že prebivajo, kjerkoli si bodi; „ izvoljenim “, t. j., odlo¬ čenim zmed velikiga števila nevercov. Gl. spod. 2, 10. Hebr. 11, 13. 3. Imenovani kraji so vsi v mali Azii. Gl. Djan. ap. 2, 8. 9 : 16, C. 7. 4. To se tako razumeva: „ Izvoljenim “, per kterih je Bog previdil, de bodo glas keršanstva sprejeli, de bi bili po Duhu posvečeni, veri pokorni m po kervi Kristusovi očišeni. Posvečenje po Duhu ali obnovljenje, prerojenje (Jan. 3, 5.) je konec odrešenja; pomoček za to je rešivna smert Kristusova m terdna vera v Odrešenika in pokoršina do vsiga, kar uči, zapoveduje in obeta, 376 I. List sv. Petra i. stusa od mertvih, 3 ) 1. Kor. 1,3. Kfež. 1, 3. 4. v nestrohljiv, in lieogau- šen in nezvenljiv delež, perhra- njen vam v nebesih, 6 ) 5. kteri ste v Božji moči ohra¬ njeni po veri 7 ) za zveličanje, ktero ima razodeto biti poslednji čas; 8 ) 6. v kterim se bote veselili, če morate 9 ) zdaj malo žalovati v mnogoterih skušnjavah, 7. de se skušnja vaše vere veliko drajši ko zlato, ktero se v ognji skuša, pokaže v hvalo in slavo in čast v razodetji Je¬ zusa Kristusa; 10 ) 8. kteriga ljubite, desi ga niste vidili, v kteriga tudi zdaj verujete, desiravno ga ne vidite, verujoči pa se bote veselili z neizrekljivim in častitljivim ve¬ seljem, 9. ko bote prejeli konec svoje vere, zveličanje duš, 10. po kterim zveličanji so opraševali in preiskovali prero¬ ki, 1 ') kteri so od vam namenjene gnade prerokovali; 11. preiskovali so, kteri ali kakošen čas je na znanje dal Duh Kristusov, kteri je v njih bil, in napovedal terpljenje Kri¬ stusovo, in veličastvo, ktero je imelo po tem priti; 12 ) 12. kterim je bilo razodeto, de niso sebi, ampak vam pode¬ lili to, kar vam je bilo zdaj ozna¬ njeno po tistih, ki so vam evau- geli oznanovali, po tem ko je bil sveti Duh z nebes poslan, 13 ) Zastran izvoljen j a glej Efež. 1,3—7. Rim. 8, 29. Zastran besede . ^pokrop¬ ljen) e a i. t. d. glej Hebr. 10, 22. 5. Čast, hvala in zahvala bodi Bogu Očetu, ki nas je iz gole milosti brez našiga zasluženja (glej Rim. 3, 24.) po Jezusu Kristusu prerodil v noviga človeka (novi rod) in nam je dal upanje večuiga življenja. Besedo „ vsta¬ jenje “ postavi tukaj apostelj namesto vsiga rešivniga dela Kristusoviga, ker vstajenje je sklep odrešenja. Upanje kristjanova se imenuje n živo u , nekoliko zato, ker ni prazno, temuč se bo resnično spolnilo, nekoliko pa zato, ker je reč tega upanja — večno življenje (Hier., • Avg., Beda). 6. kteri se ne more zmanjšati ali zgubiti, kakor bogastvo lega sveta, temuč vekomaj ostane, in se ne vživa in ne poseda z nečistimi željami, ampak s čistim, angeljskim, Božjim duham (Avg.). 7. kteri z gnado Božjo verujete (upate in ljubite) i. t. d. 8. Poslednji čas je dan Gospodov, sodnji dan (Filip. 1, 6.), ob kterim bo raz¬ odeto zveličanje pravičnih vpričo angeljev nebeških in vsili stvari. 9. če je k vašimu dušnimu pridu. Penil. Jak. 1, 2. i. d. 10. Skušnjave morajo priti, de bo vaša vera očišena, kakor se Iudi zlato v ognji očisti, in de bote še čisteji kakor očišeno zlato dosegli sodnji dan čast, ktera se pa, se ve de, na Boga samiga povrača, ki je začetnik vsiga zveličanja. V greškim: „doskušeno , minljivo zlato u i. t. d. 11. Zveličanje je sploh blagor, sreča kristjana til in tam. Te sreče, Kristusa in njegoviga kraljestva, so iskali preroki, in so od nje prerokovali. 12. Preroki so preiskovali, kdaj in v kakošnih okolišinah se bo to zgodilo, kar jim je razodeval Duh Kristusov, kteri je v njih bil, namreč terpljenje Odre- šenikovo in njegovo poveličanje, na ktero se opera vse naše upanje. 13. kterim prerokam pa je bilo zastran časa, v kterim bo Kristus prišel, in od okolišin njegoviga prihoda razodeto, de ga sami ne bodo doživeli, temuč de bodo zavoljo vas (zavoljo poznešnjih ljudi) razodevali svoje prerokovanja. 37? I. Lisi sv, v kteriga žele angelji gleda¬ ti. 14 ) 13. Zavoljo tega 13 ) opašite ledja svojiga serca, hodile trezni in zaupajte popolnama v gnado, ktera se vam ponuja v razo tle¬ nji Jezusa Kristusa. 1 b ) 14. Kakor pokorni otroci se ne ravnajte po poprešnjim pože¬ lenji svoje nevednosti, 15. temuč po njem, 17 ) ki vas je poklical in je svet, tudi vi v vsim svojim obnašanji sveti ho¬ dite ; IH. ker pisano je: Sveti bo¬ dite, ker sim jest svet. 3. Mojz. 11, 44. 17. In ker kličete Očeta nje¬ ga, kteri brez pogleda na zuna¬ njo veljavo sleherniga po njego¬ vim delu sodi, v strahu Božjim živite ob času svojiga popot- . Petra 1. vailja, 5. Mojz. 10, 17. Dj. ap. 10, 34. Rim. 2, 11. 18. ker veste, de niste s stroli- ljivimi rečmi, z zlatarn ali sre- bram rešeni od svojiga nečimer- niga obnašanja po očetovskim zročilu, 19. ampak z drago kervjo Kri¬ stusa, kakor neomadežaniga in nedolžniga Jagnjeta; 18 ) l. Kor. 6, 20: 7, 23. Hebr. 9, 14. 20. kteri je bil sicer prej znan pred vstvarjenjem sveta, 19 ) raz¬ odet pa poslednje čase zavoljo vas, 20 ) 21. kteri po njem verujete v Boga, kteri ga je obudil od mertvih, in mu je dal veličastvo, de bi bila vaša vera in upanje v Bogu. 21 ) 22. Očistite svoje duše v lju¬ beznim pokoršini, v bratovski klere to obsežejo, kar vam (poznešrijim ljudem) zdaj možje oznauujejo, kteri so z nebes poslanica sv. Duha prejeli. 14. kteriga s ve liga Duha žele sami angelji razumeti. Sv. Duh je delivec in razlagavec keršanske modrosti, torej ga apostelj tukaj imenuje namesti ker¬ šanske modrosti ali keršanske vere. V greškim se bere : „r kteriga ( v kteri evangeli) žele angelji gledati “. Greško ni nasproti latinskimu, ker se v obeh ravno tista misel izreče, ki je v listu do Efež. 3, 10. Pomen te verstc tedej je: Angelji žele viditi, razumeti veliko skrivnost svete vere, odrešenje po Jezusu, in naše prihodnje večno zveličanje. 15. ker imate tako častito upanje. 16. Oborožujte se po duhovno, kakor vojšaki svoj život opasujejo, ter hodile trezni per popolnama zavednosti svojiga poklica, in vedno stavite svoje upanje v tisto popolnama srečo , ktera vam bo podeljena ob prihodu Kristusovim k sodbi. 17. b j., po Bogu. 18. Živite v strahu Božjim, ker ste s tako drago ceno odkupljeni. Nečimerno, grešno obnašanje se imenuje očetovsko izročilo, ker vsa grešnost izhaja iz izvirniga greha, kteri se razseva iz očeta v sina (Rim. 5, 12.). Kristus se imenuje neomadežano .Jagnje, ker je bil kakor tak v velikonočnim jagnjetu predpodobljen, in ker so laciga preroki napovedovali (Iz. 53. Jerem. 11, 19. Ps. 37, 14. 15.). 19. Glej Efež. 1, 4: 3, 11. 20. kteri se je v sedanjim času očitno na svetu prikazal zavoljo vasiga zve¬ ličanja. Glej Hebr. 1, 2. 21. Bog sam mu je dal spričevanje, de se vaša vera in vaše upanje na Boga samiga opera. 378 I. List sv. Petra 1. 2. ljubezni, 22 ) in se goreče ljubite med seboj iz čistiga serca; 23. prerojeni ne iz strohljiviga, ampak iz nestroliljiviga zaroda po besedi živiga in vekomaj biva- jočiga Boga. 23 ) 24. Zakaj vse meso je kakor trava, in vse njegovo veličastvo kakor travni cvet; posuši se trava in njen cvet odpade; 25. beseda Gospodova pa ve¬ komaj ostane. To pa je beseda, ktera vam je bila oznanjena. 24 ) II. Poglavje. Kakor prerojeni otroci verzite zmed sebe vse hudo, in hrepenite po mleku zve¬ ličavnima uka, kar se perčakuje od vas, ako ste se res že naučili spoznati Go¬ spoda. Bližajte se živiniu vogejuimu in podlagnimu kamnu, in prezidajte se na ta kamen v duhoven tempelj; zakaj zato ga je pismo naznanilo kakor vogelni kamen, de se vse nanj zida, in de verni po njem svoje zveličanje dosežejo. Ko ste verni, vam je v zveličanje, nevernim pa je v padec. Ti se spotikajo nad njegovim ukam, ko so vender tudi oni k njemu poklicani bili, vi pa nasproti ste zvoljeno ljudstvo, desiravno ste bili poprej neljudstvo. Preljubi! odpovejte se škodljivim, mesenim sladnostim. Tako živite, de vas ne bo mogel nihče pre¬ klinjati. Bodite podložni sleherni gosposki, in ne obračajte napak svoje prostosti. Sužnji! bodite pokorni svojim gospodarjem. Po nedolžnim terpeti perpravlja gnado per Bogu; v tem nam je Kristus v zgled, ker je nedolžen za naše grehe umeri, in je v svoje pastirsko varstvo spet sprejel ovce, ki so bile zašle. 1. Popustite tedej vso hu¬ dobijo in vso goljufijo, in liiiiav- šino in nevošljivost, in vse obre¬ kovanje, Rim. 0, 4. Efež. 4, 22. 2. kakor novorojeni otroci * 1 ) poželite duhovniga, neskaženiga mleka, 2 ) de bote rastli po njem v zveličanje; 3. ako ste le že pokusili, kako sladak je Gospod! 3 ) 22. Zastran očiševanja v ljubezni gl. Jan. 13, 10. razi. 10. V greškim : v v res¬ nični pokoršini li i. t. d. 23. Podlaga ljubezni, vzrok, zakaj se moramo med seboj ljubili, je prerojenje; ker po tem smo si vsi enaki, naj bodo naše zunanje zadeve, kakoršne si bodi, vsi smo otroci Božji, bratje, tode nismo minljivi otroci iz minljiviga semena, ampak večni otroci večniga Boga Očeta, zato smo pa tudi k vedni ljubezni zavezani. Pomoček prerojenja je Božja beseda, ker vera v njo pelje človeka k kerstu in pokori. 24. Pomen v zvezi s poprešnjim je tale: kteri ste iz minljivih (umerljivih) ljudi v neminljive otroke Božje prenarejeni bili. De natorni, t. j., neprerojeni človek pred Bogam ne obstane, je spoznal že prerok Izaija z besedami: „ Vse meso w i. t. d.; le samo beseda Gospodova in to, kar obrodi, novi rod ostane vekomaj (če tudi ta novi rod, t. j., v svetim kerstu prerojeni z neprerojenimi časno smert preterpe zavoljo izvirniga greha). „Beseda Gospodova 11 je sveti evan- g-eli, ki rodi večne otroke, ako se verno sprejme. Glej zastran daljniga pomena te preroške verste Iz. 40, 6. i. d. 1. Glej zgor. 1, 3. 23. 2. čisti, neskaženi Kristusov nauk, ki ravno tako živi duha prerojenih otrok Božjih, kakor živi mleko po natorno rojene. 3. Bodite željni duhovniga mleka, ker veste, koliko zveličansko moč ima odre- I. List sv. Potra 2. 4. K njemu ste perstopili, 4 ) živimu kamnu, 5 ) od ljudi sicer zaverženimu, od Boga pa izvolje¬ nimi! in češenimu; 8 ) 5. in tudi vi ste kakor živi kamni nanj zidani, ste duhovna hiša, sveto duhovstvo, de daru¬ jete duhovne darove, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu. 7 ) 6. Zatorej 8 ) se bere v pis¬ mu: „Glejte! postavim v Sionu 9 ) izbran in drag vogeln kamen; in kdor bo vanj veroval, ne bo osramoten“. I0 ) 7. Vam tedej verujočim je k 379 časti; * 11 ) njim pa, kteri ne ve¬ rujejo, je kamen, ki so ga zi¬ darji zavergli, in je postal po¬ glaviten vogeln kamen, Mat. 21, 42. Ps. 117, 22. Iz. 8, 14. 8. in kamen spotikljeja, in skala pohujšanja tistim, kteri se nad be¬ sedo spotikajo in ne verujejo, v kar so vender tudi odločeni. 12 ) 9. Vi pa ste izvoljen rod, 13 ) kraljevo duhovstvo, 14 ) svet na¬ rod, perdobljeno ljudstvo, de oznanujete popolnamosti tistiga, kteri vas je iz teme poklical k svoji prečudni luči; 15 ) šenje Gospodovo do naših sere. Bog, ki je ljubezen, daje tem, ki se mu popolnama zročijo , večkrat, posebno v molitvi, znotranjo sladkost občutiti, ktera je sad čeznatorne gnade. 4. polni vere in ljubezni. 5. vogelnimu kamnu, kteri ima kakor nar imenitniši del duhovne hiše, cerkve, namen, poglavitna zidova, Jude in ajde, in posamezne dele med seboj skleniti. Gl. Efez. 2, 20. i. d. Imenuje se živi kamen, ker vse življenje iz njega izhaja. 6. Glej Djan. ap. 4, 11. i. d. Mat. 21, 42. 7. Vsi verni skupej, in vsak posebej, bi mogli biti živi kamni, t. j., taki, ki imajo Božje življenje ljubezni od Kristusa, ki se nanj in nad njim zidajo, de store v živi združnosti, z njim duhovno hišo, sveto duhovstvo, ktero vsak dan Bogu opravlja duhovne darove pokore , zatajevanja , molitve in vsili čednost, in je po teli darovih dopadljivo Bogu Očetu, ker jih v Kristusu, v njegovim duhu opravlja. Vtem oziru je vsak kristjan duhoven; zatorej vpraša sv. Leon: Kaj je tako duhovsko, kakor če se Bogu darujejo čista vest in neoinadežani darovi prave pobožnosti na altarji serca? Dovolj abotno so nekteri krivo¬ verci iz tega notranjiga duhovstva posneli, de ni zunanjiga duhovstva. 8. ker se mora po njem duhovno poslopje postaviti. 9. v Jeruzalemu, kjer je bil Kristus križan. 10. Glej Iz. 28, 16. Rim. 9, 33. 11. Vi, kteri vanj verujete, ne hote enkrat per sodbi osramoteni, temuč bote po njem poveličani. 12. k čimur so vender tudi poklicani, ker vsi so poklicani, de bi po Kristusu Boga spoznali, ljubili in enkrat zveličani bili. 13. Vi pa ste glas Božji tudi sprejeli, in ste po tem postali odločeno, izvoljeno sveto ljudstvo, kakor so bili nekdaj Judje pozemeljsko ljudstvo Božje, odlo¬ čeno od družili ljudstev (J>. Mojz. 26, 17. 18.). 14. Slehern zmed vas je kralj in duhoven; kralj je, ker ima svoje počutke, nagnjenja in strasti v svoji oblasti, in je poklican k večnimu kraljevanju s Kristusam v nebesih: zato so nekdaj dajali keršencam krono na glavo, bir- mancampa ovitek okrog čela. Zastran duhovske časti sleherniga kristjana glej zgor. 5. versto. 15. De k poveličanju tistiga služite, kteri vas je od zmote in hudobije k res¬ nici in čednosti perpeljal. 380 I. List sv. Petra 2 , 10. kteri nekdej jiiste bili (njegovoJ ljudstvo, zdaj pa ste Božje ljudstvo; kteri niste usmi¬ ljenja dosegli, zdaj pa ste usmi¬ ljenje dosegli. Ozea 2,24. Rim. 9,25. 11. Preljubi! prosim vas ka¬ kor ptujce in popotnike, 16 ) zder- žite se mesenih želj,ktere se voj¬ skujejo zoper dušo; 17 ) 12. imejte lepo življenje med neverniki, de, ko vas obrekujejo kakor hudodelnike, vaše dobre dela vidijo, in Boga časte dan obiskanja. l8 ) 13. Bodite tedej podložni vsaki človeški stvari ' 9 ) zavoljo Boga,' 20 ) bodi si kralju kakor nar višimu, 14. ali vojvodam, kakor od njega poslanim v uiaševanje nad hudodelniki, dobrim pa v pohva- Ijenje. 15. Zakaj to je volja Božja, de z dobrimi deli usta zamašite ne¬ spametnim in nevednim ljudem; 21 ) 16. kakor prosti, in ne, ka¬ kor bi prostost imeli v zagrinjalo hudobije, ampak kakor hlapci Božji. 22 ) 17. Vse spoštujte; 23 ) brate ljubite; 24 ) Boga se bojte; kralja častite. 18. Hlapci! bodite podložni go¬ spodarjem z vsim straham, ne le dobrim in krotkim, ampak tudi Črnernim; Kološ. 3, 22. Efez. 6, 5. Tit. 2 „ 9. 19. to je namreč gnada, če kdo iz vesti zavoljo Boga brh¬ kosti prenaša in po krivici terpi. 20. Zakaj kakošna čast bi bila, ko bi zavoljo pregrešenja tepenje terpeli? Ako pa dobro delate in voljno terpite, je to prijetno per Bogu. 25 )- 21. K temu namreč ste po¬ klicani; 26 ) ker je tudi Kristus za nas terpel in vam je zapustil zgled, de hodite po njegovih sto¬ pinjah. 22. On ni greha storil, tudi ni bila najdena goljufija v nje¬ govih ustih. 27 ) iz. 53, 9. 16. ker niste mestnjani tega poželjiviga sveta, ampak ptujci, popotniki na zemlji, mustnjani v neke,sili. IT. in dušno življenje končajo, če jili ne premagate. Glej Gal. 5, 17. i. d. 18. de jim bodo vaše dobre dela nagib k spreobernjenju, v dan milostljiviga obiskanja Božjiga, ob kterim bodo Boga hvalili za gnade, ki jih ljudem skazuje. Ta dan, ko se bojo po vašim zgledu spodbujeni spreobernili, bojo s svojim spre- obernjenjem Boga poveličevali, in tudi vas opravičevali. 19. vsaki človeški oblasti, ktera je od Boga postavljena. 20. V greškim: ,,zavoljo Gospoda “, ker Gospod Bog hoče, de sle tistim po¬ korni, kterim je oblast na zemlji dal. Gl. Rim. 13, 1. i. d. 21. ker to hoče Bog, de s pokoršino do gosposke k molčanju perpravite tiste nespametne ljudi, ki v svoji nevednosti kristjane puntarije dolže. 22. Bodite pokorni, kakor se spodobi takim, ki so prosti jarma greha, ali si vsaj perzadevajo, de bi se ga proste ohranili (j^l. IVim. 6, 11. 14. Jan. 8,32.), ne pa, de bi svojo prostost napčno v zagrinjalo svoje hudobije, puntarije in nepokoršinc obračali; temuč kakor hlapci Gospodovi bodite pokorni vsim nje¬ govim napravam, tedaj tudi gosposki oh njega postavljeni. 23. Glej Rim. 13, T. 24. ljubite se kakor bratje. - , 25. to je Bogu dopadljivo in vam njegovo gnado zadobi. 26. k topljenju in poterpežljivosti. 27. ki ni grešil ne v djanji ne z besedo. I. List sv. Petra 2 . 3. 23. On, ko je bil preklinjan, ni klel; ko je terpel, ni pretil; teinuč se mu je vdal, kteri ga je krivično sodil; 28 ) 24. on je naše grehe sam no¬ sil v svojim telesu na lesu, de bi greham odmerli, in pravično- 381 sti živeli ; z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni, iz. 53, 4—8. Dj. ap. 8, 28. i. d. 25. Zakaj bili ste kakor zgub¬ ljene ovce; zdaj pa ste se ober¬ ilih k pastirju in škofu svojih duš. 29 ) III. Poglavje. Tudi ve, žene, bodite podložne, de Lote s svojim pobožnim življenjem svoje neverske može perdobile keršanstvu, in ne zunanji Jišp, ampak neminljiva čednost naj bo vaša lepotija. po zgledu pobožnih žen starih časov. Vi, možje, ravnajte lepo s svojimi ženami, de ne bode zavoljo prepira med vami pešala ali še celo nehala združena molitev. Bodite vsi enih misel v ljubezni. Kdor hoče srečno živeti, naj se varuje hudiga, in naj stori dobro, ker pravičniga Bog usliši, hudodelni- kam pa se zoperstavi. Ne bojte se nobeniga terpljenja, imejte le zmirej v odgovor perpravljeno dobro vest, de osramotite svoje nasprotnike. Po nezadolženim terp- Ijenji bomo Kristusu podobni, kteri se je dal za grešnike na telesu umoriti, po duhu pa je bil poveličan , in je veselo oznanilo zveličanja pernesel pobožnim očakam, in tistim, kteri so bili v potopu po telesu sicer pokončani, po duhu pa so bili oteti, kakor tudi mi iz vode kersta oteti pridemo po moči odrešenja Kri- stusoviga , kteri je v povračilo za britkosti, ktere je prestal, tudi kakor človek v nebesih poveličan. 1. Ravno tako naj bodo tudi žene podložne svojim možem, de bodo tudi ti, kteri besedi ne veru¬ jejo , *) po zaderžanji žen brez besede perdobljeni, 2. ko bodo vidili vaše boga¬ boječe in čisto življenje. 2 ) l.Kor. 7, 16. Efež. 5, 22. ' 3. Njih lepotija ne bodi zu¬ nanja v pletenih laseh, ali oblo- ženji z zlatarn, ali v noši obla¬ čil; 4. ampak skriti človek serca, v nestrohljivosti mirniga in krot- kiga duha, kteri je pred Božjim obličjem bogat. 3 ) 5. Tako namreč so se nek¬ daj tudi zaljšale svete žene, ktere so v Boga upale in bile podložne svojim možem. 4 ) 6. Taka je bila Sara, ki je bila pokorna Abrahamu, in ga je svojiga gospoda 5 ) imenovala; ktere hčere ste ve, ako dobro de- 28. V greškim: „temuč je zročil njemu , kteri pravično sode 1 . * 29. k Jezusu Kristusu namreč. 1 . to je, svojim nevernim možem. Če ima kaka keršanska žena neverniga moža, kteri Kristusoviga nauka ne posluša, naj ga skuša s svojim svetim življenjem Kristusu perdobiti. 2. vaše življenje, o žene! 3. Naj ne išejo svoje lepote v zunanjih minljivih rečeh , temuč naj si per- zadevajo za notranjo, neminljivo lepoto pobožniga serca, tihiga in krot- kiga duha, ki ima per Bogu toliko visoko vrednost. Glej Ps. 44. razi. 28. 4. Tako 'posnemajo zgled nekdanjih svetih žen, kterih lepota je hita zaupanje v Boga in podložnost svojim možem. 5. Glej 1. Mojz. 18, 12. 382 I. List sv. late, in se ne ustrašite nobene zopernosti. e ) 7. Ravno tako, možje! rav¬ najte z njimi po pameti, kakor s slabejim, ženskim spolam 7 ) in jih imejte v časti, ker imajo tudi one deležne biti gnade življe¬ nja; 8 ) de ne bodo vaše molitve zaderžane. 9 ) 8. Poslednjič pa, bodite vsi ene misli, usmiljeni, bratoljubni, miloserčni, krotki, ponižni. 9. Ne povračujte hudiga za hudo, ne kletve za kletev, te- muč nasproti dobro vošite; ker ste v to poklicani, de blagodar v delež posedete. 10 ) 10. Zakaj kdor hoče življenje ljubiti, in viditi dobre dni, naj berzda svoj jezik od hudiga, in njegove usta naj ne govore go¬ ljufije; 11. naj se ogiba hudiga, in naj dela dobro; naj iše miru, in naj se ga derži. 1 ') Petra 3. 12. Ker oči Gospodove so obernjene v pravične in njegove ušesa v njih molitve; obraz Go¬ spodov pa je zoper hudodelnike. 13. In kilo vam bo škodoval, ako ste za dobro vneti? 14. Pa če tudi kaj terpite za pravičnosti voljo, blagor vam! Njih strahu pa se ne bojte, in ne dajte se zmotiti. Mat. 5, 10. 15. Gospoda Kristusa pa po¬ svečujte v svojih sercih. 12 ) Bo¬ dite vselej perpravljeni odgovor dati vsakimu, kteri vas bo vpra¬ šal po vzroku upanja, ktero je v vas, 13 ) 16. tode s krotkostjo in po- štovanjem. Imejte dobro vest, de bodo v tem, v čim ur vas oprav¬ ljajo, osramoteni, kteri obrekujejo vaše dobro zaderžanje v Kri¬ stusu. 14 ) 17. Zakaj boljši je, de (če je volja Božja) terpite zavoljo dobrih, ko zavoljo hudih del. 6. ako svojim možem tudi takrat pokoršine ne odrečete, kadar vas strahujejo in gerdo z vami ravnajo. Sveti Peter meri tukaj na tiste može, ki gerdo delajo s svojimi ženami. 7. perzanašajte jim ko slabejimu spolu v vsili pravičnih rečeh. Gl. Prid. 7. razi. 35. 8. t. j., večniga zveličanja. 9. de vas ne zaderžuje prepir in razpor v združeni molitvi. Zakonski naj združeno molijo, ker so po zakonski zvezi združeni in ker je taki molitvi Kristus nar veči obljube dal (Mat. 18, 19. 20.). Če v prepiru živijo, ne more biti združene molitve med njimi. Vender naj tudi v razporljivim za¬ konu nedolžni posebej in v združenji z drugimi vernimi stanovitno moli, in toliko bolj goreče moli, de krivimu spreobernjenje, sebi pa poterpežljivost in tolažbo sprosi. 10. posebno enkrat v nebesih. 11. Glej Psalm 33, 13 r—17. 12. Ie Kristusu in njegovim zapovedim zvesti ostanite. 13. po kersanstvu. Upanje kristjanovo, večno zveličanje je tukaj postavljeno namesti keršanstva , ker je bilo upanje zlasti perpravno, obdolževanje never¬ nikov zavračati. Če so namreč nejeverniki kristjane zasmehovali zavoljo njih ojstriga življenja, so jih kristjani lahko zavernili z večnim zveličanjem, ktero vse pozemeljske dobrote preseže, in zavoljo kteriga so perpravljeni, vse preterpeti. 14. vaše lepo, keršansko življenje. I. List sv. Petra 3. 18. Ker je tudi Kristus en¬ krat za naše grehe umeri, pra¬ vični za krivične, 15 ) de bi nas daroval Bogu, 16 ) umorjen po mesu, oživljen pa po duhu; 17 ) Rim. 5 , 6. 19. v kterim 18 ) je tudi k du- 383 hovam, kteri so bili v ječi, pri¬ šel in oznanoval, 20. kteri so bili nekdej ne¬ verni, kadar so čakali Božje po- terpežljivosti v Noetovih dneh, 19 ) ko se je delala barka, 20 ) v kteri 15. 5? olj e je, de po nedolžnim terpite, ker bole s tem Kristusu podobni. Kri¬ stus je le enkrat umeri, ker je popolnama , to je, prav zadosten dar perne- sel, kteriga ni bilo treba ponavljati. Perm. Rim. 5, 3. Efež. 2, 16. Hebr. 4, 14. i. d. 10, 19. 16. de bi nas z Dogam spravil. 17. Kristus je sicer umeri po telesu, na duši pa ni mogel umorjen biti; nje¬ govo dušno življenje je bilo še povišano in poveličano, ker se je bila nje¬ gova človeška duša v popolnama poveličano stanje spremenila , kteriga se je bilo vdeležilo tudi njegovo telo ob vstajenji. 18. v kterim duhu. 19. V greškim: „ko jih je. Božja poterpežljivost čakala “ i. t. d., de bi se spokorili. 20. Pomen 19. in 20. verstc je: Jezusova spremenjena, poveličana duša je šla po smerti telesa pred pekel, ne le samo k svetim očakam, ampak tudi k tistim nevernim, kteri ob Noetovim času, ko se je barka zdelovala, niso verovali Božjimu pretenju; ko je pa šiba Božja vesoljniga potopa nad nje prišla, so še v veri in pokori svoje zveličanje našli. Unim svetim in tem poprej nevernim, potlej pa spreobernjenim, je Kristus oznanil, de je odreše¬ nje dokončal in nebesa odperl. — Preden je bil Kristus umeri, so šle ločene duše pravičnih pred pekel, kjer so odrešenja čakale, in se majhnih madežev očiševale (gl. Ps. 6. razi. 7.); duše hudobnih pa so šle v pekel večniga terpljenja. Sveti Peter imenuje predpekel „;ečo“, ker so mogle duše do Kristusoviga prihoda ondi ostati. V drugim kraji govori zato od vezi pekla QDjan. ap. 2, 24. razi. 25.). Nekteri razlagavci mislijo, de so tukaj v be¬ sedi: „nckdaj neverni 11 taki. razumevati, ki so v neveri in hudobii umerli, in de je Kristus njim oznanoval pokoro, de bi se bili vsaj nekteri zmed njih spokorili. Drugi pa menijo, de so ti „nekdaj neverni “ večno pogubljeni misliti, in de je Kristus njih pogubljenje poterdil. To poslednje je že zato neverjetno, ker se poterjenje večniga pogubljenja ne more imenovati ozna¬ nilo (pridiga), zlasti ne veselo oznanilo (evangeli), kakor se to Kristusovo oznanilo (pogl. 4, 6.) imenuje; misel pervih pa se zato nikakor ne more poterditi, ker za take , ki v neveri in tedaj v jezi Božji umerjejo , ni več zveličanja (Prid. 11, 3. razi. 4.)'. Nasproti pa so sveti očaki in stareji katoliški razlagavci svetiga pisma, ki so zgornje besede prevdarjali in jih z drugimi nauki svetiga pisma permerjali, riarboljši razlago našli. Ker namreč od ene plati zgornja versta le od tacih nevernih govori, „ kteri so kili nek¬ daj neverni v Noetovih dneh, ko se je delala barka“, in per tem ne reče, de ti neverni niso pred svojo smertjo pokore storili; in ker je od druge plati gotova resnica svetiga pisma, de tak, ki v neveri uinerje, nič več ne more delati za svoje zveličanje: tedaj si moramo v besedah ,,nekdaj ne¬ vernih take misliti, ki ob času potopa niso v neveri in v grehu terdovratni ostali, temuč so s kesanjem in pokoro vsaj svoje duše oteli, če tudi niso svo- jiga telesniga življenja iz potopa rešili. Dalje se bere v zgornji versti: Kri¬ stus je „i 'udi li takim oznanoval, ki so nekdaj neverni bili: iz besedice „tudi u se posname, de ni samo „ nekdaj nevernim “ oznanoval, ampak tudi dru- 384 I. List sv. jih je bilo malo, to je osem duš iz vode otetih. 21 ) 21. Ravno tako tudi vas zdaj nji podobni kerst otme, 22 ) kar ni očišenje telesne nesnage, am¬ pak skazanje dobre vesti proti Bogu po vstajenji Jezusa Kri¬ stusa, 23 ) Petra 3. 4. 22. kteri je na desnici Božji, 24 ) in je smert premagal, de bi mi večniga življenja deležni posta¬ li; 25 ) po tem ko je šel v nebesa ^ in si podvergel angelje, in obla¬ sti , in moči. 26 ) IV. Poglavje. Ako je pa Kristus za nas terpel, naj nam ne bo le predpodoba v prenašanji nezasluženima terpljenja, temuč naj nas tudi budi, de se odslej odpovemo mese¬ nim sladnostim in ajdovskimi! življenju. Zavoljo tega vas bojo ajdjc zasmeho¬ vali in preklinjali, ker ne verujejo v večno življenje ; odgovor pa bojo dajali gim, namreč pobožnim in svetim nekdanjih časov; zakaj besedica „tudi u ne more meriti na take ljudi , ki še tukaj na zemlji žive, ker tukaj ni govor¬ jenja od Kristusa, ki na zemlji uči, ampak od njega, ki pred peklam ozna- nuje. De pa sv. Peter teh pobožnih ne imenuje, in de le unih nevernih omeni, se zlasti razlaga iz tadanje med Judi sploh razširjene misli, de so vsi ob Noetovim času potopljeni popolnama od Boga zaverženi, in de še celo ne smejo k vesoljni sodbi priti. Sveti Peter ni mogel bolj svetlo in do¬ ločno pokazati, kako prazna je ta njih menitev, kakor s tem, de je ravno line potopljene imenoval, kterim je Kristus zveličanje oznanil. Pa ravno oni se pred drugimi prav perležejo v zvezo vsiga govorjenja. Ko se nam¬ reč od Kristusa pravi, de je zavoljo grehov družili ljudi grozovitim smert storil po telesu, dušno življenje pa je ohranil: je prav permerno od tistih govorjenje, ki so zavoljo svojih grehov po telesu grozovitim stnert storili, dušno življenje pa so oteli. Memo tega so tudi zlasti lep zgled poterpežlji- viga prenašanja nadlog in britkost tega življenja , k kterimu sveti pisavec v poprešnjim opominja. 21. po telesu. Glej'1. Mojz. 6, 14. i. d. 22. Voda ob vesoljnim potopu in kerstna voda ste si nekako podobne; kakor jih je bilo ob vesoljnim potopu osem otetih po telesu, Noe namreč z njegovo družino, tako so tudi po kerstni vodi vsi kristjani po duši oteli. 23. Kerst se imenuje kazanje dobre vesti 11 i. t. d., ker si keršenec per- dobi dobro vest, očišeno, pred Bogam pravično dušo v moči vstajenja, t. j., odrešenja Jezusa Kristusa. Dobra vest pomeni tukaj očišeno, popravljeno dušo (gl. Jan. 3, 5.), vstajenje pa je tukaj namesti odrešenja, ker je vsta¬ jenje iloveršenje vsiga Jezusoviga rešivniga dela ko vira vsili gnati. 24. Gl. Mat. 20, 21. Mark. 10, 37. Djan. ap. 2, 33. 25. Gl. zastran tega 1. Kor. 15 , 54. Besede „potem“ ni v greškim. 26. Besede: n angelje , in oblasti, in moči 1 ' pomenijo mnogotere verste angelj- skih duhov (Kološ. 2, 8. i. d. Efež. 1, 21.). Bog ima angelje za služafene duhove per speljevanji svojih namenov v vladanji vesoljniga svetli (Dan. 10. , Hebr. 1, 14.). Ker se Kristus tudi po svoji človeški natori vdeležuje Bož- jrga vladanja vsiga sveta, zatorej so mu vsi angelji podložni. Poveličanje Kristusovo, ki je za krivične terpel (zgor. v. 18.), je terpečim (v. 17.)bu- divni zgled , iz kteriga lahko posnamejo, česa se jim je nad jati, ako svoje nadloge poterpežljivo prenašajo. 385 I. List sv. Petra 4. pred njim, kteri ne sodi le živih, ampak tudi mertve; de tudi mertvi po duhu žive, se že iz tega vidi, ker jim je bilo veselo oznanilo zveličanja perneseno. Čas sodbe pa se slehernimu bliža; zatorej bodite čuječi v delavni ljubezni, postre¬ zite si med seboj po dareh, ki ste jih od Boga prejeli; mnoge skušnje, nadloge in britkosti naj vas nikar ne motijo, veselite se veliko bolj, ker bote s Kristu- sam ob svojim času tudi poveličani. Blagor vam, ako bote zavoljo Kristusa zaničevani; zakaj sveti Duh , kteri bo v vas zaničevan , vam je porok vašiga zveličanja. Le tega se varujte, de ne bote s kakim zadolženjem obteženi. Terp- ljenje mora priti, zakaj sodba, ki jo Bog čez svet pošilja, se začenja per vernih, ki morajo po nji poskušani biti, konča pa se per nevernih, ki zapadejo nar ojstrejši kazni, brezvsiga upanja ji ubežati, verni pa bodo zveličani, tode s tru- dam, ker za Boga žive. 1. Ker je tedej Kristus ter- pel v mesu, 1 ) bodi ravno ta mi¬ sel vaše orožje; 2 ) zakaj kdor terpi v mesu, neha grešiti, 3 ) 2. de on, 4 5 ) kar ima še dalje časa v mesu, 3 ) ne živi po po¬ želenji ljudi, ampak po volji Božji. Efez. 4, 23. 3. Dosti je namreč, de so 6 ) pretekli čas potratili po volji ne¬ vernikov, kteri so živeli v ne¬ čistosti, poželjivosti, pijanosti, žertji, pijančevanji in nesramnim malikovanji. 4. Zato se čudijo, de vi ne zahajate v ravno take nesramne ostudnosti, in preklinjajo. 5. Tode odgovor bodo da¬ jali njemu, kteri je perpravljen, soditi žive in mertve. 7 ) 6. Zato namreč je bil tudi inertvim evangeli oznanjen, de so sicer od ljudi po mesu obso¬ jeni, per Bogu pa žive po duhu. 8 ) 7. Vsiga konec pa se je per- bližal. 9 ) Bodite torej modri, in čujte v molitvah. Luk. 21, 36: l. Jan. 2, 18. 1. V greškim: „%a nas v mesu u i. t. d. Apostelj se spet verne k 18. versti v poprcšnjim poglavji, pa iz nje nekaj druziga posname. Zgorej nam je Kri¬ stusovo terpljenje v zgled pred oči postavil, de bi potcrpežljivo prenašali tudi nezaslužene težave in britkosti; tukaj pa pravi, de, ker je Kristus na telesu terpel in umeri, moramo tudi mi zamorjevati telesne sladnosti, zlasti pa poželji- vost, ki prebiva v našim mesu. 2. storite tudi vi terden sklep, na svojim mesu terpeti, ter v njem hudo pože- Ijivost zaterati. 3. kdor terpljenje na se vzame, ter svoje hudo poželenje na križ perbije, ga v sebi mori, sc mu odpove, on ne bo grešil, dokler zvest ostane ti spokorni misli. 4. de vi . . . ne živite po poželenji i. t. d. 5. tukej na zemlji živeti. 6. V greškim: v de smo mi pretekli “ i. t. d. 7. Vsi, kteri še na zemlji žive in kteri so že umerli, bodo odgovor dajali, desiravno poželjivi neverniki mislijo, de je s tem življenjem vsiga konec, in de se mertvim ni več sodnika bati. 8. zakaj ravno zato, ker je še drugo življenje , je bilo iz tega sveta ločenim dušam v predpeklu oznanjeno veselo oznanilo nastaliga zveličanja. Neverniki so sicer mislili, de so bili umerli le samo iz minljiviga mesa; tode pred Bogam po duši žive, desiravno so po telesu mertvi. Apostelj se tukaj ozera na zgorej (3, 19. 20.) omenjene umerle, kteri so sicer po telesu umerli, po duši pa žive. 9. Ta sodba (v. 5.) pa, s ktero je sklenjen konec sveta, se v oziru časa zmirej bolj bliža- V!, 25 386 I. List sv, 8. Pred vsiin pa Imejte vedno ljubezen med seboj; ker ljubezen pokrije obilnost grehov. 10 ) Prip. 10 , 12 . 9. Jemljite radi eden druziga pod streho brez godernjanja. Rim. 12, 13. Filip. 2, 14. 10. Kakor je vsak prejel dar, s tem postrezite eden drugima, kakor dobri delivci mnogotere gnade Božje. Rim. 12, 6: 1. Kor.4,2. 11. Ako kdo govori, naj go¬ vori kakor Božje besede; ako kdo služi, naj služi iz moči, ktero Bog daje; 1 ‘j de bo Bog v vsih rečeh česen po Jezusu Kristu¬ su, 12 ) kterimu bodi čast in go¬ spostvo na vse vekomaj. Amen. 12. Preljubi! nikar naj se vam čudno ne zdi v pekoči nadlogi, ktera vam je za skušnjo, kakor Petra 4. de bi se vam kaj noviga pergo- dilo; 13. temuč veselite se 5 ker se vdeležujete Kristusoviga terplje- nja, de se bote tudi v razodenji njegoviga veličastva 13 ) veselili in rad ovali. 14. Ako ste zasramovani za¬ voljo Kristusoviga imena, 14 ) bla¬ gor vam! zakaj nad vami po¬ čiva, kar je časti, slave in moči Božje, in njegov Duh. 15 ) 15. Nihče vas pa ne terpi kakor ubijavec, ali tat, ali preklinjeva- vec, 16 ) ali ptujiga lakomnik. 17 ) 16. Ako pa terpi kakor krist¬ jan, 18 ) naj se ne sramuje; temuč naj hvali Boga v tem imenu. 19 ) 17. Zakaj čas je, de se začne sodba per hiši Božji. 20 ) Ako pa nar prej per nas, kakošen bo 10. ljubezen je vedno perpravljena bližnjimu odpušati napake, naj jih bo še toliko in toliko. Ali: Ljubezen pokriva pred Rogam naše pregrehe (Luk. 7 ? 47.). 11. naj služi, kolikor mu je mogoče, zvesto po meri gnade Božje. 12. de je vse Bogu v čast in poveličanje, kar se dela po Jezusu Kristusu nad nami in v nas. 13. Glej zgorej 1,7. 14. ker ste kristjani, zavoljo keršanskiga življenja. 15. zakaj v keršanskim mišljenji in življenji imate Duha, kteri vam je zastava vaše prihodnje časti, vašiga prihodnjiga veličastva (Rim. 8, 11. 12. Efež. 2, 18: 1. Tes. 4,8.). V greškim je še perstavljeno: „ kteri je per njih pre¬ klinjanj per vas pa 6ešen a . . 16. V greškim: n hudodelnik a . 17. V greškim: „ puntarski postopač Pomen: Le naj si nihče sam ne za¬ dolžuje terpljenja. 18. po nedolžnim, ker je kristjan. 19. naj hvali Boga, ker je prejel to ime: V greškim: ,,nuj hvali Boga n ti reči 11 . 20 . Terpljenje zavoljo keršanstva mora zdaj priti; zakaj zdaj je tisti čas, de se keršanslvo razširja po svetu. To pa se zamore le z velikim vojskovanjem zgoditi, ker se mu svet z vso močjo zoperstavlja in preganja nje, kteri ga sprejemajo. Tako mora tedaj sodba, terpljenje, preganjanje, nesreča nar po¬ prej nad Božje kraljestvo, cerkev priti; poslednjič pa pride kazen nad njene sovražnike, nad nevernike. Besedica „zakaj u je v zvezi z 12. vcrsto: „ Ni¬ kar naj se vam čudno ne zdi 11 , nikar šene motite zavoljo mnoziga terp¬ ljenja; zakaj zdaj je čas, de morate s terpljenjem obiskovani in skušani biti. Beseda „Sodba u je tukej dvojniga pomena. V oziru na kristjane, ki po nedolžnim terpe, je „sodOa“ nesreča, ki jim jo Bog v skušnjo dopuša ; v oziru na nevernike pa je kazen — kaznovavna sodba. I. List sv. Petra 4. S. konec tistih, kteri ne verujejo Božjiinu evangeliju? 18. In če bo pravični komej zveličan, kje se bo hudobni in grešnik pokazal? 21 ) Prip. 11, 31. mi 19. Torej naj tudi tisti, kteri terpe po volji Božji, 22 ) perporo- čajo zvestimu Stvarniku svoje duše z dobrimi deli. V. Poglavje. Starejši (škofje in mašniki) naj svojo čedo pasejo s čistim namenam, verni pa naj jim bojo pokorni. Vsi naj bojo ponižni, ter naj se Božjim sklepam voljno vdajo. Vsi zročite Bogu svoje časne skerbi, in čujte zavoljo hudičeviga zale¬ zovanja. Vošilo biagodara. Pozdravila. 1. Starejši,') ki so med vami, zato 2 ) prosim jest sostarejši in priča Kristusoviga terpljenja, 3 ) kteri sim tudi deležnik veličastva, klero ima v prihodnje razodeto biti: 4 ) 2. pasite čedo Božjo, ktera je, per vas, in jo oskerbite, ne persiljeno, ampak radovoljno po Bogu; 5 ) ne zavoljo gerdiga do¬ bička, ampak dobrovoljno; 6 ) 3. ne kakor de bi gospodo¬ vali čez Iastino (Boijoj , am¬ pak kakor zgled čede iz serca. 7 ) 4. In kadar se bo perkazal poglavar pastirjev, bote prejeli nezvenljivo krono časti. 5. Ravno tako vi, mlajši! 8 ) bodite podložni starejšim. Vsi pa bodite med seboj ponižniga duha, 9 ) ker se Bog napuhnjenim ustavlja, ponižnim pa daje gnado. Jak. 4, 6. 10. G. Ponižajte se tedej pod mo- 21. Ako pravični le z velikim trudam, z voljnim prenašanjem toliko nadlog večno zveličanje s silo doseže; kam se bo hudobni zatekel, kadar kazen Božja nad-nj pride? Ta podoba je vzeta od hudodelnika, kterimu je povsod kazen za petami, in si ni nikjer svojiga življenja svest. 22. jio nedolžnim ko kristjani, ne zavoljo hudobij. 1. Škofe in mašnike. Glej Djan. ap. 20, 17 — 28. Tit. 1, 5—7. 2. zavoljo bližnje sodbe (Zgor. 4, 17. i. d.). Vender te besedice ni v greškim, 3. Glej Djan. ap. 1, 22. 4. Glej Rinilj. 8, 18. 5. kakor Bog hoče in . le zavoljo Boga. Tudi tega ni v greškim. 6. l’o besedi: ^prostovoljno 11, . Allioli prestavlja : v iz ljubezni 11 , ker res¬ nično prost je, kdor ljubi. 7. ne kakor taki, ki po svoji glavi in termi z Božjimi ve'rnimi terdo ravnajo, ampak kakor taki, ki jim po Božji volji strežejo, in so s postrežljivo, serčno ljubeznijo vsi čedi v zgled. Verni se imenujejo „delexmna“ ali „ lastnina“ Božja, ker si jih je Kristus s svojo kervjo v last odkupil. Glej zgor. 2, 9. Zastran postrežljive ljubezni, k kteri so keršanski spredniki zavezani, glej Mat. 20, 25. Jan. 13, 15. i. d. — „iz serca“ ni v greškim. 8. „Mlajši“ se imenujejo vsi, kteri niso duhovskiga stanu, v nasprotji do starašin, t. j., škofov in mašnikov. Glej Djan. ap. 11. razi. 24. Drugi raz- lagavci pa mislijo, de se „ mlajši “ imenujejo dijakoni. Glej Djan. ap. 6, 6. razi. 9. 9. v greškim: „ P« pa si bodite med seboj podložni, in zaljšajte se s ponižnostjo^, 25 * 388 I. List sv, gočno roko Božjo, I0 ) de vas po¬ viša ob času obiskanja. 11 ) 7. Vso svojo skerb nanj zver- nite, ker njemu je skerb za vas. Psal. 54, 23. Mat. 6, 25. 8. Bodite trezni in čujte; ker hudič, vaš zopernik, hodi kakor rjoveč lev okoli, in iše, koga bi požerl. 12 ) 9. Temu se ustavljajte terdni v veri, ker veste, de so vaši po svetu razkropljeni bratje ravno v takim terpljenji. Efež. 6, 12. i. d. 10. Bog vse milosti pa, kteri nas je poklical k svoji večni ča¬ sti v Kristusu Jezusu, vas bo 10. Glej zgor. 4, 17. 11. kadar sodit pride. V greškim: „ob 12. Glej Job 1, 7. 13. na dno in na vogelni kamen — na 14. de je ta prava zveličavna naprava vana (Sila) glej Djan. ap. 15, 22. 2 15. Glej vvod. 16. evangelist (Gl. vvod v evangeli sv. 17. Glej Rim. 16, 16. V greškiin: „s i 18. V greškim : n Mir a . Petra 5. po kratkim terpljenji spopolnil, uterdil in ukorenil. l3 ) 11. Njemu bodi čast in go¬ spostvo na vse vekomaj! Amen. 12. Po Silvanu, zvestim bratu, sim vam, kakor menim, ob krat¬ kim pisal, vas opominjal in spri- čal, de je to prava gnada Božja, v kteri stojite. 14 ) 13. Pozdravi vas sozvoljena cerkev v Babilonu, 15 ) in Mar¬ ka, 16 ) moj sin. 14. Pozdravljajte se med se¬ boj s svetim kušijejem. 17 ) Gna¬ da 18 ) bodi vam vsim, kteri ste v Kristusu Jezusu! Amen. času 11 . Jezusa (Zgor. 2, 4.). Božja, v kteri se znajdete. Zastran Sil- 1. 34. 40. Marka). kušijejem ljubezni 1 - 1 . I. Poglavje. Simon Peter piše vernim, ter jim vosi gnado in mir. Ker je bil Bog tolikanj milostljiv, de nam je dal po keršanstvu vse pomočke k svetiinu življenju, de nas je še celo vdeležil svoje Božje natore, zatorej bodite tudi vi zvesti in goreči v keršanstvu, rastite v njem zmirej bolj in bolj, ter združite s svojo vero vso čednost, rast v spoznanji, zderžnost, poterpežljivost, pobožnost, ljubezen do bližnjiga; ker po teli čednostih se skazuje vaše keršanstvo pravo in resnično, in donaša veliko sadu; kdor pa te čednosti vnemar puša, s tem kaže svojo duhovno slepoto in svarljivo pozabljivost poprešnjih gnad. Zatorej, bratje! z dobrimi deli ugotovite svoj poklic, de bote tudi gotovo zveličanje dosegli. Za¬ voljo negotovosti našiga zveličanja vas vedno opominjam v tih rečeh, de jih bote tudi po svoji smerti v spominu ohranili. Jez vam nisim oznanoval praznih in zmišljenih naukov, temuč sim govoril ko priča poveličaniga Jezusa Kristusa. Imam pa še terdnejši spričevauje v pismih prerokov, kteri so že davno poprej napovedovali, kar smo mi vidili in slišali. Preiskujte jih; zakaj njih prerokovanja niso zmišljene, ampak razodete so jim bile po svetim Duhu. 1. fgPimon Peter,') služabnik in apostelj Jezusa Kristusa, njim, ki so ravno tisto vero z nami prejeli v pravičnosti našiga Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa. 1 2 ) 2. Gnatla vam bodi, in mir se spolnuj v spoznanji Boga, in Kristusa Jezusa, Gospoda na¬ šiga ! 3 ) 3. Kakor nam je od njegove Božje moči vse 4 ) dano, 5 ) kar k življenju in pobožnosti služi, po spoznanji njega, kteri nas je po¬ klical s svojim veličastvam in svojo močjo, 6 ) 4. (jpo kterim nam je naj veči in naj drajši obljube dal, 7 ) de bote po njih deležni Božje natore, 8 ) 1. Glej vvod v lista sv. Petra. 2. njim , ki so gnado svete vere zadobili po pravici, ktero je Bog Oče nad Jezusam Kristusam storil. Glej Rimlj. 3 , 25. 26. 3. Kolikor bolje in popolniši bomo Boga in Jezusa spoznali, toliko več duhovnih darov bomo zadobili. Jan. 17, 3. 4. vsi Božji darovi: vera, upanje, ljubezen, opravičenje, posvečenje i. t. d. 5. po veri v Kristusa, po keršanstvu, nam je vse dano. 6. po svojim lastnim veličastvu in po svoji moči, kakor Sin Božji. 7. po kterim nam je Bog Oče naV iinenitniši in nar drajši dobrote obljubil in dal. Po keršanski veri, po opravičenji in prerojenji bomo nekako pobožjeni, sto- 390 II. List sv. Petra 1. ako se zderžite spačeniga požele¬ nja, ktero je na svetu:) 9 ) 5. tako si tudi vi z vso skerbjo perzadevajte 10 ) skazovati v svoji veri čednost, v čednosti pa spo¬ znanje , 1 6. v spoznanji pa zderžlji- vost, 12 ) v zderžljivosti pa poter- pežljivost, 13 ) v poterpežljivosti pa pobožnost, 14 ) 7. v pobožnosti pa bratoljub- nost, 15 ) v bratoljubnosti pa (splo¬ šno J ljubezen. 8. Ako namreč te reči imate, in so obilno per vas, vas ne bodo praznih in brez sadu pustile v spoznanji Gospoda našiga Je¬ zusa Kristusa. 16 ) 9. Zakaj per komur teli reči ni, je slep, z roko tava in po¬ zabi očišenja svojih starih gre¬ hov. 17 ) 10. Za tega voljo, bratje, per¬ zadevajte si bolj in bolj , de po dobrih delih svoj poklic in svoje izvoljenje ugotovite; 18 ) ako nam¬ reč to storite, ne hote nikdar gre¬ šili. 11. Zakaj tako vam bo obilno dano, de pojdete v večno kra¬ ljestvo Gospoda našiga in Zve¬ ličarja Jezusa Kristusa. 19 ) pimo v zvezo z Bogam, ker smo prerojeni v otroke Božje, in nam Bog v prerojenji svoje gnade deli in nas svoje natore deležne stori. 9. Gnade prerojenja namreč ne more nihče zadobiti in ohraniti, če se grehu in hudimu poželenju popolnama ne odpove. 10. Tukaj nasledva stavek 3. verste: Kakor nam je Bog po svoji milosti v ker- šanski veri dal vse perpomočke k pobožnimi! in svetimu življenju in nam jo še celo samiga sebe podelil; tako bodite tudi vi nasproti zvesti in hvaležni, de si z vso skerbjo za keršanske čednosti perzadevate. 11 . rast v spoznanji keršanskih resnic. 12. Kakor v spoznanji zmirej bolj rastete, tako tudi čedalje bolj zaterajte v sebi svoje hudo nagnjenje in poželenje. 13. ker brez poterpežljivosti seboj in z druzimi je zatajevanje, mertvenje in vsaka čednost nemogoča. Glej Luk. 21, 19. 14. t. j. vaša v poterpežljivosti spolnovana zderžnost naj bo le v Boga ober- njena, naj se godi le zavoljo Boga, ne pa iz gole neobčutljivosti, ali pa še celo iz napuha ali kaciga druziga napačniga namena. 15. Bratoljubnost, to je, ljubezen do kristjanov, ki so se med seboj brate ime¬ novali. Apostelj hoče reči : Sklepajte s svojo v poterpežljivosti zavoljo Boga ohranjeno zderžnostjo tudi ljubezen do keršanskih bratov; ne bodite le samo za se pobožni, zavoljo svojiga lastniga posvečevanja, temuč delajte tudi z delavno ljubeznijo za svoje brate. 16. le če take čednosti imate in jih , zvišujete , bojo v vas storile, de ne bo prazno — le na videz — vaše keršanstvo in brez plačila. „ Spoznanje Je¬ zusa. Kristusa u je spet tukaj kakor zgorej v 3. versti postavljeno namesto keršanstva. 17. Kdor pa nima teh čednost nad seboj, je slep na duši in tava okoli kakor tisti, ki je zgubil pravo pot in ne ve , kam bi se obernil, in pozabi, de je bil per svetim kerstu od svojih poprešnjih grehov očišen, in de se je bil odpovedal vsimu grešnimu djanju in se zavezal hrepeneti po čedalje veči svetosti. 18. Pogoja našiga poklica in naše izvolitve so tedaj dobre dela, in Bog nas je le v tem oziru v večno zveličanje izvolil, ker je previdil, de bomo z njegovo gnado delali, ter si za dobre dela perzadevali. Besedi: „po dobrih delili 11 ni v greškim, so pa v zvezi z drugimi besedami misliti. 19. to je, v nebesa. II. Lisi sv. Petra I. 591 12. Zatorej ne bom nehal vas vedno opominjati v teli rečeh, de- siravno veste in ste poterjeni v pričujoči resnici. 13. Menim pa, de je prav, de vas hudim z opominovanjem, do¬ kler sim v tem prebivali.su; 2# ) 14. vem namreč, de bom sko- rej svoje prebivalce popustil, 21 ) kakor mi je tudi naš Gospod Jezus Kristus na znanje dal. 22 ) 15. Bom si pa perzadeval, de se hote zamogli tudi po moji srnerti teh reči pogosto spomi¬ njati. 23 ) 16. Nismo se namreč izmiš¬ ljenih povest deržali, ko smo vam oznanovali moč in pričujočnost Gospoda našiga Jezusa Kri¬ stusa; temuč smo bili priče nje- goviga veličastva. 24 ) 17. Zakaj prejel je od Boga Očeta čast in slavo, ko je pri¬ šel takošen glas nadnj iz preča- stitiga veličastva: Ta je moj ljubi Sin, nad kterim imam dopada- jenje; njega poslušajte. 25 ) 18. In ta glas, ki je z neha prišel, smo mi slišali, ko smo bili z njim na sveti gori. 19. In imamo terdnejši govor¬ jenje prerokov; 26 ) in prav sto¬ rite , ako na tisto pazite, kakor na luč, ktera sveti na temnim mestu , 27 ) dokler se dan ne za¬ sveti, in ne persveti danica v vaših sercih. 28 ) 20. To nar prej vedite, 29 ) de se nobeno prerokovanje (svetiyaj pisma po lastnim razlaganji ne Zgodi. 2. Tim. 3, 16. 21. Zakaj prerokovanje ni nik¬ dar iz človeške volje prišlo; te¬ muč od svetiga Duha navdih¬ njeni so govorili sveti možje Božji. 20. dokler tu na zemlji živim. 21. Glej vvod v ta list. 22. Apostelj govori od svoje srnerti, kakoršno mu je bil Kristus napovedal. Jan. 21, 18. 19. 23. ker so resnične ; zakaj resnico sim vam oznanoval, ne pa praznih zmiš- ljenih kvant. 24. Nisim vam oznanoval nauka, ki se le na človeško modrovanje opera, ampak oznanoval sim vam življenje Jezusa Kristusa in čudeže, s kterimi je svoj nauk poterdoval, in sim bil priča, ko je bil per mnogih prilikah ko Sin Božji poveličan. 25. Zmed mnozih prilik, per kterih je bil Jezus na zemlji poveličevan, povzdigne apostelj sosebno spremenjenje Gospodovo na gori Taboru (Mat. 17.). Besedi: »njega poslušajte“ ni v greškim, so pa v evangelii (Mal. 17, 5.). 26. V svoje spričevanje, de je keršanstvo resnica, nimamo samo tega, kar smo vidili in slišali, per tem bi se nam lahko očitalo, de se motimo; memo tega imamo še preroke, kleri so že davno poprej napovedovali, kar smo mi vidili in slišali, in ravno zato oni poterdujejo še močnejše našo vero, kakor jo poter- duje to, kar smo vidili in slišali; zakaj gotovo se ne more imenovati zmota, kar je bilo toliko stoletij poprej oznanovano (Avg., Beda). 27. v temi sveta in našiga serca. 28. de se polagama razdam v nas, de resnico čedalje bolj spoznamo, in de danica. luč sveta, Kristus, naše serca zmirej bolj razsvetljuje s svojim ukam in ogreva s svojo ljubeznijo. 29. Sv. Peter naznani podlago, na ktero je veljava prerokov uterjena. Preroki niso bili razkladavci, razlagavci, oznanovavci svojih misel in menitev, ampak bili so Božji razkladavci, razlagavci, oznanovavci Božjih resnic, razodenj. 992 II. List sv. Petra 2. II. Poglavje. Bili so pa tudi lažnjivi preroki, kakor so bili tudi med vami krivi učeniki. Oni jih bojo veliko v nesrečo pahnili, sami pa bojo strašno poginili; zakaj Bog že od nekdaj greh kaznuje, in ko pravičniga iz skušnjave otme, bo krivičnik sod- njimu dnevu perhranjen, zlasti nečistniki,-zaničevavci svoje gosposke, prekli- njavci vsiga svetiga. Tem odpadlim od vere ste te sladnost in samopridnost v mislih, kakor nekdaj Balaamu; oni veliko obetajo, pa nič ne dajo, in se s svojo povernitvijo v hudobijo le prav nesrečne store; ker s tem kažejo svoje poživi- njeno, v sladnosti tega sveta popolnama pogreznjeno serce. 1. So bili pa tudi lažnjivi pre¬ roki med ljudstvam, ‘) kakor bodo tudi med vami lažnjivi učeniki, kteri bodo krive nauke pogub¬ ljenja vpeljevali, in bodo Go¬ spoda, kteri jih je odkupil, za- tajali, 1 2 ) in si bodo naglo pogub¬ ljenje navlekli. 2. In veliko jih bo posnemalo njih nečistosti, 3 ) po kterih se bo pot resnice preklinjal, 4 ) 3. in iz lakomnosti vas bodo z lažnjivimi besedami goljufali; kterim že zdavno namenjeno ob- sojenje se ne odlaša, in kterih pogubljenje ne dremlje. 4. Zakaj Bog tudi angeljem, ki so grešili, ni zanesel, 5 ) temuč jih je s peklenskimi vervmi v brezen 6 ) potegnil, in jih v terp- 1 jen je izdal, de se sodbi per- hranijo; 7 ) juda 6. 5. tudi pervimu svetu 8 ) ni zanesel, temuč je osmiga, 9 ) Noeta, oznanovavca pravice, ohranil, ko je potop čez svet krivičnikov po¬ slal; t. Mojz. 7, i. 6. in je mesta Sodomljanov in Gomorcov do pepela požgal, in v razdjanje obsodil; in je po¬ stavil zgled tistim, ki bodo v prihodnje hudobno delali; i.Mojz. 19, 25. 7. in pravičniga Lota, sti— skaniga od krivice hudobnikov, in od (njih') nečistiga življenja, je otel; 8. zakaj v pogledu in po- 1. Gl. 2. Kralj. 22, 6. Eceh. 13, 2: 22, 25. 28. 2. s popačenim naukam in hudobnim življenjem. 3. Veliko se jih bo ravnalo po njih krivih naukih in po njih nečistim življenji. 4. Po svojim odpadu od vere bojo pravi nauk in pobožno življenje ko krivo in napčno preklinjali. 5. sperviga svetim, potem pa po napuhu padlim angeljem ; zakaj napuh je za¬ četek vsiga hudiga (Sir. 10, 15.). 6. z večnimi verigami, s kterimi jih veže pekel, in jih vekomej zvezane ima, tedaj z večnimi verigami ali vervmi. Gl. Jud. 6. V greškim: v z verigami teme u , t. j. ; nesreče. 7. Besedi: v in jih v terpljenje izdal“, ni v greškim, se pa že tako raz¬ umevajo. Hudiči bojo vesoljni sodbi perhranjeni, ker se jim zadolženje z za¬ peljevanjem ljudi še neprenehama naraša, in tudi zavoljo tega morajo oni sojeni biti. 8. ob času vesoljniga potopa. 9. Noe je bil osmi, ker je bil Bog razun njega otel tudi njegovo ženo in nje¬ gove tri sinove z njih ženami. II. List sv. Petra 2 . 39.1 slušanjije bil pravičen, desi je pre¬ bival per njih, kteri so od dneva do dneva (njegovo') pravično dušo s hudobnimi deli žalili. 10 ) 9. Gospod ve pobožne iz skušnjave rešiti ; n ) hudobne pa v dan sodbe terpljenju perhra- niti; 10 . sosebno pa tiste, kteri žive po mesu v poželenji neči¬ stosti, 12 ) in gospostvo zaniču¬ jejo, so prederzni in sebi do-, padljivi, in se ne boje krivih naukov vpeljevati in preklinjati 5 13 ) 11 . ker vender angelji, moč¬ nejši in mogočniši, ne izreko zo¬ per se preklinovavske sodbe. 14 ) 12. Ti pa, 15 ) kakor nespa¬ metna živina, ki je vstvarjena za lov in klanje, preklinjajo, kar ne razumejo; 16 ) v svoji spačenosti bodo poginili, 13. ter prejeli plačilo krivice, ker za blagost imajo vsakdanjQ slad- nost; so nagnusni in omadežani, sladnosti do verha siti, in v svo¬ jih pojedinah razujzdani med vami; 14. oči imajo polne prešešt- va, 17 ) in neprenehljiviga greha; vabijo k sebi nestanovitne duše, imajo za lakomnost vajeno serce, in so otroci prekletstva; 15. zapustili so pravi pot in zašli, in hodijo po potu Balaama, sina Bozorjeviga, kteri je pla¬ čilo krivice ljubil; 4 . Mojz. 22. Jud. 11. 16. prejel je pa svarjenje za¬ voljo svoje nespameti; 18 ) pod- jarmena mutasta živina je s člo¬ veškim glasam govorila in usta¬ vila neumnost prerokovo. 19 ) 17. Ti so studenci brez vode, in megle od viharjev sem ter tje gonjene, kterih grozna tema ča¬ ka. 20 ) 10. V greškim: »ker je on, pravični, med njimi prebival, je bila njegova pravična duša dan na dan mučena (martrana) z njih hudobnimi deli, ki jih je mogla gledati in poslušati * 11 . 11. ker z njegovo guado delajo. 12. kteri mesenim sladnostim strežejo. 13. ki ljudi podpihujejo zoper deželsko in cerkveno oblast, ki gosposko pre¬ klinjajo in uče, de ji ni treba pokoršine skazovati. V greškim: »in se ne bo je veličastev preklinjati 11 . Ne boje se ne viši gosposke ne angeljev preklinjati. 14. ko vender angelji, namreč dobri angelji, ki so vender mogočnejši ko uni odpadli, krivi učeniki, ne izrečejo preklinjavske sodbe nad angelji, ki so padli. Glej Juda v. 9. Ako angelji še hudičev ne preklinjajo, kolike kazni so tedaj uni odpadli, krivi učeniki vredni, ki gosposke preklinjajo!— V greškim : „ ker vender angelji ... ne izreko zoper nje “ i. t. d., to je, zoper gosposke, čeravno svojih dolžnost ne spolnujejo. Sveti Peter meri s temi besedami na (iste svete angelje, ki so varhi dežel in narodov (Gl. Dan. 10.). Sami angelji varhi ne preklinjajo gosposk sebi izročenih dežel pred Gospodam, de bi jim ne bilo treba pokoršine skazovati, akoravno ne spolnujejo svojih dolžnost. 15. ti nepokorni in poželjivi ljudje, krivi učeniki in njih tovarši. 16. ker jim mesene sladnosti boljši spoznanje zaderžujejo. 17. imajo poželjive in nečiste oči. 18. V greškim: zavoljo svojiga prelomljenja u . 19. Balaam se je dal z darmi ntoabskiga kralja Balaaka preslepiti, deje Izraelce k kurbanju in malikovanju zapeljeval. Gl. 4. Mojz. 22, 25. razi. 2: 24, 14: 31, 16. Gl. ondi zastran govoreče oslice. 20. Krivi učeniki so grozno goljufni, ker veliko veliko obetajo: resnico, modrost, 394 II. Lfsf sv. Petra 2 . 3. 18. Prevzetno namreč neči- merne besede govore in zape¬ ljujejo v meseno poželenje neči¬ stosti take, kteri so se malo po¬ prej ločili od tistih, kteri v zmoti žive. 19. Prostost jim obetajo, ko so vender sami sužnji spridenja; zakaj od kogar je kdo premagan, tistiga je tudi suženj. 21 ) 20. Ako se namreč tisti, ki so bili ubežali posvetnim na¬ gnusnostim po spoznanji našiga Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa, spet vanje zapletejo in so premagani: je njih poslednja hujši ko perva. Mat. 12, 45.Hebr. 10, 26. i. d. 21. Zakaj 22 ) boljši bi bilo za¬ nje, pota pravice ne spoznati, ka¬ kor po spoznanji spet odstopiti od svete zapovedi, ktera jim je bila izročena. 22. Zgodi se jim namreč po resničnim pregovoru: Pes se verne k teinu, kar je izko- zlal, in skopana svinja se (spet) po luži valja. 23 ) III. Poglavje. Drugi list vam že pišem. Terdno si ohranite v spominu prerokovanje prerokov in nauke Gospodove. Vedite, de bojo zasmehovavci vstali, ki bojo tajili prihod Gospodov. Mende jim je neznano, de sta nebo in zemlja ognju perhranjena. Ako Gospod odlaša s svojim prihodam, ni to pred njim odlašanje, ker pred njim ni nobeniga časa; njegovo odlašanje je le poterpljenje, de se spreobernimo. Nanaglama bo prišel, in bo nebo in zemljo požgal. Zalo ga moramo v svetim življenji perčakovati, in mu naproti hiteti, de bomo zamegli prebivati na novim svetu, ki bo iz ognja prišel. Zavoljo tega upanja si perzadevajte, de bote naj¬ deni nesvarljivi in čisti, ter veselite se, de vam Gospod še čas daje k temu, kakor vam je Pavel pisal. Nikar se ne dajte krivim učenikam zapeljati, temue rastite v spoznanji Jezusa Kristusa, kterimu bodi slava vekomaj ! 1. Glejte, preljubi! to je drugi rim 2 ) spodbadam z opomiuova- list, ki vam ga pišem, 1 ) v kte- njem vaše čisto serce; 3 ) tolažbo, upokojenje, pa celo nič tega ne dajo, enaki so vodnjaku brez vode, kteri žejniga popotnika k sebi vabi, ter mu vode obeta, pa mu je nima dati (Perm. 2. Tim. 3, 5.). Oni so nestanovitni v svojim nauku, vedno ga spre¬ minjajo, po vetru se obračajo, in si zdaj to, zdaj uno podobo dajejo, enako meglam, ki jih veter sem ter tje goni; njim je perhranjeno večno pogubljenje v peklu (Massl). Gl. Tob. 4. razi. 3. 21. Oni obetajo prostost in zveličanje, ko so sami in njih nasledovavci sužnji greha, in večnimu pogubljenju zapadejo; zakaj oni se dajo premagati svojim sladnostim in so tedaj njih sužnji; njih prostost je razujzdanost, ktera je vselej sklenjena z naj zaničljivši sužnostjo. Gl. .Jan. 8, 34. Rim. 6, 16. 20. 22. se povrača na „suinji spridenja 11 . Oni padejo v večno pogubljenje: „%aka /“ i. t. d. 23. Tako se povernejo tisti, kteri se zopet vdajo grehu, v nekdanjo nečistost, in nič jim ne pomaga, -de so bili nekej časa nje oprosteni, velikoveč kažejo s tem svoje popolnama nepoboljšljivo, v nečistost utopljeno serce. Glej Prip. 26, tl. 1. Glej vvod v lista. 2. v kterih dveh listih. 3. vas opominjam, ter vašiga duha spodbadam, de čisto in spodobno živite, 395 II. List sv. Petra 3. 2. de se spomnite besedi, ki sim vam jih iz svetih prerokov pred pravil, 4 ) in od svojih apo- steljnov (prejetihj zapoved Go¬ spoda in Zveličarja. 5 ) 3. To nar prej vedite, de bodo prišli poslednje dni 6 ) go¬ ljufih zasmehovavci, kteri bodo po svojim lastnim poželenji živeli, 7 ) 4. rekoč: Kje je obljuba ali njegov prihod? „Kar so namreč očetje umerli, vse tako ostane, ka¬ kor je bilo od začetka stvaritve 44 . 8 ) 5. Zakaj neznano jim je, kteri to hočejo, de je bilo nebo poprej, in de je zemlja iz vode in skozi vodo začela biti po Božji besedi; 6. po kterim 9 ) je tudi nek¬ danji svet z vodo potopljen poginil. 7. Nebo pa in zemlja, ktera sta zdaj, sta po ravno ti besedi ohranjena, in ognju perhranjena v dan sodbe in pogubljenja hu¬ dobnih ljudi. 10 ) 8. Eno pa naj vam ne bo neznano, preljubi! de je en dan per Gospodu kakor tavžent let in tavžent let kakor en dan. 1 ‘) 4. ki sim vam jih iz svetih prerokov oznanoval, ter sim jih tako rekoč iz njih ust napovedoval. V greškim: »besedi, ki sim vam jih od svetih prerokov napovedoval “. 5. Spominjajte se besedi, ktere so vam preroki že poprej oznanovali, pa tudi apostoljskih zapoved in opominov. 6. t. j., keršanski čas, v kterim zdaj živimo. Hebr. 1, 2. 7. ki si bojo svoje lastne nečiste nauke izmišljevali, in po njih nečisto živeli. Permeri 2. Tes. 2: 1. Tim. 4, 1:2. Tim. 3, 1. 8. Kje je tedaj spolnitev dane obljube , de bo Gospod spet prišel ? Toliko jih je že pomerlo, Gospoda vender le še ni, vse tedaj ostane per starim. Tacih zasmeliovavcov se blezo ni manjkalo ta čas, ko je sveti Peter svoj list pisal. Lahko de so od Judov sprejeli krivo menitev, de bo Kristus zemeljsko kra¬ ljestvo z vsim zemeljskim veličastvam ustanovil, vso natoro prenaredil in kristjane v posestvo vsili pozemeljskih dobrot in vsiga veselja postavil. 9. n po kterim^, t.j. po nebu. Spod neba se je ulivala voda na zemljo (1. Mojz. 7, 11. 12.). Drugi prestavljajo: „ po kteri “, t. j., po zemlji, ker so se tudi vsi studenci in lijaki zemlje odperii (1. Mojz. 7, 11. 12.). Bolj verjetno pa je, pravi Massl, ako se prestavlja: »po kteri a , t.j., po vodi in Božji besedi; zakaj po vodi in Božji besedi je bil pokončan nekdanji svet; kakor je namreč Bog s svojo vsigamogočno besedo, s svojo Božjo voljo ves svet vstvaril, tako je tudi s svojo besedo, s svojo voljo zemljo pokončal. Besede: v je tudi nek¬ danji svet z vodo potopljen poginil “, niso tako razumevati, kakor de bi bil Bog nebo in zemljo popolnama pokončal, to je, popolnama v nič storil, temuč ji je le prenaredil. Glej naslednjo razlago. 10. Ni tedaj res, kar pravijo krivi učeniki, de je od začetka stvaritve vse tako ostalo, kakor je zdaj. S perviga je bila vsa zemlja z vodo pokrita; po tem se je na Božje povelje perkazala suha zemlja ; ob Noetovim času je pa Bog hotel, de je spet voda vso zemljo obdala; in potem je zapovedal, de se je spet suha zemlja perkazala. Tudi nebo je Bog ob vesoljnim potopu prenaredil. Pred potopam ni bilo mavrice, po tem takim tudi ni bilo dežja; torej je bilo pod¬ nebje pred potopam drugačno, kakor je zdaj. Kadar bo Bogu dopadlo, bo spet nebo in zemljo prenaredil, to je, z ognjem prenovil. Glej 12. in 13. versto, 11. Apostelj je na zgornji ugovor (v. 5—-7.) takole odgovoril: Res, prišel bo Gospod, in bo vse prenaredil in spremenil. Zdaj pa odgovori na drugo vpra¬ šanje, zakaj de ga tako dolgo ni: Bog res odlaša priti zavoljo našiga pobolj- šanja (A. 9.), tode to odlašanje se ne more imenovati dolg čas (V. 8.), ker je pred Bogam tavžent let kakor en dan; in ker pred Bogam, ki je večen, 396 II. List sv. Petra JI. 9. Gospod ne odlaša svoje obljube, kakor nekteri menijo; 12 ) temuč poterpežljivo ravna zavo¬ ljo vas, 13 ) ker noče, de bi bili nekteri pogubljeni, temuč de bi se vsi k pokori obernili. 10. Prišel bo pa dan Gospo¬ dov kakor tat; 14 ) ob kterirn bo nebo 15 ) z velikim pokanjem pre¬ šlo, elementi 16 ) se bodo od vro¬ čine raztopili, in zemlja, in stva¬ ri, 17 ) ki so na nji, bodo zgorele. 11. Ker ima tedej vso to raz- djano biti, kakošni morate vi biti? S svetim obnašanjem in s pobožnostjo 12. perčakujte in naproti hi¬ tite prihodu Gospodoviga dneva, ob kterirn se bo goreče nebo razsulo, in elementi Od vročine ognja se raztopili. 13. Čakamo pa po njegovih obljubah 18 ) novih nebes in nove zemlje, v kterih pravica prebiva. 19 ) 14. Za tega voljo, preljubi! ker tega čakate, si perzadevajte, de bote neomadežani in neoskru¬ njeni od njega najdeni v miru, 20 ) 15. in pomislite, de vam je poterpežljivost našiga Gospoda 21 ) v zveličanje; 22 ) kakor vam je tudi naš preljubi brat Pavel po njemu dani modrosti pisal, 23 ) 16. kakor tudi v vsih listih, v kterih od tega govori, v kte¬ rih se nektere reči težko razu¬ mejo, ktere naučeni in nestano¬ vitni prevračajo, kakor tudi druge pisma, v svoje lastno pogub¬ ljenje. 17. Vi tedej, bratje! 24 ) ker to poprej veste, se varvajte, de z zmoto neumnih zapeljani od svoje stanovitnosti ne odpadete. 18. Rastite pa v gnadi in v spo¬ znanji Gospoda našiga in Zveličar¬ ja Jezusa Kristusa. Njemu bodi čast zdaj in vse vekomaj ! Amen. ni celo nobeniga časa in odlašanja, se nikar ne dajmo motiti, temuč mislimo si, de ni odlašanja. — Pred Bogarn je vse, kar se v času godi, večen zdaj; tavžent in milijon let je zato pred njim ko en migljej. Gl. Ps. 80, 4. 12. temuč jo gotovo spolni. 13. V greškim: „z nami li . 14. nanaglama. Glej 1. Tes. 5, 1. 2. 15. nebes in zvezde. 16. pervine vsih vstvarjenih reči. 17. vse natorske in z umetnijo zdelane reči. Perm. Ps. 74. razi. 7. Ps. 101. razi. 22. 18. Glej Iz. 65, 17: 66, 22. 19. Noviga, po ognji popolnama preuarejeniga sveta čakamo, na kterirn bojo le pravični prebivali. Rim. 8, 19. Skr. razod. 21, 1. i. d. Iz teh besedi se tedaj vidi, de požganje sveta ne bo njega uničenje, ampak le prenarejenje in spre- menjenje. Tako umevajo to versto sveti očaki in katoliški razlagavci svetiga pisma. Tedaj kakor je človek po Kristusu tako rekoč pobožjen , in po tem življenji k Bogu pride, tako bo tudi ta natorski svet, kadar bojo vsi nasledki greha odpravljeni, v nadnatorskiga prenarejen, in bo prebivališe zveličanih. 20. tako de bo mir med telesam in dušo, de bo telč pokorno duši, duša pa Bogu. Jan. 14, 27. 21. poterpežljivost, s ktero Gospod svoj prihod odlaša (v. 9.). 22. ker čaka vašiga poboljšanja. 23. Verjetno se sveti Peter tukaj ozera v liste do Tesaloničanov in Korinčanov, kjer je od tega večkrat govorjenje. 24. V greškim: „ Vi tedej , ljubi! ■ .. . de z zmoto hudobnih “ i, t, d. v tri Liste sv. Janeza aposteljna. Pervi list svetiga Janeza je bil že od nekdanjih časov ker- šanstva ko pravo pismo tega aposteljna sploh spoznan in sprejet. Kar so nekteri ugovarjali, de bi ta list ne bil Janezov, je tako majhno in puhlo, de res ni vredno, tega v misel jemati. De je ta list res svetiga Janeza, pričajo naj imenitniši in naj starejši sveti očaki: sveti Polikarp, učenec svetiga Janeza, sveti Irenej in drugi očetje ; pa tudi ves zapopadek, pisava, razklada in be¬ seda nas morajo, v tem listu ugledati in spoznati ravno tega pi- savca, kteri je pisal četerti sveti evangeli. Kar sveti Janez v tem svojim evangelii dokazuje, namreč de je Jezus Kristus Sin Božji, pravi, resnični Bog, ravno v to tudi ta list vedno meri, in verni bodo v njem vedno opominjani, naj se skerbno varujejo krivih učenikov, kteri uno resnico taje. Opominovanja, ki se v evan- gelii tolikanj vtisljivo dajejo, de naj se med seboj ljubijo, se tudi v tem listu skorej beseda za besedo ponavljajo (2, 7 — 11.), in ako daljno razlaganje ljubezni (5, 3: 3, 22 — 24: 2, 24.) permerjamo z evangelijem (Jan. 14, 15. 21: 15, 9. 10.), lahko spoznamo svetiga Janeza za pisavca tega lista; pa tudi v besedi, v pisavi tega lista se razodeva ravno taka globoka občutnost, pre- serčnost, lepa, naravna, neposiljena zverstenost razloženih misel, kakoršno v svetim evangelii občudujemo. Po splošni misli ker- šanske cerkve je sveti Janez ta svoj list z evangelijem vred ver¬ nim poslal, de jim ga je v njem perporočil (1, 1 — 3.), pisal ga je tedaj po dokončanim evangelii, in verjetno, kakor evangeli, tudi v Efezu (Gl. vvod v evangeli sv. Jan.). Apostelj opominja v tem listu kristjane v mali Azii, ki so pod njegovo pastirsko skerbjo, de naj se skerbno varujejo spačeniga sveta, vsili tacih ljudi, ki nimajo Božjiga duha, in dokazuje, de se mora z vero tudi ker- šansko življenje sklepati: po tem pa zavrača zlasti tiste krive uče- 398 Vvod v tri liste sv. Janeza aposteljna. nike, ki so se z viši modrostjo bahali, ki so resnični prihod in zgodbo Jezusa Kristusa ali prav tajili ali pa kakor kako majhno, nikakoršniga spomina vredno reč razglašali, ter so s svojim hu¬ dobnim življenjem in ločitvami nar veči pohujšanje dajali. Drugi list je pisal sveti Janez neki gospe, z imenam Elekta, to je: Zvoljena, ter jo poterduje v keršanski resnici in ljubezni, in jo opominja, de naj se varuje krivih učenikov. Tretji list je pisan nekimu Gaju, kteriga apostelj hvali zavoljo njegove postrež- Ijive ljubezni, svari nekiga Diotrefa in hvali Demetrija. V obeh listih se Janez ne imenuje, temuč si da splošno ime: „Sta- rejši“. De je sveti Janez res pisavec teh dveh listov, ne spri— čujeta le zapopadek in pisava listov, ampak tudi zročilo keršanske cerkve, zato so ji cerkveni zbori v Kartagi, v Rimu in v Tri- dentu sprejeli v zakonilnik svetih pisem. Kdaj in kje je sveti Ja¬ nez lista pisal, se nič gotoviga ne ve. 1. Poglavje. Večno Besedo]življenja, ki sim jo sam vidil in tipal (ker Življenje, ki je bilo per Očetu, se je perkazalo na zemlji), vam oznanujem, de tudi vi, natanko pod¬ učeni, pridete v prav natančno združenje z Bogam Očetam in njegovim Sinam, in de bo popolnama vaše veselje. Poglavitni zapopadek mojiga oznanila pa je tale : de je Bog svet, in mi moramo biti sveti. Ako hudo delamo, nimamo družbe z njim ; ako pa dobro delamo, smo med seboj in z njim združeni, in se vdele- žujemo rešivne smerti Jezusa Kristusa, ki nas očisti vsih grehov; zakaj grehe imamo nad seboj; ako jih spoznamo, ter se jih spovemo, nam to zadobi odpu- šenje ; ako jih tajimo, se to pravi lagati in Boga samiga delati lažnika. 1. . 20 , 9 . 9. Ako se spovemo svojih grehov, * 1 11 ) je zvest in pravi¬ čen, 12 ) de nam odpusti naše grehe in nas očisti vse hudo- bije. 10. Ako rečemo, de nismo grešili, ga lažnika storimo, 13 ) in njegove besede ni v nas. 14 ) Duh že tako s kristjanam sklenjen misliti; zakaj kristjan ga ne prejme le per sv. kerstu, temuč sv. Duh je tudi podlaga njegoviga duhovniga življenja, duh njegoviga duha, njegoviga mišljenja in djanja. Tudi se sveti Duh ob enim v Očetu in Sinu razumeva, ker je on Duh obeh. 4. Od te srečne družbe vam pišemo, de vas zavoljo tega napolnuje sveto veselje. Besedi: „de bi se veselili, in il ni v greškim. 5. To pa je poglavitni zapopadek vsiga evangelija, v kar se vse steka, de je Bog zgolj svetost in (to je še v zvezi misliti, kakor se iz naslednje verste kaže) de bodimo tudi mi sveti, ter ljubimo vse dobro in sovražimo vse hudo. Vse keršanstvo le v to meri, de bi nas svete storilo, kakor je Bog svet. Glej 1. Petr. 1, 15. Mat. 5, 48. Rim. 13, 12: 1. Tes. 5, 5. Kakor tema greh pomeni (v. 6.), ravno tako pomeni svetloba — svetost. 6. hudo ali greh delamo. 7. dobro delamo. 8. z Bogam in med seboj. 9. se vdeležujemo vsili njegovih gnad , zlasti pa sadu rešivne smerti Jezusa Kristusa, ki smo jih per svetim kerstu in per sveti pokori prejeli (Avg., Hier.). 10. Beseda v greh“ vpoprešnji versti napelje aposteljna, de govori od tacih, ki se sami sebi pravični zde, ki si per svojim zunanjim poštenim življenji domiš- ljujejo, de so brez greha. Zveza s poprešnjo versto je tale: Povem vam : Kristusova kri nas očisti vsih grehov; zakaj grešniki smo vsi, in ako bi rekli, de greha nimamo i. t. d. 11. njegovim v to pooblastenim namestnikam, kakor je sam zapovedal. Sveti Janez si tukaj ne more nič druziga misliti kakor spoved; ker v svojim evan- gelii vernim veleva, naj per aposteljnih in njih naslednikih išejo odpušenja grehov. Glej Jan. 20, 22—23. razi. 15. 12. gotovo spolni, kar obljubi. 13. s tem rečemo, de ni res, kar je v svetim pismu govoril, de so vsi ljudje grešni in kaznovanja vredni. Gl. Rim. 1, 2. 14. Nimamo praviga spoznanja, prave vere. I. List sv. Janeza 2 . 401 k II. Poglavje. Zastran greha in odpušanja grehov vara pa ne pišem, de bi vas lahkovoljne storil, temue de se greha varujete in zapovedi Božje spolnujete, desiravno imamo, ako smo grešili, nad Jezusam spravnika z Bogam. Kdor zapovedi Božje spol- nuje, ima pravo spoznanje in pravo ljubezen Božjo. To je star nauk, ki ste ga že precej v začetku svojiga spreobernjenja slišali; pa tudi novo zapoved vam pišem, zapoved bratovske ljubezni, ki jo je Jezus novo imenoval, in ki je tudi vam nova, ker gre k novimu razsvetljenimu uku, švetimu evangeliju ; zakaj kdor hoče biti kristjan, mora ljubiti svojiga brata. Memo te ljubezni moram vam vsim zavoljo tolicih gnad, ki ste jih prejeli, in zavoljo rastve v dobrim, tudi prav zaterditi, de ne ljubite sveta in njegovih sladnost; zakaj svet poslednjič zgine, in le, kdor Boga ljubi, ostane vekomaj. Konec sveta tudi ni prav deleč, ker smo v poslednjim času, kar vidimo iz antikristov, krivih učenikov. Ni mi treba vas pred njimi svariti; zakaj po nauku, ki ste ga prejeli, veste razločiti laž od resnice. Njih -laž je, de taje v Jezusu Kristusu Sina Božjiga, in tedaj tudi Očeta. Deržite se v začetku prejetiga nauka, potem bote dosegli večno življenje, ohranite nauk in gnado, s kterima ste bili maziljeni, de bote veseli čakali njegoviga prihoda, ostanite pravični v njem, Pravičnim, de bote ko otroci Božji tudi z njim deleži. 1. Moji otročiči! to vam pi¬ šem, de ne grešite. Ako je pa kdo grešil, imamo besednika per Očetu, Jezusa Kristusa, Pravi c- niga,') 2. in on je sprava za naše grebe; ne samo pa za naše, ampak tudi za (grehe ) vsiga sveta. 2 ) 3. In po tem vemo, de ga poznamo , ako njegove zapovedi spoln ujemo. 3 ) 4. Kdor pravi, de ga pozna, in njegovih zapoved ne spolnuje, je lažnik, in v njem ni resnice. 5. Kdor pa spolnuje njegovo besedo, v tem je resnično lju¬ bezen Božja popolna; 4 ) in po tem vemo, de smo v njem. 5 ) 6. Kdor pravi, de v njem ostane, mora tudi. tako' živeti, kakor je on živel. 7. Preljubi! ne pišem vam nove . zapovedi, e ) ampak staro zapoved, ktero ste od začetka 1. Kristjani moji! ki vas tako ljubim, kakor ljubi oče svoje otroke, ne pišem vam zato od usmiljenja Boga Očeta, s kterim vam odpuša spovedane grehe, de bi vas lahkovoljne storil, temuč de bi bili s tem toliko bolj spodbujeni, greha se varovati in zapovedi Božje spolnovati. Vender pa, ako je kdo zmed vas grešil kar se slabimu človeku lahko permeri, naj zavoljo tega ne obupa; zakaj Jezus je per svojim Očetu in prosi za nas, ker mu neprenehaina kaže svojo onrav- Ijeno daritev v spravo (_Hebr. 9.). J 1 a. Perstavi, de se ta versta z naslednjo zveže: ako ga ko spravnika in zve¬ ličarja resnično spoznamo. Kakošno de mora biti to spoznanje, de bo resnično pove naslednja versta. ■1. -Naša spoznava Jezusa Kristusa, naša vera v njega in njegov nauk, je le tedaj resnična, če ž njo sklepamo sveto življenje, pokoršino do Božjih zapoved, 4. memo resničniga spoznanja ima tudi ljubezen Božjo. ti- Po ti ljubijoči pokoršini spoznamo, de smo z njim nar tesnejše sklenjeni, kakor mladika s terto (Jan. 15, 1. i. d.). 6 - ako hočem, de mora spoznanje s pokoršino —• ljubeznijo sklenjeno biti, VI. 26 1. List sv. Janeza 2 . 402 imeli. Stara zapoved je beseda, ki ste jo slišali. 7 ) 8. Spet vam novo zapoved pišem, ktera je resnična v njem in v vas, zakaj tema je prešla, , in prava luč zdaj sveti. 8 ) 9. Kdor pravi, de je v svet¬ lobi, 9 ) in svojiga brata sovraži, je še zdaj v temi. ’°) 10. Kdor ljubi svojiga brata, v svetlobi ostane, 1 ') in pohuj¬ šanja ni v njem. 12 ) 11. Kdor pa svojiga brata sovraži, je v temi, in živi v temi, in ne ve, kam gre, ker je tema oslepila njegove oči. I3 ) 12. Pišem vam, otročiči! 14 ) de so vam grehi odpušeni za¬ voljo njegoviga imena. 15 ) 13. Pišem vam, očetje! ker ste spoznali njega, kteri je od začetka. 16 ) Pišem vam, mla- denči! ker ste premagali hudiga. 17 ) 14. Pišem vam, otroci! ker 7. Zapoved pokorsine — ljubezni je stara zapoved, poznate jo odslej, kar ste kristjani, po prejetim ustnim podučevanji. 8. Pa tudi zastran zapovedi bratovske ljubezni vam pišem: ona se imenuje nova glede na Jezusa in na vas: glede na Jezusa, ker jo on sam novo imenuje (Jan. 13, 34.), in glede na vas, ker jo še le, kar ste kristjani, poznate in spolnujete; zakaj djali ste iz sebe ajdovskiga duha, ki ne pozna nadnatorne ljubezni, in ste sprejeli keršanskiga duha, kterimu je ljubezen lastna. De je keršanstvu ljubezen lastna, razlaga apostelj v naslednjih treh verstah. 9. de je kristjan, de misli in dela ko kristjan. 10. je še zmirej ajdovskih misel in želj. 11. ostane kristjan, sklenjen s Kristusam, kakor mladika s terto. 12. in se ne spotakne. Kdor po dnevu — per solncu hodi, varno hodi in se mu ni treba bati, de bi se spotaknil; ravno tako varno hodi po duhovno raz¬ svetljeni, kije po ljubezni z Jezusam sklenjen, po potu svojiga življenja, njega ne bo zapeljalo sovraštvo do bližnjiga v greh in pogubo. 13. Kdor je z ljubeznijo vred Jezusa zgubil,je njemu enak, ki v temi tava; on je zgrešil pravo, gotovo pot življenja, njega oslepe njegove strasti, zmota in greh, in ga speljejo s praviga pota v pogubljenje. 14. Kar hoče sv. Janez zdaj pisati, nasledva v 15. do 17. versti. Zveza s po- prešnjim je tale: Memo tega, de vas k ljubezni do Boga in bližnjiga spod- badam, vam še tudi pišem, de nikar ne ljubite sveta, njegovih dobrot in veselic. Z besedo „ otročiči 1,1 nagovori apostelj vse kristjane sploh; potem pa se oberne k posameznim po njih starosti: k očetam, mladenčem, otrokam, de bi njim, ki so enake starosti, prav globoko v serce vtisnil svoje opominovanje in svarjenje. Slednji starosti da kak poseben nagib, ki je ravno nji permeren, de naj ne ljubi sveta, desiravao zamore ta nagib ob enim tudi drugim slu¬ žiti v prid. 15. zavoljo tega, kar je, zavoljo njegove lastnosti ko Odrešenik. Ime je namesti bitja. Vsi kristjani sploh naj ne ljubijo sveta in njegove sladnosti, ker so vsi po Jezusu Kristusu veliko dobroto, odpušenje grehov dosegli. 16. ker imate veči spoznanje zastran Božje časti Jezusa Kristusa (Zgor. 1,1.). Naj močnejši nagib bodi vam očetam, de ne ljubite sveta, ker ste v keršan- skim spoznanji že viši stopnjo dosegli. 17. Vi mladenči ste per sv. kerstu, ko ste iz satanovih otrok otroci Božji po¬ stali, po svojim stanovitnim spoznavanji, po svoji stanovitni veri (v. 14.) satana premagali. To vam bodi nagib, de boj dokončajte, in tudi svet premagajte, ki si vse perzadeva, vas k sebi potegniti. I. List sv. Janeza 2 . ste spoznali Očeta. 18 ) Pišem vam, mladenči! 19 ) ker ste močni, in Božja beseda v vas ostane, 20 ) in ste hudiga premagali. 15. Ne ljubite ne sveta, ne tega, kar je v njem. Ako kdo svet ljubi, ni Očetove ljubezni v njem; 21 ) 16. zakaj vse, kar je na svetu, je poželenje mesa, in poželenje oči, in napuh življenja, 22 ) kar ni iz Očeta, ampak iz sveta. 23 ) 17. In svet prejde in njegovo poželenje. Kdor pa stori voljo Božjo , ostane vekomaj. 24 ) 18. Otročiči! poslednja ura je; in kakor ste slišali, de Antikrist pride, je tudi zdaj veliko antikristov 403 postalo; iz tega vemo, de je po¬ slednja ura. 25 ) 19. Zmed nas so izšli, tode niso bili iz nas; ko bi bili nam¬ reč iz nas, 26 ) bi bili gotovo z nami ostali; pa nad njimi se očitno kaže, de niso vsi iz nas. 20. Y r i pa imate maziljenje od Svetiga, in veste vse. 27 ) 21. Nisim vam pisal kakor takim, kteri ne spoznajo resnice, ampak kakor takim, kteri jo spo¬ znajo, in de nobena laž ni iz resnice. 28 ) 22. Kdo je lažnik, 29 ) ako ni tisti, kteri taji, de Jezus je Kri¬ stus? 30 ) Tisti je Kristusov na- 18. Vas otroke opominjam zato, de ne ljubite sveta, ker poznate Očeta v nebesih in veste, de nič nima s svetam (/v. IG.). Kakoršen je Oče, takošui naj bojo tudi otroci; naj bolj permeren nagib pervi mladosti. 19. Mladenče, ki se posebno znajdejo v skušnjavah sveta, apostelj še enkrat nagovori. V greškim so memo tega tudi očetje še enkrat imenovani: v Pi.\al sim vam, očetje, ker ste spoznali njega, kteri je od začetka. Pisal sim vam, mladenči, ker ste močni" i. t. d. 20. po stanovitnim spoznavanji. 21. Vaše serce naj se ne navezuje na počutniga poželjiviga človeka, tudi ne na zemeljsko ; zakaj s tem se ne združa ljubezen Božja. 22. Poželjivost, lakomnost, častiželjnost. 23. kar nima svojiga začetka iz Boga, ampak iz hudobniga, spačeniga sveta, iz poželjivosti, ki je po grehu jela gospodariti čez duha. 24. Glej 1. Kor. 6, 13. 25. Konec sveta tudi ni tako deleč, kakor si morde mislite; zakaj mi smo v poslednji dobi Božjiga kraljestva na zemlji, v kteri pride Antikrist, kakor vam je že bilo oznanovano: tudi so že tukaj njegovi predhodniki, krivi uče¬ niki, Kristusovi nasprotniki, in iz tega spoznamo, deje poslednja doba že res nastala. Zastran poslednjiga časa glej Hebr. 10, 37: 1. Tes. 4, 15. i. d. Zastran Antikrista in njegovih predhodnikov glej 2. Tes. 2. razi. 11. 26.. niso bili pravi kristjani, kteri bi bili do konca stanovitni ostali. 27. Ni mi treba vas svariti pred antikristi, krivimi učeniki; saj ste kristjani t. j., „maziljeni u , ste znotrej prevideni zgnado in modrostjo sv. Duha, taki de ste zmožni, prevdariti, kar vam krivi učeniki oznanujejo in se obvarovati njih slepotij. 28. Nisim vam pisal, kakor de bi vam bila neznana keršanska resnica, teinuč pisal sim vam ko takim , ki so v nji dobro podučeni, in ki ravno zato tudi dobro vedo, de v nji ni nobene laži, nobeniga kriviga uka. Kakošen kriv nauk apostelj misli, se vidi v naslednji versti. 29. krivi učeniki. 30. de je v Jezusovi peršoni Sin Božji, Mesija, Zveličar na svet prišel. I. List sv. Janeza 2 . 3. 404 sprotnik, kteri taji Očeta in Si¬ na. 3 ') 23. Vsak, kteri taji Sina, tudi Očeta nima; kteri spozna Sina, ima tudi Očeta. 32 ) 24. Kar ste vi slišali od za¬ četka, naj ostane per vas. Ako per vas ostane, kar ste slišali od začetka, bote tudi vi v Sinu in v Očetu ostali. 33 ) 25. In to je obljuba, ktero nam je obljubil, večno življenje. 26. To sim vam pisal od njih, kteri vas zapeljujejo. 27. In maziljenje, ktero ste vi od njega prejeli, ostani 34 ) per vas. In ni potreba, de bi vas kdo učil; temuč kakor vas nje¬ govo maziljenje poduči od vsiga, je res in ni laž. In kakor vas je učil, v tem ostanite. 35 ) 28. In zdaj, otročiči! ostanite v njem, 36 ) de bomo imeli zau¬ panje, ko se perkaže, 37 ) in ne bomo osramoteni ob njegovim prihodu. 29. Ako veste, de je pravi¬ čen, vedite, de je vsak, kteri pravico dela, iz njega rojen. 38 ) III. Poglavje. Res velika je ljubezen Božja, de nas je prestvaril v svoje otroke. Tega svet ne spozna, ker Boga ne pozna, in le po zunanjim sodi, vaše veličastvo pa se še ni razodelo. De ne zgubite upanja do tega veličastva, se morate grehov oči¬ stiti; zakaj greh dela človeka krivičniga, in grešnik se ne more skleniti z njim, kteri je naše grehe odvzel, in greha nima; le kdor je pravičen, je njemu po¬ doben, grešnik pa je. hudiču enak. Greh se tudi nikakor ne spovzame s stanam 31. Ta je antikrist, kteri v Jezusu taji Kristusa Sina Božjiga, in s Sinam tudi Očeta. 32. zakaj le po Sinu se učimo Boga Očeta spoznati, moliti in ljubiti. Besede : n kteri spozna 11 i. t. d. ni v greškim. 33. Deržite se oznanjeniga uka, potem bote naj tesnejše sklenjeni z Očetarn in Sinam. 34. V greškim : „ostanc u i. t. d. 35. Taka je z vašimi zapeljivci, oni taje v Jezusu Sina in z njim tudi Očeta: kar pa vas zadeva, ne potrebujete globokejši modrosti, s ktero se bahajo; ohra¬ nite le prejete gnade s prejetim ukam, bote vse potrebno lahko razumevali. Kakor bote v lem gnadnim stanji z ukam podučevani, je vse to gola resnica; ves, kakor vas je Jezus po svojih namestnikih učil, tega se deržite in s tem tudi njega. — Besede : „kakor vas njegovo maziljenje poduči od vsiga.“ so v zvezi z naslednjimi besedami: n kakor vas je učil a . Gnadno mazi¬ ljenje se ne sme ločiti od Kristusoviga uka. S tem same razpadejo prazne čenčanje in kvasarije napčnih skrivnostnikarjev (napčnih mistikarjev), de nas notranje razsvetljenje že dovolj uči, kar nam je treba verovati in delati; zakaj sveti Janez govori od gnadniga maziljenja le v zvezi z ukam, ki se oznanuje, in ki ga mora človek v se tako sprejeti, kakor se oznanuje. 36. po stanovitnosti v pravi veri in v resnični ljubezni. 37. k sodbi. 38. Te besede so v zvezi z besedami: „ostanite v njem “. Pa res ostanite v njem po vernim, svetim življenji; zakaj kakor veste, de je on svet, vedite tudi, de le, kdor po svetosti hrepeni, nosi nad seboj gotovo znamnje Božjiga prerojenja, in s tem ima tudi poroštvo, de bo z njim ob njegovim prihodu deležnik Božjiga kraljestva; ker, ako smo otroci Božji, smo tudi deleži Božji in sodeleži Kristusovi (Rim, S, 17.). 405 1. List sv. Janeza 3. prerojenja; zakaj kdor je pravi otrok Božji, dela pravico in ljubi svojiga bliž¬ njica, kakor je zapovedano; krivičniki pa, kakor Kajn, hudo delajo in sovražijo svoje brate. Sovraštvo hudobnih izvira iz srnerti in pelje v smert. Kdor pa ljubi, daruje svoje življenje, ali vsaj pomaga, kolikor premore, svojimu potreb- nimu bratu. Tako delavno ljubezen skazujmo, de si bomo zamogli dajati spriče- vanje, de smo otroci Božji, in de bomo upokojili svojo vest; zakaj ako nas že naša vest pogublja, kako bomo pred Bogam odgovor dajali ? Ako nam naša vest nič hudiga ne očita, usliši Bog našo molitev, ker spolnujemo Božjo zapo¬ ved, ktera hoče vero in ljubezen, in mi ostanemo v Jezusu. 1. Poglejte, kakošno ljube¬ zen nam je skazal Oče, de se Božji otroci imenujemo in smo. ‘) Zavoljo tega llas svet ne pozna, ker njega ne pozna. 1 2 ) 2. Preljubi! zdaj smo otroci Božji; in ni še očitno, kaj de bomo. 3 ) Vemo, de bomo, kose perkaže, njemu podobni, ker ga bomo vidili, kakoršen je. 4 ) 3. lil vsak, kteri ima to upa¬ nje vanj, se posvečuje, kakor je tudi on svet. 5 ) 4. Vsak, kteri greh dela, tudi krivico dela; in greh je kri¬ vica. 6 ) 5. In veste, de je on prišel, de bi naše grehe odvzel, in greha ni v njem. 7 ) 6. Nobeden, kteri v njem osta- 1. Besedi: „in smo “ ni v greškim, so pa v zvezi misliti; zakaj otroci Božji se le zato imenujemo, ker smo res otroci Božji, kar nasledva v 2. versti. Zastran Božjih otrok glej Jan. 1, 12. Rim. 8, 15. Gal. 4, 5. 2. Ko otrok Božjih nas svet ne spozna, še zaničuje in preganja ,nas, to pa naj nas nikar ne moti; vzrok tega je: ker tudi Boga ne pozna. Ako bi spoznal Božjo neskončno svetost, ljubezen in pravičnost, bi gotovo tudi razvidil, de mu je treba lepo in čisto živeti, se zatajevati, delavno ljubezen skazovati, ako hoče otrok Božji biti. 3. Svet vas tudi zato ne spozna, ker le po zunanjim sodi, vi pa se po zuna¬ njim še ne vidite ko otroci Božji, v Božjim veličastvu. 4. Desiravno je pa veličastvo kristjanov zdaj še skrito (Kološ. 3, 3.), vender le gotovo vemo, de bomo Kristusu ob njegovim veličastnim prihodu v vidnim veličastvu podobni. Podlaga našiga veličastva pa je pravo spoznanje njega in Boga, naša tesna združnost z njim in naša svetost. To je: ker smo za¬ voljo svoje svetosti v tesni družbi z njim, in ga popolnama spoznamo, se torej vdeležujemo njegoviga veličastva, nj ego ve jrečne blagosti. Naša svetost in naše spoznanje ste podlaga našiga veličastva in zveličanja. Zastran prihodnjiga ve¬ ličastva glej 1. Kor. 15, 45. Kol. 3,3. Filiplj. 3, 21 i 2 . Kor. 3, 18. Rim. 8,29. 5. De se tedej odmenjeno veličastvo otrok Božjih doseže, se mora slehern po¬ svečevati, kakor je Jezus svet. Apostelj zdaj razlaga, de se greh nikakor ne spovzame s pravico, z Jezusam, Pravičnim, s tesno sklenitvijo z njim, s prcrojenjcm iz Boga. 6. Naš namen je, de smo pravični, in de se tako vravnamo, de je naš duh pokoren Bogu, naše telo pa duhu (gl. Jan. 3. razi. 7.): tega namena pa ne dosežemo , ali ga ne ohranimo , ako grešimo; zakaj greh razdere lepi red, pravični stan v nas, ker stori, de se duh vzdiguje in punta zoper Boga, telo pa zoper duha. Greh se tedaj nikakor ne spovzame s pravičnostjo , ki jo moramo imeti. Ne spovzame se tudi z našo zadevo, v kteri smo z Jezusam, kakor nasledva. 7. Jesus je greha prosti odjemavec grehov, s kterim smo v nar tesnejšim zdru- zenji, kako hi tedaj smeli grešiti ? 406 f. List sv. ne, ne greši, in vsak, kteri greši, ga ni vidil, in ga ne pozna. 8 ) 7. Otročiči! nihče naj vas ne zapelje. Kteri dela pravico, je pravičen, kakor je tudi on pra¬ vičen. 9 ) 8. Kdor dela greh, je iz hu¬ diča, 10 ) ker iiudič od začetka greši. Zavoljo tega je prišel Sin Božji, de bi razdjal dela hudičeve. u ) Janeza 3. 9. Vsak, kteri je rojen iz Boga, ne dela greha, ker nje¬ govo seme v njem ostane, in ne more grešiti, ker je iz Boga ro¬ jen. 12 ) 10. Iz tega se spoznajo otroci Božji in otroci hudičevi. Nobe¬ den ni iz Boga, kteri ni pravi¬ čen in ne ljubi svojiga brata. 13 ) 11. Zakaj to je oznanilo, ki ste ga slišali od začetka, de se 8. Tudi združnost z Jczusam, zveza z njim po veri, upanji in ljubezni hoče, de ne smemo grešiti; zakaj v njem ostati in grešiti, se nikakor ne spo- vzame ; kdor v veri in v ljubezni per njem ostane, ne greši, in vsak, kteri greši, ni bil ta čas, ko je grešil, prav sklenjen z njim, ni imel praviga spo¬ znanja od njega, ker njegovo spoznanje ni obrodilo sadu pravičnosti. Ako bi človek njegovo neskončno ljubezen vedno pred očmi imel, bi ne mogel grešiti. Zatorej pravi sveti Bazili: Opravilo kristjanovo je, Gospoda vedno pred očmi imeti. 9. ]Ve dajte se krivim učenikam zapeljati: Le kdor pravično dela, je pravičen, in podoben Jezusu, Pravičnimu. 10. Kdor greh dela, je enak hudiču, je enaeiga bistva z njim, je tako rekoč njegov otrok. Glej Jan. 8, 44. Spodej razlago 12. 11. zakaj grešiti je hudičeva reč že od nekdaj sem, per Božjim Sinu je pa ravno nasprotje, ker je prišel razdjat hudičeve dela : kdor je Kristusov, ne sme tedaj grešiti. Zastran razdjanja hudičeve delavnosti po Kristusu glej Jan. 12, 34: 16, 11. 12. Vsak, kteri je v stanji prerojenja, v stanu gnade Božje, in dokler v tem stanu ostane, ne dela greha, ker je v njem seme Božje, gnada Božja: on ne more grešiti, ker je Božji otrok, tako rekoč ves Božji, ki se vdeležuje nezmožnosti grešiti, kakoršno Bog ima. Zgornje besede nočejo tedaj reči, de bi ta, ki je v stanji prerojenja , v stanu gnade Božje, tega stanja celo ne mogel zgubiti, sploh ne mogel grešiti; ker zgorej 1, 8. apostelj sam pravi, de bi se motili, sami sebe slepili, ko bi si mislili, de greha nimamo; one imajo le ta pomen, de se stan gnade Božje s stana m greha nikakor ne zedinja, de tedaj prerojeni ne sme grešiti. Vedi, de rečeno velja sicer od vsili grehov, ker se noben greh, bodi si še tako majhen, s prerojenjem ko prerojenjem ne spovzame ; pa kakor se iz zveze vsili besedi razvidi, si apostelj misli naj pervo le velike, smertne grehe (spod. 5, 16.); zakaj v 8. in 10. versti se imenuje grešnik satanov otrok, mora se tedaj tak grešnik misliti, v kterim je hudobija, huda poželjivost toliko moči, kakor v hudiču, zadobila, de je bilo v njem dušno življenje umorjeno, posvečujoča gnada Božja zgubljena ; tak pa je le velik grešnik. 13. Nad tem se otroci Božji poznajo od satanovih otrok; ti namreč delajo smertne grehe, uni pa ne: vsak tedaj, kteri ni čist smertnih grehov, je krivičen, ni Božji otrok, zlasti ne, kdor svojimu bližnjimu ljubezni ne skazuje, kdor svojiga brata sovraži, preganja, ali kakor si bodi zoper ljubezen do njega močno greši. — Apostelj imenuje zlasti ljubezen, ker je ljubezen velika zapo¬ ved slednjiga kristjana , in je z njo še tudi sama ljubezen Božja v zvezi (Spod. 4, 20.). 407 I. List sv. Janeza 3. ljubite med seboj. jan. 13, 34. 35: 15, 12. 12. Ne kakor Kajn, kteri je bil iz hudiga in je svojiga brata ubil. 14 ) ln zakaj ga je ubil ? Ker so bile njegove deia hude, njegoviga brata pa pravične. 15 ) 13. Nikar se ne čudite, bratje! ako vas svet sovraži. 16 ) 14. Mi vemo, de smo bili pre¬ neseni iz smerti v življenje, ker ljubimo brate. 17 ) Kdor ne ljubi, I8 ) ostane v smerti. I9 ) 15. Slehern, kteri sovraži svo¬ jiga brata, je ubijavec; 20 ) in veste, ] de noben ubijavec nima večniga življenja v sebi obstoječiga. 2 ') 16. V tem smo spoznali lju¬ bezen Božjo, de je on svoje življenje za nas dal; 22 ) tudi mi moramo za brate življenje dati. 17. Kdor ima premoženje tega sveta, in vidi svojiga brata, de je v potreb^ in zapre svoje serce pred njim; kako prebiva ljube¬ zen Božja v njem? 23 ) Jak. 2, 15. 18. Otročiči moji! ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikam, am¬ pak v djanji in v resnici. 19. Iz tega 24 ) spoznamo, de smo iz resnice; 25 ) in bomo pred njim utolažili svoje serca. 20. Zakaj, ako nam kaj očita naše serce, je Bog veči ko naše serce, in vse ve. 26 ) 21. Preljubi! ako nam naše serce nič ne očita, imamo zau¬ panje k Bogu; 22. in kar koli prosimo, bomo od njega prejeli; ker njegove zapovedi spolnujemo, in delamo to, kar njemu dopade. 23. In to je njegova zapoved: j de verujemo v ime njegoviga Sina Jezusa Kristusa, in se lju¬ bimo med seboj, kakor nam je zapoved dal. 14. kteri je bil hudimu, satanu v grešnim mišljenji podoben, in njemu enak ubijavec ljudi. 15. Zakaj ga je ubil? Zato ker je bil krivičen, ker ni bil prerojen, krivični pa sovražijo pravične. > 16. Glej Mat. 10, 21. 22. in razi. Jan. 15, 18. i. d. 17. Naša ljubezen do bližnjiga je znamnje, de smo resnično prerojeni, otroci Božji. Ta versta se spet sklepa z 10. versto, kjer je pravičnost, zlasti lju¬ bezen ko znamnje prerojenja naznanjena ; verste 11 — 13. le razlagajo zapo¬ ved ljubezni, in kako se je treba varovati sovraštva, ktero je s posvetnim duham sklenjeno. 18. V greškim: „f>rata“ i. t. d. 19. ne more prerojen in otrok Božji biti. Glej, de vera sama ne opraviči, ampak vera v ljubezni delavna. 20. ker ne ubije le samiga sebe po duhovno, ampak tudi svojiga bližnjiga, ker je sovraštvo do njega sklenjeno z željo ga končati, in ta želja je duhoven uboj, ki lahko k telesnimu uboju zapelje, ako se sovraštvo ne odverne. 21. ne ohrani v sebi gnade, ki daje poroštvo večniga življenja. 22 : Kdor ljubi svojiga brata, ga .tedaj nikoli ne ubije; še celo da zanj svoje življenje, ali pa mu deli od svoje obilnosti. Glej naslednje. 23. kako ostane tak v gnadi Božji, prijatel Božji? 24. iz te resnične ljubezni. 25. iz Boga, de smo otroci Božji. 26. ako nam že naše serce očita, de ljubezni nimamo, kako bomo pred sodbo Božjo obstali, ker Bog še več ve kakor naše serce, ker on vse ve ? 408 I. List sv. .lanena S. 4. 24. In kdor njegove zapovedi spolnuje, v njem ostane, in on v njem. In iz tega vemo, de v nas ostane, iz duha (namreč), kteriga nam je dal. Spod. 4, 13. Jan. 14, 23. Rim. 8,9: l.Kor. 12, 3. IV. Poglavje. Preljubi! ne verjemite vsakimu učeniku. Le samo taki, ki spoznajo, de je Sin Božji v Jezusu Kristusu ko pravi človek na svet prišel, so pravi učeniki: taki pa, ki to taje, govore po misli antikrista, kteri je že zdaj na svetu. Ker ste otroci Božji, torej nič ne premorejo čez vas otroci tega sveta; zakaj kdor je iz Boga rojen, spozna Boga in posluša apostoljski nauk. S tem spoznanjem Božjim je tudi vedno sklenjena ljubezen; zakaj kdor ne ljubi, ne spozna Boga, ker je Bog ljubezen, kar je pokazal s poslanjem svojiga Sina, kterigaje dal v smert za naše grehe, desiravno ga nismo poprej ljubili. Ker nas je Bog toli¬ kanj ljubil, moramo tudi mi njega, Nevidniga, v njegovih vidnih podobah lju¬ biti, de bomo v njem ostali, in v ljubezni do njega popolni. Znamnje njegoviga združenja z nami je njegov duh, ki se razodeva od ene plati v pričevanji, de je Jezus Sin Božji, od druge plati pa v ljubezni, ktera nas navdaja z zaupa¬ njem, de se kazni ne bojimo, in de bomo enkrat najdb milo sodbo Božjo. Naša ljubezen do Boga se tedaj potrebno izhaja iz ljubezni, s ktero nas je pred ljubil. Ljubezen do Boga je pa neločljivo sklenjena z ljubeznijo do bližnjiga, kar tudi zapoved ljubezni jasno in določno izreče. 1. Preljubi! ne verjemite vsa- kimu duhu, ‘) temuč skušajte du¬ hove, 1 2 ) ali so iz Boga; 3 ) zakaj veliko lažnjivih prerokov je na svet izšlo. 2. Iz tega se duh Božji spo¬ zna: 4 ) Vsak duh, kteri priča, | i de je Jezus Kristus v mesu pri¬ šel, je iz Boga; 5 ) 3. in noben duh, kteri Je¬ zusa razdeva, 6 ) ni iz Boga, in ta 7 ) je antikrist, 8 ) od kteriga ste slišali, de pride, in je že zdaj na svetu. 1. vsakimu učeniku, vsakimu nauku. 2. po nauku, ki vam je bil oznanovan (v. 6.}. Po besedi Božji, ki je kato¬ liški cerkvi zročena in v nji hranjena, se lahko vsak nauk presodi, če je pravi ali ne. 3. ali imajo svoj začetek iz resnice, ali resnico oznanujejo. 4. iz tega se spozna, ali kdo iz Božjiga duha, iz resnice govori, ako priča, de je Jezus i. t. d. 5. kdor priča, de je Sin Božji (Mat. 26, 63.) človeško natoro na se vzel, in v Jezusu iz Nazareta prišel na zemljo, je pravi, od Boga poslani učenik. — Sveti Janez ima tukej v misli tiste krive učenike, ki so pravo človeško natoro v Kristusu tajili, ali pa nad Jezusovo zgodbo dvomili. 6. kteri^ taji njegovo, človeško natoro in njegov prihod na svet, ali njegovo Božjo čast, ali sploh potrebnost njegoviga rešivniga dela. Drugi prestavljajo: „kteri Jezusa deli u , to je, taji, de je Jezus iz Nazareta obljubljeni Božji Mesija (Zgor. 2, 22.). v greškim: „in vsak duh, kteri ne spozna, de je Jezus Kristus v mesu prišel, ni iz Boga a . Tako se bere per nckterih sv. očakih, zlasti per sv. Polikarpu, učencu svetiga Janeza. 7. duh, to je, krivi učenik. 8. antikrist, ne v osebi, pa po duhu v svojih predhodnikih. Glej zgor. 2, 18, 1. List sv. 4. Vi ste iz Boga, 9 ) otro¬ čiči! in ste uniga premagali 5 in ) ker je ta, ki je v vas, veči ko ta, ki je na svetu. * 11 ) 5. -Oni so od sveta; 12 ) zato od sveta govore, in svet jih po¬ sluša. 6 . Mi smo iz Boga. 13 ) Kdor Boga pozna, nas posluša; kdor ni iz Boga, nas ne posluša. Iz tega spoznamo duha resnice, in duha zmote. 14 ) 7. Preljubi! ljubimo se med seboj, 18 ) ker je ljubezen iz Bo¬ ga. 16 ) In vsak, kteri ljubi, je iz Boga rojen, in Boga pozna. 8 . Kdor ne ljubi, Boga ne pozna; zakaj Bog je ljubezen. 9. V tem se je skazala lju¬ bezen Božja do nas, de je Bog svojiga edinorojeniga Sina poslal na svet, de bi po njem živeli. Jan. 3,16. .lan o z a 4. 409 10. V tem je ljubezen: ne ka¬ kor de bi bili mi Boga ljubili, te- muč de nas je on pred ljubil, in de je poslal svojiga Sina v spravo za naše grehe. Zg or. 2, 2. 11. Preljubi! ako nas je Bog tako ljubil, moramo tudi mi eden druziga ljubiti. 12. Boga ni nikoli nihče vidil. Ako se ljubimo med seboj, ostane Bog v nas, in njegova ljubezen je v nas popolna. 17 ) 13. Iz tega spoznamo, de osta¬ nemo v njem, in on v nas, ker nam je dal od svojiga Duha. 18 ) 14. In mi smo vidili in priču¬ jemo , de je Oče poslal svojiga Sina odrešenika sveta. 15. Kdor koli bo pričal, de je Jezus Sin Božji, ostane Bog v njem, in on v Bogu. 19 ) 16. In mi smo spoznali, in ve¬ rovali ljubezni, ktero ima Bog 9. Glej zgor. 3, 1. 10. antikrista, namreč une učenike, ki so ko njegovi predhodniki v njegovim duhu vstali. V greškim: „in ste une premagali 11 . 11. ker duh Božji, ki vas navdihuje, vam daje moč, de zamorete antikristo- viga duha, njegove krive nauke in ravnala premagati in njih praznoto spo¬ znati, ako Bogu zvesti ostanete. 12. posvetui duh, duh poželjivosti, samopridnosti in častilakomnosti jih goni. 13. Mi aposteljni smo Božjih misel in želja. 14. Kdor je Božjih misel in želja, kdor Boga prav spozna, posluša apostoljski nauk: kdor je posvetnih misel in želja, noče poslušati našiga uka. Nad tem, če nas kcjo posluša ali pa ne posluša, spoznamo, ali ga duh Božji, duh res¬ nice vodi, ali pa duh zmote goni. 15. Apostelj se prestopi k ljubezni, ker resnično prerojeni, ki ima pravo spo¬ znanje, tudi po tem spoznanji dela, t. j. ljubi ; zakaj ljubezen je duša našiga djanja, in v nji se združujejo vse čednosti. 16. ker je ljubezen sad prerojenja, posinovljenja Božjiga. 17. Nevidnimu Bogu ne moremo svoje ljubezni naravnost in vidama za njegovo ljubezen povračati: ako se pa med seboj ljubimo, tedaj ga ljubimo posrednje v njegovih podobah, v svojim bližnjim, ostanemo združeni z njim, in tako doseže naša ljubezen do njega svojo popolnost. 18. ker nam je dal pravo spoznanje, pravo vero in pravo ljubezen; — kar se razlaga v naslednjih verstah. V 14. in 15. versti pravi apostelj, de zdru¬ ženje z Bogam izvira iz spoznanja, v 16. versti pa, de iz ljubezni. 19. Vera v Jezusa Kristusa, Sina Božjiga, je tukaj namesti vse keršanske vere; zakaj v Jezusu se ne da nič deliti. Kdor vsiga ne veruje, kar je Jezus učil, I. List sv. Janeza 4. 5. 410 do nas.* 0 ) Bog je ljubezen, in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu, in Bog v njem. 17. V tem je ljubezen Božja per nas popolna, de imamo zau¬ panje v dan sodbe; 21 ) zakaj ka¬ kor je on, tako smo tudi mi na tem svetu. 22 ) 18. V ljubezni ni strahu; 23 ) temuč popolna ljubezen izžene Strah. Zakaj strah ima terp- ljenje; 24 ) kdor se pa boji, ni po¬ poln v ljubezni. 19. Ljubimo tedej mi Boga, ker nas je Bog pred ljubil. 25 ) 20. Ako kdo reče: „Ljubim Boga“, in sovraži svojiga brata, je lažnik. Kdor namreč ne ljubi svojiga brata, kteriga vidi, kako more Boga ljubiti, kteriga ne vidi ? 26 ) 21. In to zapoved imamo od Boga, de, kdor ljubi Boga, naj ljubi tudi svojiga brata. Jan. 13, 34: 15. 12. Efez. 5, 2. V. Poglavje. Bratovska ljubezen je tudi v zvezi s prerojenjem; ako prerojeni ljubi svojiga očeta, ljubi tudi svojiga brata. Boga, Očeta, pa ljubimo, če spolnujemo njegove zapovedi, ktcre niso težke, ker zamore živa vera v Jezusa Kristusa, Sina Bož- jiga, premagati vse zaderžke, ki jih svetimu življenju svet nasproti stavi. Ta vera se pa opera na resnični prihod Jezusa Kristusa na zemljo, kteri ni bil le per kerstu za učenika postavljen, temuč je bil tudi po svoji kervavi smerti ko spravnik naznanjen in po svetim Duhu poterjen. Resnica tedaj ni le z nebes po treh Božjih peršonah pričana, ampak tudi na zemlji po duhu, vodi in kervi, in te priče se zedinjajo, ker so bistevno le ena priča. Božje spričbe so. VSrni človek jih sprejme, in spozna, de nam je Bog dal v svojim Sinu življenje, ki nas navdaja z zaupanjem, de bomo uslišani v vsih rečeh, ktere so po volji Božji, na priliko: grešniku pomagati k življenju, desiravno je razloček med majhnimi in smertnimi grehi. Kar pa greh zadeva, vedite, de se s prerojenjem ne spo- vzame, in de nam je dal Jezus Kristus pravo spoznanje, de se zamoremo varo¬ vati vsiga nesvetiga. 1. Vsak, kteri veruje, de ! Jezus je Kristus, ‘) je iz Boga rd- in kar so njegovi namestniki, aposteljni in škofje, ko njegov nauk oznanovali, ne veruje resnično v njega. 20. Glej zgor. v. 9 10. 21. de se nam ni treba kazni bati. Glej zgor. razi. 17. 22. de tudi mi svojiga bližnjiga tako ljubimo, kakor nas je on ljubil. 23. namreč hlapčevskiga strahu pred kaznijo, ker Ijubijoči ni velik grešnik, in se tedaj tudi večne kazni ne boji. Nasproti pa se z ljubeznijo popolnama spovzame otroški strah, ljubljeniga žaliti, res ljubezen sama je ta strah. 24. zakaj strah je britko občutenje zavoljo napovedane kazni; ker ta kazen ljubi— jočimu ni zažugana, zatorej ne more biti v ljubezni taciga strahu. 25. ter skazujmo to ljubezen v ljubezni do bližnjiga. 26. Ako kdo svojiga brata, kteri je otrok Božji, podoba Božja (spod. 5, 1.), v kterim je Bog tako rekoč viden postal, ne ljubi, kako bi se mu verjelo, de ljubi nevidniga Boga? On slepi samiga sebe, in slepi tudi druge, ako to terdi, lažnik je. 1. Zveličar, Sin Božji, Mesija, ki je na svet prišel, 411 1. List sv. Janeza 5. jen. In vsak, kteri ljubi njega, kteri je rodil, ljubi tudi njega, kteri je bil rojen iz njega. 2 ) 2. Iz tega spoznamo, de lju¬ bimo' otroke Božje, če Boga lju¬ bimo, in njegove zapovedi spol- nujemo. 3 ) 3. To je namreč 4 ) ljubezen Božja, de njegove zapovedi spol- nujemo; in njegove zapovedi niso težke. 4. Zakaj vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet, in to je zmaga, ktera premaga svet, naša vera. 2. Apostelj še dalje razklada potrebno zvezo Božje in bratovske ljubezni. Ta zveza, pravi, se tudi iz prerojenja izhaja. Prerojeni ne ljubi le svojiga Očeta, Boga, ampak tudi svoje prerojene brate, s kterimi je tolikanj natanko sklenjen. 3. Kakor je znamnje prave Božje ljubezni bratovska ljubezen (zgor. 4, 11. i. d.), ravno tako je tudi znamnje bratovske ljubezni Božja ljubezen, ki se razodeva v spolnovanji Božjih zapoved. Ne smemo tedaj iz bratovske ljubezni nasproti delati Božji ljubezni. 4. V tem se razodeva ljubezen Božja. 5. Ni težko spolnovati Božjih zapoved; zakaj prerojeni kristjan premaga svet, vse nesveto, kar ga k grehu mika in vabi, po veri, in sicer po veri v Bož- jiga Odrešenika, ker po ti veri zadobi vse gnadne pomočke, de zamore pre¬ magati vse sovražnike svojiga zveličanja. 6. Apostelj zdaj dokazuje, de je vera v Jezusa, ki je tolikanj mogočna, uter- jena na naj bolj gotove spričevanja, de ni zmišljava, temuč se opera na take reči, ki so se res zgodile. 7. De je Jezus res Odrešenik in Zveličar sveta, je spričano z resničnimi per- godbami, ki so se z njim zgodile, namreč s tem, de je prišel z vodo, t. j., s kcrstam, ki ga je prejel od Janeza Kerstnika v Jordanu, kteri kerst je bil slovesno posvečenje ali vpeljanje v njegovo Mesijevo službo: dalje s tem, de je prišel s kervjo, t. j., de je res opravil kervavo, spravno daritev, ki so jo preroki napovedovali, in ki se ni mogla opraviti brez kervi (Hebr. 9, 22: 10, 22.). Poslednjič je tudi Duh Božji priča tega, t. j,, sveti Duh, ki je prišel nad verne, in čudeži, ki so se godili, pričajo resničnost Jezusovo (Jan. 15, 26.) in de ga je Bog na svet poslal. — V greškim: „l7l Du/l je tisti pri- cevavec , ker Duh je resnica “. 8. Versti 7. in 8. ne poveste vzroka tega, kar je rečeno v 6. versti, temuč le to versto dalje razlagate, tako de je pomen tale: zakaj resuičniga prihoda Jezusa Kristusa ko Odrešenika na zemljo ne pričajo samo tri nebeške, nevidne priče : Oče, Beseda in sveti Duh v popolni enoglasnosti ali edinosti med seboj, temuč v to se zedinjajo tudi tri zemeljske, vidne priče: sveti Duh s svojimi gnadnimi darovi ali čudeži, kerst in kervava smert Jezusa Kristusa. Besede: „m ti trije so eno a , pomenijo v obeh verstah naj pervo : in ti trije se po- polnama zedinjajo v svojim pričevanji; memo tega pa še izrečejo enakost v bitji imenovanih prič. Oče, Beseda in sveti Duh so eniga Božjiga bitja: gnadni darovi svetiga Duha, voda in kri so tudi eniga bistva; zakaj vsirn je Boži! 5. Kdo je pa, kteri premaga svet, kakor kdor veruje, de je Jezus Sin Božji? 5 ) 6. Ta je, 6 ) kteri je prišel z vodo in kervjo, Jezus Kristus; ne le v vodi, ampak v vodi in kervi. In Duh je, kteri pričuje, de je Kristus resnica. 7 ) 7. Zakaj trije so, kteri pri¬ čujejo v nebesih: Oče, Beseda in sveti Duh ; in ti trije so eno. 8. In trije so, kteri pričujejo na zemlji: Duh, in voda, in kri; in ti trije so eno. 8 ) 9. Ako človeško pričevanje 412 I. List sv. sprejmemo, je pričevanje Božje veči; to namreč je pričevanje Božje, ktero je veči, ker je (Bog') pričeval od svojiga Sina. 9 } 10. Kdor veruje v Sina Bož- jiga, ima pričevanje Božje v sebi. Kdor ne veruje Sinu, ,0 ) ga stori lažnika; ker ne veruje pričeva¬ nju, s kterim je Bog pričeval od svojiga Sina. 1 ‘) 11. In to je pričevanje: de nam je Bog večno življenje dal; in to življenje je v njegovim Sinu. 12 ) 12. Kdor ima Sinu, ima živ¬ ljenje; kdor nima Sinu, nima živ¬ ljenja. .Janeza 13. To vam pišem, de veste, de imate večno življenje, kteri verujete v ime Sinu Božjiga. 14. In to je zaupanje, ktero vanj imamo: de nas usliši, česar koli prosimo po njegovi volji. 13 ) 15. In vemo, 14 ) de nas usliši, česar koli pro'simo; vemo, ker prejmemo darove, kterih ga pro¬ simo. 13 ) 16. Kdor ve, de njegov brat stori greh, kteri ni k smerti, 16 ) naj prosi, in bo dano življenje njemu, 17 ) kteri ni grešil k smerti. Je greli k smerti; ne rečem, de bi zanj kdo prosil. l8 ) Duh v podlago: gnadnim darovani je sv. Duh v podlago, ker so njegovi, kerstu Kristusovimu je sv. Duh v podlago v tem oziru , ker se je per njem nad Kristusa izlil v neskončni polnosti, in kervi Kristusovi je sv. Duh v pod¬ lago v teni pomenu, ker je Kristus v svetim Duhu opravil svojo neskončno daritev, in je z njo vsim ljudem zaslužil gnado svetiga Duha. 9. per kerstu (Mat. 3, 16. 17.) in v njegovim Božjim življenji in djanji (Jan. 5, 32. 36.). 10. V greškim: »kdor Bogu ne veruje Li i. t. d. 11. Verni človek veruje Božjimu pričevanju, neverni pa Boga za lažnika spo¬ zna, ker zaverže njegovo pričevanje, ko si misli, Bog zamore tudi laž pričati. 12. Namen pričevanja Božjiga je. nas prepričati, de nam je Bog dal v svojim Sinu večno življenje. 13. Z življenjem, ki ga po Sinu prejmemo in ohranimo, je sklenjeno zaupanje, de bomo uslišani v vsili rečeh, ktere so po volji Božji. Ali : živi kristjan, ki je s Kristusam sklenjen, sme zaupati, de bo v vsim uslišan, česar prosi po B 9 Žji volji. Gl. Mat. 7. i. d. razi. 6. 14. sploh v vsih zadevali (v. 14.). 15. v posebni zadevi, kakor jo apostelj v 16. versti ko zgled naznani. 16. pa ne tako, de bi zgubil svoje dušno življenje, posvečujočo gnado Božjo. Dušno življenje, posvečujoča gnada Božja se zgubi' po slednjim smertnim grehu; apostelj pa mende ima tukaj le take posebno velike in strašne grehe v misli, s kterimi je sklenjeua nespokornost, na priliko: veliki grehi iz navade, nezmer¬ nost, nečistost, lakomnost, grehi zoper svetiga Duha. Glej naslednje. 17. gnada spreobernjenja in poboijšanja. 18. s tolikim zaupanjem in prepričanjem, de bi si mislil, de bo prav gotovo uslisan : zakaj tukaj je govorjenje le od take molitve, kteri je uslišanje obljub¬ ljeno (v. 15.). Apostelj tedaj ne prepoveduje sploh za take grešnike moliti, temuč le pravi, de naj nihče ne moli za-nje z gotovim prepričanjem, de bo uslišan. Ni sicer nemogoče, de bi Bog molitve za take terdovratne grešnike nikoli ne uslišal, mogoče je, tode se prav malo kdaj zgodi, in vzrok tega je, ker si prosta volja tacih grešnikov tolikanj v hudim dopade, se tako močno v hudim zaterdi in zakerkne, de gnadi Božji nar veči zaderžke nasproti stavi, in jo skorej vselej nezmožno stori. Memo tega, piše Massl, ima tudi Božja pravičnost in svetost svoje pravice; Bog namreč pusti po svoji neskončni pra- 413 I. List sv. 17. Vsaka krivica je greh; 19 ) in (nekterf) greh je, kteri je k smerti. 20 ) 18. Vemo, de nobeden, kteri je iz Boga rojen, ne greši; te- muč Božje rojstvo ga obvaruje, in hudič se ga ne dotakne. 21 ) 19. Vemo, de smo iz Boga; in ves svet v hudim tiči. 22 ) Janeza 5. 20. In vemo, de je Sin Božji prišel, in nam dal razumnost, de spoznamo praviga Boga, in smo v pravim Sinu njegovim. Ta je pravi Bog in večno živ¬ ljenje. 23 ) 21. Otročiči! varvajte se ma¬ likov. 24 ) Amen. ♦ vici in svetosti terdovratne grešnike njim v kazen — v nespokoruosti tičati in se pogubiti; zatorej bi bila velika prederznost, ako bi se kdo tako pravičniga štel in svoji molitvi in prošnji za terdovratne grešnike toliko moč perpisoval, ter bi si mislil, de bo z njo gotovo premagal Boga samiga v taki reči, ki jo je svoji pravici in svetosti dolžan; le prav popolnama duše bi smele s serč- nostjo pred Boga stopiti, kakor nekdaj Mojzes. Sveti Janez hoče tukaj memo ljubezni Božje pokazati tudi kaznovavno pravico Božjo, ktera se razodeva nad terdovratnimi grešniki. Permeri 1. Kralj. 2, 25. Jerem. 14, 11: 15, 1. i. t. d. 19. Vse, kar je zoper pravico, namreč zoper postavo, je greh. 20. V greškim: „in je greh, kteri ni k smerti li . Sveti apostelj dela tedaj v latinskim in v greškim razloček med smertnimi in majhnimi ali odpustlji¬ vimi grehi. 21. Greh (v. 17.) napelje aposteljna, de se spet verne k svoji poprešnji misli (3, 9.), de se namreč greh nikakor ne spovzame s prerojenjem; kristjan naj torej nikar ne greši, vsaj smertnih grehov mora biti prost. V greškim: v temnč on rojeni iz Boga se varuje “ i. t. d. 22. je satanu podveržen, poln hudobij in sladnost. 23. Ta, Kristus je pravi Bog, ki da večno življenje. 24. varvajte se vsaciga kriviga, zmišljeniga boga, vsaciga malikovanja. Vedi, de je vselej malikovanje, ako kdo kako reč bolj ljubi kakor Boga, ali pa če jo zoper Božjo voljo ljubi. Eno Poglavje. Janez, stareji, piše do izvoljene gospe in do njenih otrok, ter jim vosi gnado in mir. Veseli me, de tvoji otroci po resnici žive, in prosim te, po stari za¬ povedi, bodi stanovitna v nasprotni ljubezni, kakor je ljubezen sploh to, de živimo po Božjih zapovedih. Ohranite nauke, kakor ste jih slišali od začetka; zakaj veliko krivih učenikov ne spozna, de je Kristus prišel ko pravi človek. Glejte, de od prave vere ne odstopite in ne zgubite prijaznosti Božje, in po¬ kažite takim krivovercam, de niste ž njimi v nobeni zvezi. Več ustno. Pozdravljenje. 1. fS est starejši 1 2 ) izvoljeni gospe in njenim otrokam,' 1 ) ktere ljubim v resnici, in ne samo jest, ampak vsi, kteri so spoznali res¬ nico , 2. zavoljo, resnice, ktera v nas prebiva, in bo z nami ve¬ komaj. 3 ) 3. Gnada z vami, usmiljenje, mir od Boga Očeta, in od Kri¬ stusa Jezusa, Sinil Očetoviga v resnici in ljubezni. 4 ) 4. Silno sim se veselil, ker sim jih najdei med tvojimi otro¬ ci, 5 ) kteri žive po resnici, 6 ) ka¬ kor smo zapoved prejeli od Očeta. 5. In zdaj te prosim, gospa! ne kakor de bi ti novo zapoved pisal, ampak ktero smo imeli od začetka, 7 ) de se ljubimo med seboj. Jan. 13, 34: 15, 12. 6. In to je ljubezen, 8 ) de ži¬ vimo po njegovih zapovedih. To je namreč zapoved, de, kakor 1. Tako se imenuje sv. Janez, nekej ker je bil viši škof, nekej ker je že bil močno v letih. Glej 1. Pet. 5, 1. 2. Glej vvod v pervi list. 3. to je: ktere ljubimo zavoljo resnice, zavoljo keršanstva, ktero bratovsko ljubezen zapoveduje. Pravo keršanstvo nam ukazuje pravo ljubezen, in ta resnica bodi z nami vekomaj , vekomaj tedaj ž njo tudi serčna, nasprotna ljubezen. 4. zavoljo resnice in ljubezni, vere in ljubezni, delavne vere. Zavoljo delavne vere zmirej več gnade in milosti, in ravno zato tudi več miru od Boga do¬ bivamo. Sveti Duh ni imenovan, ker se z Očetam in Sinam že razumeva; zakaj sveti Duh je Duh Očetov in Sinov. 5. kteri so ga bili mende obiskali. 6. po pravi veri. 7. v začetku keršanskiga uka. 8. V tem se ljubezen sploh kaže. II. List sv. Janeza. ste slišali od začetka, po nji ži¬ vite. 1. Jan. 2, 7: 5, 3. 7. Zakaj 9 ) veliko zapeljivcov je izšlo na svet, kteri ne spo¬ znajo, de je Jezus Kristus prišel v mesu; tak je zapeljivec in Kri¬ stusov nasprotnik, l. Jan. 4, 2. 3. 8 . Glejte nase, de ne zgu¬ bite, kar ste perdelali, 10 ) temuč de polno plačilo prejmete. 9. Kdor koli odstopi, in ne ostane v Kristusovim nauku, nima Boga 5 1 ‘) kdor ostane v nauku, 12 ) on ima Očeta in Sina. 415 10. Ako kdo k vam pride, in ne pernese tega nauka, ga ni¬ kar ne sprejmite v hišo, in ga nikar ne pozdravljajte. 13 ) 11. Zakaj kdor ga pozdravi, se njegovih hudobnih del delež- niga stori. 14 ) 12. Veliko bi vam imel pisati, tode nisim hotel s papirjem in černilam; upam namreč k vam priti in iz ust do ust govoriti, de bo vaše veselje polno. 13. Pozdravijo te otroci tvoje sestre Izvoljene. I5 ) 9. Potrebno je opominovauje, de se deržite naukov, ki ste jih slišali; zakaj veliko krivih učenikov še poglavitno resnico taji, de je Kristus ko pravi člo¬ vek prišel. 10. Glejte, de od prave vere ne odstopite in tako večniga zveličanja ne zgu¬ bite , do kteriga ste pravico dobili, ko ste bili vero sprejeli. 11. za očeta in prijatla. 12. V greškim: ,,/idor ostane v nauku Kristusovim 11 . 13. Ne pečajte se ž njim. 14. Pozdravljanje, še bolj pa gostoljubno sprejemanje je naznanjalo, de kdo koga spozna za svojiga prijatla, za taciga , ki je bil ž njim enacih misel: za tega voljo je mogel apostelj prepovedati, krivoverce pozdravljati in v hišo sprejemati. Kdor namreč krivoverca, od kteriga ve, de pride krivoverstvo razširjat, v hišo sprejme, se ž njim peča, pogovarja i. t. d., se vdeleži razširjanja krive vere in naznani, de je s krivovercam enacih misel, de kri¬ voverstvo podpera in pospešuje, razodene se prijatla in podperavea krivover¬ stva , nasproti pa sovražnika in zateravca prave vere. 15. izverstne kristjanke. En« Poglavje. Sv. Janez piše ritkoxl“ i. t. d. 13. bogat v pobožnih in dobrih delih (Mat. 6, 20: 1. Kor. 1, 5.). 14. zavoljo mojiga imena te preklinjajo Judje, ki so le po vnanje Judje, niso pa znotrej, po resnici (Rimlj. 2, 28. 29.); temuč so vredni imena, de so derhal satanova, ker Jezusa Kristusa taje, in ga preganjajo v njegovih vernih. •Judje so bili že popred, še bolj pa po razdjanji jeruzalemskiga mesta obilno po svelu razkropljeni, in so povsod kristjane nadlegovali po skrivnih in po očitnih .potih; de so bi ji tudi v Smirni vernim nasprotni, je znano iz mučen- stva sv. Polikarpa. 15. Kmalo po tem prerokovanji se je res hudo preganjanje vzdignilo zoper krist¬ jane v tnali Azii pod cesarjem Trajanam; v času cesarja Avrelija Antonina je sv. Polikarp , škof v Smirni, za Kristusa umeri na germadi, na ktero so Judje posebno pridno derva nosili (Evzebjeve cerkv. zgodbe, list od smerti sv. Polikarpa). "Aekteri mislijo, de je bil sv. Polikarp že takrat škof v Smirni, ko je bil sv. Janez na Patmu, ker dosegel je bil veliko starost; po takim bi aposteljnov list prav njega zadeval. 16. lo je, več dni ali tudi let ; desetica je namreč bolj okroglo število. Pred ko ne tukaj ni misliti na eno, ampak na mnogotero preganjanje, ktero se je pod mnogimi cesarji ponavljalo. Preganjaje pod cesarjem Domicijanam je terpelo deset let. 17. Glej Mat. 10, 22. Jak. 1, 12. 18. to je, od večne smerti; perva smert je smert telesa, druga smert je večno pogubljenje ((Glej spodej 21, 8.). 19. V greškim: „1 'em troje dela , in kje prebiraš 20. kjer je poglaviten sedež malikovanja in hudobije, de se sme reči, satan sam se je tamkaj usedel. V Pergamu je bil sloveč tempelj malika Eskulapa. 21. vender si se zvesto deržal Kristusoviga imena in pričevanja njegove vere, celo smert mučenca Antipa te hi ostrašila. Sv. Antipa je bil škof v Pergamu, in je pod Domicijanam smert prestal, veržen v razbeljeniga bronastiga vola (Andrej Kr., rimski martirologi). 22. kteri, desiravno so kristjani, se vender dajo zapeljati, kakor Izraelci Balaamu, in jedo reči malikam darovane, ter uganjajo razno nečistost. Prim. 4. Mojz. 24, 14. razi. 14: 25, 1. i. d. 31, 16: 2. Petr. 2, 15. 431 Razodenje sv. Janeza 2 . 15. Tako jih imaš tudi ti, kteri se derže nauka Nikolajcov. 23 ) 16. Delaj tedej pokoro; 2 4 ) ako pa ne, ti bom berž prišel, in se bo¬ jeval z njimi zmečem svojih ust. * 2 ’) 17. Kdor ima ušesa, naj po¬ sluša, kaj Duh cerkvam pravi: Premagavcu bom dal skrite ma¬ ne 26 ) in mu bom dal bel kamen, 27 ) na kterim kamnu je novo ime za¬ pisano , 28 ) kteriga nihče ne ve, razun kteri ga prejme. 29 ) 18. In angelju cerkve v Tiatiri piši: To reče Sin Božji, kteri ima oči kakor ognjen plamen, in kteriga noge so podobne bronu: Zgor. t , 14. 15. 19. Poznam tvoje dela, in tvojo vero, in tvojo ljubezen, in tvojo službo, in tvojo poterpežljivost, in tvoje poslednje dela, kterih je več ko pervih. 30 ) 20. Imam pa nekaj maliga zo¬ per tebe : perpustiš £ namreč) ženi Jezabeli, ktera se prerok- njo imenuje, de uči, in zapeljuje moje služabnike kurbati se in malikam darovane jedi jesti. 31 ) 21. Dal sim ji odlog, de bi se spokorila; in noče pokore de¬ lati zavoljo svojiga kurbanja. 22. Giej! v posteljo jo bom vergel; 32 ) in kteri prešeštvajo z njo, 33 ) bodo v prav veliki brh¬ kosti, ako ne store pokore za¬ voljo svojih del. 23. Glej zgorej razi. 9. 24. Ne bodi več nemaren v zateranji teh krivih naukov. 25. bom kazen čez nje odločil s svojo besedo, kakor s sodnjim mečem. Primeri zgorej 1, 16. spod. 19, 15. 21. 26. skrivnostniga nebeškiga kruha, sebe samiga mu bom dal vziti, ki sim pravi kruh življenja (Jan. 6, 35.). Te besede se tudi ozerajo na judovsko zročilo, po kterim je bila, ko je kralj Nabuhodonozor jeruzalemski tempelj požgal, skrinja miru in sprave, s posodo mane vred skrita, se je imela pa ob Mesi- jevim času zopet najti. Res se je zopet našla, pa ne po telesno, ampak po duhovno, ker je v Kristusu pravi zaklad miru in sprave, živo svetiše (Glej 2. Mak. 2, 7. razi. 5.). 27. Takim, kleri so v očitnih bojevavnih igrah zmagali, so dajali bele kamnate tablice z napisanim imenam*, to tablico je bilo treba pokazati, de je zmagavec stavo prejel. Beli kamen je tedaj kakor pisana pravica ali kakor zastava več- niga plačila, in njegova barva je ravno znamnje, de s čistostjo in nedolžnostjo se ta pravica doseže. 28. To novo ime je ime otroka Božjiga in deležnika zveličanja (Beda}. 29. Kdor je med otroke Božje sprejet, sam nar bolje čuti in ve, kolika sreča de je to. 30. vem, de si za dobre dela bolj obilno in bolj goreče prizadevaš, kakor po- prešnji čas* 31. Ime „Jezabela u pomeni krivo preroknjo, ktera je pred ko ne enake zmote učila, kakor spredej imenovani Nikolajci. Perloženo ji je pa to ime, ker je ravno tako verne Kristusove v zmote zapeljevala, kakor je nekdaj kraljica Jezabela Izraelce v malikovanje vodila. Zmoteno in hudobno ženstvo je dosti¬ krat krivoveram dajalo močen pospeh. Primeri 2. Tim. 3, 6. 7. (Hieronim, Avguštin, Teodore!). 32. to je, na posteljo bolečine in terpljenja. 33. kteri se nje deržijo, so Bogu in njegovim zapovedim nezvesti; nezvestoba do Boga se dostikrat prešeštvo imenuje v sv. pismu. Razodfiije sv. Janeza 2. 3. 432 23. In njene otroke bom po¬ moril , 34 ) in vse cerkve bodo spoznale, de sim jest, kteri pre¬ gledujem obisti in serca; in bom dal vsakimu iz vas po njego¬ vih delih. 35 ) Vam pa rečem, 24. in drugim , ki ste v Tia- tiri: 36 ) Kteri tega nauka nimajo, in niso spoznali satanove globoči¬ ne, kakor pravijo: 3 ^ Nebom po¬ slal nad vas druge teže. 38 ) 25. Tode to, kar imate, ohra¬ nite, dokler ne pridem. 26. In kdor premaga, in ohrani do konca moje dela, mu bom dal oblast čez narode, 27. in bo kraljeval čez nje z železno palico, in kakor lončar¬ jeva posoda bodo sterti; 28. kakor sim tudi jest prejel od svojiga Očeta. 39 ) In mu bom dal zgodnjo danico. 40 ) 29. Kdor ima ušesa, naj po¬ sluša, kaj Duh cerkvam pravi. III. Poglavje. Listi do keršanskih srenj v Sardah , v Filadelfii in v Laodiceji. Opominovanje k skerbnimn čuvanju, obljuba Božje hrambe v skušnjavi, svarjenje mlačnosti v dobrim, opominovanje k pokori. 1. In angelju cerkve v Sardah piši: To reče on, ki ima sed¬ mere duhove Božje , in sedmere zvezde: 1 ) Vem tvoje dela; ime imaš, de živiš, in si mertev. 2 ) 2. Čuj in pote rdi drugo, kar ima umreti. Ne najdem namreč tvojih del popolnih pred svojim Bogam. 3. Spomni se tedej, kako si 34. Kakor so bili otroci kraljice Jezabele pokončani (4. Kralj. 10, 1. 10. 14.), tako bodo tudi otroci in nasledovavci te preroknje za silno smertjo unierli. 35. Vse keršanske srenje naj spoznajo, de Kristus, Božji Sin, je vsigaveden, ki ve tudi nar bolj skrite grehe (Jer. 17, 10.), in de je pravičen in vsiga- mogočen, ki vsakterimu povračuje, kakor si je zaslužil, in de se njegovi kazni nihče ne more odtegniti. 36. to je, tebi in drugim cerkvenim pastirjem, in njim v srenji, kteri še niso zapeljani. 37. kteri se niso okužili s temi satanovimi nauki, ki jih zmotenci štejejo za globoke skrivnosti. 38. vam ne bom nakladal druziga terpljenja, razun kar je s spoznavanjem ker« sanske vere samo na sebi združeno. 39. Vse to plačilo (v. 26- 28.) je sicer Jezusu Kristusu obljubljeno (Ps. 2, 6.), pa v njem tudi vsim pravovernikam, kteri v njem že zdaj premagujejo svet, in vsako nekeršansko misel ajdovskiga duha (1. Jan. 5, 4.), in bodo kdaj tudi svet, ali vse hudobne sodili (Mat. 19, 28.). 40. to je, jez-sam se mu hočem dati; ker zgodnja danica pomeni tukaj Jezusa samiga. Primeri spodej 22, 16. 1. on, ki je Gospod čez nar viši duhove (zgor. 1,4.) in čez cerkvene pastirje (Zgor. 1, 20.). v _ 2. pred človeškimi očmi se kaze, de živiš popolnama, v nar terdnejši veri in nar serčnejši ljubezni; pa pred Božjimi očmi tvoje življenje ni popolno, ne Razodenje sv. Janeza 3. prejel in slišal , 3 ) in ohrani in delaj pokoro. Ako tedej ne boš cul, bom prišel k tebi kakor tat, in ne boš vedil, ktero uro k tebi pridem. 4 ) 4. Imaš pa vender nekoliko ljudi v Sardah, kteri niso oma- dežali svojih oblačil; 5 ) in bodo hodili z menoj v belih oblačilih, 6 ) ker so vredni. 5. Kdor premaga, bo tako oblečen v bele oblačila, in ne bom zbrisal njegoviga imena iz bukev življenja, 7 ) in njegovo ime bom spoznal pred svojim Oče- tam in pred njegovimi ange- M 6. Kdor ima ušesa, naj po¬ sluša, kaj duh cerkvam pravi. 7. In angelju cerkve v Fila- delfii piši: To reče Sveti in Res- 433 nični, kteri ima ključ Davidov, 9 ) kteri odpre in nihče ne zapre, — zapre in nihče ne odpre. 10 ) 8. Vem tvoje dela. Glej! odperl sim pred teboj vrata, kte- rih nihče ne more zapreti; * 1 * * * * VI, ‘) za¬ kaj majhno moč imaš, in si ohra¬ nil mojo besedo, in nisi zatajil mojiga imena. 9. Glej! dal (j ti ) jih bom iz satanoviga zbora, 12 ) kteri pra¬ vijo, de so Judje, pa niso, am¬ pak lažejo. Glej! storil bom, de bodo prišli in se vergli pred tvoje noge; in bodo spoznali, de te jest ljubim. 10. Ker si ohranil besedo moje poterpežljivosti, 13 ) bom tudi jest tebe obvaroval ure skušnjave, ktera ima priti nad ves svet skušat prebivavce na zemlji. 14 ) čuješ zadosti, veliko tvojih vernikov je popolnama zgubilo življenje Božje griade. 3. spomni se nauka, v kterim si bil podučen, in posvečenja, ktero si prejel, pasti čedo Kristusovo (Glej 1. Tim. 4, 16.). 4. Nenadama te bo napadla moja kaznovavna sodba (Glej Mat. 24,43: 1. Tea. 5, 2. Mat. 25, 1. 13.). 5. kteri svojih duš niso omadežali s krivim naukam ali grešnim življenjem. 6. to je, v veličastvu in veselji (Mat. 17, 2.). 7. njegovo ime bo ostalo v številu izvoljenih (Luk. 10, 20. Hebr. 12,23. Spod. 13, 8: 20, 12: 21, 27.). 8. Glej Mat. 10, 32. 9. kteri ima oblast gospodovati v hiši Davidovi. „Klju6i u so znamnje oblasti (Zgorej 1, 18.). David, častiti kralj izraelskiga kraljestva, je tukaj imenovan namesti svoje hiše, svojiga kraljestva; in izraelsko kraljestvo se stavi namesti kraljestva Božjiga sploh, ker je bilo izraelsko kraljestvo predpodoba kraljestva Božjiga. 10. Komur on nebeško kraljestvo odpre, kogar on v to kraljestvo sprejme, mu ne more nihče braniti; kogar pa on odloči iz družbe izvoljenih, kogar on nevredniga obsodi Božjiga kraljestva, mu tudi nihče ne more braniti, tl. Pripravil sim ti priložnost, njih veliko spreoberniti k keršanski veri, in to priložnosti nihče ne more zaderžati. Primeri 1. Kor. 16 9. 12. Glej zgorej 2, 9. 13. mojo zapoved, s poterpežljivosljo prenašati vse zoperstavc. 14. Ker si bil toliko poterpežljiv, bom storil, de te ne bodo nadlegovale težke skušnje, ktere bodo zadele vso zemljo, to je zlasti rimsko cesarstvo. Vojske in druge šibe Božje jeze so zadevale rimsko cersarstvo pod njegovimi n e ver¬ skimi vladarji, hudo preganjanje je posebej še stiskalo zveste verne Kristusove. V teh nadlogah tedaj obeta Kristus tisliga škofa in njegovo čedo obvarovati; VI, •• 28 434 Razodenje sv. Janeza 3. 11. Glej! kiualo pridem! 15 ) derži, kar imaš, 16 ) de ti nihče krone ne vzame. 17 ) 12. Kdor premaga, ga bom postavil steber v tempeljnn svo- jiga Boga, 18 ) in več ne pojde iz njega; in bom zapisal nanj ime svojiga Boga, in ime me¬ sta svojiga Boga, noviga Jeru¬ zalema, kteri pride doli z nebes od inojiga Boga, in moje novo ime. 19 )' 13. Kdor ima ušesa, naj po¬ sluša, kaj Duh cerkvam pravi. 14. In angelju cerkve v Lao- diceji piši: To reče Amen, 20 ) | zvesta in resnična priča, 21 ) kteri je začetek stvari Božje. 22 ) 15. Vem tvoje dela, de nisi ne rnerzel ne gorak; o de bi bil merzel ali gorak! 23 ) 16. Ker si pa mlačen, in ne merzel ne gorak, te bom izplju¬ nil iz svojih ust. 24 ) 17. Praviš: Bogat sim in obil¬ no premožen, in ničesar ne po¬ trebujem; 25 ) in ne veš, de si reven in usmiljenja vreden, in ubog, in slep, in nag. 26 ) 18. Svetujem ti, kupiti od mene v ognji skušeniga zlata, de obo¬ gatiš; in belih oblačil, de se morebiti je obljuba zlasti preganjanje zadevala, ktero je bilo v drugih azi- janskih mestih hudo, v Filadelfijo pa se ni približalo, ali saj ondi vernim ni dosti žaliga storilo. 15. krnalo, ker je čas življenja kratek. 16. de.rži se čistiga nauka, in živi po njem. 17. skerbi, de ne padeš, de ne bo tebi krona vzeta, in drugimu, bolj stanovit- nimu dana. Zastran krone primeri 2. Tim. 4, 8. 18. bom storil, de boterdnostal v nebeškim kraljestvu, in de se nebo omajal v veri ali ljubezni, de bodo še drugi bolj slabi se na njega operali. Primeri Jerem. 1, 18. Gal. 2, 9. 19. ga bom zaznamoval za otroka Hožjiga, za deležnika noviga nebeškiga .Jeru¬ zalema. Novi nebeški Jeruzalem je sveta cerkev; rečeno je, de je z nebes prišla, ker je po svojim začetku nebeška, ker ima zaklade nebeških gnad, in tudi petje k nebeškim dobrotam. 20. on, ki je ves resničen, ki gotovo spolni svojo obljubo (Glej Iz. 65, 16.). 21. Glej zgorej 1, 5. 8. 22. kteri je Beseda, po kteri je vse vstvarjeno (Jan. 1, 3. Kol. 1, 16.), ali pa začetnik noviga vstvarjenja, prerojcnja človekoviga (Gal. 6, 15. Kol. 3, 10.). 23. Vem, de nisi ne hudoben ne dober, ni nad teboj očitniga hudiga, pa tudi ne praviga dobriga; o de bi saj le eno tega dvojiga bilo! Kristus ne pravi s tem, de bi mu bila hudobija kterikrat všeč; pa stan očitne hudobije je dosti¬ krat manj nevaren, kakor stan mlačnosti; zakaj očitni hudobnež se lože per- pelje do živiga spoznanja svoje duhovne revšine, mlačni človek pa se v svojim oslepljenji šteje za popolniga (v. 17.), in tako celo ne more ozdravljen biti (Kasijan). 24. Kakor mlačno vodo človek izpljune, ker mu dela pljivko, de se mu vzdi¬ guje, tako je mlačnost zoperna in nagnusna pred Gospodam; on hoče raz¬ ločno vero, razločno ljubezen. 25. Šim keršansko popolnost dosegel, ni mi potreba dalje si prizadevati, dobriga sim storil zadosti. 26. Sam se silno motiš; misliš, de si bogat v serčni ljubezni, pa si reven, je nimaš; meniš, de si oblečen z lepimi čednostmi, pa si nag, ti jih pomanjkuje; se šteješ dobro previdniga v resnici, pa si slep, malo veš in znaš. Hazodenje sv. oblečeš, de se ne bo vidila sra¬ mota tvoje nagote 5 in z očesnim mazdam pomazili svoje oči, de spregledaš . 2 7 ) 19. Ktere jest ljubim, tiste svarim in pokorim. Vnemi se tedej in stori pokoro. 28 ) 20. Glej! stojim per vratih in terkarn ; 29 ) ako kdo moj glas po¬ sluša, in mi vrata odpre, poj— Janeza 3. 4. 435 dem noter k njemu in bom z njim večerjal in on z menoj. 30 ) 21. Kdor premaga, mu bom dal sedeti z menoj na mojim se¬ dežu; 31 ) kakor sim tudi jest pre¬ magal, in se usedel s svojim Očetam na njegov sedež. 32 ) 22. Kdor ima ušesa, naj po¬ sluša, kaj Duh cerkvam pravi. 33 ) IV. Poglavje. Sv. Janezu se odpera pogled v to, kar se bo godilo. Bog, ki v svoji previd¬ nosti ravna vse reči, se prikaže v na sedežu, štiri in dvajseteri starašini in čve- tere živali okrog sedeža. Cvetere živali in starašini hvalijo Boga. 1. Po tem sim vidil;’) in glej! in pervi glas, ki sim ga slišal vrata so se odperle v nebesih; kakor trobenten glas z menoj go- 27. Ubogi potrebuje svete ljubezni, to je zlatd v ognji skušeno; nagi potrebuje lepih čednost in dobrih del, to so bele oblačila, znamnje neomadežaniga živ¬ ljenja ; slepi potrebuje viši modrosti, to je očesno mazilo, ktero vid stori bolj močen in bister (Maksim.). 28. Poprešnje besede so mogle škofa močno boleti; njemu v tolažbo Gospod pri¬ stavi, de, akoravno je ojster, je njegova ojstrost le znamnje njegove ljubezni. 29. Glej, jez sim vsaki čas pripravljen, tvojo pokoro sprejeti, in te k nji nepre- nehama opominjam, zdaj z znotranjim vdihovanjem svoje gnade, zdaj z nad¬ logami in britkostmi. 30. Večerjo s kom imeti je podoba nar tesnejši zveze; tedaj je pomen tale: s takim se hočem na tanko skleniti. V podobo je pa ravno večerja vzeta, ker si moramo to življenje misliti kakor večer, kteri pride pred dnevam pri- hodnjiga življenja. Ta večerja se tukaj začenja zlasti v presvetim zakramentu, in se dopolnuje v večnim zveličanji. 31. Glej 2. Tim. 2, 12. 32. Ravno tako bodo zvesti premagavci z menoj vred kraljevali, kakor sim tudi jez kakor človek po dokončanim svojim delu in po premaganih vsih sovraž¬ nikih kraljestvo prejel pri Očetu. 33. Ako se ozremo na zapopadek sedmerih listov Jezusovih do imenovanih cerkev, se nam pred drugim kaže zlasti spomina vredno: a) kako silno de Jezus Kristus vso vnemarnost v naukih svete vere čerti, in ojstro opominja se der- žati keisanskih resnic; b) kolika de je dolžnost cerkvenih pastirjev, se krivim naukam ustavljati, in njih razširjanje zaverati; c) koliko de nas opominja k delavni ljubezni, ktera hudo premaguje, in skerbi v dobrih delih obogateti; d) koliko plačilo de čaka zveste Kristusove služabnike, kar jih mora trudu podperati, in v vsim terpljenji tolažiti. Kar je pa pisano sedmeri njam, je pisano vsi cerkvi (Avguštin). 1. Doslej se je aposteljnu razodevalo, kakošen de je (zgorej 1 , 9-) tadašnji stan sedmerih cerkev ali keršanskih srenj, de bi si vsaktera prizadevala dosta¬ viti, kar ji je pomanjkovalo, in se vredno pripravljala na prihod Gospodov, • ° 28* v vsim j m sre- 436 Razodeiije vonti,*) mi je rekel: Stopi sem- kej gori, in ti bom pokazal, kaj se ima po tem goditi. 3 ) 2. In berž sim bil v duhu; 4 ) in glej! sedež je bil postavljen v nebesih, 5 ) in na sedežu je nekdo sedel. 6 ) 3. In kteri je sedel, je bil viditi podoben kamnu jaspidu in sardinu, 7 )in mavrica je bila okrog sedeža viditi, podobna smaragdu. 8 ) 4. In okrog sedeža je bilo sv. Janeza 4. štiri in dvajset stolov; in na stolih je sedelo štiri in dvajset starašin oblečenih v bele oblačila, in na njih glavah so bile zlate krone. 9 ) 5. In od sedeža so šli bliski, in glasovi, in gromi; 10 ) in sedem gorečih svetil je bilo pred sede¬ žem , ktere so sedmeri duhovi Božji. u ) 6. In pred sedežem je bilo kakor stekleno morje, podobno njegovih sodba. Zdaj se začne odkrivanje prihodnjih sodeb, odgrinjanje tega, kar se ima zgoditi (Zgorej i 5 19 .). Ker je vse prihodnje skrito v večnim Božjim sklepu, in se vse razodevanje prihodnjih reči le od Boga izhaja, za¬ torej se Bog sam prikaže v svojim nebeškim veličastvu, in ta prikazen je vvod naslednjiga razodenju prihodnjih zgodeb. 2. Glej zgorej 1, 10. 3. Bilo je že povedano, de je sv. Janez vse to le v duhu vidil. Ko mu je bilo tedaj rečeno gori stopiti, to ni veljalo od tejesniga stopanja; z duham se je povzdignil, de je gledal nebeške reči. 4. In berž sim bil v duhu zamaknjen (1, 10.), ter sim gledal naslednje. 5. Sedež je podoba neskončniga Božjiga gospostva. 6. Ko se (spod. 5, 8. 9.) Jagnjetu ravno taka Božja čast skazuje, kakoršna se skazuje njemu, ki sedi na sedežu, in ko je tedaj Jagnje v združenji z Božjo Besedo misliti; torej je on, ki sedi na sedežu, nedvomljivo Bog Oče. Sveti Duh, ker je Duh Očeta in Sina, se mora tudi z obema vred misliti. Pri Izaii pogl. 1., Ecehielu pogl. 1. in Danielu pogl. 7. so zapisane enake Božje prikazni, pa brez razločka treh Božjih peršon. ker so bile še le v novi zavezi popolnama razodete. Glej Eceh. 1. razi. 45. 7. Jaspid je čisto bel, prcvidljiv dragi kamen, sardin je rudeče-ognjeno blišeč kamen; uni je podoba svetosti, ta je podoba pravice Božje. 8. Mavrica je ljubeznjivo znamnje Božje gnade (1. Mojz. 9, 13—17. Eceh. 1, 28.). Smaragd je zelen dragi kamen. Zelena barva je v mavrici nar pri- jetniši, in je barva upanja v Božje usmiljenje; zatorej je ta barva pred dru¬ gimi imenovana. Glej tukej svetost, pravico in usmiljenje, ki so poglavitne lastnosti Božjiga bitja. 9. Ime „stara.šini u pomeni duhovne (Djan. ap. 11, 30.), ti duhovni pa tukaj nosijo krone na glavah, in pred ko ne, podobujejo vso množico izvoljenih, zakaj po besedah sv. Petra (1. Pet. 2,9.) imajo vsi kristjani duhovsko in kraljevo vrednost. Število štiri in dvajseterih je zvoljeno ali zavoljo štiri in dvajseterih starašinov judovskiga duhovstva (1. Kron. 24,4.) ali pa zavoljo dvanajsterih očakov stare zaveze in zavoljo dvanajsterih aposteljnov nove zaveze (Mat. 19, 28.), de so tako v tem številu zapopadeni svetniki oboje zaveze. Sedijo na stolih, kar je znamnje gospodovanja, in nosijo bele oblačila, kar je podoba čistosti in svetosti. 10. Blisk in grom so podobe in znamuja veličastne Božje bližnosti (2. Mojz. 19, 16.). 11. Sedmere svetila mende merijo na svečnik s sedmerimi roglji, ki je stal v tempcljnu pred svetišem, in pomenijo sedmere velike angelje, ki so pred Božjim Razodenie sv, Janeza 4. 437 kristalu; 12 ) in na sredi sedeža in okoli sedeža so bile čvetere živali 13 ) polne oči spredej in za dej. 14 ) 7. In perva žival je bila po¬ dobna levu, in druga žival je bila podobna junoku, in tretja žival je imela obraz kakor člo¬ vek, in četerta žival je bila po¬ dobna letečimi! orlu. ld ) 8. In čvetere živali so imele, vsaka zmed njih, po šest pe¬ rutnic; 16 ) in okrog in od znotrej so bile polne oči; in niso imele pokoja noč in dan, 17 ) re¬ koč: Svet, Svet, Svet, Gospod vsigamogočni Bog, kteri je bil, in kteri je, in kteri bo prišel. Iz. 6, 3. 9. In ko so te živali slavo in čast in hvalo dajale njemu, ki sedi na sedežu, in živi vse ve¬ komaj , 10. so padli štiri in dvajse- teri starašini pred njega, ki je sedel na sedežu, ter so molili njega, ki živi vse vekomaj in so položili svoje krone pred sedež, 18 ) rekoč: 11. Vreden si, Gospod, naš Bog! prejemati slavo, in čast in moč; zakaj ti si vse vstvaril, in po tvoji volji je bilo, in je bilo vstvarjeno. sedežem. Glej zgor. 1, 4. razi. 10. Sveto število „aedmeri duhovi pomeni tudi množico Božjih duhov ali angeljev. 12. Zopet druga podoba veličastva okrog sedeža Božjiga, kristalu podobno morje, je znamnje nezmernosti in neskončnosti Božje, pa tudi lepote, ktera je obda¬ jala Božji sedež na vsih straneh. 13. V sredi sedeža, to je, v sredi na vsaki strani, in tako okrog sedeža so bile čvetere žive stvari. To so ravno tiste prečudne stvari, ktere prerok Ecehiel (1, 5. i. d.) popisuje, in ktere imenuje kerubine, angelje perve verste s sera- fini vred (Iz. 6, 2. 3.). De se štirje kerubini imenujejo, utegne biti vzrok, ker je to število znamnje popolnosti. 14. Mnoge oči so znamnje njih globoke in široke razvidnosti. 15. Kerubini so angelji, kterim je Bog v svoji skerbljivosti za človeka moč dodelil, Božje kraljestvo na zemlji uterdovati. Ker po Božjim povelji delajo po raznih potih, jim je dana tudi razna podoba, in sicer čveterna; ker se rešivni Bog v svoji delavnosti za zveličanje ljudi zlasti po čveterno razodeva: ko kraljevi, spravni, ljudomili in Božji Gospod. Te čvetere lastnosti Božjiga Odrešenika pa se podobujejo ravno v teh čveterih stvareh; pervi kerubin ima podobo leva, kralja med živali, drugi podobo junca, ki je bil v starih časih odmenjen za spravne daritve, tretji podobo človeka, znamnje človeštva Kri- stusoviga, in četerti podobo letečiga orla, pri svojim visokim letenji in svoji bistrovidnosti znamnje Božje vsigavednosti, visokosti in moči. Glej Eceh. 1. razi. 14. (Irenej). Znano je, de cerkveni očetje podobe čveterih žival radi obračajo na čvetere evangeliste, kteri Božjiga Zveličarja ravno po imenovanih čveterih lastnostih popisujejo, in sicer vsakteri po drugi strani (Hieronim, Avguštin, Gregori). Glej tudi vvod v svete evangelije. 16. Perutnice so znamnje hitrosti, s ktero te nebeške bitja Božje povelja v člo¬ veško zveličanje spolnujejo; tudi kažejo na hitrost in perpravljenost, s ktero Bog sam vse v naše zveličanje dela. n. Vgreškim: „m nimajo pokoja noč in dan, rekoč 11 . — Oni neprenehama služijo Gospodu, in vse njih delo je hvala Božja (Iz. 6, 5.j. 18. To delajo, ker vedo, de pred njim nič niso, in de gre njemu vse veličastvo. 438 Razodetij e sv. Janeza 5 V. Poglavje. Bukve s sedmerimi pečati, ktere obsegajo prihodnje zgodbe; le Kristus, Božje Jagnje, jih zamore odpreti; zatorej vse stvari hvalo dajejo Bogu Očetu in Jagnjetu. 1. Ill sim vidil v desnici nje¬ ga, ki je sedel na sedežu, bukve znotrej in zunej popisane, zape¬ čatene s sedmerimi pečati. ’) 2. In sim vidil močniga an- gelja, 1 2 ) kteri je klical z velikim glasam: Kdo je vreden odpreti bukve in odločiti njih pečate? 3 ) 1. Te bukve niso imele podobe naših bukev. V starim času so namreč po navadi pisali na dolge pole iz pergamena ali pa Iočnatiga egiptovskiga papirja; pola se je popisala le na znotranji strani, okoli palice povila in povezala, ali tudi zapečatila, kadar je zapopadek mogel skrit ostati. Bukve, ktere je sv. Janez vidil, so bile pa iz pol, ki so bile popisane znotrej in zunaj; to je znamnje, de so bile obilniga obsežka. Bile so pa zapečatene s sedmerimi pečati, ker je spis obsegal več pol zaporedama, in je bil pečat na vsaki poli; ko so se tedaj odperale, se je ločil pečat za pečatam, in pola za polo, in v sedmerih poglavitnih prikaznih so se zaporedama razodevale prihodnje reči. On, ki je sedel na sedežu, je v desnici deržal bukve, ker so prihodnje reči le v Božjim sklepu skrite (5. Mojz. 32, 34. Dan. 12, 4. 9.). 2. eniga viših angeljev, kteri so okrog sedeža Božjiga (Efež. 1, 21.). 3. Kdo zamore skrivnosti poslednjih časov razodeti in spolniti? Povedano je dalje (v. 5.), de Jagnje, ktero je pred Božjim sedežem, to je, Kristus, Odre¬ šenik sveta, zamore to storiti. — Tukaj se začne odkrivanje prihodnjih časov. Vse, kar se razodeva od 5. do 12. poglavja, je očitno eno prerokovanje; zakaj prikazen od sedmerih pečatov obsega sedem poglavij, namreč od 5. do 11. po¬ glavja, in 12. poglavje daje le drugačno podobo prigodbe, ki je popisana v 11. poglavji. Ta del prerokovanja obsega zgodbe, ki so še bliže aposteljno- viga časa, namreč nadloge svete cerkve od strani Judov, kteri je po svojim razkropljenji niso nehali sovražiti, in stiske od strani nevernikov, kteri so se zdaj v teh, zdaj v unih deželah, zlasti pa v llimu kot središu malikovavstva zoper Božje kraljestvo vzdigovali, in vmes zopet bolj pokojne čase, kjer se je sveta vera zainogla med mnozimi narodi razširjati. De ta del prerokovanja ne obsega samo vojske keršanstva z judovstvam, pa tudi ne samo vojske kcr- šanstva z neverstvam, je jasno iz mnozih zadosti svetlih izrekov. Hlapci Božji so zaznamovani iz vsih izraelskih rodov, pa tudi iz vsili narodov in ljudstev (7, 4. 9.); Božje kazni so napovedane nekaj z besedami, kakoršne je Jezus rabil od obiskovanja Božjiga nad judovskim ljudstvam, nekaj z besedami, ktere nedvomljivo merijo na neverske narode (6, 13—17.);'in Božje sodbe zade¬ vajo sicer očitno Jude, pa tudi neverce in malikovavce (8. in 9.). Merjenje jeruzalemskiga tcmpeljna pa že pri prerokih stare zaveze le kaže na kralje¬ stvo Mesijevo, ne pa na jeruzalemsko svetiše (primeri Eceh. 40, l.Cah. 2, 2.); pa tudi v razodenji sv. Janeza to merjenje ne more veljati od jeruzalemskiga tempeljna, kteriga so Rimljani vsiga razdjali, zakaj v prikazni je le dvor zunaj tempeljna nevernikam dan v potaptanje (11, 1. 2.). Po vsim tem pa se še sili vprašanje, ali to prerokovanje zadeva samo perve čase keršanstva, ali sega še v daljne prihodnje čase? Kakor se pri prerokih stare zaveze pogled v bližnje prigodbe sklepa s pogledam v daljne reči (Iz. 24. razi. 1. Jer. 32, 439 Razodenie sv. Janeza 5. 3. la nihče ni mogel ne v nebesih, ne na zemlji, ne pod zemljo 4 ) odpreti bukev, in vanje pogledati. 3 ) 4. In jest sim silno jokal, ker ni bil nihče vreden najden odpreti bukev, in vanje pogledati. 6 ) 5. In eden zmed starašin 7 ) mi je rekel: Ne jokaj; glej! premagal je lev iz Judoviga rodu, 8 ) kore¬ nina Davidova, 9 ) odpreti bukve, iu odločiti njih sedmere pečate. 6. In sim vidil: in glej! v sredi sedeža, in čveterih žival, l0 ) in v sredi starašin je stalo Jag¬ nje,") kakor umorjeno, 12 ) ktero razi. 1. Eceh. 20. razi. 36.), in kakor je v Jezusovim prerokovanji s končam jeruzalemskima mesta tudi zadet konec sveta; ravno tako morajo v razodenji sv. Janeza besede od pervih zmag keršanstva tudi veljati od zgodeb posled- njiga časa, ker bližnji časi ne kažejo njih polne spolnitve. Kje de to pri posameznih delih prerokovanja velja, bodo posebne razlage dajale na znanje. — Kar pa tiče zvezo posameznih podob, se one takole verstijo: Prihodnje reči odkrivati, je dano le Jezusu Kristusu (Pogl. 5.). On jih res začne odkrivati, in se prikaže nar pred sam, pripravljen v zmagovanje (pogl. 6,1. 2.); njemu nasproti se vidijo preganjavci njegove cerkve, v podobi vojske, lakote in smerti, ker so z vsim tem Božje služabnike nadlegovali (Pogl. 6, 3—8.j. Na to se oglasijo svetniki, ki so bili zavoljo vere pomorjeni, in kličejo na maševanje (pogl. 6, 9—11.); zdaj se Božje kazni začnejo oznanovati v strašnih znam- njih (Pogl. 6, 12—17.). De bi pa izvoljeni izmed Judov in narodov ne bili zadeti s hudobnimi vred, jih Bog sam hoče varovati (Pogl. 7.). Božje sodbe se res začnejo razodevati nad sovražniki Božjiga kraljestva, poredama zade¬ vajo Jude in nevernike (Pogl. 8. in 9.). Angelj zaveze v imenu Kristusovim napoveduje popolno zmago Božjiga kraljestva (pogl. 10.); res se sovražniki Kristusovi hudo vperajo, satan zbira sam vso svojo moč, pa sveta cerkev ostane nepremagana (Pogl. 11. in 12.). Tako je ta del prerokovanja v lepi zvezi, cerkev Kristusova se razširja med vsim preganjanjem, in šteje svoje otroke med vsimi narodi ; v 13. poglavji pa se začne oznanovanje poslednje nar huji vojske keršanstva z neverstvam in popolne zmage kraljestva Kristu- soviga. V vsim tem so tudi podobe poznejših, in zlasti poslednjih časov. 4. to je, tudi nihče ne v peklu ali v vicah. 5. Nobena stvar ni mogla odkriti in spolniti Božjih sklepov; to je zamogel le Božji Sin, kteri je od Očeta prejel oblast, vse svoje sovražnike položiti v podnožje svojih nog (Glej Ps. 2, 7.). 6. Sv. Janez je čutil veliko bolečino, zakaj ko bi prihodnje ne bilo odkrito, oznanjeno in spolnjeno, bi mogla keršanska cerkev ostati brez zmage nad svojimi sovražniki. 7. Glej zgor. 4, 4. 8. Tako se Kristus imenuje, ker je po človeško izhajal iz rodu Judoviga (l.Mojz. 49, 9. 10.), in ker je častito in mogočno kakor lev zmagal vse svoje sov¬ ražnike : svet, smert in pekel. 9. To je, Davidov mlajši, ker je bil kakor človek iz Davidove hiše (Primeri Iz. H. 1. Jerem. 33, 15. Mat. 1, 1.). 10. Glej zgor. 4, 6. H. to je, Jagnje je bilo v sredi prostora, ki je bil med sedežem in starašini. Jagnje je Sin Božji, ki se kaže v ti podobi, ker se je ves nedolžen in poter- pežljiv kakor jagnje daroval v spravo za nas (Glej iz. 53, 7. Djan. apost. 8, 32.). 12. je imelo znamnja svojih ran na sebi, kakor čisti spominek svoje zmage; s temi znamnji je Jezus od smerti vstal, in se je prikazoval svojim• aposteljnam. Razodenje sv. Janeza 5. 440 je imelo sedem rogov, 13 ) in se¬ dem oči, ktere so sedmeri du¬ hovi Božji, poslani po vsi zemlji. 14 ) 7. In je prišlo in vzelo bukve iz desnice njega, ki je sedel na sedežu. 8. In ko je odperlo bukve, ,5 ) so padle čvetere živali, in štiri in dvajseteri starašini pred Jag- njetam, 16 ) in vsi so imeli citre, 17 ) in zlate kupe polne kadila, kar so molitve svetnikov. 18 ) 9. In so peli novo pesem, 19 ) rekoč: 20 ) Vreden si, Gospod, vzeti bukve, in njih pečate odpreti; za¬ kaj umorjen si bil, in si nas Bogu odrešil s svojo kervjo iz sleherniga rodu, in jezika, in ljud¬ stva, in naroda; 11 ) 10. in si nas storil našimu Bogu kraljestvo in duhovne; 22 ) in bomo kraljevali na zemlji. 23 ) 11. In sim vidil in slišal glas veliko angeljev okrog sedeža, in žival, in starašin; in njih število je bilo tavžentkrat tavžent; 24 ) 12. in so rekli z velikim gla- sam: Vredno je Jagnje, ktero je bilo umorjeno, prejeti oblast, in božestvo, 25 ) in modrost, in moč, in čast, in slavo, in hvalo. 26 ) 13. In vse stvari, kar jih je v nebesih in na zemlji in pod zemljo, in kar jih je v morji in kar je v njem, vse sim slišal reči: Njemu, ki sedi na sedežu, in Jagnjetu bodi hvala, in čast, in slava, in oblastvekomaj in vekomaj. 14. In čvetere živali so rekle: Amen! In štiri in dvajseteri sta¬ rašini so padli na svoje obličja 27 ) in so molili njega, ki živi od vekomaj do vekomaj. 13. Rogovi so znam nje moči in oblasti (Glej Luk. 1, 69.). Sedmiea rogov daje obilnost na znanje. Bilo je Jagnje s posebno veliko močjo. 14. (Slej zgor. 4, 5. 15. ko je jelo bukve odperati, in pečate odločevati (Spod. 6, 1.). V greškim: „ko je vzelo bukve u . 16. Zakaj razrešitev, oznanilo in spolnitev prihodnjih zgodeb, voditev Božjiga dela do zmage je nar veči dobrota Božja za človeštvo; za njo se tedaj spo¬ dobi Bogu hvala in čast. 17. S citrami se je pri Izraelcih oznanovala hvala Božja (Ps. 32, 2: 91, 4.). 18. Kadilo je podoba molitve, ktera se kakor prijeten duh vzdiguje k Bogu; starašini, to je, svetniki, vedno molitve darujejo Bogu (Primeri Ps. 141, 2. Tob. 12, 12.). 19. to je, zahvalno pesem za odrešenje, ki se ni mogla peti pred dopolnjenim odrešenjem. 20. Tukaj nasledva zapopadek nove pesmi. 21. Ti zamoreš prihodnje odkriti, in Božjo reč do zmage izpeljati; zakaj ti si Odrešenik sveta in Zveličar človeštva. 22. Glej zgorej 1, 6. 23. v vernih kristjanih, ki še žive na svetu, bomo tudi mi na zemlji kraljevali, kadar boš zmago dodelil svoji cerkvi. 24. V greškim: „njih število je bilo deset tavžentkrat deset tavžent in tav- xentkrat tavient" , to je, brezštevilna množica. 25. V greškim: „bogastvo“. 26. Vredno je Jagnje, de se mu čast in hvala skazuje zavoljo njegove močt. 27. V greškim: „so padli na tla, in so molili Hazodenjp sv. Janeza 6 441 VI. Poglavje. Jagnje odpre zaporedama šest pečatov: prikaže se Kristus kakor premagavec, na dan gredo preganjavci njegove cerkve; mučenci kličejo na maševanje ; napo¬ vedujejo se Božje kazni nad sovražniki Kristusovimi. 1. In sim vidil, de je Jag¬ nje eniga zmed sedmerih pečatov odperlo, in sim slišal eno zmed čveterih žival kakor z gromovim glasam reči: Pridi, in glej!') 2. In sim vidil 5 in glej! (bil jej bel konj, in kterl je na njem sedel, je imel lok, in dana mu je bila krona, in je venkej šel premagavec, de bi premagal. 1 2 ) 3. In ko je bilo (Jagnje )drugi pečat odperlo, sim slišal drugo žival reči: Pridi, in glej! 4. In je šel venkej drugi, ru- deč konj; in kteri je na njem se¬ del, mu je bilo dano, vzeti mir od zemlje, in de bi se (ljudje) med seboj morili; in mu je bil dan velik meč. 3 ) 5. In ko je bilo (Jagnje) od¬ perlo tretji pečat, sim slišal tret¬ jo žival reči: Pridi, in glej! In 1. Pomni: Ko so se odločili pervi pečati, ni bilo še mogoče bukev pregledati, ker je bil poglavitni del pod zadnjim pečatam zapert. Po takim je to, kar se je odkrilo pri odločitvi sesterih, le začetek in pripravljanje na prihodnje zgodbe, na Božje sodbe in kazni, ktere bo Gospod ob svojim prihodu ska- zoval nad svojimi nasprotniki. Zastran zveze s poprešnjitn in naslednjim glej zgorej 5. razi. 3. 2. Perva prikazen oznanuje, de se Gospod bliža v boj zoper svoje sovražnike, in v častito zmago nad njimi. Jezdic na belim konji s krono na glavi je namreč Kristus ; v takošni podobi se pokaže tudi poznejše (spod. 19, 11 —13.); na belih konjih so kdaj vojvodi in premagavci po navadi jezdili. On ima lok v roči s pušicami vred, ker hoče sovražnike pokončati s svojo močjo (glej Ps. 45, 4 — 6.); na glavi že nosi krono v znamnje zmage, ker je že pre¬ magal smeri in pekel, in so gotove tudi njegove prihodnje zmage nad sve- tam in satanam (Tertulijan, Origen in drugi). Pomen naslednjih pečatov se k pervimu prav priklepa, ker se ondi naznanujejo v podobah Kristusovi na¬ sprotniki, čez ktere prihaja njegova vojska in zmaga. Ko bi se podobe jezdicov na rudečim, čemim in bledim konji ne i - azlagale od Kristusovih nasprotnikov, od preganjavcov njegove cerkve, bi se ne vedilo, ne s kom je vojska, ne od kod so mučenci; tudi poznejše, ko se Kristus kaže v podobi jagnjetovi, so mu nasproti postavljeni sovražniki v podobi drakona in zveri (pogl. 12. do 15.); tudi cerkveni učeniki v treh drugih jezdicih spoznajo Kristusove nasprot¬ nike (Hieronim, Primazi in drugi). 3. Jezdic na rudečim konji z mečem v roki pomeni vojsko, in sicer silno ker- vavo preganjanje in morjenje kristjanov, kar se naznanuje v rujavi (rudeči) konjevi barvi. Kristus sam je oznanoval, de ni mini pernesel na svet, ampak mec (Mat. 10, 21. 22.) ; znano je tudi, koliko so Judje še po razdjanji jeru- zalemskiga mesta sovražni bili do kristjanov; znano je, koliko so malikovavci po vsih krajih sile počenjali zoper Kristusove služabnike. Posebno pripove¬ dujejo cerkvene zgodbe, kako grozovito so rimski cesarji preganjali sveto vero; skorej tri sto let cerkvi niso dali pokoja, neusmiljeno so prelivali ker- šansko kri, divje so morili Božje vernike. V ti podobi je tudi oznanilo vsiga prihodnjiga kervaviga preganjanja Božjiga kraljestva, kakor cerkveni učeniki sploh razlagajo. 442 Razodenje sv. Janeza O. glej! (bil je ) ceni konj, in kteri je na njem sedel, je imel teht¬ nico v svoji roki. 4 ) 6. In sim slišal glas iz srede cveterih žival, rekoč: Merica 5 ) pšenice za en denar, in tri me¬ rice ječmena za en denar; vinu in olju pa ne škodvaj. 6 ) 7. In ko je bilo (Jagnjej odperlo četerti pečat, sim slišal glas četerte živali, ki je rekla: Pridi, in glej! 8. In glej! 7 ) (bil jej bled konj; in kteri je na njem sedel, mu je bilo ime smeri; in pekel je šel za njim; in mu je bila dana oblast čez štiri dele zemlje, mo¬ riti z mečem, z lakoto, in s smert- jo, in z zvermi zemlje. 8 ) 9. In ko je bilo peti pečat odperlo, sim vidil pod altarjem duše pomorjenih zavoljo besede Božje, in zavoljo pričevanja, ki so ga imeli. 9 ) 4. Jezdic na černim konji s tehtnice* v roči, .s ktero po malim odločuje živež, je podoba žalostne lakote in pomanjkanja. V primeri s poprešnjo podobo je to lakota, s kakoršno so stiskani verni kristjani; Kristus je takošno tudi napo¬ vedoval za svoje služabnike (Mat. 5, 6. Luk. 6, 21.). Znano je, koliko so kristjani lakote terpeli v času preganjanja, ko se jim je premoženje ropalo, ko so bili v ječe, v rudne jame aji v pregnanstvo pošiljanj, ko so bili v suž- nost prodajani, ali ko so mogli v samote bežati, v berlogih in podzemeljskih jamah se potikati. Cerkveni učeniki podobo tega jezdica tudi obračajo na krivo¬ verstvo; černa konjeva barva spominja na černo nezvestobo do Kristusa in na žalostni stan svete cerkve, ki se skazuje po krivih verah; tehtnica je znamnje dušne lakote, ker goljufivi učeniki kratijo svete resnice (Beda, Primazi, Hajmo in drugi). Tudi Gospod sam je prerokoval, de bodo kdaj krivi Kristusi vsta¬ jali (Mat. 25, 24.), kar se skazuje v cerkvenih zgodbah vsili časov; zlasti po tem, ko je kervavo preganjanje nehalo, se je sveti cerkvi huda vojska začela s krivoverami, nar pred z arijanstvam, poznejše z luteranstvam. 5. Merica je toliko deržala, kolikor je suženj za telesno potrebo dobival živeža na dan; to je znamnje velike stiske. 6. Olja in vina sicer ne bo pomanjkovalo, pa s tem se lakota ne utolaži. Sveti učeniki to dvoje razlagajo od Božje tolažbe, ktera je kristjanam polajševala britkosti, in od gnade svetih zakramentov, ki jim je moč dajala v slabosti (Primazi in drugi). 7. V greškim: n in situ vidil , in glej !“ 8. Jezdic na bledim konji očitno pomeni hudo morijo in merjenje, bleda ko¬ njeva barva in tudi ime samo kaže na bledo smert. Hudo morijo je Jezus svojim služabnikam večkrat napovedoval (Mat. 10, 28: 28, 34: 24, 9. Luk. 11, 49. Jan. 16, 2.); res so jih tudi preganjavci morili z mečem, metali lačni zverini v razterganje; lakota je terla vernike na begu in v sužnosti, kužne bolezni so jih smertile v ječah in zaporih. Tega jezdica pa cerkveni učeniki tudi razlagajo od duhovne morije, od brezbožnih naukov sveta, ki pokončujejo vero in svetost, in mnogotere izdajajo v pekel in pogubljenje (Hieronim, Primazi in drugi); na posebne brezbožnike kaže tudi Jezusovo pre¬ rokovanje od krivih prerokov (Mat. 24, 24.). V to versto je šteti Muhame- dova prazna vera, kije pokončala velik del izhodnje cerkve; dalje mnogo¬ tera gerda zmota poznejših časov, zlasti pa sedanje novo neverstvo, ki ne zna nobeniga Boga, ne ve nobene pravice in čistosti. — Namesti besedi: n čez štiri drle zemlje 11 , je v greškim: „čez četerti del zemlje 9. Duše tistih, kteri so mogli zavoljo Kristusa in zavoljo stanovitniga spozna¬ vanja njegoviga imena terpljenje in smert preterpeti, zdaj vprašajo (v. 10.), Razodenje sv. Janeza 0. 10. In so vpili z velikim gla- sam, rekoč: Gospod, Sveti in Resnični! doklej ne boš sodil, in se ne boš maševal zavoljo naše kevvi nad njimi, ki prebivajo na zemlji? I0 ) 11. In slehernimi! iz njih je bilo dano belo oblačilo; * 11 ) in jim je bilo rečeno, de naj počakajo še nekoliko časa, dokler se ne dopolni število njih sohlapcov, in 443 njih bratov, kteri imajo umor¬ jeni biti, kakor so bili oni. 12 ) 12. In sim vidil, ko je šesti pečat odperlo; 13 ) in glej! velik potres je vstal, in sobice je bilo černo, kakor žimnato oblačilo, in luna je bila vsa kakor kri; 13. in zvezde so z neba na zemljo padale, kakor odmetuje figovo drevo svoje negodne fige, ko je od velikiga vetra majano; ali Božje maševanje ne bo skorej nastopilo? Ta prikazen se prav primerno priklepa na štiri perve pečate; zakaj v vojski Kristusovi z njegovimi nasprot¬ niki, s preganjavci njegove cerkve, so nesošteti mučenci kri in življenje dali za svojiga Zveličarja. Sv. Janez jih je vidil pod altarjem. Nebesa namreč, kjer je apostelj gledal odperanje pečatov, so se mu kazale v podobi tempeljna, v kteriga svetiše so deržale vrata, kakor v pozemeljski tempelj (zgorej 4, 1.); zatorej se je ondi vidil tudi darilni altar; in ker se je v stari zavezi kri darovanih žival zlivala spod altarja (3, Mojz. 16, 15.), tedaj so tudi duše mučencov, ki so bili Bogu v dar pomorjeni-, pod nebeškim darilnim altarjem. Od tod se pred ko ne izhaja navada katoliške cerkve, de se v zdolbene kamne na altarjih, kjer se opravlja presveta daritev, poldadajo ostanki mučencov in drugih svetnikov. 10. to je, nad sovražniki svete cerkve in nad preganjavci zvestih vernikov, tudi nad njih hudobnimi mlajši, ki so terdovratno ostali v grehih, in so bili ravno tako spačeniga serca, kakor njih očetje (Primeri Mat. 23, 29—36.). Pomni tudi: Mučenci so klicali v Božje maševanje, pa ne zavoljo sebe, ampak zavoljo Boga, de bi se namreč Božja pravica poveličala, de bi se grešniki začeli Boga bati in de bi se po tem spreobernili. To je namreč pravično in usmiljenja polno maševanje mučencov, piše sv. Avguštin, ko Boga prosijo, de se raz- dene kraljestvo greha, pod kterim so toliko terpeli; razdene se pa kraljestvo greha ali s poboljšanjem ljudi, ali s pokončanjem terdovratnih grešnikov, de ne morejo več škodovati pravičnim. 11. Zagotovljeno jim je bilo njih veličastvo, ktero so imeli pri Bogu (Glej zgor. 3, 4. 5.). 12. Po Božjim sklepu sc mora, preden pride popolna kazen nad Jude, od Boga zvoljeno in določeno število mučencov po Judih umorjenih dopolniti, in se tako tudi mera grehov tega terdovratniga ljudstva doveršiti. Glej Mat. 23, 34 — 37. Luk. 11, 47 — 51. To velja tudi za poslednje čase, ker bodo pred končam ostanki judovskiga rodu popred šli v Božjo cerkev, kakor je sploh misel svetih učenikov. l»a tudi zastran kazen nad neverniki velja odlašanje Božje sodnje pravice, ker tudi njih časi se morajo pred spolniti (Luk. 21, 24.). Te besede so tudi v poterjenje, de v pervih štirih pečatih ni že prihod kaznovavnih sodeb napovedan, ampak le še vojska Božjiga in pa satanoviga kraljestva. Glej zgorej v. 1. 13. Molitev mučencov je uslišana. Sicer še sodbe in kazni same ne nastajajo, pa njih bližnji oznanovavci se kažejo, velike spremembe na zemlji, znamnja na nebu, kakoršne se rade prikazujejo pred velikimi prigodbami (Joel 2,10: 2. Mak. 5, 2. razi. 2.), 444 Razodenje sv. Janeza 6. 14. in nebo je odstopilo, ka¬ kor zvite bukve; 14 ) in vse gore in otoki so bili s svojiga mesta premaknjeni; 15. in kralji zemlje, in po¬ glavarji, in oblastniki, in bogati, in močni, in vsi sužnji in prosti so se poskrili po jamah, in po pečevji na gorah; 16. in so rekli goram in pe¬ čevju: Padite na nas in zakrite nas pred obličjem njega, ki sedi na sedežu, in pred jezo Jag- lljetovo; Iz. 2, 19. Luk. 23, 30. 17. zakaj prišel je veliki dan njih jeze; in kdo bo mogel ob¬ stati ? 15 ) 14. Kakor v zvitih bukvah (primeri zgorej 5, 1.) ni mogoče brati, tako se na nebu nič ni moglo razločiti. 15. Prikazni, ktere se tukaj perpovedujejo, so razumevati kakor naznanila kazno- vavnih sodeb, ki so imele priti nad sovražnike Božjiga kraljestva, nad .Jude in malikovavce ; to tirja zveza z naslednjimi prikaznimi, v kterih so očitno zazna¬ movane te kaznovavne sodbe. Take znamnja Božjih prihodnjih sodeb je Kri¬ stus sam napovedovat (Mat. 24, 21. 29.34.), napovedovali so jih tudi aposteljni (Djan. ap. 2, 19. 20.); pa tudi pergodbe naslednjih časov skazujejo, de so se take znamnja res kmalo začele kazati. Stari zgodovinarji namreč večkrat perpovedujejo od ognjenih prikazen na nebu, od potresov zemlje in šumenja morja in valov, od silnih viharjev, ki so s praham in dimam zakrivali nebeške luči. Ljudje so ob takih prikaznih od strahu koperneli, bežali v hribe in berloge, in si smert prosili, de bi bili strašnim rečem odšli. Taki potresi z drugimi prikaznimi vred so bili pod cesarjem Trajanam v Anliohii,pod Antoninam v Grecii, pod Avrelijem po Italii. Pa potresanje zemlje in premikovanje hribov, otemnovanje solnca in lune in padanje zvezd se ne sme samo po čcrki raz¬ lagati ; po podobi namreč to pomeni vstajanje judovskiga ljudstva pod cesar¬ jema Trajanam in Hadrijanain, dalje vzdigovanje drugih, zlasti vnanjih divjih narodov, premikovanje rimskih in drugih vojsk po judovski deželi in po drugih izhodnjih in zahodnjih straneh, omagovanje in padanje ljudskih poglavarjev in rimskih cesarjev. S tem pa razlaganje ni še doveršerio; kakor namreč je Kristusova beseda (Mat. 24. I.uk. 21.) ob enim naznanovala konec jeruza- lemskiga mesta in konec sveta, tako tudi razodenje sv. Janeza zadeva naj bliže razpad nekdanje judovske in neverske moči, dalje pa in v polnim pomenu poslednji čas in obsodbo hudobniga sveta. Božje kaznovavne sodbe so sicer v poprešnjih časih zadevale Jude in malikovavce; poslednje čase pase bo Go¬ spodovo maševanje obračalo zlasti le nad novo neverstvo, ker bo množica judovskiga ljudstva stopila v sveto cerkev (Rimlj. 11, 25.), nasproti pa bo satan vso hudobno moč zbral v svojih služabnikih, in bo vera pri mnogoterih ugasnila (Luk. 18, 8. Joel 3, 2. razi. 3.). Vender prerokovanje lahko sega na sprednje in na poslednje čase, ker je že tudi v malikovavcih satan gospo¬ doval, nezvesti kristjani pa so si po drugi strani enaki s terdovratnimi Judi, kakor je sploh keršansko ljudstvo stopilo namesto judovskiga rodu, in se tudi imenuje duhovni Izrael (Cah. 12. 1. razi. 1. Rimlj. 6, 7. i. d.). Razodeuje sv. Janeza i. 445 VII. Poglavje. Izvoljeni Božji so obvarovani kaznovavnih sodba. Veliko število jih je za- znamnjanih v Božje služabnike iz vsih Izraelovih rodov. Nesošteta množica jih je poklicanih v Kristusove vernike iz vsih narodov in jezikov. Vsi hvalijo Boga Očeta in Kristusa; noben zleg jih ne zadeva, Gospod sam jih vodi in ohranuje. 1. In po tem sim vidi! štiri angelje stati na čveterih voglih zemlje, kteri so perderževali čve- tere vetrove zemlje, de niso pi¬ hali ne po zemlji, ne po morji, ne v kako drevo.') 2. In sim vidi! druziga an- gelja gori priti iz solneniga iz¬ hoda, 1 2 ) kteri je imel znaninje ži- viga Boga; 3 ) in je vpil z veli¬ kim glasam čveterini angeljem, kterirn je bilo dano, škodovati zemlji in morju, 3. rekoč: Ne škodujte zemlji in morju, tudi ne drevesam, do¬ kler ne zaznamnjamo hlapcov Boga našiga na njih čelih. 4 5 ) 4. In sim slišal število za- znamnjanih; sto štiri in štirdeset tavžent je bilo zaznamnjanih iz vsih rodov Izraelovih otrok. 3 ) 5. Iz roda Judoviga dvanajst 1. Preden nastopi pokončanje sovražnikov svete cerkve, kakoršno je nazna¬ njeno po raznih znamnjih (6, 12. i. d.), Bog misli na svoje, in zgodi se tukaj, kakor je Kristus sploh prerokoval, de bo Bog zavoljo izvoljenih stisko perkrajšal (Mat. 24, 22. 24. 31.) ; Bog je namreč odlašal spolnitvo svojih sodeb , dokler njegovi izvoljeni niso bili zbrani izmed Judov in nevernikov, in dokler niso bili zavarovani pred bližnjo stisko. Zastran zveze glej zgorej 5, 1. razi. 3. Vetrovi v preroškim govorjenji pomenijo stiske in britkosti (Dan. 7, 2.); tedaj je pomen: Angelji po povelji Božjim še čakajo s spolnitvo Božjih kaznovavnih sodeb, ktere bojo od vsih strani stiskale hudobne. 2. od kodar prihaja vse dobro, ves blagor; večiinu delu kristjanov tedašnjiga časa je namreč zveličanje došlo od izhodnje strani, iz judovske dežele, od kodar se je sveta vera začela razširjati. 3. kterimu je bilo zročeno, izvoljene Božje zaznamovati, to je, odločiti in v varnost spraviti (Primeri zgorej 3, 12. razi. 19., tudi spod. 14, 1.). 4. dokler jih ne odločimo in v varnost ne denemo. Podoba zaznamovanja je vzeta od preroka Ecehiela 9, 4. 5. In slišal sim, de je bilo iz vsih rodov Izraelovih veliko število izvoljenih, kteri so bili v varnost djani, de niso bili zaverženi in pokončani s hudobnimi Judi vred. Okroglo število, ki je v tej versti postavljeno, je znesek vsih, kteri so imenovani v verstah 5 — 8., in sploh pomeni: veliko veliko izvoljenih. Zgodbe (udi poterdujcjo to prerokovanje. Po razdjanji jeruzalemskiga mesta so ostali in razkropljeni Judje delj časa imeli pokoj , in mnogoteri izmed njih so se spreobernili k svcli veri, in so se zopet povernili na mesto stariga Jeruza¬ lema; sv. Simeon, sorodnik Gospodov, je bil škof teh judovskih kristjanov, in po njegovi smerti so še drugi škofje iz judovskiga rodu nasledovali. Ravno tako je po drugih deželah še veliko Judov stopilo v Kristusovo cerkev, in vsi ti so bili zaznamnjani v otroke Božje. Ko so se Judje pod cesarjem Trajanam zopet začeli zbirati in vzdigovati po izhodu, in ko so pod cesarjem Iladrijanam zopet vstali in se celo Jeruzalema polastili, se kristjani niso bili z njimi združili, 446 Razodenje sv. Janeza I. tavžent zaznamnjanih ; iz roda Rubnoviga dvanajst tavžent za- znamnjanih; iz roda Gadoviga dvanajst tavžent zaznamnjanih 5 6 . iz roda Aserjeviga dva¬ najst tavžent zaznamnjanih; iz roda Neftalijeviga dvanajst tav¬ žent zaznamnjanih; iz roda Ma- nasoviga dvanajst tavžent za- znamnjanih; 7. iz roda Simeonoviga dva¬ najst tavžent zaznamnjanih; iz roda Levijeviga dvanajst tavžent zaznamnjanih; 6 ) iz roda Isahar- jeviga dvanajst tavžent zaznam¬ njanih; 8 . iz roda Zabulonoviga dva¬ najst tavžent zaznamnjanih; iz roda Jožefoviga dvanajst tav¬ žent zaznamnjanih; 7 ) iz roda Benjaminoviga dvanajst tavžent zaznamnjanih. 8 ) 9. Po tem sim vidil veliko trumo, ktere nihče ni mogel pre¬ šteti , iz vsili narodov, in rodov, in ljudstev, in jezikov 9 ) stati pred sedežem in pred Jagnjetam, bili so oblečeni v bele oblačila, *°) in pal¬ move veje so bile v njih rokah. n ) 10. In so vpili z velikim gla- j sam, rekoč: Gast Bogu našimu, ! ki sedi na sedežu, in Jagnjetu. 12 ) temuč so se ob času umaknili in niso tedaj terpeli ne tudi potolčeni bili s terdovratnimi puntarji vred. Zaznamovanje in zavarovanje izvoljenih iz judov¬ skima rodu pa bo imelo svojo spolnitev Se ob koncu časov, ko bodo še po¬ slednji ostanki Izraelovima ljudstva v Božjo cerkev sprejeti, kakor tudi uči sv. Pavel (Ttimlj. 11, 25.) in za njim sveti učeniki. 6. Levijev rod se v svetim pismu ne šteje vselej posebej med Izraelovimi rodovi (4. Mojz. 1, 5—15. 49.), ker je imel opravljati službo pri aitarji, in je bil razdeljen med vsimi rodovi; tukaj pa, kjer je beseda od Kristusovih vernikov, je imenovan med drugimi rodovi, ker v keršanski cerkvi služba pri svetim aitarji ni perhranjena nobenimu posebnimu ljudstvu ali rodu. 7. Jožef je postavljen namesti svojiga siua Efrajma. 8. Danov rod je izpušen, kakor tudi drugej že ni štet (4. Kron. pogl. 4—8.), ker je bil malikovanju posebno vdan. V Banovim rodu sc je malikovanje nar pred pokazalo (Sodn. p. 18.), v njegovi okolici je tudi stalo Jeroboamovo zlato tele (3. Kralj. 12, 30.); cerkveni učeniki pravijo, de bo iz Banoviga rodu poslednji čas prišel veliki Kristusov nasprotnik, Antikrist (Irenej, Hipolit, Teodorct, Ambrož, Avguštin, Gregori). Opušenje Banoviga rodu sploh uči, de vsi, kteri so njemu enaki, in svet bolj ljubijo kakor Boga, bodo tudi s tem rodam svoj delež imeli, in ne bodo šteti med izvoljene Božje. 9. A'aj nihče ne misli, de so izvoljeni samo kristjani iz judovskiga rodu; zakaj aposteljuu se pokaže še veliko veči množica kristjanov iz neverskih narodov v naznanjenje, de so sosebno neverniki poklicani v Kristusovo cerkev. Tudi tukaj pričajo zgodbe, koliko de se je pomnožilo število vernih kristjanov iz vsili narodov rimskiga cesarstva že precej v drugim in v začetku tretjiga sto¬ letja; že sv. Justin piše, de ga ni človeškiga rodu, ne med ptujci, ne med Greki, ne med kterimi koli drugimi, naj bo njih ime kakoršno si bodi, kjer bi se ne opravljala molitev in hvala Očetu in Stvarniku vsih reči po imenu Jezusa Kristusa križauiga. Sicer se mora še opomniti, de apostelj tudi tukaj svoje oko obrača na prihodnje, na poklic vsih neverskih narodov v sveto cer¬ kev, zlasti pa na poslednji čas, na uni svet, na tisto rešitev izvoljenih, po kteri pride večno veličastvo. 10. znamnje nedolžnosti in veličastva. 11. znamnje častite zmage. 12. to je : Hvala in čast bodi Bogu našimu in Jagnjetu. 447 Hazodenje sv 11. In vsi angelji so stali okrog I sedeža, in starašin in čveterih žival; in so padli pred sedežem na svoje obličja, in so molili Boga, 12. rekoč: Amen! 13 ) Hvala in slava, in modrost in zalivala, čast in krepost in moč bodi na- šinui Bogu od vekomaj do ve¬ komaj. Amen. 14 ) 13. In je spregovoril eden zmed starašin in mi je rekel: Kdo so ti, ki so oblečeni v bele ob¬ lačila? in od kod so prišli? 14. In sim mu rekel: Moj Go¬ spod! ti veš. In mi je rekel: To so tisti, ki so prišli iz ve- . Janeza 7. 8. like nadloge, in so oprali svoje oblačila, in jih obelili v kervi Jagnjetovi. 1S ) 15. Zato so pred sedežem Božjim , in mu služijo noč in dan v njegovim tempeljnu; in kteri sedi na sedežu, bo nad njimi prebival. Ie ) 16. Ne bodo več ne lačni ne žejni; tudi solnce jih ne bo več peklo, ne kaka vročina; 17. zakaj Jagnje, ki je v sredi sedeža, jih bo paslo, in jih vodilo k viram žive vode; in Bog bo obrisal sleherno solzo od njih oči. 17 ) Spodej 21, 4. VIII. Poglavje. Jagnje odpre sedmi pečat. Klicanje svetnikov v Božje maševanje je uslišano; Božje sodbe nad preganjavci svete cerkve se začenjajo spolnovati. Sedmeri angelji s trobentami so perpravljeni, Božje sodbe doveršiti. Pervi štirje angelji trobijo; Božje kazni padajo zlasti nad .Jude, pa tudi nad nevernike. 1. In ko je bilo £ Jagnje ) | lika tihota v nebesih kake pol sedmi pečat odperlo, je bila ve- j ure. 1 ) 13. to je: Tudi mi se zedinimo v ravno to hvalno pesem. 14. Glej zgorej 5, 12—14. 15. Bili s.o v veliki stiski, pa so si jo obernili v svoj prid, v svoje očišenje in posvečenje; zlasti pa so svoje oblačila oprali in se očistili v kervi .Jagnje¬ tovi, to je, po živi veri v Jezusa Kristusa in ves njegov nauk, po moči nje¬ gove kervi v svetih zakramentih, po hvaležni ljubezni, po vednim pokorjenji in po perzadevanji za vse dobro, so se bolj in bolj posvetili in očistili, in tedaj stojijo zdaj v nedolžnosti in veličastvu pred Božjim obličjem. Stiska, v kteri so izvoljeni bili, pomeni zlasti preganjanje, kakoršniga so tcrpeli kristjani med Judi in neverniki. IG. Ker so stanovitno terpeli, zvesto verovali in ljubili, za tega voljo so zdaj pred Božjim obličjem; njih življenje je neprenehljiva Božja služba, Bog sam njih Gospod je nad njimi in z njimi. 17. Nobeno pomanjkanje jih ne tare, nobena težava jih ne stiska; Jezus Kristus sam jih vodi in poživlja, in Bog jim daje veselje po bolečini in zveličanje po britkosti. Aposteljnova beseda se povračuje na brambo in tolažbo, ktero izvo¬ ljeni že na tem svetu vživajo, zlasti pa na veselje in zveličanje, ktero jim je perpravljeno na unim svetu (Jz. 49, 10: 25, 8. tudi spod. 21, 4.). 1. Ko je bil sedmi pečat odločen, so bile bukve prihodnjih zgodeb odperte; Božja sodba se ne bliža še le ko iz daljave, temuč zdaj hudobneže zadeva 448 Hazodenjc sv. Janeza 8. 2. In sim vidil sedmere an- gelje stati pred obličjem Božjim; in jim je bilo dano sedem tro¬ bent. 2 ) 3. In drugi angelj je prišel, in se je vstopil pred altar; 3 ) imel je zlato kadilnico, in mu je bilo dano veliko kadila, de bi položil od molitev vsili svetnikov na zlati altar, kteri je pred sedežem Bož¬ jim. 4. In dim kadila se je kviško valil z molitvami svetnikov iz roke angeljev pred Boga. 4 ) 5. In angelj je vzel kadilnico, in jo je napolnil z ognjem altarja, in je iztresel na zemljo, in vstalo je gromenje, in glasovi, in bliski, in velik potres. 5 ) 6. In sedmeri angelji, kteri so imeli sedmere trobente, so se perpravljali, de bi trobili. 7. In pervi angelj je zatro¬ bil, 6 ) in vstala je toča in ogenj, zmešana s kervjo, in je padalo na zemljo ; in tretji del zemlje je bil požgan, in tretji del dreves je bil požgan, in vsa zelena trava je bila požgana. 7 ) 8. In drugi angelj je zatrobil, in kakor velika v ognji goreča gora je padla v morje, in tretji del morja se jev kri spremenil; 9. in umeri je tretji del tistih v vsi svoji grozoviti resnici. Zatorej je tudi v nebesih med izvoljenimi tiho perčakovanje, spoštljivo pazeuje. 2. To so angelji zgorej imenovani (1,4:3, 1.). S trobentami so Judje k vojski klicali (4. Mojz. 10, 9. Joz. G, 4.). Podoba je prav primerjena, ker je tukaj govorjenje od razdjanja judovske in neverske moči; enako je, kakor so pri padcu jerihmiških zidov sedemkrat okrog mesta trobili sedmeri duhovni (Joz. 6, 8.). Prerokovanje se obrača ne samo na pervi , ampak tudi na poslednji čas; zakaj tudi ob koncu sveta bo Gospod poslal svoje angelje s trobento (Mat. 24, 31 : 1. Kor. 15, 52: I. Tes. 4, 15.). 3. Ker se nebo sv. Janezu kaže v podobi tempeljna, zatorej je ondi kakor V jeruzalemskim tempeljnu razun darilniga altarja (zgorej G, 9. razi. 9.) tudi kadilni altar, na kterim se Gospodu sveto kadilo sežiga. 4. Kadilo sv. Janez sam razlaga za molitve svetnikov. Ta molitev pač ni dru- ziga obsegala, razun kar zgornje molitve svetih mučencov (6, 10.); z njimi se namreč združijo vsi svetniki. de bi Bog svoje pravične sodbe dopolnil v svoje poveličanje. Kadilo se vzdiguje proti nebu, to je, molitev je uslišana, kaznovayna sodba se začenja. 5. Ogenj na altarji, po kterim se je vzdigovalo kadilo, to je molitev svetnikov k Bogu, pomeni preganjanje, ktero pravični terpijo od strani hudobnih; zakaj v tem stiskanji Božjiga kraljestva svetniki kličejo v Božje maševanje. Ta ogenj se po tem strese na zemljo, to je, se poverne na svoje začetnike, in pernese hude kazni nad nje, ktere kazni se naznanujejo v podobi groma, bliska in treska (Eceh. 10, 2.). • 6. Naslednje sedmere kaznovavne sodbe se zdaj popisujejo, pa ne z besedami, ampak v podobah. Med seboj so v čudovitni zvezi, in kažejo počasno razli¬ vanje Božje jeze; perve štiri zadevajo natoro, zemljo, morje, vode in nebo, peta in šesta ljudi, sedma pa oznanuje popolno pokončanje. Podobe so nekaj posnete po kaznih, ki so zadevale nekdaj egiptovsko deželo in njeniga kralja (2. Mojz. 9, 23-25: 7, 20. 21.). 7. Perva šiba zadeva zemljo in njene rastline. Toča z ognjem in kervjo zme¬ šana pomeni pokončanje zemlje, kakoršno napravljajo sovražne vojske s požari in pomori vred. Tretji del je v preroški besedi toliko kolikor velik del (Cah. 13,8.). Razodetij c sv, stvari, ktere v morji žive, in tretji del bark je poginil. 8 ) 10. In tretji angelj je zatrobil, in padla je z neba velika zvezda, goreča kakor bakla, in je padla na tretji del rek, in na studence voda 5 11. in zvezda se imenuje Pelen; in tretji del voda se je v pelen spremenil; in veliko ljudi je po- merlo od voda, ker so ogre- nele. 9 ) 12. In četerti angelj je zatro- Janeza 8. 9. 449 bil, in je bil udarjen tretji del solnca, in tretji del lune, in tretji del zvezd, tako de je tretji del njih otemnel, in de se tretji del dneva, ravno tako' tudi noči ni svetil. 10 ) 13. In sim vidil in slišal glas eniga orla, letečiga po sredi neba, kteri je vpil z velikim glasam : n ) Gorje, gorje, gorje prebivavcam na zemlji pred drugimi glasovi treh angeljev, kteri imajo še trobiti. 12 ) IX. Poglavje. Peti angelj zatrobi, prikažejo se čudne kobilice iz brezna, in hudo nadlegvajo ljudi. Šesti angelj zatrobi, in pridejo vojske s pomoram in požaram; velik del nevernih ljudi je pokončan. Kteri pa še ostanejo, se ne spreobernejo od svojiga malikovanja in od svoje hudobije. 8. Druga šiba zadeva morje, ktero spremeni svojo natoro, zgubi' svoje žive stvari, in v svojih valovih pokonča veliko ladij. Ognjena gora, ki je veržena v morje, je podoba spremembe morja in znamnje njegove nevarnosti za živali in ijudi, kakor 9. versta bolj natanko razlaga. 9. Tretja šiba zadeva reke in studence. Sprememba voda se naznanja v podobi zvezde, ki pade z neba, in po imenu te zvezde, ktera se imenuje Pelen, kar je grenko zeliše. Vse skupaj je podoba spačenosti vse zemlje, ki bo škod¬ ljiva zdravju in življenju ljudi. 10. Ceterta šiba zadeva nebo in njegove luči. Tudi nebo ni več tako prijazno za zemljo in njene stanovavce, ni več tako dobrotljivo za obstanek in rast njenih stvari; tudi od zgorej prihajajo temote, nevihte, nezdravi zraki nad njo. Vse takošne šibe so res že zadevale sovražnike Božjiga kraljestva. Kar tiče Jude, njih zemlja je bila rodovitna, dokler so bili zares Božje ljudstvo; rastlo je ondi obilno žita, vina, olja, sadja in trave (5. Mojz. 8, 7.), vode so še dajale veliko rib (Jan. 6, 9.), po morji so brodarili in tergovali (2. Kron. 9, 21.), nebo je bilo prijazno, zrak zdrav, sploh je blagor prebival v deželi. Pa vse to se je spremenilo, ko je nastopila Božja jeza (5. Mojz. 28, 15. i. d.). Že v pervi judovski vojski pod cesarjema Vespazijanam in Titam je bila dežela zlo pokončana; kar si je spet opomogla, je bilo vničeno v drugi vojski pod cesarjem Hadrijanam, in odslej je bil njen stan vedno slabši, zlasti kar je prišla v turško oblast. Vse le šibe imajo svoj pomen še tudi za prihodnje sovražnike Božjiga kraljestva in za poslednje čase; njih pomen je pa tudi večkrat jemati po duhovni strani, od zmot in krivih ver, od rasti pregrehe in hudobije, od zgube svete vere in od pokončanja, celih keršanskih srenj zavoljo njih nevrednosti. (Tako sploh cerkveni učeniki in stari razlagavci.) 11. Orlova podoba se morebiti ozera na orle rimskih vojačkih stavnic; ker rimske vojske so dopolnile kazen nad Judi, pa so imele tudi kervave boje z vnanjimi sovražniki. De je v tej podobi tukaj angelj razumeti, je samo po sebi jasno. 12. Trojno gorje se oznanuje stanovavcam zemlje, ker ljudi na ravnost zadeva (Glej razi. 6.). VI. 39 450 Razodenje sv. Janeza 9. 1. In peti angelj je zatrobil; in sim vidil zvezdo z neba pasti na zemljo, in ji je bil dan ključ k žrelu brezna. ‘J 2. Inje odperla žrelo brezna; in se je vzdignil dim iz žrela kakor dim velike peči; in otemnelo je sobice in zrak od dima iz žrela. 1 2 ) 3. In iz dima žrela so prišle kobilice na zemljo, 3 ) in jim je bila dana oblast, kakoršno oblast imajo škorpijoni zemlje. 4 5 ) 4. In jim je bilo zapovedano, de naj ne poškodvajo trave na zemlji, tudi ne nobene zelenjave in nobeniga drevesa, ampak le ljudi, kteri nimajo znamnja Bož- jiga na svojih čelih. 3 ) 1. Zvezda, ki je tukaj imenovana, je podolja satana, ki je verzen z nebes na zemljo, kakor je povedano dalje (12, 0.); tudi Kristus govori, de je vidil satana z nebes pasti kakor blisk (J,uk. 10, 18.). Ključ je znamnje moči in oblasti, in žrelo brezna je pekel (Primeri spod. 20, 1.). Pomen pete šibe je tedaj ta, de je satanu oblast dana, peklenske moči izpustiti, de naj škodu¬ jejo ljudem. 2. Pekel se v podobi imenuje ognjen brezen ; ko se odpre, se mora tedej dim iz njega valiti, ker ogenj dela dim. 3. Kobilice prihajajo iz peklenskiga žrela z dimam vred. Kobilice pomenijo po preroški besedi vojske (Joel 1, 4. razi. 2.); tudi tukaj se prikažejo ko vojaki, ker so pripravljene v boj, obdane z oklepi (V. 7—10.), in imajo svojiga voj¬ voda (v. 11.); škodovati smejo le ljudem, kteri nimajo znamnja Božjiga na čelu. Vender znamnja, kakoršne so dane tem vojakam , so po več straneh takošne, de se pri njih ne more misliti samo na pozemeljske vojake; nadleg- vajo sicer, pa ne morijo, škodujejo ljudem, pa ne drugim, fazun kteri nimajo Božjiga znamnja na čelu ; takih razločkov pozemeljska vojska ne dela. Sveti učeniki tedaj sploh mislijo na nadzemeljsko vojsko, na vojsko satanovo, na množico hudobnih duhov, kteri delajo v krivih prerokih in učenikih (Tertulijan, Hieronim, Primazi, Andrej Kr., Beda in drugi). Takošni so imeli priti v nesrečo in pogubo Judam, pa tudi nevernikam, takošni bodo zlasti poslednji Čas ljudem v nadlogo.' 4. Škorpijon je serdita stvar, vedno pripravljena raniti; njen strup ne škoduje naglama, pa pernese smert, ako se ne pomaga ob času. 5. kteri niso šteti med izvoljene, ki imajo obvarovani biti pred Božjo kazno- vavno sodbo (Zgorej 7, 3.). 6. to je, le nekoliko časa. 7. ne umori precej, ampak le počasama terpinči. 8. Glej zgorej 6, 15. 16. 9. to je podoba njih sitnosti in divjosti. 10. to je znamnje velike moči, ki vse premaga. 11. vidili so se človeški, in vender so bili škorpijoni. 12. so bili na videz krotki, perljudni, in v resnici so bili vender zgrabljivi levi- 5. In jim je bilo dano, ne de bi jih pomorili, temuč debi jih hudo nad¬ legovali pet mescev; 6 ) in njih bo¬ lečina je bila kakor bolečina od škorpijona, kadar človeka piči. 7 ) 6. In tiste dni bodo ljudje iskali smerti, in je ne bodo na¬ šli; in bodo želeli umreti, in smert bo bežala od njih. 8 ) 7. In podobe kobilic so bile enake v boj perpravljenim ko¬ njem; 9 ) in na njih glavah so bile kakor krone zlatu podobne; 10 ) in njih obličja so bile kakor ob¬ ličja ljudi. 11 ) 8. In so imele lase kakor ženske lase, in njih zobje šobili kakor zobje levov; 12 ) Aazbdenje sv. Janeza O. 9. in so imele oklepe kakor železne oklepe, 13 ) in šum njih perut je bil kakor ropotanje vo¬ zov z veliko konji, ki teki! v N; 10. in so imele repe pouolme škorpijonovim, in žela so bile v njih repih; in njih oblast, ljudem škodovati, je bila pet mescov. 11. In so imele čez se kralja, angelja brezna, 14 ) kterimu je ime po hebrejsko Abadon, po gre- ško pa Apolijon, po latinsko pa 451 se imenuje Eksterminans (j Po- končenavec j). 15 ) 12. Eno gorje je prešlo; in glej , §o tem pride še dvoje gorje. 16 ) 13. In šesti angelj je zatro¬ bil; in od eveterih rogljev zla- tiga altarja, ki je pred sedežem božjim, 17 ) sim slišal en glas, 14. kteri je rekel šestimu an- gelju , ki je imel trobento: Od¬ veži cvetere angelje, ki so per- vezani per veliki reki Evfratu. 18 ) 15. tri odvezani so bili čve- ! 3. železni oklepi so znamnje moči, terdnosti. 14. Njih poglavar je eden izmed hudobnih duhov, kteri so v moči in zvijači razločni med seboj .(Efez. 6, 12.). 15. Angelji, bodi si dobri ali hudobni, prejemajo imena po svojim djanji, po kterim človeku pomagajo ali pa škodujejo, torej gre temu angelju po pravici ime „ Pokončevarec^ (Gregorij. Spolnjenje tega prerokovanja od trume pe¬ klenskih kobilic se lahko dokaže iz judovske zgodovine. Satanovo stanovališe je sicer že Kristus imenoval Jude zavoljo njih vnanje prazne svetosti.in notranje hudobnosti (Mat. 12, 44. 45.); pa njih hudobija seje narašala čedalje sil- niše, kar so bili Mesija umorili. Grozovit je bil njih stan ob času razdjanja jeruzalemskiga mesta; pa nič drugačen ni bil ob njih novih vstajah pod Tra- janarn in zlasti pod Iladrijanam. Vdani zapeljivcam, ki so se sami mesije delali, vtopljeni v vsaktere pregrehe, nasprotni do vsaktere prave čednosti, ne vprašaje za Božje, ne za človeške pravice, gnani le od slepe divjosti in noriga sovraštva pred svojim popolnim pokončanjem so bili podoba satanove hudobije, zgled maloserčnosti, obupnosti in duhovniga zapušenja, kar zamore le satan obroditi. Po dosti straneh se je pa tudi stan nevernikov kazal temu enak, kolikor dalje so se resnici ustavljali, kolikor več so keršanske kervi prelili. Ne sme se pa pozabiti, de ta šiba ne zadeva le bližnjiga časa, ampak tudi daljniga, pošledujiga; zakaj moč in divjost satanova, s ktero ljudi skuša in nadlegva, bo v takošni meri, v kakoršni je tukaj popisana, še le nastopila pri koncu sveta, kratek čas pred poslednjo sodbo; vse tedaj, kar se godi poprešnje čase, je le podoba poslednjiga nar hujiga satanoviga perzadevanja. Id. ktero ima ljudi zadeti (Glej zgorej 8. razi. ti.). 1". od rogljev zlatiga altarja (zgorej 8, 3.j, v znamnje, de kaznovavne sodbe nastopajo vsled molitev svetnikov. Drugi razlagavci mislijo na darilni altar (zgorej 6,9.), v znamnje, de se bo še kri prelivala, de bojo še ljudje moljeni. Va šesti angelj namreč še, povikša kaznovavno sodbo ; poprešnja šiba je le tepla, ta pa mori; una je terpela pel mescov, ta pa čez leto. Ondi so smertni angelji le stiskali, tukej pa more. 18. Tj čveteri angelji so taki, ki škodvajo in sicer za smert škod vajo , tedaj smertni angelji (v. 15.). Imenujejo se „čveteri angelji ker to število pomeni dopolnjenost, dokončanost, tedaj so prav dopolnjeni, dokončani smertni angelji. S čimur angelj mori, je strupeni veter, ki se „s‘atniitn l ' imenuje; zakaj on pošlje svojo vojsko od Evfrata, in ta vojska puhti iz sebe ognjeno, žvepleno soparieo. Ta- veter pa vleče od žveplenih hribov biizo reke Evfrata, Razodenje sv. Janeza 9. 452 teri angelji, ktevi so bili perprav- ljeni na uro in dan, in mesec in leto, de bi pomorili tretji del ljudi. 19 ) 16. In število konjikov je bilU dvajset tavžentkrat deset tav- žent. 20 ) In sini slišal njih število. 17. In tako sim vidil konje v perkazni; in kteri so na njih se¬ deli, so imeli ognjene in viš¬ njeve in žveplene oklepe; in glave konj so bile kakor glave levov; 21 ) in iz njih ust je švigal ogenj, in dim in žveplo. 18. In od teh treh nadlog, od ognja, in od dima, in od žvepla, ki so švigali iz njih ust, 22 ) je bil pomorjen tretji del ljudi. 19. Zakaj moč konj je v njih ustih, in v njih repih. Njih repi namreč so podobni kačam, in imajo glave, in s temi škodu¬ jejo. 23 ) 20. In drugi ljudje, kteri niso bili pomorjeni v teh nadlogah, niso storili pokore zavoljo del svojih rok, de bi ne bili molili hudičev, 24 ) in zlatih, in sreber- nih, in brončenih, in kamnitnih, in lesenih malikov, kteri ne morejo ne viditi, ne slišati, ne hoditi; 25 ) 21. in niso storili pokore ne zavoljo svojih ubojev, ne zavoljo svojih vraž, ne zavoljo svojiga kur- : banja, ne zavoljo svojih tatvin. in je tako strupen in pokončaven, ter nanaglama umori, de se lahko permerja vojskini trumi, ktere konjiki so z ognjenimi, rumenimi, žveplenimi oklepi obrambam. Tukaj je pa opomniti, de je ta veter sam tudi podoba hudih vojska; zakaj od tiste strani so po navadi prihajali sovražniki nad Jude, namreč Asirci in Babilonci, poznejše pa Partijani. Pomeni pa tudi lakoto in kugo, ki z voj¬ skami pridete in ljudi morite. Enake šibe pa je Bog pošiljal tudi nad never¬ nike, in te šibe so podoba Božjih kazen v poslednjim času. 19. to je, velik del ljudi. Koliko de je Judov smert našlo v poslednjih vojskah, ali koliko de je bilo neverskih Rimljanov pokončanih po vojskah in kužnih boleznih, je bilo zgorej razloženo (8, 12. razi. 10.). 20. V sovražni vojski se imenujejo zlasti konjiki, ker v tistih je nar veči moč za boj; število, ktero je tukaj postavljeno, je znamnje silno velike množice. 21. to je znamnje silne divje moči. 22. od ognjene, žveplene soparice, to je, strupeniga vetra, kteri je pa tudi sam podoba morije, požara, kuge in lakote (Glej zgorej 8, 7—12.). 23. Na repu je bila podoba glave, s ktero so tudi zamogli škodovati: to je, od spred in od zad, od vsaktere strani so razdevali in morili. Pomniti se mora, de tudi ta kaznovavna sodba se bo dalje dopolnila v poslednjim času, kadar bodo Kristusu nasprotne trume, ki jih bo satan ob svojim poslednjim zapelje¬ vanji na svetu zbral, naglama kakor z ognjem pokončane (Spodej 20.). V preroškim pogledu ni razločka časov, torej se stekajo vse pergodbe, ki so si podobne in enake, v eno podobo. 24. Hudobni duhovi so Božjo čast prejemali v podobah malikov; zakaj maliko¬ vanje so oni vpeljali na svet. 25. Pri vsili strahovitih vojskah in pri vsi nezmerni revi hudobni ljudje vender ne zapuste svojiga malikovanja in svojih pregreh; ne delajo pokore, in nočejo spoznati, de se bo prerokovanje Kristusovo od njih zaverženja tudi spolnilo, in vender nočejo v keršansko cerkev stopiti. S temi besedami niso samo neverniki zadeti, ampak tudi Judje, ker nekteri izmed njih so se k malikam obernili, de bi ohranili 1 svoje življenje. Nekteri razlagavei si mislijo v besedi j, malikov “ vsaktero brezbožnost in hudobijo, kakor sv. Pavel sploh vsaktero pregreho imenuje malikovanje (Gal. 5, 20. Filiplj. 3, 19.). Bazodenje sv. Janeza 10. 453 X. Poglavje. Prikaže se Angelj zaveze z odpertimi bukvami v roči. On perseže, de dalje ne bo časa več, ker se ima skorej spolniti skrivnost Božjiga kraljestva. Sv. Janez prejme bukve tega prerokovanja iz Angeljeve roke. Angelj mu reče, de naj bukve požre in dalje prerokuje. 1. In sim vidil druziga moč- niga Angelja priti z nebes, oger- njeniga z oblakam,') in mavrica je bila na njegovi glavi, in nje¬ govo obličje je bilo kakor sobice, in njegove noge kakor ognjeni stebri j 2 ) 2. in je imel v svoji roči od- perte bukvice, 3 ) in je postavil svojo desno nogo na morje, levo pa na zemljo. 4 ) 3. In je zavpil z velikim gla- sam, kakor ko lev rjove. 5 ) In ko je bil zavpil, je dalo sedem gromov svoje glasove od sebe. 6 ) 4. In ko so bili sedmeri gro¬ mi svoje glasove izgovorili, sim jest hotel zapisati; in sim slišal glas z nebes mi reči: Zapečati, kar so govorili sedmeri gromi, in nikar tega ne piši. 7 ) 5. In Angelj, kteriga sim vi¬ dil stati na morji in na zemlji, je vzdignil svojo roko proti nebu; 8 ) 6. in je persegel per njem, ki živi od vekomaj do vekomaj, 1. obdaniga s svetlim oblakam. 2. Ta Angelj je Angelj zaveze (Mal. 3, 1,), Gospod sam, večna Beseda v vidni prikazni, kteri je vodil in varoval izraelsko ljudstvo ( 2 . Mojz. 23, 20. i. d.), staro zavezo oznanoval na gori sinajski, in ljudstvu vse čase na strani hodil s svojo hrambo. De ta Angelj je Angelj zaveze, kaže mavrica okrog njegove glave, ki je znamuje zaveze Božje z ljudmi (1. Mojz. 9, 13.), in ravno tako druge znamnja. Zakaj se tedej prikaže ta Angelj ? Ker dosedanje šestere šibe niso zboljšale ljudi (zgorej 9, 20, 21.), se on prikaže in oznani, de je čas Božjiga zanašanja prešel (versti 6. in 7.), in de bo skorej zmaga kcr- šanstva nad svojimi sovražniki, ne samo nad Judi, ampak tudi nad neverniki očitna (ril, 15.). 3. to je, njemu je oznanilo zgodeb izročeno, kterih spoluitev je celo blizo. Ko bi bila spolnitev deleč, bi bile bukvice zaperte. Te zgodbe pa so ravno tiste, ktere so zapisane v naslednjih poglavjih (P 0 # 1 - H- in dalje). 4. To je podoba njegoviga gospodovanja čez morje in zemljo, čez ves svet (Glej Mat. 28, 18. Efež. 1, 22. 23.). 5. ker je klical kakor tisti, ki je imenovan lev iz Judoviga rodu (Glejzgorej 5, 5.). 6. Ti sedmeri gromi so blezo sedmeri angelji, ki so zgorej imenovani (8, 2.). Njih glasovi se imenujejo gromi, ker napovedujejo veliko nesrečo, popolno pokončanje. 7. Na tihim še ohrani besede gromov, ker nesreča in pokončanje še ni dozor- jeno; popred morata še dva preroka oznanovati Božje sodbe (t 1, 3. i. d.), po tem, ako se ljudje ne spreobernejo, pride še drugo gorje, in se bo slisal glas sedmiga angelja (11, 13. i. d.). 8. kakor se godi pri perseganji, ker se s tem na znanje daje, de se vsiga- vedni Bog pokliče na pričo. 454 Hazodenje sv. kteri je vstvaril nebo, in to kar je v njem 5 in zemljo, in to, kar je na nji; in morje, in to kar je v njem: Ne bo več časa; 7. temuč v dnevih glasa sed- miga Angelja, ko začne trobiti, bo dopolnjena skrivnost Božja, kakor je oznanoval po prerokih, svojih hlapcih. 9 ). 8 . I 11 sim slišal glas z nebes spet z menoj govoriti in mi reči: Pojdi, in vzemi odperte bukvice iz roke Angelja, ki stoji na morji in na zemlji. 10 ) 9. I 11 sim šel k Angelju, in Janeza I O. 11. mu rekel, de naj mi da bukvice. In mi je rekel: Vzemi bukvice in jih požri! * 11 ) in ti bodo v tre¬ buhu grenkoto delale, v tvojih ustih pa bodo sladke kakor med. I2 ) 10 . In sim vzel bukvice iz Angeljevih rok, in sim jih po- žerl, in so bile v mojih ustih sladke kakor med, in ko sim jih bil požerl, je bilo grenko v mo¬ jim trebuhu. 13 ) 11. In mi je rekel: Ti moraš spet prerokovati narodam, in ljud— stvam, in jezikam, in mnogim kraljem. 14 ) XI. Poglavje. Sv. Janez v duhu meri tempelj Božji; razodeto mu je, de bodo ta tempelj never¬ niki taptali nekaj časa. Dve priči bote v tistih dneh prerokovale; zver iz brezna ji bo umorila, pa obujene bote zopet. Tretje gorje nastopa; sedmi angelj zatrobi, in svetniki v nebesih hvalijo Boga zavoljo bližnje zmage Božjiga kraljestva. 9. Angelj perseže, de bo konec sovražnikov Božjiga kraljestva, bodi si Judov ali nevernikov, ali tudi poslednjiga nasprotnika Kristusoviga, kadar bo za¬ trobil sedmi Angelj. S tem je Angelj na znanje dal, d§ je do glasu sedme tro¬ bente še nekaj časa pokore (11,3.). Skrivnost Božja je po eni plati pokon¬ čanje judovstva in neverstva, po drugi pa zedinjenje Judov in nevernikov v eno cerkev (Kol. 1, 26 — 28. Efež. 3, 3. i. d. Glej spodej II, 15.). Močna beseda: „\e bo več časa! 11 kaže očitno, de to prerokovanje zadeva tudi poslednje čase. Pri velikim pohujšanji in vesoljni spačenosti, ktero se bo v po¬ slednjih dneh med ljudmi razširilo, bo Angelj zaveze, kakor zdaj Judam in never- nikam, tako tudi brezbožnikam ob koncu sveta oznanil njih pokončanje; in ko bo to pokončanje zavoljo pomanjkanja pokore nastopilo, po tem res ne bo več časa, in skrivnost Božja bo dopolnjena; sedanjiga sveta bo konec, in po- zemeljska cerkev se bo spremenila v nebeško kraljestvo (Glej spodej 21,22.). 10. Obsežek teh bukvic je apostelj imel oznaniti, ker je bil že čas spolnitve tega prerokovanja blizo (Primeri razi. 3.). 11. To je: Popolriama zvedi in spoznaj, kar imajo v sebi, de boš zamogel vse to oznanovati (v. 11.). 12. ti bodo delale grenek, neprijeten občutek, ker govorijo od velike nesreče, ki bo zadela Jude in nevernike; zraven pa ti bodo tudi sladke, prijetne, ker vse Božje sodbe nad sovražniki Božje cerkve so ob enim tudi zmage te svete cerkve. 13. Prerokovanje je bilo aposteljnu prijetno, ker je oznanovalo ohranitev in po- vikšanje Božjiga kraljestva ; neprijetno pa mu je bilo, ker, ko je bil poln ljubezni do bližnjiga, je vidil strašni konec toliko nesrečnih grešnikov pred seboj. 14. Razodenje, ktero si tukaj prejel, moraš oznanovati ljudstvam, narodam in kraljem. V tem so zadeti Judje in neverniki, kakor beseda očitno dokazuje, in kakor naslednje prerokovanje (11. i. d.) vse pojasnuje. 455 Razodenje sv. Janeza II. 1. In daii mi je bil terst, po¬ doben palici, in mi je bilo reče¬ no: 1 ) Vstani in meri tempelj Božji, in altar, in tiste, ki v njem molijo. 2 ) 2. Dvor pa, kteri jezunej tem- peljna, iz verzi in ga nikar ne meri; dan je namreč nevernikam, in sveto mesto bodo taptali dva in štirdeset mescov. 3 ) 3. In bom dal svojima dvema pričevavcama, 4 ) in bota preroko- 1. V greškim: „m Anyelj je stal , ter mi je rekelP 2. to je, duhovni tempelj Božji, sveto cerkev; v takošnim pomenu je beseda „tempelj Bt)žji Ll tudi drugod vzeta (2. Kor. 6, 16. Efež. 2, 21. 22: l.Tim. 3, 15.) in še v teh bukvah zgorej (3, 12.). Merjenje tempeljna se tudi pri prerokih stare zaveze razumeva od kraljestva Mesijeviga (Eceh. 40, 5. i. d.). Samo na sebi je jasno, de vse to merjenje se je aposteljnu godilo v duhu. Pri tem merjenji pa je podoba vzeta po jeruzalemskim tempeijnu, kjer se je razločil /.notranji dvor z darilnim altarjein in svetišem. in vnanji dvor, kamor so tudi neverniki smeli se bližati. 3. Dvor, ki je zunaj tempeljna, je judovstvo, ktero je po svoji terdovratnosti ostalo zunaj Božjiga kraljestva. Pomen 1. in 2. verste je potem takim: Odmeri si znotranji tempelj, cerkev Božjo ; nje ne bodo mogli zmagati njeni nasprot¬ niki; nasproti bodo zunanji dvor z rnestam vred, ali terdovratno judovstvo, neverniki zaterli z vojsko, ki bo terpela tri leta in pol. V poslednji vstaji pod cesarjem lladrijanam je vojska Rimljanov zoper Jude res nektere leta ter¬ pela, in k koncu je bilo juruzalemsko mesto zopet vzeto in vnovič razdjano. Tako se veže to prerokovanje s poprešnjim, kjer je bilo oznanovano pokon¬ čanje dežele in prihajanje vojsknih trum. V tem oznanilu se glasf tudi svar¬ jenje usmiljcniga Angelja zaveze, kteri po svojih prerokih opominja terdo¬ vratno ljudstvo v poslednje, preden napade zadnje pokončanje. — Znotranji tempelj pa so dalje v bolj duhovnim pomenu zvesti, stanovitni verniki; zunanji dvor nasproti so slabi, malovredni kristjani, kterih življenje je podobno živ¬ ljenju nevernikov; tudi sveto mesto je v visim pomenu sveta cerkev (Gregori)j Po takim se to prerokovanje sme obračati na preganjanje svete cerkve, ktera je v imenovanih judovskih vstajah zateranabila nektere leta; še bolj se to pre¬ rokovanje kaže spolnjeno v dneh cesarjev Decija in Valerijana, kjer je pre¬ ganjanje, ako se z Decijevim še sklene Galov čas, obakrat na tanko po tri leta in pol terpelo, in je cerkev po odpadu nestanovitnih kristjanov imela mnogo zgubo. S tem pa pomen prerokovanja še ni doveršen. Sveti učeniki sc namreč tudi tukaj ozerajo na poslednje čase ter pravijo, de tisti poslednji teden prerokovanja Danieloviga ( Dan. 9,26.27.), kteri se je že enkrat spolnil v. razdjanji jeruzalemskiga mesta, se bo vnovič doppluoval v poslednjih dneh. kjer bo moč velikiga Kristusoviga nasprotnika, Antikrista, toliko let terpela (Hipolit, Hieronim, Avguštin, Gregori in drugi). 4. Ta pričevavca bota pričevala od Kristusa, in ljudi svojiga časa opominjala k spreobernjenju. Kdo sta pač ta dva pričevavca? Očitno stamoža, ki v Božji cerkvi imata posebno veljavo, ali viši cerkvena pastirja, ali celo posebna preroka; število „ dvetfia, pričevat'cama“ pred ko ne nijemati na tanko. V poslednji judov¬ ski vstaji pod Hadrijanam se kažeta taka pričevavca za Kristusovo vero, posebno Jozes in Juda, poslednja jeruzalemska škofa iz judovskiga rodu. V Decijevim preganjanji se kažeta dva sloveča rimska papeža in mučenca, sv. Fabijan in sv. Komeli; tudi izhodnja cerkev je imela takrat dve častiti priči, sv. Ale¬ ksandra jeruzalemskiga, in sv. Babila, antiohijskiga škofa; v Valerijanovjm preganjanji pa zopet stojita ko svečnika sv. .Stefan in sv. Sikst, papeža in mučenca fEvzebijeve cerkv. zgodbe). — Vender cerkveni učeniki gledajo še ftazodenje sv. Janeza 11. 456 vala 5 ) tavžent dve sto in šestdeset dni, 6 ) oblečena v spokorne obla¬ čila. 7 ) 4. Ona sta dve oljki, in dva svečnika, ki pred Gospodam zem¬ lje stojita. 8 ) 5. In ako jima bo kdo hotel škodovati, bo ogenj iz njunih ust šel in požerl njune sovražnike; in ako ji bo kdo hotel poško¬ dovati, mora tudi umorjen biti. 9 ) 6. Ona imata oblast nebo za¬ preti, de ne bo dežilo v dnevih njuniga prerokovanja; in imata oblast čez vode, jih v kri spreme¬ niti, in zemljo z vsakterimi nadlo¬ gami udariti, kolikorkrat hočeta. ,0 ) 7. In ko dokončata svoje pri¬ čevanje, bo zver, ki gori pride iz brezna, zoper nji vojsko napra¬ vila, in ji premagala in ji ubila. 1 ') 8. In njune trupli bote ležale bolj na poslednji čas; takrat, ko bodo nekeršanske trume zadnji pot zaterale Božje svetiše, se bota prikazala Henoh in Elija, ter bota oznanovala Judam in nevernikam ; ona nista še umerla, le s tega sveta sta bila odmaknjena, v poslednje pa bota s svojo smertjo poterdila svoje pričevanje (Irenej, Hipolit, Tertulijan, Hieronim, Avguštin, Gregori in drugi). Od druziga Elijeviga pri¬ hoda ob koncu časov je že Jezus sam govoril (glej Mat. 17, 11. razi. 12.), kar je tudi pred naznanoval prerok Malahija (4, 5.). 5. bota oznanovala pokončanje sovražnikov Božjiga kraljestva, in opominjala k pokori. Beseda ,, prerokovati “ obsega tudi podučevanje in opominjanje. 6. to je, tri leta in pol. Toliko časa je terpela že perva judovska vojska ob raz- djanji jeruzalemskim, pa tudi druga ob vstaji pod Hadrijanam. Ravno to število pa se je tudi ponovilo v hudim preganjanji keršanstva pod Deeijem in Vale- rijanam, in se bo tudi povernilo ob koncu sveta (Glej zgorej razi. 3.). 7. to je, nju življenje bo spokorno. Pervi kristjani so sploh živeli v veliki ojstrosti, v postih, v zatajevanji, poniževanji in poterpljenji; viši pastirji so v vsiin tem svetili vernim s posebnim zgledam. Spokorno oblačilo je-imenovano po zgledu Elija preroka (4. Kralj. 1, 8.); ta beseda bo tedaj toliko bolj veljala, kadar Elija zopet pride ob koncu sveta. 8. Ona sta, ki sta maziljena z oljem gnade Božje, navdana z nebeško močjo, ki svetita s svojimi dobrimi deli pred Gospodam. Podoba je vzeta po Caharii preroku (4, 11. 14.), kjer sta tako imenovana Zorobabel in Jezus, pervi po¬ glavar ljudstva, drugi pa viši duhovnov. 9. Ni rečeno, de jima nihče ne more škodovati, temuč le, de, kdor jima kaj žaliga stori, ne bo odšel Božji kazni. Podoba je vzeta iz Elijeve zgodbe, kteri je ogenj z nebes poklical nad poslance svojih sovražnikov (4. Kralj. 1, 9 —12. Sir. 48, 3.). Pomen te verste je tedaj, de bota ta moža imela posebno oblast in posebno brambo od Boga, in de bo Bog močno kaznoval sovražnike kristjanov. 10. Te besede sploh povedo v podobi, de bota ona imela moč čudežev, in de bo nju molitev veliko premogla pri Bogu. De bodo prejeli, kar koli bodo pro¬ sili, je sicer Jezus obljubil vsim vernikam, zlasti pa aposteljnam (Mat. 17,19, Mark. 16, 17. Jan. 16, 23.); aposteljnam je Gospod še posebej obljubil dar čudežev, kteri v cerkvi nikdar ni popolnama nehal (Mark. 16, 18.). Podobe so vzete iz zgodeb Mojzesovih in Elijevih; Mojzes je čudovite kazni pri¬ pravil nad Egipt, Elija pa je z molitvijo storil, de ni bilo dežja tri leta in pol (2. Mojz. 7 — 10: 3. Kralj. 17.). 11. Zver, ki pride iz brezna, je satan; brezen namreč pomeni pekel (Glej zgor. 9, 2.). Pomen te verste je: Ko bota nekaj časa resnici pričevanje dajala po Božji volji, bo satan z vso močjo preganjanje začel zoper nji, bo s o vraž- Raaodenje sv. Janeza II. 457 na ulicah velikiga mesta, ktero se po duhovno imenuje Sodoma, in Egipt, 12 ) kjer je bil tudi njih Gospod križan. 9. In gledali bodo iz rodov, in ljudstev, in jezikov, in naro¬ dov njune trupli tri dni in pol; in njunih trupel ne bodo pustili v grobe položiti. 13 ) 10. In prebivavci zemlje se bodo veselili nad njima in se raz- veselovali, in bodo eden drugimu darove pošiljali; 14 ) zakaj ta dva preroka sta nadlegovala prebiva¬ joče na zemlji. 11. In čez tri dni in pol 15 ) je duh življenja od Boga vanje prišel. In sta stopila na svoje noge, in velik strah jih je opa- del, kteri so ji vidili. 12. In sta slišala velik glas z neba, kteri jima je rekel: Vzdig¬ nita se leseni! in sta se vzdig¬ nila v nebo v oblaku; in njuni sovražniki so ji vidili. 16 ) 13. In tisto uro je vstal velik nike obudil nad nji, kteri ji bodo prijeli in umorili. Judje so vedno sovražili kristjane, zlasti so bili nasproti višim pastirjem; kakor so bili že popred krivi smerti sv. Jakopa in sv. Simeona, tako so pred ko ne tudi storili z jeruza¬ lemskimi škofi ob času poslednje svoje vstaje; saj sta bila oba tedašnja škofa le kratek čas na pastirskim stolu (Evzebijeve cerkv. zgodbe). De se je rim¬ skim papežem ob Decijevim in Valerijanovim času enaka zgodila, je bilo že zgorej [razi. 4.) povedano, ker so bili porcdama mučencam prišteti. Zastran Henoha očaka in Elija preroka, ktera se bota ob poslednjim času zopet pri¬ kazala na zemljo, pa cerkveni učeniki terdijo, de ji bo v poslednje Antikrist dal umoriti; tako bota tudi ona smertni dolg plačala, kteri teži ves človeški rod (Hipolit, Hieronim, Avguštin, Tomaž Akv.). 12. Veliko mesto, ki se primerja Sodomi in Egiptu, je sploh množica hudob¬ nežev in nevernikov, in njeno stanovališe ; grešniki namreč Gospoda Jezusa Kristusa povsod križajo, če ne v resnici, pa v duhu. Po takim se šteje Jeru¬ zalem v oziru na preganjanje med Judi, in Rim ali tudi ktero drugo mesto v oziru na preganjanje med neverniki, llazlagavci pa tudi posebno mislijo na jeruzalemsko mesto, ktero so zavoljo hudobije že preroki stare zaveze primerjali Sodomi (Iz. 1, 10: 3, 9. Eceh. 16, 49.), in Egiptu zavoljo mali¬ kovanja (Eceh. 23, 3. 4.); ondi, pravijo cerkveni učeniki, bo poslednji čas Antikrist postavil svoj sedež in svoj tempelj, ondi bota kakor nekdaj Kristus, tudi poslednja preroka prestala svojo smeri (Hipolit, Hieronim, Alkuin). 13. Trupla mučencev so bile dostikrat brez pokopa tje metaue, pticam in zve¬ rinam v jed ; dostikrat so preganjavci naravnost prepovedovali jih pokopati; in ravno tako se bo dvema prerokama zgodilo poslednji čas. 14. zavoljo veselja, de jim ni treba več poslušati svarjenja in opominjanja teh prerokov. V tem se kaže tudi podoba zaničevanja in zasmehovanja, s kteiim se sovražniki lložjiga kraljestva ponašajo nad smertjo Kristusovih poslancov, ter si mislijo, de je Božjih poslancov žuga nje in strahovanje le prazno. Tako niso holli Judje pri svojim vojskovanji zoper Rimljane nikakor verjeti, de bodo premagani in de jim bo mesto vzeto; celo so se prederz.no zanašali na čudo¬ vito pomoč z nebes. Enaka prederznost je bila pri neverskih preganjavcih, in takošna bo tudi pri hudobnih v poslednjim času. 15. Število treh dni in pol pomeni sploh kratek čas, in se ozera na vstajenje Gospodovo tretji dan. 16. Obujenje od mertvih in vnebovzetje, ktero se tukaj popisuje, je podoba po¬ veličanja, ktero je perpravljeno zvestim služabuikam Gospodovim; dostikrat so se ob njih smerti kazale znamnja in čudeži, ali so preganjavci sami ncsre- 458 Hazodpnje s\ potres, in deseti del mesta je razpadel; in v potresu je bilo pobitih sedem tavžent ljudi; in kar jih je ostalo, so se prestra¬ šili , in so dali čast Bogu nebes. l7 ) 14. Drugo gorje je prešlo; in glej! tretje gorje bo berž prišlo. 18 ) 15. In sedmi angelj je zatro¬ bil, 19 ) in v nebesih so vstali ve¬ liki glasovi, rekoč: Kraljestvo tega sveta je postalo ( kralje¬ stvo ') 1 našiga Gospoda in njego- viga Kristusa, in bo kraljeval od vekomaj do vekomaj. Amen. r. Janeza 11. 16. In štiri in dvajseteri sta- rašini, 20 ) kteri sede pred Bogam na svojih sedežih, so padli na svoje obličja ter so molili Boga. rekoč: 17. Zahvalimo se ti, Gospod, vsigamogočni Bog, kteri si, iti kteri si bil, in kteri boš prišel; ker si vzel svojo veliko moč, in kraljuješ. Zgor. 1, 4. 8: 4, 8. 18. Neverniki so-se serdili; 21 ) prišla je pa tvoja jeza, in čas, de so mertvi sojeni, 22 ) in de se da plačilo tvojim služabnikam, čen konec vzeli, kakor ravno cesarja Debi in Valerijan; nar bolj častite krone pa so Kristusovim mučencam perpravljene v nebesih, kjer njih duše večno živijo. Ob času judovske vojske je Bog svoje pričevavce tudi s tem počastil, de je po kratkim odlogu dal jeruzalemsko mesto zopet sovražnikam v roke. Ob koncu sveta pa bota poslednja preroka poveličana, obujena od mertvih, in v svetlobi vzeta v nebo pred očmi tedašnjih Jjudi, kakor apostelj popisuje v teh bukvah (Avguštin, Tomaž Akv.). 17. Potres je po eni strani podoba obloge in hudih napadov jeruzaleinskiga mesta; z močnimi ovni so Rimljani pretresati terdno ozidje in mesto razdjali ; število sedem tavžent, ki so padli v teh napadih, je sploh postavljeno za veliko število. Potres je dalje tudi podoba hudih napadov, s kterimi so se divji narodi od severja in zahoda poganjali nad neversko rimsko cesarstvo; velike trume vojakov so poginile v tistih bojih. Pomniti pa je tudi, de se bo po enaki poti in še z bolj posebnimi znamnji Božja kaznovavna sodba razo¬ devala poslednji čas, ko bodo hudobneži z umoram poslednjih prerokov, Ilenoha in Elija, mero svojih pregreh dopolnili. 18. Pervo gorje je to, ktero angelj pernese s peto trobento (9, I.), drugo gorje je tisto, ktero pride za šesto trobento (9, 13.); to oboje je že metno, zdaj se še bliža nar huji g'orje, namreč popolno pokončanje sovražnikov Božjiga kraljestva, ktero oznanuje angelj s sedmo trobento (Primeri zgorej 8, 13.). 19. Obsežek sedme trobente ni še z besedo naznanjen, pa se razlaga v nasled¬ njih poglavjih (13—20.); ondi se dalje popisuje vojskovanje svete cerkve z neverstvam v rimskim cesarstvu do popolne zmage; zraven pa se pogled odpeta v poslednji čas, v silno divjanje Antikristove moči, v hude stiske, ki jih bo cerkev takrat terpela, pa tudi v strašno pokončanje poslednjiga Kristu- soviga nasprotnika in njegove derhali. Izvoljeni Božji pa že zdaj prepevajo tiste zmage Božjiga kraljestva, in Bogu že zdaj hvalijo zavoljo razodevanja njegove moči; njih hvala pa se tudi povračuje na te zmage, ktere so sveti cerkvi že doslej došle. 20. Glej zgorej 4, 4. 21. Beseda se ozera na Psalm 2, 1 : »Zakaj se togoti jo narodi — zoper Gospoda in zoper njegoviga Kristusa? 11 Te besede sv. Peter (Djan. ap. 4, 25.) obrača na preganjanje, ktero so kristjani terpeli med Judi; v psal- mistovih ustih pa so sploh izrečene od sovražnikov Kristusovih, tedaj tudi od nevernikov. 22. Beseda „ mertvi u se sme razumevati sploh od njih, kteri so na duši mertvi, Razodenje sv. Janeza II. 12. 459 prerokam, in svetim, in tistim, ki se boje tvojiga imena, malim in velikim, in de se pokončajo tisti, ki so zemljo spridili. 23 ) 19. In Božji tempelj v nebe¬ sih se je odperl; in se je vidila skrinja njegove zaveze v njego¬ vim tempeljnu; 24 ) in so vstali bliski, in glasovi, in potresi, in velika toča. 25 ) XII. Poglavje. Žena, ogernjena s solncam, rodi sinu, kteri je k Bogu vzet. Sv. Mihaela velikiga angelja boj z drakonam, ki je z neba verzen na zemljo. Drakon preganja ženo, pa zastonj, ker mu ubeži v pušavo. Drakon se tedaj napravi preganjat njene druge otroke. 1. in veliko znamnje se je perkazalo na nebu: Zena s soln- cam obdana, in luna pod njenimi nogami, in na njeni glavi krona iz dvanajst zvezd. ‘) 2. In je bila noseča, in je tedaj od terdovratnih Judov in oslepljenih nevernikov; jasno je pa razun tega, de se govor ozera na poslednji čas, na poslednjo sodbo in na poveličanje Božjih služabnikov v večnosti (Glej naslednjo razi. 24.}. 23. to je, oskrunili s svojimi pregrehami. 24. Pomen te podobe je: Pozemeljski tempelj, kakoršniga so namreč Judje imeli, je nehal, in duhovni tempelj, sveta cerkev, je stopil na njegovo mesto. V tem duhovnim tempeljnu, v cerkvi Božji, pa ni lesene skrinje zaveze, kakor v nekdanjim tempeljnu, ampak Jezus Kristus, Angelj zaveze, je sam pričujoč. Jasno je razun tega, de v besedali, s kterimi svetniki Boga hvalijo, se vse obrača tudi na prihodnje, na poslednji čas. in de pozemeljska cerkev je podoba Božjiga kraljestva v nebesih: 25. to je, Božja vsigamogočnost in kazuovavua pravica varuje sveto cerkev. Gorje njemu, kdor se zoper njo vzdiguje, in jo hoče zaterati! 1. Ta žena je očitno presveta Devica Marija; ona je rodila Sinu, Jezusa Kristusa , zoper kteriga se je sicer satan vzdignil v svojim serdu, kteri je bil pa vzet na desnico Očetovo. Sveti učeniki tedaj to ženo dostikrat narav¬ nost imenujejo Marijo (Ambrož, Avguštin, Bernard). Njena podoba pa je tukaj postavljena za sveto cerkev Božjo, nevesto Jezusa Kristusa, ktera mu rodi duhovne otroke v svojih vernikih, kakor lepo razlagajo sveti učeniki (na pr. llipolit, Gregori in drugi). Žena se imenuje veliko znamnje, ker je po nji upodobljena velika skrivnost; prikaže se (o znamnje v nebesih, ker ima cer¬ kev po Kristusu svoj začetek z nebes. Ogernjena je s solncam, to je, obdana je s solnčno svetlobo, ker ima spoznanje praviga Boga, njegovih sklepov, nje- goviga razodenja. Luno, znamnje spremenljivosti (Sir. 27, 12.), ima pod nogami, ker je povikšana čez vse, kar je nestanovitniga, minljiviga (Gregori). Na glavi nosi krono iz dvanajsterih zvezd, in to pomeni dvanajstere Izraelove rodove, iz kterih se je cerkev ustanovila, in dvanajstere aposteljne, kteri so ji dani v poglavarje in pastirje. — Kako se prikazen te žene veže s poprešnjim ? Kavno popred se je sveta cerkev kazala v vojskovanji z Judi in neverniki, napovedana je bila tudi njena zmaga; zdaj se v podobi pojasnuje resnica, de vse preganjanje, kar ga je cerkev prestala med Judi in neverniki, se je godilo po napeljevanji satana, kteri jo je hotel pokončati, in de jo je Bog sam po čudovitih potih ohranil. Enako pa se bo godilo tudi poslednji čas, ko bo cerkev imela nar huji vojsko (Glej zastran zveze podob in prikazen zgorej 5. razL 3. ). 460 Razodenje s vpila na porodu, in je težave terpela, de bi porodila. 2 ) 3. In vidilo se je drugo znam- nje na nebu: In glej, velik rudeč drakon, kteri je imel sedem glav, in deset rogov, in na svojih gla¬ vah sedem kron. 3 ) 4. In njegov rep je potegnil tretji del zvezd neba, ter jih je vergel na geinljo; 4 ) in drakon se je vstopil pred ženo, ktera je /. Janeza 12. imela roditi, de bi, ko bi bila po¬ rodila, njeniga otroka požerl. 5 ) 5. In je rodila moškiga otroka, kteri je imel kraljevati čez vse narode z železno palico; 6 ) in njen sin je bil vzet k Bogu in k nje- govimu sedežu. 7 ) 6. In žena je pobegnila v puša- vo, kjer je imela od Boga perprav- Ijeno mesto, de bi jo ondi redili tavžent dve sto in šestdeset dni. 8 ) 2. Sveta cerkev Božja je imela po duhovni poti roditi novo ljudstvo; in to ni bilo brez velikih težav, stisk in britkost, ker je bila sovražena s svojim za- rodam vred že od začetka. To je lepo upodobljeno v Marii, ktera sicer tli imela v porodu telesnih bolečin, je pa terpela drugačne težave; komej ji je bil dovoljen kotič na zemlji ob rojstvu noviga Kralja , in komej je bi! rojen, že so ga sovražili in mu po življenji stregli. 3. Drakon, strahovita kača, je tukaj kakor tudi drugej v teh bukvah (13, 2. 4: 16, 13: 20, 2.) podoba hudobniga duha, satana; zver je kervavo-rudeče barve, grozovitim pošast, ki ima veliko glav in rogov. Kervava rudečina po¬ meni njegovo željo moriti (Jan. 8, 44.); sedmere glave so znamnje njegove posebne prekanjenosti in zvijače, deseteri rogovi so podoba njegove velike moči. Krone na njegovih glavah so znamnje oblasti, s ktero on gospoduje v svojim kraljestvu, v svojih služabnikih (Gregori, Beda). 4. Drakon je mogočen, pa ie v razdjanje in pokončanje; z močjo svojih rogov razdeva pred seboj, in s svojim repam pokončuje za seboj; tretji del zvezd potegne za seboj, ter jih verže na zemljo. Zvezde so podoba učenikov, cer¬ kvenih pastirjev (zgorej 1. 16. 20.j; v zvezdah, ktere je satan potegnil za seboj, so naznanjeni naj pervo judovski pismouki, neverski modrijani, do kterih je satan dobil oblast, in jih je z višave domišljevane vednosti vergel v globočino zmote in slepote; po tem pa tudi mnogoteri zmed keršanskih uče¬ nikov, ktere je satan v zmote zapeljal, in bo zlasti poslednji čas ljudi slepil in za seboj potegnil. 5. Že po grozovitim Herodežu je satan iskal Božje dete umoriti (Mat. 4, 6.), perpravil je po tem po hudobnih Judih Jezusa na križ, svojiga namena pa vender le ni dosegel, llavno tako pa je satan hotel, pokončati že pervence, ktere si je sveta cerkev perdobila izmed Judov in nevernikov; po enaki poti bo on iskal požreti otroke, ktere bo cerkev perdobila poslednji čas. 6. Kakor je Kristus sam imel premagati vse sovražnike, in vse podvreči svoji oblasti (Ps. 2, 9.), ravno tako imajo v njem zmagovati in gospodovati nje¬ govi verniki ; kar se je resnično skazalo že v pervih časih preganjanja, in se bo dopolnilo tudi ob koncu sveta. Pravi otroci svete cerkve se imenujejo s posebnostjo, moški otroci “, ker so serčni in stanovitni v veri (Andrej Cez,). 7. Dete, ktero je rodila Marija Devica, je bilo po dopolnjenim svojim delu vzeto v nebo, de ondi večno kraljuje z Bogam Očetam. Ravno tako so serčni otroci svete cerkve po častiti smerti v nebesa sprejeti, in s tem odidejo drakono- vimu žrelu. 8. Tukaj apostelj že pred perpoveduje beg nebeške žene, desiravuo se je ta beg zgodil še le po satanovim boji z nebeškimi angelji, kakor se vidi iz 13. verste; 461 Razodenje sv. Janeza 12 . 7 . In je vstal velik boj v ne¬ besih. Mihael in njegovi angelji so se bojevali z drakonam; in drakon se je bojeval in njegovi angelji. 9 ) 8. In niso premagali, in njih mesto se tudi ni več našlo v ne¬ besih. 10 ) 0. In doli je bil pahnjen tisti ve¬ liki drakon, stara kača, * 1 11 ) ki se ji pravi hudič, in satan, kteri zapeljuje ves svet; doli je bil pahnjen na zemljo, in njegovi angelji so bili z njim verženi. 10. In sim slišal velik glas v nebesih, rekoč: Zdaj se je po¬ kazalo zveličanje, in moč, in kra¬ ljestvo našiga Boga, in oblast njegoviga Kristusa; zakaj doli je bil pahnjen tožnik naših bra¬ tov, kteri jih je tožil pred oblič¬ jem našiga Boga noč in dan. 11. In oni so ga premagali zavoljo kervi Jagnjetove, in za¬ voljo besede svojiga pričevanja, in niso svojiga življenja tako lju¬ bili , de bi se bili smerti bali. 12 ) 12. Y r eselite se torej, nebesa, in kteri v njih prebivate. Gorje zemlji in morju, ker je hudič k vam doli šel, in ima veliko jezo, ker ve, de ima malo časa. 13 ) 13. lit ko je drakon vidil, de je bil pahnjen na zemljo, je pre¬ ganjal ženo, ktera je porodila moško dete. u ) v 14. versti se po tem zopet perpoveduje njeno stanovanje v pušavi skozi tri leta in pol. 9. Podoba tega boja je očitno vzeta od boja, kteri je bil iz začetka v nebesih, kjer je sv. Mihael, poglavar nebeške vojske, premagal satana s prevzetnimi duhovi vred, in ga pahnil z nebeških sedežev. Vojska med Božjim kraljestvam in satanovo močjo pa še ne neha, in ne bo nehala do konca sveta. Po Kri¬ stusovim vnebohodu je satan preganjal Kristusovo cerkev; njeni posamezni udje so mu sicer odhajali, zaporedama jih je Gospod jemal v nebesa, pa za tega voljo satan ni nehal cerkve sovražiti. S priliko je rečeno, de je cerkev tožil pred Bogam (jv. 10.), jo ko pokončanja vredno obrekoval (Primeri .Job 1, 6—12: 2, 1.). Nasproti pa sveto cerkev brani njen varil, sv. Mihael, veliki angelj (Man. 10, 21.) s svojimi angelji, jo zagovarja pred Bogam, jo pod- pera v njeni vojski, ki jo ima s hudobijo tega sveta in z veliko zapeljivostjo sovražniga satana. Tudi poslednji čas, ob koncu sveta bo sv. Mihael na strani stal Božjim služabnikam (Ambrož, Beda). 10. Tožba satanova zoper Božje služabnike ne obvelja, vse njegovo uperanje zoper sveto cerkev je zastonj; zoper Boga se vzdiguje proti nebu, pa je zmagan in ž višave trešen; dopušeno mu je le nekoliko časa (v. 13.), verne kristjane na zemlji nadlegovati, kar jim pa ni v pogubo, ampak le v obilniši očišen)e in poterjenje. 11. kteri je v podobi kače zapeljal perve starše. 12. Zmaga čez satana in vničenje njegove tožbe ni samo delo nebeških moči (v. 7.), temuč kristjani morajo tudi sami delati, se zasluženja Jezusoviga vdeleževati, po besedi svetiga evangelija živeti, še svoje življenje darovati, ako je po¬ treba za ohranitev svete vere. Tako so delali kristjani v nervih časih cerkve Božje. 13. Po Kristusovim prihodu se kraljestvo satanovo vedno zmanjšuje; zatorej ta sovražni duh zbira vse svoje moči, de bi v kratkim času, ki mu je dovoljen, vender zmago dosegel. V tem pa njegov serd bolj zadeva tiste, kteri so nje¬ goviga duha; pravim kristjanom prav za prav ne more škodovati. 14. Satan je preganjal sveto cerkev precej v začetku; vdihoval je Judam, de 462 Razodenje s 14. lil ženi so bile dane dve peruti velikiga orla, de bi letela spred kače v pušavo na svoje mesto, kjer se redi en čas, in čase, in pol časa. 15 ) 15. In kača je izpustila iz svo¬ jih ust za ženo vode kakor reko, de bi naredila, de bi bila od reke potegnjena. 16. In zemlja je pomagala ženi, Janeza 12. in zemlja je odperla svoje usta, in je požerla reko, ktero je bil drakon izpustil iz svojih ust. 16 ) 17. In drakon se je razserdil nad ženo; in je šel se bojevat z drugimi iz njeniga zaroda, kteri spolnujejo Božje zapovedi, in imajo pričevanje Jezusa Kri¬ stusa. ' 7 j 18. In je stal na pesku morja. ,8 J so Kristusove služabnike po vsakteri poti nadlegovali in celo morili (primeri Djan ap. in vvod v list do Hebrejcov); tudi po razdjanji jeruzalemskima mesta ni nehal Judov podžigati zoper kristjane, iu ravno lako je preganjanje zoper sveto cerkev budil med neverniki (primeri zgorej 6. razi. 3—10: 11. razi. 11.); razun tega je vernike tudi znotrej skušal, in k zatajbi svete vere napeljeval (Primeri 1. Petr. 5, 8. Efez. 6, 12. Ki.). Nar bolj hudo pa bo satan'svojo moč zbral zoper sveto cerkev ob koncu sveta (Glej spodej 20, 7. 8.). 15. Že v velikih stiskah, ktere so jim žugale ob razdjanji jcruzalemskiga me¬ sta, so se kristjani oteli z begam v pušave onstran Jordana; ravno tako so se preganjanju umaknili oh poslednji judovski vstaji pod cesarjem Hadrijanam. Po enakim potu so se kristjani iskali rešiti v preganjanji med neverniki; vender to preganjanje pod poprešnjimi rimskimi cesarji ni bilo tako vesoljno, zdaj se je tukaj, zdaj tamkaj huje vnelo. Pa pod Decijem je preganjanje nastalo silno hudo, in po vsim rimskim cesarstvu je bilo razširjeno. Takrat je ve¬ liko kristjanov bežalo v samote in pušave, med njimi je bil sv. Pavel, pervi pušavnik; tudi mnogoteri cerkveni pastirji so se z begam ohranili svojim če- dam, kakor sv. Ciprijan: drugi so bili po preganjaveih odgnani v samote, kakor sv. Korneti, rimski papež, sv. Dionizi, aleksandrijski škof. Smelo se je tedaj po pravici reci, de Kristusova nevesta, sveta cerkev, je pobegnila v pušavo. Število treh let in pol se strinja s številam tavžent dve sto in šestdeset dni, ki je bilo zgorej povedano (11, 3: 12, 6.); iz tega se raz¬ vidi, de to preganjanje nekoliko zadeva čas poslednje judovske vojske, zla¬ sti pa preganjanje pod cesarjem Decijem, ktero je s svojimi nasledki pod Galam ravno tri leta in pol terpefo, dalje še čas Valerijanoviga preganja¬ nja (Primeri zgorej 11. razi. 3 G. ). Pa verh (ega lerdijo cerkveni učeniki, de bo tudi poslednje preganjanje v Antikristovih dneh toliko časa tcrpelo, in de tudi takrat ho stiskana cerkev bežala v pušave in samote (Hipolit, Efrem, Tomaž Akv.). — Peruti pri ženi, in sicer orlove (2. Mojz. 19, 4.) ste lepa podoba duhovniga letenja, ker se sveta cerkev v ljubezni in strahu Božjim povzdigne nad vse pozemljsko. nizko in malopridno, in se s tem obvaruje preganjanja satanoviga. 16. Satan vender ni nehal, vsih svojih moči obračati v preganjanje svete cerkve na njenim begu; kakor povodenj (Ps. 124, 4. 5.) je za njo razlil stisko, britkost, lakoto, revo, mraz, nagoto (primeri Hebr. 11, 37. 38.); pa vse njegovo perzadovanje je. bilo prazno; kakor se potok zgubi med peskam v pušavi, tako je šla vsa satanova zvijača v nič; nobena reva ni premagala stanovitnih vernikov. Raztekla voda je podoba slabosti in nezmožnosti (1. Mojz. 49, 4.). 17. to je, z drugimi njenih otrok, z drugimi verniki, ki sc stanovitno deržijo Kristusa in njegoviga nauka.' Ti drugi otroci svete cerkve so po eni strani Razodetij e sv. Janeza 13. 463 XIII. Poglavje. Zver pride iz morja , ktera ima sedem glav in deset rogov, ter kolne Boga, in se vojskuje zoper svetnike. Druga zver pride iz zemlje, ktera ima dva ro¬ gova, pomaga pervi zveri, in sili ljudi njeno podobo moliti. 1. In sini vidil') zver 2 ) iz | morja 3 ) priti, ktera je imela se- tisti, kteri polni šerčnosti niso bežali, ali ki so v sredi preganjanja pervi pot ohranjeni bili, ali ki so potem v sveto cerkev bili sprejeti; te je čakalo nar huji preganjanje, ki se je vnelo pod cesarjem Dioklecijanam, po kterim je pa tudi moč neverstva vsa upadla. So pa po drugi strani tudi tisti, kteri bodo v poslednjim času še ostali, in se bo preganjanje Antikristovo z vso silo nad nje razlilo; takrat bo pa tudi nastopilo popolno pokončanje kralje¬ stva satanoviga. Tako je v tem lej) prestop k naslednjima delu razodenja, kjer je popisano popolno pokončanje sovražnikov svete cerkve in častita zmaga Božjiga kraljestva. 18. to je, na bregu morja; iz morja namreč je prišla zver, ktera je satanu služila v daljnim preganjanji keršanske cerkve. V greškim je: „ln sim stal na pesku morja apostelj je bil v duhu tje prestavljen, od kodar je nova prikazen prišla. 1. Tukaj se začne popisovanje poslednjiga veliciga preganjanja in padec ne¬ verstva. Tudi v tem delu razodenja je lepa zveza med posameznimi pri¬ kaznimi; njegov zapopadek, ki se steguje od 13. do začetka 20. poglavja, je takole zversten : I’red oči se postavite obe vojski, ki se bojujete zastran zmage; na eni strani je neverska moč rimskiga cesarstva, kakor se je v poslednje vzdignila v boj z vsim orožjem sile in zvijače (13, 1 —18.); na drugi strani je okrog Božjiga Jagnjeta zbrana , sveta cerkev, ktera pa ima le duhovno orožje, in le Božjo hvalo oznanuje (14, 1—5.). V 7 nebesih je skle¬ njena zmaga svete množice; dva angelja oznanujeta padec neverske in ne- keršanske moči in vsih, kteri sc nje deržijo (14, 6—13.); Gospod sam se vzdigne kakor na žetev in tergatev, spolnovat svojo sodbo (14, 14—20.). Sedmeri angelji so pripravljeni k spolnovanju kaznovavne sodbe; med tem pa se glasi premagavska pesem izvoljenih (15, 1—4.). Ko je pesem dokon¬ čana, se izlijejo sedmere kupe jeze Božje; vsaktera je linji, in po njih bi hudobni mogli se obuditi k pokori (15, 5—8: 10, 1 —18.). Ker ni pokore, nasledva znotranji razpad in razdjanje rimskiga cesarstva (16, 19—21.). Ne- verstvo se ohrani le v velikim mestu, v razujzdanim Rimu, zatorej nasledva prerokovanje zoper to mesto ; ker je polno bogokletstva in omadeževano s kervjo, upada njegova moč in slava, in poslednjič neha biti cesarski sedež (17,1 — tl.). Kralji ‘m oblastniki, kteri so bili poprcd z njim in z njegovim cesar- stvarn v zvezi, in so se z njim vred bojevali zoper sveto cerkev, so pojag- njetovi moči premagani, sc obernejo zoper to cesarstvo in ga poslednjič po- polnama. pokončajo (17, 12—15.). Nad tern sicer žaluje svet, pa nebesa se veselijo popolne zmage, in hvalijo Boga zavoljo njegovih pravičnih sodeb (18, 1-—24 p 19, 1—4.). Zdaj se začne ženitnina Jagnjetova in srečni stan njegove neveste, svete cerkve, ker ji je dano pokojno in častito na zemlji gospodovati, in vse narode zbirati v Božje kraljestvo (19, 5 — 10.). V novi podobi se popolna zmaga Kristusova zopet postavi pred oči, in s to podobo je naznanjena tudi zmaga čez vse prihodnje sovražnike Božjiga kraljestva, 464 ftazodeiije sv. Janeza 13. dem glav in deset rogov, in na njenih rogovih je bilo deset kron, in na njenih glavah so bile imena preklinjevanja. 4 ) 2. In zver, ki sim jo vidil, je bila podobna risi, in njene noge so bile kakor medvedove noge, in njene usta so bile kakor le¬ vove usta. 5 ) In drakon ji je dal svojo moč in veliko oblast. 6 ) 3. In sim vidil eno njenih glav | kakor smertno ranjeno; njena smertna rana se je pa zacelila. 7 ) In ves svet se je nad zverjo čudil. 8 ) 4. In so molili drakona, kteri je dal oblast zveri; 9 ) in so mo¬ lili zver, 10 ) rekoč: Kdo je zveri enak? in kdo se zamore z njo bojevati? 5. In so ji bile dane usta, ktere so govorile velike reči in tudi čez poslednjima nasprotnika, Antikrista (19, 11—21.). Druga podoba v zvezi s poprešnjimi prikaznimi razodeva, de je satanu moč vzeta na tavžent let, to je, na dolgo časa, in de med tein bo tudi Božje kraljestvo ostalo tavžent let (20, 1 — 6.); po tem bo satanu zopet veči moč dana, in poslednji čas bo novo , nar huji vojsko počel zoper Božje kraljestvo : pa s hudobno množico vred bo zmagan, in veržen v ognjeni brezen (20, 7 — 10.). Kar po tem nasledva, je konec bukev in zgodeb tega sveta. 2. Ta zver je neversko rimsko cesarstvo, ker dalje (17, 9. 18.) je rim¬ sko mesto jasno naznanjeno ko veliko mesto te zveri. Vsa hudobna moč, podžgana po navdihovanji peklenskim, se je proti koncu ondi vnela v boj zoper sveto cerkev, in zadosti jasno se razodeva iz naslednjih prikazen, de je tu¬ kaj popisano nar huji preganjanje v časih cesarja Dioklecijana. Ta zver je pa tudr podoba nekeršanske moči, ktera se bo poslednji čas vzdignila zo¬ per Božje kraljestvo (Irenej , Tertulijan, Dionizi Aleks., Gregori Naz., Hie¬ ronim , Gregori in drugi.). 3. Zver pride iz morja, ker se je rimsko gospostvo vzdignilo nad mnogimi narodi, kteri se imenujejo v preroški besedi velike vode (Primeri spodej 17, (5.). 4. Glav in rogov ima ta morska zver toliko, kolikor drakon (12, 3.), v po¬ dobo, de je vse njeno djanje v službi drakonovi. Mnoge glave so podoba njene prekanjene zvijače; rogovi so znamnje moči, in krone podoba kraljeve oblasti čez mnoge narode. Nosi imena bogokletstva, to je, vse njeno po¬ čenjanje in djanje je žaljenje praviga Boga. 5. Grozovita in zvijačna je kakor risa, s svojimi nogami vse potapta kakor med¬ ved, njene usta so kem željne, in za rop in mesarjenje perpravljene kakor levove. 6. V greškim: „ svojo moč, sroj sedei in veliko oblast Sedež pomeni to, de je satan poglavar tega sveta , (Jan. 12, 31.). 7. Rimsko cesarstvo je bilo močno oslabljeno po znotranjih puntih in po zu¬ nanjih napadih ; pa v Dioklecijanovim času se je njegova moč zopet ponovila in zvikšala. V oziru na poslednji čas se sme ta rana tako misliti, de je moč neverstva že kdaj zmagana bila, bo pa k koncu sveta spet oživela. 8. Mogočnost rimskiga cesarstva je bila res čudovita, večiga in močnejšiga kraljestva ni bilo na zemlji. 9. Molili so svoje malike, ker so mislili, de dajejo moč cesarstvu; v malikih pa se je le satan častil, ker on je začetnik malikovanja (Glej 9, 20.). Moč satanova je pa res tudi delavna bila v presilni hudobii neverske oblasti. 10. so moč te zveri častili ko Božjo; znano je, de se je rimsko mesto častilo v podobi ognja, in de so cesarje perštevali med bogove; cesar Dioklecijan se Razodenje sv. Janeza 13. 465 preklinjanja; 11 ) in ji je bila dana oblast delati dva in štirdeset mes- cov. 12 ) 6. In je odperla svoje usta v preklinjanje zoper Boga, prekli¬ njati njegovo ime, in njegov šo¬ tor, in nje, kteri v nebesih pre¬ bivajo. 13 ) 7. In ji je bilo dano, vojsko¬ vati se s svetimi, in jih prema¬ gati. u ) In ji je bila dana oblast čez vsak rod, in ljudstvo, in je¬ zik, in narod. 8. In so jo molili vsi, kteri na zemlji prebivajo, kterih imena niso zapisane v bukvah življenja Jagnjeta, 15 ) ktero je bilo umor¬ jeno od začetka sveta. 16 ) 9. Ako ima kdo ušesa, naj posluša! 17 ) 10. Kdor v ječo vodi, bo v ječo prišel; kdor z mečem mori, mora z mečem umorjen biti. Tukej je poterpljenje in vera svet¬ nikov. 18 ) je dal še živ po božje častiti. De se bo tudi poslednji Kristusov nasprotnik ob koncu sveta dal kakor boga moliti, piše sv. Pavel (2. Tes. 2, 4.) 11. Bog je dopustil, de so se neverski mogočniki prevzetno ponašali, zaničevali praviga Boga, in preklinjali Kristusa in njegovo sveto vero (v. 6.). 12. Neverski rimski moči je bilo dopušeno, svoje hudobije uganjati tri leta in pol, to je, le kratek čas, kakor tudi poprešnjim judovskim in neverskim pre- ganjavcam ni bilo dano dolgo časa (Glej 11, 3: 12,6.), Hudo preganjanje, ki se je pod Dioklecijanam začelo, je sicer terpelo skozi deset let, desiravno s prenehljeji; vender nar veči sila je bila v začetku, in Dioklecijan sam se je preganjanja komaj do tretjiga dela vdeleževal, ker je po tem sam odstopil od cesarstva. Še enkrat je poznejši cesar Julijan začel sveto vero zaterati, pa bolj z zvijačo kakor s silo; vender tudi njegovo nasprotovanje ni dolgo terpelo. Jasno je pri vsim tem, de sc prerokovanje tudi ozera v poslednji čas, kakor je dalje (20, 7.) naznanjeno, de bo po hudi, pa kratki stiski prišlo popolno pokončanje peklenske moči. 13. n zoper Boga ", kakor de bi ne bil edini pravi; »njegovo ime", to je, nje¬ govo bistvo, kakor de bi ne bil mogočen, svet; „njegov šotor", to je, njegovo sveto prebivališe, ktero tukaj ne pomeni nebes, ampak zbor vernikov, sveto cerkev, ktera je tudi drugej tako imenovana (1. Kor. 3, 16.17.); ^nje, kteri v nebesih prebivajo “, to je, pobožne mertve, kterih duše so v nebesih, ali tudi ude Božjiga kraljestva na zemlji. i 4. to je, jih preganjati, s silo zaterati, v ječo devati, v revo poganjati, mučiti in moriti. Silno veliko število stanovitnih kristjanov je v Dioklecijanovim pre¬ ganjanji našlo častito smert; grozovite so bile muke, s kterimi so bili Božji služabniki vsake starosti in vsakiga spola mučeni; le v Rimu se je štelo v enim mescu sedemnajst tavžent mučencov. 15. to je, kteri niso bili kristjani (Glej zgorej 3, 5. Luk. 10, 20.). 16. ktero se je od vekomaj namenilo dati v darivno smert. 17. To je opominjanje, de naj se pazi na naslednje žuganje. 18. Malo pred (v. 7.) je bilo govorjeno od preganjanja vernikov; tukaj je pove¬ dano kristjanam v tolažbo, de, kteri jih devajo v ječe in morijo, bodo za tega voljo ravno tako hudo pokorjeni, kakor so popred oni neusmiljeno delali s kristjani; kristjani naj le vse poterpežljivo prenašajo in zaupajo, de jim bo Gospod vse terpljenje obernil v dobro. Božje žuganje se je res spolnilo nad cesarskimi preganjavci; Dioklecijan je umeri v obupnosti, Maksimijan seje sam končal, Galerija je vzela ostudna smert. vi. 30 Razodenje sv. Janeza 13. 466 11. la sim vidil drugo zver iz zemlje 19 ) priti, in je imela dva rogova, podobna Jagnjetovi- ma, in je govorila kakor dia¬ kon. 20 ) 12. In je delala vso oblast perve zveri vpričo nje; 21 ) in je storila, de so zemlja in prebi- vavci na nji molili pervo zver, ktere smertna rana se je zace¬ lila. 22 ) 13. In je delala velike znam- nja, tako de je tudi naredila, de je ogenj z neba šel na zemljo vpričo ljudi. 23 ) 14. In je zapeljala prebivavce na zemlji z znamnji, ktere ji je bilo dano delati vpričo zveri, ker je rekla prebivavcam na zemlji, de naj si narede podobo zveri, ktera je z mečem ranjena in je živa ostala. 24 ) 15. In ji je bilo dano, de je dala duha zverini podobi, in de govori zverina podoba, 25 ) in stori, de so vsi pomorjeni, kteri koli ne molijo zverine podobe. 16. In bo storila, de imajo vsi, mali in veliki, bogati in ubogi, prosti in sužnji znamnje 19. Druga zver pride iz zemlje, ker je njena misel vsa pozemeljska in mesena. 20. je imela Jagnjetovi podobno moč, to je, duhovno moč, govorila je pa pre¬ klinjanje in brezbožne nauke, kakor diakon. Rogovi pomenijo njeno moč, ki se je v Iažnjivih znamnjih podobna kazala Kristusovi moči. Ta zver je očitno malikovavska duhovšina s svojini lažnjivim ukani, s svojimi vražami in slepo- tijami; ona je podperala malikovanje , in cesarsko oblast podpihovala zoper keršanstvo. Med drugim je bilo tudi goljufivo prerokovanje malikovavcov vzrok poslednjiga hudiga preganjanja ; v .Julijanovim času pa se je ravno maliko¬ vavska duhovšina nar bolj znašala. De bodo tudi ob koncu sveta taki laž- njivi učeniki in krivi preroki na dnevi, je bilo že naznanjeno (G. razi. 8.), in razlagajo tudi sveti učeniki (frenej, Gregori, Elrem). 21. to je, je vse delala z dovoljenjem in pomočjo perve zveri. Druga zver je lahko vse delala z oblastjo perve zveri, ker so rimski cesarji tudi imeli viši duhovsko oblast. 22. Malikovavski duhovni so z vso močjo podperali veljavo neverskiga gospostva. 23. Je delala čudeže na videz. De so malikovavski duhovni veei del z golju¬ fijo in slepotijo motili ljudi, ni dvomiti; de je pa večkrat tudi satanova moč vmes bila , in čudeže na videz skazovala, to se zamore tudi iz besedi sve- tiga pisma posneti. Od djanja Antikristoviga namreč piše sv. Pavel: de bo njegov prihod po djariji satanovim v znamnjih in goljufivih čudežih (2. Tes. 2, 9.) ; sploh tudi Kristus uči, de krivi preroki bodo delali velike znamnja in čudeže, de bi celo izvoljeni skorej zapeljani bili (Mat. 24, 24.). Tako na pr. v djanji zlo razglašeniga Apolonija gotovo ni bilo vse zgolj slepotija. Ogenj z nebes je imenovan v oziru na Elijev čudež (,4. Kralj. 1 , 10.); s tem je sploh povedano, de bo krivi prerok delal čudeže Elijevim podobne. Besede razodenja se tudi ozerajo na poslednji čas ob koncu svetli. 24. to je, de so sploh podobe malikov narejali po volji perve zveri; tudi med bogove stetimu Rimu in njegovim cesarjem so delali podobe, stavili altarje in tempeljne. Od Antikrista piše sv. Pavel, de se bo sam posadil v tempelj Božji (2. Tes. 2, 4.). 25. Ji je bilo dano, oživiti podobe malikov, ki so bile pod varstvam perve zveri. Stari pisavci perpt»edujejo od podob malikov, ki so govorile; to se je po satanovi moči zanioglo zgoditi. V življenji sv. Gregorja čudodelnika se per- poveduje, de je bil. RuOi duh, ki je govoril iz malika, umolknil vpričo svet¬ nika (Gregori Nis., Evzebjevc cerkv. zgodbe). Kazodeuje sv. Janeza 13. 14. 467 na svoji desni roki, ali pa na svo¬ jih celih; 26 ) 17. in de nihče ne more ne kupovati, ne prodajati, razun kdor ima znatnnje, ali ime zveri, ali število njeniga imena. 27 ) 18. Tnkej je modrost. Kdor ima um, naj prešteje število zve¬ ri. 28 ) Zakaj število človeka je; in njeno število je šest sto šest in šestdeset. 29 ) XIV. Poglavje. Izvoljeni Božji so zbrani okrog: Jagnjeta, ter pojejo novo pesem pred Božjim sede¬ žem ; hodijo tudi za Jagnjetam, kamor koli gre. Angelj z evangelijem v roci;> opominja ljudi, Gospoda se bati in ga moliti. Drugi angelj napoveduje pokon¬ čanje mesta Babilona. Tretji angelj oznanuje sodbo vsim, kteri molijo zver, pa tudi blagor njim, kteri v Gospodu umerjejo. Že se Gospod prikaže v oblaku z angelji vred, kakor na žetev in tergatev. 26. „Z namnje imeti a je priličen izrek namesti: komu v last biti. Nekdaj je bila navada, sužnje zaznamovati, iu sicer na čelu, vojake pa na roči; zatorej je tukaj oboje imenovano. Domen je: Krivi učeniki in preroki bodo storili, de se bo vse vdalo malikovanju in neverstvu. De bo poslednji čas veliki na¬ sprotnik Kristusov svoje tudi zaznamnjane imel, pravijo stari razlagavci. Krist¬ jani nosimo ime Božjih otrok, in se znamvamo z znamnjem svetiga križa ; neverniki so rabili znamnja malikovanja, zlasti pokladanje kadila na altarje ; poslednji nasprotnik bo rabil znamnje, ki bo Kristusu na ravnost nasproti. 27. Nihče ne bo smel prosto hoditi in očitniga dela opravljati, razun kdor never¬ stvu služi, in ima ime rimskiga ajda, ktero se z očitnim znamnjem daje na znanje. To se je v resnici godilo že v preganjanji pod poprešnjimi cesarji, zlasti pa pod Dioklecijanam in Julijanam; kdor je hotel na tergu kaj kupče¬ vati, je mogel ondi popred kadilo podariti malikain (Justin, Laktanci, Teodoret). 28. to je, število v imenu perve živali. Pri starih narodih so čerke v abecedi veljale za številke, tako pri Hebrejcih in Grehih, kjer je vsaka čerka tudi pomenila svoje število ; Rimljani so le nektere čerke rabili za številke. 29. Tukaj je treba nekaj poiskati. Kdor je zadosti bislriga uma, naj poiše ime, kteriga čerke znesejo število šest sto in šest in šestdeset, in sicer mora biti ime človeka. Poiskati se mora tedaj ime človekovo, kteriga čerke znesejo šte¬ vilo 666, in sicer po greškim jeziku, ker jc apostelj tudi pisal v tem jeziku. To skrivnostno število so že od nekdaj iskali v raznih imenih. Sv. Irenej misli, deje to ime AATFAN02 (Lateinos, I.atinec): čerke tega imena res znesejo imenovano število. A je 30, A 1, 300, E — 5, I — 10, N 50, O ~ 70, 2 — 200 ; vse skupaj znese 666. Po tem takim bi ta zver pomenila mogočno rimsko cesarstvo (Latium, Latince), kar se tudi iz družili znamenj te zveri zadosti razločno spozna. Pa prerokovanje se ozera zlasti v poslednji čas, kjer bo vsa nekeršanska moč zbrana v Antikristu; na njega sveti učeniki obračajo podobo perve zveri, in tukaj je uno ime težko primerjeno. Za tega voljo so stari učeniki sploh nar bolj mislili na ime AnOžTATHZ (Apostates, Odstopnik), ker to ime tudi znese število 666, in se jc perkladalo cesarju Julijanu, kteri je od keršanstva odstopil k never¬ stvu, in ga je zopet iskal oživiti. To ime je pa tudi posebno primerjeno Anti¬ kristu , ker odstop od svete vere bo lastno znamnje njegoviga časa, kakor terdijo sveti očetje (llilari, Elrem, Ciril Jer., Teodoret j. 468 ftazodenje sv. 1. In sim vidil,’) in glej ! Jag¬ nje je stalo na gori Sionu,' 2 ) in z njim njih sto štiri in štirdeset tavžent, kteri so imeli njegovo ime, in ime njegoviga Očeta za¬ pisano na svojih celih. 3 ) 2. In sim slišal glas z neba, j kakor glas veliko voda, in kakor glas veliciga groma; in glas, kte- riga sim slišal, je bil kakor glas ci¬ trarjev, kteri na svoje citrecitrajo. 4 ) 3. In so peli kakor nekako novo pesem 5 ) pred sedežem, in pred čveterimi živalimi in pred starašini; in nihče ni mogel peti pesmi razun unih sto in štiri in j Janeza 14. štirdeset tavžent, kteri so bili odkupljeni z zemlje. 6 ) 4. Ti so, kteri se niso z že¬ nami ognusili; device namreč so. 7 ) Ti hodijo za Jagnjetam, kamor koli gre. 8 ) Ti so odkupljeni zmed ljudi pervine Bogu in Jagnjetu, 9 ) 5. in v njih ustih se ni našla laž; zakaj brez madeža so pred sedežem Božjim. 10 ) 6. In sim vidil druziga angelja leteti po sredi nebes, kteri je imel večni evangeli, de bi ga oznanoval prebivavcam zemlje, in vsim na- rodam in rodovam, in jezikam in Ijudstvam; 1 ‘) t. Zastran zveze s poprešnjim glej zgorej 13. razi. 1. 2. Jagnje, to je, Gospod .Jezus Kristus stoji na gori Sionu v Jeruzalemu, tedej na zemlji, s svojo drušnjo pa je vender le v nebesih (v. 3 — 5.j, in to po¬ meni, de je cerkev na zemlji s cerkvijo v nebesih ena sveta občina. 3. To število je tistih , kteri so bili izbrani iz vsili Izraelovih rodov (7, 4.), in sploh stoji za vse izvoljene izmed Judov in izmed nevernikov. Zaznamnjani so z Božjim iinenara , in So vsi Bogu posvečeni, kakor nasproti služabniki neverske zveri tudi nosijo njeno ime, in so njena lastnina. 4. Glas je bil močen, pa tudi silno prijeten. 5. pesem od noviga Božjiga djanja, od odrešenja. 6. Ktere je Kristus s ceno svoje smerti odkupil od pogubljenja, in kteri so se po živi veri vdeležili zasluženja te smerti, in so izvoljeni bili pred drugimi ljudmi, kteri si niso v prid ohernili odrešenja. Starašini so tukaj pervi v izvoljeni množici. V greškim: „m nihče -ve ni mogel te pesmi učili a . 7. Tukaj imenovane device so po zvezi vsiga govora, in v nasprotji do mali- kovavskih in s pregrehami omadežanih nevernikov, vse tiste duše, ktere so se vsiga malikovanja čiste ohranile, ali so se s pokoro taciga omadežanja zopet očistile. Niso tedaj samo prave device, ktere so se vsiga telesniga oma¬ dežanja zderžale, in tudi zakonski zavezi odpovedale, temuč so vsi pravi kristjani, kteri so se z deviško mislijo, bodi si v zakonu ali zunaj zakona, odpovedali svetu in njegovim sladnostim, ali pa ki so se popolnoma vsih made¬ žev očistili. Sicer se pa s tem nikakor ne taji, de so prave device imenit- niši zmed družbe Jagnjetove, ker je tudi deviški stan imenitniši memo za- konskiga (Avguštin, Hieronim, Gregorij. 8. to je, v zvesti ljubezni se deržijo le Kristusa, prosto hodijo za njim, nobena posvetna misel'jih ne odvračuje (Avguštin). 9. Pervine so, ker so izvoljeni izmed vsiga človeštva, ravno tako kakor per- vinski snopi, ki so se iz vse žetve odločili Bogu v dar. 10. V kraljestvu une zveri gospoduje laž in goljufija, zvijača in zapeljivost, v kraljestvu Božjim pa le nepopačena resničnost, poštenost, priprostost; tako izvoljeni stoje neomadežani, čisti pred Božjim sedežem , kterimu se ne sme nič nesvetiga bližati. 11, Ko ste si neverskamoč in sveta množica kristjanov v vojski nasproti stale, Bazodenje sv. Janeza 14, 469 7. in je rekel z velikim gla- sam: Bojte se Gospoda, in dajte mu čast, ker je prišla ura nje¬ gove sodbe 5 in molite njega, ki je vstvaril nebo in zemljo, morje in vire voda. 12 ) 8 . In za njim je prišel drug angelj, rekoč: Padla je, padla je, Babilon, tista velika, 13 ) ktera je s strupenim vinam svojiga preše- štovanja napajala vse narode. 14 ) 9. In za temi je prišel tretji angelj, rekoč z velikim glasam: Ako kdo moli zver, in njeno po¬ dobo, 15 ) in vzame znamnje na svoje čelo, ali na svojo roko: 10 . bo tudi on pil od vina jeze Božje , ktero je zmešano s čistim vinam v kelhu njegove je¬ ze; 16 ) in bo terpel v ognji in žveplu vpričo svetih angeljev, in vpričo Jagnjeta. 17 ) 11. In dim njih terpljenja se bo vekomaj do vekomaj kviško kadil; in nimajo pokoja noč in dan, kteri so molili zver, in njeno podobo, in ako je kdo prejel znamnje njeniga imena. 12. Tukej je poterpežljivost svetnikov, kteri ohranijo zapovedi Božje in vero Jezusovo. 18 ) 13. In sim slišal glas z neba, kteri mi je rekel: Zapiši: Bla¬ gor mertvim, kteri v Gospodu umerjejo! 19 ) Odslej, 20 ) reče Duh, oznanujejo trije angelj i zmago keršanstva (_CSflej zastran zveze zgorej 13. razi. 1.). Pervi angelj nese po sredi nebes evangeli v znamnje, de je zlasti oznanovanje evangelija po vsim svetu vzrok k padcu neverstva, in opominja tedaj k sprejetju njegovih naukov (v. 6. in 7.). Potem oznani drugi angelj prihodnji padec neverstva, ravno kakor de bi bil že pričujoč (v. 8.); tretji angelj pa oznani kaznovanje vsih, kteri so ueverstvu vdani (v. 9—10.); drug glas z nebes pa blagruje nje, kteri v Kristusu umerjejo (v. 12. 13.), 12. ne molite pa inertvih malikov. 13. Babilon, tisto veliko nekdanje mesto na Jutrovim, je bilo Izraelovim« ljud¬ stvu silno sovražno, in poseben sedež malikovanja in njegovih gnusob; zatorej je tukaj postavljeno namesti Rima, ki je bil sovražin sveti cerkvi, in sredise neverstva; že sv. Peter je rimsko mesto tako imenoval (1. Petr. 5, 13.). Rimsko mesto pa je tukaj postavljeno namesti rimskiga cesarstva, to cesar¬ stvo pa sploh namesti neverstva. V oziru na poslednji čas Babilon pomeni sedež velikiga Kristusoviga nasprotnika. 14. ktera je s svojo zapeljivo zvijačo ljudstva pripravljala v zapušenje praviga Boga, v vraže, zmote in pregrehe, ravno kakor z omamljivo pijačo. 15. njene malike. 16. Na Jutrovim so vino večkrat mešali z omamljivimi rečmi, dišavami i. t. d.; v serdu se pijača tudi meša s strupenimi stvarmi. To je tukaj podoba silno velike jeze Božje. V greškim se bere: „ktero je natočeno nezmešano v kelhu njegove jeze 11 . Vino, ki ni zmešano z vodo, je tudi podoba neuto¬ lažljive jeze Božje. 17. to je, bo mučen s telesnimi mukami in z zavestjo, de sveti augelji in izvo¬ ljeni z Jagnjetam vred (V- 4.) vživajo večno zveličanje, in to bo še poviše¬ valo njegovo terpljenje. 16. V takih strašnih sodbah Božjih, ki so hudobnim zažugane in napovedane, je kristjanom potrebna stanovitna poterpežljivost, de bodo ohranjeni, in sicer poterpežljivost, ktera se ne razodeva samo v veri, ampak v veri in ljubezni, v zvestim spolnovanji Božjih zapoved. 19. v edinosti z njim, v njegovi gnadi, v veri in ljubezni. 20. to je, odslej, kar so se s sveta ločili, Razodeni«* sv. Janeza 14. 470 naj počivajo od svojiga truda; zakaj njih dela gredo za njimi. 21 ) 14. In sim vidil, in glej! bel oblak, in kteri je sedel na obla¬ ku , je bil podoben Sinu člove¬ kovimi!, in je imel na svoji glavi zlato krono, in v svoji roči ojster šerp. 22 ) 15. In drug angelj je prišel iz tempeljna, kteri je vpil z veli¬ kim glasam proti njemu, ki je sedel na oblaku: 23 ) Nastavi svoj šerp in ženji, ker je prišla ura, de se žanje, zakaj žetev zemlje je suha. 24 ) 16. In kteri je sedel na obla¬ ku, je nastavil svoj šerp na zem¬ ljo, in zemlja je bila požeta. 17. In drug angelj je prišel iz tempeljna, kteri je v nebesih; in tudi on je imel ojster šerp. 25 ) 18. In drug angelj 26 ) je pri¬ šel od altarja, 27 ) kteri je imel oblast čez ogenj; 28 ) in je vpil z velikim glasam proti njemu, kteri je imel ojster šerp rekoč: Nastavi svoj ojster šerp, in po¬ reži grozdje vinograda na zem¬ lji, zakaj njegove jagode so zrele. 19. In angelj je nastavil svoj ojster šerp na zemljo, in je po¬ rezal vinograd na zemlji, in zme¬ tal (grozdje) v veliko tlačilnico jeze Božje. 29 ) 20. In tlačilnico so tlačili zunej mesta, 30 ) in je šla kri iz tlačil— niče do berzd konj, tavžent in šest sto tečajev deleč. 31 ) 21. V greškim: „ Blagor odslej mer Mm , kteri v Gospodu umerjejo to je, odslej, kar je Kristus umeri, in smert in pekel premagal. Iles, pravi sv. Duli, naj počivajo od svojiga truda ; zakaj „rtjih dela gredo za njimi u , to je, tamkaj bodo plačilo prejeli za vse svoje dela, za ves svoj trud. 22. Perkaže se zdaj človekov Sin, to je, Jezus Kristus, kakor premagavec in sodnik, kteri ob žetvi luliko pobere, in v ognji sežge (Mat. 13, 39.49.). On sicer ni še tukaj v spolnovanji svoje sodbe, ampak še le v pripravljanji, kakor je bilo v sprednjim oddelku prerokovano (6, 2. 12.); on se še le pripravlja žet in tergat, njegova sodba je še v daljavi. Vender prerok to sodbo tako stavi pred oči, kakor de bi bila že spolnjena ; to je znamnje, de sodba pride gotovo, ako se ljudje ne spokorijo. 23. Angelj pride iz tempeljna Božjiga, to je, iz nebes ; to je znamnje, de žetev, kaznovavua sodba, je odločena v Božjim sklepu. 24. ker je vse za sodbo zrelo. 25. Dva angelja pobirata , eden žanje, eden terga; to je znamnje, de bo sodba vse zadela. 26. Glej razi. 23. 27. od darilniga altarja. v znamnje, de po žetvi padajo darovi Božji pravici. 28. je imel moč kakor ogenj, t. j., moč, kteri se ne more nihče ustaviti. 29. je tlačil grozdje, to je na dalje podoba Božjih sodba, ktere imajo priti nad nevernike. 30. zunaj svetiga mesta, to je, zunaj cerkve Kristusove. 31. prav deleč. Tečaj je znesel 625 čevljev. Vse je podoba silno velikih kazno- vavuih sodba, ktere imajo priti nad sovražnike Božjiga kraljestva. To se je spolnilo v kaznih, ktere so prišle nad rimsko cesarstvo; se bo pa popolnoma doveršilo še le poslednji čas, kteri je očitno v močnih besedah tudi obsegan. Razodetij e sv. Janeza 15. 471 XV. Poglavje. Sedem angeljev se perkaže s sedmerimi zadnjimi nadlogami. Svetniki v nebesih pojejo Bogu hvalno pesem zavoljo zmage. Sedmeri angelji prejmejo sedem kup jeze Božje. Nebo je polno Božjiga veličastva. 1. In sim vidil drugo, ve¬ liko in čudno znamnje v nebesih, sedem angeljev, kteri so imeli se¬ dem poslednjih nadlog, ker je bila s temi dokončana jeza Božja: ‘) 2. In sim vidil kakor ste¬ kleno morje, z ognjem zmešano, in tiste, ki so premagali zver, in njeno podobo, 2 ) in število njeniga imena, 3 ) stati na steklenim morji, in so imeli Božje citre j 4 ) 3. in so peli pesem Mojzesa, Božjiga služabnika, in pesem Jagnjelovo, 5 ) rekoč: Velike in čudne so tvoje dela, Gospod, vsigamogočni Bog ; pravične in resnične so tvoje pota. 6 ) o Kralj večnosti! 4. Kdo se te ne bo bal. Go¬ spod, in ne bo poveličeval tvo- jiga imena? Zakaj sam si svet; vsi narodi bodo prišli, in molili pred tvojim obličjem, ker so se tvoje sodbe razodele. 7 ) 5. In po tem sim vidil; in glej! odperl se je tempelj šotora pričevanja v nebesih; 8 ) 6. in je prišlo iz tempeljna 9 ) 1. Ko je Božja kaznovavna sodba nad neverstvo oznanjena (14, 6—13.), in se že tudi sodnik bliža kakor zmagavec (14, 14—20.), se perkažejo angelji, kteri jo v resnici spolnijo. Njih nadloge so imenovane poslednje, ker gredo na popolno pokončanje sovražnikov Božjiga kraljestva. 2. V greškim je perstavljeno: „in njeno znamnje 11 . 3. kteri se niso dali po nobeni reči premotiti, de bi se bili v sercu in po vnanje vdali neverstvu in malikovanju, in zatorej tudi niso hotli sprejeti imena neverske zveri. 4. Stekleno, z ognjem zmešano morje, to je, svetla, kot steklo čista, in ognjeno blišeča ravnota, na kteri so izvoljeni stali. Ti se pokažejo s svojim hvalnici petjem še, preden se je izlila jeza Božja; tako se že popred naznamnu- jejo kakor zmagavci, in s svojo vse drugačno o,sodo bolj živo dajejo spoznati nesrečni delež neverskiga sveta. Tudi se po tem zopet dokazuje, de molitev svetnikov veliko premore, ker ravno tako kakor zgorej'(6,10. i. d.) na molitve izvoljenih nasledvajo Božje sodbe. 5. Peli so enako zmagavsko in hvalno pesem za mogočno rešitev iz hudih nevarnost, kakor jo je kdaj Mojzes pel po srečnim izhodu Izraelcov iz Egipta (2. Mojz. 15, 1. i. d.); peli so hvalno pesem Kristusu v čast, hvalno pesem za odrešenje od greha in pogubljenja, za zmago čez vse sile neverstva in vso peklensko moč. 6. Zares pravične so tvoje sodbe nad neverniki! 7. Vse ljudstva te bodo molile ; zakaj sodbe , ktere se spolnujejo nad never¬ niki, so zanje glasovi, ki jih bude k pokori in spreobernjenju. 8. Enako, kakor zgorej (11, 19.), se tudi tukaj odpre pogled v nebeški tem¬ pelj, v kterim je bil šotor pričevanja ali svetiše s skrinjo zaveze, ki je podoba milostljive pričujočnosti Božje. Svetiše seje imenovalo šotor pričevanja (2. Mojz. 27, 21 : 29, 11, i. d.), ker je bila v njem hranjena postava s tablama Božjih zapoved, kar je vse pričevalo zavezo Božjo z Izraelovim ljudstvam in vedno Božjo pričujočnost pri tem ljudstvu. 9. Glej zgorej 14. razi. 23. ftazodenje sv. Janeza 15. 10. 472 sedem angeljev, kteri so imeli se¬ dem nadlog, in so bili oblečeni v čisto in belo platno, in prepa- sani okrog pers z zlatimi pasovi. 10 ) 7. In ena zmed čveterih ži¬ val 11 ) je dala sedmerim ange- Ijem sedem zlatih kup 12 ) polnili jeze Boga, kteri živi od veko¬ maj do vekomaj. 8. In tempelj je bil napolnjen z dimam od veličastva Božjiga in od njegove moči; in nihče ni mogel v tempelj iti, dokler niso bile dokončane sedmere nadloge sedmerih angeljev. 13 ) XVI. Poglavje. Sedmeri angclji izlivajo svoje kupe, in sicer na zemljo, na morje, na vode, na solnce, na sedež zveri, na reko Evfrat in na zrak. Mnoge nadloge zadevajo ljudi in kraje na zemlji. 1. In sim slišal iz tempeljna velik glas, kteri je rekel sed¬ merim angeljem: Pojdite in izlite sedmere kupe jeze Božje na zem¬ ljo. O 2. In pervi je šel, in je iz¬ lil svojo kupo na zemljo, in gro- zovitna in silno huda rana se je naredila ljudem, kteri so imeli zverino znamnje, in tistim, ki so molili njeno podobo. 3. In drugi angelj je izlil svojo kupo v morje, in je po¬ stalo kakor kri mertviga; * 1 2 ) in vsa živa stvar je pomerla v morji. 4. In tretji angelj je izlil svojo kupo na reke in vire voda, in kri je postala. 5. In sim slišal angelja voda 3 ) reči: Pravičen si, Gospod, kteri si, in kteri si bil, Sveti, kteri si to sodil. 6. Ker so kri svetnikov in prerokov prelivali, si jim tudi kervi piti dalj vredni so namreč. 7. In sim slišal druziga Qan- 10. To so sedmeri duhovi, ki so vedno pred Božjim sedežem Cglej 1,4.); njih obleka kaže njih čistost in svetost, njih visoko vrednost; to je bila tudi obleka viših duhovnov. 11. Eden kerubinov, to je, nar viših angeljev, ki delajo za kraljestvo Božje na zemlji (Glej 4, 6.). 12. to je, darilnih kup; zakaj kaznovavna sodba pernaša daritve Božji pravici. IB. Dim, svetla megla krog Božjiga sedeža, je podoba Božjiga veličastva v nje¬ govim razodevanji, kakor pri svetim šotoru ali v Salomonovim tempeljnu (2. Mojz. 40, 32: 3. Kralj. 8, 10.). Božje veličastvo pa se tukaj razodeva v sodbi in kaznovanji. 1. Sedmere kupe Božje jeze, ktere se zdaj izlivajo, se dajo kakor zgorej sedmere trobente C8, 6. i. d.), ki so zadevale poprešnje judovske in neverske prega- njavce, razdeliti v dva poglavitna dela; perve štiri naznanujejo kazni čez zemljo in ljudi, druge tri pa kazni čez neversko gospostvo in cesarstvo. Vse podobe so posnete po nadlogah, ki so zavoljo stiskanja Izraelcov zadele Egip¬ tovsko (2. Mojz. 7. do 10.). Vse to prerokovanje pa verh tega zadeva tudi poslednji čas ob koncu sveta. 2. kakor zašiljena kri, kakor kri ubitih, 3. kteri je bil postavljen čez vode; vode so postavljene namesti narodov in ljudstev (Glej zgorej 13. razi. 3.). 473 11,1/0(1 t ujo sv. Janeza 10 . gelja) od altarja 4 ) reči: V res¬ nici, Gospod, vsigamogočni Bog! resnične in pravične so tvoje sodbe. 8. In četerti angelj je izlil svojo kupo na solnce in mu je bilo dano z vročino in ognjem ljudi nadlegovati. 9. In ljudi je peklo od ve¬ like vročine, in so preklinjali ime Boga, kteri ima oblast čez te nadloge, in niso storili pokore, de bi bili njemu čast dali. 5 ) 10. In peti angelj je izlil svojo 4. to je, z nebes (Glej 14, 18.). 5. Ker so te podobe očitno posnete po nadlogah egiptovske zemlje, za tega voljo iina ta prikazen zlasti ta pomen: Kakor so bili nekdaj v Egiptu zani- čevavci praviga Boga kaznovani s hudimi turovi (2. Mojz. 9, 10. 11.), se jim je voda spremenila v kri (2. Mojz. 7, 20. 21.), jih je ogenj zadel (Modr, 16, 16.): tako bodo tudi na dežele neverskih narodov prišle vesoljne nad¬ loge, kužne bo.lezni, kervave vojske po suhim in na vodi, silna vročina in perpekanje solnca in sploh škodljivost zraka. Desiravno pa Bog te kazni pošilja le njim v spreobernjenje, vender ne delajo pokore, in ne dajejo časti Bogu. Kako de se je to prerokovanje spolnilo, je v zgodovini zapisano. V času Dioklecijanoviga preganjanja so hude nadloge stiskale vse rimske dežele. Kužne bolezni so morile ljudi poraznih krajih cesarstva; proti koncu je prišla še druga bolezen, ker so se prisadne rane narejale ljudem po vsim životu, zlasti pod očmi. Punti narodov in poglavarjev so ukončevali Egipt, severno Afriko, Armenijo, Sirijo in Britanijo; Nemci in Sarmati so požigali in morili po Galii, Panonii, Paeii in Mezii; Perzijani so napadali izhodnje dežele. Potresi in hudi viharji so pokončavali nar lepši kraje; poslednjič je prišla še silna vročina in huda suša, in za njo nerodovitna letina in velika lakota (Evzebi, Laktanci, Nicefor). Vse te kazni so tudi podoba stiske, ktero je Kristus sam prerokoval za poslednji čas, za konec sveta (Mat. 24, 5. i. d. l.uk. 21, 5. i.d.). 6. Naslednja trojna kazen zadeva cesarje same, njih sedež in vse rimsko cesar¬ stvo. Perva kazen je otemnenje cesarskiga sedeža in sploh cesarstva. Kakor luč v podobah sv. pisma pomeni srečo in dober slan (Job 17, 12.), tako je tema toliko kolikor nesreča. Peti angelj s svojo kupo tedaj naznanuje nesreče, ki so čašama prihajale nad cesarstvo, upadanje notranje moči, pešanje in sla¬ bost cesarske vlade; kar se v resnici spolnjeno kaže poslednji čas neverskiga cesarstva, ko sta bila razun dveh cesarjev Dioklecijana in Maksimijana še dva cesariča. Pervaki in cesarji sami so si za tega voljo grizli jezike, to je, so vidili žalostni slan cesarstva, pa niso mogli pomagati, in so svojo bolečino molče požerali; cesarja sta celo sama pustila cesarski sedež, si poiskala po¬ kojno življenje, in drugim dala viši oblast. Ker so neverniki sploh kristjane delali krive vsih nadlog, je jasno, de so po tem takim tudi preklinjali Boga in Kristusa (Ciprijan, Avguštin). 7. Evfrat, velika reka na Jutrovim, je bil mejnik rimskiga cesarstva na izliodnji strani. V oziru na prerokovanje Izaijevo (44, 27.) in Jeremijevo (50, 38.), po kterim je perzijanski kralj Cir stari vodotok Evfratov dal posušiti, de si kupo na sedež zveri; in njeno kraljestvo je otemnelo, in so griz¬ li svoje jezike zavoljo bolečine; 11. in so preklinjali Boga ne¬ bes zavoljo svojih bolečin in ran, in niso delali pokore za svoje dela. 6 ) 12. In šesti angelj je izlil svojo kupo na tisto veliko reko, na Evfrat; in je posušil njegovo vodo, de bi se perpravila pot kraljem od solnčniga izhoda. 7 ) 13. In sim vidil priti iz ust drakonovih, in iz ust zverinih, in 474 Razodenje sv. Janeza 10. iz ust lažnjiviga preroka tri ne¬ čiste duhove kakor žabe. 8 ) 14. Zakaj ti so duhovi hudi¬ čev, kteri delajo znainnja, in gredo k kraljem vse zemlje, jih zbirat v boj na veliki dan vsigamogočni- ga Boga. 9 ) 15. (Glej! pridem kakor tat. Blagor mu, kteri čuje, in ohrani svoje oblačila, de ne hodi nag in de se njegova sramota ne vi¬ di.) 10 ) 16. In jih bo zbral na mesto, ktero se imenuje po hebrejsko Armagedon. * 1 ‘j 17. In sedmi angelj je izlil je odjiert pot v babilonsko mesto, se tukaj aposteljuu razodeva, de po enakim potu se bodo odperle tudi meje rimskiga cesarstva, in čez nje se bodo vderli sovražni kralji s svojimi vojskami. Imenovana je le ena meja, namreč na izhodnji strani poleg Evfrata; pa je postavljena namesti vsih drugih mej, zlasti tudi za mejo poleg Rena in Donave; naznanjeni so tedaj vsakteri sovražni narodi, kteri so napadali in v nepokoj devali rimsko cesarstvo, zlasti Nemci, Sarmati in Perzijani. 8. Satan, neverska moč in malikovavska duhovsina so si sicer prizadevali po peklenski zvijačnosti braniti rimsko cesarstvo, varovati njegove posesti, in odvračevali ptuje narode; pa nezmožni so, kakor žabe, satan, neverska moč in malikovska duhovsina ustaviti in odverniti, kar je sklenila kaznovavna pra¬ vica Božja. 9. Ti duhovi, po kterih so delali satan, neverska moč in malikovavska duhov- šina, so peklenske lastnije. Po množili slepotijah, videznih čudežih, golju¬ fivih besedah išejo poglavarje in ljudstva v to nagniti, naj bi jim v pomoč bili s svojimi vojskami, de bi se zamogli v bran slaviti sodbi in kazni, s ktero jih hoče Bog udariti tisti svoj veliki dan ali svoj odločeni čas. — Kako močno de so bili neverski rimski cesarji goljufivimu prerokovanju malikov in mno¬ goteri vražarii vdani, je iz starih zgodeb znano ; koliko de je malikovavska duhovsina, in satan sam k temu pomagal, je bilo že pred razločeno (13. razi. 1 23. in 25.). Večkrat so bile besede duhovšine in oznanila malikov krive pre¬ ganjanja Božjih služabnikov; tako je bilo ravno ob Dioklecijanovim prega¬ njanji; posebno sc je z vedeževanjem pečal cesar Julijan, vojsko zoper Per- zijane in vse svoje početke zoper kristjane je ravnal po tem. Tudi vnanji neverski narodi so imeli svoje vedeževavce in vraža rje, Nemci in Galijani svoje druide, Perzijani svoje mage: in ravno oni so potem, ko je keršanstvo mir doseglo v rimskim cesarstvu, preganjanje vneli na Perzijanskim. — Vse to se ozera tudi na poslednji čas, ko bo Antikrist narode in kralje okrog sebe zbiral v podporo svojiga gospostva; pa vsi njegovi početki bodo prazni, ker se ne bo mogel Kristusovi moči v bran staviti (Evzebi, Hieronim). 10. Ta versta je medstavek. Besede „ veliki dan Gospodov u v svetim pismu sploh pomenijo čas lložjiga maševanja nad nasprotniki Božjiga kraljestva, čas Božje sodbe nad hudodclniki (lz. 13, 6. Jerem. 30, 7. Joel 2,1. Solon. 1, 14.), s posebnostjo pa poslednji sodnji dan (Luk. 17, 24: 1. Tes. 5, 2: 2. Petr. 3, 10.). Apostelj se ozre v ta poslednji čas, v sodnji dan, torej opominja k čuvanju in k skerbi, se previditi z dobrimi deli (Primeri Mat. 24, 43. i. d.). 11. Versta 16. se zopet veže z v. 14. Poslancam neverske moči je šlo po volji, Bog je dopustil, de so dobili pomočnikov; zbrali so se vsi z neversko močjo vred na borišu, ki se imenuje »Armagedon«, in so bili pripravljeni se boje¬ vati s sovražniki, ktere je Bog poslal v maševanje nad neverstvam. line „Armagedon u (Harmagedon) kaže na nesrečen iztek tega boja. To ime namreč je po hebrejski besedi toliko kolikor gora „ Megidon u , gora pokon- ftazorfonje sv. Janeza 16. svojo kupo v zrak, in je prišel velik glas iz tetnpeljna od sede¬ ža, rekoč: Zgodilo se je! 12 ) 18. In vstali so bliski, in gla¬ sovi, in velik potres je vstal, ka- koršniga še nikoli ni bilo, kar so bili ljudje na zemlji 5 takošen in tako velik je bil potres. 13 ) 475 19. In razdelilo se je veliko mesto v tri dele; in mesta na¬ rodov so padle, 14 ) in Babilon, velika, je prišla v spomin pred Bogatil , de ji je dal kelih vina svoje grozovitne jeze. 15 ) 20 . In vsi otoki so zginili, in gora ni bilo najti. 16 ) Čanja. Megidon se jo imenovalo tudi mesto v Manasetovlm rodu; ondi sta se zgodila dva huda hoja, v pervim je izraelski vojvoda llarak pokončal vojsko kananskiga kralja Jabina (Sodu. 5,19.), v drugim je egi])tovski kralj \ T ekao potolkel judovsko vojsko, in celo kralj Jozija je ondi smert našel (4. Kralj. 23, 29: 2. Kron. 35, 20—25.). Po vsaki strani je tedaj Arma- gedon nesrečen kraj, in že po imenu se naznanuje nesreča in pokončanje. Tukaj vender ni potreba misliti jia kteri poseben kraj, kjer bi imela neverska rimska moč s svojimi pomagavci vred ob enim popolnama pokončana biti; temuč le sploh se mora razumevati ukončanje neverstva in njegove moči v rimskim cesarstvu. Po samim pa se sme ozerati zlasti na boj cesarja Kon¬ stantina zoper Maksencija pred vratini rimskiga mesta; v ta boj je bil Kon¬ stantin spodbujen po prikazni križa Kristusoviga, s tem znamnjem je šel so¬ vražniku naproti; Maksenci je bil premagan, našel je konec v vodi, z njim je padla moč neverstva, in keršanstvo je bilo oprosteno. Cesarski razglas iz Milana 313. leta je cerkvi oznanil mir. V popolno zmago keršanstva, in v popolno pokončanje neverstva je pomagal še boj cesarja Konstantina zoper l-icinija 324. leta, perzijanska vojska, v kteri je padel hudobni cesar Julijan 363. leta, in boj cesarja Teodozija zoper Evgenija, v kterim so bili pokončani poslednji ostanki neverske rimske moči 394. leta (Evzebi, Sokrat, Teodoret v svojih cerkvenih zgodbah). To prerokovanje meri tudi v poslednji čas, in oznanuje padec Antikrista, kteriga bo Kristus pokončal s sapo svojih ust (2. Tes. 2, 8.), in popolno pokončanje njegove moči (Tertulijan. Hieronim, Efrem). 12. To je: Neverska moč je padla! Ta padec je v zgodbah zaznamuj uit z zmago cesarja Konstantina, in z njegovim prestopam k keršanski veri. Potem je malikovanje v rimskim cesarstvu polagama ponehovalo, po cesarjih TeodOzii in Honorii je bilo celo naravnost prepovedano; tudi nekeršanske naprave so bile polagama prenarejene, in rimsko cesarstvo se je spremenilo v keršansko cesarstvo, ktero je sveto vero Kristusovo čislalo, podperalo in varovalo. 13. Prikazen bliska, groma in potresa se je nekoliko spolnovala v čudovitih pri- godbah; ko je bil namreč cesar Julijan Judam dovolil jeruzalemski tempelj zopet sezidati, je protres razmetaval zid in kamnje, in ogenj je požigal vso per- pravo; ko se je cesar Teodozi vojskoval z Evgenijem, je strašna, burja poma¬ gala sovražno vojsko pokončati (Sokrat, Sozomen. Teodoret). Po drugi strani pa je grom in potres podoba popolne spremembe sveta, ki se je zgodila po tem, ko je bila keršanska vera sprejeta v rimsko cesarstvo. 14. Veliko mesto, to je poglavitni sedež neverstva, rimsko mesto je nehalo biti središč malikovanja, in druge mesta, ki šobile zavoljo službe malikov čislane, so prišle ob, ime; povsod je šlo neverstvo k koncu. 15. Veliko mesto Babilon, to je,_ Rim (glej 14. razi. 13.), kjer je neverstvo in malikovanje imelo svoje središe, mora tudi okusiti Božjo jezo. Sodba Božje jeze nad rimskim mestam se popisuje v naslednjim 17- in 1®* pngdav ji. 16. To je podoba popolniga razdjanja in razpada. 476 Razodenje sv. .Janeza 16. i?. 21. In velika toča kakor ta- Boga zavoljo točine nadloge, ker lent Qležka~) je padala z neba je bila silno velika. 17 ) na ljudi; in ljudje so preklinjali XVII. Poglavje. Babilon, velika nečistnica, mali vsili gnusob na zemlji, napojena s kervjo mu- čeneov, je obsojena. Njeni kralji poredama padajo; drugi kralji, kteri so se popred z zverjo vred zoper Jagnje bojevali in so bili premagani, se zdaj ober- nejo zoper nečistnico, jo 1. In je prišel eden zmed sedmerih angeljev, kteri so imeli sedmere kupe, in je govoril z menoj, rekoč: Pojdi, pokazal ti bom obsojenje velike nečistnice, ktera sedi na veliko vodah; 2. s ktero so nečistost delali kralji zemlje, in od vina njene ropajo, tergajo, sežigajo. nečistosti so se upijanili, kteri prebivajo na zemlji. * 1 ) 3. In me je nesel v duhu v pusavo. 2 ) In sim vidil ženo se¬ deti na zveri, rudeči kakor šker- Iat, ktera je bila polna prekli- njavskih imen, in je imela sedem glav in deset rogov. 3 ) 17. Silno velika toča je tudi podoba jeze Božje; talent je pri starih tehtal okoli 50 liber. Vender pri strašnih sodbah Božjih se neverniki niso poboljšali, te- muč so bili še le bolj terdovratni, kakor Egipčani ob Mojzesovim času; ma¬ likovanje se je zlasti še deržalo v Rimu. za tega voljo so imele priti še po¬ sebne kaznovavne sodbe nad to mesto. — Tudi te prikazni merijo v posled¬ nji čas, in močne besede, s kterimi so popisane vse nadloge, kažejo, de bo poslednje neverstvo ob koncu sveta še strašnejše kaznovano, kakor pa mali¬ kovanje v rimskim času (Hieronim. Efrem). 1. Nečistnica, ki sedi na veliko vodah, je rimsko mesto, ktero je gospodovalo čez veliko narodov (v. 15.); jasno se to razodeva iz 3. 9. in 18. verste, kjer je povedano, de je zidano na sedmih hribih, in de je poglavitno me¬ sto veliciga rimskiga cesarstva. Le to se utegne vprašati, ali prerokovanje zadeva rimsko mesto pred padcam ali po padcu neverstva. Gotovo se mora to mesto mislili po padcu neverske moči; zakaj že je ponižano , sedi v pušavi (v. 3.), in od zveri, to je, od neverskiga cesarstva, je pisano, de ga takrat ni več (v. 8.), ko sodba prihaja nad mesto. Prerokovanje tedaj se ozera v čase, ko je bil cesar Konstantin že sprejel keršansko vero. Ne sme se pre¬ gledati, de prikazen obsega tudi poslednji čas, in razodeva obsodbo tistiga veliciga mesta, ktero bo takrat sredtše ponovljeniga neverstva, ali sploh na- znanuje obsodbo neverskiga sveta (Avguštin, Prosper, Ambrož, Anzelm, Tomaž Ak.j. Nečistnica se to mesto imenuje zavoljo malikovanja; pri pre¬ rokih se namreč zveza človekova z Bogam pred oči stavi v podobi zakona ali zveze neveste z ženinam; torej se tudi odstop od Boga, zlasti odstop k ma- likam, šteje za nečistost, kurbanje, prešeštvo (Iz. 23, 16. Jerem. 3, 1. Eccli. 16, 1.); ravno tako tudi sv. Janez tukaj popisuje malikovanje v podobi kurbanja ali nečistovanja. 2. Rimsko mesto je bilo tisti čas kakor v pušavi; zakaj neversko cesarstvo je bilo jenjalo, in Konstantin je celo cesarski sedež prestavil v Carjigrad (Kon¬ stantinopel) ; in če so bili kteri cesarji tudi v zahodu, so raji v Milanu sta¬ novali. 3. Zver je neversko cesarstvo (13, 1. i. d.), rudeča je kakor škerlat zavoljo 477 Hazodenje sv. Janeza 17. 4. In žena je bila ogemjena s kannezinani in škerlatam, in ozaljšana z zlatarn, z dragimi kamni in z biseri, * * 4 ) in je imela zlat kozarec v svoji roki, poln gnusobe in nečednosti njene ne¬ čistosti. 5 ) 5. In na njenim čelu je bilo zapisano ime: Skrivnost;'velika Babilon, mati nečistosti in gnu¬ sobe na zemlji. 6 ) 6. In sim vidil ženo pijano od kervi svetnikov, in od kervi mučencov Jezusovih. In sim se čudil z velikim čudenjem, ko sim jo vidil. 7. In mi je rekel angelj: Za¬ kaj se čudiš? Jest ti bom po¬ vedal skrivnost žene in zveri, ktera jo nosi, ktera ima sedem glav in deset rogov. 7 ) 8. Zver, ki si jo vidil, je bila, in je ni več, in' bo prišla iz brezna, in pojde v pogubljenje; in se bodo čudili prebivavci zem¬ lje (jkterili imena niso zapisane v bukvah življenja od začetka sveta), ko bodo vidili zver, ktera je bila in je ni več. 8 * * ) 9. In ta je razumen, ki ima modrost v sebi. Sedmere glave pomenijo sedem hribov, na kte- prelite keršanske kervi. Zena, ki na zveri sedi, je očitna veliko mesto tega cesarstva. 4. To je podoba bogastva, sladnosti, pohotnosti. 5. Mesto nataka kozarec nečistosti, to je, malikovanja, iše namreč maliko¬ vanje z njegovimi pregrehami povsod razširiti (Ambrož; primeri govor sv. Leona v praznik sv. apost. Petra in Pavla). 6. to je, ima ime „ skrivnostna Babilon 11 ; v nji se namreč ne sme misliti staro babilonsko mesto na Jutrovim, ampak v skrivnostnim pomenu drugo me¬ sto, ktero je ravno tako kakor nekdaj Babilon malikovanje uganjalo do verha, in preganjalo izvoljeno ljudstvo, to je namreč neverski Rim. V oziru na poslednji čas se mora Babilon misliti sredi,še ponovljeniga neverstva, ali sploh hudobni tadanji svet (Glej razi. 1.). 7. Razodel ti bom, kaj se ima dalje goditi s skrivnostnim mestam in z never- skim cesarstvam. 6. Zver, to je neversko cesarstvo in sploh neverska moč, ktero si vidil, je bila nekaj čaša v polni oblasti, pa je zdaj kakor de bi je ne bilo, je vsa ponižana in omagana (Glej 16, 17.). Pa prišla bo zopet iz brezna, to je, si bo od svojiga globokiga padca opomogla, bo z novo močjo se skazovala, pa zopet šla v pogubo, in bo popolnama pokončana. In stanovavci zemlje se bodo zavzeli, ko bodo zver vidili zopet priti, in tako naglo iti v pogubo. V greškim: „ko bodo vidili zver, ktera je bila, in je ni več , desiravno je 11 , (desiravno so v njej še nektere iskre življenja). — Vernitev zveri kaže zlasti na vladanje odstopnika 'cesarja Julijana; pred njim namreč je keršan- stvo že sprejeto bilo v rimsko cesarstvo, on pa je od keršanstva odstopil, in je kakor nar huji njegov sovražnik z vso močjo in zvijačo iskal neverstvo in malikovanje zopet na noge postaviti. Pa njegova vlada ni terpcla celih dvaj¬ set mescov, in z njegovo smertjo je neverstvo v rimskim cesarstvu zopet padlo. — Razun tega pa prerokovanje zadeva tudi neverstvo poslednjiga časa in njegoviga poslednjiga podpornika, Antikrista; tudi on bo namreč po strahovitim pa kratkim gospodovanji s svojimi pomagavci vred po Kristusovi moči na večno pokončan (Glej zgrfrej 16, 16. razi. 11.). to prav jasno kaže beseda: „bo prišla iz brezna u , ker bo namreč peklenska moc po¬ sebno podperala početke Antikristove. 478 Kazodeuje sv. Janeza 1 ?. iih žena sedi; in pomenijo (tudi) sedem kraljev. 10. Pet jih je padlo, eden je, in eden še ni prišel; in ko pride, mora kratek čas ostati. 11. In zver, kterajebila, in je ni več, ona je osma; in je od sed¬ merih in gre v pogubljenje. 9 ) 12. In deseteri rogovi, ki si jih vidil, pomenijo deset kraljev, k (eri še niso kraljestva prejeli, temuč bodo kakor kralji pre¬ jeli oblast ob enim času za zverjo. I0 ) 13. Ti so ene misli, in bo¬ st. Pomen verst 9—11. To je globoki pomen žene, ktera se
  • - gočni Bog! 4 ) 7. Veselimo se in radujmo, in dajmo mu čast 5 ker je prišla že¬ ti it nin a Jagnjetova, in se je njegova nevesta perpravila. 5 ) 8 . I 11 dano ji je bilo, de se je oblekla v svetlo in belo tan¬ čico; 6 ) tančica namreč je opra¬ vičenje svetnikov. 7 ) 9. In mi je rekel: Zapiši: Blagor jim, kteri so na ženitno 3. Glej zgorej 4, 10: 5, 14. 4. Zdaj, ko je neverstvo pokončano, Gospod sam kraljuje, njegovo kraljestvo je med ljudmi poveličano. Aposteljnu se tukaj pogled odpera v tiste čase, ko je sveta cerkev po končanim preganjanji mir dosegla, in začela na zemlji častito gospodovati. S to podobo je tukaj naznanjeno , kar je spodej ([20, 3. 6.) pokazano v podobi tavžentletne perklenitve satanove in tavžentletniga kraljestva Kristusoviga. 5. Dokler je še neverstvo na svetu gospodovalo , je bilo število kristjanov, ki je bilo nabrano zmed Judov in nevernikov, le še majhno proti veliki množici narodov; velik del poklicanih je le še počakoval, ali bi se pridružil Kristu¬ sovi cerkvi, ali bi se zavezal s Kristusam. Ko je pa neverstvo padlo, in se ni moglo več ustavljati keršanstvu in ga uderževati, po tem so vsi, kar je bilo izvoljenih, hiteli Kristusu naproti kakor svatje na ženitnino, kakor je bil on sam že pred naznanil v priliki (Mat. 22, 1 —14.). Kristusova nevesta, •sveta cerkev, je zdaj vsa perpravljena hitela v naročje svojiga ženina. Zatorej za prerokovanjem od zmage Kristusove nad neverstvam (pogl. 15. do 18.) tukaj prav primerno nasledva prikazen od ženitnine Jagnjetove in od perprav- Ijanja njegove neveste. Potem se zmaga Kristusova nad neverstvam še enkrat v veliki podobi postavi pred oči (v. 11 21.). Nekaj so s tem povzete vse sodbe Gospodove, ktere so doslej prišle na neverski svet, nad zver in kri- viga preroka, in na njune nasledovavce; nekaj se naznanuje, de zveza s Kri- stusam, ki jo človeštvo zdaj obhaja, ni prosta vojske, ker se je še vedno boje¬ vati z zapeljivostjo sveta in satana, kolikor Bog to dopuša v poskušajo svojih služabnikov; verh tega pa se tudi jasno kaže, de serčnim in stanovitnim bojevavcam je popolna zmaga s Kristusam vred obljubljena, nasproti pa je vsim nasprotnikam Kristusovim poguba s satanam vred perpravljena. Zastran zveze Kristusove z njegovimi dušami po podobi zveze ženinove z nevesto glej visoko pesem in njeno razlaganje. G. Glej zgorej pogl. 18. razi. 9. V. to je, stan opravičenja, oprostenja od greha, in posvečenja"; z drugo priliko Gospod to imenuje svatovsko oblačilo (Mat. 22, 11.). Podoba ženitnine se ozera tudi na večno zveličanje izvoljenih; ondi bodo izvoljeni na vekomaj zedinjeni z Gospodam, in se bodo pri njem veselili brez konca, Ti ženitnim se ne bo smel nihče približati, kdor ne bo imel svatovskiga oblačila, (o je, kdor ne bo v stanu posvečujoče gnade Božje, popolnama čist po nedolžnim ali po resnično spokornim življenji, in bogat z lepimi čednostmi in dobrimi deli (Avguštin, Hieronim). v ° 7 J O! * 484 Razodenje sv večerjo Jagnjetovo poklicani, 8 ) in mi je rekel: Te besede Božje so resnične. 9 ) 10. In sini padel pred nje¬ gove noge, de bi ga molil. In mi reče: Glej, de tega ne storiš! služabnik sim s teboj vred in s tvojimi brati, ki imajo pri¬ čevanje Jezusovo. Boga moli! I0 ) Zakaj pričevanje Jezusovo je duh prerokovanja. n ) 11. In sim vidil nebesa od- perte, in glej! bil je bel konj, 12 ) in kteri je na njem sedel, se je imenoval Zvesti in Resnični, 13 ) in po pravici sodi in se vojskuje. 12. Njegove oči pa so bile . Janeza 10. kakor ognjen plamen, in na nje¬ govi glavi je bilo veliko kron; u ) in je imel zapisano ime, ki ga nihče ne ve, kakor on sam. 15 ) 13. In je bil oblečen v obla¬ čilo s kervjo pokropljeno; 16 ) in njegovo ime se imenuje Beseda Božja. 17 ) 14. In vojske, ki so v nebesih, so šle za njim na belih konjih, 18 ) oblečene v belo in čisto tančico. 19 ) 15. In iz njegovih ust gre na obe strani ojster meč, de z njim udari nevernike. 20 ) In on bo čez nje kraljeval z železno palico; in on tlači tlačivnico serditiga vina jeze Boga vsigamogočniga. 21 ) 8. Tukaj govori zopet angelj, po kteriin je bilo razodenje dajano sv. Janezu. — Zenitna večerja Jagnjetova je za poklicane na tem svetu pripravljena iz vsih duhovnih dobrot, kterih se udje svete cerkve vdeležujejo; vtem se razumeva Kristusov nauk, sveti zakramenti, in zlasti presveti zakrament, kteri se s po¬ sebnostjo imenuje „ sveta večerja “. Zenitna večerja Jagnjetova v nebesih za izvoljene pa je večno zveličanje, gledanje in vživanje Gospoda samiga; to se doseže po premagi vsih sovražnikov zveličanja. 9. To je resnično, de blagor njim, kteri so k ženitnim Jagnjetovi poklicani, in jim ne manjka svatovskiga oblačila; zakaj Bog sam, večna resnica, to govori. 10. Nikar tega ne delaj, jez sim le solilapec tvoj in tvojih bratov po veri, so- hlapec vsih, kteri imajo pričevanje Jezusovo, kteri Jezusu dajejo pričevanje z besedo in v delih. Le Bogu samimu gre ta čast, de ga molijo vse stvari. tl. Jezusu pričevanje dajati je toliko vredno kolikor prerokovati; zakaj oboje je delo eniga in ravno tistiga Duha. en Duh nas vodi, angelje in ljudi, torej smo si enaki, bratje. 12. To je podoba zmage (Zgorej 6, 2.). Primeri zgorej razi. 5. 13. to je, Jezus Kristus. Glej zgorej 3, 14. 14. Zakaj on je mnogoteri premagavec; greh, pekel, smert, judovstvo, never- stvo, vsi njegovi nasprotniki so pod njegovimi nogami. 15. To skrivnostno ime je: „Beseda Bo»ja cl CGlej v. 13.). Te Božje Besede ne spozna, ne razume, ne obseže nobeno vstvarjeno bitje; le Bog sam zamore sam sebe misliti in razumeti. 16. to je znamnje njegove kervave rešivne smerti ; apostelj se ozera v besede Izaijeve (53, 1—4.'). 17. Glej Jan. 1,1- 18. Trume svetnikov so tudi na belih konjih, ker s Kristusam vred premagujejo, 19. Glej zgorej razi. 7. 20. njegova beseda premaguje in sodi (Hebr. 4, 12.). Primeri zgorej 1, 16. 21. On spolnuje Božje kaznovavne sodbe nad svojimi terdovratnimi nasprotniki brez pregledovanja ali zanašanja. v Gro%dje tlačiti a je podoba pokončanja (Glej Iz. 63, 3.). Razodetij e sv. 16. In ima na svojim oblačilu, in na svojim ledji 22 ) zapisano: Kralj kraljev, in Gospod gospotlo- > vavcov. 17. In sim vidil eniga angelja stati v solncu , 23 ) in je vpil z velikim glasam ter rekel vsim pticam, ki so letale po sredi neba: 24 ) Pridite in se zberite k veliki večerji Božji; 25 ) 18. de bote jedle meso kra¬ ljev , in meso oblastnikov, in meso močnih, in meso konj in tistih, kteri sede na njih, in meso vsih prostih in sužnjih, in malih in velikih. 19. In sim vidi! zver in kralje Janeza 10. 20, 485 zemlje, in njih vojske zbrane, de bi se vojskovale z njim, kteri sedi na konji, in z njegovo voj¬ sko. 20. In zgrabljena je bila zver, in z njo lažnjivi prerok, ki je delal znamnja pred njimi, s kte- rimi je zapeljal tiste, ki so pre¬ jeli znamnje zveri, in so molili njeno podobo. 26 ) Živa sta bila ta dva veržena v ognjeno jezero, kjer je žveplo gorelo. 21. In drugi so bili pomor¬ jeni z mečem, ki je šel iz ust njega, ki je sedel na konji;'in vse ptice so bile nasitene z njih mešam. 27 ) XX. Poglavje. Angelj zveže satana, ter ga verze in zapre v brezen na tavžent let. Kristus « svojimi kraljuje tavžent let; to je pervo vstajenje. Po tem bo satan zopet na kratek čas izpušen iz ječe, zbral bo ljudstva, zlasti Goga in Magoga, v boj zoper svetnike in sveto mesto; pa ogenj z nebes bo vse pokončal, in satan bo z lažnjivim prerokam vred verzen v ognjeno jezero. Po tem bo konec svetd, vstajenje mertvih in poslednja sodba. 1. In sim vidil angelja z | neba priti, kteri je imel ključ 22. na oblačilu in na pasu, to je, vsa njegova zunanja podoba oznanuje, de je nar viši Gospod in Kralj. 23. Angelj stoji v solncu; to pomeni, de bodi znano vsim stvarem, kar oznanuje. 24. Beseda se ravna po tem, ker je vsa prikazen postavljena v nebeške daljave. 25. Roparske ptice so povabljene, se nasititi per večerji, ktero jim Bog napravi. Ptice nič posebniga ne pomenijo; one gredo k podobi velikiga pokončanja, ktero zadene Božje nasprotnike. Enaka podoba je pri preroku Ecehielu, ki govori od pobitve izraelskiga ljudstva (Eceh. 39, 17.). Jedilo, ki je priprav¬ ljeno pticam, se imenuje večerja, ker imajo na Jutrovim na večer pogla¬ vitni obed. 26. Zastran zveri in lažnjiviga preroka glej zgorej 13, 1. i. d., in v. 11. i. d. V greškim: „ltferi je delal znamnja pred njo u . 27. Metanje v ognjeno jezero in vbijanje z mečem, so podobe popolniga pokon¬ čanja rimskiga neverstva in malikovanja. Te dve podobi po svojim razločku tudi dajete na znanje , de bodo začetniki neverskih gnusob hujše kaznovani kakor pa zapeljanci. Vse to je verh tega tudi podoba Kristusove zmage nad neverstvam in krivim prerokam poslednjiga časa, to je, nad Antikristam in njegovimi nasledvavci, ko poslednjimi satanovimi početki (Primeri 2. Teš. 2, 1. i. d., in spodej pegi. 20.). 486- Etazodenje sv. Janeza 20. brezna, l ) in veliko ketino v svoji roki. 2. tuje zgrabil drakona, staro kačo, ktera je hudič in satan, in ga je zvezal za tavžent let; 3. in ga je vergel v brezen, in je zaperl, in zapečatil nad njim, de ne bo več zapeljeval na¬ rodov, dokler ne bo dokončanih tavžent let; in po tem mora od¬ vezan biti za malo časa. 2 ) 4. In sim vidil sedeže, in so sedeli na njih, in jim je bila dana sodba; in (sim tudi vidil) duše 1. to je, moč pekel odpreti. Angelj, kteri je .satana vklenil, je veliki angclj Mi¬ hael, kakor zgorej (12, 7.). 2. Pomen teli podob je : Ko bo neverstvo pokončano, bo satanu za nedoločen dolg čas vzeta moč,, ljudstva tako zapeljevati, kakor se je godilo v časih neverskiga rimskiga cesarstva. Kadar bo pa tisti čas pretekel , bo satanu zopet poprešnja moč dana, pa le kratek čas. Ko je bilo v poprešnjim poglavji ženitovanje .Jagnjetovo in gospodovanje Božjiga kraljestva na zemlji nazna¬ njeno, se tukaj v novi podobi stavi pred oči vzrok, zakaj de satan ljudi zdaj ne zapeljuje tako kakor popred , in zakaj de ima sveta cerkev obilniši mir kakor nekdaj; satan namreč je vklenjen, moč mu je vzeta za veliko časa. — Prav je pomniti, de se ta satanova vklenitev tukaj ozera bolj v tisti čas, ko je bilo neverstvo v rimskim cesarstvu pokončano, kakor zveza s poprešnjim poglavjem na znanje daje; od tega časa satan ne more s toliko silo in zvi¬ jačo ljudi na svojo stran napeljevati. Od te dobe se tedaj tudi začenja štetev tistih tavžent let, ko se je sveta vera jela z veči močjo med narodi razšir¬ jati (Avguštin in drugi). Doba, v kteri je bilo neverstvo pokončano, se sploh stavi v leto 313, ko je sveta cerkev prostost in mir dosegla v rimskim cesar¬ stvu; vender prav na tanko ni določena s tem letam, ker je neverstvo le polagama ponehavalo (Primeri zgorej pogl. 10. razi. 11.). Po ti dobi „bo satanu moč vzeta, ljudstva tako zapeljevali kakor popredS temi besedami ni naznanjeno, de bi bila moč satanova popolnoma zaterta. ravno tako kakor beseda: „de bo odvezan ne terdi njegove neomejene oblasti (Avguštin). Očitno so besede „s vezati“, ,, zapreti „ zapečatiti“ po¬ stavljene bolj v oziru na listo moč, kakoršno je satan kazal v never- skim rimskim cesarstvu. To razlaganje je poterjeno po zgodovini. Noben čas, kar je padlo rimsko cesarstvo . keršaustvo ni bilo tako hudo in tako dolgo preganjano, nikjer ni toliko dežel in toliko ljudstev obsegalo, nikjer ni bilo toliko vladarjev samo v (o misel zedinjenih, ga popolnoma pokončati; tudi malikovanje, kjer je bilo enkrat zaterto, se ni nikjer več tako povernilo , in njegove gnusobe se niso nikjer več pokazale v enaki meri. Vender satan ni bil popolnoma v pokoji. Kjer seje keršaustvo v novic hotlo ustanoviti med never¬ nimi narodi, povsod se mu je nasprotovalo; krivoverstva so sveti cerkvi delale veliko britkost, zlasti je muhamedanstvo zaterlo veliko keršanskih srenj; dosti¬ krat zasmehujejo sveto vero hudobni ljudje, sveto cerkev stiskajo sem ter (je zmoteni vladarji, namesti nekdanjiga malikovanja so trebuh , denar, blago in pregrešna slast maliki mnogoterih ljudi (Fil. 3, H). Kol. 3. 5,). — Satanu je moč vzeta na dolg, pa ne določen čas. Zgorej je sicer povedano , de na .Javženl let 11 ; pa to je le okroglo število, kar je jasno iz Jezusovih besedi, de poslednji čas, kteri bo nastopil ravno po teh tavženterih letih, ima neznan ostati (Mat. 24, 36. Mark. 13, 32. Djan. ap. 1, 7.). V tem številu se mora tedaj sploh razumevati čas, kteri preteka od padca neverstva do poslednje dobe (Avguštin, Hieronim, Gregori in drugi). V poslednji dobi bo satanu zopet poprešnja moč dana kratek čas (Glej v. 7.j. — Nekteri razlagavci pa, ki se ozerajo na listo satanovo vklenitev, kjer je Kristus s svojo smertjo premagal jRazodenje sv. Janeza 20. ob glavo djanih zavoljo pričeva¬ nja Jezusoviga, in zavoljo be¬ sede Božje, in kteri niso molili ne zveri ne njene podobe, in niso prejeli njeniga znamnja na svo¬ jih celili, ali na svojih rokah; in so živeli ter kraljevali s Krisfu- sam tavžent let. 3 ) 487 5. Drugi inertvi pa niso ži¬ veli, dokler ni dokončanih tav¬ žent let. 4 ) To je pervo vstaje¬ nje. 5 ) 6. Blagor mu, in svet je, kteri ima del v pervim vstaje¬ nji; 6 ) čez te druga smert nima moči'; 7 ) temuč bodo mašniki pekel, in je človeštvo rešil iz. oblasti satanove, štejejo tavžentere leta od Kristusove smerti do konca sveta (Gregori, Andrej Ces., Beda). 3. Ko je bil satan zvezan, ko je bilo neverstvo poterto, je sveta cerkev začela na zemlji gospodovati (zgorej 19, 7.), in bo gospodovala tavžent let, do konca sveta (Glej razi. 2.). Poveličani svetniki, in zlasti sveti mučenci bodo v nebesih kraljevali in sodili tavžent let s Kristusam vred. Na stolih ondi sedijo ne samo aposteljni (Mat. 19,28.), ampak sploh vsi zveličani ver¬ niki, ker je kraljevanje s Kristusam obljubljeno vsim pravim kristjanam (l.Tes. 2, 12.). Posebno pa so imenovani sveti mučenci, kteri so dali celo svoje življenje za Kristusa. V nebesih pa zdaj kraljujejo le duše svetnikov, zakaj telesa pravičnih počivajo se v grobeh; kraljujejo pa tako, de se vdeležujejo kraljevanja Kristusoviga. Ko Kristus svojo cerkev vlada, vodi in varuje, se tega vladanja vdeležujejo svetniki Božji, in ako jih zastran svojiga zveličanja pomoči prosimo , mora njih prošnja imeti prav. veliko moč, ker so sovladarji s Kristusam. To kraljevanje duš bo terpclo do poslednjiga časa; ko bo pa še poslednje satanovo perzadevanje pokončano, bo nasledvalo vstajenje mertvih in sodba , in po tem ne bodo kraljevale zgolj duše, ampak duše sklenjene s poveličanimi telesi. 4. Drugi mertvi, to je hudobni, kteri so zveri služili, ne žive in ne kraljujejo v nebesih s Kristusam vred; mertvi po duši kakor po telesu so spred Bož- jiga obličja zaverženi, nebesa so jim zaperte, pekel je njih delež. Beseda Uveli 11 je nasprotje besede „.vo živeli 11 v poprešnji versti. Kakor te besede pomenijo sveto in zveličansko dušno življenje pravičnih, tako pomenijo une nesveto in nesrečno življenje krivičnih. Pomni še, de se z bese¬ dami: „niso živeli , dokler ni dokončanih tavžent let u . ne reče, de bi tisti mertvi po dopolnjenih tavženterih letih po duši zopet oživeli; dušno živ¬ ljenje je takim mertvim sploh odrečeno, ker beseda „ dokler ne“ v svetim pismu večkrat sploh odnikuje, in djanja ne končuje z imenovano dobo (Glej Mat. 1, 25. razi. 24.). 5. To sveto in zveličansko dušno življenje je pervo vstajenje, vstajenje človekovo po duši; začenja se v tem življenji, ko se človek spreoberne od greha, in se poverne k svetimu , po Božjih zapovedih obravnanimu djanju (Rim. 13, 11. Efez. 5, 14. Kol. 3, 1., tudi Jan 5,25.); dopolnuje pa se v prihodnjim življenji, ko je duša po telesni smerti sprejeta v kraljestvo Kri¬ stusovo v nebesih ; to dušno vstajenje je tedaj pred drugim vstajenjem sodnji dan, kjer bodo telesa vstale, in se z dušami zopet sklenile (Primeri Mat. 24, 31. razi. 42.). 6. Blagor mu in svet je zares, kdor že v življenji resnično živi po gnadi Božji, in se v ti gnadi loči s sveta; po smerti pride njegova duša k Kri¬ stusu v nebesa, de ondi z njim živi, sodi in kraljuje; s tem ima delež per- viga vstajenja (Glej poprešnjo razlago). ^ v 7. Perva smert je smert telesa, druga smert je smert duše; ta se začne tukaj s padcarn v greh, in se dopolni tamkaj v večnim pogubljenji (Spod. 21, 8.), 488 Razodetij e sv. Janeza 20. Božji in Kristusovi, in bodo z njim kraljevali tavžent let. 8 ) 7. In ko bo dokončanih tav¬ žent let, bo satan izpušen iz svoje ječe, in pojde venkej, in bo za¬ peljeval narode, kteri so na šti¬ rih voglih zemlje, Goga in Ma- goga, in zbral jih bo na vojsko, kterih število je kakor peska morja. 9 ) 8. In so gori šli po širjavi zemlje, in so ostopili tabor svet¬ nikov, in ljubo mesto. 9. Prišel je pa ogenj od Boga z neba, in jih je požerl; in hudič, kteri jih je zapeljal, je bil trešen v ognjeno in žvepleno jezero, kjer bota tudi zver 10. in lažnjivi prerok terpela noč in dan vse vekomaj. 10 ) Kdor s Kristusam tukaj živi v njegovi gnadi in svetosti, in se v tem stanu od tod loči, njega.sicer zadene perva smeri po telesu, ne pa druga smert po duši, smert večniga pogubljenja . temne v nebesih bo živel in kraljeva! s Kristusam tavžent let. 8. Kakor so že tukaj kraljestva in duhovstva deležni po Kristusu, ker so Bogu posvečeni, in mu sporočujejo duhovne daritve (zgorej 1, 6.): tako bodo tudi v nebesih kakor duhovni, bodo Bogu služili, in mu daritve opravljali v češenji in hvali; vdeležvali se bodo kraljevanja s Kristusam vred po duši do po¬ slednje dobe, kjer bodo tudi po telesu vstali, in v popolnim poveličanji živeli in kraljevali vekomaj. 9. Kadar bo po Božjim sklepu prišel poslednji čas, bo Bog dopustil, de bo satan veliko množico iz vsili ljudstev pridobil na svojo stran ; s to množico si bo satan perzadeval keršanstvo premagati, in sebi zmago zadobiti. Zastran besed ^tavient let 11 in de v bo sala n izpušen'' glej zgorej v. 3. razi. 2. Ljudstva na štirih voglih ali koncih zemlje niso ravno ljudstva, ktere stanu¬ jejo na nar daljših mejah zemlje, ampak sploh vsi narodi zemlje, iz vsili krajev sveta, kteri so zaznamovani s čveterimi vogli. Med vsilili narodi, tudi med kristjani, bo 'satan našel veliko množico nasledvavcov; Kristus sam perpove- duje, de bo ob svojim drugim prihodu našel .skorej vesoljno spačenost živ¬ ljenja in le malo prave vere (Luk. 17, 26 — 28; 18,8.). »Goy u in n Magog 11 . se v svetim pismu pravi ljudstvom, ktere so v nar daljšim scverji in vzhodu prebivale; Greki in Rimljani so jih Skite imenovali, in bile šo štete med nar bolj divje narode (1. Mojz. 10. 2. Eceh. 38, 2.). Njih imena so tukaj po¬ stavljene kakor podoba za vse keršanstvu sovražne derhali, ktere bodo po¬ slednji čas nadlegovale Božjo cerkev. Ta derhal se bo zbrala v boj zoper sveto cerkev, to je, si bo z združeno močjo perzadevala, keršanstvo pokon¬ čati z zemlje. Ker po uposteljnovim nauku (2. Tes. p. 2.) Antikrist pride v poslednjim času, zatorej se on šteje za vojvoda vsili sovražnikov cerkve Božje, sej je tudi enake misli z njimi. 10. „Tabor svetnikov 11 , zoper kteriga se bodo zoperniki keršanstva vojskovali, je cerkev Božja na zemlji, ravno tako je „ljubo mesto “, pred ko ne, le sploh zbor zvestih kristjanov (Avguštin), ali cerkev Božja; mogoče je pa tudi, de prerokovanje zadeva ktero posebno mesto. Vojska, ktgro bodo poslednji na¬ sprotniki imeli zoper cerkev Božjo, je poslednje nar linji preganjanje, v kterim bodo zoper njo obernili vse svoje zvijače in strahovite sile. Vender Gospod bo pokončal poslednjič svoje sovražnike s svojo močjo (2. Tes. 2, 8.), ali z ognjem, ali z drugimi grozovitimi kaznimi (Avguštin). V poprešnjih prikaznih tega razodenja je veliko podob, ktere sveti učeniki obračajo tudi na poslednjo dobo, vender natančna določitev ostaja perhranjena prihodnjimi! času; prero¬ kovanja so vselej še le takral popolnama jasne, kadar so se prerokovane pri- Razodetij«' sv. Janeza 20. 11. In sim vidil velik bel se¬ dež, in njega, ki je na njem se¬ del, 11 ) spred kteriga obličja sta pobegnila zemlja in nebo, in jima ni bilo mesta najti. 12 ) 12. In sim vidil mertve, ve¬ like 13 ) in male stati pred sede¬ žem in (trinoge') bukve so se odperle; in druge bukve so se odperle, ktere so (bukve') živ¬ ljenja; 14 ) in mertvi so bili so¬ jeni po tem, kar je bilo zapi¬ sano v bukvah, po svojih delih. 489 13. In morje je dalo mertve, kteri so bili v njem; 15 ) in smert in pekel sta dala svoje mertve, ki so bili v njima; 16 ) in so bili sojeni vsakteri po svojih delih. 14. In pekel in smert sta bila veržena v ognjeno jezero. 17 ) To je druga smert. 18 ) 15. In kdor ni bil najden v bukvah življenja zapisan, je bil veržen v ognjeno jezero. 19 ) hodnje reči že-spolnile. Dolžnost vsaeiga kristjana je, vedno čuti, paziti na znamnja časa, in se za prihod Gospodov vsaki čas skerbno perpravljati (Glej Mat. 24, 42— 51.). Toliko pa je od te poslednje dobe gotovo, de bo pred poslednjo sodbo množica judovskiga ljudstva zbrana v Božjo cerkev (Rim.it, 25—31.). 11. Tukaj se začnejo poslednje prikazni tega razodenja, prestop svete cerkve v Božje kraljestvo v nebesih. Sv. Janez vidi Sodnika vsiga sveta , kteri se prikaže na sedežu v svojim veličastvu (Primeri Mat. pogl. 24. Mark. pogl. 13. Luk. pogl. 21.). 12. Sedanji vidni svet je zginil, po besedi aposteljnovi končan z ognjem (2. Petr. 3, 10. i. d.), in bo spremenjen v novo vstvarjenje (Spodej 21. 1., primeri Rimlj. 8, 19—22.). 13. Vsi mertvi brez razločka stanu ali starosti, dobri in hudi. 14. A^eč bukev je, kjer so zapisane grešne dela (oliko hudobnih; ene bukve pa so, kjer je zaznamnjano veliko manjši število dobrih del svetnikov. Te bukve so podoba Božje vsigavednošti. 15. Tukaj se bolj na tanko popisuje drugo vstajenje, namreč vstajenje teles. Dokazano je, de bodo vsi mertvi vstali, naj so našli smert in grob, kjer koli si bodi, na suhim ali na vodi; naj si bodo dobri ali hudobni, kterih duše so namreč v peklu. 16. To je, smert, ki gospoduje čez grobe na zemlji, je dala svoje mertve. Smeri je imenovana namesti grobov, in grobje, ki so na zemlji, so nasproti morju. Tudi pekel je posebej imenovan v poterjenje, de tudi hudobni bodo vstali; ker tudi pekel bo dal duše zaverženih iz sebe. de se bodo sklenile s telesi (Avguštin). 17. Umiranje je nehalo, v pekel je bil verženo, to je, smert le še v peklu go¬ spoduje, ,in sicer ne perva, ampak druga ali večna smert. 18. to je, večno pogubljenje; to namreč je naznanjeno v podobi ognjeniga jezera, v ktero bodo hudobni verženi. 19. Konec tega poglavja je treba še tisto krivo nienitev od tavžentletniga kraljestva v misel vzeti, ktero si je krivoverski Cerint zmislil še v dneh sv. Ja¬ neza aposteljna, in ktero je sveta cerkev zametovala vse čase. Ta zapeljivec- je namreč učil, de ob koncu časov bo Kristus zopet prišel, in tavžent let vidama kraljeval na zemlji, de bodo umerli pravični takrat zopet vstali, in z verniki, kteri bodo tiste dni še na svetu , v vsih sladnostih živeli, in tako povračilo prejemali za vse zatajevanje, ki so si ga mogli pred Kristusovim prihodam nakladati. Po teip še le bo prišla poslednja sodba. Mcmo tega 490 Razodenje sv. Janeza 21 XXI. Poglavje. Sv. Janez vidi novo nebo in novo zemljo, vidi novo mesto Jeruzalem, perprav- Ijeno kakor nevesta svojimu ženinu. Pravični so osrečeni in poveličani, hudobni pa verženi v ognjeni brezen, Apostelj popisuje sveto mesto, ktero je silno veliko, narejeno iz čistiga zlata in dražili kamnov. 1. Iti sim vidil novo nebo in novo zemljo. Zakaj pervo nebo in perva zemlja sta prešla, in morja ni več. l ) 2. In jest, Janez, sim vidil sveto mesto, novi Jeruzalem, priti z neba od Boga, perpravljeno kakor nevesta, ki je naprav¬ ljena. svojimu ženinu. 2 ) 3. In sim slišal velik glas s vseskozi nekeršanskiga in ostuduiga nauka se je v perviii časih svete cerkve obudila še druga menitev od tavžentletniga kraljestva, ktera sicer ni bila naravnost zaveržena ko krivoverska, vender sploh spoznana kakor zmota. Poleg te menitve bodo po dokončani zmagi nad Antikristam, pravični vstali tudi po telesu, in vsi, kteri bodo takrat še živeli, bodo ostali v življenji, dobri, de bodo z vstalimi pravičnimi vred v svetosti in radosti služili Kristusu, hudobni, de bodo po njih premagani in v podložnost djani. Kristus sam bo gospodoval v Jeruzalemu kakor kralj, in z njim vred bodo gospodovali aposteljni, preroki stare zaveze in sveti mučenci. Ko bo dopolnjenih tavžent let, bodo hudobni začeli svetnike nadlegovati, pa pokončal jih ho ogenj z nebes. Po tem bo nastopilo vesoljno vstajenje in poslednja sodba. Ta menitev je nar bolj očitno izrečena pri Tertulijanu in J.aktancii; manj gotovo pri sv. Justinu, sv. Hipo- litu in sv. Viktorinu, kteri se le bolj na stan pravičnih duš pred prihodnjim vstajenjem oženijo. Tej menitvi nasproti pa je to, de sv. pismo nikjer ne govori od tako dolziga telesniga bivanja Kristusoviga na zemlji, temuč mu še le naravnost nasproti govori. Preroki stare zaveze govore nar več od duhovniga Kristusoviga kraljestva v njegovi cerkvi, Kristus sam ozftanuje, de ob dnevu vstajenja bodo dobri vstali v življenje ali zveličanje, hudobni pa v sodbo ali pogubljenje, in med vstajenje in nastop prihodnjiga življenja ne stavi vmes nobeniga druziga časa (Jan. 5, 28. Mat. 24, 45—51.); sv. Peter apostelj tudi na ravnost uči, de Kristus, ko je odšel v nebo, od ondod ne bo prišel, dokler ne bodo vse reči' djane v svoj pravi stan (Pjan. ap. 3, 21.), kar bi se ne spolnilo , ko bi med tavžentletnim kraljestvom hudobni še kdaj nadlegovali sveto cerkev; sv. Janez pa zgorej tudi govori le od kraljevanja pravičnih po duši, ne pa od kraljevanja, kjer bi bili že vstali po telesu. Tudi je gotov nauk svete cerkve, de pravičnih duše, ktere se v gnadi Božji in vsiga greha čiste ločijo s sveta, gredo naravnost v nebesa, ondi zveličanje vživat (florent. zbor), po prihodnjim vstajenji pa de bodo pravični, kadar bo sodba dokončana, z itušo in telesam vred šli v nebesa, večno življenje vži¬ vat. 1. Ko je zginilo staro vstvarjenje, sedež, greha in reve (zgorej 29, 11.}, vidi sv. Janez spremenjeno, lepo prenarejeno vstvarjenje, ktero je bilo pripravno in odločeno v stanovanje izvoljenih. Vse vstvarjenje je bilo zavoljo greha popred ogernjeno z žalostnim oblačilam v zdaj pa se skazuje praznično pre¬ oblečeno (Primeri Rimlj. 8, 18—23: 2. Petr. 3, 5—7.). Morje, tista nepo- kojna in nestanovitna stvar, je prešlo, ni ga več, v boljši stvar je spremenjeno (Avguštin). 2. Pomen je: Jez, Janez, sim vidil sveti zbor izvoljenih v vsi lepoti svojiga 491 Razodetij« sv. .Janeza 251. sedeža govoriti: Glej! prebiva¬ lišč Boga z ljudmi, in prebival bo z njimi. In oni bodo njegovo ljudstvo, in Bog sam, njih Bog, bo z njimi. 4. In Bog bo obrisal vse solze od njih oči, in smerti ne bo več; tudi ne bo več ne ža¬ lovanja, ne vpitja, ne bolečine, ker poprešnje je minulo. 5. In kteri je sedel na sede¬ žu, je rekel: Glej, novo storim vse! 3 ) In mi je rekel: Zapiši, ker te besede so prav zveste in resnične. 6. In mi je rekel: Zgodilo se je! 4 ) Jest sim Alfa in Omega, začetek in konec. 5 ) Jest bom žejnimu zastonj dal od studenca žive vode. 5 ) 7. Kdor premaga, bo to 7 ) posedel, in mu bom Bog, in on mi bo sin. 8. Boječi pa, 8 ) in neverni, in prekleti, in ubijavci, in nečistniki, in vražarji, in malikovavci, in vsi lažniki bodo imeli svoj del v go¬ rečim, ognjenim in žveplenim je¬ zeru ; kar je druga smert. Zgor. 20, 14, 9. In je prišel eden sedmerih angeljev, kteri so imeli sedmere kupe, napolnjene s poslednjimi nadlogami, in je govoril z me¬ noj, rekoč: Pridi, in ti bom po¬ kazal nevesto, zaročnico Jagnje- tovo. Zgor. 19, 7. 10. In me je vzdignil v duhu na veliko in visoko goro, in mi je pokazal sveto mesto Jeruza¬ lem, ktero je iz nebes od Boga prišlo, 11. in je imelo veličastvo Božje in njegova svetloba je bila po¬ dobna dragima kamnu, kakor kamnu jaspidu, kakor kristalu. 9 ) 12. In je imelo velik in visok zid, kteri je imel dvanajst vrat, in na vratih je bilo dvanajst an¬ geljev, in zapisane imena, ktere so imena dvanajsterih rodov Izrae¬ lovih otrok. 1 ®) veličastva priti doli do mene. .Sveto mesto je v prikazni doli prj^lo, de se je pred aposteijna prav vidljivo postavilo, ločeno od drugih nebeških reči. Sveti zbor izvoljenih se kaže v podobi svetiga mesta, in se imenuje novi, nebeški Jeruzalem v nasprotji do pozemeljskiga Jeruzalema, kteri je bil nekdaj veliko mesto Božjiga kraljestva med izraelskim ljudstvam, in le slaba podoba pove- ljčaniga Božjiga kraljestva v nebesih. Nevestine lepotine so podoba svetosti iz¬ voljenih. Doslej je sv. Janez popisoval sveto cerkev le v njenim vojskovanji na zemlji, tukaj jo začne popisovati v njenim poveličanji v nebesih. Sv. Janez se ozera v popisovanje preroka Ecehiela ^37, 27 : 40, 1—49. j. 3. novo vstvarjenje, novo življenje, novo raz veselo vanje. 4. Že so spolnjene vse obljube; tako gotovo se bo vse zgodilo, kakor de bi bilo že zdaj dopolnjeno (Zgorej 16, 17.). 5. Jez sim Večni, začetek in konec vsih reci'; kar obljubim, je že spolnjeno ; pri meni se steka prihodnje in pričujoče v eno. 6. Živa voda je tukaj večno zveličanje, gledanje in vživanje Boga samiga (Glej Jan. 4, 10: 7, 37.). Zastonj se ta voda daje izvoljenim, ker vse njih zasluženje je dar Božje gnade (Avguštin). 7. to je, zveličanje in veličastvo v nebesih. 8. kteri nimajo serčnosti, de bi se vojskovali zoper hudo in premagali. 9. je bilo nekakošno vse prešinjeno od Boga, vse se je lesketalo od Božje svet¬ lobe ; kakor čist previdljiv kamen se je svetilo v luči nar višiga Boga. 10. Visok zid obdaja me^to, in nevrednim brani stopiti skozi njegove vrata, ker 492 Razodenje sv. .Janeza 351. 13. Proti jutru so bile troje vrata; in proti severju troje vrata; in proti jugu troje vrata; in proti zahodu troje vrata. * 11 ) 14. In zid mesta je imel dva¬ najst podlagnih kamnov, in na njih dvanajst imen dvanajsterih aposteljnov Jagnjetovib. 12 ) 15. In kteri je z menoj govo¬ ril, je imel za mero zlat terst, de bi meril mesto, in njegove vrata in zid. 13 ) 16. In mesto je na štiri vogle zidano, in njegova dolgost je to¬ lika, kolikoršna je širjava; in je meril mesto z zlatim terstam na dvanajst tavžent tečajev; njegova dolgost, in višava, in širjava so enake, u ) 17. In je meril njegov zid, (in je bilo j) sto štiri in štirde- set komolcov 15 ) človekove mere, ktera je angeljeva. 16 ) 18. In njegov zid je bil zložen iz kamna jaspida; l7 ) mesto samo pa je bilo čisto zlato enako čisti¬ mo steklu. 18 ) 19. In podlagni kamni mest- niga zidu so bili z mnogoterimi dragimi kamni ozaljšani. Pervi podlagni kamen je bil jaspid, 19 ) drugi safir, 20 ) tretji kalcedon, 2 ’) četerti smaragd, 22 ) 20. peti sardoniks , 23 ) šesti angel ji varujejo vhod. Vrata imajo imena dvanajsterih rodov Izraelovih, kteri so bili nekdaj izvoljeno ljudstvo Božje na zemlji, in so tukaj podoba Božjiga ljudstva v nebesih. 11. To je prava čvetero - voglina, kar je podoba popolnosti. Od vsih strani je Ijudstvam vhod odpert v to mesto. , 12. Podlagni kamni se imenujejo aposteljni, ker po njih seje keršanstvo začelo med posameznimi narodi (Primeri Efez. 2, 20.). 13. Merjenje mesta po angelji pomeni nekoliko, de je število izvoljenih, njih. ki so delali z gnado Božjo vred, silno veliko, vender od vekomaj prevideno in odločeno; nekoliko pa, de vsakteri zmed njih doseže odločeno mero pra¬ vičnosti in svetosti. 14. Mesto je bilo pravi kočnik, — zopet podoba popolnosti. 15. to je, toliko visok je bil zid. 16. ktero je angelj imel. 17. Jaspid, čist, bel, nekoliko rudeče blišeč kamen, je bil zgorej (v. 11.) podoba Božjiga veličastva in Božje svetlobe ; to Božje veličastvo obdaja in brani sveto mesto. 18. To je zopet podoba čistosti in svetosti nebeških prebivavcov. 19. Kamni razne barve so vzeti po podobi čveterovogline , ktero je nosil viši duhoven na persih ; ondi so bile na dvanajsterih dražili kamnih tudi zapisane imena rodov Izraelovih (2. Mojz. 28, 16—31.). Kakor se luč v dragih kamnih razloči po raznih barvah , tako tudi gnada svetiga Duha po raznih duhovnih darovih, s kterimi so izvoljeni, in zlasti aposteljni ozaljšani, eni tako, eni tako (Hieronim, Andrej Kr., Areta). Jaspid je čist in bel, nekoliko rudeče blišeč kamen, znamnje čistosti in svetosti in goreče ljubezni v svetnikih. 20. Safir, kamen višnjev ko nebo, podoba duše v nebeško zamišljene. 21. Kalcedon, le polprevidljiv višnjev kamen, podoba ponižniga, ne po zunanjim blišu hrepenečiga duha. 22. Smaragd, prijetno zelen kamen , znamnje tolaživniga. razveseljivniga upanja. 23. Sardoniks, belorudeč kamen, naznanuje čistost serca z ljubeznijo vred. Razodenje sv. Janeza 21. sardis, 24 ) sedmi krizolit, 25 )osmi beril, 6 ) deveti topaz, 27 ) deseti krizopraz, 28 ) enajsti nijacint, 29 ) dvanajsti ametist. 30 ) 21. In dvanajstere vrata so bile dvanajst biserov vsake po¬ sebej ; vsake vrata so bile iz eniga bisera; 31 ) in ulice mesta so bile cisto zlato, kakor pre- vidljivo steklo. 22. In tempeljna nisim v njem vidil. Gospod namreč, vsigamo- gočni Bog je njegov tempelj in pa Jagnje. 23. In mesto ne potrebuje ne solnca, ne lune, de bi svetila v njem; zakaj veličastvo Božje ga 493 razsvetljuje, in njegovo svetilo je Jagnje. 24. In narodi bodo v njegovi svetlobi hodili, in kralji zemlje bodo pernašali vanj svoje veli¬ častvo in svojo čast. 32 ) 25. Njegove vrata se ne bodo zaperale po dnevi; 33 ) noči nam¬ reč ne bo tamkej. 26. In pernesli bodo vanj ve¬ ličastvo in čast narodov. 27. Nič omadežaniga ne pojde vanj, tudi nič, kar gnusobo dela in laž, ampak le tisti, ki so za¬ pisani v .Jagnjetovih bukvah živ¬ ljenja. 24. Sardis, kervavorudeč kamen, kaže na gorečo vero, ki je pripravljena dati kri in življenje za Kristusa. 25. Krizolit, kamen zelen ko morje, na zlato spremenjaven, podoba od nesta- novitniga sveta ločene, ko zlato v ognji skušene duše. 26. Beril, bledozelen, na višnjevo spremenjaven kamen , znamje duše od tega sveta proti nebu hrepeneče. 27. Topaz, zlatorumen kamen, podoba čednost polniga, ko zlato skušeniga življenja. 28. Krizopraz, rumenozelen kamen, znamnje vere, ki se v zlatu dobrih del raz¬ odeva in je upanja polna. 29. Ilijacint, rumenorudeč kamen, podoba z nebeško lučjo razsvetljene, v lju¬ bezni goreče duše. 30. Ametist^ višnjevorudeč kamen, znamnje ponižniga in pohlevniga, gnadi sve- tiga Duha odpertiga serca. — Lepo govori po vsim tem neki razlagavec: Dragi kamni so lepa pomenljiva podoba. Terdnejši so kakor kremen in rudnina. Branijo se času, ki sam posiluje vse, kar je časniga; malo jemljejo prostora na širokim svetu. Napajajo se z nar bolj duhovno stvarjo zmed vsih neživih reči, namreč z lučjo, ter jo zopet od sebe dajejo v svetlih barvah. To je ■ podoba popolnih duš, ktere se napajajo z lučjo večne resnice, in se vnemajo od ognja večne ljubezni. 31. Biserji spominjajo na Jezusovo priliko (Mat. 13, 46.), kjer dragi biser po¬ meni sveto vero in z njo sklenjeno svetost in večno srečo; le po veri se od- perajo vrata v nebeško kraljestvo. Bela barva biserjev pa tudi uči, de nič omadežaniga ne more priti v sveti raj. 32. Vse ljudstva, kterim je došla sreča svete vere, pojdejo s svojim veličastvam, ki so ga po veri prejele , v to sveto mesto , in se bodo štele za presrečne njegove prebivavce. 33. zakaj ondi je popolni mir, popolna varnost. 494 Razodenjp sv. Janeza 22. XXII. Poglavje. Sv. Janez vidi reko žive vode, ktera teče od sedeža Božjiga; tudi drevo živ¬ ljenja, ktero stoji v sredi mestnih ulic. Bog sam ima ondi svoj sedež; njegovi hlapci mu služijo v veseljf in gledajo njegovo obličje; Bog sam je njih luč in kraljuje med njimi. Ob koncu se ponavlja poterjenje tega razodenja , ktero naj bo hudobnim v posvarjenje, pravičnim pa v spodbujenje. Gospod sam napove¬ duje svoj bližnji prihod ; Duh in nevesta zakličeta, de naj skorej pride. 1. In mi je pokazal reko žive vode, svetlo kakor kristal, ktera je tekla od sedeža Božjiga in Jagnjetoviga.') 2. V sredi njegovih ulic in na obeh straneh reke je bilo drevo življenja, ktero rodi dvanajsteri sad, vsak mesec daje svoj sad; in listje drevesa je bilo v zdravje narodatn. 1 2 ) 3. In nič prekletiga ne bo več; tenmč sedež Božji in Jagnjetov bo v njem, in njegovi služabniki mu bodo služili. 4. In bodo gledali njegovo obličje; in njegovo ime bo na njih čelih. 3 ) 5. In noči ne bo več; in ne bodo potrebovali ne svetlobe sve¬ tila, ne svetlobe sobica, ker jih bo Gospod Bog razsvetljeval, in bodo kraljevali vse vekomaj. 6. In mi je rekel (angelj ^): Te besede so prav zveste in res¬ nične. In Gospod, Bog duhov preroških, je poslal svojiga an- gelja, pokazat svojim služabni- kam, kar se ima kmalo zgoditi. 7. In glej! pridem naglo. Bla¬ gor mu, kteri ohrani besede pre¬ rokovanja teh bukev! 4 ) 8. In jest, Janez, sim to sli¬ šal in vidil. In ko sim slišal in vidil, sim padel, de bi molil, pred noge angelja, ki mi je to po¬ kazal. 9. In mi je rekel: Glej, de tega ne storiš! zakaj služabnik sim s teboj vred in s preroki, tvojimi brati, in z njimi, kteri ohranijo besede prerokovanja teh bukev. Boga moli! 10. In mi reče: Ne zapečati besedi prerokovanja teh bukev; 5 ) zakaj čas je blizo. 6 ) 11. Kdor škoduje, naj še ško¬ duje; in kdor je v gnusobi, naj se še ognusi; in kdor je pravi¬ čen, bodi še pravičniši, in kdor l je svet, bodi še svetejši. 7 ) 1. Podoba sveliga nebeškiga raja se ravna po podobi pozemeljskiga raja (l.Mojz. 2, 9. 10.). Ondi je tedaj reka žive vode, to je, večniga zveličanja, ktero se od Boga po njegovim sv. Duhu razliva po vsili izvoljenih (Primeri Eeeh. 47, 8.). _ 2. Drevo življenja, ki je bilo nekdaj v pozemeljskim raji, je tukaj še lepši in veličastniši; rodi neminljiv sad, in vse na njem je polno blagra (Eceli. 47, 12.). Tudi to drevo je podoba večniga zveličanja. Svetniki v nebesih bodo naši¬ tem z vsimi dobrotami, napojeni z vsitn veseljem. 3. bodo vsi njegovi, v preserčni prijaznosti z Gospodam. 4. Blagor mu, kdor si to prerokovanje vtisne v serce, in je zmirej perpravljen na moj prihod. 5. Tega razodenja ne zakrivaj, oznani ga vernikam. 6. Čas spolnitve je blizo. 7. Kdor si pa razodenja ne jemlje v serce, hoče še neveren in hudoben ostati, 495 Razodenje sv. Janeza 22 . 12. Glej, pridem hitro, in moje plačilo je z menoj, de vsakimu povernem po njegovih delih. 13. Jest sim Alfa in Omega, pervi in poslednji, začetek in ko¬ nec. Zgor. l, s. 14. Blagor jim, kteri opero svoje oblačila v kervi .Jagnjetovi, de imajo oblast do drevesa živ¬ ljenja, in de gredo skozi vrata v mesto. 15. Zunej so psi, 8 ) in vražarji, in nečistniki, in ubijavci, in ma- likovavci, in vsak, kteri ljubi in dela laž. 16. Jest Jezus sim poslal svo- jiga angelja vam to pričevat v cerkvah. 9 ) Jest sim korenina in zarod Davidov, 10 ) in svetla da- nica. 1 *) , 17. In Duh in nevesta rečeta: Pridi! In kdor sliši, reci: Pridi! In kdor je žejin, pridi; in kdor hoče, vzemi žive vode zastonj. 12 ) 18. Pričujem namreč vsakimu, kteri sliši besede prerokovanja teh bukev: Ako kdo k temu kaj perstavi, bo poslal Bog nadnj nadloge, zapisane v teh bukvah. 19. In ako kdo kaj odvzame od besedi, ki so v bukvah tega prerokovanja, bo Bog odvzel njegov del z bukev življenja, in s svetiga mesta, in od tega, kar je zapisano v teh bukvah. 20. Kteri pričevanje daje te¬ mu, pravi: Tako je, pridem kmalo. Amen. 13 ) Pridi, Gospod Jezus! 14 ) 21. Gnada Gospoda našiga Jezusa Kristusa bodi z vami vsimi. Amen. naj ostane hudoben, pa v svojo nesrečo, ker sodba in kazen pride gotovo. Kdor je v gnusobi, in hoče še v nji ostati, naj ostane; posvarjen je, Bog ne bo kriv njegove pogube. Sveti in pravični pa naj si perzadevajo, še bolj opravičiti in posvetiti se ; zakaj njih plačilo bo hitro prišlo. 8. nesramni, prederzni, zbadljivi ljudje. 9. de od tega pričujete v keršanskih srenjah. 10. Jezus je korenina, ker je začetnik in vir življenja; on je rod Davidov, ker je bil iz hiše Davidove, in ker je bil cvet in častiti verh tega rodu, po njem, po Kristusu, je zemeljski Davidov zarod duhoven postal. 11. po kteri se zazna novi dan, dan zveličanja. 12. Sveti Duh in po njem navdihnjena nevesta, ves zbor vernikov, kliče proti Jezusu, zgodnji danici: Pridi! Vsi hrepene po tistim času, kjer se bo Božje kraljestvo pokazalo v svojim veličastvu. — In kdor koli sliši Jezusove besede v teh bukvah, naj ravno tako hrepeni po njem, in kliče: Pridi! In kdor ima žejo po zveličanji, naj si v keršanstvu iše vode življenja — dobiva jo zastonj. 13. K sklepu zapriča Jezus še enkrat, de pride kinalo, in pristavi besedo „Amen“, s ktero se po navadi poterduje. 14. To so besede aposteljnove (Glej razi. 12.j. beril iz listov in druzih bukev svetiga pisma in evangelijev, ki se bero v nedelje in praznike in tudi nektere druge po¬ sebne dni cerkveniga leta. I Berila in evangelii v nedelje, imenitniši praznike in druge posebne dni cerkveniga leta. Nedelje, prazniki in drugi dnevi. *■ I. nedeljo v adventu. II. nedeljo v adventu. III. nedeljo v adventu. Kvaterno sredo v adventu. Kvaterni petlk v adventu. Kvaterno saboto v adventu. IV. nedeljo v adventu. Predbožični dan. Sv. božični praznik per maši o polnoči. Sv. božični praznik per zorni maši. Sv. božični praznik per veliki maši. Vpraznik sv. Stefana perv. mučenca. V dan sv. Janeza apost. in evangei. V dan nedolžnih otročičev. V nedeljo pred novim letam. V dan sv. Silvestra papeža. V dan noviga leta ali obrezovanja Jezusa Kristusa. V nedeljo pred razglašenjem Gospod. V praznik razglašenja Gospodnviga ali sv. 3 kraljev. J. nedeljo po razglašenji Gospod. II. nedeljo po razglašenji Gospod. III. nedeljo po razglašenji Gospod. IV. nedeljo po razglašenji Gospod. Berilo. Rim. 13, 11 — 14. Rim. 15, 4—13. Fil. 4, 4—7. * Iz. 7, 10—15. Iz. 11, 1 — 5. 2. Tes. 2, 1—8. 1. Kor. 4, 1-5. Rim. 1, 1—6. Tit. 2, 11 — 15. Tit. 3, 4—7. Hebr. 1, 1 — 12. Djan. 6, 8—10. in .7, 54—59. Sir. 15, 1—7. Skriv. raz. 14, 1—5. Gal. 4, 1—7. 2. Tim. 4, 1—8. Tit. 2, 11 — 15. Gal. 4, 1—7. Iz. 60, 1—6. Rim. 12, 1—5. Rim. 12, 6—16. Rim. 12, 16—21. Rim. 13, 8—10. Evangeli. *) To je: Berilo iz lista do Rimljanov v 13. poglavji, od 11. do 14. verste. Evangeli sv, Lnlteža v 21 . poglavji, od 25. do 33. verste. V/, • ?2 II V. nedeljo po razglašenji Gospod. VI. nedeljo po razglašenji Gospod. I. predpepelnično nedeljo. II. predpepelnično nedeljo. III. predpepelnično ali pustno nedeljo. Pepelnično sredo. V četertik po pepelnici. V petik po pepelnici. V saboto po pepelnici. I. nedeljo v postu ali pepelnično. V pondeljik po I. nedelji v postu. V tvorik po I. nedelji v postu. V sredo po 1. nedelji v postu. V četertik po I. nedelji v postu. V petik po I. nedelji v postu. V saboto po I. nedelji v postu. II. nedeljo v postu ali kvaterno. V pondeljik po II. nedelji v postu. V tvorik po II. nedelji v postu. V sredo po II. nedelji v postu. V četertik po II. nedelji v postu. V petik po II. nedelji v postu. V saboto po II. nedelji v postu. III. nedeljo v postu ali brezimeno. V pondeljik po III. nedelji v postu. V tvorik po III. nedelji v postu. V sredo po III. nedelji v postu. V četertik po III. nedelji v postu. V petik po III. nedelji v postu. V saboto po III. nedelji v postu. IV. nedeljo v postu ali sredpostno. V pondeljik po IV. nedelji v postu. V tvorik po IV. nedelji v postu. V sredo po IV. nedelji v postu. V četertik po IV. nedelji v postu. V petik po IV. nedelji v postu. V saboto po IV. nedelji v postu. V. nedeljo v postu ali tiho (černoj. V pondeljik po tihi nedelji. V tvorik po tihi nedelji. V sredo po tihi nedelji. V četertik po tihi nedelji. V petik po tihi nedelji. V saboto po tihi nedelji. VI. nedeljo v postu ali cvetno per blagoslovljenii oljk. Cvetno nedeljo per masi. Kol. 3, 13—17. 1. Tes. 1, 3—10. 1. Kor. 9, 34—27. i 10.1— 5. 2. Kor. 11, 19—33. i; 12.1— 9. 1. Kor. 13, 1 — 13. Joel 2, 12—19. Iz. 38, 1—6. Iz. 58, 1—9. Iz. 58, 9—14. 2. Kor. 6, 1 — 10. Eceh. 34, 11 — 16. Iz. 55, 6 — 11. 3. Kralj. 19, 3—8. Eceh. 18, 1—9. Eceh, 18, 20—28. 1. Tes. 5, 14—23. 1. Tes. 4, 1—7. Dan. 9, 15 — 19. 3. Kralj. 17, 8—16. Estr. 13, 8—11. in 15—17. Jer. 17, 5—10. 1. Mojz. 37, 6—22. 1. Mojz. 27, 6—40. Efez. 5, 1—9. 4. Kralj. 5, 1 — 15. 4. Kralj. 4, 1 — 7. 2. Mojz. 20, 12—24. Jer. 7 , 1—7. 4. Mojz. 20, 2—13. Dan. 13, 1 — 62. Gal. 4, 22—31. 3. Kralj. 3, 16—28. 2. Mojz. 32, 7—14. Iz. 1, 16—19. 4. Kralj. 4, 25 — 38. 3. Kralj. 17, 17—24. Iz. 49, 8—15. Hebr. 9, 11 — 15. Jon. 3, 1 — 10. Dan. 14, 28—42. 3.Mojz. 19,1.2.11 —19. Dan. 3, 34—45. Jer. 17, 13—18. Jer. 18, 18—23. 2. Mojz. 15, 27. in 16, 1—7. Eil. 2, 5—11. Veliki pondeljik. Iz. 50, 5 — 1Q, * Mat. 13, 24—30. Mat. 13, 31—35. Mat. 20, 1 — 16. Luk.^8, 4—15. Luk. 18, 31—43. Mat. 6, 16—21. Mat. 8, 5—13. Mat. 5, 43 — 48. in 6 , 1 — 6 . Mark. 6, 47—56. Mat. 4, 1—11. Mat. 25, 31—46. Mat. 21, 10—17. Mat. 12, 38—50. Mat. 15, 21—28. Jan. 5, 1—15. Mat. 17, 1—9. Mat. 17, 1—9. Jan. 8, 21—29. Mat. 23, 1—12. Mat. 20, 17—28. Luk. 16, 19—31. Mat. 21, 33—46. Luk. 15, 11—32. Luk. 11, 14—28. Luk. 4, 23—30. Mat. 18, 15—22. Mat. 15, 1 — 11. Luk. 4, 38—44. Jan. 4, 5 — 42. Jan. 8, 1 — 11. Jan. 6, 1 —:15. Jan. 2, 13—25. Jan. 7, 14—31. Jan. 9, 1 — 38. Luk. 7, 11 — 16. Jan. 11, 1—45. Jan. 8, 12—20. Jan. 8, 46 — 59. Jan. 7, 32—39. Jan. 7, 1—13. Jan. 10, 22—38. Luk. 7, 36—50. Jan. 11, 47—54. Jan. 12, 10—36. Mat. 21, 1—9. Mat. 26. in 27. pogl. terpljenje J. K, Jan. 12, 1—9. m Veliki tvorik. Veliko sredo. Veliki četertik. Veliki petik. Veliko saboto. Velikonočno nedeljo. Velikonočni pondeljik. Velikonočni tvorik. Velikonočno sredo. Velikonočni četertik. Velikonočni petik. Velikonočno saboto. I. nedeljo po veliki noči ali belo nedeljo. II. nedeljo po veliki noči. III. nedeljo po veliki noči. IV. nedeljo po veliki noči. V. nedeljo po veliki noči. Križev teden. Predgod Kristusoviga vnebohoda. V god Kristusoviga vnebohoda. VI. nedeljo po veliki noči. Binkoštno nedeljo. Binkoštni pondeljik. Binkoštni tvorik. Binkoštno sredo (kvaterno). Binkoštni četertik. Binkoštni petik (kvaterni). Binkoštno saboto (kvaterno). V praznik presvete Trojice. 1. nedeljo po binkoštih, V praznik sv. rešnjiga telesa. II. nedeljo po binkoštih. III. nedeljo po binkoštih. IV. nedeljo po binkoštih. V. nedeljo po binkoštih. VI. nedeljo po binkoštih. VII. nedeljo po binkoštih. VIII. nedeljo po binkoštih. IX. nedeljo po binkoštih. X. nedeljo po binkoštih. XI. nedeljo po binkoštih. XII. nedeljo po binkoštih. XIII. nedeljo po binkoštih. XIV. nedeljo po binkoštih. XV. nedeljo po binkoštih. XVI. nedeljo po binkoštih. Jer. ti, 18—20. Iz. 62, tl. in 63, 1—7. Iz. 53, 1 — 12. i 1. Kor. 11, 20—32. 2. Mojz. 12, 1 — 11. Kol. 3, 1—4. 1. Kor. 5, 7—8. Djan. ap. 10, 37—43. Djan. ap. 13, 26—33. Djan. ap. 3, 13—19. Djan. ap. 8, 26—40. 1. Petr. 3, 18—22. 1. Petr. 2, 1 — 10. 1. Jan. 5, 4—10. i. Petr. 2, 21—25. 1. Petr. 2, 11—19. Jak. 1, 17—21. Jak. 1, 22—27. Jak. 5, 16—20. Efez. 4, 7—13. Djan. ap. 1, 1—11. 1. Petr. 4, 7—11. Djan. ap. 2, 1 —11. Djan. ap. 10, 42—48. Djan. ap. 8, 14—17. Djan. ap. 2,14—21. in Mark. 14. in 15. pogl. terpljenje J. K. Luk. 22. in 23. pogl. terpljenje J. K. Jan. 13, 1—5. Jan. 18. in 19. pogl. terpljenje J. K. Mat. 18, 1 — 7. Mark. 16, 1 — 7. Luk. 24, 13—35. Luk. r 24, 36—47. Jan. 21, 1 — 14. Jan. 20, 11 — 18. Mat. 28, 16—20. JanA20, 1—9. Jan. 20, 19—31. Jan. 10, 11—16. Jan. 16, 16—22. Jan. 16, 5—14. Jan. 16, 23—30. Luk. 11, 5—13. Jan. 17, 1—11. Mark. 16, 14—20. Jan. 15, 26—27. in 16, 1—4. Jan. 14, 23—31. Jan. 3, 16—21. Jan. 10, 1—10. Jan. 6, 44—52. Luk. 9, 1—6. Luk. 5, 17—26. Luk. 4, 38—44. Mat. 28, 18—20. Luk. 6, 36—42. Jan. 6, 56—59. Luk. 14, 16—24. Luk. 15, 1—10. Luk. 5, 1—tl. Mat. 5, 20—24. Mark. 8, 1—9. Mat. 7, 15—21. Luk. 16, 1—9. Luk. 19, 41—47. Luk. 18, 9—14. Mark. 7, 31—37. Luk. 10, 23—37. Luk. 17, 11 — 19. Mat. 6, 24—33. Luk. 7, 11—16. Luk. 14, 1—11, Mark. 9, 16—29. Kvaterno sredo.*) Kvaterni petik. Kvaterno saboto. XVII. nedeljo po binkoštih. XVIII. nedeljo po binkoštih. XIX. nedeljo po binkoštih. XX. nedeljo po binkoštih. XXI. nedeljo po binkoštih. XXII. nedeljo po binkoštih. XXIII. nedeljo po binkoštih. Poslednjo nedeljo po binkoštih. Amoz 9, 13 — 15. in Kzdra 8, 1 — 10. Ozea 14, 2 — 10. Hebr. 9, 2—12. Efez. 4, 1—6. 1. Kor. 1, 4—8. Efez. 4, 23—28. Efez. 5, 15—21. Efez. 6, 10—17. Fil. 1, 6—11. Fil. 3, 17—21. in 4. 1—3. Kol. 1, 9—14. Luk. 7, 36—50. Luk. 13, 6—17. MaL 22, 34—46. Mat. 9, 1—8. Mat. 22, 1 — 14. Jan. 4, 46—53. Mat. 18, 23—35. Mat. 22, 15—21. Mat. 9, 18—26. Mat. 24, 15—35. II. Berila in evangelij v praznike in sopraznike svetnikov, kteri imajo lastne. SO. Sv. Andreja aposteljua. 3. Sv. Frančiška Ksaverja. 4. Šv. Barbare dev. mučenice. 6. Sv. Miklavža škofa. 8. Cistiga spočetja Dev. Marije. 13. Sv. Lucije dev. mučenice. 18. Perčakovanja poroda Dev. Mar. 21. Sv. Tomaža aposteljua. Ijistopacl. | Rim. 10, 10—18. Gruden. Rim. 10, 10—18. Sir. 51, 1—8. 12. Hebr. 13, 7—17. Pidpov. 8, 22—36. 2. Kor. 10, 17. in 11, 1 — 2 . Iz. 7, 10—15. Efež. 2, 19—22. l*rosenec. 17. Sv. Antona pušavnika. 18. Stola sv. Petra v Rimu. 20. Sv. Fabjana in Boštjana muč. 21. Sv. Neže dev. mučenice. 22. Sv. Vincencija in Anastazija m. 23. Zaročenja Dev. Marije. 25. Spreobernjenja sv. Pavla apost. Sir. 45, 1—6. 1. Petr. 1, 1—7. Hebr. 11, 33 — 39. Sir. 51, 1—8. 12. Modr. 3, 1—8. Prip. 8, 22—36. Djan. ap. 9, 1—21. Svečan. 2. V svečnico ali god darovanja J. K. in očiševanja Marije. 3. Sv. Blaža mučen, škofa. 5. Sv. Agate dev. mučenice. 6. Sv. Doroteje dev. mučenice. 9. Sv. Apolonije dev. mučenice. 14. Sv. Valentina mučenika. 22. Stola sv. Petra v Antiohii. 23. Margarete Kortonske. 24. ali 25. Sv. Matija aposteljna. *) Pervo sredo po sv. Križu. Malah. 3. 1—4. Jak. 1,12—18. 1. Kor. 1, 26—31. Sir. 51, 13—17. Sir. 51, 1—8. 12. Modr. 10, 10—14. L Petr. 1, 1—7. Vis.pes.3,2_5.in 8,6—7. Djan. ap. 1, 15—26. |Mat. 4, 18—22. Mark. 16, 15—18, Mat. 25, 1 — 13. Mat. 25, 14—23. Mat. 1, 1 — 16. Mat. 13. 44—52. Luk. 1, 26—38. Jan. 20, 24—29. v 9. 9. 12 . 17 . 19. 21 . 24. 25. 27. 24. 25. 30. Sv. Cirila in Metoda, škofov. Sv. Frančiške Rimljan, vdove.*) Sv. Gregorja papeža cerkve¬ nima učenika. Sv. Jederti dev. Sv. Jožefa, ženina Dev. Mar. Sv. Benedikta opata. Sv. Gabriela velikiga atigelja. Oznanjenja Dev. Marije. Sv. Ruperta sp. škofa. Sv. Jurja mučenca. Sv. Marka evangelista. Sv. Katarine Sienske dev. Snšec. Hebr. 7, 23—27. Prip. 31, 10—31. 1 - 8 . 25—34. 1 — 6 . — 6 . Dan. 9, 21—26. Iz. 7, 10—15. Sir. 44, in 45. Mali traven. 2. Tim. 2, 8—10. in 3, 10 — 12 . Eceh. 1, 10—14. 2. Kor. 10, 17. in 11, 1 — 2 . 2. Tim. 4, 1. Kor. 7, Sir. 45, Sir. 45, 1 Veliki traven. 1. Sv. Filipa in Jakopa ap. 3. Najdenja sv. križa. 4. Sv. Florijana in tovaršev muc. 5. Sv. Gotarda sp. škofa. 16. Sv. Janeza Nep. muč. 17. Sv. Jošta spozn. 25. Sv. Urbana pap. muč. 31. Sv. Kancijana in tov. muč. O velikonočnim času. Zunej velikonočniga časa. Modr. 5, 1—5. Fil. 2, 5—11. 1. Petr. 1, 3—7. Hebr. 7, 23—27. Sir. 21, 26—31. 1. Kor. 4, 9—14. 2. Kor. 1, 3—7. 1. Petr. 1, 3—7. Modr. 5, 16—20. Rožnik. 2 . 9. 10 . 13. 15. 21 . 32. 24. 26. 29. 2 . 4. 12 . 12 . Sv. Marcelina, Petra in Erazma muč. Sv. Primoža in Felicijana muč. Sv. Margarete kraljice. Sv. Antona Padovanskiga. Sv. Vida in tov. muč. Sv. Alojzja spozn. Sv. Ahacja in tov. muč. Rojstva sv. Janeza Kerstnika. Sv. Janeza in Pavla muč. Sv. apostcljnov Petra in Pavla. Obiskanja Dev. Marije. Sv. Urha sp. škofa. Sv. llermagora in Fortunata muč, Sv. Margarete dev. muč. Rim. 8, 18—23. Modr. 5, 16—20. Prip. 31, 10—31. 1. Kor. 4, 9—14. Modr. 3, 1—8. Sir. 31, 8—11. Modr. 5, 16—20. Iz. 49, 1—7. Sir. 44, 10—15. Djan. ap. 12, 1 — 11. Mali serpan. Vis. pesi 2, 8—14. ' Hebr. 7, 23—27. 1 — 8 . — 17. Modr. 3, Sir. 51, 13 Mat. Mat. Mat. Mat. Mat. Mat. Luk. Luk. Mat. Jan. Luk. Mat. Jan. Jan. Jan. Mat. Mat. Luk. Mat. Jan. Luk, Luk. Mat. Mat. Luk. Luk. Mat. Luk. Luk. Luk. Mat. Luk. Mat. Luk. Mat. 24, 42—47. 13, 44—52 5, 13—19. 25, 1—13. 1, 18—21. 19, 27—29. 1, 26—38. 1, 26—38. 25, 1—23. 15, 1—7. 10, 1—9.*) 25, 1—13. 14, 1 — 13. 3, 1 — 15. 15, 5—11. 24, 42—47. 11 , 2 — 10 . 12, 32—34. 25, 14—23 15, 5—11. 6, 17—23. 21, 9—19. 11, 25—30. 13, 44—52. 12, 35—40. 10, 16—20. 22, 29—40. 6, 17—23. 1, 57—68. 12 , 1 — 8 . 16, 13-19. 1, 39—47. 24, 42—47. 21, 9 — 19. 13, 44—52. *) V ljubljanski škofli 11. sušca. **) Berilo in evangeli pcr maši med procesijo sta pa tista ko križevi teden. VI 16. Presv. Dev. Marije Karmelske. 17. Sv. Aleša spozn. 20, Sv. Elija preroka. 22. Sv. Marije Magdalene. 25. Sv. Jakopa aposteljna. 25. Sv. Krištofa muč.*) 26. Sv. Ane matere Marije Dev. Sir. 24, 23—31. 1. Tim. 6, 6—12. Sir. 48, 1—10. Vis. pes. 3, 2—5. in 8, 6—7. 1. Kor. 4,9—15. Modr. 10, 10—14. Prip. 31, 10—31. Veliki serpau. 2. Sv. Štefana papeža muc. 4. Sv. Dominika spozn. 5. Presv. Dev. Marije Snežnice. 5. Sv. Ozvalda spozn. 6. Spremenjenja Jezusa Kristusa. 6. Sv. Ksista in tov. muč. 10. Sv. Lavrencija muč. 15. Vnebovzetja Marije Dev. 16. Sv. Roka spoznovavca. 24. Jerneja aposteljna. 28. Sv. Avguština škofa. 29. Obglavljenja sv. Janeza Kerst. Djan. ap. 20, 17—21. 2. Tim. 4, 1—8. Sir. 24, 14—16. 1. Kor. 4, 9—14. 2. Petr. 1, 16—18. Modr. 5, 16—20. 2. Kor. 9, 6—10. Sir. 24, 11—20. 1. Kor. 4, 9—14. 1. Kor. 12, 27—31. 2. Tim. 4, 1—8. Jer. 1, 17—19. 1. Sv. Tilna opata. 4. Sv. Rozalije dev. 8. Rojstva Marije Dev. 14. Povišanja sv. križa. 17. Sv. Lamberta škofa muč. 21. Sv. Matevža aposteljna. 27. Sv. Kozma in Damijana r 29. Sv. Mihaela velikiga ang. Kimovec. Sir. 45, 1—6. 2. Kor. 10, 17. in 11, 1 — 2 . Prip. 8, 22—36. Fil. 2, 5—11. Jak. 1, 12—18. Eceh. 1, 10—14. . Modr. 5, 16—20. Skriv. razi. 1, 1—5. 4. Sv. Frančiška Seraf. 12. Sv. Maksimilijana škofa muč. 15. Sv. Terezije dev. 16. Sv. Gala opata. 13. Sv. Lukeža evangelista. 2. Kor. 8, 21. Sv. Uršule in tov. dev. in muc. 1. Kor. 7, 28. Sv. Šimna in Juda ap. 1. Vsih svetnikov. 3. Sv. Justa muč.**) 4. Sv. Karola Boromeja škofa. 6. Sv. Leonarda opata. 11. Sv. Martina škofa. 13. Sv. Brikcija sp. škofa. Kozopersk. Gal. 6, 14—18. 2. Kor. 1, 3 — 7. 2. Kor. 10, 17. in 11 1 — 2 . Sir. 45, 1—6. 16—24. 25—34. Listopad. Skriv. raz. 7, 2—12. Modr. 10, 10—14. Sir. 44. in 45. Sir. 45, 1—6. Sir. 44, in 45. Hebr. 7, 23—27. Efež. 4, 7—13. Luk. 11, 27—28. Mat. 19, 27—29. Mat. 17, 1—9. Luk. 7, 36—50. Mat. '20, 20—23. Mat. 10, 34—42. Mat. 13, 44—52. Mat. 16, 24—27. Luk. 12, 35—40. Luk. 11, 27—28. Luk. 12, 32—34. Mat. 17, 1—9. Luk. 6, 17—23. Jan. 12, 24—26. Luk. 10, 38—42. Luk. 12, 32—34. Luk. 6, 12—19. Mat. 5, 13—19. Mark. 6. 17—29. Mat. 19, 27—29. Mat. 25, 1—13. Mat. 1, 1 — 16. Jan. 12, 31—36. Luk. 14, 26—33. Mat. 9, 9—13. Luk. 6, 17—23. Mat. 18, 1—10. Mat. 11, 25—30. Luk. 14, 26—33. Mat. 25, 1—13. Mat. 19, 27—29. Luk. 10, 1—9. Mat. 25, 1 — 13. Jan. 15, 17—25. Mat. 5, 1 — 12. Jan. 12, 24—26. Mat. 25, 14—23. Luk. 12, 35—40. Luk. 11, 33—36. Mat. 24, 42—47. *) V ljubljanski škofii 11. včl. šerp. **) V Terstu 3. listopada vn 15. Sv. Leopolda spozn. 19. Sv. Elizabete kraljice vdove. 21. Darovanja Marije Dev. 22. Sv. Cecilije dev. muc. 23. Sv. Klemena pap. muc. 25. Sv. Katarine dev. muc. Sir. 31, 8—11. Prip. 31, 10—31. Sir. 24, 14—16. Sir. 24, 14—16. Sir. 51, 13—17. Fil.3,17—21.in 4,1 Luk. 19, 12—26. Mat. 13, 44—52. Luk. 11, 27—28. Luk. 11, 27—28. Mat. 25, 1—13. Mat. 24, 42—47. —3. III. Berila in evangelii v premakljive praznike, sopraznike, spomine cerkvenima leta. Presv. Imena Jezusoviga, II. nedeljo po razglašenji Gosp. Spomin molitve Jezusa Kristusa na oljski gori, v tvorik po I. pred- pepelnični nedelji. Spomin terpljenja Jezusa Kristusa,v tvorik po II. predpepclnični nedelji. Presvete ternjeve krone Jezusa Kri¬ stusa, v petik po pepelnici. Sulice in žebljev Jezusa Kristusa, v petik po I. nedelji v postu. Presv. tančice Jezusa Kristusa, v petik po II. nedelji v postu. Sv. peterih ran Jezusa Kristusa, v petik po III. nedelji v postu. Predrage kervi Jezusa Kristusa, v petik po IV. nedelji v postu. Sedem žalost presv. Marije Dev., v petik pred cvetno nedeljo. Varstvo sv. Jožefa, III. nedeljo po veliki noči. Presveto serce Jezusa Kristusa, v petik po osmini sv. rešnjiga telesa. Predrage kervi Jezusa Kristusa, I. nedeljo v malim serpanu. Sv. Joahima, v nedeljo med osmino velike gospodnice. Sv. angeljev varhov, v bližnjo ne¬ deljo pervimu kimovcu. Presv. Imena Marije Dev., v nedeljo med osmino male gospodnice. Sedem žalost Marije prečiste Dev., III. nedeljo v kimovcu. Sv. rožniga kranea, I. nedeljo v kozopersku. Obletnice posvečenja vsih cerkva, 111. nedeljo v kozopersku. Zahvalna nedelja, I.po vsih svetnikih. Djan. ap. 4, 8—12. Hebr. 5, 5—10. Cahar. 12, 10. 11. in 13, 6. 7. Modr. 3, 7—11 in 4, 1 . 8 . Cahar. 12, 10. 11. in 13, 6. 7. Iz. 62, 11. in 63,1 — 7. Cahar. 12, 10. 11. in 13, 6. 7. Hebr. 9, 11 — 15. Judit 13, 22—25. 1. Mojz. 49, 22—26. Iz. 12, 1 — 6. Hebr. 9, 11 — 15. Sir. 31, 8i—ll. 2. Mojz. 23, 20 — 25. Sir. 24, 23—31. Judit 13, 22 — 25. Sir. 24, 14—16. Skriv. raz. 21, 2 — 5. 2. Kor. 13, 11 — 13. Luk. 2, 21. Luk. 22, 39- 44. Jan. 19, 28—35. t Jan. 19, 1 — 5. Jan. 19, 28—35. Mark. 15, 42—46. Jan. 19, 1 — 5. Jan. 19, 30—35. Jan. 19, 25—27. Luk. 3, 21—23. Jan. 19, 31 — 35. Jan. 19, 30—35. Mat. 1, 1—16. Mat. 18, 1 — 10 Luk. 1, 26—38. Jan. 19, 25—27. Luk. 11, 27—28. Luk. 19, 1 — 10. Jan. 15, 26—27, vm Varstvo Marije prečiste Device, II. I Sir. 51, 1 — 8. 12. |Mat. 25, 1 — 13. nedeljo v listopadu. | IV. Berila in evangelii v praznike svetnikov, kteri nimajo lastnih Sir. 44, 25—27. in 45, Jan. 15, 12—16. V predgod aposteljna. Mučenca škofa. Mučenca ne škofa. Mučenca o velikonočnim času. Več mučencov o velikonočnim času. Več mučencov zunej velikonočniga časa. Spoznovavca škofa. Lerkveniga učenika. Spoznovavca ne škofa, Spoznovavca opata. Device mučenice. Device ne mučenice. Mučenice ne device. Svetnice ne device ne mučenice. Sv. vdove. 2—9. 39, 6—14. V. Berila ih evangelii per mašah po I. Vdan spomina vsihvernih mertvih. II. V dan smerti ali pokopa mer- ličeviga ali osmi dan. III. V dan obletnice po mertvih. IV. Po mertvih skozi leto. 1. Kor. 15, 51—57. 1. Tes. 4, 12—17. 2. Mak. 12, 43—46. Skriv. raz. 14, 13. mertvih. Jan. 5, 25—29. Jan. 11, 21—27 Jan. 6, 37—40. Jan. 6, 51 — 55, * t I s i * NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA