Besedica o sadjoreji. Kmali se bo zopet približala prelepa pomlad, čas, v kterem se začne vsa narava prebujati iz dolgega zimskega spanja, čas, v ktprem mile ptičice, otete nemile zimske sužnosti, veselo skakljajp prepevajo Bogu in Ijudem mile pesnii, — čas, v kterem vsa narava človeka tako rekoč pod inilo nebo vabi in ga priniora, da prpmišljuje lepo in premodro vravnano božje stvarjenje. Še celo bolniki se vpsele prelepe poinladi, ker ravno ta čas jih navadno njih zastarane bolezni nekako popustijo — nekako okrevajo. Zares prevesel, lep in prijeten je pomladanski čas! Spomladi je vse živo, vse se veseli in raduje, vse Boga hvali in mu slavo prppeva od pametnega človeka do naj nianjšega červička v prahu; ravno ta čas je pa tudi naj sposobniši za inarsikaj koristnega — za marsikak koristni poduk — posebno pa še za sadjorejo. Ziniske stpnp postanejo sponiladaiiski čas nekako tesne in človeku nic kaj dobro ne teknejo, vse ga nekako cpznaturno pod milo nebo vabi in vle- če. — Kam naj pa nas, predragi učiteljski bratje, pomladanski čas vabi in vodi? V drevesnicp, v drevesnice! — Ravno ta čas je za učitelja naj pripravniši, da ne le šolski mladini, ampak vsi svoji šolski okolici 8 podukom v sadjoreji lahko veliko koristi. wKako neki bi s tem koristil?^ bi morda marsikdo rekel ; ,,saj nimam nobenega pripravncga kraja, da bi mogel napraviti drevesnico za se in za šolsko raladino". Takpmu le recem, da resnična volja in pa prava ljubezen do svojega bližnjega vse osnovate in storite. Posebno po zapadni strani Dolenskega na Kranjskem je še nekoliko krajev, ki so brez vsakoršnega sadnega drevja, in so vendar za kaj takega prav prav primerni; tudi je res, da Ijudi v takih krajih ne vespii sadjoreja, pa nicnda le zato, ker se tega nikoli niso učiii. Če jih kdo popraša, zakaj drevesic nič ne sade, se navadno zgovarjajo, da nočejo rasti, da se jim nič ne prinie i. t. d., to pa le zato, ker nikoli vidili niso, kako se drevesca prav presajajo, obrezujejo, gnojijo in žlahtnijo ali cepijo. Ravno v takih krajih ima učiteJj lepo priliko, da ljudem lahko stori neizrečeno veliko dobrega. Učitelj naj , kedar mu je priložno, kaže inladioi uninini kmetom, kako da se drevesca presajajo in žlahtnijo, in kmali bo vidil lepi sad tega truda. Dobra reč se kmali razširi, in kmet od kmeta raji posnema kaj boljšega, kakor pa od drugih, poscbno od kakega gosposkega človeka, ker meni, da taki nič ne razume kmetijskili reči. Učitplj, ki tako previdno ravna, si kmali pridobi zaupanje in Ijubezen svojih sosedov, in ako mu Ijudje zaupajo in ga imajo radi, stori lahko neizrečeno veliko za njih in svojo srečo. Ravno tako tudi more učitelj v takih krajih, ki nič svojega sveta nioia, učence v sadjoreji podučevali. Kako pa to? Prav lahko! — Delo še ni nobenemu napravljalo sramote, tako tudi učitelju ne. Pomladanski čas je tudi prav pripraven, da učitelj šolsko mladino včasih pelje pod milo nebo in jo tukaj vadi božje reči premišljevati, občudovati in njega, ki vse ohrani, iz stvarjenja spoznavati in ga slaviti. Navadno je po nekterih pašnikih prav veliko in lepih divjakov, ki se dajo cepiti v sklad, za kožo ali pa v liso. Učitelj naj tedaj včasih odbere nekoliko bolj razumnih učencev, naj gre na taki kraj ž njimi in jim pokaže, kako se divjaki kopljejo, potem naj pa divjake, kakor jih skoplje, spravi domu (v šolo), kjer naj učenceui poteni djansko pokaže, kako se obrezujejo in žlahtnijo. Nekoliko požlahtnjenih divjakov naj potcm sam vpričo svojih učencev blizo šole posadi na kak mali prostorček, da sami vidijo, kako se prpsajajo; drugp naj pa razdeli med bolj razumne učence. Vidil bo, kako veselo opazujejo in si zapominjajo otroci vse, kar vidijo pri učitelji, kterega spoštujejo iu Ijubijo. Navadno začnd potem saini divjake iskati, kopati in jih v šolo nositi, ter jih tudi vpričo učitelja požlahtnovati; kjer pa učenci kaj napak narede, naj jim učitelj rad popravi, in naj jih pohvali, če vidi, da imajo veselje do tega deia. Cez kake tpdne se rnu mali trud že prav obilno plačuje, ker vidi, kako veselo mu otroci pripovedujejo, kako so se začpli popki pri požlahtnjenih divjakih preminjati, kako so zmiraj bolj rudečkasti, zelenkasti, debelši in na zadnje — da so že popolno ozeleneli, se v listje spremenili i. t. d. — To je veselje za mlade.ljudi! — Sim ter tje je pretečeno poletje se precej jabplk obrodrlo. Kdor še prav nič sadnpga semena (pešek) ninia, si ga nekoliko se lahko pridobi. Otroci še slednji dan dobe kako jabelko. Učitelj naj jim reče, da naj pešek nikar preč ne mečejo, ampak spravljajo in mu jih v šolo nosijo. In gotovo bo vsaki dan na šolski mizi mali kupček pešak, ki naj jih učitelj spravlja in spomladi ucencpm pokaže, kako se sejejo. — (JMali prostorček za to se že dobi tako ali tako.) Tudi tii mu bodo tičenci zvesto slediii in oiu radi pomagali in ga vedno kaj popraševali. Ko enkrat drevesca ozelpne, naj jih sam večkratov v pričo svojih učpncev pleve, rahlja in zalija. Tudi naj ucitelj učence večkrat pelje k drevescem, ki so bile v šoli požlahtnjene, in naj jim razlaga in kaže, kako se morajo oskerbovati. — Kmali bo učitelj zapazil, kako učenčki doma niale gredice napravljajo in vanje peške sejejo. Ako on kdaj k njim pogleda, ran z veseljem vse, kar so si napravili, razkazujejo in ga poprašujejo, kar naj jim potem gotovo razjasni. Tudi naj on svojim učencem večkrat pokaže, kako se odrasčeno drevje trebi; učenci v takih zadevah učilelju večidel radi pomagajo, in vse, kar on dela, zvesto opazujejo. Tako more on v takih krajih, kakor uči skušnja, v kratkem času mladino in odrasčene za sadjorpjo vneti in si ljubezen, spoštovanje, zaupanje in bvaležnost srenjčanov pridobiti. Potrebno pa je tudi, da si mladi učitelj v sadjoreji uri in vadi. In ravno tako učitelj marsikteri revni družinici v slabib letinah pomaga, da ložeje prebije, in drugikrat pa iz sadja inasikteri krajcar pridobi. Koliko veselje zanj ! *) Podsivoikalski. *) Za podučevanje v sadjoreji priperočamo lieno knjižico: nMali Sadjorejcc", ki se dobiva v g. Milicevi tiskarnici. Vrtdn.