—    192   —
Novičar iz austrianskih krajev.
z Celovca. Gosp. minister bogočastja in nauka grof Thun je, ogledovaje medpotoma mnoge učilnice, iz Maribora došel v Celovec. V saboto je bil gosp. svetovavec ravno tega ministerstva dr. Kleemann o zadevah gimnazialnih sol v Ljubljani, od kodar se je v pondeljek podal v Gorico'in Terst.
1% Ljubljane. Iz Dunaja nam piše gosp. Cigale, da je čerko A za nemško-slovenski del našega slovnika že večidel izdelal. Radi mu verjamemo, da bolj dolgočasne čerke od nemškega A ni, ker skorej vsi nemški glagoli se 4krat v njej znajdejo, namreč: ab~, au-, auf-, aus-^ in da mu je to naj več nagajalo, da v rokopisu niso glagoli logično razlagani, na priliko: pride „abneh-mena in zraven stoji v. a. (verbum activum) in so res nekteri izreki taki, da je v. a., pa precej za tem je kaj tacega, na priliko: „Der Schmerz nimmt aba, kar je že v. n. (verbum neutrum), in potem «pet „den Eid abnchmcn", kar je activum itd. Ker takih marinih mer-djelic gosp. vreduik ne sme terpeti, je res opravil na kupe, pa bo potem tudi — delo mojstra hvalilo. Ker je gosp. Blaznik že čisto novih čerk iz Praga dobil in bo tudi po naukazu svitlega gosp. knezoškofa za slovnik nalaš napravljeni papir v Vevški papirnici kmalo gotov, se bode natis željno pričakovanega slovnika zamogel skoraj začeti. — Semtertje se je govorilo, da bode prihodnje leto še manj slovenščine v naših gimnazialnih šolah. Za gotovo zamoremo povedati, da vse take govorice so skoz in skoz prazne govorice. Slavno ministerstvo nauka se nepremakljivo pravičnega pravila derži, da vsak naših rojakov mora na koncu gimnazialnih šol slovenski jezik ravno tako dobro brati in pisati znati kakor nemškega, ker obojega bo potreboval vsak, naj je bogoelovec ali pravoznanec ali zdravnik, kadar nastopi stan svojega poklica, in namen gimnazialnih šol je: izroditi deržavi popolnoma pripravne duhovne, juriste in zdravnike. Slavno ministerstvo ima za vse dežele našega cesarstva edini namen , tedaj se tudi v deželah, kjer se slovenski jezik govori, ne sme zanemarjati slovenskiga jezika v š o 1 a h. Kdor se maternega jezika ni učil, ga ne zna popolnoma, čeravno morebiti abotno misli, da ga zna; kdor ga pa ne zna (to je, da nežna brati in pisati), pride sedanji čas stokrat v zadrege. Hinc illae lacrima?! Tudi Nemec, Talijan, Francoz in vsak se mora svoj materniga jezika še posebej v šolah učiti. Kaj le Slovenec je morebiti taka modra glava, da že svoj jezik v pelnicah na svet prinese! „Jafrajlih! če bi bla tista naša špraha ta rihteg in ta prava špraha, k jo slišmo na gasi, kader, postavim, se dve frave med sabo unterholtate od nedeljskiga špancira pod Roženpo-ham al pa od engliš perajtarjev, potlej b' se jo na blo treba učit, ker b' se že iz tega gšpreha lahko dol vzelo, da kranska špraha ni taka kenšt, koker nekteri Slovenjarji
mislijo, ki se čez vsak falar grozno aufbolrajo in pa jamrajo, de v Iblani tako žleht govormo" — Res! če bi ta jezik, ki smo ga ravno slišali, pravi slovenski jezik bil, bi bilo škoda za vsako uro, da bi se ga učili. Ker pa je naš jezik lep jezik, po svetu čislan in po pravilih slovnice omikan jezik, se ga mora vsak učiti, naj je kmet ali gospod, in čeravno ga že govori od mladih nog, ako ga hoče prav znati.