I BLEJSKI I OTOK
"iiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiimiiMiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii«'


t
BLEJSKI OTOK
[ A 2 l
SPISAL
J. ŽIROVNIK
1930
NATISNILA MOHORJEVA TISKARNA V CELJU
(FRAN MILAVEC, CELJE)

Ol°1Z
Blejski otok.
Otoka mila cerkvica, nebes Kraljica in Gospa ponižno hod’ pozdravljena!
A. Praprotnik.
Ob bregu Blejskega jezera stoji na gričku, 26 m nad jezerom, lepa župnijska cerkev (501 m nad morjem) z vitkim zvonikom. Tik za njo se pne kvišku navpična skalna stena, vrh nje stari grad (614 m). Na obrežju proti jugovzhodu se vrstijo v ozadju še kmečki domovi, po obrežju hoteli in gosposke vile s krasnimi vrtovi. Vso jezersko kotlino obkroža nizko hribovje. Proti jugu sta Osojnica (754 m) z lepim razgledom in Straža (646 m) z lepim gajem najvišja hriba. Zadaj za njima se razteza gozdnata Jelovica (1395 m) in Babji zob z 80 m visoko skalo. Pod njim je lepa podzemska jama s kapniki. Na grajsko skalo proti severu se naslanja liribec V i š c e (553 m), ločen od grada po majhnem sedlu. Na zahodu vidimo hriba Kuhovni%oinPasjico (711 m), dalje S o v z n o. Zadaj se hribi polagoma vzdigujejo in v daljavi se blešči sneženo teme Triglava (2863 m).
Sredi jezera se dviguje o t o k s prijazno romarsko cerkvijo. Vsak izletnik ali tujec, ki obišče
Bled, se brez dvoma enkrat pelje na otok, ki ga Prešeren lepo opisuje v »Krstu pri Savici«, rekoč:
»V dnu zad stoje sneznikov velikani, polja, ki spred se sprosti, lepotije ti kaže Blejski grad na levi strani, na desni griček se za gričem skrije.«
Kako je nastalo jezero?
Narodna pripovedka pravi takole: Na prostoru, kjer se danes razprostira voda, so bili v davnih časih pašniki in travniki, na katerih se je pasla živina. Sredi travnikov je stala na gričku majhna cerkvica, posvečena Devici Mariji. Okrog cerkve ni bilo nobene ograje. Živina je hodila do cerkve, celo notri je uhajala in ovce so lizale oltar in sveto podobo. Brezbrižnim ljudem ni bilo mar, da je živina oskrunjevala sveti kraj. Zato so večkrat z neba slišali glas: »Ogradite cerkev, če ne jo bom ogradil jaz.« Ljudje se niso zmenili za te besede. Na svojo žalost so opazili nekega dne, da se je tisti skrivnostni glas uresničil. Videli so neko jutro, da je bila cerkev ograjena. Kjer so se razprostirali travniki, je stala voda in pokrivala ravnino. Nastalo je jezero.
Otok — last briksenških škofov.
Iz rok nemškega cesarja Henrika II. je dobil briksenški škof A 1 b u i n leta 1004 v dar blejsko posestvo z vsemi cerkvami, gradovi, po-
slopji in podložniki. Tudi otok s 70 posestvi je spadal zraven. Nadaljnja darila so se izvršila pod cesarjema Henrikom III. in IV., tako da so imeli briksenški škofje velik del pokrajine od Bohinja do Podkorena in do združenja obeh rek Save pri Radovljici v posesti. Od tega časa je zgodovina Blejskega otoka v zvezi z Briksenom.
Na otoku.
Ob jezeru je troje javnih pristanišč (ladjišč). Odpeljimo se iz pristanišča pod Zdravniškim domom na otok! Na desni vidimo grad, na levi nas spremlja venec gosposkih vil, zidanih pod Stražo. Čim bolj se bližamo otoku, tem lepši je pogled na kraljev dvorec Suvobor, ki stoji blizu hotela Petrana na Mlinem.
Po skoraj polurni vožnji smo pri otoku. Ker stoji cerkev na vrhu 20 m visokega grička, pelje 99 širokih kamenitih stopnic kvišku. Postaviti jih je dal Maks Peča h er nd. leta 1655, kar beremo na kameniti plošči, ki je vzidana v kapelico ob stopnicah. Ko smo na vrhu, stojimo na ravnem prostoru, ki ga obdaja star zid iz srede 17. stoletja. Na levi je cerkovnikova hiša, ki je bila nekdanje stanovanje jezerskih kaplanov, in prošti ja (župnišče), v kateri so stanovali nekdanji jezerski prošti. Hiša je bila sezidana skoraj gotovo leta 1620. Na pročelju je v obledelih barvah grb
briksenških .škofov. Na desni stoji poleg cerkve 52 m visok, z bakrom pokrit zvonik, ki kaže gotske oblike. Zgornja nadstropja so bila pozneje deloma
Kraljev dvorec Suvobor.
spremenjena, deloma prizidana. V zvoniku vise trije zvonovi, lepo ubrani v des-dur trizvoku. Vsak zvon ima poleg drugih podob tudi grb briksenških
škofov (pastorale, mitro, meč in Jagnje božje z banderom). Veliki je bil ulit 1.1737, druga dva pa 1.1719, vsi v Ljubljani. Bronasta cerkvena vrata imajo kamenite podboje. Na vratih je iz brona tolčena podoba Marijinega oznanjenja, nad njim se blešči svetopisemski izrek: »Blagor človeku, ki čuje pri mojih vratih.« Veliki oltar je lesen iz 1. 1666, lepo izrezljan v baročnem slogu in bogato pozlačen in posrebren. V tronu sedi Mati Marija z Jezuščkom v naročju. Ob straneh jo obdajata cesar sv. Henrik II., ki je podaril Bled briksenškim škofom, in njegova žena sv. Kunigunda. Pod stropom pred velikim oltarjem je grb; istotako na zidu pod korom. Cerkev je dolga 21 m, široka 9 m in ima še štiri stranske oltarje. Zadaj je lopa, y zakladnici v zakristiji so bile nekdaj spravljene cerkvene dragocenosti, shranilce za svetinjo v podobi mon-strance iz 14. stoletja, svetinje briksenškega škofa sv. Albuma, monstranca iz 16. stoletja z vrezanim grbom in vloženimi kamni, velik srebrn svečnik in srebrna kadilnica. Nekaj teh predmetov je danes v deželnem muzeju, monstranco, svečnike in kadilnico uporabljajo na otoku, dva keliha v župni cerkvi.
Zanimiv je »zvon želja«. Visi v malem stolpiču vrh cerkve. Premera* ima 66 cm, visok je 56 cm in tehta okoli 160 kg. Na njem sta dve podobi: Kristus na križu, na obeh straneh svečnik s svečama in okraski, ter Marija z Jezusom v naročju. Napis z
Maria
Otok pred 250 leti (po Valvasorju).
malimi gotskimi črkami pove, da ga je 1. 1554 ulil Fr. Patavinski iz Padove. Leta 1890 je treščilo vanj in se je nekoliko poškodoval, od takrat nima več čistega odmeva.
Nekdaj je stal tam, kjer sega vrv od zvončka v cerkev, oltar sv. Helene, pa so ga leta 1554 odstranili, ker je zapiral pogled na veliki oltar.
Med narodom je razširjena o tem zvončku tale legenda:
Na gradu je živela ha je mlada vdova, ki je žalovala po svojem možu, ki so ga razbojniki ubili in vrgli v jezero. Dala je iz zlata in srebra, ki ga je
imela, uliti zvonček, ki naj bi zvonil v kapelici na jezeru za dušni blagor rajnkega. Ko hočejo zvon prepeljati na otok, nastane med vožnjo velik vihar, ki ladjo potopi in z njo vred zvon in ljudi. Zvon pa — tako veli pripovedka — se včasih oglaša v jasni noči v globočini jezera. Mlada gospa pa je radi te nesreče še bolj žalostna. Vse svoje premoženje prepusti za zidanje nove cerkve, zapusti grad in potuje v Rim, kjer vstopi v samostan in živi pobožno do svoje smrti. Papež sam posveti novi zvon in ga pošlje na blejski otok. da tam z njim kot z »zvonom želja« pozvanjajo romarji.
Nešteto obiskovalcev cerkve na otoku pozvoni z zvončkom, saj ljudstvo pravi, da milost deleča božja Porodnica Marija izpolni vsakemu vse želje, ki jih ima tedaj, ko pozvanja. Oglašal se je že pred sto in sto leti v vsakem času, prav tako kakor se oglaša današnje dni. Njegov glas prenaša molitve in želje njihove pred prestol »nebes Kraljice in Gospe«.
Na nasprotni strani proti severu gremo po 76 stopnicah zopet k jezeru in se peljemo proti Zaki in kolodvoru. Poleg cerkve vidimo še malo enonadstropno hišo, imenovano »puščava«, v kateri zdaj prenočujejo romarji. Sezidal jo je v prvi polovici 17. stoletja grajski oskrbnik Karel Waidmann za svojega brata. Ta je bil duhovnik in je želel na otoku živeti v miru in pobožnosti. Pozneje sta se
Otok s cerkvijo in stopnicami.
spila z jezerskim kaplanom. Da ne bi božja pot trpela in bi se ne zmanjšala pobožnost in zaupanje do jezerske Marije, je briksenški škof pomiril oba duhovnika in ju spravil. Ob jezeru stoji še kapelica Lurške Matere božje. Dal jo je postaviti leta 1895 knez Windischgratz v spomin svoji nepozabni soprogi. Pod kapelico izvira studenec, ki je imel časih dobro pitno vodo.
Prepiri zaradi prošti j e na otoku.
Prošte na otoku so od prvih začetkov skozi 450 let nemoteno nastavljali in odstavljali edinole briksenški škofje. Za prošta je bil navadno imenovan eden izmed briksenških kanonikov, kateremu je blejska proštija donašala čistih 365 renskih goldinarjev. Proštova dolžnost je bila, da je vsako nedeljo in zapovedan praznik in dvakrat med tednom opravil v cerkvi Matere božje na jezeru službo božjo. Ker pa prošt ni bil zmožen slovenskega jezika, zato navadno ni stanoval na Bledu, ampak ga je nadomestoval njemu podrejeni in od briksenškega ordinariata potrjeni namestnik — kaplan.
Okoli leta 1450 si je začel oglejski patriarh, pod čigar duhovno oblast so spadale skoraj vse dežele južno od Drave, torej tudi vsa Kranjska, lastiti pravice do cerkve Matere božje in prostije na otoku. Briksenški škol Nikolaj iz Kuže se je
Grb brikscnških škofov, naslikan na steno proštije na otoku.
pritožil v Rim in tam se je I. 1459 vršila razprava. Poklicani so bili podložniki oglejskih patriarhov in brikscnških škofov, duhovni in posvetni, med katerimi je bilo osem Blejcev s proštom Gebhardom de Bulach. Vsi, tudi oglejski podaniki, so izjavili, da so imeli od pamtiveka le briksenški škofje duhovno oblast nad otokom in da si tudi doslej noben oglejski patriarh ali njegov namestnik ni lastil kakršnihkoli pravic do jezerske cerkve. Na te izjave prič je papež potrdil starodavne pravice bri-ksenških škofov do jezerske cerkve in proštije.
Komaj se je ta prepir nehal, se je oglasil prvi ljubljanski škof Žiga pl. Lamberg leta 1462, ki je začel pogajanje za duhovno oblast nad cerkvijo na otoku in za pravico, kdo sme nastavljati blejskega prošta.
Jasna je postala zadeva, ko se je briksenški kanonik, obenem blejski prošt, leta 1485 odrekel vsem pravicam do blejske proštije in jih je za vse večne čase izročil skupni mizi briksenškega kapitlja. Tako je odslej užival ves kapitelj dohodke blejske proštije, dočim jih je imel doslej le eden izmed kanonikov. Škof Jurij je to spremembo dovolil in papež leta 1485 potrdil in še posebej izrečno priznal briksenškim škofom pravico do blejske proštije in cerkve na otoku.
Sto let pozneje, ko se je luteranstvo začelo razširjati po Kranjskem, so se začeli zopet stari prepiri. Briksenški škof Andrej je leta 1592 imenoval za blejskega prošta Sebastijana Seebacherja in ga dal po pomoti ljubljanskemu škofu v potrdilo. Ker je bil ta luteran in ni opravljal svojih dolžnosti, ga je po večkratnem opominjevanju leta 1607 odstavil. Prošt se je obrnil na ljubljanskega škofa, ki se je zanj zavzel in ga zopet nastavil na proštijo. Tedaj se je briksenški škof obrnil do papeževega poslanika, kateremu je dokazal, da nima nihče drugi duhovnih pravic nad blejskim otokom kot on. Pojasnil je tudi ljubljanskemu škofu, da Seebacher
Bronasta cerkvena vrata na otoku.
ni za stalno nameščen na jezeru, ampak je začasni kaplan, zakaj stalni predstojnik otoka je zbor briksenških kanonikov, ki uživa tudi dohodke blejske prošti je. Ljubljanski škof se je dokazovanju vdal in Seebacher se je moral umekniti z jezera.
Popoln mir in spravo so dosegli šele leta 1688, ko sta se briksenški škof Janez Frančišek in ljubljanski škof Žiga grof Herberstein tako sporazumela, da pripada otok ljubljanski škofiji, briksenški škofje pa imajo pravico, v cerkvi na jezeru rabiti škofovo opravo kakor v svoji škofiji. To pismo, v katerem je sprava popisana, ima napis »Prijateljsko sporazumi jen je«.
Lutevanstvo.
Lutrova vera ni imela samo na Nemškem mnogo pristašev, ampak se je hitro razširila tudi po drugih državah in deželah. Tudi Slovenci so se poprijeli nove vere, katera se je začela širiti iz sosedne oglejske škofije. Pričakovali so od nje boljših časov. Kruti Turki so napadali slovensko zemljo in jo pustošili, graščaki so stiskali in zatirali kmeta, ki se je brezuspešno potegoval za svoje stare pravice. Radi so poslušali lutrovske duhovnike, ki so obetali prostost od davkov in odpravo tlake in desetine.
Na Bledu se je začelo novo versko gibanje, ko je H e r b a r t Turjaški dobil oskrbništvo blej-
Grb briksenških škofov v cerkvi na otoku (1. 1700).
skega gradu v zakup od briksenških škofov (1558 do 1574). Ta je bil vzgojen v mladih letih v nekem nemškem mestu, kjer se je navzel lutrovskega ■duha. Tudi njegova žena. stričnica briksenškega škofa, je bila z njim enakega mišljenja. Blejski župnik Krištof F a š a n g je bil kmalu pridobljen za novo vero. Tako je postal Bled središče lu-teranstva za ves okraj.
Posledice verskega preobrata so se v cerkvi na •otoku kmalu pokazale.
Za prošta na otoku je imenoval oskrbnik nekega furlanskega preprostega duhovnika Jur. Asliir ja (1560—1572), ki je bil obenem župnik v Zasipu. Poprijel se je Lutrovih naukov in popolnoma za-
nemarjal službo božjo na otoku. Tudi oskrbovanje jezerskih posestev je opustil. Poleg tega je dohodke jezerske proštije porabil zase, namesto da bi skrbel za službo božjo in bi dohodke zemljišča pošiljal kapitlju v Briksen. Tako je starodavna božja pot vedno bolj in bolj propadala, kar je bilo seveda oskrbniku Herbartu Turjaškemu kot vnetemu lu-teranu zelo všeč.
Pozneje je prišel za prošta jeseniški župnik Matija Roban (1572—1592), ki je bil tudi blejski župnik. On ni mnogo storil za izpreobrnjenje novovercev. Službo božjo na jezeru je opustil kakor njegov prednik in cerkveno premoženje zapravljal. Zaradi njegove malomarnosti je romanje veliko trpelo.
Za njim je bil imenovan za prošta že omenjeni Sebastijan Seebacher (1592 — 1609), ki se je tudi zvesto držal Lutrovih načel. Ni opravljal svojih duhovskih dolžnosti in vse dohodke je porabil zase. Briksenški škof ga je večkrat opominjal, zlasti ker ni bil zglednega življenja. Pa zastonj. Obetal je sicer poboljšanje, pa obljub ni izpolnil, zato ga je škof odstavil.
Šele njegov naslednik Jurij Burnel (1609 do 1638) je zgledno opravljal službo jezerskega prošta. Pod njegovim službovanjem je romanje k Materi božji na otoku zopet oživelo.
Romarji.
Skoraj gotovo so kmalu, ko so prevzeli briksen-ški škofje blejsko posestvo v last, postavili k a peli c o na otoku, ki je bila lesena. Ko so bili Slovenci še malikovalci, so častili na otoku pogansko boginjo Živo, kakor pravi Prešeren:
»Tam v časih Črtomira na otoku podoba boginje je stala Žive.«
Naj je Prešernova trditev zgodovinska ali ne, verjetneje je, da so si ta samotni, na vse strani zavarovani kraj, stari Slovenci izbrali za tempelj; saj vemo, da so stavili svoje žrtvenike in templje najrajši po gostih, skritih lesovih ali po težko pristopnih gorah in gričih. Mogoče je, da so že Kelti, predhodniki Slovencev, opravljali na otoku svoje malikovalske obrede. Saj je posestnik vile »Ak« pod Osojnico pri kopanju našel kamenite sklade, ki jih je smatral za ostanek poganskega oltarja.
Bavarci so poganske Slovence šiloma pokristjanili. Takrat so tudi zidali kapelico v čast Matere božje. Kdaj se je to zgodilo, ne vemo, kakor tudi ne, kdaj se je začela božja pot.
Leta 1238 je stala na otoku cerkev, ki je bila že takrat dobro obiskovana božja pot. Predstojnik cerkve je bil prošt Henrik, ki je imel tudi zemljiško in sodno oblast nad svojimi podložnimi. Leta 1431 je škof Lavrencij Lauentinus podaril odpustka
sto dni vsem vernikom, ki ob določenih praznikih obiščejo jezersko cerkev in kaj darujejo za zidanje nove cerkve. Pa denarna sredstva so se počasi zbirala, ker je takrat dežela potrebovala veliko denarja za obrambo proti turškim navalom, tako da je bil šele leta 1465 dozidan presbiterij z glavnim oltarjem. Posvetil ga je prvi ljubljanski škof Žiga pl. Lamberg. Cerkev' je potres leta 1511 tako zelo poškodoval, da jo je popravljeno in prenovljeno ljubljanski škof Krištof Ravbar šele leta 1525 zopet posvetil.
Ko je pod zglednim vodstvom vnetega duhovnika Jurija Burnela jezerska božja pot zopet zaslovela, so jo jeli romarji kmalu redno posečati. Darovali so jezerski Materi božji po navadi platno, volno in olje. Begunjski graščaki so morali dajati cent olja na leto. Tudi druge sosedne graščine so dajale razne darove. Leta 1685 so dali iz izkupička darov napraviti štiri nove srebrne svečnike, bržkone tudi lepo srebrno svetilnico pod velikim oltarjem in srebrno kadilnico.
Cesar Jožef 11. je pred sto in petdesetimi leti zatrl poleg večine samostanov tudi skoraj vse božje poti in jim pobral premoženje. Jezerski cerkvi je prizanesel, ker je vzdrževala iz svojih dohodkov šolo in učitelja na Bledu.
Božja pot je pred sto leti nekoliko opešala, ker ni imela več stalnega duhovnika. Dandanes prihaja veliko romarjev častit Marijo, ki »na jezeru
stanuje, v nebesih kraljuje«, da jo prosijo pomoči v stiskah in težavah.
Največji shod na jezeru je malega Šmarna dan (8. sept.). Takrat ne pribite romarji samo iz Kranjske, ampak tudi iz sosednih dežel. Križev torek pridejo procesije hkrati iz treh župnij: z Grada, z Bohinjske Bele in iz Ribnega. Štajerci iz Savinjske doline se pripeljejo šesto nedeljo po veliki noči. V petek pred binkoštmi romarji iz Loža, Blok in Cerknice. Binkoštni torek pridejo Gorjanci. V osmini sv. Rešnjega telesa pridejo vsako drugo leto žup-Ijani iz Preddvora in Loke. Romarji iz Poljan, Javorja. Oselic in s Trate se pripeljejo vsako sedmo leto. V petek v isti osmini pribite župljani iz Žirovnice. na dan sv. Janeza Krstnika (24. junija) pa z Jesenic, Kamne gorice in od Sv. Križa nad Jesenicami. Sv. Marjete dan (12. julija) se snidejo na otoku Radovljičani in sv. Ane dan (26. julija) Gorjanci. Velika slovesnost je na otoku velikega Šmarna dan (15. avgusta) in na roženvensko nedeljo (v začetku oktobra).
Pogumne Blejke.
Francozi so imeli Kranjsko od 1809 do 1815 v oblasti. Zaradi vednih vojska jim je začelo denarja primanjkovati. Ker so tudi davki izostajali, je francoska vlada sklenila, vzeti po cerkvah in božjih potih zaklade in dragocenosti, da jih uporabi za svoje namene.
Tudi cerkvi na otoku je pretila taka usoda. Hoteli so se polastiti njenega dragocenega cerkvenega orodja in posod, za katere so prinašali pobožni romarji Materi božji darove. To novico, ki je bila razglašena v uradnem listu, je prinesel trgovec Jakob Klinar (Petran) na Bled, ki se je bliskoma razširila. Kmetje se zbero in posvetujejo, kaj naj store, da preprečijo to namero. Sklenejo poslati prošnjo v Ljubljano. V njej poudarjajo, da jezerska cerkev in ljudstvo v okolici živi večinoma od romarjev, ki prihajajo v obilnem številu častit jezersko Marijo. Če bi pa cerkvi vzeli zaklade, bi se nihče več ne upal priti semkaj opravljat svoje pobožnosti in molitve. Prosijo, naj vlada ne izvede svojega sklepa, in obljubijo celo, da na lastne stroške odkupijo cerkvene dragocenosti, ako ne gre drugače. Prošnjo nese dne 19. marca 1815 blejski župan Ignacij Novak z dvema možema v Ljubljano.
Pa prošnja ni nič zalegla. Nekega dne prideta na Bled francoski davkar in ljubljanski zlatar, ki naj bi zapisoval in cenil imetje. Bilo je baš na so-praznik v postu. Iz vse okolice se je ljudstvo zbralo na otoku k maši. Davkar zahteva od župana, naj gre z njima. Ta se sklicuje na občinskega tajnika, ki je pri službi božji. Res ga dobita in vzameta s seboj. Med ljudstvom, ki je hotelo zapustiti otok, se hitro razširi glas, da je prišel davkar v cerkev po dragocenosti. Ljudstvo se razburi. »Ma-
ter božjo hočejo oropati« gre od ust do ust. Hitro pokličejo ladje, ki so že odrinile od kraja, nazaj. Cerkovnik na otoku je slutil, kaj bo, in je brž zaklenil cerkev". Tri žene hite v zvonik in začno biti plat zvona. Od vseh strani priteko ženske, ki so oborožene s koli, cepci, motikami, vilami, tolkači in drugim orodjem. Nekatere vpijejo, jokajo in molijo, druge prosijo davkarja, naj cerkvi prizanese. Dornica z Mlinega celo poklekne predenj in ga prosi, naj odjenja. A nobena prošnja ne pomaga. Davkar hoče po vsej sili na otok. Žene pa ladjo, ki so si jo Francozi preskrbeli, da se popeljejo na otok, prazno odrinejo od kraja, veslače pa zaženo na vodo, da ne smejo h kraju. Ko davkar vidi, da ne more na otok, gre jezen k Petrami in tam napiše pritožbo na župana in mu ukaže, da mu mora pomagati. Župan naprosi davkar ja, naj pride v župnišče na posvet. Tu sklenejo, da se popeljejo popoldne od nasprotne strani — od Ribiča na otok. Iščejo ladjo, pa nobene ni, ker so žene vse odpeljale na otok. Davkar se jezi in grozi, pa kaj pomaga: ladje ni. Mračilo sc je že, za ta dan je bila cerkev oteta.
Drugi dan pride davkar z osmimi orožniki pod poveljstvom višjega gozdarja in skuša s silo dobiti ladjo. Žene začno takoj skupaj vreti, možje pa skriti čakajo in gledajo, kako se bo stvar razvijala, da bodo v sili svojim ženam v pomoč. Davkarju se posreči najti majhno ribiško ladjo, ki je za silo
nosila dva človeka. Davkar in gozdni čuvaj stopita vanjo in hočeta na vodo. Komaj odrineta od kraja,, se ljudstvo silno razburi in začne groziti. Po cerkvah bije plat zvona. Ženske, ki so bile na otoku, se odpeljejo na jezero, da bi davkarja in njegovega pomagača odgnale. Na bregu čakajo druge ženske, oborožene z raznim orodjem, nekatere hite po vodi naproti. Videč nevarnost pobegneta hitro v čolnu pod grad. Pa tudi tam se je ljudstvo zbralo. Višji gozdar na konju in orožniki hite na pomoč. Kar skoči Uršula Frjan-Burjevka iz Želeč, tedanja posestnica Toplic, pred gozdarja, zagrabi konja, da se ustavi, in hoče gozdarja potegniti doli. Gozdar ustreli s samokresom na ženo, pa ji k sreči prestreli samo krilo. Možaki slišijo strel in pritisnejo od vseh strani, da branijo svoje žene. Kri bi bila tekla, da nista mirila župan in njegov pisar. V naglici se gozdar s spremstvom umakne na grad. Drugi dan pošlje lažnivo poročilo o tem puntu v Ljubljano, češ, da so ga moški, preoblečeni v ženske, napadli. Radovljiški sodnik je tudi popisal ta dogodek in trdil, da je davkar sam zakrivil upor s svojo sirovostjo. Vlada ni hotela vzbuditi javnega upora. In ker se je morda prepričala, da na otoku ni posebnih dragocenosti, je opustila svoj sklep ter poslala 3. aprila 1813 samo pismo na Bled, v katerem je bilo ukazano, naj Blejci sami ocenijo dragocenosti na otoku in jih plačajo po cenitvi.
ali pa naj vsaj dajo dolžno pismo. To so dobili, denarja pa skoraj gotovo ne, ker so Francozi morali jeseni zapustiti deželo.
Francozi so menda še dvakrat poskušali priti na otok, a Blejci in Blejke so stražili in takoj prihiteli na ladjišča, da se oni s silo niso upali izvršiti svojega namena.
Tako so bile pogumne Blejke s svojo odločnostjo in srčnostjo preprečile Francozom oropati cerkev Matere božje na otoku!
Pesmi.
Mnogi pesniki opevajo lepoto jezera in otoka. Znani sta pesmi Praprotnikova: Pozdravljam te, gorenjska stran (uglasbila Ipavec in Nedved) in Hnberjeva: Otok bleski (uglasbil Mašek). Najbolj znana, celo narodna je postala Vilharjeva: Po jezeru (uglasbil Vilhar). Najlepša pa je Župančičeva: Na Bledu.
Pozdrav.
Pozdravl jam te, gorenjska stran in tebe Bled, široko znan! Snežnikov sivih množica prisrčno bod’ pozdravljena!
Pozdravljen bod’, ti gospodar, Triglav kipeči, močni var’! Planine rožno venčane bodite mi pozdravljene!
Otoka mila cerkvica, nebes Kraljica in Gospa, ljubezni polna, usmiljena, ponižno bod’ pozdravljena!
In še enkrat gorenjska stran, in ti, o Bled, široko znan, snežnikov sivih množica prisrčno bod’ pozdravljena!
Andrej Praprotnik.
Blejsko jezero,
Otok bleški kinč nebeški kranjske zemlje ti! Ven’c iz raja te obdaja, vse se veseli.
Vali igrajo, rib’ce imajo dobrovoljni ples. Ladja giblje se in ziblje nas h Kraljic’ nebes.
Z vrhnja srede skale blede stari grad je rob; črez od grada mutast strada strmi Babji zob.
Kdor si tukaj, le zaukaj tu brez vse skrbi! Krajna mati v svojem zlati draga naj živi!
K. Huber.
Po jezeru.
Po jezeru bliz’ Triglava čolnič plava sem ter tje.
V čolnu glasno se prepeva, da odmeva od gore.
Mile ptice po dolinah in planinah se bude.
Ker so čule pesem mojo, vsaka svojo žvrgole.
Ribam srca vsem igrajo, da skakljajo nad vodo.
Še valovi šepetajo in šumi ja jo med sabo. Tukaj Slava vence vije, srce bije nam gorko. Čujte gore in bregovi, da sinovi Slave smo!
Miroslav Vilhar.
Na Bledu.
Z romarskim čolnom pesem plava, poletava nad jezerom.
Zvonček Marijin plaka in prosi, molitve nosi pred božji tron.
Kaj so prinesla ta srca s seboj! Plaho, zaupno pred teboj, o Marija, so razgrnila vso domovino:
S temi srci so polja, gorice, žito in vino,
naše dežele ponižne vasice, skrite koče, v njih porodnice, v svoji revi k tebi kličoče.
S temi srci so dvori in hlevi, voli in krave, in pastir in bela čreda z mirnimi očmi te gleda iz daljave.
Vse težave ves svoj znoj plaho, zaupno so razgrnili vse razkrili pred teboj.
Glej, Marija,
Mati presveta, srce poeta, drug je tvoj.
I okrog njega se gnete usoda mojega roda, k meni roma domovina od vseh strani.
O da bi bila pesem moja kot je tvoj zvon!
Da bi čutila, da bi nosila na svoji peruti kar misli, kar čuti. kar hoče dom ...
Oton Župančič.
, ?

Radovljica
dz 94	?
2IROVNIK Janko g B leJsk i
908 .497.12 BleJakl o.
020 127 193
COBISS c
H
I