ŠTEVILKA 5.               MAJ 1924               LETNIK II.
GLASILO ŽENSKIH DRUŠTEV V JULIJSKI KRAJINI
VSEBINA 5. ŠTEVILKE:
OBRAZI IN DUŠE. XI. -- ŽENA - SOCIALNA MATI.   -- (Marica Bartolova.)     Slran   97
V SAMOTI - Pesem. - (X.)...........".......       „      100
VALERIJA, HČI CESARJA DIJOKLECIJANA. - (Ivan Zoreč). — (Nadaljevanje)       „      101 MLADA LETA PAVLINE PAJKOVE. - (Dr. Joža Glonar). - (Nadaljevanje).       „  / 105
GABRIJAN IN ŠEMB1LIJA. —. (Dr. Ivan Lah). - (Nadaljevanje).....       „  ' 108
PISMO GOSPODU DR. GLONARJU. — (Zofka Kveder - DemetrovičeVa.) .   •.       „     111
NAČELA O VKUHAVANJU. - (Just Ušaj)...............      „     115
IZVESTJA:  Za našo deco.   — Društvena poročila. — Po ženskem svetu. — Materinstvo. Higijena.   —   Gospodinjstvo.   —   Iz  naše skrinje.   —  Razgovori  (v  prilogi).   —  Listnica
uredništva (v prilogi)............116, 117, 118, 119, 120. - Priloga.
UREDNICA :PAVLA  HOČEVARJEV A.
ŽENSKI SVET   'zhaja prve dni vsakega meseca. - Za Jugoslavijo letna
________________________naročnina:   Din.  48, s  krojno  prilogo:   Din.   60;   polletna:
Din. 24, s krojno prilogo : Din. 30. — Naročila in naročnino je nasloviti na upravo »Ženskega Sveta", Ljubljana', Karlovska cesta 20. - Uredništvo in uprava.: Trst, posta centrale, poštni predal štev. 384. — Odgovorna urednica: C. E. Godinova. — Izdaja „Zensko dobrodelno udruženje v Trstu". — Tiska »Tiskarna Edinost" v Trstu,   Via S. Francesco 20.
Tvrdka „VINOAGRARIA"
v Gorici, Via Carlo Favetli 6 (nasproti ,Nar. tiskarne')
prodajo aparate in kozarce znamke „W
za vkuhavanje sadja in zelenjadi. Pošilja Je tudi PO poŠti.                  Lastnik Just UŠaj, agronom.
V modnem salonu
Rože Mingherli
V GORICI, Corso G. Verdi 40
je dobiti vse novosti letnega časa z vzorci iz Pariza, Milana in Torina. Izvišujejo se tudi vsakovrstna modi-stična dela. Klobuki Rože Mungherli so razstavljeni in se prodajajo samo v lastnem salonu. Corso Gius. Verdi št. 40.
Ivan Kerže * Trst
Piazza San Giovanni štev. 1
ima v zalogi   najraznovrstnejše
Kuhinjslie- in druge hišne potrebščine
iz aluminija, stekla,  lesa in emalirane prsti.
FRANC NAROBE
Trst, Via Commerciale 3
priporoča  slavnemu  občinstvu v meslu in na deželi svojo dobro založeno
Trgovino z festvlnom!
in s kolonijalnim blagom. Konkurenčne cene. Točna postrežba. Ka željo se pošilja blago trž. odjemalcem franko na dom.
Obrazi in duše.
XI.
Mirka Grujičeva
Žena — socialna mati.
„Kolo srpskih sestara!" — Magične besede, s katerimi se po vsej Srbiji odpro vsaka vrata, do vsakega činovnika, brez antišambrira-nja se vstopi pred ministre in kaj lahko se s temi besedami pride do same krone.   In ne zaman. „Kolo srpskih sestara" si je steklo v svojem
ŽENSKI SVET
STRAN 98.                                       ŽENSKI SVET                                          LETNIK II.
dvajsetletnem obstoju toliko zaslug na vseh poljih, da ni nobeno čuda-ako vsak Srb izgovarja ime te največje in najmočnejše ženske organizacije z veliko spošfljivostjo in ljubeznijo.
„Kolo srpskih sestara" in njegove podružnice, ki so se ustanovile v vsakem večjem kraju po vsej Srbiji, je v prvi vrsti humanitarno društvo.
Članice Kola so delovale med svetovno vojno po bolnicah, vzdrževale po kolodvorih okrepčevalnice za ranjence, šivale perilo, pletle nogavice, dušegrejke, potovale s tujimi misijami od bolnice do bolnice, stregle nalezljivo bolnim vojakom, pri čemur so štiri odbornice Kola umrle za pegavim legarjem v bolnici, kjer so vršile svoje veliko in plemenito delo.
Več članic Kola, med njimi gospodična MIRKA GRUJIČEVA, tedanja podpredsednica društva, je bivalo med vojno v inozemstvu, kjer so skrbele za srbske vojne ujetnike in neštevilne internirance. Iz Pariza in iz Haaga, kjer se je iačas mudila tedanja podpredsednica Mirka Gru-jičeva, je šlo na stotisoče paketov v tabore srbskih vojnih ujetnikov in inlernirancev ter je tako bi/o rešenih mnogo ljudi glada in smrti.
Po osuobojenju je bila tedanja podpredsednica Mirka Grujičeva med prvimi, ki so pritekli v domovino in že decembra 1918. je organizirala društvena delo na široki podlagi.
Prevzela je z drugimi članicami Kola skrb za rodbine internirancev, ki so se vračali domov v največji bedi; otvorila je „ Invalidski dom Kola srpskih sestara" z invalidsko rokodelsko šolo, v kateri se je mnogo invalidov izvežbalo za rokodelske mojstre. — Sedaj je Mirka Grujičeva predsednica „Kola spskih sestara". Ona in gospa Mabel Grujičeva sta mnogo pripomogli, da si je društvo postavilo tako velik in bogat dom, ki daje najlepše zavetje sirotam iz vseh krajev Jugoslavije.
Velika, da, nadčloveška borba srbskega naroda za balkanske vojne, njegova pretresljiva tragedija   ob   svetovni  vojni je ganila mnogo dobrih
Mabel Grujičeva
LETNIK II.                                       ŽENSKI   SVET                                      STRAN 99.
src v Angliji in Ameriki po posredovanju Američanke gospe MABEL GRUjIČEVE.
Gospa Mabel, soproga ministra Slavka Grujiča, je zainteresirala gotove kroge za malo a junaško Srbijo že pred vojno, ko je bil njen soprog srbski poslanik v Londonu.
Za časa obeh zaporednih vojn, v katerih je bila Srbija središče' začelo se je veliko delo plemenite Mabel Grujičeve.
Med balkansko vojno je ustanovila vojno bolnico za ranjence v Beogradu, kojo je sama vodila prav vzorno. Ko se je Skoplje osvobodilo, je prenesla tja bolnico iz Beograda in je tam delovala do konca vojne.
Ob pričetku svetovnega konflikta je otvorila bolnico za deco padlih vojakov in invalidov v Nišu. Sama je tedaj potovala po Angliji, Franciji in Ameriki ter predavala stoinstokrat po univerzah, gledališčih in cerkvah o trpljenju in mukah srbskega naroda. Tam je ustanovila med svojimi mnogobrojnimi prijatelji in znanci odbor, ki šteje nekaj tisoč članov in ki zbira prispevke za pomoč Srbiji.
Pisala je o Srbiji v razne novine in uspeh njenega delovanja je bil živ odziv Američanov, ki so večkrat poslali kar po 10 milijonov v Srbijo.
Pojasnjevala je svojim rojakom brezprimerno težki položaj srbske vojske in srbskega naroda. Namestila je pettisoč srbskih študentov po raznih kolegijih v Švici, Angliji in Franciji ter jih vzdrževala do konca študij. Po vojni se je posvetila gospa Mabel delu in skrbi za osirotelo deco. Otvorila je letošnje poletje v Selcih pri Cerkvenici v hrvatskem Primorju Amerikanski dom, kamor se sprejemajo srbske, slovenske in hrvatske sirote, ki potrebujejo morskega zraka in morskih kopeli ter zdrave in tečne hrane.
Divna je točka obali, kjer stoji Amerikanski dom. Sinje morje objema tu breg, po katerem se v polukrogu vrstijo beli dvorci, a tam nasproti sredi sinje vode se odčrtava dolgi otok Krk. Amerikanski dom, ves bel in ponosen, stoji tik nad morjem, ob straneh in v ozadju doma so oljčni gaji, sredi katerih so napravili za deco prostorno igrališče. Dom ima 26 sob in na pročelju dve veliki verandi. Na eni teh verand korakajo otroci pred večerjo in pojč.
Gospa Mabel prihaja cesto med deco ter se zanima za vsakega otroka, vsakega pozna po imenu. Tih in topel je bil večer, morje je komaj slišno poljubljalo breg pod verando. Deca je korakala in pela narodno koračnico.
STKAN 10D.
ŽENSKI   SVET
LETNIK II.
Gospa Mabel vodi za  roko   malega   Srbčiča,   ki je  rahitičen in najbolj potreben negovanja. Drži ga za roko ter koraka v vrsti z deco.
Ko je v veliki, beli jedilnici vse pripravljene, pride deca, od-moli očenaš in posede na od-kazano mesto, kjer se krepča z zdravo in obilno hrano. - Ob 11 dopoldne in ob 3 popoldne, ko se otroci kopljejo, odmeva vsa obal veselega o-
troškega smeha in vzklikanja,   Plemeniti gospe Mabel se pa topi srce v zadovoljstvu, da ji je dano lajšati bedo ubogim sirotam.
Kako intenzivno mora delati z besedo in peresom 'gospa Mabel Grujičeva, se vidi iz vsote, ki so jo po njenem posredovanju prejeli iz Amerike za l. 1922. in ki je znašala Din. 2,179.431-42. S to, tudi za Ameriko znatno vsoto, je podpiralo „Kolo srbskih sestara" ponajveč deco, zatem starke, matere padlih junakov, študente in najpotrebnejše rodbine.
Plemeniti ženi sta nedvomno največji dobrotnici in zaščilnici jugo-slovenske dece.                                                                        Marica Barlolova.
V samoti. (x>
Jadra bela, v dalj hileča mimo lihih, belih vod... Kje je skrita moja sreča ? Kam do nje gre tajna pot ?
Iščem jo že dolga leta, čakam nanjo noč in dan — Ni bila mi razodela, čakal sem zaman, zaman ...
Zdaj stojim ob belih brezah daleč od šumečih mest, za menoj po skritih stezah prišla moja je bolesl.
K nebu mi kot roža rase iz trpečega srca, kakor da je vzela nase žalost vsega mi svela.
Naj le rase vsa dehteča mi v življenja težke dni! Bo vsaj lepša moja sreča, ko iz nje mi kdaj vzbrsti..
© © © ©
LETNIK H.
ŽENSKI   SVET
STRAN 101.
Valerija, hči cesarja Dijoklecijana. (Ivan Zoreč)
(Osnutek zgodovinskega romana.) 6.
Dijoklecijan se je strašno razjezil, ko je zvedel, kje in s kom sta se sestali Priska in Valerija. Njiju nevera v bogove in njiju shajanje s prevratnimi kristjani se mu nista zdeli samo zaničevanje pobožnih navad in daritev, ki jih je opravljal posebno v čast bogu Eskulapu, svojemu domačemu zaščitniku, njiju pregreha mu je marveč bila tudi očitna zarota zoper njega, znanega hudega preganjavca kristjanov.
«0 sodrga predrzna!« je rohnel cesar. «Celo v moj lastni dom, ki sem si ga zgradil, da bi se umeknil svetu in da bi užival mir in samo mir, se mi vtihotapi kuga svetohlinskega nazarenstva!»
V   prvi togoti je dal Prisko in Valerijo zapreti v teman stolp ob «železnih vratih» in za hrano so jima smeli dajati samo vodo in kruh iz sirka, ki je bil ob slabih letinah raskav živež ubožnega ljudstva in sužnjev.
Med kristjani, ki so se zatajevali v Solinu in so čakali boljih časov, sta nastala velikanski strah in grozanski obup. Zase se niso toliko bali, saj bi bil marsikdo navdušeno rad umrl za mučeniški venec, ali bali so se za edinega svojega svečenika Atenokleja, blagega in svetega starčka, in smilili sta se jim imenitna cesarica in njena lepa hčerka.
Flavij je prekasno spoznal, v kakšno nesrečo je s svojim zatezovanjem pomagal spraviti ljubljeno Valerijo. Od kesanja in žalosti si je raztrgal dragoceno togo, padel očetu pred noge in ga z vročimi solzami v očeh rotil pri vseh bogovih, naj pomiri razžaljenega cesarja in reši ubogo Valerijo,
Pa niti sam modri Scipijon Libanij ni mogel potolažiti cesarjeve jeze.
Prvi dvorjanik Klavdij Basijan je imel bridke ure, ker je bila v krivo-verstvo zapletena tudi njegova tiha, bolna mati.
«Kakšno nevernico imaš za mater!« je cesar togotno žugal njemu in materi.
V   Basijanu se je nekaj utrgalo, počila je neka strašna vez in srce ga je zabolelo ob misli na bolno mater, ki se je bila odpovedala bogovom in je šla za nauki Kristovih oznanjevavcev, radi česar se jima je ljubezen razklala na dvoje.
Ali zdaj, ko je cesar zaničljivo govoril o materi, je sin zahrepenel po njej in je jezno, ogorčeno odgovoril:
«Cesar, mati mi je in nič drugega!«
Dijoklecijan ga je začudeno pogledal  in se mu zaničljivo nasmehnil.
«Mati mi je in ljubim jo, o cesar!» je še trje, še glasneje ponovil Klavdij Basijan.
Cesarju se je zresnilo lice, a zamahnil je z roko in mu je ukazal:
«Skrbi, da takoj pride predme Sergej Plavt, namestnik!«
STRAN 102                                 ŽENSKI   SVET                                  LFTNIK 11
Basijan je šel in je najprej dal pretepsti sužnja Arhiloha.
«Za mojo blago materjo si vohunil!»
Suženj se ni mogel zagovarjati, da je ravnal po njegovem lastnem ukazu, za sužnja ni bilo pravice.
Plavtu, ki je prihitel v Aspalat, je cesar naročil, naj mu privede Atenokleja, zapeljivca in zarotnika,  živega ali mrtvega.
Namestnik se je zbal hudega cesarja, ki je imel še zmerom neomejen vpliv v Rimu, a zasmilili sta se mu tudi Priska in Valerija.
V velikih skrbeh se je vrnil v Solin.
Gaj, njegov sin, je medtem že zvedel o nesreči, ki je zadela cesarico in cesarično. Zdaj je čutil, da obožuje milo Valerijo in da mu njene besede čezdalje bolj razvnemajo srce.
«Ne morem ti braniti —», ta ponižna, skoraj vdana misel, ki mu jo je dala v slovo, ga je sladko razburjala povsod in venomer. —
Zato je zdaj prosil očeta, naj krščanskega svečenika skrije v dvorcu ob morju pod gorami in naj ga utaji.
«Tako ovržeš sum, da živi Atenoklej v našem mestu in rešiš cesarico in cesarično,« mu je svetoval.
Plavtu se je zdel svet moder in je storil, kakor mu je svetoval sin.
Pa tudi Klavdij Basijan, ki se je bal, da bi mu po materi segla roka cesarske oblasti, je prihitel za Plavtom in ga je prosil pomoči.
Plavt je bil tiste vrste človek in uradnik, ki mu je veljalo načelo, da si človek ne otežuj že tako zadosti težkega življenja in da služi cesarja v miru in pokoju, brez prevelike gorečnosti in klečeplaznosti.
Tako je poročal cesarju, da v vsem Solinu ni svečenika Atenokleja in da so vesti, ki so jih vohuni prinesli v Aspalat, pretirane ali celo izmišljene.
Cesar se je oddehnil. Čeprav poročilu ni popolnoma verjel, ga je bil vendarle vesel, saj je ženo in hčer prav za prav močno ljubil.
Obe je dal privesti predse.
«Zakaj mi prizadevata žalost in sramoto, zakaj izzivata jezo silnih bogov?» jima je očital z žalostnim glasom.
«Ljubiva te, o cesar!» je rekla Priska in je pokleknila predenj, zraven nje Valerija.
«Žrtvujta torej  bogu Eskulapu, da se javno izkaže vajina ljubezen!«
«Torej  dvomiš, o cesar?» je tiho vprašala žena in dvignila mirne oči.
«In me ne ljubiš več, oče moj, ker me pokoriš javno?« je zaihteia Valerija.
«Žrtvujta bogu Eskulapu, drugače mi ni mirne ure več v življenju!« je grozil, rotil in prosil cesar in glas se mu je tresel.
«Zgodi se po tvoji volji! Ukazi, naj pripravijo svečanosti!« se je vdala Priska.
Valerija pa je bledela in molčala.
LETNIK II.                                   ŽENSKI   SVET                                 STRAN 103
Ko jo je Priska kesneje prepričala, da rešita s to lažjo v sili življenje Atenokleju in bratom in sestram v Solinu, se je vdala tudi ona.
Po cesarjevem ukazu je Klavdij Basijan dal ovenčati domače svetišče*) pred mogočnim mavzolejem,**) ki si ga je bil cesar dal zgraditi na dvorišču velike palače.
Ko so bili avgurji določili dan daritvenih svečanosti, je Klavdij Basijan moral povabiti Plavta in Gaja, a pol odločni cesarjevi želji tudi svojo mater Livijo.
Plavt in Gaj sta prišla z velikim spremstvom, Livija se je zaradi bolezni opravičila.
Za Prisko in Valerijo se je tako bližala usodna, o vsem življenju odločujoča ura.
Gosta iz Solina, cesarjeva gosta Libanij in Flavij, vse služabništvo in palačna vojaška posadka so se že zbrali pred svetiščem, ko so sužnji prignali debelega vola s pozlačenimi rogovi in vsega ovenčanega, — žgalni dar cesarice Priske; takoj nato je sužnja Serena prinesla belo zizno jagnje, da bi v imenu Valerije dalo pohlevno življenje na žrtvenik boga Eskulapa.
Zdaj sta počasi, dostojanstveno prišli s svojimi sužnjicami Priska in Valerija in sta se ustopili pod stopnice svetišča.
Za njima je prišel cesar.
Na žrtveniku je gorel velik ogenj, pred njim je čakal svečenik s ha-ruspeksom.*)
Cesar se je ustopil vrh stopnic, dal je z roko znamenje in darilveni obredi so se pričeli. Godba je zaigrala, pevci so zapeli, gostje so uprli oči v žrtvi, cesarico in cesarično.
Svečenik je odrezal nekaj dlake volu s čela in kosmič volne z jagnji-čevega kožuščka in vrgel oboje v plamen. Nato je z vinom poškropil žrtvi, potresel nekaj kadilnih zrnc na čvrčeči žrtvenik, vzel nož in spretno pre-rezal vrat najprej volu, potlej pa še jagnjiču. V malo posodico je lovil brizgajočo kri in je škropil z njo žrtvenik in ogenj. Nato je dvignil roke in si v molitvi, pojoči in roteči, s togo pokril obraz.
Zdaj sta pristopili Priska in Valerija, oblili sta žrtev z vinom, poškropili z njim tudi žrtvenik, in vrgli pest kadila na žrjavico in se spogledali.
Obe sta bili bledi.
Cesar se je oddehnil. V veliki pobožnosti je visoko, hvaležno dvignil roke, potegnil si togo čez lice in se zatopil v kratko molitev.
Daritveni obred je bil končan, cesarica in cesarična sta stopili od žrt-venika in godba in petje sta utihnila.
Cesar si je odgrnil lice in je bil ves solzan od veselja in sreče.
*) Kesneje v srednjem veku krstilnica  sv. Janeza,  zdaj dobro ohranjen zgodovinski spomenik. — Pis.
**) Spominska slavba, v kateri je bila rakev z umrlim imenitnikom.   Dijoklecijanov mavzolej je današnja stolnica v Splitu. — Pis.
*) Haruspeksu je bila naloga, da je pregledaval drob darovane živali. — Pis.
STRAN 104.                                ŽENSKI   SVET                                   tETNik II.
Žena in hči sta se mu nemo priklonili in sta počasi, dostojanstveno odšli s svojim spremstvom.
Ko sta bili sami, sta se razjokali od ponižanja in strahu božjega.
«Greh je, kar sva storili, ali Bog je nama videl v srce in nama bo odpustil,« je nazadnje rekla Priska, obraz pa ji je odrevenel v trdih, odločnih, čudnih potezah.
«In čez osem dni, če ne že prej, bova morali žrtvovati spravno daritev in potlej še in še,» je ihtela Valerija.
Priska se je zamislila, lice ji je bilo čezdalje trje.
Rešiva si zveličanje duše, — pobegniva!» je čez dolgo tiho rekla Priska.
Valerija jo je pogledala z velikimi očmi in je zardela.
«Mati —, mati, kaj bi res hotela?«
«Moram! In tudi ti moraš, zaradi večnega zveličanja moraš!«
Ali kam naj bi pobegnili? V Rim? Tam bi ju takoj zasledili. Morda bi se sprva skrili v Solinu in bi kesneje s pomočjo bratov dobili skrivališča kjerkoli? Tudi Solin se jima ni zdel zadosti varen. Kaj ko bi prosili Plavta in Gaja, da bi pomagala s svetom in dejanjem?
«Plavtu ne zaupam,« je dvomila Priska.
«Gaj bi pomagal,« je verovala Valerija.
Drugi dan je Valerija poklicala sužnjico Sereno in ji naročila, naj si vzame dva sužnja za spremstvo in naj stopi do plemenitega Gaja, sina Sergeja Plavta v Solinu, in naj mu pove, da želi Valerija, prejasna hči modrega in slavnega cesarja Kaja Avrelija Valerija Dijoklecijana, govoriti z njim o kipu božiče Prozerpine.
«Bog mi odpusti še to laž v sili in hinavščini!« je vzdihnila in se, čakajoč na Gaja, napotila v senco hladnega vrta, da bi se pomirila od prevelikega razburjenja.
Tam jo je srečal Flavij.
«Srečen sem, da te vidim čisto in brez madeža krivoverstva!« jo je pozdravil.
«Kdo je brez madeža?« mu je odgovorila,
«Nihče, ali ti si, o prejasna Valerija!«
«In ti —?» je rekla in mu pogledala naravnost v oči.
Flavij je umeknil pogled in zaječal:
«Zakaj si me bila prestrašila, da si kristjanka?«
«Ne  tajim,  sem  ti  bila rekla.«
.<Oprosti, zdaj ne dvomim več o tebi.«
«Zakaj si dvomil?« je rekla, ker je sklenila, da ga ne bo več dražila.
«Ker te ljubim, o Valerija!«
«Ljubezen brez vere in zaupanja ni ljubezen.«
«Je, še večja je, ker se boji sama zase in ker trpi bolečine obupa.«
«Če bi me ljubil, bi me ljubil, najsi darujem Kristu ali Eskulapu.«
»Rimljan sem, ne nazarenec!« je odločno rekel in se ponosno zravnal.
(Dalje prihodnjič.)
LETNIK II.
ŽENSKI  SVET
STRAN 105.
(Dr. joža Glonar) Mada leta. Pavline Pajkove.
11.
Gorica 7/6 1875. Mili prijatelj!
Ker je še daleč tega meseca določeni dan v kojem darujem urico prijateljskemu kramljanju z Vami, in ker nečem, da bi Vi niti z mislijo žalostih se nad mojo nehvalo češ, da Vi ste se potrudili mi brzo ustreči jaz pak patetično pričakujem na dano mi priložnost za se Vam zahvaliti, pošiljam Vam denes le nekoliko vrst v znamenje  svoje hvaležnosti. —
Prijatelj, kako naj se Vam dostojno zahvaljujem za trud, skrb, ljubav, odkritosrčnost Svojo, kojo mi z dejanjem in svetom pri vsaki priliki dokazujete? Hvaležnost mojo zamore Vam svedočiti le štovanje in ljubav, pokornost in udanost moja do Vas, a to, žalibog, da le — pismeno, A bodite i s tem zadovoljeni, ker vže drugače ne more biti. Ne more biti, ali nej to grenko? — Zakaj nebi nevidna mogla frleti k Vam, v Vaše drago središče in tam le z Vami in Svojo dobro sestro živeti ter uživati blagost Vajinih tolažljivih besed? Svojima ljubeznima nadomestovala bi mi izgubo dvojne ljubezni, sušila bi solz mojim mrklim očesom in srce, če ne veselo, bi vsaj mirno postalo in več ne bi črtilo živenja. Živela bi le za Vaju in umeteljnost, da, tudi umeteljnost, ker Vi bi mi bili dober učenik in voditelj na literalnem polju. Vi, Svojo potrpežljivostjo bi me sprijaznili se slovensko slovnico, da več ne bi učinila unih naopak ki Vas žaloste. Pri mojih žalostnih razmerah pa, zgodilo se bo kakor ste mi prorokovali namreč, da iznebila se  jih ne bom nikdar,
A kamo me denes peljata srce in domišlja? Ali zamore pameten človek želeti, da tudi samo z misijo, kar izpoznava za nemogoče? Jaz sem obsojena le strahom zdaj pa zdaj zreti po slovenskih knjig, sem obsojena, da! za si tešiti srce, za si morda pridobiti venec časti od slovenskega sveta, iskati tuje pomoči in povzročiti drugim velikih nadleg. Ali je pošteno kar učinjam? Ali bi ne bilo bolje ko bi pustila umeteljnost v nemar saj, kakor vidim, meni nej odločen, kot pot živenja, parnasov pot. Zapreke se mi stavljajo od vseh stranij a največo si jo stavim sama, ker menkajo mi poglavitne zmožnosti do tega poklica.
Navzlic  tega  ostala bi  vse  jedno vedno srčna Vaša prijateljica,  ter  se Vas,  kakor
dosedaj,  časi  tudi  pismeno  spominjala.  Take  in  enake  misli in  občutki  me   navdajejo
in   ne   dajo   miru   odkari   sem   udobila   zadnje   Vaše   pismo, v kojem, kakor pravi in
odkritosrčni   prijatelj   izrekate   Svoje   mnenje  o  moji   osebi.   Rešite   me Vi neprijetne
muke.
Vaša vedno zvesta  «Lina».
Gospod Pajk mi je nedavno pisal da je Njegova sopruga hudo bolana. Ubogi prijatelj Pajk, i njemu nij sreča kaj prijazna; kaj ko bi Mu osoda v drugič oropala družico!
Ne, prave, stanovitne sreče ne iščimo meju svet — je nij! — Pisma dajte vedno na pošto kot ste zadnje dve dali, Z Bogom!
12,
Gorica 24/6 1875. Srčni prijatelj! Zakaj ste z malimi besedami Svojega predvčerajšnega pisma mi povzročili dva dneva otožnosti in žalosti koje se je ne morem iznebiti? Zakaj ste mi pisali da, — še misliti ne smem — da bodem Vas dragi, dobri prijatelj izgubila! Jelite da to nejste izrekali iz lastnega prepričanja temuč, ker trpeči na telesu, in to znabiti več kot navadno, trpi tudi Vaš duh, in iz te dvojne boli žalostila se Vam je blaga duša da sedaj domišljavate da bote morali umret? Vi ne veste, kako trpim, ker vem Vas trpeč, Dasi sem i jaz bolehna na duši in telu, vendar veselim se tujega zdravja, tujega
STRAN 106.
ŽENSKI   SVET
LETNIK II.
blagostanja, in jako pomilujem in se žalostujem če vem koga v nesreči. — Komaj sem se nekoliko pomirila in udala osodinej volji zaradi neizmerne nesreče koja je gos. Pajku  pripetila1"), pa  me  Vi  sopet žalostno razburite  se  Svojim  toženjem.
Zagotavljam Vam, da pretečeni teden sem veliko trpela na duhu bojevaje se s hudim bojem, ki je obstojil z uprašanjem: zakaj žive oni, koji so nepotrebni da celo nadležni na zemlji in sopet oni, koji sami smrt prosijo kot rešenik njih bolestij, pa umreti morajo oni, kojega živenja je neobhodno potrebno človeškim blagostanju? Jednaka blaga žena, okinčana z vsemi lastnostmi prave žene kakor je bila Pajkova soproga, ali nej obupljiva sama misel da je morala tako za rano zapustiti domače središče, kamor je v gorkej ljubezni do svojega soproga in deletov sebi in drugim napravila zemljenski raj? Ona nej več, a ranila je večno srce blagemu možu, koji se bo zastonj oziral po zvesti pogled skrbeče družice; zapustila je sirotkov, kojim nobeden ženski naročaj jim bode nadomestoval srčni materin objem. To sem jaz poskusila in vem, kako je to hudo- Kako rada bila bi jaz mesto nje umrla! jaz, ki nepotrebna sem stvar na zemlji, ki nobeno bitje, nobena stvar veže me ž njo; jaz, ki zapustiti nesreče, žalovanje za soboj nejmam, a jaz še sem tu, še živim sebi in drugim v nesrečo! — A Vi moj Jože, Vi morate živet! Življenje Vaše je dragocen kamen ki se blišči kot demant mej drugimi žlahtnimi biseri venca ki se sveti na čelo majki Slavi; Vi morate živet meni in svojim domačim v veselje. Kaj, ali sem jaz reva res obsojena izgubiti vse svoje drage? — Pa saj nej res, da bom kedaj Vam solz lila; jaz iskreno želim, kar se bode i uresničilo, da bom jaz pred Vami rešena zemljenskih muk in da Vi, Vi moj spomin,  predno bode  izginol iz sveta, ga bote rosili se  srčno  solzo. —
Lepo se Vam zahvaljujem na ogled za poslane mi slike naše imenitne žene, gospe Luj. Pesjakove, koje sem želela poznati; slika kaže to, kar je gospa. Veselilo me je poizvedeti da je gospa blagovolila sprejeti moje ponižne poklone, veselilo tudi slišati da ne bi jej neljubo bilo stopiti v pisemsko zvezo z menoj. Vaši sovetji, glede tega občila, vem jih ceniti, vendar, prosim, poslušajte moje, iz vsega mojega prepričanja izrojeno mnenje. Glede zmožnosti sem jaz proti gospej toliko, kakor mali učenec I. razreda proti en učenik viših šol. Ona je tedaj velika v zmislu duha in jaz sem še majhna, jako mala. Ona šteje vsaj še toliko let kakor jih jaz imam. Ona je tedaj sta-reja kar vzbuja poštovanje; dalje Ona je gospa, mati, jaz dekle kar me popolnoma od nje oddaljuje. Kako je tedaj mogoče, da bi jaz bila prva, ki bi meju naji dve upeljala pisemsko občilo, uplela prijateljsko vez? Res je, da je gospa dovolila da jej pišem, vendar, ali vem jaz, kakšno občilo bi izljubilo gospej, do kake meje zaupanja želi najino znanje? Ona, kot gospa, kot višje bitje mora in sme, ako se jej izljubi, to zasukati kakor je njena najljubša volja in jaz moram potem svojih pisem tako voditi, kakor bi izpoznala da je gospejna volja. To je moje mnenje iz katerega se ne dam spreobrniti. Pisali ste mi da bržkone udobimo prihodnje leto «Zvon» kar me srčno veseli. Nasproti pa so na-me uplivale Vaše besede: da bote dali «Zori» slovo če «Zvon» udobimo. Zakaj to dragi prijatelj? Kaj bi postalo iz «Zore», če vsi njeni pisatelji bi se jej vtegnili ter «Zvonu» se udali? Morala bi umreti; kar pa ne bi «Zori» v sramoto bilo temuč Slovencem ker «Zora» ne objavlja se sama. Žalibog da «Zora» ne bode dolgo za «Zvonu» živela, vendar prijatelj, pustite naj «Zora» neha zaradi ma-terjalne podpore in ne zaradi pomenkanja pisateljskih moči; to bi bilo častneje. Vsaj en pesnik  kakor  Vi,  zamore  podpirati  dva  časopisa!  —
Jaz hčem upati da Vas to moje pismo udobi radovaje se vže poprejšnega zdravja. —  Ne zabite  mi  ljubo  pozdraviti  Svoje  sestre,  slednjič  i  Vi  srčne  pozdrave   sprejmite
od  svoje
Line.
Torek in sreda prihodnjega tedna nejsem doma; ne pišite mi o una dva dneva!
*") Pajkova žena  Marička je umrla  1. junija  1875.
LETNIK II.                                           ŽENSKI   SVET                                        STRAN 107.
13.
Gorica 18/7 1875. Dragi  moj!
Zadnje Vaše pismo našlo me je v — postelji. Za v postelji bolana nejsem bila še nikdar ko baš sedaj. Morala sem se najbrže kamo pregreti kar me je privezalo osem dnij v posteljo in ravno v onih dnevih kojih sem menila jih svobodno preživeti v ljubljenem Solkanu. Svojega goda dan (29 Junija) bil je zame slab dan, da nikedar lako. A zdaj ko Vam pišem je vže spet dobro, in, da resnice govorim, tako dobro se vže dolgo nejsem počutila ko baš sedaj. Kratka, pa silna bolezen ozdravi premnogo-krati človeka drugih vedno mu spremljajočih manjših bolezni. Nečem to o sebe trditi — saj nij mi živenje tako drago da bi hrepenela po zdravju — a reči vendar ne morem da mi je slabo, ko se dobro počutim. Sva simpatizirala, dragi prijatelj, Vi in jaz obenem bolna!
Bolni moj duh je pogosto uzletel k Vam pogledati, kako se počutite, česa učinjate, če se me spominjate i. t. d. in vselej, v meni se vrnivši, poročal mi je da Vam je bolje, da se me spominjate, in jaz sem verovala in bila vesela. A. duh velikokrati goljufja človeka, ker mu navadno predočujc kar človek želi in hrepeni. Zavolje tega ne zabite, prosim Vas, kaj mi odpisati kako se počutite, a bodite mi resničen: ne prestrašite me, a tudi ne zakrivite mi ničesa. Ugodnih novic pričakujem in bog naj mi takovih  da udobiti.
A pišite mi, če zamorcte, malo več kot zadnjikrat. Zadnje Vaše pismo bilo je nevsmiljeno kratko in  jaz  ki pisem Vaših  dolgih  želim, bila sem ž njim nezadovoljena.
Pisali ste mi nekdaj, da ste spisali Svojo bijografijo in to v nemškem jezici17) ter da pride vsak Vaš prijatelj imenovan in narisan va-njo. Ste-li morda v njo znamenili i dobo v  kojej  sva se midva spoznala?  Ste  mene tudi imenovali  za Svojo  prijateljico?
Da ste biografijo pisali v nemškem jezici, je meni uganjka, koja ne morem rešiti"5). Nijma li slovenski jezik dovolj besedij da bi uredno napisovale Vaših grenkih ur bridkost pa slatkost blaženih, nejste-li Vi Slovenec, da ste izbrali nemški tuji jezik kot narisnik Vašega živenja?  —
Ste-li čitali v predzadnjej številki «Novice» nekov članek o «ženskej odgoji« to je o slovenskih žen]0)? Pisatelj ovega članka želi, da bi Slovenke si ustanovile svoj list, kakor ga imajo Rusinje in Čehinje, želi da bi ta bodoči list bil uredovan od gos. Pesjakove ter da bi se imenoval «Slovenka». Res lepa misel in želja ko bi zamogla se uresničiti a ostala bo žalibog le «pijum desiderijum». Stoletje, v kojem živimo ne bo učakal slovenski list uredovan o   samih   Slovenk. Kaj pa vi menite o tem?
Gospej P. nijsem pisala,  uzroki so Vam znani.
Ubrala sem uže spet polo papirja pesem koje pa Vam jih bodem poslala v pregled, ko bote spet okrevali in ko bote Vi dovolili. Pajk mi vedno piše naj mu pesmi pošiljam, in jaz mu jih pošiljavam pa ne vem kaj učinja ž njih. Sedaj jih ima 15 mojih koje bodo najbrže  izšle  v  «Zabavniku».
».Moji ljubi Vas pozdravljajo«, ste mi zadnjič pisali. Kedo so ti «ljubi»? Dosedaj govorili mi nijste ko o Svojej dobri sestri ter mi o njej poročali pozdrave, je-li še kedo iz Vaše družine, ki pozna me in se me spominja? Bi-li Vaša mamka tudi me poznala?  Preveliko  veselje  za-me.
Udobili smo v Gorici izvrsten fotograf ki zadene človeka kot živega. Jedna moja prijateljica,   ki  zapusti  Gorico,    zahteva  mojo  sliko  in  ker nijmam  zadnjih  slik  nobene
i") Več o tem glej v «Lj. Zvonu« 1920, str. 655.
1IS)  Zaradi nemških   pesmi   in   nemškega   pisanja  je   Cimpermana   tudi   Pajk   ostro
prijemal.
«) V <«Novicah« 1. 1875, 7. julija je na str. 225 neki —a— pod naslovom «0 naši ženski odgoji« priobčil «Dobrovoljen epistel našim gospem in gospodičnam«. V njem nasvetuje ustanovitev   slovenskih   dekliških zavodov in ženskega lista.
STRAN 108.
2ENSKI   SVET
LETNIK II.
več, ne oslane mi druzega ko da se spet dam fotografirati. Pojdem pa pri omenjenem mojstru in jedne udobite i Vi toda s tem pogojem, da uno, kojo imate, postane lastnina Vaše sestre.
Ostanite  mi vedno  prijazni;   skrbite  za  dobro  Svoje  zdravlje;  razveselujte  me  kar Svojim pismom in bodite  presrčno pozdravljeni
od Svoje
Line. Na 18 smo vže, a jaz še «Zore» nijsem udobila.
14.
Gorica 20/7  1875. Dragi moj!
Ker  ste  mi prijaznjivo   dovolili  da  Vam  svojih  pesni  pošiljam,  Vam  jih  kar  dencs oddam, ker jih ravno imam vže napisane. —
Oprostite   ako  Vam pesni  denes n e  na  listke  napisane  pošiljam,  kakor  ste   želeli, ker mi čas ne  prepušča jih prepisati. Popravljite jih pa kadar Vam ljubo, sile nij.
Srčno   me   veseli,   da   ste   spet okrevali in upati hčem, kot i sami upate, da i una nova prikazen bolezni bode  kar izginola.
Hvala za Vaše pismo, hvala za pozdrave Svoje prijateljice, ali bi ne  zamogla izvedeti  ime  te, ki  se  me  spominja? Prihodnjič kaj več. Vam in družinci Svoji  moje  srčne pozdrave!
Vaša
Lina. © © © ©
(Dr. Ivan Lah.)
GABRIJAN IN ŠEMBILIJA.
Povest o močnem vitezu Gabrijanu in lepi devici   Sembiliji,   kakor jo  je   napisal   otec  Remigij iz reda malih bratov na svetem otoku Lakijanu, kjer se je godila ta povest).
Med njimi bil se tudi Gabrijan.
In vitezi  so  križe dvigali,
in  vžigali  pogum   obupanim,
ki  v   težki   borbi   so   omagali,
in   spet   so   dvignili   se   križarji,
spustili  v beg  so  se  neverniki
in  sled  grobov   je  kazal  slave   pot,
ki  mnogi   že   hodili   so  po  nji,
in   tam   leže   pozabljeni.   Tako
zagledali nekoč  so  z  daleka
tam   mesto   sveto   pred   seboj;   tam   stal
je sveti hram svetal in kupole
so  zlate  pod  nebo   se  dvigale
s   polmesecem;   v   zidovju  pisanem
ležalo   mesto   je   kot   skiit  zaklad,
kot biser zlat  obdan  od  kamenov,
in   vrh  zidov   se  stolpi   dvigajo
od   žarkov   solnca  vsi   obžarjeni
in  čuvajo  skrivnosti  svete v njem...
Jeruzalem!   O   mesto   mest!   Pokleknili
so  vitezi  utrujeni na  tla
in  ga  pozdravljali:   Pozabljena
je bila težkih dnij bolest, A lam
ponosno rdeči prapor  plapola
(Nadaljevanje.)
in  vrh  zidov   se   meči   bliskajo
nevernikov,  ki čakajo,  da se
z   bregov   približa   vojska   križarska.
Obstali so  na bregu vitezi,
stopili s konj, zavili prapore,
polegli so  po  tleh in šotore
so razprostrli,  da  počili  bi
od  pota  dolgega in  čakali
trenutka  pravega,  da  pride   dan,
ko  dvignejo  se  z  novimi  močmi
in   planejo   na   boj   pripravljeni.
Prešli so dnevi, tedni, meseci
in glad  je  zadivjal  med  četami,
bolezni  so   morile   križarje,
zavladala je smrt in trumoma
so  v  taboru  umirali.  Nikjer
ni   bilo   resne   pomoči.   Zaman
so gledali čez  plan,  odkod prišla
v  pomoč bo  nova vojska  križarska;
a   daleč   je   ležala   ona   stran,
od   koder   so  prišli,   onstran   morja
in daleč bila je  do doma pot —
in  zdelo  se  je,  da zapustil  jih
je  Bog in  svet.   In  trudni  njih  pogled
LETNIK II.
2ENSKI  SVET
STRAN 1C9
umiral  je   od žalosti v  zasmeh
sovražnikov, ki z mestnih so zidov
izzivali na boj in gledali
umirajočo   vojsko   križarsko.
In  solnce   rdeče   žgalo   je   čez   dan,   —
noči   brezkončne,   in   nikjer   zdravil
pekočih ran,  le vzdih je tisočer
šel  skozi  noč   do   zvezd,  zaman,  zaman.
In Gabrijan je čutil to bolest
in  stiskal  pest  neutrujeno.   In  meč
se  zdel   mu   je   odveč.   «Zakaj,   o   Bog,
pripeljal nas si v sveti kraj, če tu
umiramo  naj  brez  sledu,   in vse,
kar bilo   je,   izginilo   je   v  nič.
Glej,  o  Gospod,   v  puščavi  tej  brez   cest
ne vemo več naprej, kod vodi pot
in kam in sram nas iti je nazaj,
ker v  srcih naših  je  zavest,  da mi
smo   križarji,   prišli  iz   daljnjih   mest,
da  bijemo  se  za  nebeški  raj,
za   tvojo   slavo,   čast,   da   vrnemo,
kar bilo  tvoja je posest. In vsak
iz  nas  je  zvest vojak,  ki se  bori
za   sveto   stvar.   In  kam,   sedaj,   o   Bog,
razkrij nam pot  do  zmage, reši nas
nadlog in smrti,  glej,  za tvojo  čast
se   bijemo  in  za   oblast.   O  kje
si   zdaj,   mogočni   nas   zapovednik!»
In vsklik  obupen mu je  šel iz  ust.
In  čutil  v  sebi  moč  veliko  je,
da zdrobil  kamen bi s pestjo.  «Naprej,»
mu klical   glas je v srcu,  «zdaj  je  čas,
potegni meč in pojdi v boj in za
teboj   se   dvigne   vojska   križarska.«
In  planil je  kot lev  in se zagnal
med   čete   križarjev   utrujene:
«Naprej,   junaški   križarji,   na   boj!
Naj   čakamo?   Čemu   umiramo?
Dovolj  brez   zmag  je  krog  in  krog  grob(
kdor je junak, ne  čaka,  da z zidov
zapoje  rog,   on  vzame   sam  svoj   plen
iz  rok  sovražnikov.  Tam  mesto  je
in  tu  smo   mi,  in  mi  smo   križarji,
ki  smo prišli na  boj, ne  da le  sled
grobov   pustimo  za   seboj.  In  v  nas
božanske  so moči!  In  glejte,  tam
je  božji  hram in čaka nas». In vsi
zganili so  se križarji, za njim
planili  so   in  stari  vitezi
zajahali  so  konje  s  prapori
in  šli  so  proti  mestu  svetemu:
zagledali  so  jih  neverniki
in zrak  napolnil je  puščic  nebroj,
kot  roj  mušic   strupenih  pikale
so  v svetlojasne   ščite  križarske.
Iz   mesta   vdrli   so   sovražniki
in  boj   krvav nastal  je  sred  poljan,
a  Gabrijan  je  stal  med  prvimi,
ki  sekali   so  pot  do mesta   svetega
in   rane   sekali   sovražnikom,
ki  kupoma  so  padali  na  tla  —•
in   vstrepetali  so  neverniki
in   se  spustili  v beg.   Naprej,  naprej!
In boj divjal je, da se nagnil dan
je  na večerno  stran, in rastli  so
krog  mesta  križarji,  kot  vstajali
bi   iz   grobov,   in   več   in   več   je   bilo   čet,
žvenket   orožja,   jek   rogov   povsod
odmeval je in vrh zidov nastal
je  krik in vik  in  hrum  in  šum:   okrog
in krog bežali so neverniki —
prek  njih  je  vodil  vojsko   Gabrijan,
in že  se vspenjal  je na strani zid,
kjer   skrit   je   bil   do   mesta   tajni   vhod   —
in   od  drugod  že   čete  križarske
so   zgrinjale   se,   plezale   navzgor  ¦—
in že  je  segal z  roko Gabrijan
po   slavni   zmagi,  —  že   je   slišal  vrišč
ki   polnil  mesto   je   neverniško   —
že   videl   prapor   je   s   polmesecem
na stolpu  tam,  in  sam  do  njega pot
si   sekal  je   sred  vrst  nevernikov  —
in   segal   že   po   njem   —  in   glas   rogov
odmeval  zmagoslavno  je  z  zidov
premaganih.   Takrat  stemnilo   se
je  pred  očmi njegovimi in  pal
je   Gabrijan;     še    vskliknil    je:    Naprej!   —
In zanj  bil  boj  je  dokončan.  In  glej,
pred njim  je   stal   kot  žar  sveta
od sija jasnega  obdan,  on sam,
Zveličar naš,  odrešenik, in nanj
je gledal z  mirnimi  očmi  krotak,
ponižen,   blag,   v   priprosti   suknjiči
kakor   pastir  in   tihi  mir  sijal
mu je iz lic dobrotljivih, in vzdih
le lahen čul se je iz ust — in stal
tako   je   nemo  žalostno:   kot   tih
pozdrav prišel je iz daljav in mu
v  pomoč  podajal  roko  blaženo,
in glej, še kri mu tekla je iz ran
in  je  na  zemljo  kapala.  Strmel
je   Gabrijan  in   gledal   čudoma;
krvavo  dlan prijel   je  in  dejal:
«Zdaj   si  prišel  v  to   uro   slavnostno...
ko kri prelival  sem za te;   o daj,
da grem in svojo zmago dovršim«,
A on molče se sklonil je nad njim
STRAN 110.
ŽENSKI   SVET
LETNIK II.
in   rekel   s   tihimi  besedami:
«Glej    kri,  ki   vas  je   odrešila   vse,
o   vrni   se   domov,   moj   Gabrijan,
prišel je  dan za moje  viteze —:
postani  vitez  — zvesti  moj  pastir.«
In  blažen  mir  razlil   se  je  nad   vse...
Končan   bil   boj   je   pozno   v   temno   noč;
brez  slavne  zmage  in brez  radosti,
nazaj  so  vračali  se  križarji
od  boja utrujeni in padali
od  ran  in  z  njimi  slavni  vitezi.
Pod   zidom   so   ležali   ranjenci,
V  samotni  tihi  svoji celici
v   obzidju   samostana   rabskega,
na- bregu   morja   adrijanskega
živela mlada je Šembilija,
kot bela roža z vrta  grajskega
utrgana,  ki  vene   sredi  sten.
Na   strmi   skali   stal   je   samostan,
obdan   od   skalnatih   zidov,  nad   njim
se   dvigal  je  kamniti  stolp,  pod  njim
v  podnožju   staro  mesto  Rab,   ob  njem
zeleni otok,  oljčni gaj in log —
in   krog   in   krog   široka   morska   plan.
Tu  so   živele  bele  nunice,
ki   svet   pregrešni   zapustile   so,
odrekle   se   življenju   praznemu
in   si   izbrale   ta  samotni  kraj,
da  srce  svoje posvete  Bogu
in  Jezusu in sreči blaženi,
ki  bila  tistim  je   obljubljena,
ki  svetu vsemu se  odrečejo
in nase  križ trpljenja sprejmejo,
da zase in za druge grešnike
s   pokoro   si   nebesa   služijo.
Tu  so živele v svojih celicah
v  molitvi   tihi  in  v   pobožnosti,
na  trdih  tleh  klečale   so,  roke
široko razprostirale in pred
razpelom   svetim  se  priklanjale,
da   težko   so   pokoro   delale
za grehe svoje in za grehe  njih,
ki   ne   spoznajo   božje   milosti
in  polni  zmot  po  svetu  tavajo
po  potih  žalostnih,  in  nimajo
med   njimi  Gabrijan.  Pobrali  so
jih  križarji  in nesli  jih  s  seboj.
Tako   minil  je  boj.  In vitezi
so zbrali čete  in  odšli  nazaj
na kraj morja po potih skalnatih,
kjer  sled  grobov   je   kazal  pot   in  tam
polegli   so   in   čakali,   da   iz
dežel   oddaljenih   prišla   pomoč
bo   resna  njim,   ki  so   ostali  še.  —
In  Gabrijan   je  ležal  sredi  njih
obdan   od  ran  in  vzdih   težak   samo
je   bil   odmev   življenja   slavnega.
XI.
trenutka   časa   v   svoji   radosti, da  bi na duše  svoje  mislili, na   duše   svoje   in   zveličanje, ki   čaka   nje,   ki   težke   boje   so prešli  in  svet  in   sebe   zmagali. Živele  so  kot  bele  lilije vsajene v tihi vrt in bile so kot   čiste   dušice;   vsa   blaženost nebeška  je  odsevala iz njih, in   srca  njih   v   glasovih   angelskih so   pevala;   roke   povzdignjene v   molitvi   tihi   v   blagor   grešnikov kot  svetle   čase  bile  so,  iz  njih prihajal vzdih  je  svetih  kelihov, oči  žareče   v   skritih   plamenih in usta njih drhteča v radosti, v  opojnosti   nebes   duhtela   so. Tako  živele  so  kot  angeli v  ljubezni  božji  združene;   pri  njih je  potnik  našel tihi  mir;  mornar, ki  ga  vihar  je  treščil   iz  valov, zavetje  je   dobil,  in  grešniki, ki  vračali  so   se  domov,  pri  njih so  našli   milosti  in  pomoči. Zato slovel je rabski samostan po   svetu  daleč  naokrog  in  dan na  dan  prihajali  so  reveži, nesrečniki   in  bedni   romarji iskat v svetišče božje milosti, ki  Bog deli  jo  vsem,  ki v  mesto  to so iskat  jo prišli,  ker slišal  je molitve  čistih  duš  in  žrtve  njih sprejel je milostno na  svoj  oltar kot dar  devic  iz  njih izvoljenih*. ©O © ©
Kaj je značilno svojstvo ljubezni? — Ljubezen ne pozna pojma pravičnosti: ono bol, ki jo povzroči, občuti pozneje kot kes; ono bol, ki jo pretrpi, pa kot uteho.
LETNIK H.                                 ŽENSKI SVET                                  STRAN 111.
Pismo gospodu dr. Glonarju.
Hvaležna sem Vam, da nam objavljate pisma gospe Pavline Pajkove. Rada jo imam.
Še kot otrok sem čitala neko njeno povest v «Slovenskih Veeernieah,* spleteno iz realnega življenja in romantike, ki je napravila zelo globok vtis na me. Na samo fabulo se ne spominjam več, samo vem, da sta bili opisani dve deklici, ena zelo dbbra, druga zelo hudobna. Ime hudobnice mi je ostalo v spominu. Dora se je imenovala. Najbrž je zato nisem pozabila, ker je bila njena duša interesantnejša, razrovana od viharjev strasti, ponižana od kesanja. Morje bi bilo dolgočasno, da je vedno gladko, s solncem obsijano. Njegova veličanstvenost je v velikih spremembah, katerim je podvrženo. In tudi duša človeška je bogatejša, čim je sposobnejša, da pojmi vse globine in da se vzpne v vse višine. Dostojevski je velik, ker nam je narisal peklo, pa tudi nebo človeškega srca. Enostranost je siromašna.
Ko berem zdaj pisma Pavline Pajkove, mi je tako mila in draga! Zdi se mi, kakor da sem živela ž njo, jo poznala in jo rada imela kakor prijateljico.
Spominjam se na njene aforizme v ^Ljubljanskem Zvonu» o ljubezni in prijateljstvu. Takrat sem bila že na pol gospodična in tisti mladenič, ki se je prvi zaljubil vame, je podčrtaval najlepša mesta, da mi povedo, česar se sam ni upal povedati. Poznejše enkrat, ko se mi je stožilo po tistih lepih spomladanskih dneh, duhtečih, nedolžnih in ginljivo priprostih, sem zopet čitala one aforizme in še vedno so se mi zdeli krasni. Vem, da so lepi, in ne samo zaradi milih dekliških spominov, katere mi vzbujajo..
Potem sem bila že prava gospodična in že celo samostojna, ko mi je prijateljica prinesla Pavlininih zbranih spisov prvi zvezek. — Kje si zdaj, davna prijateljica, — ali še živiš in kako živiš, ali lepo? Par lepih besed je ostalo od tebe v mojem srcu, spomin na krasne sprehode, šum mlina na Fužinah. Iz Kranjske gore si bila doma. Pred dvema, tremi leti sem bila tam in v tistih tihih, samotnih, resno molčečih dolinicah, ki jih okrožajo ogromni in prekrasni gorski velikani. In sem mislila nate in všeč mi je bilo, da si doma iz tako lepega kraja. Tam te včasih obiskujejo moje misli, čeprav ne vem, ali si živa ali mrtva.
Da, tisto Pavlinino knjigo sem čitala z vznemirjeno dušo. Moje roke so s spoštovanjem obračale liste, a v meni se je rodila skrivna in ponižna želja, da bi tudi jaz pisala povesti in bi bile tiskane in bi doživela, da držim lastno knjigo v roki.
Davno je to. Čista je bila ona želja, rahla, pohlevna in spoštljiva. Knjiga živi, ko ti že umrješ, in ti išče prijateljev, ko te že ni več med živimi, in morda ti kdaj čez deset ali petdeset let najde, kar si duša najbolj želi: razumevanje.
STRAN 112.
ŽENSKT   SVET
LETNIK II.
Vedno sem ljubila knjige. Odkar sem bila v svetu in videla neštevilno ogromnih knjižnic, odkar tudi v moji sobi stoji stotine in stotine knjig, vem, da so tudi knjige kakor kaplja vode v morju. Toliko jih je, da se izgube v množini. In vendar, včasih pade žarek solnca na vodo in spremeni jo v zlato in srebro in drago kamenje. Včasih najdeš knjigo, ki ti je kakor dober svetovalec, uteha, podpora v žalosti, tovariš v sreči, razvedrilo v pustoši dolgočasnih, praznih dni.
Najlepše so knjige, v katerih najbolj čutiš srce in dušo človeka. Nič ni zame lepšega, nič večjega, nič zanimivejšega in ginljivejšega od misli in čuvstev človekovih. To me je vedno mamilo in mučilo. Da, tudi mučilo. Kaj se godi v duši najbližjega, najbolj ljubljenega človeka? V duši moža tvojega in v duši otroka tvojega? Ali veš? Ali veš? Ugiblješ, misliš, da veš, pa ti slučajna beseda tistega, za katerega si domnevaš, da ga najbolj poznaš, izda, da ti je v tistem trenutku neizmerno daleč in tuj, tako strašno tuj! In vendar zopet hitiš za njim in zopet skušaš, da spoznaš in se približaš.
Kdaj je človek najbolj odkritosrčen, kdaj se najbolj razodene, kdaj najbolj brez strahu odgrne svojo dušo? — Morda v pismih, morda v dnevnikih.
In vidite, zato jaz nad vse ljubim čitanje dnevnikov in pisem. Tam čutiš toplino tujega življenja, utripe tujega srca, duhaš cvet tuje duše, če so pisma res odkritosrčna. A to se čuti.
Zato so mi pisma nekaj svetega in čitam jih s spoštovanjem, ki je globlje, čim je pismo bolj odkritosrčno, toplo in neposredno.
Da, gospod profesor dr. Glonar, čudite se, čudite se! Vi nimate zmisla za ženska pisma in gotovo bo tudi to moje današnje javno a zato nič manj odkritosrčno pismo našlo pri Vas tisti stereotipni, domišljavi, profesorski nasmeh, ki ga tako sovražim.
Rekla sem, hvaležna sem, da objavljate Pavlinina pisma. — Ampak dva greha ste storili, dva velika greha, katera Vam očitam.
Prvi greh, ko ste v uvodu tako iz neke vzvišenosti, ki ni bila čisto nič na mestu, dejali, da je bila Pavlina v svojih pismih preveč odkritosrčna. Tisto, kar je njena največja odlika, njeno lepo hrabrost, to ji štejete v greh?! O, gospod profesor! O, pametni gospod profesor, spoštujem Vaše znanje, Vašo učenost. — Prosim, popolnoma brez ironije! Mozeg, pamet, razum, to je Vaša domena, ampak na duše se ne razumete posebno. Duša je domena ženske in le včasih se zmoti v to carstvo kakšen od Boga izbran moški, pesnik, maziljenec božji, in pove o redkih praznikih, kar me čutimo vsak dan, čeravno nam je redkokdaj dano, da povemo, kar čutimo.
A Pavlini Pajkovi je bilo dano, da v svojih pismih razodene svojo globoko in žarečo dušo. A Vi, gospod profesor, namesto da ste se poklonili   pred   njeno   velikopotezno   in   prekrasno odkritosrčnostjo, Vi ste se
LETNlRli;                             '     ŽENSKI   SVET                                STRAN 115.
identificirali z gospodom Cimpermanom in zamer jate njej, da je' bila blagorodna v darežljivosti svoje duše — a ne njemu, da je to divno darilo, ki ga je dobil, zlorabil, da se malo po moški filistersko in nekavalirsko pobaha! Cimperman je bil bolan in je živel ozko poluživljenje, pa mu njegove provincijalne in , žalostne moške baharije niti toliko ne štejem v greh. Bil je tak revež, da ni poznal zlata, ko ga je držal v roki, ampak je mislil, da je to kak ničvreden kinč, s katerim se o sejmu po kramarsko nališpa vaški mešetar, da bi bil bolj imeniten. Ampak Vam zamerjam, Vam, gospod profesor, ki ste imeli prilike, da vendar kaj vidite in doživite in citate malo več, ko naš stari, ubogi Cimperman! — Kaj so naši kranjski možakarji še vedno tako majhnih suhoparnih duš, tako ozkosrčni in samo v sebe zaverovani? Boli me to, v resnici boli! Če ste že vzeli Pavlinina pisma v roke in jih čitali in objavili, morali ste storiti to z večjim spoštovanjem in tudi z neko ljubeznijo.
Ampak v Vas tiči še velik kos tistih nesrečnih naših hloloških psiho-lovcev, ki zaradi ene same gramatične pogreške obsodijo na smrt najlepšo misel, naj plemenite j še čuvstvo. Videli ste Pavlinino strašno ortografijo in z naslado ste jo vrgli v javnost. Namesto da bi bili očistili lepa Pavlinina pisma peg, jih še ovekovečujete spačene in smešno pokvečene.
Nikjer se tako ne dela. Ne na Nemškem, ne na Francoskem, ne na Ruskem, ne na Češkem. Povsod se pisma starih pisateljev za široko publiko slovniško in ortografsko popravijo. Že iz spoštovanja. Le za filo-loge in iz raritete se včasih tiska kakšno pismo v originalnem tekstu. Dajte najlepšo Župančičevo pesem kakemu jecljavcu, da jo recitira, in vsa njena lepota vam bo žalostno karikirana, sesmešena v parodijo. Tako se mi zdijo ta Pavlinina pisma, kakor ste jih dali natisniti Vi. Človek čita, v duši se zgane nekaj lepega, v srcu zazveni otožna melodija — a spotaknete se nad strašnimi slovniškimi spakami, da vas spreleti, kakor da je nekdo grdo zacvilil. — Čemu 'to? Jaz, ki sem tudi pisateljica in ki sem napisala na tisoče pisem, se kar stresem, če si pomislim, da bo kdo čez dvajset ali petdeset let objavljal ta moja pisma z vsemi slučajnimi, slovniškimi in ortografičnimi napakami, v jeziku, ki bo takrat že staromoden, antikvaren in smešen. Vem, da ga pridem iz groba strašit, kdor mi bo to storil. Naj jih lepo popravi in opili! In če morajo imeti tudi filologi svoj poseben užitek, naj tiskajo eno ali dvoje pisem v kakem svojem strokovnem časopisu v ime božje. Za široko publiko pa taka nepopravljena pisma niso, pa niso. A še posebno ne za «Ženski Sveb>.
Res se po vsebini Pavlinina pisma ravno za ženski list, ki izhaja v Trstu, prelepo podajo. Saj je imela Pavlina toplo in krasno dušo naših Primork, nemirno in otožno in polno hrepenenja. Ampak ravno zato, ker so objavljena v Trstu, bi jih bilo treba še posebno jezično lepo popraviti in prirediti. Naše primorske Slovenke nimajo mnogo prilike, da likajo svoj domači jezik, pa bi bilo dobro, da so jih ta pisma učila na dvojen način: po vsebini in po zunanji
STRAN i 14.                                ŽENSKI SVET                                    LEtMlR 11.
obliki. In če bodete ta pisma, gospod doktor, v kaki študiji zopet citirali, citirajte jih v moderni slovenščini! Mislim, da bi to želela tudi pokojna Pavlina in vse naše ženstvo, ki ima toliko povoda, da jo ljubi in spoštuje. Saj se vidi skoro iz vsake vrstice naše drage Pavline, kako je obžalovala, da slovenščine ne zmaguje, kakor bi bilo treba. Zakaj ji ne bi očistili malo prašne obleke, da nam bo njena oseba še milejša in obvarovana slednje smešnosti.
Upam, gospod doktor, da ne bodete zamerili mojih očitanjem in da bodete z žentlemensko dobrohotnostjo prebrali mojo pismo. Dovoljujem Vam celo, da se malo — ali lepo! — posmehnete moji ženski obširnosti in Vam moškim tako tuji intimnosti in odkritosrčnosti. — To je zato, ker nisem pisala samo Vam, ki Vas osebno niti ne poznam, ampak malo tudi bralkam našega prijaznega tržaškega ^Ženskega Sveta». Da jih obvarujem Vaših naukov o preveliki odkritosrčnosti».
Ne, drage Slovenke, zapomnite si: žensko pismo ni več žensko pismo, če ni odkritosrčno. Izgubi ves svoj čar, vso svojo toplino in vso svojo moč. Samo pišite vedno odkritosrčno o Vaših čuvstvih in o Vaših mislih. Pišite o svoji tugi in o svoji sreči, o svojih zmotah in svojem kesanju, o svojih zmagah in čednostih, o svojem strahu in razočaranju, o težki tesnobi in brezsilnem hrepenenju. Saj pisma se pišejo tudi zaradi sebe samega, kakor ptica poje, voda teče. Laglje vam bo. Včasih bodo Vaša pisma odpirala kakor z zlatim ključem drugo srce, kakor lepa žalostna ali vesela pesem bodo dosegla drugo dušo. A četudi ne bodo sprejeta po vrednosti svoji, nič zato! Ni Vaša krivda, da ste se namerile na drugo gluho dhšo, na ničemurno srce. Lepo je vse, kar je lepo darovano, pa če je tudi sprejeto z nerazumevanjem. Kdor je bogat, seje na vse strani plodove svoje duše. Res, mnogo semenja pade na cesto in je pohojeno, pade na kamen in se posuši, a nekaj zrn pade na pravo zemljo, v pravo dušo in vzklije tam in bo rastlo in živelo, ko bodete ve že zdavnaj pod črno rušo. Samo lakomnež skopuhari z vsem: z denarjem in s srcem svojim in s pametjo svojo in z dušo svojo. A duša je še vse drugačna, kakor talent zakopan v zemljo.Bol j ko jo stiskaš, manjša je, neznatnejša, bolj trda in mrzla; kakor je več daješ, tako ti bolj rasle, tako se bolj bogati. Verjemite mi!
A zdaj Vas vse prav lepo pozdravlja
Vaša
ZOFKA KVEDER-DEMETROVIČEVA. @©o®o©
Materina duša ima poseben dar, da vzgaja instinkt narave v nad-naravnost; zdi se, da ima mati neka tajna poročila od Boga; ona je na~ vdahnjevala pesnike in umetnike že od prvih začetkov človeštva.
Matere čuvajo v sebi veliko skrivnost življenja, božanstvo in resnica se poglabljata v njih. Kjer so matere, tam je vse mogoče.
(G, Kuhnejeva).
LETNIK 11.                                        ŽENSKI   SVET                                   STRAN 115.
Načela o vkuhavanju. Just Ušaj.)
Umno konserviranje živil, zlasti sadja in zelenjadi, je v gospodinjstvu velike važnosti, ker omogoča ohranjevanje živil za vse leto in še delj, ne da bi se pokvarila. To dejstvo znamo navadno ceniti šele pozimi, ko so naši vrtovi prazni, sadno drevje golo in ko je na trgu le težko in za drag denar dobiti malo sadja in zelenjadi. Kaj bi dali tedaj za košarico črešenj, češpelj in breskev, kaj za butarico špargeljev ali kilogram graha itd.?! Tedaj nam je konservirano sadje in zelenjad res pravi blagor in naslada.
Sadje in zelenjad konserviramo lahko na več načinov, in sicer s sušenjem, z vkuhavanjem,. s kisanjem, z močnim oslajenjem in z dodajanjem antiseptičnih sredstev, kakor salicilne kisline, alkohola, kisa itd.
Izmed vseh naštetih sredstev za konserviranje sadja in zelenjadi v domačem gospodinjstvu je vkuhavanje najvažnejše in naj prikladne j še. Pri tem načinu konserviranja trpi okus še najmanj. Popolnoma naj se pa opusti konserviranje živil s pomočjo salicilne kisline, ki je zdravju tako škodljiva.
Da bi naše gospodinje ne konservirale živil samo po predpisanih receptih, ki so tuintam tudi dvomljive vrednosti, temveč da bi jih pri tem delu vodil razum in lasten presodek, hočem na kratko očrtati osnovna načela vsakega konserviranja, zlasti pa vkuhavanja.
Kvarjenje živil povzročajo majhne, s prostim očesom nevidne glivice. Te potrebujejo za svoje življenje organičnih snovi, iz katerih — kakor je znano — sestojijo naša živila, vodo, primerno toploto in zrak. Ako torej odtegnemo živilom vodo, kar se lahko zgodi s sušenjem ali pa tudi z dolgim vkuhavanjem, nadalje z močnim osoljenjem ali pa tudi oslajenjem, preprečimo glivicam razvoj in s tem tudi kvarjenje živil. Isto dosežemo, ako iz živil izženemo zrak, kar se zgodi z vkuhavanjem v zaprtih kozarcih, ali ako hranimo živila v močno zmrzlem stanju  (amerikansko zmrzlo meso).
Glivice so rastline. Uničiti jih more velika vročina, ker so živa bitja. Od 10 minut do ene ure trajajoča toplota pri 60"—110" C zadošča, da jih uničimo. Seveda ne smejo priti ta živila, ki smo jih vkuhali, več v dotiko z zrakom, v katerem se nahaja vse polno takih glivic. Te bi povzročile ponovno okužen je.
V ta namen nam dobro služijo kozarci, ki se dajo po končanem kuhanju in dokler so živila še vroča, hermetično zapreti; to se pravi tako zapreti, da ne more zrak več vanje. Take kozarce in tudi posebne lonce z dvojnim dnom in potrebnim toplomerom, v katerih je mogoče z živili napolnjene kozarce vkuhavati, izdelujejo razne tvrdke. Izmed teh sta najbolj poznani tvrdki «Rex» in «Weck». Kozarci pa morajo biti vsekakor iz napihnjenega in vlitega stekla, ker drugače prav radi počijo pri vkuhavanju.
Vkuhavanje v takih kozarcih nam nudi mnogo prednosti. Delo nam je zelo olajšano, dober vspeh je zagotovljen. Stroški so primeroma majhni, ker oslajanje s sladkorjem ni neobhodno potrebno in se lahko tudi popolnoma opusti. Navadno se pa sadne konserve le toliko osladijo, kolikor je za dober okus potrebno. Najgloblje je treba seči v mošnjo le pri nabavi potrebnih kozarcev in lonca za vkuhavanje; vendar se v ta namen obrnjeni denar obilo izplača, ker se ti kozarci lahko rabijo leta in leta.
Vkuhavanja samega nečem opisovati na tem mestu, ker se v naših knjigarnah dobi slovenska knjiga, ki je izšla izpod peresa odličnega strokovnjaka! M. Humeka pod naslovom «Sa'dje v gospodinjstvu» in stane 7.— L,
StRan i i 6.
ŽENSKI SVET
LETNIK II.
	IZVEST J A	
		
		
Za našo deco !
Sve(e ^elenje po gozdovih, bujni cvetovi po travnikih oinanjajo povratek sobica, fivljenja, radosti — bledi obrazki, onemogla telesca naše mestne dece pa napovedujejo hiranje, tugo, bolezen. Jadno dete \c misli na oni dan, ko se \apro \a njino šolska vrata; misli pa tudi, da li se mu potem odpro gostoljubna vrata onega plemenitega dobrotnika, kateri mu je lanske počitnice rešil ^dravje, morda {ivljenje, morda celo dušo ! Poleg tega deteta pa stoji še nebroj otrok, še bolj onemoglih in bednih, ki niso nikoli pogledali preko, prašnega mestnega ^idovja, ki jim je nepoznana svoboda narave, nepoznana priprosta tečna hrana, nepoznana lepa prisrčna beseda tuje matere.
Mati in oče, fiveča daleč od našega prahu, daleč od naše bede, je li vajino srce še tako mehko, polno sočutja in požrtvovalnosti, kakor je bilo pred letom ? Ali še živi usmiljenje v najini  plemeniti  duši,   čeprav je   bila   morda   ranjena   od   nehvalefnosti lanskega varovanca'.'
„Žensko dobrodelno udruženje" v Trslu bi tudi letos rado poslalo na deželo več slabotnih otrok. Z najprisrčnejšo prošnjo se obračamo do vseh lanskih in tudi do nepoznanih dobrotnikov, naj sprejmejo enega od teh otrok za počitniški čas. Poslale bomo samo slabotno deco, a ne bolne. Kdor more ustreči naši prošnji, naj javi lo našemu poverjeniku v svojem kraju ali pa naj sporoči naravnost našemu društvu (Trst, cenlro, casella postale 384). Omeni naj tudi, če želi dečka ali deklico in kakšne starosii (6 do 14 lel). Kdor bi rad lanskega otroka, naj nam javi tudi njegovo ime.
Odbor „Zen. dobr.. udr."
DRUŠTVENA POROČILA
»Splošno slov. žensko društvo« v Gorici je imelo letošnij občni zbor 30. marca. Iz odborniških poročil je razvidno, da je društvo prav pridno delovalo. V prometu je imelo L 44.846'30. Vir dohodkov so bili prostovoljni darovi, nabiralne pole, prebitki prireditev, buffeta, ustanovnina in članarina ter ukovina. Društvo je vprizorilo Ribičevo igro «V kraljestvu palčkov«, s katero je gostovalo tudi pri Sv. Luciji in v Dornbergu; več predavanj za članice, društveni ples, plesne vaje, tečaj za ročna dela, šivanje in krojno risanje ter tečaj za francoščino. Udeležilo se je razstave ročnih del v Trstu. Siromašni deci je priredilo božič-nico, Miklavžev večer ter pogostitev o priliki prvega obhajila; vzdržuje 2 siroti v «Slov. sirotišču» ter tudi med letom redno preskrbuje kakih 10 otrok z obleko in obuvalom.
S svojim delovanjem zasleduje društvo dvojni cilj: pomagati naši siromašni deci gmotno in duševno, pomagati tudi materam iz revnih slojev z odprtim srcem, radodarnimi rokami in dobrim nasvetom.
Gospodarska oskrbovalnica sv. Marte. Ker zakoni italijanske države ne priznajo pravila društev, kakor je bila «Zveza Marijin Dom», ki je kot društvo obstojalo pod prejš-
njo vlado, se je pretvorila v zadrugo, katero edino pripozna it. zakon. V zadrugo: «Go-spodarska oskrbovalnica sv. Marte« se sprejemajo poleg članic M. D. tudi druge osebe, ako plačajo predpisani delež in se podvržejo pravilom zadruge. Zavod sv. Nikolaja, ki je do povojnega leta sprejemal brez razlike vsa dekleta, iskajoča službe, je tudi prenehal. Pač pa nadaljuje njegovo delo zadruga, toda z razliko, da sprejema samo zadrugarice.
Tudi letos se je vršila v prostorih M. D. pustna zabava z dvema šaloigrama in z nekaterimi pevskami točkami. Za društvenice je bilo še par poučnih predstav.
PO ŽENSKEM SVETU
Jugoslovenski ženski pokret v Ameriki. V
koloradskem mestu Denver imajo Jugo-slovenke svoj «Ženski klub», ki pridno prireja predavanja in seznanja ameriške sestre z našim ženskim delom. Ker je tam mnogo Srbkinj, ki le slabo poznajo svoj materinski jezik, ima društvo tudi tečaje za srbščino.
Potovalne učiteljice za gospodinjstvo v Ameriki. V napredni Ameriki se čimdalje bolj pospešuje tudi pouk žensk izven mest o modernem načinu gospodinjstva. V to svrho    ima   vsaka   državna   poljedelska   vi-
LETNIK II.                                            ŽENSKI
soka šola poseben odsek, nekako kot ljudsko vseučilišče. Ta odsek ima uslužbene izučene in izkušene ženske, ki se imenujejo gospodinjske učiteljice. Njihova dolžnost je, da potujejo po deželi in z nazornim podukom dvignejo ženstvo na višjo stopnjo gospodinjstva. Gospodinjska predavateljica za ženske izven mest odgovarja nekako okrožnim polovalnim poljedelskim učiteljem, čijih naloga je, da dajejo nasvete farmerom.
Gospodinje na deželi dobivajo od predavateljice ne samo informacije glede gospodinjstva v ožjem smislu besede, nego tudi glede sorodnih poslov, kakor n. pr. o gojenju perutnine, o vrtnarstvu, o pripravljanju konzerv, o izdelavanju masla in sira, o tkanju, izdelavanju košar, o negovanju in prehrani dojenčkov itd. Predavateljica pokaže gospodinji, kako naj preuredi slabo urejeno in premalo razsvetljeno in zračno kuhinjo, kako naj z malim stroškom uvede jednostavna popravila na pritoku in odtoku vode, ji priporoča razne hišne stroje, s katerimi si olajša gospodinjski posel. Šivanje je največji problem farmerske žene. Tudi v tem oziru ji podaja predavateljica nazorni pouk v krojenju, barvanju in moderniziranju starih oblek ter tudi o raznih šivalnih metodah. Predavateljica sicer ne more priti v vsako hišo, vendar ona organizira v vsaki občini ženske krožke v to svrho in potom teh prihaja v stik z vsako posamezno ženo, ki želi njenega nasveta. Na ta način prispeva gospodinjska predavateljica k boljšemu družinskemu življenju, ker zbira okolo sebe mnogo ljudi, ki se tedaj med seboj spoznavajo in približajo, kar vodi do ožjega družabnega in zabavnega življenja, a to je za ameriške vasi .velikega pomena. Predavateljica vzgaja posebne lokalne predavateljice, ki pokažejo za ta posel največ zanimanja in smisla. Ona prireja ljudska predavanja v važnejših in dostopnejših središčih, a od časa do časa tudi male razstave o gospodinjstvu, na katerih se razstavijo vse najmodernejše in naj-praktičnejše gospodinjske potrebščine. Razen tega imajo ženske pravico, da se obračajo direktno za vse mogoče informacije ali na departement za poljedelstvo ali pa na državno poljedelsko  visoko  šolo.
To praktično ameriško žensko ustanovo bi kazalo uvesti, četudi v manjšem slogu in začetkom morda le na privatno inicija-tivo, tudi za naše ženstvo. Naj veljajo te vrstice v premišljevanje in uvaževanje kom-petentnih   faktorjev   in   ženskih   organizacij.
—k.
Odvetnice v Nemški Avstriji. Zadnjič smo poročale o prvih odvetnicah v Jugoslaviji. Sredi januarja t. 1. je pa na Dunaju obenem s svojim bratom položila odvetniški izpit ga. dr. Marijana Beth roj. Weisl, žena cvangeljskega     bogoslovnega     vseučiliškega
SVET                                           STRAN 117.
profesorja dr. Belha. To je prva odvetnica v Avstriji.
Prva odvetnica na Poljskem. Ga. Roža Lukovska, ki je dovršila juridične nauke na univerzi v Poznanju, je otvorila v Lodzu odvetniško  pisarno.
Prva ženska duhovnica na Angleškem. Te
dni je prejela v Londonu prva ženska duhovniško posvečenje. Bila je to dgč. Mau-derovdent. — Kakor znano, je tudi med katoličani struja, ki zahteva za ženske duhovniško posvečenje, utemeljujoč to s potrebami novega časa, ko izobrazba kompli-cira duše in more žensko popolnoma razumeti le ženska. Cerkveni krogi na splošno to zahtevo odklanjajo, dasi so za to, da dobe ženske nižja posvečenja za izvrševanje dušnopastirske službe, ne pa  mašništva.
Prva katoliška veroučiteljica na Čehoslo-vaškem. Vsled velikega pomanjkanja katoliške duhovščine je bila v Kraljevem Gradcu imenovana za katehetinjo neka učiteljica, ki je preje na konzistorialnem uradu položila odnosni izpit. Dobivala bo enako plačo kakor moški kaleheli.
Žene za varstvo otrok in mladoletnih oseb. Zadnjič .sem poročala o tozadevnem gibanju v Italiji. Tudi v Nemški Avstriji pripravljajo preosnovo kazenskega zakonika. Tem povodom je Društvo za ženske politične interese na Dunaju dne 15. jan. 1924. sklicalo shod, na katerem se je zavzelo za to, da novi kazenski zakonik v čim največji meri poskrbi za varstvo otrok in mladostnih oseb proti nravnim zločinom odraslih. Shoda se je udeležilo ženstvo vseh strank in bilo v svojih zahtevah popolnoma soglasno. Shod je vlado nujno pozval, naj preosnovo kazenskega zakonika kolikor mogoče pospeši, ob enem pa najde pota in sredstva, da se nravni zločini nad otroci in mladostnimi osebami že sedaj najstrožje preganjajo  in  kaznujejo.
Moderen znanstvenik o ženi. Znameniti nemški biolog, vseučiliški profesor dr. Muckennann, prireja o svoji stroki velika predavanja za široko javnost-po vseh velikih nemških mestih. Povsod ga hite poslušat tisoči in tisoči iz vseh stanov, ki jih s svojo čudovito besedo docela osvaja. Muckermann je popolnoma moderen znanstvenik, pristaš razvojnega nauka, ki je prišel do svojega znanstvenega prepričanja temeljem dolgoletnih raziskavanj v svojem lastnem laboratoriju. Po stanu je jezuit, kar daje njegovim izjavam tem večjo vrednost. Ta mož se v svojih predavanjih o postanku in razvoju življenja, o vplivu prednikov na usodo novih pokolenj itd. opetovano dotika tudi ženskih problemov. Tozadevne njegove izjave so za ženstvo dragocene, zalo naj jih prinese tudi »Ženski Svet». (Posnemamo jih po vrsti njegovih predavanj  v  Gradcu meseca  februarja  t.  1.).
STKAN 118.
2ENSKI   SVET
LETNIK II.
Govoreč o razvoju celic temeljem svetlobnih slik, zaključuje dr. Muckermann svoja izvajanja: «Kar smo tu videli in spoznali, nas mora navdati z neizrekljivim spoštovanjem pred naravo, pred tajnami človeškega postanka. To spoštovanje naj bo tako veliko, da preide tudi v jezik. Potem bodo pojavi, ki se, žal, kažejo tudi v akademičnih krogih, izginili. Nam treba spoštovanja nasproti ženi, pa najsi bi bila tudi nevredna, najsi tudi ne bi odgovarjala idealu. Treba pač misliti na ideal in materinstvo nad vse visoko spoštovati. Ne smemo dopuščati, da se zasmehovaje kaže na matere, ki nosijo dete pod srcem. Vsi smo otroci svojih mater, zato nam bodi vsaka žena  častitljiva.«
V predavanju, v katerem Muckermann odkriva pogubni vpliv pijanstva, spolnih bolezni in drugih ljudskih šib na potomstvo, pravi: «Danes moramo bolj nego kdaj prej misliti na zdrave, na nravno trdne. Pač skrbimo za bolne in jim pomagamo, toda zdrave matere pustimo lakote umirati.» (Dr. Muckermann je ustanovil plemensko-higijensko družbo, ki ima namen, nravno in gmotno podpirati mlade zdrave matere.) Muckermann brezpogojno obsoja dvojno moralo: «MIadi mož zahteva od mladenke, da je čista in zvesta. Ali naj mladenka ne pričakuje enakega od svojega ženina, žena enake zvestobe od svojega moža? Nikdar ne dosežemo odrešenja žene, ako ljudstvo brez pridržka ne prizna istega nravnega zakona za oba. Enakovredna si stojita mož in žena drugi proti drugemu. Za narod bodočnosti je trajni zakon med enim možem in eno ženo načelno pravo. V vsakem drugem zakonu je otrok neljub gost. Kjer ljubezen svobodno gospodari, se ne rodi toliko otrok, da bi nadomestili svoje lastne starše. To je začetek umiranja narodov. Tudi nezakonskemu otroku in nezakonski materi velja vsa naša ljubezen. Nihče ni čisto brez greha. Ne kamenjajmo ljudi, ki so se izpozabili, ki pa pošteno iščejo poti nazaj. Ljudje so zadovoljni, da je le pročelje v redu in najsi tudi mati tajno umori svoje dete, da obvaruje družino pred sramoto. Če pa svoje dete donese, svojo krivdo poravna, se razburjajo. Ali ni 45% prvoroienih spočetih pred zakonom? Nezakonski otrok je nedolžen. Ne bi ga smeli v vseh listinah pribiti na sramotni oder. Ostane naj z materjo združen, da ta ob njem duševno ozdravi. Zapeljivec pa naj vsekakor zadosti za svoj čin s prisilnim delom.»
Prof. Muckermann je pristaš načela, da naj zaročenci pred poroko obojestransko dokažejo svoje zdravje temeljem zdravniškega  izpričevala.
O splošni in posebej ženski vzgoji pravi prof. Muckermann: «Človek bodi v večji meri zvezan s svežo, prosto, živo naravo, dekle   se   giblji   na   vrtu   in   v   kuhinji.   Bolj
nego kdaj naj se mladina udejstvuje v domačem delu. Nobeno delo ni prenavadno, da le ne presega otrokovih moči. Čtivo bodi dostojno, toda ne dolgočasno. Nabožna književnost v dolgočasni obliki je naravnost škodljiva. Važna je temeljita priprava na poklic. Ne moremo biti proti ženskemu študiju, pač pa proti enakoličnemu študiju za dečke in deklice, proti skupnemu športu in zletom. Deklice se pofantijo, dečki po-dekličijo. Zlo je, ako učinek spolov na daljavo trpi vsled občevanja iz neposredne bližine. V dobi dozorevanja naj dekliški študij prekine gospodinjstvo. Kasneje naj dekle, če so dani pogoji, nadaljuje študije do najvišjih stopenj.»
Kako se je Lenin poročil. V arhivu kras-nojarske policije so našli listino, tičočo se poroke Mihajla Iljiča-Lenina z Nadeždo Konstantinovno   Krupsko.
V tistem času je bil Lenin interniran v Ledeni Vodi, malem sibirskem mestecu. Nekega dne prideta v tabor kot kaznjenki Nadežda Konstuntinovna in Olga Ivanovna Križanovska, obe komunistki in obsojeni v sibirsko prognanstvo. Krupskaja, ki bi bila morala iti v notranjo Sibirijo, je vložila prošnjo, da bi smela ostati v Ledeni Vodi, kjer je bila tretja postaja na njenem križe-vem potu. Ugodili so njeni prošnji pod pogojem, da se mora tekom enega tedna poročiti s kom izmed prognancev. Tako je namreč bil običaj v Sibiriji. Nadežda je sprejela pogoj in si izbrala za ženina Lenina, pa tudi Lenin je takoj privolil v zakon z Nadeždo, ki je bila za komunistične ideje prav tako vneta kakor on sam. Svatba se je vršila tiho, brez hrupa in slovesnosti, kakor je  pač bilo predpisano za  prognance-
MATERinSTVO
Otrok in šola. Menda je že v človeški naravi, da si človek želi vedno: le hitro, le čini prej! Opaža se to osobUo pri mladih in tudi ne več mladih stariših. S kako nestrpnostjo pričakujejo, da napravi otrok prvi korak sam! Ponekod p os t avla j o otroka že s šestim mesecem na noge, češ, glejte, kako je čvrst, kmalu se spusti in pojde. In ko prestopi sam, to je veselja! Toda po par dneh mine že to veselje in se hlasta za čim novim. Otroka uče vsakovrstne «kunšti», da ga razkazujejo in občudujejo. Nekatera mati uči otroka s četrtim, petim letom črk, pisanja in čitanja ter je vsa ponosna, če more otrok načečkati kak še-pav i. Kako je vse to nespametno! Do šolske dobe naj se otrok razvija telesno in duševno brez vsake sile, naravno in igraje. Mati naj ga pač vodi s seboj v naravo, naj mu pripoveduje kratke lahko umljive povesti, naj ga uči spoznavati prirodo, da mu odgovarja na vprašanja, kako se zove to ali ono. Otrok se bo razvijal telesno in duševno, ne da bi se  trudil njegov spomin, ne da
LETNIK H.                                           ŽENSKI   SVET                                        STRAN 119.
bi se otrok mučil. Do šolske dobe bodi olrok  svoboden, brez skrbi!
Tudi za vstop v šolo se nekaterim stari-šem preveč mudi. Otrok ni še dovršil 6. leta in vendar poskušajo na vse načine, da ga spravijo še isto jesen v šolo. Take otroke navadno pokažejo zdravniku, ki tako le od daleč pogleda otroka, pa razsodi, je li sposoben za šolo  ali ne.
O tem pa bi morala vedeti najbolj mati, ki ima otroka vedno pred očmi. Če je dete telesno slabotno, ako tudi ie duševno razvito, ga imej doma še eno leto ter glej, da ga med tem časom okrepčaš. Samo Bog ne daj, ko bi ga hotela krepčati z alkoholom. Alkohol je strup, ki deluje uničujoče na otrokove možgane. Če daš otroku alkohola, ti postane začasno živahen, vesel in rdeč; a kakor hitro neha alkohol učinkovati, postanejo otroci topi, navadno zaspe. Otroci, ki se navajajo na uživanje alkohola, so nervozni, čmerni in sitni. Alkohol ie za otroka strup, pa bodisi v katerikoli obliki, tudi v preparatih, kjer je mešano vino z železom. Ako potrebuje otrok za svojo kri železa, nai   napravi   zdravnik   recept  brez   alkohola.
Da okrepčaš svojega otroka, dai mu redne in tečne hrane! Mleko, vse mlečne jedi, jajca, zelenjava, surovo maslo, riž, sadje in včasih meso: evo, to je izvrstna hrana. Navadi otroka, da je samo ob uri; ako teče vsak trenotek po kruh, mu ne gre v slast kosilo in večerja. Daj otroku jesti pelkrat na dan in glej, da ima tedaj dovolj. Na ta način ti bo uspeval otrok najbolje, ne pa, ko se bodo povsod valjali ostanki njegovega kruha in ko se bo pri kosilu ali večerji kremžil in izbiral. Ko bo otrok telesno dovoli krepak in duševno zadosti razvit, še le tedaj ga  daj v šolo.
Na šoloobveznega otroka je treba posebno paziti. Če sedi po več ur v zaprtem prostoru, pošlji ga ven, da se potem naužije čistega zraka na olanem. Ko piše naloge, pazi, da sedi pravilno, da ne gleda preblizo, da  ne  piše  v  mraku  ali  na solncu.
V tem času je največja nevarnost, da se mu skrivi hrbtnica, ako ne sedi otrok pravilno, ali če nosi knjige v roki in vedno na eni strani. Najbolj higijenični so platneni nahrbtniki, ker se ž njm razdeli teža na vse telo. Seveda ne sme biti tudi nahrbtnik pretežak. Pred mnogimi leti že je bran-denburški provincialni šolski kolegij določil, da ne sme šolarčkov nahrbnik presegati osminke   skupne   telesne   teže.
Posebne važnosti je spanje šolskih otrok. Otroci od 7.—9. leta morajo spati 11 ur, od 9.—12. 10 ur, a od 12,—14. leta potrebujejo °-—10 ur soanja. Slabotni in malokrvni otroci potrebujejo več spanja nego čvrsti in zdravi. Nikdar ne smeš otroku kratiti spanja, pa bodisi, da ga siliš k učenju, ;>li da ga vodiš v gledališče in na zabave. Ako je otrok zjutraj lepo spočit, gre vesel in  zadovoljen na  delo,  ako je  pa nenaspan,
je čmercn, razdražljiv in ni dovzeten za učenje. Zato, stariši, privoščite otrokom dovolj spanja, ponočevanje je za deco kajpada še bolj nezdravo nego za odrasle ljudi!
Marica.
HIGIJENA
Človek potrebuje manj hrane. Pred več leti je predaval profesor Russel Chittinden na zborovanju «National Academv of Scienses», da je s poskusi dognal, da zav-žije človek povprečno dvakrat, trikrat več hrane nego mu je treba, da se ohrani duševno in telesno čil in krepak. Poskušal je na svojih kolegih, profesoriih istega zavoda, na dijakih in vojakih. Polagoma jim je odjemal vsak dan nekaj hrane, katera vsebuje beljakovine, n. pr. meso, ne da bi radi tega pomnožil drugo vrsto hrane. Koncem njegovih poskusov, ki so trajali 6 mesecev ali celo leto, so bile vse osebe popolnoma zdrave; telesna teža se ni zmanjšala, telesne moči in mišice so se ojačilc baš zato, ker človek ni jedel preveč. Osebe, ki so mu služile za poizkuse, so se sčasoma zadovoljile s polovico hrane. Seveda so morale vse štirikrat, petkrat bolj žvečiti hrano nego navadno, ker le na ta način se popolnoma izrabi hrana.                                 M.
Dobro ohranjeni ljudie. Ljudie, ki so že zelo stari in vendar dobro ohranjeni, se odlikujejo po sveži zunanjosti, prožnosti svojih udov in oo neki gotovosti v nastopu. Da bi te posebnosti ohranila, se POslužuie nova doba vseh umetnih okrcpčevnnj in osveževalnih sredstev; naiš dedje pa so dosegli to  na čisto naraven način.
Tako so neštetokrat povpraševali neko osemdesetletno grofico, kakšna sredstva pravzaprav rabi, da ima len še vedno tako svež in telo še čilo in močno. Ta vrla gospa, žena nekega zdravnika in mati osmih otrok, se pa enkrat prav dopadljivo nasmehne in pravi; «Moja lenotna sredstva so prav vsem na razpolago. Zgodaj v posteljo in zgodaj zopet iz nje; zdrava redilnn domača hrana, skrb za telesno snago in bivanje na dobrem zraku. Ne samo v poletnem času ampak tudi pozimi se mora pridno zračiti stanovanje.
Izpraševateljicam pa odgovor še vedno ni zadostoval in so trdile, da je na stotine ljudi, ki se tako ravnajo, pa se kljub temu hitro  postarajo.
Tako so to stvar dolgo pretresovale in ona jih je ponovno prepričevala, da rabi mnogo vode in da se na njenem umivalniku ne dobi drugega kot navadno milo. Za zdravo kri pa je skrbela na ta način, da ni nikdar v svojem življenju zauživala alkohola in tudi ne pikantnih dišav ali pa močnih jedil; pač oa veliko mleka, medu, sadja, zelišč in zelenjave. Za žejo pa je pila večinoma pomarančni in citronov sok, ali pa tudi samo vodo.
STRAN 120.                                         ŽENSK^
«A nagubančena koža in globoke zareze na obrazu vendar ne izginejo samo vsled zdrave krvi?»
«Seveda, tu imate popolnoma prav,» se ponovno nasmehne grofica. «Treba je zato tudi gotovega umirjenja nravi in samozata-jevanja, da se človek ne razburja nad vsako malenkostjo in radi tega ne gubanči čela. Življenje zahteva velikih premagovanj, zakaj bi se udajale podobnemu razpoloženju, ko vam duševno in telesno le škoduje. Človek bodi močan, zakrivaj rajši svoje gorje za smehljajočim obrazom, ker šele tedaj te bode vse oboževalo in ljubilo. Kdor mirno prenaša vsakdanii križ, je lahko uverjen, da ne bode nikdar izgubil svoje dobre volje in z njo tudi dobrega  teka.»     Krista Nemanova.
GOSPODINJSTVO
Proti mrčesu v postelji. V najelegantnejših stanovanjih se dobi posteljni mrčes — bolhe in stenice. Večkrat se ta nesnaga zanese z nabavo starega pohištva, zlasti divana, naslonjačev in slik. Pa tudi najmodernejše stavbe imajo cesto stenice, ker so jih zidali z materijalom od starih hiš. Šele po dolgem raziskovanju so dognali ta način zalege. Zato dobro preglej vsako stvar, ki jo kupiš iz druge roke, ter jo namazi z razredčeno karbolno kislino, katero dobiš v lekarni. S to tekočino naj se umijejo tla, stranišče, veža, hodnik, oprava, po potrebi tudi okvirji pri oknih in slikah. Če razku-žuješ tako, ne preženeš le mrčesa, temveč uničiš tudi bakcile, ki so gotovo v vsakem stanovanju. Prvi dan je res vonj po kar-bolu neprijeten, vendar izgine kmalu, sveži zrak pa takoj ugodno vpliva na živčevje. — Če so se zaredile stenice le v postelji, jih uničiš tudi s tem, da les dobro namažeš s petrolejem, v katerem si namočila naftalina. Seveda je pa treba posteljnino vsak dan dobro prezračiti, posteljnjak pa neumorno čistiti in brisati prah. Pomni namreč: snaga, svetloba ter zrak so največii sovražniki  mrčesa  in tudi bacilov.               Z.
Kako si pripravimo rožno tinkturo. V čisto steklenico nasuiemo sveže, nepoškodovane cvetne liste rdečih centifolij. Napolnimo steklenico z najfinejšim špiritom in pridenimo nekoliko konjaka. Nato postavimo steklenico 3—4 tedne na solnce ali na toplo mesto na ognjišče. Ako polijemo pozimi nekoliko kapljic na peč, se razširja po sobi najlepši rožni vonj. Na isti način lahko postopamo z vijolicami, resedo... Ta parfum je mnogo cenejši kot kupljen in nas v pusti zimi spominja na opojne vonje  vrta.                ______                     M. Z.
IZ NAŠESKRINjE.
GORENJCI   (Nadaljevanje). Pust.     V   predpustnem   času   je   Gorenjec zelo   vzdržen    in    trezen.    On ne  veseljači
SVET                                           LETNIK II.
tako, kakor je zlasti po mestih navada. Pleše le, če gre na ženitnino, drugače pa zaslišiš muziko po gorenjskih gostilnah kvečjemu na zadnjo predposlno, to je pustno nedeljo. Pač pa je pustni dan ves njegov.
Gospodinje se na pustni torek postavijo s tem, da nacvro lepo rumenih krofov in tako-zvanih «flancatov» (v Vižmarjih jim pravimo Malicati). Fantje pa se po kosilu napravijo v pestrobojne «maškare» in z godcem na čelu, (ki je tudi maskiran) korakajo po vasi od hiše do hiše in pobirajo flancate v za to pripravljeni koš, ki ga nosi maškara, ki je opravljena skoro tako, kakor so na Miklavžev večer parkeljni. Pred tem «košarjem» imajo zlasti otroci velik strah, kajti «košar» ima nalogo razganjati otroke, katerih se cela  gruča  drvi za maškarami.
Po onih hišah, kjer so že odrasla dekleta, zaplešejo maškare z njimi par poskočnic, seveda če to dovolijo  stariši.
O mraku pa napoči veliko veselje za otroke. Saj so pa tudi v ta namen že dva dni pobirali po gozdu suho vejevje in tudi iz domačih drvarnic ie izginila marsikaka butara, samo da je bil doli na «gmajni» večji kup. Halo, zdaj pa le skupaj in «pusta žgatl« Vsi otroci so oboroženi z brezovimi metlami, v katerih so potaknjeni oblanci. Ko zazvoni Ave, so že vsi pri kupu in med tem, ko eden užge gromado, zažgejo vsi drugi svoje metle in med glasnim vriskanjem tekajo okrog gromade s temi «baklja-mi», M se vidijo od daleč kakor goreče vešče. Čim večja je gromada drv, tem dalje traja rajanje. Še le, ko je kup suhljadi po-popolnoma upepeljen, se odpravijo otroci vsi hripavi domov.
Doma se pa potem na pustni večer vrši večerja, kakoršne ni nikoli v letu. Najprej pride na mizo juha z govedino, potem prašičja pečenka z zeljem, prekajena svinjina, klobase, krofi, flancati in liter ali, če je številnejša družina, tudi dva litra vina.
Po večerji na gre gospodar, gospodinia in — razun malih otrok — vsa družina v bližnjo gostilno, kjer se že od popoldne člasi harmonika in morda še kako drugo trobilo. Starpiši ljudje posedeio k mizam, mladina na pleše, raja in vriska ter bije s petami ob tla. Saj je nocoj to veselje dovoljeno in tega jim ne krati tudi najbolj strogi oče, ozir. gospodar. «Da bo debela repa in korenje, mora biti na pustni večer norenje,« pravi gorenski pregovor in to je vzrok, da se na pustni večer celo marsikateri starejši par zasuče po podu.
To rajanje traja do polnoči. Potem se pa vzdignejo vsi in se odpravijo domov, kajti napočil je sveti postni čas, katerega Gorenjec še vedno z vso spodobnostjo uva-žuje. Le nekateri mladi nepridipravi ostajajo črez polnoč v  gostilni.              (Mamica.)
Poštnina plačana v gotovini
PODRUŽNICA
Ljubljanske kredit, banke v Gorici
Corso Verdi ,,Trgovski Dom"
TELEFON ŠTEV. 50.                         --     Brzojavni naslov:   LJUBLJANSKA BANKA.
Deln.glavn in rezerve:    CENTRALA: LJUBLJANA     Dinarjev 60 milijonov.
PODRUŽNICE: Brežice, Celje, Črnomelj, Kranj, Maribor, Metkovič, Novi Sad, Plin, Sarajevo, Split, Trst
Obrestuje vloge na knjižice po 4'/i°/o. Na daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru. — Nakup in prodaja vsakovrstnega tujega denarja. — Izvršuje vse v bančno stroko spadajoče posle najkulantnejše. — Uradne ure za občinstvo od SVa — 12 in od 3 — 5. Ob sobotah popoldne, nedeljah  in   praznikih zaprto.
Pozor!! RUDOLF KNEZ Pozor!!
.                 Piazza de Amicis 3  (na  Komu)            '
ima v zalogi moško in žensko blago in izgotovljene obleke. Sprejema vsakovrstna naročila za obleke po meri in najnovejšem kroju, -t- Nevesta in ženin dobita pri tej tvrdki vse potrebno po ugodni ceni!                              Postrežba točna.
KNJIGARNA - PAPIRNICA - KNJIGOVEZNICA
J. STOKA
TRST
VIA MILANO ŠTEV. 37 ima v zalogi na debelo in drobno vse pisarniške potrebščine za šole, občinske, župne in odvetniške urade, kakor tudi vsakovrstne slovenske knjige, muzika-lije, molitvenike itd. — Izvršuje vsakovrstna knjigovezniška  dela.
Izvršuje vsakovrstne pečate in tiskovine.
P. n. sodnijam naznanja, da sprejema in izvršuje vezanje zemlje-knjižnih in bančnih knjig tudi v urad. prostorih v mestu in tudi na deželi.
ZALOGA POHIŠTVA
ANTON BREŠČAK
= GORICA= Via Carducci 14 (prej Gosposka ulica)

Doma, kar manjka, pregleda naj vsak, Vse naj napiše si pri dnevni luči, Omare, mize, stole posteljnjak, In vse kar rabi sploh v domači kuči. Kar manjka, to mu preskrbi BREŠČAK, Štirinajst številka, ulica Giosue Carducci.
Cevljarnica Forcessin
DDDD TRST -  Via Caprin štev. 5 pri Sv. Jakobu • TRST nnnn
Kdor išče obuvalo ceno a vendar lepo, ta bo pomislil malo, ne kupil kar na slepo !
In šel bo k „FORCESSINU", ki v Trstu vsem od kraja — ubožcu al' bogatinu — najboljše čevlje daja . . .
Podružnica Via Udine 2 ¦
Podružnica Via Udine 2
Predmeti za bolnike
trebušni in kilni pasovi
v
Parfumeriji - mirodilnici
E. Grapulin
Gorica, Corso G. Verdi 27