Marica: Moj pot. 4 3 Moj pot. Spisala Marica. aveličala sem se dolgočasnega, nelepega pota, in časih ga res ni ne konca, ne kraja!« »Dolgočasen se ti zdi?« vpraša me prijateljica, sli-karjeva hči, ki sama tudi ljubi slikarstvo. »Ako ga prav pogledaš, ko greva navzgor, videti je celo jako slikovit. Zadi gore, pod njimi cerkev, na obeh straneh pota zid, na pol podrt, tam izbočen, tu nazaj potisnjen! Izza zidu se dviguje visoko drevje, izmed vej pa ti sije naproti zlato solnce . . .« »Povem ti, da mi je že dovolj te slikovitosti, in ako hočeš, tudi poezije.« — Poetičen pa, a ne samo poetičen, nego tudi poučen je zame ta-le pot 1 Ko sem bila še prav majhna, bil je pot z vso okolico svojo prav takšen, kakor je sedaj, samo tam ob strani ni bilo one hišice, in zaradi tega je bilo tod še samotneje. Pomnim vas, prvi potje do cerkve, ki se mi je zdela takrat na konci sveta! Mati moja, ki je stopala vedno tako hitro kakor še sedaj, imela je z mano pravo pokoro. Ko ni mogla več hoditi tako počasi in je tam-le v zvoniku že odzvonilo, izpustila me je in hitela dalje, a skoro je zopet postala in rrfe čakala kar najnestrpneje. Stopicala sem za njo, saj sem gotovo stopila štirikrat, predno se je ona le prestopila! In vender sem zaostajala! Časih sem se spoteknila, in tedaj je kazal moj nos sledi moje nerodnosti. Drugič so me tiščali čevlji, ki so mi bili doma »preohlapni«, in tedaj je bil za mater največji križ. Če me je hotela voditi, kričala sem in se branila na vso moč, saj bi me bili ljudje dražili, da me mora mati še nositi 1 Dalje pa nisem mogla, ali nisem hotela. Prejela sem za to plačilo. Za cerkvijo je šola. Hodila sem vanjo, in v prvih razredih je bilo vse v redu. Pozneje pa, ko sem nekoliko odrasla — morda je bilo v tretjem ali četrtem razredu — imela sem na tem poti pravi pekel. 44 Marica: Moj pot. Dečki so me lučali, lovili, obračali moj priimek, kakorkoli je bilo mogoče, in kričali za mano. Ne vem, česa sem se bala, toda bala sem se jih zatožiti doma. Sedaj šele vem, da je bila njih nagajivost zame zgolj čast, ker vidim, da zabavljajo dečki le takim dekletom, katera so jim všeč, in da jim tako izkazujejo ljubezen svojo. Tačas mi je bil pot tako grozen, da se mi je zdel večen. In kaj čudo, če sem ostajala rada doma ali pa hodila v šolo prav zgodaj ali prav pozno, da bi se ognila dečakom, ki so me čakali tam gori in me prestrezali, da nisem mogla dalje! Jok mi ni pomagal, še lepše se jim je zdelo. Spominjam se, kako goreče sem molila časih, da bi imela srečen pot do šole, kako sem tekla in prisopihala v šolo, kadar sem se res izognila sovražnikom svojim! Pravila o tem nisem nikomur in vadila sem se že tedaj molčati, ali plačala sem jih potem sama, kadar sem jih mogla. Hiša naša stoji tudi ob tem poti, in jedno okno je semkaj obrnjeno na cesto. Ko me ni videl nobeden mojih rodovincev in je bil kateri teh paglavcev na poti, tedaj sem ga dražila in zmerjala ter mu pretila skozi okno. Saj sem vedela, da ne more do mene. Kateri otrok pa misli na jutri? Prešlo je tudi to. Rasla sem, in z mano so rasli tudi moji sovražniki ali prijatelji. v Sli so v rokodelstvo, jaz pa sem hodila še vedno v šolo, ker so me odločili za učiteljico, toda ne več po poti navzgor, ampak v mesto po poti nizdolu. Prebila sem še tu in tam kaj neprijetnega s svojimi sošolci, kadar so me ravno srečali, vender ne več vsak dan.1 In vender mi je bilo odločeno, da se je moral vedno kdo spotikati ob meni na tem ozkem poti, koder hodi sploh le malo ljudij! Umirili so se poredni paglavci, videvala jih nisem več, opazovati pa sem jela odrasle ljudi; kateri so me srečavali. Bili so ob tisti uri, vsak dan tisti. Opazili so me tudi oni, sosebno žene. Hudovala sem se in se večkrat jokala, češ: »Kaj sem vender zakrivila, da me imajo za igračo, v katero spuščajo zlobne opazke svoje?« In spoznala sem, da imam pač preobčutno srce! — »Tako velika, pa še v šolo hodi!« kričala je mladina. »Kako grdo gleda izpod čela!« rekla je nekova žena, ko sem šla mimo nje. Vzdignila sem glavo in zrla naravnost predse. »Visoko nosi glavo in ošabna je, kar se da, morda zato, ker je županova!« dejala je pozneje druga. Mdrica: Moj pot. 45 »Solnčnik nosi, da ne ogori,« rekla je tretja. Ko grem nekega dne zopet mimo kopice žen, pravi jedna: »Glejte je, gospodičine!« (Gospodičina pravijo tukaj le učiteljicam, kakor bi bil poziv »gospodičina«). »Seveda, takoj jutri bode gospodičina!« pristavi hitro in zlobno druga. Prešlo je tudi to, in šla sem od zlobnih ljudij v šolo v tuje mesto. Štiri srečna nepozabna, a prekratka leta ! Usoda me je zopet privedla v rojstveno hišo mojo ob ozkem poti. Sojeno mi je, da se moram tu pokoriti za grehe svoje, saj hodim zopet po tistem poti in zopet srečavam tiste ljudi ob tisti uri! Kako drugače so me vzprejeli! Odzdravljanja ni bilo ne konca ne kraja, ko sem hitela zjutraj in popoldne v šolo, a ljudje v mesto. »Dobrihdanov« sem dobila toliko, da bi bile te želje pregnale vsako nesrečo, katera bi me bila čakala. In odzdravljala sem prijazno: »Bog daj« in se jim prijazno nasmihala, češ: »Prejšnji rod se je spametoval, postaral se je!« In rada sem imela te ljudi; pozabila sem, kaj je bilo v prejšnjih časih, ali pa sem mislila, da sem bila res vsega sama kriva. Rada sem imela ne staro, a že jako upognjeno ženo, ki je močno opletala z rokami; rada mlado ženo zarjavelega, jako drobnega obraza, ki se mi je smijala že od daleč in mi že od daleč želela: »Dober dan !« — deklica njena je bila pri meni v šoli. Rada sem imela mladega čevljarja in mu rada odzdravljala, ko me je srečaval, noseč vsak dan usnje pod pazduho; ljuba mi je bila stara, skrivljena ženica, ki me je pozdravljala tako ponižno in vpraševala tolikanj oskromno po svoji vnuki, ki je bila pri meni v šoli. Rada sem odzdravljala možu in ženi, ki sta me srečavala, vozeč v mesto sebe in zelenjad. Mož res ni snel svojega klobuka, ampak vzdignil je samo dva prsta desne roke in se po vojaški navadi doteknil svojega pokrivala, žena pa je samo nekaj zamrmrala. Štela jima nisem ničesar v zlo! Saj mož ne ve, da se mora odkriti, in njo je trpljenje naredilo tako odurno ! In odzdravljala sem prijazno ženam, ki so hodile po dve ali po tri in po štiri skupaj, lepo odzdravljala možem od prvega bogatina do zadnjega siromaka v predmestji . . . Minevali so tako dnevi, tedni, meseci, in minilo je že nekaj let. Kako se začudim, ko srečam nekega dne mladega čevljarja z usnjem pod pazduho, ne da bi me pozdravil!' Obrnila sem že ustna na lahek nasmeh in jih odprla, vender od-zdrav mi je ostal v grlu. 40 Mdrica: Moj pot. Premišljala sem pač, kaj bi bilo temu vzrok, toda zvedela nisem ničesar, dokler mi niso povedali, kako se je hudoval, ker je čakal dovolj časa, a šivati mu le nisem dala! O Božiči smo imeli otroško predstavo. Po veselici srečam 6no mlado ženo drobnega zarjavelega obraza. Pripravim se zopet za odzdrav, toda odzdraviti mi ni bilo treba, zakaj pozdravila me ni. Nje deklica ni sodelovala, in odtod materin srd! Nekega jutra grem za bogatim gospodom, preoblečenim kmetom. Nama naproti se pripeljeta oni mož, njega žena in njiju zelenjad. »Dobro jutro!« zakriči z voza on in globoko sname svoj klobuk, ali tudi žena ga pozdravi prav prijazno in mu nasmehoma prikima z glavo. Ko pa pridem jaz mimo njiju, postavi si on po navadi dva prsta na sence, ona pa pozdravi po navadi le prav čmerno. Pozdraviti sem hotela, ali kri mi je šinila v glavo, in nevede se mi je zvrnila glava v tilnik, odzdrav pa mi je ostal v grlu. Zamrmrala sem na pol glasno : »Videl povsod si, kak iščejo d'narje, Kak se le klanjajo zlat'mu bogii.« Spremil me je nekega dne gospod iz mesta, urednik, ki je imel nekov moj spis v cenzuri. Videli sta me priletni ženici, ki sta me vedno pozdravljali tako ljubo. Srepo sta me pogledali in od tedaj me pozdravljata le jako hladno. Šepetali in pripovedovali sta si gotovo marsikaj 1 Opazek moram slišati tu in tam, dan za dnevom, in od dne do dne me pozdravljajo hladneje, dasi se nisem izpremenila v ničemer. Le kadar stopim s tega pota na široko cesto, kadar grem proti mestu, slišim zopet prijazne pozdrave in vidim prijazne obraze — saj so se zbrali moji sovražniki samo na tem poti! In žene, ki hodijo po dve ali po tri in po štiri skupaj, nesoč težka bremena, pogledujejo me zavidno, ko stopam mimo njih, saj hodim prazna in na delo, ki se jim zdi tako lahko ! Na tem poti od moje hiše do šole me pozdravlja še malo ljudij . saj sta tudi žena z upognjenim hrbtom in stara ponižna ženica slišali že marsikaj, in tudi stari, zmučeni sta že . . . Zal mi je vsega tega, in globoko mi seza v dušo, ker vidim, kakd imajo vsi ti ljudje, na videz tako preprosti, venderle v sebi dokaj zlobe iz mesta in s kmetov „ . . Ali ti pot, ki me mučiš od rojstva do denašnjega dne, vedi, da tudi na tebi ne bode kamena na kamenu, niti ne bode sledu o tebi! V duhu gledam ta izpremin, in jedino to me še veseli, ti grdi, zoperni pot! — <§^§]jg§^@>