296    ___
Slovensko slovstvo.
* Politični katekizem za Slovence. Izdal in založil odbor katoliško - konstitucijonalnega društva v Celovca, Drugi natis.   1873.
Nedavno je prišla na svetlo ta knjižica, ki so jo tudi „Novice" naznanile in priporočile, in že je treba bilo, napraviti drugi natis, ki smo ga ravnokar v roke dobili. To je veselo znamenje, da je jako podučni „politični katekizem" v mnozih rokah našega naroda, in to je prav. Naj pri tej priliki našim bralcem, ki koristne brošurice še nimajo,  podamo košček v berilo:
Kaj je politična stranka?
Pred letom 1848. so vso oblast samo gosp6ske imele v rokah. Ljudje so davke plačevali, svoje sinove v vojsko dajali in se obnašali, kakor so jim gosposke zaukazovale. Po kancelijah so gospodje tudi na Slovenskem vse po nemško delali, mislč, da ljudstvo je zavoljo gosp6ske na svetu, ne pa gosposka zavoljo ljudstva. V šolah je gosposka tudi vse le po svoji volji zaukazovala.
Pa zdaj je vsa druga: Avstrija je postala ustavna država. Zdaj ima tudi ljudstvo kaj govoriti: priča nam je to, da imamo srenjske ali občinske odbore, de-želne zbore, državni zbor in delegacije.
Od ljudstva izvoljeni poslanci toraj s cesarjem na-rejajo postave za občino, za deželo in državo.
Mi pa pravimo: „kolikor glav — toliko misli"; po tem takem nekteri trdijo to, drugi spet drugo, in tako se ločijo ljudje v stranke, od katerih je vsaka drugih miali zastran tega, kako naj bi se Avstrija vladala in katere postave naj bi se narejale.
Vsi ljudje, ki so zastran tega ene in iste misli, vsi ti ljudje vkup delajo svojo politično stranko.
Koliko pa je političnih strank v Avstriji?
Najimenitnejše so tele tri: Nemško-liberalna, Magjarska in Avstrijska pravna stranka.
Prva hoče vse ponemčiti, druga vse pomadjariti, tretja hoče pa pustiti in dati vsakemu svoje, naj ima svoje pravice katoliška cerkev, Avstrijska država, vsaka dežela in vsak narod, kakor je to vse oznanila v svojem programu 8. in 9. oktobra 1872.
Kaj pa Avstrijska pravna stranka misli o katoliški cerkvi?
Ona pravi, naj ima katoliška cerkev svoje starodavne pravice in svobode v cerkvenih zadevah in rečeh, naj jej ostane cerkveno premoženje in vsa njena naprava.
Alite, Slovenci mili! da tako tudi vi mislite? Mi Slovenci slovimo — in to je naša največa čast in sreča — že od nekedaj za dobre, zveste katoličane. Ko katoličani smo rojeni in krščeni, ko katoličani smo izrejeni in živimo, ko katoličani bomo — ako nam Bog to srečo dd! — mirno umrli in zaspali. Zatoraj nas v srce peče in boli, da se naša sveta vera in cerkev po svetu dandanes sramoti in podira. Sv. oče v Rimu, naši škofi, naši duhovniki, naša sv. maša, naši sv. zakramenti in nauki, vse naše svetinje se grdo zmirjajo, v blato mečejo in spodkopavajo. In vendar je le sv. vera tisti steber, ki vse nosi in drži, na veri počiva ves mir in pokoj, vse upanje in ljubezen, naše premoženje in življenje. Gorj6 vesoljnemu svetu, ako se spolnijo želje tistih ljudi, ki hočejo zatreti in pokončati našo sv. vero in cerkev: vse pojde po koncu in vse pojde v konec in v nič. Kaj sta hlapec in dekla, kaj sta sin in hči, kaj sta delavec in kupčevalec, kaj sta sodnik in notar, kaj sta general in cesar brez vere in Boga?! Vladarji in ministri, generali in poslanci, bogatini in modrijani, stariši in predpostavljeni se puntajo zoper Boga, — pa kaj se godi po svetu, kako se vrača? Ljudstva se puntajo zoper vladarje in ministre, vojšaki zoper generale, šolarji zoper učenike, delalci zoper bogatine, otroci zoper stariše, posli zoper gospodarje. In sam večni Bog vL, kaj še doživimo! Vse to od tod, ker vera umira in se zatira! Le vera, in najpred katoliška vera nareja srečne države in dežele, ljudstva in posamesne stanove. Mi Slovenci ne zasmehujemo, ne sovražimo in ne preganjamo nobenega človeka, bodi si vere ktere koli, pa spoštujemo, ljubimo in branimo našo sv. katoliško vero in cerkev, in
nikoli ne trpimo, da se ona sramoti in spod-kopuje. To mora tudi biti drugače; in zatoraj se nam srčno dopada, da se Avstrijska pravna stranka resno in krepko poteguje za sv. katoliško cerkev.
-----   297  -----