210 Barbara Habič PESNIŠKI ALMANAH MLADIH Pesniški almanah mladih*, izredna knjiga zbirke Pota mladih, zanesljivo zavzema poseben položaj v vse bolj usihajočem izdajanju slovenskega leposlovja. Med drugim tudi zato, ker združuje enajst avtorjev, kar je v zgodovini slovenske knjige izjemen primer. Opažamo pa vendarle, da so v naši literarni preteklosti s skupno knjigo nastopali sicer predvsem mladi avtorji — šlo je za prvence, vendar se zdi, da jih je povezovala še kakšna drugačna * Damjan Jensterle, Veno Dolenc, Štefan Remic, Igor Likar, Irena Zorko-Novak, Andrej Rozman, Jure Potokar, Aldo Žer-jal, Brane Mozetič, Barbara Hanuš, Aleš Debeljak: Pesniški almanah mladih. Mladinska knjiga in Založba Obzorja, Ljubljana 1982. Opremil Jure Kocbek, str. 324. 211 Pesniški almanah mladih značilnost, pa naj je šlo za skupno generacijsko pripadnost in izoblikovanost (Pesmi štirih), za željo po skupinskem nastopanju (skupina 441) ali za regionalno povezanost (pomurska Kot slutnja radovedno). Zato najbrž ni pretirano pričakovanje, da se bo vsak premislek ob Pesniškem almanahu mladih le stežka sprijaznil s spoznanjem, da je skupinski nastop v največji meri posledica grozljive knjigotrške ekonomije, ki ne dovoljuje izdaje enajstih samostojnih pesniških zbirk; kljub temu da bi bilo težko zbrati bolj raznorodne poezije, kot jih prinaša almanah, se bo najbrž le redkokatera refleksija lahko izognila iskanju skupnih točk v pisanju mladih pesnikov. Vsaka misel o Pesniškem almanahu mladih pa se hkrati preliva tudi v misel o literaturi mladih nasploh, ki (ne nazadnje tudi po zaslugi Almanaha) po večletnem zatišju spet stopa v ospredje in budi pozornost; krivična pa bi bila trditev, da se v pisanju mladih prej ni nič dogajalo, vendar je to dogajanje ostajalo na obrobju. To med drugim dokazujejo že rojstne letnice v Almanahu sodelujočih pesnikov, ki se postopoma spuščajo od 1951 do 1961, pa tudi dejstva, da so nekateri (če že ne vsi!) že dalj časa umeščeni v naše bralno zavedanje, da je bil rokopis enega izmed njih sprejet v program založbe že pred štirimi leti, pa je dobil priložnost za izid šele sedaj, da se njihova poezija ni kalila le v revijah, temveč je izhajala tudi že v »neuradnih« zbirkah ... In navrzimo še biografsko-sta-tistično začimbo: povprečna starost enajstih pesnikov je blizu sedemindvajsetemu letu, kar pomeni, da bi po veljavnih merilih morali večinoma že prestopiti iz »mladostnega« v »zrelo« obdobje, če so take ločnice pri poeziji sploh smiselne. Tako se pravzaprav težko izognemo bojazni, da je prvenec (če to objavo sploh lahko štejemo za polnokrven prvenec, saj je po besedah sestavljalcev »nekaj med revialnim in samostojnim knjižnim natisom«) morda za koga prišel že prepozno, da bi lahko svoje literarne zmožnosti polno izkoristil. Seveda pa bi izločitev starejših avtorjev iz zbornika na račun mlajših v današnjih razmerah najbrž pomenila, da se jih osrednje slovensko literarno dogajanje za vselej odreka. Uredniki Aleš Berger, Janez Mušič in Boris A. Novak so se ob izbiranju med rokopisi, nakopičenimi po izložbah, in obetavnimi prispevki po literarnih revijah nedvomno znašli pred težko nalogo, kako izbrati avtorje, katerih pisanja izražajo zadostno notranjo zrelost. Glede na to, da ni videti, da bi njihov izbor zgrešil pri kateremkoli izmed odbranih avtorjev, se vsako razmišljanje v smeri: »kdo še manjka, koga so izpustili« izkaže za nesmiselno. Končno ni bil namen almanaha pripraviti antologijo mlade poezije, kjer bi bil lahko posamezen avtor zastopan le z drobnim prgiščem pesmi. Po uvodnem »zagovoru in pojasnilu« sestavljalcev pričenjajo almanah pesmi Damjana Jensterleta, zbrane v petih ciklih (Mrmranje zvonov, Pretrgane gazi, Misli v dva dura, Sojenice, Janeževe pesmi) pod skupnim naslovom Pretrgane gazi- Predvsem zadnji trije cikli se navezujejo na slovensko baladno izročilo, tako v strogosti forme kot v nekaterih motivih, predvsem pa v specifični govorici. Vendar to ni poskus obnavljanja kakšnega arhaičnega vzorca, ki bi se v takem primeru nedvomno izkazal za preživelega: skozi baladno povrhnjico preseva ugotavljanje naših eksistenčnih razsežnosti, ki so izrisane v izrazito temnih tonih; stikata se pesimistično zaznavanje sveta, v katerem živimo, in napovedovanje prihodnosti, ki se kaže le kot stopnjevanje grenči-ce obstoja. V zadnjih (v Almanahu neobjavljenih) Jensterletovih pesmih ima pomembno vlogo tudi sarkastični črni humor, ki se tu pojavlja le v zametkih in s svojo igrivostjo uspešno razbremenjuje pesmi, v katerih gre se- 212 Andrej Blatnik veda krvavo zares, da ne zdrsnejo v patetiko. Med simbole slovenske folklore so spretno vpleteni verzi, ki premorejo že kar aforistično ostrino (»mislili naj bi vsi enako / a nobeden ne preveč«). Veno Dolenc s svojimi Zarečenimi mislimi pristopa k baladi drugače. Vse pesmi poznamo že z dveh velikih plošč skupine Sedmina; to, da živijo v tesni povezavi z glasbo, se jim zelo pozna. Če služi Jensterletu balad-nost (zaradi svoje relativne neizrablje-nosti in berljivosti) le kot priročen okvir, ki pa njegovi liriki ne začrtuje posebnih izrazno-sporočilnih meja, je videti, da Dolenc zvesteje ohranja tisto, kar spremlja balado (s tem mislimo seveda na Urško vrsto) že samo po sebi; besedila so gosto prepletena z močno ekspresivno simboliko, v ozadju pa lahko opažamo elemente mistič-nosti, katerim bi bilo krivično očitati, da so samo dediščina balade kot literarne vrste. Zdi se, da gre tukaj za premišljeno pesniško odločitev, za zavestno priznavanje, da človeka v vseh svojih ontoloških razsežnostih vendarle presega nekaj, kar je nedostopno njegovi volji. Ta dimenzija v formalno skrbno izdelanih Dolenčevih pesmih (naj omenimo predvsem njihov utripajoči ritem) ostaja sicer precej zabrisana; kakor pravi Dolenc sam v pesmi Gledališče: »iz bojazni pred neznanim/roka obrne v levo ključ«. Videti pa je le, da gre tu vendarle za neko čvrsto izdelano metafiziko, ki noče izreči vsega, da bi nam pustila več prostora za razmislek. Končno se tudi omenjena pesem konča z vrsticami: »jaz pa vem gotovo vem / kdo plačuje in kdo krade«. Štefan Remic v svojem prispevku Almanahu, naslovljenem Izprožena roka podobarja, uporablja podobne sestavine poetičnega govora kot Jen-sterle in Dolenc (vključno s folklorno obarvanimi besedami in nekaterimi elementi lirske balade), vendar se zdi, da se njegovo pesnjenje nagiba rahlo bolj k hermetizmu. Tam, kjer sta Jen-sterle zaradi svoje humornosti in ironije ter bolj ali manj odkrito izraženega miselnega ozadja pesmi in Dolenc zaradi samega medija, v katerem se njegova poezija najprej pojavlja (peta pesem), bralcu morda bližja, laže dostopna, tam Remic pravi: »ti greš z menoj / na odmaknjeno stran. / tam te bo gledal / podobar iz sanj.« In res se zdi, da je prva kvaliteta te poezije pastelno izrisano krajinarsko podobarstvo, šele zatem nas doseže njihova miselna razsežnost, ki je le redkokdaj eksplicirana (»saj je zmerom bolj mrzlo / sredi naše pameti«), a zato nič manj dragocena, pravzaprav je celo globlja. Tedaj pesem ugotavlja človeško odtujenost (»v sebe se je / vsak zazidal / kdo še gre do drugega«) in obenem v samore-fleksiji spregovori o svoji nemoči (»pesem prek zidu se sklanja, / pa ne seže več v srce«). Vredno bi bilo tudi omeniti, da Remic že dlje časa sodeluje v slovenskem revialnem tisku s svojo poezijo, in obenem izraziti upanje, da mu ne bo treba predolgo čakati na samostojno knjižno objavo. Igor Likar je že z naslovljenjem svoje poezije (Neslišni dogodki) označil njeno zanimanje; v notranjost človeka zazrta pesniška govorica sprego-varja o dogajanju v človeški intimi, spregovarja s čistostjo, ki se zdi nedosegljivo odmaknjena od zunanjega sveta. Eksistencialni razmislek, ki je (v ciklu Romarji, Vodnarji, Prosjaki) iz-ražan že celo v sklepnih verzih na način mota, se sprašuje predvsem o čudežnosti oblikovanja človeka navznoter. Te pesmi so gladke in mirne v sebi ter silovite v nagovarjanju naše notranjosti; in če bodo izrisi neslišnih dogodkov v nas izzivali takšne dogodke, se bo ta poezija najbolj prav uresničila. Pesnjenje Irene Zorko-Novak se prav tako spušča v notranjost, in sicer v notranjost besede, te osupljive igrače 213 Pesniški almanah mladih v igri poezije. Njene besede so obra-čalke, izdaj alke, drsalke, krotilke ... pesmi so skupno poimenovane Beseda krotilka; in res, pesem se pojavlja kot živo bitje, ki neprenehoma stopa ob človeku — zdi se, da so Irenine pesmi pravzaprav ugovor, kljubovanje pesniškemu svetu prvih pesnikov Almanaha, ki kar zaporedoma izražajo skepso, dvom o človeku, pesimizem. V tej poeziji pa je vse lahkotno in vendar krepko, vera v življenje (»da je vsak dih neviden stih«) zmore izpolnjevati ne le človeka, temveč vsa živa bitja in celo predmete; obenem pa je v pesmi vednost »da je vse le igra —/ a ko pade zavesa, se zapro celo zasilni izhodi«. Andrej Rozman je seveda ves drugačen od preostalih Almanahovih pesnikov; svojo zbirko je naslovil Ona je kuhala, jaz sem pa pel. Kljub temu da bi ta naslov v primerjavi z drugimi dal slutiti, da gre zgolj za igrivo, pobalinsko nagajivo poezijo (kar je lahko tudi res, če se bralcu tako zahoče), pa je vendar jasno, da gre ob tem s humorjem, ironijo in parodijo nabitim pisanjem vendarle še za stvari, ki jih običajno označujemo kot »resnejše«. Rozman se ne ustavlja vselej pri duhoviti domislici, ta mu rabi le kot zunanja krinka. Njegove pesmi spre-govarjajo v obliki songov, morda celo pivskih kupletov — zdi se, da je ta tip poezije najkomunikativnejši. Te pesmi lahko koga zgolj zabavajo, drugega pa napeljejo v razmislek — in zmorejo celo oboje hkrati. Pokrajina se tu nagiba proti jugu je skupno poimenoval svoje pesmi Jure Potokar; v njih je zaznavanje zgoščeno do dražljive napetosti, obenem pa se pesmi gibljejo v izredni širini filozofske meditativnosti. Videti je, da je Potokarjeva poezija ena zelo redkih pri nas, če ne celo edina, ki se zaveda nekaterih pesniških tokov, ki so v Sloveniji skoraj povsem neznani, v svetu pa že dalj časa odločilni. Predvsem velja tukaj upoštevati pesnika, na katera je Potokar opozoril že, ko je v Sodobnosti 10/1982 spregovoril o svojem pisanju: Borgesa in Kava-fija. Zdi se, da mu je to široko bralno obzorje pomagalo predvsem pri oblikovanju ustreznega izraza. O pesniški notranjosti pa je sam spregovoril: »nikoli ne zahtevam: razumite mojo zapisano besedo, / raje imam, da jo samo zaslutite, da ji vsak sam / dodaja svojo dimenzijo med vezi kristalov, ki jo / spajajo.« Pesmi Alda Zerjala, zbrane pod naslovom Sončne sence, se spretno izmikajo početju, ki (mnogokrat preobilno) spremlja skoraj vsak razmislek o poeziji, predvsem pa o poeziji mladega, še ne docela uveljavljenega avtorja: iskanju vplivov in vzporednic. Zerjalova poezija je samonikla in prav ta s poetičnostjo neobremenjena sa-moniklost jim omogoča dodatno razsežnost. Pesmi se tako spopadajo s temeljnimi vprašanji ontologije sveta izrazito na novo in živo. Osupljivo in obenem izredno sveže učinkuje, da vprašanje ontologije človeka pravzaprav sploh ne nastopa v eksplicitnem stanju. Zerjal sprašuje: »Vas žulijo zidovi, hiše?« Ob pesmih, zbranih v Almanahu, nas tudi Žerjalove novejše pesmi utrjujejo v prepričanju, da se bo njegovo delo še nadalje potrjevalo kot izjemno samosvoje in vitalno pesnjenje. Pesmi in plesi Braneta Mozetiča se posvečajo predvsem zunanjosti pesmi: v zadnjih izmed teh (z eno samo izjemo) osem- in devetvrstičnic celo pride do menjave verzov po vzorcu ABCADEAB, z rimo abaaabab — francoske pesniške oblike, imenovane triolet, ki je v slovenski poeziji skoraj neuporabljena, z izjemo Gestrinovih in Cankarjevih poskusov ter Prešernove pesmi Rotarjevima dekletoma. Formalna izdelanost Mozetičevih pesmi in njihova zvočna metaforika razumljivo puščata precej zožen prostor pomenskemu spregovarjanju pesmi, 214 vendar se zdi, da to Mozetiča v večji meri niti ne zanima. Barbara Hanuš pravi že takoj na začetku: Igram se pesmico. To ni le naslov, je tudi vsebina njene pesmi Pisanje pesmi, zato lahko izjavo razumemo tudi kot poetiko; in res se je Barbara vseskozi drži. Ne loteva se nobenih vzvišenih in smrtno resnih tem, pravzaprav še največ govori o ljubezni, in sicer igrivo in neobve-zujoče. Takole pravi: »Hočem samo / kruha in iger. / In večno poletje.« Te pesmice so namenjene lahkotnemu branju in prav nič narobe ni, če jih pozabimo tisti hip, ko knjigo odložimo. Prav je, da je tudi taka vrsta poezije, ki jo nekateri hočejo odpravljati s posmehljivim označevanjem za »dekliško-mladostno«, pa vseeno zelo živi v določenih krogih bralcev in piscev (omenimo npr. Mlada pota), doživela svojo knjižno potrditev. Kljub temu da je takšna ali drugačna nagnjenost k formi skupni imenovalec bolj ali manj vseh pesniških prispevkov v Almanahu, pa se zares globoko v t. i. esteticizem spušča šele zadnji, Zamenjave, zamenjave, kakor je šest ciklusov s po sedmimi pesmimi poimenoval Aleš Debeljak. Najbrž ne bo pretirana trditev, da je v teh pesmih esteticistična pesniška govorica že dosegla svoj vrh in se prav s tem vzpostavlja njena temeljna težava: nadaljnji razvoj je komajda mogoč, pri vztrajanju v taki maniri bi se bilo težko izogniti nenehnemu ponavljanju »pološčenih kock pršečega vzorca«. Zdi se, da so smernice za razvoj te in take poezije skrite v pomenskih zametkih, ki so že posejani tudi po tukajšnjih pesmih, vendarle so bili do sedaj odrinjeni na nivo sekundarnega. Glede na to da ima Debeljak (kot tudi drugi slovenski esteticisti) orodje svoje poezije — jezik povsem v oblasti, so možnosti za spregovarjanje tem večje. Andrej Blatnik To, kar je bilo mogoče zapisati v teh skopih orisih posameznih poezij, nas vendarle privede do spoznanja, da imajo pesniki, ki so naključno nastopili skupaj v Pesniškem almanahu mladih, vendarle zelo pomembno skupno lastnost. Vsak zase je po svoji poti (in upoštevajmo, da so te pesniške poti zelo različne, kar je vsekakor razveseljivo!) prišel zelo daleč, tako daleč, da svoje pisanje že suvereno obvladuje. Dobili smo torej enajst različnih pesniških zbirk, katerih skupna lastnost je predvsem kvaliteta. Zato bi bilo hudo narobe, če bi jim kakršnekoli (predvsem pa ekonomske) ovire preprečile nadaljnje predstavljanje svoje poezije.