—•¦< 118 >~—
Leseni konj
'otovo si želite, dragi mladi čitatelji, to lepo žival, ali se pa še z veseljem spominjate onih veselih urie, ko ste še brezskrbno jahali lesenega belea po vaški livadi. Kaj ne, to je bilo veselje! Da, tudi jaz vam pritrdim, mladi prijatelji, vender pa moram pristaviti, da nesreča zalezuje tudi to nedolžnp veselje. Da se prepričate o tem, povem vam kratko dogodbico o lesenem konji, ki je v naši vasi za potokom vže veliko let na križi pod podobo križanega Jezusa pribit. Kdo pa ga je pribil tja, vprašali me bodete radovedno? Nu, povem vam, kako se je to zgodilo.
Pred mnogimi leti je živel precej imovit posestnik Logrin v naši vasi. Irael je troje otrok. Najstarejši sin Tonee je dopolnil vže peto leto, mlajši pa je ravno nastopil četrto pomlad svoje nežne mladosti. Tretji otrok pa je bila dveletna bierka Milica. Veseli so bili ti otroci in vedno so tieali skupaj ter so igrali na vaški livadi raznovrstne otročje igre, katerih se je bil TonSe naučil od sosedovega Ivana, ki je pogosto zahajal k njim. Samo nekaj je mladim igralcem kalilo veselje. Eadi bi bili namreč imeli konja, če tudi lesenega, kakoršnega je imel Brinov Tinče. „0 to bi bilo veselje, ko bi jahali velikega belca in bi se vozili po livadi ž DJim," zdihovali so čestokrat, kadar so opazovali sosedovega sina, kako ponosno se je zibal na svojem belci. To srčno željo so večkrat razodeli tudi ljubemu očetu, pa oče jih je le tolažil rekoč: BPridni bodite, in izpolnila se vam bo vaša želja." In res, nekega poletnega večera jim je prinesel predobri oče nenadoma lepega belca s semDJa. To je bilo veselje! Vsak je hotel biti prvi na konji. Koncno si je le izmislila dveletna sestrica nekaj modrega in je jecaje rekla: nBec lačen." Hitro je letela na livado in je natrgala travice in jo prinesla belcu. Pa bratca nista čakala, da bi se bila nasitila živaliea, ampak hitro sta jo pograbila, in vsi so hiteli na livado za vaški potok.
Tu se je zopet pričela nova radost. Veselo so jahali neobčutljivega belca, sedaj jeden, sedaj zopet drugi. Naenkrat pa si izmisli Tonče nekaj novega. ,,Veste kaj, Milica naj se vsede na konjička in midva jo popeljeva po brvi na ono stran potoka," oglasi se deček. Vsi so bili z njegovim predlogom zadovoljni. Posebno je pa Milici žarelo lice veselja, da se bode peljala i5ez potok. Hitro jo posadita bratca na belca, pa belec je miren in se ne gane. Kako ga pripraviti, da se zaene gibati? Nu, modri Tonče ni dolgo premišljeval; vzel je dolgo vrv, ki jo je imel pri sebi, in jo privezal belcu okolu vratu; potera pa je hitel na drugo stran potoka in začel belea vleči. Konjiček je lepo stopal in vže je prinesel malo sestrico do srede. Pa, ojoj, sedaj mu noga izpodrsne na brvini grči in, kakor bi trenil, zvrne se z malo deklico v precej globoki potok. Strašna groza je obšla bratea. Tonček hitro skoči za sestrico, pa njegova moč je preslaba. Tudi njega pokrije voda s sestrico vred. MlajSi bratec zbeži ves preplašen domov in pove starišem, kaj se je zgodilo. Ti so hitro tekli vsi prestrašeni k potoku, da bi rešili svoja ljubljenea, pa bilo je prepozno. Našli so sicer otroka, pa bila sta mrtva. Mislite si, dragi prijatelji, žalost ubogih starišev. Vsi potrti so prinesli mrtveca domov ter ju položili na mrtvaški oder, odkoder so ju nesli pogrebci na kraj miru. Lesenega konja pa,  katerega so tudi čez nekaj dnij našli na bregu potoka, pri-
—¦< 119 >¦•—
bijejo  spodaj  na križ, kateri  so  postavili  stariši  ponesreeencev  na  nesrečnem prostoru, da bi bil vedno svaritelj otrokom, češ, ne igrajte se pri potoku!
Kaj ne, dragi prijatelji, smilita se vam mlada otroka. Izvestno! Pa, da se tudi vam ne prigodi kaj jednakega, kadar se vara vzbudi želja, da bi se šli k reki ali potoku igrat, spomnite se lesenega konja, o katerem sem vam po-vedal sedaj. Svari naj vas, da ne bodete hodili ali pa se vozili sami brez varuha čez ozke brvi.                                                                                              Kovačev