DRAGO HUDE: Zablode. Nad učlteljstvom plavajo megle nozadovoljstva in nestrpljenja. To ni čudno, saj živimo v takih sierah, v kakršnih še nismo živeli. In zunanji dogodki morajo imeti vpliv tudi na nas in na šolo. Saj nismo iz kamena; nasprotno pa inora imeti tudi že tolikokrat izkoriščevani učiteljski idealizem svoje meje. Ali med učiteljstvo so se vrinile tudj manire, ki se jih moramo varovati. 2ivimo v slobodnem času. Pa še nismo zadovoljni, pod Avstrijo smo znali patrpeti. Čim bolj so nas pritiskali, boJj smo jim tlačanili; čimbolj smo občutili trde pete, tera bolj smo iste poljubovali. Ce pomislinro, kako smo znali biti potrpežljivi leta in leta in prav nič nismo godrnjali. Oh, kako pač, saj je tako odredil Kaltenegger, Lampe tako želi, Simon jc tako rekel . . . In šlo je zopet dalje, če ne ravno z veseljem, vendar Šlo je, sedai pa ne gre, čeprav so verige padle, in vetuo kako in za koga naj delamo. Kaj pa pravzaprav hočemo? Kdo mi zna odgovoriti na to vprašanjo? Na vsakem našem zborovanju se prerekamo, in če tovariš kaj predlaga, mu nasprotujemo, čeprav smo bili pred pol ure istih nazorov. Toda ker ravno on to hoče, mu nočemo pritrditi. Nestrpnost vidimo povsod. In malenkostni smo zelo, ciljev pa, onih velikih, za katere so se bojevali že nasi stari predniki, ki r.iso bili ne malenkostni in ne nestrpni, teh pa ne vidimo! Hočemo biti samozavestni, pa nism«! Kaj, kdo nam bo irnponiral, kdo nam komandiral, nič več nismo hlapci. Ne pustimo se vladati od nepotrebnih in nešolskih ljudi. Slučajno pa nam zmanjka petroleja, gremo k*okrajnemu glavarju, ki nam da nakaznioo za pol litra. Gremo v krčmo, kjer na ves glas pripovedujerno: Ta glavar je za učiteljstvo, ta skrbi za nas in za šolo. Pozabili smo, kaj sino trdili še včeraj. Če pa nam okrajni glavar nakaže zraven petroleja še en kg sladkor?a, so mu pa že vnaprej odpuščeni vsi grehi, ki jih bo napravil v bodočnosti na šolskem polju. Zagovarjali ga bomo za jtideževe groše. druge pa, ki nas ljubijo, Jri za nas skrbijo in za nas delajo, a nimajo za nas na razpolago ne sladkorja ne drugih sladkosti, pa sovražimo in napadamo brez -->misleka. Pravim brez pomisleka, ker ne pomislimo. da so to naši tovariši, ki so delali m še delajo za povzdigo šolstva, za moderniziranje pouka, za zboljšanje gmotnega vprašanja, za gradnjo stanovske organizacije. Zaslepljeni smo, da ne vidimo še sto in sto drugih del, ki jih ti tovariši gradijo — za nas. Vrnili smo se iz vojske prepolni nafrazličnejših izkušenj. Širših nazorov smo zopet prestopili šolski prag. MarsikaJ smo zapazili zastarelega iz predvojne dobe. Hočemo biti napredni, pa uravnamo korak pd novem času ter hočemo odpraviti zastarelosti. Zopet se najdemo taki, ki sicer razumemo in spoznamo napredno delo tovariša, toda zakaj bi ravno on to napravil. O, on se hoče samo pokazati, sili se v ospredje, nas hoče izpodriniti! Če bi le malo pomislili, pa bi i7,nrevideli, da nam ta tovariš ne misli r>rav nič škodovati. Le nevoščljivci smo! Prepojeni smo tudi s srednjeveškim duhom, da ne sodimo tovariša po tovariškem značaju, ampak po njegovem rojstvu. Gospodična te hči višjesodnega svetnika, in crospod vodja ji poljubi roko, ko nastp-i službo. Druga je precej intimna prijateljica okrajnega glavarja. Torej klanjajmo se ji, v uri veselja se nas morda spomni in nas očrni. Zato Bog obvari spregovoriti žal besede o tovarišici, hvalimo jo in smatraimo k> za vzišeno nad našim stanomZgodilo se je letos, da je taka tovarišica izdala sklepe tainega učiteljskega zborovanja svojemu glavarju. Ali so nanizane slike ogledalo nedovoljne izobrazbe, morda slabe morale? Ne, to so samo izbruhi nejasnosti in nerednosti časa. S časom se gibljemo tud» mi. ki nas meče enkrat v višino, pa zopet padamo, a nikdar ne vemo, katn nas nosL Premalo razumemo čut tovarištva in vzajemnosti, vkljub svetovnemo vrvente moramo obdržatl Jasnost Idealov in clifev ter se varovati nesloce, orevzetne nestrpnosU iu aevoščljivosti. Ne zavedamo sŁ svoje zadače! Tovarišice, tovariši! Drugi stanovi nas gledajo, že doJgo opazujejo naSe kavsanje; v začetku so se nam ro»zali, a sedaj se nam smejejo, a največja škoda za nas je, da nas tisti, katerim bi mora.i imponirati, ne smatrajo vredne računa. TovariS nam raora biti brat, tovarišlc- sestra, katero morajno ljubiti in pred vsetn sr>oštovati, kajti če tovarlša ne **»<>• št_jemc. priznavamo, da nistno spoštovania vredni niti mi, kl snio isto kot tovariši, ki smo iste stanovske krvi. Ne zavidajnK/ tore] tovarišev, ki morda več znajo. ali so bolj delavni v šoli ali v organizaciji, ne obrekujmo tovariške. ki ima morda lepši klobuk aii frizuro. Zavist ]e huda stvar, ki nuAirvi stanovsko solidarnost. Skrbimo dalje, da bomo dajali svojemu stanu prednost pred drugimi stanovi. Učitelji delujemo v mnogoterih društvih m korporacijah. ali vsled ,,izobražene skromuosti" gledamo, da prednačijo drugi stanovi, naš pa naj ostane lepo neooažen v ozadju. Ali je taka skromnost res potrebna? Skoduje nam, zraven se narn pa še smejejo. Pa smo nekateri še taki da rečemo: I. kaj bomo mi, saj nas nihče ne obrajta! — Seveda, ker se sami ne obrajtamo! In ko sklicujemo krajno učiteljsko konferenco, zapišemo najprej vse druge . . . potem šele tovariše. Kako se že reče: Kdor zaničuje se sarn . . .