GEOGRAFSKI OBZORNIK Prvič so bile z georadarjem opravljene meritve globine ledu. Na posameznih mestih je globina ledu od 7 do 8 m (foto: Milan Orožen Adamič). Sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU na vrhu Triglava lfoto: Sandi Kelnerič). kar se ¡e zlasti izkazalo pri skupinskem vzponu na naše- ga očaka. Posebna zahvala za prijaznost in vsestran- sko pomoč gre osebju Triglavskega doma na Kredarici z oskrbnikom Jankom Rekarjem, Gorski šoli Slovenske vojske ter 15. brigadi Vojaškega letalstva Slovenske vojske z Brnika. PRIZADEVANJA ZA KAKOVOSTNO IZOBRAŽEVANJE BODOČIH UČITEUEV GEOGRAFIJE - OB OKROGLI MIZI NA 11. ILEŠIČEVIH DNEVIH IN OBISKU NA PEDAGOŠKI FAKULTETI V MARIBORU Jurij Kunaver in Karmen Kolenc Kolnik Dva dogodka novembra 1999 s področja didak- tike geografije sta bila povod za pričujoče poročilo. Prvi je bil Okrogla miza o izobraževanju bodočih učiteljev geografije v okviru 11. Ilešičevih dnevov, ki je bila 5. novembra 1 9 9 9 v organizaciji katedre za didakti- ko geografije oddelka za geografijo FF. Drugi pa je bil razgovor o isti temi en mesec kasneje na oddelku za geografijo Pedagoške fakultete v Mariboru ob priliki obi- ska ljubljanskih študentov in učiteljev. Okrogle mize so se udeležili zastopniki različnih šol in ustanov ter dru- štev, med njimi dr. Karmen Kolenc Kolnik in Eva Koneč- nik s Pedagoške fakultete v Mariboru, Igor Lipovšek z Zavoda za šolstvo RS, Ludvik Mihelič, namestnik rav- natelja Ekonomske srednje šole v Ljubljani, Mira Verbič, namestnica ravnatelja Gimnazije Poljane i z Ljubljane, Dušan Vodeb, predsednik Društva učiteljev geografije Slovenije, mag. Maja Umek s Pedagoške fakultete v Ljubljani, z oddelka za geografijo FF v Ljubljani pa dr. Anton Gosar, dr. Jurij Kunaver, dr. Karel Natek, dr. Mirko Pak in mag. Tatjana Resnik Planine ter absol- venta Boštjan Kerbler-Kefo in Janez Nared. Na drugem sestanku v Mariboru pa je razgovor potekal med štu- denti geografije - bodočimi učitelji geografije z mari- borskega in ljubljanskega oddelka za geografijo in njihovimi učitelji. Zdelo se nam je umestno, da o obeh dogodkih poročamo skupaj, saj so bila rdeča nit obeh razgovorov vprašanja in problemi, kot jih vidijo in čuti- jo na eni strani visokošolski učitelji, ki skrbijo za geo- grafsko didaktično usposabljanje, na drugi študenti, poleg njih pa še praktiki in strokovnjaki s šol in Zavoda RS za šolstvo. Jedro tega sestavka je torej povzetek okrogle mize, vmes pa smo dodali še mariborske ugotovitve. 22 GEOGRAFSKI OBZORNIK Oba razgovora, ki sta bila tehtna in zanimiva, sta pokazala na celo vrsto problemov, katerih rešitev bi pomagala k boljšemu izobraževanju bodočih učiteljev geografije in ju bo treba zato še kdaj nadaljevati. Na okrogli mizi v Ljubljani je dr. Karmen Kolenc Kol- nikova v uvodu najprej primerjala program in obseg štu- dija didaktike geografije na obeh oddelkih za geografijo, v Mariboru in v Ljubljani, in ugotovila, da velikih raz- lik ni. V Mariboru imajo za ta predmet na voljo skupaj 2 0 0 ur, v Ljubljani pa 195 ur. Se pa razlike kažejo v šte- vilu in vrsti fakultetnih predmetov s področja psihologi- je, pedagogike, didaktike in andragogike ter pedagoške metodologije. Toda celo znotraj ene fakultete so velike razlike, saj v Mariboru niha število ur predmetnih didaktik od 9 0 ur na zgodovini do 4 1 0 ur, kolikor ima- jo nekatera umetniška področja. Nekaj podobnega je tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Velike razlike so še posebej med predmetnimi didaktikami na področju učne prakse, ki ponekod je, marsikje pa je sploh ne poz- najo. Vse to kaže na precej neurejene razmere, tudi na področju financiranja, a zdi se, da je v ozadju vendar- le podcenjevanje tega področja. Skupni pedagoškopsihološki predmeti na Pedagoški fakulteti Maribor in Fi lozofski fakulteti Ljubljana: • PF 3 6 0 ur, od tega uvod v metodologijo pedagoš- kega izobraževanja 6 0 ur, multimedija 6 0 ur, psi- hologija za učitelje 9 0 ur, pedagogika 6 0 ur in didaktika 9 0 ur. • FF 2 9 0 ur, od tega psihologija za učitelje 9 0 ur, pedagogika 3 0 ur, andragogika 3 0 ur in didakti- ka 6 0 ur. Didaktika geografije. Pedagoška fakulteta Maribor: • 3. letnik 100 ur (predavanja 40 , vaje 55, teren 5 ur), • 4 . letnik 100 ur (predavanja 4 0 , vaje 6 0 ur), • do 8 hospitacij na osnovni šoli in do 8 na srednji šoli, • 2 nastopa na osnovni šoli in 2 na srednji šoli, • enotedenska učna praksa na osnovni šoli in enote- denska na srednji šoli. Fi lozofska fakulteta Ljubljana: • 3. letnik 7 5 ur (predavanja 6 0 , vaje 15 ur), • 4 . letnik 120 ur (vaje 100, seminar 15, teren 5 ur), • 3 hospitacije na osnovni šoli in 3 na srednji šoli, • 2 nastopa na osnovni šoli in 1 na srednji šoli, • enotedenska učna praksa na osnovni šoli in enote- denska na srednji šoli v dvoletnem programu. Geografskega znanja, ki ga študenti pridobijo v okviru študija v Mariboru, je sorazmerno dovolj in bi moralo zadoščati za potrebe pouka. Takega mne- nja so tudi tamkajšnji študenti. Toda čim bolj se bliža- jo koncu svojega študija, bolj so negotovi zlasti glede svoje praktične usposobljenosti na področju psihološ- kih, pedagoških in andragoških znanj in veščin, ki so za poklic prav tako zelo pomembne. Teh predmetov je v Mariboru več kot v Ljubljani. V tem so s Kolniko- Študenti pedagoške smeri Oddelka za geografijo FF na terenskih vajah v dolini Crnušnjice (foto: Jurij Kunaver). vo soglašali tudi drugi prisotni, kar pomeni, da bi bilo potrebno temeljito preučiti ustreznost študijskega pro- grama splošnih psihološko-pedagoških predmetov na obeh univerzah. Kolnikova je izpostavila anomalije pri usposablja- nju bodočih učiteljev, pa tudi pri pripravništvu samem. Naš diplomant in pripravnik se mora bistveno hitreje soočiti z vsakodnevnimi problemi in jih začeti samo- stojno reševati kot na primer mladi zdravniki ali prav- niki, kljub temu, da je pedagoški poklic zelo odgovorna dejavnost. Zaradi pomanjkanja pedagoške prakse zanj ni povsem zadovoljivo usposobljen in videti je, da tudi pripravništvo ni v celoti rešitev za boljšo usposoblje- nost, kajti veliko je odvisno tudi od mentorstva v tem času. Pomanjkljiva je sposobnost študentov za komu- nikacijo, manjka jim pedagoška samozavest, težave imajo z organizacijo, tudi pri organiziranju ekskurzi j in terenskega dela, slabo so pripravljeni na številna druga opravila, ki j ih čakajo, predvsem na splošno pedagoško dejavnost, npr. razredništvo. K splošnim sposobnostim, ki naj bi jih imel učitelj in ki jih po našem mnenju študenti v času študija ne dobijo dovolj, sodi- jo še veščina retorike in znanje ter veščina vzpostav- ljanja in ustvarjanja delovnih odnosov. Pripraviti jih je 23 GEOGRAFSKI OBZORNIK Študenti pedagoške smeh Oddelka za geografijo PF Maribor pri študiju profila prsti na terenu v Dravinjski dolini (foto: študent drugega letnika). treba tudi na odnose v šolskem kolektivu, na zbornico, kajti brez tega so mnogi lahko v prvih letih povsem izgubljeni ali zapadejo negativnim vplivom. K temu bi bilo mogoče dodati odsotnost znanja z drugih podro- čij šolskega, obšolskega in izvenšolskega dela, kot so delo s starši, poznavanje pravnih predpisov s podro- čja šolstva, problemi varnosti, poznavanje različnih aktivnosti in interesnih dejavnosti, organizacija izle- tov, sodelovanje pri razl ičnih »šo l sk ih dnevih«, ravnanje pri različnih vedenjskih in disciplinskih prob- lemih itd. Iz izkušenj je k temu mogoče dodati, da tudi psi- hologija za učitelje, ki jo poslušajo študenti geografi- je, žal ne upošteva dovolj posebnosti geografskega pouka, npr. psihologije prostorskih predstav, dojema- nja različno oddaljenih pokrajin in krajev itd. Po trdi- tvi Kolnikove se mnogi mladi učitelji po pet let uvajajo v poklic in so v tem času lahko precej nebogljeni, pre- den v celoti ne postanejo vešči pedagoškega dela in so kos njegovim vsakodnevnim izzivom. Nekateri lahko v tem času celo nazadujejo, ker nimajo ustrez- nega mentorja, pa tudi zaradi morebitnega negativ- nega vpliva zbornice. Za uspešno pripravništvo je namreč potreben prizadeven in usposobljen men- tor-geograf, kar pa ni posebno pogosto. Naše študen- te, tako v Mariboru kot v Ljubljani usposabljamo s hospitacijami, nastopi in učno prakso, posebej za osnovno in srednjo šolo. Hospitacij je od štiri do osem, en ali dva nastopa v osnovni in srednji šoli in po en teden učne prakse v osnovni oziroma srednji šoli. Za primerjavo, v Singapuru imajo študenti v tretjem letni- ku 15 tednov učne prakse z 10 do 15 ur pouka na teden, v četrtem letniku pa 10 tednov učne prakse. V Nemčiji imajo učni praksi namenjena po en seme- ster v tretjem in četrtem letniku. Naši študenti so mne- nja, da bi bila potrebna skupno najmanj eno- do dvomesečna praksa na osnovni in na srednji šoli. Med njimi pa so bili posamezniki mnenja, da bistveno dalj- ša učna praksa še ni edina garancija za boljšo uspo- sobljenost in ponovno izpostavili problem mentorstva. Ker je to povsem prostovoljno, so danes mentorji tisti, ki so pripravljeni opravljati to delo, a zanj niso nujno tudi usposobljeni. Bodoči razredni učitelji se v Mariboru (podobno tudi v Ljubljani) usposabljajo z večkratno učno prak- so, najprej 2 tedna, potem 4 tedne in nazadnje 10 tednov. Iz tega lahko zaključimo, da je učne prak- se za naše študente odločno premalo. Nekoliko se je položaj spremenil, kot smo že dejali, po uvedbi pri- pravništva in mentorstva za učitelje začetnike. Udele- ženci so menili, da je treba sedanji učni praksi dati nove dimenzijo in kvaliteto tudi s tem, da bi se študen- 24 GEOGRAFSKI OBZORNIK ti vzporedno s predavanji vsaj kakšen mesec ali semester navajali na pedagoško delo in sicer z nude- njem pomoči pri šolskih krožkih, na ekskurzi jah, na izletih ali v šoli v naravi, ob šolskih projektnih tednih ipd. Toda v Mariboru smo od študentov slišali, da v tak- šnih poskusih niso bili vedno uspešni, ker si tega bodi- si učitelji ali pa uprave šol niso posebej želeli, ali pa je študentom zmanjkalo časa zaradi drugih rednih štu- dijskih obveznosti. V imenu ljubljanske didaktike geografije smo izpostavili problem prenosa znanja, ki ga študenti pri- dobijo na predavanjih, v šolsko prakso. V ospredju je problem regionalne geografije, še bolj pa različnih metodologij, česar študenti pedagoške smeri niso deležni v zadostni meri. Najbolj izstopajoč problem v zadnjem času je sposobnost vodenja terenskih vaj, na kar opozarjajo nekateri srednješolski učitelji. Neka- teri posamezniki med njimi gredo v svojih dvomih o last- ni usposobljenosti in odgovornosti za izvajanje ekskurzi j in terenskega dela v srednji šoli seveda pre- daleč, kot da se ne bi zavedali, kaj se od njih v tem poklicu pričakuje in katere nezamenljive didaktične vrednote v okviru našega predmeta prinašajo ekskur- z i je in terensko delo. A v tej zvezi se vseeno postav- lja vprašanje ali storimo res vse, da bi se že študenti navadili vodenja terenskega dela in ekskurzij? Odgo- vor je žal negativen, saj se tudi terenske vaje v času študija odvijajo v glavnem v demonstracijski obliki, kar pomeni, da je vodja aktiven, udeleženci pa v bistvu pasivno spremljajo razlago. Trdimo torej lahko, da so na obeh oddelkih za geografijo v manjšini take teren- ske vaje, pri katerih študent na terenu aktivno in povsem samostojno uporablja določene metodološke postop- ke ali raziskovalno opremo in samostojno pridobiva in zbira informacije in podatke. Oba ljubljanska absolventa sta kot primer pasivnega načina študija navedla laboratorijske vaje, ki povečini potekajo v obliki demonstracije. A kako to spremeniti, če je opre- ma na fakultetah skromna in pomanjkljiva, študentov v posamezni skupini preveč, asistentov, na katerih slo- ni to delo, pa premalo? Vzgojiti samostojnega in samo- zavestnega učitelja geografije je mogoče le z dobrim in aktivnim dodiplomskim študijem, v katerem ima pri- ložnost spoznati in preveriti svoje sposobnosti. Verjet- no bo le tak učitelj zmogel samostojno organizacijo, vodenje in nadzor nad terenskim delom dijakov in jih znal vzpodbujati k samostojnemu delu in samostojnim spoznanjem. O teh stvareh kaže še posebej temeljito razmišljati zaradi uvedbe novih izbirnih učnih vsebin in oblik, tako v osnovni kot v srednji šoli, kjer ima lah- ko učitelj geografije veliko možnosti za uveljavljanje, vendar pod pogojem, da bo za take dejavnosti uspo- sobljen ali da se jim bo znal vsaj prilagoditi. V tej luči se predavatelji didaktike geografije pogo- sto znajdemo pred problemom, kako pri študentih peda- gogih v 3. in 4. letniku obnoviti ali izboljšati znanje, ki bi ga morali prinesti s seboj i z niž j ih letnikov, npr. znanje i z kartografije, topografije in orientacije. Za izvajanje terenskih vaj in ekskurzi j v šoli je to znanje neobhodno potrebno in če ga učitelj geografije nima, mu manjka eden od temeljnih pogojev za uspešno poklicno delo. Učitelj geografije bi moral biti tudi na tem področju povsem suveren, da bi lahko varno orga- niziral in vodil ekskurzije, terensko delo, orientacijske pohode, izlete ipd. Če bi bilo res, da je za zgornje veščine danes poklican predvsem učitelj telesne vzgo- je, potem bi geografija kot predmet del svojega bis- tva in poslanstva prepustila nekemu drugemu predmetu. Udeleženci posveta so mimogrede razpravljali tudi o ocenjevanju kakovosti učiteljev geografije, kar naj bi se v sedanjem sistemu napredovanja izražalo s pri- dobivanjem točk. Upravičeno so opozori l i , da učite- lji dobivajo točke za delo izven pedagoškega procesa, ne pa za prizadevanje in uspešnost pri pouku, kar je v bistvu anahronizem. Zato je vsaj v primeru učiteljev, ki se uveljavljajo kot mentorji študentom geografije, čim- prej treba urediti njihov status, jih proglasiti za zuna- nje sodelavce oddelkov fakultet in jih temu primerno usposabljati. To bi bila lahko dodatna stimulacija in priznanje za njihovo izjemno pomembno delo. V tej zvezi je eden od diskutantov obudil problem šolskih vadnic, ki bi bile lahko zelo koristne v usposabljanju bodočih učiteljev, vsaj tako, kot so bile nekdaj. Gle- de kandidatov za bodoči učiteljski poklic je treba pogumno pogledati dejstvom v oči, kajti vsi za ta poklic niso primerni in verjetno nikoli ne bodo. Zato je potreb- no, da tudi na tem področju prevlada načelo kvalite- te in izbire, oziroma načelo nagrajevanja kvalitete. Ko se bo zaradi novega študijskega programa na ljub- ljanskem oddelku za geografijo povečalo število dvo- predmetnih geografov v viš j ih letnikih od približno 2 0 do 3 0 , kolikor jih je sedaj, na 5 0 do 6 0 , kolikor predvidevamo čez dve do tri leta, bodo nastopile orga- nizacijske težave, kako zanje organizirati hospitaci- je, nastope in učno prakso. Hkrati pa bo verjetno nastopil čas še ostrejše borbe za delovna mesta v prosveti. Ljubljančani smo se ob tem spomnili na pri- zadevanja prof. Marentič - Požarnikove, da bi uved- li 5 . semester, ki bi bil v celoti usmerjen v pridobivanje pedagoških znanj in izkušenj. Toda zaenkrat za to zami- sel ni dovolj razumevanja. Potrditev zgoraj obravnavanih vprašanj na okro- gli mizi je bilo izvajanje dveh ljubljanskih absolven- tov geografije pedagoške smeri, ki sta v glavnem brez dlake na jeziku spregovorila o ključnih problemih uspo- sabljanja bodočih učiteljev geografije na dodiplom- ski ravni. Opozorila sta zlasti na razkorak med teorijo in prakso pri nekaterih pedagoškopsiholoških predme- tih, kjer bi bilo tudi pri visokošolskih predavanjih tre- ba uporabiti sodobnejše didaktične prijeme in pristope. V nadaljevanju sta predvsem izpostavila nujnost uspo- sabljanja za uporabo računalniške tehnike. Na oddel- ku za geografijo FF žal zaenkrat še ni organiziranega poglabljanja računalniškega znanja za študente peda- 25 GEOGRAFSKI OBZORNIK goge, ker je na vsej fakulteti le ena večja računalniš- ka učilnica, oddelek pa ima za svoje potrebe le sedem računalnikov. Le v okviru predavanj in vaj i z didakti- ke bi bilo mogoče izločiti del ur za ta namen, čeprav na račun drugih vsebin. A brez odgovora zaenkrat osta- ne vprašanje, kdo bi to vodil in kje. Na mariborski PF je to veliko bolje organizirano, ker imajo kadre, predvsem pa prostore in potrebno opremo. Ljubljan- ska FF bo morala ta problem čimprej rešiti na tak ali drugačen način, sicer bo prepozno. N i se mogoče eno- stavno zadovoljiti samo z ugotovitvijo, do ima skoraj vsak študent tako in tako nekaj osnovnega računalniške- ga znanja, ki ga bo lahko uporabil pozneje v poklicu, ampak ga je treba usposobiti za specifično didaktič- no uporabo računalnikov. Poleg tega sta absolventa upravičeno opozorila, da bi se bodoči učitelj moral uriti tudi v znanju jezi- kov in da bi mu prav prišlo še kakšno dodatno znanje ali usmeritev. Premalo skrbimo za splošno izboljšanje znanja in pripravljenost študentov za bodoči poklic, tudi s pomočjo njihovega sodelovanja pri raziskoval- nih projektih. Zavzela sta se tudi za aktivnejši mentor- ski sistem, ki bi omogočil tesnejše in pristnejše sodelovanje med učitelji na oddelku in študenti. Opo- zori la sta tudi, da bi morali bodisi fakulteta, oddelek ali posamezni učitelji bolj aktivno iskati oblike in mož- nosti za mednarodne povezave, od katerih bi imeli kori- sti tudi študenti geografije. heca in občudovali njegov optimizem glede kmetijs- va v prihodnosti. Diskusi jo smo nadaljevali v Bunča- nih. Kolegi mariborskega oddelka za geografijo so predstavili kratke prispevke: dr. Borut Belec »Komasa- cije«, dr. Igor Ziberna »Obremenjevanje agroekosiste- mov« in mag. Dimitrij Krajnc »Strukturne spremembe v kmetijstvu na izbranih primerih«. V pogovoru smo ugotovili, da se ponekod teore- tična spoznanja precej razlikujejo od praktičnih in da prihodnosti ni mogoče načrtovati brez natančnega poz- navanja sedanjosti in preteklosti ter da je nujno poz- nati tudi razmere v kmetijstvu v drugih državah, ki nam odsevajo določene primerjalne možnosti. Zupan obči- ne Veržej Drago Legen je kot poznavalec agronom- skih problemov pojasnil usmerjenost kmetijstva v dolini Sčavnice danes. Gospod Klemenčič pa je navedel nekaj neugodnih podatkov o kmetijskem gospodars- tvu svoje kmetije. Sledil je ogled farme bekonov v Noršincih. Sre- čanje smo zaključil i ob skupni mizi, kjer pa nam je zmanjkalo časa za še odprta vprašanja. Kljub začetnim orientacijskim težavam in številnim pogačam sem vesela, da so se ljubljanski kolegi geo- grafi množično odzvali na naše povabilo in prispevali k dobremu in uspešnemu vzdušju tistega septembrske- ga dneva. Vsi pa smo, morda po dolgem času, spet začutili čare živl jenja izven mesta. GEOGRAFI PEDAGOŠKE IN FILOZOFSKE FAKULTETE PO SEVEROVZHODNI SLOVENIJI ( 2 8 . 9 . 1 9 9 9 ) Ana Vovk Korže Vsakoletno potrditev uspešnega sodelovanja med mariborskimi in ljubljanskimi geografi smo tokrat pri- pravili na terenu. Izbrali smo Severovzhodno Slove- nijo, ki jo v raziskavah najpogosteje obravnavamo. Pri izbiri tematike in območja našega srečanja smo žele- li, da bi ljubljanskim kolegom z oddelka za geogra- fijo predstavili nekaj rezultatov raziskovanj neposredno na terenu. Pomemben vpliv pri pripravi geografskega srečanja je imel dr. Borut Belec, ki to območje najbo- lje pozna, saj ga proučuje že več desetletij. Ker je to njegova rodna pokrajina, je v njegovem raziskovanju čutiti ljubezen do tega dela Slovenije.^ Ljubljanske kolege smo popeljali v Sčavniško doli- no in se ustavili v naseljih Bolehnečici, Bunčani in Nor- šinci. Povezali smo se tudi z domačini in županom občine Veržej ter od njih dobili informacije o aktual- nih problemih v kmetijstvu. Izbrana tematika našega srečanja je bila precej raznovrstna, saj je zajemala naravne, ekološke in ekonomske vidike kmetijstva. Pogovor z domačini se je pričel v Bolehnečicih, kjer smo ob domačih pogačah poslušali gospoda Stu- LEKSIKON GEOGRAFIJE PODEŽEUA Irena Rejec Brancelj Mag. Drago Kladnik je napisal Leksikon geogra- fije podeželja, ki ga je konec leta 1 9 9 9 izdal Inštitut za geografijo. Knjiga je plod avtorjevega dolgoletne- ga delovanja na tem področju, saj je član vladne komisije za zemljepisna imena in član komisije za zem- ljepisno imenoslovje in geografsko terminologijo pri Zvezi geografskih društev Slovenije. V predstavljenem delu so objavljeni tudi rezultati njegove magistrske nalo- ge. Knjigo je izdal in založi l Inštitut za geografijo, tisk pa sta denarno podprli še Ministrstvo za okolje in pro- stor Republike Slovenije in Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije. Knjiga po obsegu in vsebini nedvomno predstavlja pomemben prispevek k razvoju geografije podeželja. Vsebina ruralnih raziskav se je v zadnjih dveh desetletjih spremenila, saj se je težišče preučevanj pre- neslo od kmetijstva k razvoju in planiranju podeželja, poselitve in prebivalstva. To kaže tudi leksikon, kate- rega namen je bil na enem mestu zbrati in na kratko predstaviti izraze, pojave in metode, s katerimi se pri proučevanju srečujemo geografi, pa tudi nekatere dru- ge vede. Priročnik je namenjen tako raziskovalcem in preučevalcem podeželja kot tudi njegovim načrtoval- cem. 26