Glasilo Jugoslovanske socialne demokracij«*»
Nk očnlnu -/a Hvstroogrske kraje za celo Ido 10-40 K, za pol leta 6'20 K. za i-etrt leta '¿'60 K, mesečno 90 Vin.; za Nemčijo za celo lelo V¿ K. za pol leta (> K, za četrt, leta 3 K : za Ameriko za cel j leto H K. z< pol leta V K.
Po«atmitxn« fcicvilfev 10 ».
Reklamacija so no^tn-u« pra •« Nefrankiran» pism» >• «• l»»aj«. Rokovi»! «« •« rra«\,«, XniolaM. Kamtop.» p.tlt vrati« (iiHaa 83 mi«} u «akni 10 ttn., «•<*krat p« d.f.T.ru.
53. štev.
V Ljubljani, v soboto, dne 4. julija 1908
Leto XI.
NASLOVA: Za dopise in rokopisa i« Uri: UndaMtvo <Rd»6ega Prapora», Ljubljana. — Za denarn« poiiliatv«, naročila na liri, reklamacij., inaerat. i. 1. d. s UpraTttMtvo «Rdečega Prapora». Ljubljana, Jurčičev trg itev. 8/1.
„Rdeči Prapor"
izhaja redno vsako 8 r 0 d 0 in soboto in velja za avstro - ogrske kraje za celo leto 10 K 40 vin., za pol leta 5 K SO vin., za četrt leta 8 K 60 vin., mesečno 90 vin.
Za NeBČijo za celo leto 12 K, za pol leta 6 K, za četrt leta 3 K.
Za Aaerlko za celo leto 14 K, za pol leta 7 K.
Opravništvo „Rdečega Prapora".
Klerikalna binavščina.
V državnem zboru je prišla vsled nekega nujnega preJloga VVabrmundova afera z vsemi svojimi pritikiinami v razpravo. Če bi ne bilo socialnih demokratov, bi bila vsa stvar sploh zaspala, kajti Malik, ki je vložil Usti predlog, je bil obljubil ministrskemu predsedniku baronu Becku, da ga prekliče takoj po svojem govoru. Šele socialni demokratje so nagnali nemško-radikalnega junaka tako v zagato, da je moral vendar vstrajati. Krščanski socialci so imeli začetkoma namen, prezirati predlog in vso zadevo in res sta se Hagen-hofer in Stumpf odpovedala besedi. Nastop socialnih demokratov je pa prisilil tudi te žalostne viteze, da so končno poslali svoje oprode v ogenj. Tako je državni zbor zaslišal pesem o «junaštvu» klerikalnih dijakov.
Isto pesem poje pri nas že davno «Slovenec» in vsi drugi klerikalni listi, vštevši njih t*kozvane znanstvene revije. Nezavednemu ljudstvu hočejo vtepsti v glavo misel, da imajo klerikalni študentje in sploh inteligenca, ki se je zbrala v črnem taboru, klerikalno «prepričanje». Oni imajo svoj «svetovni nazor», ki ga morajo braniti, ker ga napadajo brezverci. Vse početje jim prihaja iz duše, same idealne namene imajo, vojskujejo se za Boga in za najvišje svetinje.
Na svetu je splošno več farizejstva, kakor bi mi&Iil priprost človek; gotovo pa je ni take hi-navščine, kakor jo uganjajo klerikalci. In treba je enkrat povedati farizejem, da so farizeji.
Socialna demokracija, ki zahteva, da se ima vero za privatno reč, je vedno spoštovala versko prepričanje, kjer je bilo kaj prepričanja. Ne da se tajiti, da jih je med priprostim ljudstvom mnogo, ki trdno verujejo, kar so se učili v krščanskem nauku in bilo bi surovo, žaliti tako vero. S tem seveda ni rečeno, da bi zastopnik drugih idej ne imel pravice, izražati jih na dostojen način, boriti se zanje in skušati, da bi jih razširil. Vsekakor pa bomo priprostim dušam radi verjeli, da so prepričani o resnici vsega, česar so se uč li, tembolj, ker ne morejo preiskavati resničnosti.
Druga je pa, če prihaja inteligenca in nosi svoje klerikalno prepričanje» na semenj. Vsak klerikalni inteligent, bodisi duhovnik ali lajik, vzbuja nekaj nezaupanja. Ce se o tremo na semeniščno vzgojo duhovščine, tedaj se nam pač zdi mogoče, da jih je ta, enostranska in tendenciozna, tako preparirala, da verjamejo in verujojo tako, kakor so jih učili semeniščni profesorji. Ta okolščina pa ne velja za inteligentne lajike, ki imajo ne le pri« ložnost, baviti se z nepristransko znanostjo, temveč bo celo prisiljeni na to.
Da je med znanostjo in pozitivnimi verami prepad kakor med nebom in peklom, je resnica, katere ni moči vtajiti. Pozitivne vere se naslanjajo na dogme; to se pravi: Pravoverni katoličan mora verjeti, kar je zapisano, zato ker se to zahteva od njega ne pa, ker bi imel dokaze, da je tako. Nt štete dogme so nastale v dobah, ko človeštvo še ni imelo pripomočkov, da bi bilo preiskovalo, kar trdijo. Ampak dogme so bivstveni del pozitivnih ver; če se jih izroči, pade ves zistem.
Priprosti kmetič v hribih nima priložnosti, da bi preiskova', če je mogoče, da je bog svet vstva-ril v šestih dneh. da je vzel Adamu rebro in napravil iz njega Evo, da sta se ločila dan in noč, preden je bilo solnce, zvezde in mesec. Analfabetu, ki se ukvarja s težkim fliičnim delom od rojstva do groba, ni mogoče razsoditi, če je kje prostora za materialni pekel in za vice, če se vse povesti o Kristusovem življenju vjemajo ali ne, če je bila krščanska cerkev od začetka taka, kakršna je danes. Njemu se je reklo: Tako in tako — on torej veruje. In to priprosto vero spoštujemo, ker jo nosi v srcu.
Inteligcntom, ki so se res kaj učili, se pa kratkomalo ne more verjeti, da bi imel pristno vero v duši. Kajti samo dvoje; je mogoče: Ali verujejo, kakor bi moral verovati pravoverni katoličan, tedaj je njih moralna dolžaost, da obrnejo hrbet znanosti, ki uči ia dokazuje nasprotna dejstva; ali pa se posvetijo znanosti, tedaj jo morajo spoštovati in njeni dokazani zaključki jim morajo biti veljavni. V tem slučaju pa ne morejo verjeti diametralno nasprotnim verskim dogmam.
Kako je torej s klerikalnimi študenti, advokati, zdravniki, inženirji i. t. d. P Pri znanosti so ostali. Najklerikalnejši medicinec ne bo pošiljal tuberkuloznih bolnikov na Brezje in v Lurd, temveč tja, kjer je čist, dober zrak; nad človekom, ki si zlomi nogo, ne bo molil, temveč ga obveže. Klerikalni sodmk ne prepušča sodbe bogu, ampak ravna po kazenskem zakonu; klerikalni advokat skuša izsekati svojega klienta, če je v dnu duše prepričan, da je kriv.
V praktičnem življenju jim nič ne veljajo dogme. Vendar hodijo po svetu z večno katoliško gesto in trdijo z deklamatornim naglaskom, da so verni 1 Kdo naj jim to verjame? In kdo naj prenaša to farizejstvo?
Če se le nekoliko premisli to, se mora vprašati, po kakšni pravici na topa ta družba tako, kakor bi bilo njeno početje moralno, nasprotnico pa nemoralno? Človek, ki je po resnem proučevanju, morda po težkih dušnih bojih prišel do sklepov, ki nasprotujejo verskim dogmam, je dosleden, če javno prizna, kako je v njegovi duši. Ne verovati, pa se delati vernega samo zato, ker je to materialno bolj koristno, je pa navadna hi-navščina in družba, ki tako ravna, nima najmanjše pravice, zahtevati, da bi spoštovali farizejstvo.
Najnovejši atentat na žepe delavnega ljudstva.
Pri ljubljanskem prebivalstvu vobče in v delavskih slojih posebno priljubljena gospoda, katera se rada naziva «zadruga gostilničarjev, kavarnarjev in žganjetočev v Ljubljani» se je sešla dne 26 pr. m. v hotelu Ilirija, da v logični posledici dogovorov, gosp. načelnika Tostija z načelnikom karteliranih pivovarn, gosp. Koslerjem, sklene, odreti ljudstvo v najširšem pomenu besede. Zborovanja se je od približno 400 ljubljanskih gostilničarjev, udeležilo, vzlic nujni prošnji Tostija, 96 oseb obojega spola
in med njimi smo opazili precejšnje število takih, ki pač morajo tuliti v rog načelništva iz razlogov, o katerih se ob priliki pogovorimo še temeljiteje. Zbor se je vršil tako: Gospod Tosti pozdravi kot sklicatelj navzoče in naznani, da je današnji dan za gostilničarje «zgodovinskega pomena». Po vo-litvi predsedništva, v katero volijo kavaroarja Krapša, seže gosp. Tosti globoko v svoj žep ter izvleče iz njega zganjeno polo, katero je bajé ravnokar dobil od gosp. Koslerja, in ki vsebuje naznanilo, da povišajo kartelirani pivovarnarji svoje izdelke za dve kroni pri hektolitru. To je bil menda naznanjeni zgodovinski moment, ampak v prvi vrste le r.a nadaljno usodo gosp. Tostija; zakaj, bomo videli v naslednjem. Važen dokument, ki ga je prinesel gosp. Tosti na svojem srcu hranjenega na zboro-vališče in ga bajé ravnokar dobil, je bil že pred 5 tirni urami dobesedno objavljen v «Laibacher Zeitung» in dve uri pozneje v «Slov. Nar.» ia «Slovencu»; torej vsekakor tajen akt, o katerega obstanku ni imel gosp. Tosti niti pojma. Po nalogu načelnika prečita nato zadružni tajnik vsebino in grobna tihota zavlada nad navročini. Ko je stvar prečitana, povzame načelnik besedo in z njemu lastno prepričljivostjo dokazuje, da je korak pivo-varnarjev opravičen (?) in da zasluži vse priznanje zadrugarjev. Viharno odobravanje večine zborov alce v nam je bilo porok, da duševni revčki o vsej stvari nimajo niti najmanjega pojma in da je stvar gosp. Tostija zagotovljena. Gosp. Tosti razpravlja na dolgo in široko o teiavah pivovarnarjev (???), o njih bedi in s velikanskem riziku, ki ga ima, ta gospoda ter pride končno do zaključka, da pivovarnarji «gor plačajo». Nas bi bil ta govor načelnika gotovo presenetil, če bi nam ne bila znana njegova bratska sloga z «narodnjakom» Koslerjem. Spomnili smo se takoj lanskih doživljajev in naše mnenje, da je ravno gosp. Tosti pravi načelnik, ki varuje interese svojih zadrugarjev, se ni hotelo okrepiti. Posebno trditev, da so pivovarnarji naj-dobrosrčnejši ljudje, ki nudijo gostilničarjem ravnokar najlepšo priliko, podpreti svojo propalo Obrt, se nam je zdela sumljiva, in menimo, da jé sum popolnoma utemeljen. Pivovarnarji podraže počepši 1. julijem pivo za dve kroni pri hektolitru, kar V praktičnem računu pomenja 1 vin. pri vrčku. Ker so pa gostilničarji še večji reveži od pivovarnarjev, se ne morajo zadovoljiti z enim vinarjem, temveč podražiti morajo pivo vsaj za štiri vinarje, da si deloma osigurajo obstanek, tembolj ker je ljubljan* sko prebivalstvo znano kot jako naivno in potrpežljivo. Da so taka izvajanja navdušila večino navzočih, se ne bo čudil, kdor pozna pripoznano visoki duševni nivo večine ljubljanskih gostilničarjev« katere mora seveda najbolje poznati njih načelnik. Živahnemu odobravanju je sledila seveda temeljita (?) debata in udeležili so se je izključno ljudje, ki pač dobro vedó, zakaj. Nastopali so mož za možem in vsi brez izjeme opravičevali roparski napad pivovarnarjev in slavili izredne zmožnosti svojega načelnika. Da so se med debaterji posebno odli« hovali gospodje Trontel (Auerova pivovarna), Kenda (Švicarija), obč. svet. Bergant (St. Jakoba trg), Dekleva (Meščanska pivovarna), Schrey (juž. žel. revstavracija), Lampret (Port Artur, Kolodvorske ulice) in še druge kapacitete, se tudi ne smemo čuditi. Agitacijo v ožjem pomenu besede so poskrbele gostilničarke gostiln «pri Levu», «pri an-gelju» in «pri konjičku». Edino zdravo stališče, gu« stilničarjev pa sta zavzemala z prepričevalnim besedami gospoda Pock (Sv. Flor¡ja ul ca)- in Bolé kot zastopnik tvrdke Novakovič (Sodmjska ulica)
katerima sta sekundirala gosp. Goršič (Sv. Petra cesta) in obč. svet. Pavšek (Martinova cesta). Posebno nastop gosp. Boleta je vzbudil splošno pokornost in le nerazsodnosti ljubljanskih gostilničarjev je pripisati, da se niso kakor en mož pridružili vsi ostali. Prav dobro je bilo njegovo izvajanje, da pri nameravanem podraženju ne smejo imeti besede samo pivovarnarji in gostilničarji, temveč da je treba vpoštevati v prvi vrsti mnenje konsu-mentov, ki vendar ne bodo tako neumni, da bi se pokorili terorizmu različnih Koslerjev in Tostijev. Vse zaman. Rezultat zborovanja je bil, da so oderuhi ljubljanskega prebivalstva, pivovarnarji in njih hlapci gostilničarji z 86 proti 8 glasovi sklenili, podražiti pivo na 24 vin. za vrček. Radostno si je gosp. Tosti mel svoji roki, računajoč na to, da je vendar ne samo častno, temveč tudi koristno, biti načelnik ljubljanskih gostilničarjev. Besedo pa imajo sedaj prebivalci «bele» Ljubljane, ki se pač ne bodo smeli zanašati na svoj občinski zastop, ki je v resnici le zastopnik najhujših ljudskih izkoriščevalcev, ne pa poštenih prebivalcev.
Brezbrižnosti Hribarja, Bergantae tutti quanti, je treba nasproti postaviti vso odločnost ljubljanskega prebivalstva in videli bodemo, da ima tudi petrburška autokracija svojega gospodarja.
Naša stranka je sklicala dne 30. junija v Narodni dom ljudski shod, ki se je s stvarjo pečal in o katerem poročamo na drugem mestu; odločilno besedo pa imajo prebivalci Ljubljane, ki ne bodo tako neumni, da dovoljujejo Koslerjem in Tostijem brezpogojno izkoriščanje njih žepov.
Politični odsevi.
Ooipoika zbornica je v soboto rešila proračun. Govorila je cela vrsta visokorodne gospode, a vsi govori so bili podobni drug drugemu kakor kurja jajca. VelikaSi so tarnali, da poslanska zbornica ni taka, kakršno bi oni radi imeli in da ljudstvo preveč zahteva. Posebno se je odlikoval G r a b m a y r, ki je napadal profesorja Wahrmunda naravnost na pobalinski način. Ministrski predsednik Beck je stokal, da se težko vlada, gospoda Korytowski inMarchetstapa molčala, kakor da nista imela kaj govoriti.
Zaradi jezikovnega zakona za Štajersko in Koroško je baron Beck zagotovil nemško-nacional-nim poslancem, da ne stori ničesar brez njih. To je plača, ki jo imajo slovenski poslanci, da služijo Beckovi vladi, kakor da bi bili njegovi prvo-rojeni sinovi.
Wahrmundova afere tudi z njegovo premestitvijo v Prago ni konec. Klerikalci so že na nogah, da bi mu onemogočili vsako profesuro v Avstriji. Hvala škandalozni stahopetnosti liberalcev jim raste greben do nebes in njih prevzetnost ne pozna več mej. Še nikdar ni bila klerikalna nesramnost tako velika, kakor je sedaj, ko imamo v parlamentu liberalno večino. Bog se usmili nad takim liberalizmom! Ze sedaj napovedujejo klerikalci za jesen demonstracije in boje, ki nedvoumno merijo na to, da bi dobili res vseučilišča in s tem sploh vse šolstvo v svoje kremplje. Praški nadškof Skrb enak y se vozari na Dunaj, protestirat pri vladi proti nameščeniu Wahrmunda in klerikalni listi naznanjajo, da namerava fevdalno plemstvo na čeSkem iti v avdienco k cesarju ter zahtevati, da se preprečijo Wahrmundova predavanja. Tudi papežev nuncij Granito di Bel monte ima baje zopet svoje prste vmes. Torej: Nadškof se vmešava v zadeve vseučilišča, kjer nima kaj iskati ; tujec Belmonte se meša v avstrijske zadeve, reakcionarni fevdalci hočeji nadlegovati cesarja z vprsianjem, s katerim v zmislu ustavnosti nima opraviti. V teh nakanah tiči nezaslišana predrznost, a klerikalci se ne bi bili nikdar povzpeli do nje, U bi imeli liberalci le količkaj možatosti in če se ne bi zvijali pred klerikalnimi bliski kakor kužki, ki se boje palice. Svet res Se ni videl tako sramotne politike! Le spomniti se je treba, kako lepo je znala vsa ta liberalonska svojat deklamirati lani, ko je Slo za mandate 1 Kako je n. pr, naš Hribar sipal svobodomiselnost kar iz vreče. Korifeje à la Cham in Zirkelbach so očitali socialnim demokratom, da ne osnujejo svobodne Sole. Liberalni gromi so doneli po deželi, da je vse pokalo. In sedaj? V državnem zboru imajo večino. Le malo volje bi bilo treba in Gefimann ter Ebenhoeh bi sfrčala s avojih ministrskih sedežev, da bi ai leto dni tipala svoje kosti; Beckn bi lahko zagodli, da bi mu po dnevi in ponoči Šumelo v ušesih; in klerikalcem bi pomolili žerjavico pod noa, da bi si ga osmadili ca vse čase. Večino imajo 1 A ta junaška družba a« valja v prahu pred klerikalci in berači za skromen prostorček ob jaslih, za malce življenja, za milost, da sme aploh dihati I Škandal brez primere! A kadar bodo zopet volitve, se jim bodo cedile liberalne fraze iz ust, da se bo gabilo poslušalcu. Ali bodo USesa volilcev takrat Zopet tako potrpežljiva?
«Mepristruoit» œaiôacKkib strank v državnem Zboru je res «idealna». Ni je priložnosti, ob kateri se ne bi iikazalo, kako sottalijo socialno
demokracijo. V torek je bila seja klubskih načelnikov, ki je imela določiti nekaterim odsekom nove predsednike. Odseku za živinske bolezni je bil določen K o ti ar, obrtnemu odseku — namesto umrlega Malachowskega — poslanec Stwiertnia. Za odsek za dtžavne uslužbence so socialni demo-kratje zahtevali, da se izvoli poslanec Seitz, ker je socialna demokracija po številu poslancev druga stranka državnega zbora, pa ima doslej samo v enem odseku načelnika. Toda krščanski socialci so predlagali Prochazko, nemški radikalci pa Pacherja. Večina ni imela toliko čuta pravičnosti, da bi bila ugodila povsem upravičeni zahtevi socialnih demokratov; člani se sploh niso mogli zediniti in zato se je morala odložiti cela zadeva.
Državni zbor je v torek začel razpravljati nujne predloge. Komedije je bilo dosti pri stvari. Gališki poslanec Breiter je vložil predlog o častniških častnih svetih. Ta predlog se nikomur ni zdel resen; govoril je Breiter sam. potem nakratko domobranski minister in na to je bila nujnost odklonjena. Na vrsto bi bil imel priti Šušteršičev jezikovni predlog, toda Šušteršič ga je preklical. Ravno tako so nemški nacionalci preklicali svoj predlog glede jezikovnih razmer na Češkem, a naznanili so ga zopet na koncu seje. Potem se je razpravljalo o Malikovem predlogu zaradi znanega klerikalnega napada na graško vseučilišče. Gospod M a lik je čuden možič, kar je že davno znano. Govoril je pač o svojem predlogu, potem ga je pa hotel tudi — preklicati. Toda socialni demokratje so preprečili ta čedni namen in zbornica se je morala pečati s to stvarjo.
Povišan rekrutni kontingent deželne brambe. Po zakokski predlogi, ki jo je vsprejel vojni odsek, se rekrutni kontingent deželne brambe poviša za 4920 mož in sicer odpade na Nižje Avstrijski 389 mož, Gorenje Avstrijsko 254, Solnogradsko 29, Štajersko 242, Koroško 75, Kranjsko 109. Primorsko 131, Tirolsko in Predarlsko 180. Češko 1308, Moravsko 507, Sledjo 132, Galicijo 111 mož. Nasprotno bo od vojaških vaj v 11. in 12. službenem letu oproščenih na Nižje Avstrijskem 3288 mož, Gorenjem Avstrijskem 2613, Solnograškem 498, Štajerskem 2054, Koroškem 642, Kranjskem 927, Primorskem 1120, Tirolskem in Predatelskera 3058, Češkem 11.781, Moravskem 4287, Šlezijskem 1109, v Galiciji 12.017, Bukovini 1113, Dalmaciji 985 mož. Skupno 45.491 mož.
Morilec namestnika grofa Potockega, rusin-ski dijak Siczynski, je bil po razmeroma kratki razpravi obsojen na smrt. Soproga umorjenega namestnika se ni pridružila sodnijskemu postopanju in je izjavila, da odpušča morilcu. Sodišče je sklenilo priporočiti obsojenega v pomiloščenje.
Hrvatska kriza se baje približuje koncu. Ze več tednov so bili, kar se je doslej le slutilo, pogovori med madžarsko vlado in poslanci iz «hr vatske stranke prava». Sedaj pa baje namerava vlada storiti Hrvatom koncesijo v železniškem vprašanju na ta način, da bi se ustanovilo železniško ministrstvo, vsled česar bi se molče priznalo, da so železniški uradniki državni uradniki; potem bi pa tudi za železnice veljalo načelo nagodbe, da mora na Hrvatskem vsak javni uradnik znati hrvatski. To je ena vest. Druga pa pripoveduje, da so se pogajanja razbila. Da se izve resnica, bo treba še nekoliko potrpljenja.
Ruska vlldl je baje diplomatično posredovala v Belgradu in v Sofiji zaradi nesporazumov med srbsko in bulgarsko vlado.
Somišljenikom na Kranjskem I
Na drugem mestu današnje številke je natančno poročilo o boju, ki so ga napovedali karte-lirani pivovarnarji in nekateri gestilničarji konsu-mentom piva. Na zadnjem shodu v Ljubljani je delavstvo izreklo, da sprejme boj in da ne bo pilo podraženega piva.
Somišljeniki! Ako hočete, da bo boj uspeSen, je nujno potrebno, da dosledno izvršujete ta sklep, tudi če bi bila v začetku za vas žrtev, odrekati se pivu. Ta boj se ne sme smatrati kakor privatna zadeva, kajti proti konsumentom stoje organizirani kapitalisti, ki se ne plašijo nobenega sredstva, da nalože konsumentom nova bremena edinole v interesu svojih žepov. Boj ni napovedan posameznemu pivopivcu, temveč konsumentom sploh. Če spoznavajo kapitalisti produkcije, da imajo skupne interese, morajo spoznati tudi kon-sumentje, da jih imajo in da jih morajo skupno braniti. Solidarnost konsumentovje vseskozi etična, njen namen je obramba slabejiega in odboj neopravičenega napada.
Uspeh je mogoč le tedaj, ako nastopa vsak posameznik dosledno. Vsaka izjema je Škodljiva. Če si posameznik misli: „En vrček, ki ga popijem jaz, ne zaleže nič,» misli lahko tisoč posameznikov tako in pivovarnarji si smejejo v pest. Važno je torej, da vztrajate v boju, pa tudi, da agitirate, Ako pa ostanejo čvrsti vsi, ki so prizadeti, je gotovo, da mora zmagati množica in da morajo popustiti izkoriščevalci, ...........
Domače stvari.
«Odpadli korar» — tako imenuje Jegličev «Slovenec» moža, kateremu nima enakega v celi klerikalni armadi; tako imenuje v nesramni ošab-nosti Primoža Trubarja, ki je rešil ne le slovenski jezik, ampak je storil toliko, da bi bil brez njega morda propadel slovenski narod sploh. Katoliški «Slovenec» je nagle sodbe, kadar govori o ljudeh, ki ne ližejo pet; ampak če ne bi bilo «odpadlega korarja», ne bi danes klerikalni uredniki v slovenskem jeziku žalili onega, ki je zbudil Slovence h trdnega spanja in jih naučil, kako se brcne od sebe duševne in telesne pijavke. Če bi ne bil «odpadli korar» vlil v slovenske duše zavesti, da so človeške, bi bila rimski pop in nemški aristokrat že zdavnaj ugonobila tisto slovensko ljudstvo, ki ga klerikalci danes izkoriščajo in poneumnujejo. Z «odpadlim korarjem» ga hočejo smešiti oni, ki zahtevajo za zadnjega kaplančka več časti, kakor za samega boga in ki vsi skupaj v svojih glavah nimajo toliko, kolikor je Trubar imel v peti. Ampak za klerikalnim zasmehovanjem se ne skriva nič druzega, kakor groza, ki jih obhaja, kadar se spom-niju tistega časa. Seveda, takrat se je slovensko ljudstvo rešilo rimskega sleparstva in ko se mu je odprl horizont duševne svobode, je poseglo tudi po materialni. Onim, ki so napravili iz Kristusovega nauka sramotno kupčijo, iz ljudi, vstvarjenih «po božji podobi», pa črno živino, so se ježili lasje na glavi, ko so napočili dnevi sodbe. Ampak to je bilo skoraj pred 400 leti. Zakaj pretresa strah še danes klerikalne kosti, če se imenuje Primož Trubar? Ali hočejo molče priznati, da je klerikalizem v dvajsetem stoletju prav tak, kakršen je bil v sedemnajstem, v dobi «odpadlih korarjev» ?
Iz kranjske deželne bolnišnice prihajajo zopet razne pritožbe v javnost, ki potrjujejo našo staro trditev, da je v tem «dobrodelnem» zavodu marsikaj škandalozno. Sliši se n. pr, da nameravajo sekundariji stavkati. Ko je gospod Šuklje postal deželni glavar, je takoj inspiciral vse mogoče zavode in «Slovenec» je poročal o njegovih posetib tako obširno in devotno, kakor da bi bil sam cesar obiskoval te inštitute. Koristi se pa ne vidi nobene od teh vizitacij. Večkrat smo že poročali o razmerah v deželni bolnišnici in, žal, da smo morali navadno grajati te ali one nedostatke. Kar se tiče uljudnosti z bolniki, je na vsak način po-manjkliva. Nekateri uradniki in nekatere usmiljenke so se menda tol'ko privadile žalostnim prizorom, da jih ne gane «malenkost». Zgodi se, da pride v bolnišnico človek, ki pričakuje operacijo in je vsled tega v zelo neprijetnem duševnem razpoloženju. Bolnike navadno razburja vsaka misel na operacijo. Namesto da bi se z ljubeznivim ravnanjem dvignil njegov pogum, se pa ravna ž njimi tako, da se ustraši še bolj. Usmiljenke pozabijo včasi popolnoma na svoj pravi poklic in hočejo nadomestovati kaplane. Tudi zaradi hrane so se že mnogi bolniki pritoževali. Največja kalamiteta je pa ta, da je bolnišnica sploh premajhna. Ze za samo Ljubljano ne zadostuje, kaj pa še ?a deželo. Kakor z vsemi podobnimi računi pri nas, se je tudi tukaj ravnalo brez misli. Bolnišnica se je zidala, kakor da bi Ljubljana vedno morala ostati ob svoiib 25 000 prebivalcih. In sedaj primanjkuje na kirurgičnem in na medicinskem oddelku prostora, da morajo bolniki takorekoč ležati po tleh in zgodi se, da se odklanja sprejem bolnikov, ki bi bili potrebni nujnih operacij, pa morajo čakati po cele tedne, da se izprazni kak prostor. V deželnem odboru odločujejo sedaj klerikalci, ki so imeli kaj dolg jezik, dokler so bili v opoziciji. Razmere v bolnišnici jim ne morejo biti neznane, a vendar se ne izvč ničesar, kar bi kazalo, da se zavedajo svoje naloge in da hočejo ukreniti, kar je potrebno, da bi postala bolnišnica taka, kakršna bi morala biti. Morda nameravajo kak boj zoper par posameznih oseb. Toda s tem ne pridejo do cilja. Ako mislijo, da bode nekoliko krika zaslepilo javnott. bomo poskrbeli, da se zmotijo. Sedaj imajo moč in dežela ima pravico, zahtevati od njih, da urede razmere. Tukaj ne gre za par oseb, ampak za ves zistem.
V dobi Inie. Zadnje dni se je slavni ljubljanski magistrat spomnil, da ima iz preteklih dni še sode, s katerimi se lahko zalivajo ulice in jih je res mobiliziral. Štiri tedne je potreboval, da se je domislil tega. Bil je pa že res čas. Prah je ležal de-cimeter visoko po cestah in nikomur ni bilo treba bele obleke, kajti če je frančiškan stopil na ulico, je bil čez pol ure dominkanec. Ljubljansko prebivalstvo mora varčiti z vodo. Vsaka potreba je pre-vedana, vrtov se ne sme zalivati, Škropiti se ne sme in kmalo bo menda prepovedano umivanje in kopanje. Razumemo, da je letos suša res velika in tudi verjamemo, da se v nekaterih hišah po nepotrebnem trati voda. Ali zato vendar ne bi bilo treba, sumarično kaznovati vse prebivalstvo. Saj se vendar lahko kontrolira poraba vode, pa naj magistrat tam nastopi, kjer se res razliva brez potrebe. Krivično je pa, da se ne sme jemati voda za nujno potrebo, ker nekateri magnati iz prešer-nosti ali brezmiselnosti tratijo vodo.
LjubljaniM železničarji pravijo, da so na vso moč hvaležni gospodom Terseglavu, Benko*iču, Gostinčarjem in MoSkercu, ki jim dajejo priliko, da spoznajo «krščansko-socialne» železničarje. Mislili so Že, da tega semena ni več v Ljubljani. Le čudno se jim zdi, da gredd «zborovat» v dvorano Unio .
Ta je bila namreč tridesetkrat prevelika, ko so «krščanski» v njej plesali. Kako pa bo, če bodo «zborovali» v njej?
Za doželnozboraka volitve v litri so sedaj določeni sledeči dnevi: Splošna kurija voli dne 25. oktobra, kmetske občine dne 5 novprabra, mesta, trgi in industrialni kraji 16. novembra, trgovsko-obrtna zbornica 23. novembra, veleposestvo 24. novembra. Volitve se bodo lorej zopet raztegnile kakor harmonika, naj-brže zato, ker bi bilo premalo razburjenja, če bi se volitve opravile hitreje.
Dr. Šnšteršič je velik narodnjak; kdor ne verjame, naj vpraša klerikalne poslance. Korenito se je — hotel potegniti za tužne koroške brate? Zaradi narodnih krivic, ki jih trpe Slovenci v Ko-rotanu, je izdelal in naznanil nujen predlog, s čemur je predvsem slovenskim svetom dokazal ro-doljubnost svojega srca. Ampak ko je prišel čas, da bi ga vložil, ga je modro — vtaknil v žep. «Er zog den Degen aus der Scheide, be?ah die Spitze und die Schneide und — steckt' ihn wieder ein.» Zameriti se koroškim Slovencem, je vsakakor še ceneje, kakor zamerili se gospodu Becku. Na pomanjkanje narodne odločnosti pri klerikalcih pa itak ne bo mislil nihče, saj so samo socialni de-mokralje «breznarodni».
Nesreče. Pri Lloydu se množe delavske nesreče. V petek pretečenega tedna je padel z ladje «Semiramis» mornar Kosič. Ranil se je na glavi ter je utonil. V nedeljo so ga pokopali. V soboto zjutraj je v arzenalu pri delu na novem parniku padel delavec Ivan Pavk petnajst metrov globoko v notranji prostor ter se ubil. — Pri gradbi nove šentjanske železnice je dne 26. junija 18 letni delavec Josip Matko iz Bučke odkopaval zemljo blizu ondotnega premogokopa. Naenkrat se je od-sula plast zemlje in ga je z vso težo zadela tako močno na glavi in na vratu, da je bil skoraj bi-poma mrtev. — Pri Spitalu na Koroškem je osebni vlak povozil delavca Mihajla Krainza ter ga je tako zmečkal, da je bil nesrečnež takoj mrtev. — V gozdu pri Trebeljevem stanujoča 36 letna posest-nikova žena Katarina Ilovar je, idoča k vpelja-vanju v cerkev, na poti padla in je zadobila take notranje poškodbe, da je umrla. Zapustila je šest otrok.
Prezidava ljubljanskega kolodvora, že neštetokrat obljubljena in sklenjena, se baje zopet odloži na nekoliko let. Ce bi se imela uresničiti ta vest, bi bil to tak škandal, da bi morala pač vsa Ljubljana protestirati proti njemu. Nam res ne ?re za parado in če bi manjkalo ljubljanskemu kolodvoru samo lepote, bi bili prvi, ki bi se potolažili. Toda prezidava tega kolodvora je nujna praktična potreba in vsako odlaganje tega dela je naravnost neodpustno. Kakorkoli se obrne stvar, je sedanji kolodvor škandal. Za občinstvo ne zadostujejo prostori niti pri navadnem prometu; če je pa frekvenca nekoliko večja, bi človek lahko znorel. Ob nedeljah in praznikih sta navadno odprti dve blagajni. A to je prava ironija na potrebe občinstva. Opoldne odhajajo vlaki na vse strani: Najprej gre prvi brzovlak iz Ljubljane na Dunaj. Dvajset minut pozneje pride brzovlak iz Trsta in odide na Dunaj. Skoraj sočasno se odpelje gorenjski vlak. Ob 1. popoldne pa odhaja osebni vlak v Trst, drugi na Dolenjsko in tretji na Vrhniko, V vestibilu se peha včasi par sto potnikov. Vratar prihaja, zvoni naznanja odhod vlaka v Trst. Potniki, ki se morajo odpeljati s tem vlakom, poizkušajo, kar le morejo, da bi prišli do blagajne. Toda pred njimi jih je še nepregledna vrsta. Vsi se boje, da zamude. V blagajnah se pa potita na eni strani uradnik, na drugi uradnica, dajeta listke za vse mogoče proge in postaje in sta v večnem strahu, da se ob silnem navalu ne zmotita z denarjem, Uradni prostori železnice in pošte so luknje, ki bi se morale iz zdravstvenih raz-logov že davno zapreti. Takozvane kasarne, sprevodniška soba, lampisterija — prava legla vsakovrstnih bolezni. Zunanjo železniške naprave so tako nezadostne, da so uslužbenci v večni smrtni nevarnosti. Pomisliti se mora, da služi ljubljanski kolodvor progi južne železnice iz Trsta in z Dunaja. Od obeh struni prihajajo vlaki že povečani v Ljubljano; z juga pripeljejo vozove in potnike ie iz Italije, iz Istre čez Divačo in iz Reke* Opatije; s severa Ogrske čez Pragersko, Koroške čez Maribor, Hrvatske čez Zidani Most. Nekateri osebni in brzi vlaki premikajo v Ljubljani, pripenjajo nove vozove i. L d. Vrhutega služi kolodvor prometu z Gorenjsko, z Dolenjsko in z Vrhniko. Pavze med prihodi in odhodi posameznih vlakov so tako kratke, da pogostoma vsi uradniki in uslužbenci skupaj ne vedo, kje jim glava stoji in javna tajnost je, da je izpolnjevanje predpisov fizično kratkomalo nemogoče. Uradniki in uslužbenci morajo vzajemno zaupati drug drugemu, vsi skupaj pa imajo eno nogo v kriminalu, drugo pa v grobu. Nevarnost pa tudi za občinstvo ni majhna, kajti često mora prestopati tri tire, da pride do svojega vlaka. Vsemu prometu služi en sam peron, zavarovanih prehodov pa ni nikjer. V takih razmerah je vsako odlašanje prezidave in povečanja kriminalno in od občine zahtevamo odločno, da se upre takim namenom z vso eneržijo. Važnejša kakor oziri na finančne interese južne železnice je prometna varnost. Končno Ljubljana tudi ni Žabja vas, da bi se tako bagatelizirala. Občina ima sredstev, da prisili železnico na izpolnitev obljub, pa naj jih tudi porabi. Upamo, da «e to zgodi«
Železniška nesreča. Na progi Reka-Zagreb j pri postaji Delnice je skočil s lira tovorni vlak. Človeških žrtev ni nobenih, pač pa je bilo razbitih 10 vozov.
Župnik Meško in mizar Šnajdar Celjska «Domo ina» poroča: Dne 31. jan. t. 1. je umrla pri Sv. Miklavžu bi. Ormoža gostilničarka Uršula Ivanuša. Pogreb bi imel biti dne 2. febr. Hči umrle, sedanja gostilničarka Jera Ivanuša je mislila prirediti materi sprevod od hiše in je to sporočila župniku Mešku. Ta je pa njeno prošnjo kratkomalo zavrnil zato, ker je v gostilni «Štajerc». Ko-nečno so je dal toliko preprositi, da je izjavil, da bo Jeri Ivanuši vendarle morebiti spolni! željo, ako pride sama v njegovo sobo io ga tam prosi za to. Te župnikove želje pa gostilničarka ni hotela spolniti, pač pa je poslala še enkrat nečaka k župniku in ponovila svojo prošnjo za sprevod. Župnik je vstrajal pri svojem: ali pride Jera k meni ali pa ne bo sprevoda. Dne 2. febr. je na to res opravil pred cerkvijo le najpotrebnejše ceremonije, nato pa je zapustil mrliča in pcgrebce. Ljudje so bili vsled tega silno jezni in razburjeni. Na pokopališču je reki 1 posestnik in mizar Snajdar iz Kajžarja (vrh bi. Sv. Miklavža), da duhovnika nista hotela iti na pogreb in da se bo treba zaradi tega pri škofu priložiti, da pošlje boljših duhovnikov in ne takih, ki dajejo ljudstvu slab vzgled. Zaraditega ga je nekdo ovadil in državni pravdnik ga je tožil zaradi kalenja javnega miru in zaradi hujskanja pogrebcev. 16 junija se je o tem vršila obravnava pred mariborskim okrožnim sodiščem. Priče so soglasno izpovedale, da ni Šnajdar motil miru in hujskal, temveč da je vzbudilo župnikovo obnašanje splošno pohujševanje. Na to je sodišče Šnajdarja oprostilo.
Škof Jeglič in župnik Brce že dolgo nista prijatelja. To je znano. A tudi to je znano, da je Jeglič sila strasten v svojem sovraštvu. Ko so zadnjič imeli ognjegaeci v Dravljah neko slavnost, se je udeležil tudi B ce in to je škofa močno razka-čilo, ker gasilno društvo ni klerikalno. Poslal mu je torej ukaz, da mu prepove maševanje, če se udeleži kakega shoda ali kake veselice, «ki ima značaj prireditev takozvanih svobodomiselnih strank i ¡i pri katerih bi se utegnilo kaj dogoditi ali govoriti, kar je v nisprotju s katoliškim naukom in cerkveno disciplino». Ker govori gospod Jeglič o svobodomiselnih strankah sploh, hi imeli tudi mi pravico, paziti se. Pa se ne jezimo, ker nam je vseeno, komu dovoljuje ljubljanski škof udeležbo pri naših priredbah in kdo ne. Ampak če bi gospod Jeglič nekoliko brzdal svojo jezo, bi bilo to pametno, kajti s takimi prepovedmi se človek dandanašnji le blamira. Morda pa gospod Jeglič res ne ve da pišemo letos že 1908?
Olepševalno društvo j Rožni dolini priredi dne 1. in 2. avgusta ob desetletnici delavske naselbine «Rožne doline» veliko slavnost v zvezi z veselico na prostem. Naselbina šteje sedaj 1700 prebivalcev z 110 hišami. Ta veselica o priliki desetletnice bode vse dosedanje prekosila po zabavi in obsegu. Olepševalno društvo ima edini namen delavsko kolonijo kolikor mogoče higijenično urediti in druge udobnosti, ceste L t. d. razširiti.
Odbor.
Bojkot pivopiveev se po ljubljanskih gostilnah precej pnzna. Ljudje pijejo vino, pokalice, piva pa ne. Opozarjamo ljubljansko delavstvo, naj nikjer ne pije piva, kjer «e t«či po zvišani ceni.
Hnda nesreča se je pripetila 26. m. m. v tovarni ra stroje v Andritzu. Pri montiranju dvigala je padel pomožnemu delavcu Francu Pivcu kos železa s tako močjo na podkoleno, da mu je je odtrgalo. Pivca so prenesli v bolnico; položaj je obupen. Pivec je star 31 let in je v tovarni že od januvarja lanskega leta.
Železniika nesreča. Na kolodvoru v Divači se je v pondeljek zjutraj primerila velika nesreča, vsled katere sta dva delavca težko poškodovana. Ob 7. zjutraj sta delala 32 letni Josip Skok in 26 letni Ksrol Skok, oba oženjena, na progi blizu kolodvora. Na tiru so se premikali vagoni od ene strani, česar pa oba ob delu nista zapazila. Naenkrat so trčili premikani vozovi ob stoječe in delavca sta bila hipoma stisnjena mednje s tako silo, da je bila Josipu Stoku zlomljena leva lopatica, Karolu pa hrbtenica. Zlasti Karolova poškodba je huda in nevarna.
Strašanski poiar je uničil v pondeljek tako-rekoč vso vas Grad pri Bledu. Zgorelo je 35 hiš, mnogo gospodarskih poslopij, prašičev, telet, krav. Ogenj jo nastal pri Kajževcu, kjer so baje fantje skrivoma kadili in tako neprevidno odvrgli še goreče užigalice, da se je vnelo. Požar se je tako hitro širil, da je bilo že v prvih minutah po izbruhu ognja skoraj nemogoče, priti v bližino. Prizori, ki so se odigrali ob ognju, so nepopisni. Rešiti se ni moglo do malega nič. Kar je prišlo komu v prvem trenutku v roko, je še odnesel s seboj, potem pa ni bilo več mogoče, priti v goreče hiše. Požarne hrambe razven blejske so prišle z Bohinjske Bele, Sela, Ribnega, Radovljice, Kranja, Lesec, Breznice, Gorjan, Zasipa, Javornika, Koroške, Bele, Jesenic, Save, Hrušice, Begunj, Dobrave, Bohinjske Bistrice, s Kupljenika, oddelki tudi iz Gorice in iz Trsta. Iz Ljubljane je odšlo vojaštvo na Bled in sicer najprej 35 mož, potem pa o polnoči še tri kombinirane stotnije s pionirskim oddelkom. Požar je bil tako velikanski, da se je videl ogenj do Javornika in do Radovljice. Potniki na želez*
niči so ga prav dobro videli. V Ljubljani je bila razširjena govorica, da je zgorelo četvero ljudi, kar pa na srečo ni resnično. Drugi dan se je po Ljubljani govorilo, da gori Novo Mesto. Tudi to je bilo izmišljeno.
Shodi.
Ljnbljana. (Železničarski shod.) V soboto, dne 27. junija, je bil pri «Levu» železničarski shod, katerega se je udeležilo toliko državnih in južnih železničarjev, da je bil ves vrt poln. So-drug Kopač je poročal o personalnih komisijah in o delavskih odborih, katerim skušajo železniške uprave čimbolj omejiti kompetenco. Govornik je tudi omenil obljube južne železnice glede tistih kategorij, ki so bile pri lanski regulaciji zapostavljene in zahteve na državni železnici. Na obeh železnicah bo izpolnitev zahtev končno odvisna od moči železničarjev, ki se kaže v njih organizaciji. Sodrug Etbin Kristan je omenil, da bi morale personalne komisije in delavski odbori predstavljati parlamentaričen zistem na železnicah, uprave pa jih imajo le za ventil, ki naj bi izpuščal nezadovoljnost železničarjev, ne da bi se odstranili njeni razlogi. Govorilo je še nekoliko sodrugov in sodruginj ter se je shod zaključil ob 11. zvečer.
Ljnbljana. (Proti podraženju piva) Ne-čuveni atentat, ki so ga uprizorili na žepe prebivalstva kartelirani pivovarnarji in gostilničarji s tem, da so zdražili pivo za 8 v pri litru, je privabil ogromno ljubljanskih konsumentov na naš shod. Na vrlu «Nar. Doma» se je zbralo do 1000 ljudi. Shodu je predsedoval sklicatelj sodr. Bar ti, ki je v svojem nagovoru omenjal dejstvo, da obstaja med gostilničarji samimi opozicija proti podraženju ter pozval navzoče gostilničarje, da pojasnijo razmere. G. Pok je izjavil, da je na sestanku gostilničarjev protestiral proti tako občutnemu zdraženju ter da je predlagal le 4 vinarje pri litru. Podobno se je izjavil tudi g. Goršič. G. Bol6 je obširno poročal o razpravi na gostilničarskem sestanku. Nepremišljeno je, če se gostilničarji dado pognati od peščice kartelirancev v boj proti tisočim kon-sumentom, ki so nanje navezani. Zategadelj je predlagal, da se zahteve kartela odklonijo. Nato je sodr Kristan v izvrstnem govoru, ob viharnem odobravanju vseh navzočih dokazal neopravičenost podraženja. Pivovarnarji se sklicujejo na zvišanje delavskih mezd. Mnogo tovarn sploh ni zboljšalo delavcem položaja; druge so zboljšale le v neznatni meri. Tako so si delavci v Puntigamski in Reining-hausovi pivovarni v trdem boju priborili zboljšanje za 200.000 kron, dočim spravita podjetji vsed novega podraženja ob letni produkciji 700.000 hI 1 milijon in 400 tisoč kron. Tudi ostali produkcijski stroški se niso zvišali: ječmen se je v zadnjih tridesetih letih zelo scenil, tudi cena hmelju poslednji čas je padla; vsled refakcij na železnicah so se tudi transportni stroški znižali. Toda ne le ekonomsko je podraženje nezaslišano t drž. pravdnik bi moral preprežiti postopanje kartela napram gost lničarjem, ki ni druzega nič, kot čisto navadno izsiljevanje. Kartel ni zadovoljen s tem, da profitira 2 kroni pri hI, temveč zahteva, da poskočijo gostilničarji s ceno kar za 4 krone pri hI, gostilničarju, ki bi se temu povelju uprl, se cene še bolj zvišajo. Seveda je to zahtevo stavil kartel na izrecno željo gostilničarske zadruge, oziroma njenih matadorjev, ki so se na ta način hoteli skriti pred gosti za hrbet kartela. Sploh zadene gostilničarje polna odgovornost; lani še so nameravali ustanoviti lastno konkurenčno pivovarno, letos pa so pred kartelom zlezli pod klop. Konsumentom ostaja le dvojno orožje: vzdržesenaj piva vsaj dotlej, dokler ga točijo po zvišani ceni; dalje pa naj se konsumentje domislijo svojih interesev tudi ob raznih volitvah in naj pokažejo hrbet tistim, ki jim ob vsaki priliki nakladajo nova bremena na pleča. Dokler ne prevzamejo država, dežele in občina produkcijo živil v svoje roke, konsument ne bo varen pred sličnimi atentati. Zategadelj naj dado konsumentje svojemu ogorčenju trajnega izraza s tem, da se oklenejo soc. dem. stranke, ki je edina zastopnica konsumentskih interesov. Hrupno odo* bravanje in pritrjevanje, ki se po Kristanovih besedah kar poleči ni hotelo, je najboljši dokaz, da imajo ljubljanski konsumentje, predvsem najbolj prizadeto ljublj. delavstvo, resen namen, da se upro profitarskim nakanam. Ljubljanski gostilničarji bi se bili na licu mesta lahko poučili, da se konsu* mentje ne puste nadalje izkoriščati, ter spoznali, kako nepremišljeno je bilo njih ravnanje. Zastop* nika «gostilničarske zadruge», ki je skušal prati zamorca, zborovalci vzlic prošnjam predsednika niso pustili izgovoriti. Ob sklepu je še sodrug Koc-mur razkril hinavsko igro «gostilničarske zadruge». Pivovarnarji nameravajo onim gostilničarjem, ki ne bodo točili piva po 48 v, oddajati pivo le po tej ceni in oddajati 2 K pri hI «zadrugi». Tako so voditelji «zadruge» izdali celo interese zadružnikov na svojo lastno korist. Takemu postopanju ni primernega zaničevanja.
Dopisi.
Maribor. (Maziljena surovost.) Ljudem ki niso popolnoma zaslepljeni od Čara, ki obdaja katoliškega duhovnika, vedo že davno, da ni crga
obleka brezpogojno pokrivalo vljudnosti in usmi-Ijenosti. Človek ostane paC to, kar je, najsi obleče kakršnokoli suknjo in njegove notranjosti tudi naslovi ne i/:preinert<\ Primer 7.a to s« je poiial zopet v pondeljek, 22 t m. v tukajšni G-ril Metodovi tiskarni. A surovost prizora, ki so ga uslužbenci tega pobožnega podjetja lahko ona/ovali, je bila tako nenavadna, da je ne bi verjel človek, ki jeni videl s svojimi očmi. Neki prodajalec klobasic. pobožna duša skozinskoz, je naprosil faktorja te tiskarne, naj bi mu povedal kraje, kjer bo birma, da bi lahko tam prodajal svoje klobas ce <n si na ta način prislužil košček kruha. Ker mu faktor ni mogel takoj da ti pojasnila, mu je obljubil, da se bo informiral in mu potem povedal. Dlje časa se nista sešla in zato je prišel starček v pondeljek v omenjeno tiskarno, kjer mu je faktor napisal do-tične kraje na košček papirja. Ko je se pisal, pride v tiskarno ravnatelj dr. Som rek, duhovnik in se zaleti z neverjetno surovostjo v starčka, češ, da je vstop v tiskarno prepovedan in če takoj ne odide, da ga odstrani s policijo. Revež seje ustrašil in je na ta «prijazni opomin» res takoj odšel. Ako bi ne bilo osobje poznalo svojega ravnatelja, ne bi bil nihče verjel, da je to duhovnik, čegar naloga je, učiti krščansko ljubezen do bližnjega. Omenjeni klobasičar je duhovščini vdan kakor slepec svojemu vodniku in od svojega bornega zaslužka nikdar ne zamudi plačati «Petrov vinar» za «ubogega jetnika v Vatikanu». Menda pri taki priložnosti ne misli, da se mora izkazali hvaležnost duhovščine tako surovo nad njim, kakor se je zgodilo v pondeljek. Zahtevati bi smeli vendar od duhovnika, da bi vsaj on bil prijazen z ljudmi, ki itak ne užijejo nič prijaznega na svetu. Tudi ne bi bilo škode, če bi ga rmlostljlvi gospod Napotnik poučil, kako mora duhovnik ravnati z reveži. Toda to upanje je menda votlo. Gospodje naj se pa ne čudijo, če vera peša in naj primejo sebe za nos, namesto da tarnajo nad socialisti, ki «jemljejo vero ljudem».
Gospodarski pregled.
Občni «bor avstrijskega Lloyda. Občni zbor avstrijskega Lloyda je sklenil od bruto-dohodka 8,003 509 K po odbitih obrestih za prioritetna poiojila v znesku 1,559.006 K, porabiti za odpise 4,345.033 K, za dotacijo penzijskega fonda uradnikov 250.000 K, za zavarovalni fond in plačanje premij 1.096 749 kron. Ostaja torej še čistega dobička 1,752.720 kron.
Društvene vesti.
Odbor ljubljanske sidarske podružnice naznanja: Jutri, v nedeljo, 5. julija, bo naznanjeni lalaviki lllet na Fužine, kjer se vrši velika ljudska veselica. Odbor vabi vse organizirano delavstvo v Ljubljani, naj se udeleži tega izleta, s katerim združuje zidarska organizac;ja izobraževalne namene. Posebno opozarjamo na to, da je skupni odhod ob 2. popoldne. Sodrugi se zbero na Radec-kega cesti štev. 28,odkoder odkorakajo z godbo na Fužine. Poskrbljeno je, da najdejo sodrugi na veselici obilo prijetne zabave. Z ozirora na to, da je to prvi izlet ljubljanskega delavstva in zaradi obče koristnega namena upa odbor, da se ga udeleži organizirano delavstvo v najobilnejšem številu. Vse udeležnike pa še opozarjamo, da je bil izlet pripravljen, preden je bilo znano podraženje piva. Odbor je zato storil vse korake, da se ne krši sklep delavstva. Gostilničar je obljubil, da ta dan ne bo točil piva, pač pa se je poskrbelo, da dobe izletniki različnega vina in drugih hladilnih pijač na izbero. Sodruge torej prosimo, naj mislijo na ivoj sklep in naj sploh ne zahtevajo piva, katero si bodo lahko nadomestili z drugimi pijačami po svoji želji.
Sredina št. 10 (v Prulah)
Podpisana se priporočata slavnemu občinstvu, osobito p. n. delavstvu za mnogobrojen obisk. Točijo se pristna štajerska vina in priljubljeno domače Aueijevo pivo. Dobra kuhinja. Postrežba točna in solidna.	10-9
Z odličnim spoštovanjem
Fani in Leon Pogačnik.
»gggm^gSSmgHS^gMK
KAVARNA
preje ,Tedesoo' v Trsta S
se priporoča cenjenim sodrugom najtop- -leje. Na razpolago so vsi važni in slovenski , italijanski in nemški listi. Vse pijače poceni Napitnina je izključena.

soiftttt m\mm
kavarne to briVoict, l(j«r je oa razpolago Va*e
!Ä»= JW*a Prapor"!


ICtllito pravi
Thierryev balzam
le z zeleno znamko nune. — 12/2 ali H/1 steklenic uli pa 1 velika specijalna steklenica s patentnim zaklepom S a.
Thierryovo oentifolijino milo
proti vsem, še tako starim ranam, vnetjem, poškodbam, go rečici, kislini, kašlju, krču slabem teku i. t. ti., 2 lončka 3 II 60 Vi Razpošilja se le proti povzetju ali za naprej poslani denar. Ti dve domači zdravili sta povsod znani in še od nekdaj sloveči, Naročila naj se naslavljajo na:	275
lekarnar A. Thierry i pregradi pri ftog. Slatini
33-12
Zaloga večinoma po lekarnah.
i iv	On"»


\ Proti klerlkalizmnl ;
+ *
K A B A V I T E
Wahrmnndova brošura
„Katolik sVctoVno naziranje in sVobodna znanost"
Je ravnokar Izšla.
Stane 70 vin. komad.
N A B A V I T
F »
*>
8>
ï *
*
I
♦
Slovenski prevod je popoln, ker je preložen po interpelaciji poslancev sodruga Nčmeca in dragov ter po govoru :::: poslanca sodruga Seitsa. ::::
♦♦♦»♦♦i
Poslano.
Cenjenim obiskovalcem
,pri Štajercu1 na Fužinah
kj<T bodo
v nedeljo, dne 5. julija 1908 zidali babilonski turn
naznanjamo, da se bo točil pristen dolenjski oviček, tirolsko, istrijansko in goriako vino po navadnih oenah. Preskrbljeno bo za dobra mrzla in gorka jedila po zmernih cenah.
Pito se oe bo pilo!
Zidarski veselični odbor.
>•. éh
Zastonj poiljem vsakemu in poitnine prosto — cenik sa 5000 nr.
Krone
Rosk. Patent 3'— Srebr. - Rosk. 6 — Železn. - Rosk. 7'— Sreb.zdvoj.plašč.8'—
Krone
Pendel ura70cm 7'— Z zvon. bitjem Z budilko 10--L godbo	12'—
Kron.
J-Budilka Z bitjem Z godbo ti valenov
K rune
6' 8-10 —
12 —
Original Ornega, Schaffbauaau, lllaslitltte Helion, Amaila, «. kr. preizkušeno od K 18 — Zlatnina in arebrmna po originalnih tvor-
niskih cenah. Triletna garancija. Ako n. ugaja, tam ena ali pa .. vrne denar.
Budilka	2-40
S svet. števil' 3' Z enim zvoncem 5'— Kuhinjska ura 3'
Maks Bbhnel, Dunaj IV.
Margaretenatraaee 87/20 v laatnl h lil.
Sodno zapriseženi cenitelj in izvedenec. Največja in najstarejša tvrdka. Ustanovljena 1840. 12—10 5000 slikanih cenikot zastonj iti poštnine prosto.
Berite !
Berite ?
Citajte in širite ile.leče knjige in brošure: K. Kautuky:
„Kdo uničuje proizvajanje v »aim*?"
Cena 30 vinarjev,
II. KlrotlHtalgfir:
„Pod spoved«!»! pečato«".
1. del velja Ü krom SO vinar;ev. II da! velja i kroat. K Krta tal»:
====== „Socialkasa".	,
Cnua 20 vinarjev.
A. Kristan:
„Socialna demokracija in kaetlško ljudstvo".
Cena 10 vinarjev. K. Marz In Friderik Engels:
„Komunistični manifest".
Cena 40 vinarjev.
A. Kristan:
„Zakaj smo socialisti?"
Cena 14 vinarjev.
„Vatikanski Jetnik".
Razglednica. Komad 6 vinarjev. 100 komadov 6 kron.
Vie te knjige in brošure »e dobe v upravi «Rdečega Pra-porja» v Ljubljani, «Napreja 1» v Idriji in v vseh «lovemkib knjigarnah v Ljubljani, Trstu, Gorici in Kranju.
Prignana najl pše šaljive bazare, kakor tu li vse slavnostne predmete za vrtne veselico, društvene znake, kuverte, številke za hi-zare in knjižnioe, k< riandoli, serpentine, rdeča nagelne, lampione, r>ap:rnate čepice, knr'e za šaljivo pošto, bloke, štambil e dobavlja društvom najceneje
Wnnibald Plann 6
Dunaj VI., Vfatlgajse 19 (poleg fcimundtcattr).
Ivastno iztlelovnnjo! MT Zahtevajte znižani ceniki "TPB
Naročila čez 20 Kron poštnine prosto. Plača se lahko tudi po veselici.
mmmmmm
■t*
Materi xelijc dt>ört.\ po cvn£ Oi xttsnusljïvo-poiovctii ray sv obrnit*
nSùnoriTJirrietetx*
v Jfy'ubtyssnd iffbfoàvoraJt* iSuAzxtrsfïia trnki Jspio se-
li
Vaino za delavce in sploh za vse konsumente!
V «Založbi časopisa „Naprej I" v Idriji» je te dni izšla brošura
lili«
i
Njih pomen in važnost za delavsko ljudstvo.
Cena broSuri je 20 VinarjeV.
„o
m
i y
4 Vi! V 'i
X L
.■ârfi
Kdor se zanima za zadružništvo, osobito za konsumna društva, mu bo ta brošura zelo dobro došla, V njej so uvrščeni naj-raznovrstnejši članki, ki govore o pomenu, važnosti in zgodovini konsumnih društev.
Sezite po njej!
lfdljltalj i» «4gev«r«* er«*«*
ÎUkfc {v Vi, jU»t»l'»*t * &ÇSJ8,.