«(#l(v C-
AVE MARIA
NOVEMBER, 1933
AVE MARIA
published monthly l»y
The Slovene Franciscan Fathers,
VERY REV. BERNARD AMBROŽlC, O.F.M. Comm. provincial. P. O. B. 608, Lemont, Illinois
in the interest of the Slovene Franciscan Commissariat of the Holy Cross.
Subscription Price: $2.50 per annum Naročnina: $2.50 letno.
liven U. S. A. $3.00
Manager—Upravnik:
REV. BENEDICT HOGE,
P. O. B. 608, Lemont, Illinois
Editor—Urednik:
REV. ALEXANDER URANKAR.
1852 W. 22nd Place, Chicago, Illinois
Entered as second-class matter August 20, 1925, at the post office at Lemont, Illinois, under the Act of March 3, 1879. Acceptance of mailing at the special rate of postage provided for in Section 1103, Act of October 3, 1917, authorized on August 29, 1925.
44 AVE MARIA1*
je glasnik katoliškega življenja slovenskim izseljencem v Ameriki in porok zvestobe katoliški Cerkvi.
VSAK NAROČNIK
našega lista je podpornik velike misli misijonstva Jezusovega. Zakaj? Dolarji, ki si jih namenil za naročnino Ave Marije niso vrženi v kot. Kamenčki so za zgradbo Kristusovega duhovništva. Zato je bila Ave Marija ustanovljena, da bi v gmotnem oziru podpirala dijake, kandidate za duhovniški stan. Tvoja naročnina je seme,-ki naj nekoč obrodi sad v vinogradu Gospodovem. Koliko je dijakov, ki bi radi študirali, pa nimajo gmotnih sredstev. Samostan v Lemontu je bil zato ustanovljen, da bi bil tudi šoia in vzgojevaliŠče idejalnim fantom, ki so si zaželeli službe altarja. Sedaj razumeš. Ave Marija utira pot tem študendom.
OBENEM SI APOSTOL
katoliškega tiska. Vsak mora priznati, da Ave Marija krepko nosi prapor Jezusovega imena. Ta namen ima, da neti in podžiga in ohranja ogenj vere v srcih katoliških Slovencev. Najlepši namen ima. Kdorkoli je naročen na Ave Marijo, je tudi propagator verske misli. Dolžnost vsakogar je, da Kristusa tudi uči, ne samo priznava. Z besedo, z zgledom, v dejanju. Ave Marija naj bo glasilo temu delu, glasnik apostolstva Jezusovega.
NOVEMU NAROČNIKU
bom govoril nekako takole,-ko ga bom skušal pridobiti za naročbo. Naroči si ta list, že zato, ker je tako pO' ljuden. Ave Marija hoče biti v vseh svojih vrstah priprosta spremijevavka priprostega ljudstva. Povesti, članki vsi od kraja hočejo biti tebi v razvedrilo in pouk. Rabiš razvedrila na vsak način. Sezi po Ave Mariji, beri njene črtice. Rabiš pa tudi pouka, zlast' v verskih zadevah. Sezi po Ave Mariji. Daje t« nauka iz katekizma, liturgije, sv. pisma in drugo. Vem. da se boš naročil. Kaj bi ugovarjal in se izgovarjal"
STAREMU NAROČNIKU
bom pihal na srce tako-le: Glej, da ostaneš dobrotni naš. Toliko let si bil v naši vrsti. Poznaš na«e skupne uspehe, poznaš naše skupne boje in skrb1-Nikar ne odstopi sedaj. Pa četudi so morda časi zelo težki. Stanoviten bodi in ostani z nami. Naročniki so deležni duhovnih dobrot franč. k00"88^ jata. — Za naročnike in dobrotnike es bere vsak me«^ »v. maša.
AVE
ARIA
Ncvemberska štev. 1933-
Nabožni mesečnik.
-Jubilejni letnik XXV.
Vernih duš dan.
NEMIRU, ki nam je bil dan smrtnikom že od začetka in ki spremlja vse rodove človeštva, moramo vsaj od časa do časa najti ^enutke, ko se obrnemo z očmi od tal, od gmote, kvišku. Pogled gre kvišku in občuduje harmoni-•J° nebesnega stvarstva, s pogledom pa gre kvišku misel, ki občuduje bolj kot stvarstvo samo, '^skončno Modrost in se ji skušajo približati, za-ku' °na je to ustvarila. Človek, ki mu Bog ni dal
samo svoje podobe, temveč mu je vdihnil tudi del samega sebe, nesmrtno dušo, se mora vedno z mislijo obračati kvišku, da najde tolažbe za svoj nemir. Kdor misli in zaupa večnosti, ne obupa.
Vernih Duš dan je Cerkev postavila, da se z vzvišeno milostjo spominjamo ljudi, ki so že oddali Rogu, kar so mu bili dolžni najbolj, namreč dušo. Koliko jih je, ki so se pred časom veselili z nami. ko so z nami delili radost in žalostne trenutke, pa so ugasnili. Življenje vsakogar se je od ostalih življenj razlikovalo, zakaj Bog v svoji vsestranosti ni ustvaril niti dveh trenutkov enakih, kaj šele dvoje življenj. Pa tudi dvoje enakih smrti ni ustvaril. Različno so živeli, različno so umirali vsi, v različnih trenutkih. Vsakdo, naj 1)0 še tako zapuščen in osamljen, vsakdo ima nekoga, ki ga na Vernih Duš dan spominja in za katerega se mu krči srce, ko pomisli, da ga ni več. Bogu dopadljiva je žalost, zakaj iskrena žalost je izraz notranje, iskrene ljubezni. Obupna žalost pa ni dovoljena nikomur, zakaj smrt je samo začasno slovo na skorajšnje svidenje. Svidenje pa nam je obljubljeno vsem v večnosti. Cemu torej obupavati?
Prava žalost je mehka, prosojna tenčica, ki se ovije okoli srca, je lep biser, ki ga iztisne srce iz sebe, je srčna kri, ki se mora izteči, da se srce zopet zaceli, čeprav spomin na rano vedno ostane. Nikomur ne sme srce počiti ob še tako žalostnih dogodkih, naj izgubi še tako dragega in ljubega človeka. Trpeti sme človek, ne sme pa radi trpljenja zasovražiti niti sočloveka, kaj šele Boga, ki je poosebljena tolažba. Taka žalost je dopadljiva Bogu.
Ko se je Vernih Duš dan spominjamo svojih dragih, nam zopet zakrvavi srce, izkrvaveti ne sme. Zakaj, ko se spominjamo vse pokojnih na ta dan, vseh svojih dragih, človeška skupnost pa vseh, dan Vernih duš ni samo dan žalosti, ampak tudi dan tolažbe in zaupanja v Boga.
S tiho žalostjo in tiho molitvijo se spominjaj-mo ta dan pokojnih! Žalost naj nam bo izraz ljubezni, ki smo jo gojili do svojih dragih pokojnikov, molitev naj nam bo tolažba, da so ti sedaj
pri Bogu in naj nam bo upanje, da je smrt bila le začasno slovo ter da jih nismo izgubili za vedno, da se nekoč snidemo z vsemi, ki smo jih imeli in jih sedaj pogrešamo. Naj počivajo v miru!
"Smrt mi je dobiček".
Rev. J. C. Smoley.
POMENLJIVE, važne besede, ki stoje na čelu sledečega premišljevanja. Apostol naro-lažžj dov, sv. Pavel piše v svojem listu Korinča-nom: "Kristus mi je življenje, smrt pa dobiček."
Posvetnjak bo smatral te besede za največjo budalost in se pomilovalno smehljal. Kaj? bo rekel, smrt naj bo dobiček? Ne, ravno nasprotno. Smrt je največja zguba, ki si jo moremo misliti. Smrt nam ugrabi vse, na čemur visi naše srce. Smrt nam vzame življenje, vzame vsako veselje, zapustiti moramo vse. Smrt nam ugrabi naše premoženje, ne bo pustila drugega kakor otrdelo truplo, ki bo kmalu razpadlo v prah in pepel. Ne, smrt za me ni nikak dobiček, je najbridkejša zguba.
Tako posvetnjak, ki spada k onim ljudem, ki po apostolovih besedah 'nimajo nikakega upanja". Tako govori oni, ki trdi, da je s smrtjo vsega konec. Tako govori brezverec, ki taji večnost, večno plačilo, ki zanika vsako kazen v več 11 ost i.
Vprašajmo pa vernega kristjana,- vprašajmo takega, ki živi po naukih cerkve, potem bomo slišali vse drugačno sodbo o smrti. On bo, če da lahko račun o svojem verskem življenju, pritrdil apostolu Pavlu: "Da, smrt je dobiček, je največji, najdragocenejši dobiček." In če ga bote vprašali za dokaz za te njegove trditve, vam bo na kratko odgovoril z besedami apostolske vere: "Verujem v večno življenje. Amen."
Da, trdna, radostna vera v plačilo v večnosti, na plačilo na onem svetu, vera v nebesa, ki so za-sigurana onim, ki žive z Kristusom, je bila, da je napisal sv. Pavel besede: "Kristus mi je življenje, smrt pa dobiček."
Vem, da živi v vas, ki to berete, neomajljiva vera v vse resnice naše sv. vere. Vem, da živite "iz vere", da rabim zopet besede sv. Pavla, hočem reči, da odgovarja vse vaše življenje naukom sv. vere. Ne dvomim tudi, da ste si že nabrali z mnongimi dobrimi deli obilo zaslug za večno življenje. Kljub temu ste pa morda le premalo mislili na apostolove besede: "Smrt je moj dobiček." Te besede hočemo malo bolj premišljevati.
Ni davno, ko sem se peljal iz Trsta v Benetke. Bilo je nekoliko minut po polnoči, ko je odplula ladija iz pristanišča. Kmalu ni bilo več videti luči j v mestu Trstu. Oblačno, temno je bilo nebo, temno je bilo morje. Ni bilo slišati drugega ko stroje in šumenje valov. Z drugimi potniki smo sedeli na krovu.
Čez nekoliko ur je bil opaziti na vzhodu svetal pas, ki je postajal vedno bolj svetel in rudeč. Bila je jutranja zarja, ki se je kmalu umaknila solncu, ki je takorekoč stopilo iz morja. Nepopisno krasen prizor! Istočasno p£ se je prikazala še druga, skoro bi rekel, krasnejša podoba, pred nami so se dvigale takorekoč iz valov Benetke. Vzhajajoče solnce je razlilo svoje žarke čez mesto, kupola cerkve sv. Marka je žarela kakor bi bila zlata. Zdelo se je, kakor da se poljubljata nebo in zemlja, kakor da bi se razlival nebeški mir po mestu. Takrat mi je prišla na misel primera, ki jo hočem danes razložiti. Noč, v katero smo zapustili pristanišče, je smrt; jutro, ki je noči sledilo, pa večnost. Iz morja dvigajoče se mesto je nebeški Jeruzalem, o katerem piše sv. Janez: "Videl sem sveto mesto, novi Jeruzalem stopati doli iz neba, kakor nevesta, ki se je okrasila za svojega ženina. In zopet: Glej, prebivališče božje pri Bogu. On bo pri njih prebival, in oni bodo njegovo ljudstvo. Bog sam bo med njimi kot njihov Bog. In Hog bo posušil vsako solzo v njihovih očeh. Ne bo več smrti, nobene bolečine, nobenega zdihova-nja. Vse to je minulo."
Noč ima svoje grozote, ravno tako jih ima smrt. Ta bo pa izgubila za nas grozote, če bomo mislili na nebeški Jeruzalem, k kateremu je smrt vrata. Predstavimo si to lepo deželo, našo pravo domovino! Koliko je že tam ljudi, so tam naši starši, naši bratje in sestre, naši sorodniki, prijatelji in znanci. Vidimo jih v duhu, kako sede na zlatih prestolih, kako vživajo nebeški mir in blaženost. Bolečine so izginile iz njihovih teles, od • vekov na veke bodo vživali samo nebeško radost. Oni čakajo tam na nas: "Kako srečen je človek, ki sme v Gospodovi hiši prebivati na veke."
Na to radost moramo misliti, če nas navdaja misel na smrt z grozoto. Ne, ne, smrti se ne
smemo bati, hrepeneti moramo po njej, vsaj je smrt vhod v neskončno radost. Isto misel izraža tudi Tomaž Kempčan v tretjem poglavju svoje "Hoje za Kristusom": O ko bi videl večne krone svetnikov, ki se sedaj radujejo v nebeški slavi, katere je svet kedaj zaničeval, ti bi se sklonil k zemlji in želel, da te svet rajše zasramuje, kakor pa slavi; ti bi se veselil, da moreš zavoljo Boga trpeti. Ko bi vse to razumel, ti bi se nikoli ne pritoževal. Saj ni tako težko nositi križev za večnost. Ni nič majhnega, dobiti ali izgubiti kraljestvo božje. Dvigni svoje oči k nebesom! Glej, vsi, jaz in vsi svetniki z menoj so sedaj potolaženi, da so končali zemske boje, sedaj v miru počivajo in bodo ostali na veke v kraljestvu mojega Očeta pri meni."
Ni mogoče, opisati z besedami slavo in blaženost izveličanih. Je blaženost, ki je nadnaravna, ki presega vse pojme. Sv. Pavel priznava, da mu ni mogoče opisati nebeškega veselja: 'Nobeno oko ni videlo, nobeno uho ni slišalo, v nobeno srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tem, ki ga ljubijo."
In kar napravi nebeško veselje popolno, je to, da bo trajalo večno. Nobene žalosti, samo veselje celo večnost. . . Gledali bomo večnega Boga, večno nepopisno krasoto in ljubezen v svitu večne slave. Gledali bomo Marijo, kraljico vsega stvarstva v njenem veličastvu. Gledali bomo kore
angelov, gledali družbo svetnikov, in to trajalo veke in veke. . .
Da, "oko ni videlo, uho ni slišalo, v nobeno srce ni prišlo."
Zgodovina nam pripoveduje, da je macedon-ski kralj Filip videl nekoč sliko mesta Atene z vsemi krasnimi stavbami. Nehote je vzkliknil: "To mesto mora biti moje, naj velja kar hoče." Nobenega denarja mu ni bilo preveč, nobena vojna prehuda, noben napor prevelik, da bi dobil mesto v svojo oblast. In dobil bi je bil, če bi ne bil malo pred tem umrl.
Bilo je samo zemsko mesto, ki je kralja tako navdušilo. Vprašajmo se pa sedaj: Kaj je to mesto, kaj je ves svet v primeri z nebesi? Niti zrno peska ni. Ne bodo li nebesa vredna našega truda, naših bojev? Ko bi moral kdo prenašati sto let najhujše bolečine, ena sama ura nebeške sreče bi te bolečine več kot preveč poplačala. Tega pa Bog od nas ne zahteva. Jako malo zahteva od nas za nebesa. Noče drugega, kakor da mu ostanemo zvesti, da spolnujemo njegove zapovedi. On hoče, da trpljenje in križe v krščanski potrpežljivosti iz ljubezni do njega prenašamo. On hoče, da bomo tudi smrt radostno sprejeli iz njegovih rok, ko nam jo bo poslal: "Gospod, tvoja volja naj se zgodi." Potem bomo pa tudi mi lahko z apostolom rekli: "Kristus je moje življenje, smrt pa moj dobiček."
Blagoslov krščanstva.
Zgodilo se je že mnogokdaj, kakor se je zgodilo topot mornarju. Zameril se je na ladji svojim tovarišem, pa so ga vrgli na otok, kjer so baje živeli divjaki, ljudožrci. Strašna usoda. Kako se bo rešil. Zapisan je smrti. K sreči je našel votlino, kamor se je začasno skril in čakal noči. "Ponoči" je sklenil, "si bom poiskal kaj hrane."
Noč je prišla, prav počasi je prišla, z vsemi grozotami divjine, z divjim tulenjem levov in divjih zveri. Strah je prevzemal ubogega mornarja: kako bo mogel sploh kaj najti, korajže bo treba, precej korajže, če bo hotel že samo iz svojega skrivališča zlesti. Ne bi služil rad ne za večerjo kanibalom, pa tudi ne za ponočni banket zveri.
Kar zapazi neznaten pramen luči. Prav v
votlino je prisvetil. Ali je pozdrav odrešenja ali je znanivec smrti? Okorajži se in se kačje zvija za pramenom, ki je postajal širji in širji. Kar se mu votlina odklene v veliko odprtino na drugem koncu. In kaj zapazi v oddaljenosti dvesto korakov? Hišico, vso razsvetljeno. Že ga je navdalo upanje. Kaj če žive tukaj civilizirani ljudje. Obenem ga je pa še tresel dvom: morda so pa k; ljudožrci. Čuden ropot je prihajal iz bajte. Mornar se potuhne in posluhne. Ne more dobro razločiti glasove. Da bi vsaj vedel, kdo je za temi lesenimi stenami. Dolgo je čakal. Kar zaori iz koče divji razbesnel glas::
"Kdo za taužent vragov mi je asa skril." . . . Mornar pade na kolena, dvigne roke in moli: "Hvala Bogu, med kristjane sem prišel."
N. V.
I.
"/j\|KOLI enajste ure je pri jokal Francetov oče ^ v Stankovo spalnico, vrgel se z obrazom na 2>iJ vzglavje in zajokal:
"France, France moj, kje si?" . . .
V prvem hipu je Stanko skočil pokoncu, ves prestrašen ni vedel, kaj pomeni vse to. Njega je bilo joka v temi groza.
"Mama!" je pridušeno zaklical, se ozrl, zavedel, pomencal oči in spoznal Francetovega očeta po glasu, ki je zahlipljeno ponavljal:
"France moj, France moj!" . . .
Stanku se je zdelo čudno, da joče. Saj je še njega bilo sram solze. Tako star — pa joče! — Ko se je deček popolnoma zavedel, mu je bilo tesno pri srcu, sam bi zajokal, da je le videl solzo in žalosten obraz.
Starejši je bil kakor Stankov oče, pa se je tako jokal; svojemu očetu Stanko še ni videl solze v očesu. — Težko mu je bilo molčati, zato se je ojunačil in pripomnil:
"France, kje si?!" . . .
"Saj je v izbi!"
"Otrok, ti ne veš!"
Objel ga je, dvignil iz postelje, pritisnil k sebi in ga poljubil na lice.
"Stanko moj, France je umrl!"
"Saj nisem vaš; mamin sem."
Starec ga je še pritisnil na lite in ponavljal:
"Tudi moj si!"
Stanka je poščegetala brada na licu ; vedel je, da se je zgodilo nekaj žalostnega, ker je France umrl. Jokal bi bil najrajši, a brada, brada ga je ščegetala in zasfnejal se je naglas.
Starec ga je spet izpustil na posteljo kakor kamen, se obrnil v stran in kriknil polpridušeno, skoro z grozo:
"Kakršen oče — njegov je! — Ti nehvaležni otrok!"
Stanko je čutil, da je storil krivico; zakaj in kakšno krivico, tega ni razumel. V oči so mu ti ščale solze kakor v dimu, obrnil se je na obraz in grizel rjuho, da ne bi jokal.
Kaj mu je napravil? Zakaj se mu je zasmejal?
Rekel bi mu kaj, odpuščanja bi ga prosil — pa zakaj? — Ščegetal ga je in njemu to težko de! Vse to je vedel! — Včasih je oba — Franceta in njega — posadil na koleno, prijel za uho in ju ščegetal. Brr. . . Ce sta skakala, sta pa bila z
glavo skupaj. Obrisal si je solze ob tej misli; ne, zdaj ga ne bo prosil odpuščanja — sam je kriv.
Pogledal je izpod odeje; ni ga več bilo ob postelji.
"Mama!"
Vedel je, da je ni v sobi, a bilo mu je tako tesno.
"Mama!"
V	temi ga je bilo vedno strah. Ce je bežal zvečer po poti, se ni ozrl. Pod boso nogo je nekaj šumelo, za njim nekaj padajo — strah je bil to, čeprav so ljudje trdili, da je pesek. — Ce je sani ležal v sobi je rastlo okno vedno bolj in bolj; ko je udarila veja po šipi, je smuknil pod odejo, vlekel sapo nase in poslušal, kdaj se odpro vrata. Naredil si je majhno luknjo v odeji in gledal v okno — to okno je rastlo tudi takrat, kadar je mižal.
"Mama!"
Nikjer glasu. Da bi vsaj vedel, kje so hlače!
Vstal je; ko je stal na sredi sobe, ga je strah minil. Otipal je na stolu hlače, a se dolgo ni mogel obleči; levo nogo je vtikal v desno hlačnico, desno v levo; desno nogo v desno hlačnico, pa je bila leva obrnjena.
V	oddaljeni sobi je čul jok.
Odprl je vrata, v tretjo sobo so bila priprta. Luč je bila v njej, ljudje in zategel jok.
Kdaj so ti ljudje prišli?! — Dva dni že m smel Stanko v sobo, po prstih so stopali mimo, pred oknom ni smel nihče vpiti, a zdaj, zdaj smeli noter ti ljudje, nemir delajo in jočejo!
Šinilo mu je v glavo, da je France umrl; Čudno je to! — Ko je sosedov Lojze umrl, so tin'1 jokali, samo Janez se je smejal, ker mu je mama dala Lojzkove zajčke.
Umreti — to mora bili res čudno, čudno; h()" tel je videti.
Splazil se je v sobo. Sosedi sta bili ob Francetovi postelji, Francetova mama je jokala ob Pe*' naglas, zaleglo in težko, da so mu prišle solze n® lice, njegova mama si je brisala oči, oče je prižig'1' oljnato lučko na oknu.
Neopažen je dospel do postelje. France s® je smehljal, čudno smehljal, sosedi sta mu Že hi'1 oblekli belo srajco in nove hlače.
Zato ker je umrl! — Kadar kdo umre, Je praznik.
Nagnil se je k njemu in vprašal.
"Kam pojdeš, France? — Ali si umrl?"
Sosedi sta vzkliknili in ga izpustili. Bledi in preplašeni sta se ozrli po sobi in nato vanj.
"Moj Bog, kdo je?!"
"Jaz!"
"Stanko!"
"Kaj hočeš?"
"Videti, kako se umre!" je stisnil boječe skozi zobe in pogledal skozi solze.
Oče ga je uzrl, stopil k njemu in ga prijel za
roko.
"Pojdi! — Bolezen se lahko prime!"
Odprl je vrata in ga potisnil v drugo sobo.
Njega pa je bilo groza; Francetov obraz se mu je tako čudno smehljal. Stisnil se je ob podbojih, poslušal in gledal.
"Prevelik je ta telovnik!" je rekla soseda.
"Ujemite ga nekoliko," je pripomnila druga.
"Shujšal je."
"Pa vzemite Stankovega, manjši je nekoliko," je rekla njegova mama.
"Telovnik! — Ne!" si je zašepetal. "Bolezen se ga prime!"
Odprl je naglo vrata v svojo sobo, v kotu je stala omara; v njej je imel obleko. Zlezel je vanjo ,snel s kljuke telovnik, sedel v kot nanj in priprl vrata omare za seboj.
"Ne!"
Prišla je mama za njim. Našla ga je, čeprav je bila v omari taka tema, da še roke ni videl.
"Kaj delaš?" se je začudila, ko mu je posvetila s svečo obraz.
"Ne dam!"
"Stanko!"
"Ne! — Prime se ga bolezen!"
"Saj ga ne boš več nosil. . ."
Zabolelo ga je: nov telovnik — pa bi ga ne smel več nositi!
"Ne, mama, ne dam!"
Iskala je v omari, nato položila svečo na
mizo.
"Ne, mama!"
Zaprosil je, otipal telovnik pod seboj, dvignil kra na kolena in ga gledal. Hudo mu je bilo.
Sklenil je, da ga ne pusti.
Začudila se je.
"Ti ga imaš?"
Prijela ga je, dvignila ga; med koleni je ti-^'ul telovnik. Iztrgala mu ga je; ko mu je razklenila prste, je zavpil.
"Mama!"
Sosedi so prihiteli prestrašeni gledat, tudi
je prišel. Videl je njegove solze in se nadejal.
"Stanko — pa joče! — Ne boj se; ne bodo ga vzeli!"
Obrnil se je proti ženi in menil:
"Saj je vseeno, kako je oblečen! — Rabil tako ne bo tam. Oblecite mu, kar ima! — Ljudje ne opazijo tega. Ali ni vse dobro?"
Čudno ga je pogledala, tudi Stanku je bilo čudno pri srcu. Izpustil je telovnik, povesil oči in se hotel izmuzniti iz sobe. Zaletel se je v Francetovega očeta, ki je stal sredi sobe in med solzami hitel:
"Prav, čisto prav, da se je umaknil, kajne!" je silil v zeta. (Tako so rekli, da je Stankov oče pri hiši; samo hlapec to ni, ker Stanko se je spominjal, da je trdil njegov, oče večkrat, da ne mara in noče biti samo hlapec.) "Kaj ne? — Na poti ti je bil?!" — Pa je jokal in brisal solze. "Še obleke mu ne privoščiš — 'saj je vseeno', da 'saj je vseeno ,kako je oblečen'. . . Prav, da je!"
Zet je molčal, tudi drugi so molčali. Obrnil se je proti hčeri.
"Temu človeku sem te dal, hči, otrok moj — pa ne privošči niti tvojemu bratu."
Stanko pravzaprav ni razumel. Mama je prav tako velika, pa je — hči. — France je bil še majhen — pa ji je brat! —
"Tvoj otrok ni tvoj več, hči; odtujen ti je že. Samo tebe še imam, hči — France je umrl!"
Naslonil se je na posteljo in jokal, drugi so zrli osuplo in molčali.
Nato se je vzpel, dvignil roko in zamahnil v
zrak.
"Ne, ne boš se veselil moje nesreče!"
Stanko se je stresel in pogledal očeta; mučno mu je bilo v tem molku.
"Oče!?"
V istem hipu je tudi oče rekel:
"Ne mučite se, saj ni nič hudega."
"Saj ni hudega! — Seveda ne, zate ni! — Meni je umrl sin; edini otrok še, prvega sem dal tebi."
"Ne bodite vendar! — Kdo Vam kaj hoče?! — Ležite, pomirite se. . ."
Prijel ga je za ramo. Nikdar ni slišal Stanko tako mehkih besed iz njegovih ust. Tast se je otresel in odšel iz sobe.
"Pomagaj si, človek!" je zamrmral za njim. Mama pa je stopila k Stanku, iztegnila je roko — mislil je, da ga udari. Hotel je ubežati pod posteljo a ga je prej ujela in dvignila k sebi v naročje.
"Da si tak, ti Stanko!"
Ker je imela solze v očeh, so pritekle tudi njemu na lice. Pogledal je, ali vidi oče, pa je stal ob oknu in trkal s prstom na šipo; nato se je obrnil in dejal:
"Amalija, kaj bo iz tega?"
"Ne vem."
"Ali bo pozabil?"
"Ne vem!"
Stanko ju ni nikdar slišal tako govoriti.
"Pojdi v posteljo, Stanko!"
Prijela ga je za roko, oče je še vedno stal ob oknu in trkal s prstom po šipi.
"Kako se vse to popravi?" je slednjič vprašal.
'Bodi bolj obziren!"
"Mene bo od vse obzirnosti konec!" je rekel in naglo odšel.
"Pojdi spat!" je rekla Stanku z glasom, kakor bi hotela jokati.
"Strah me je."
"Ostanem pri tebi."
Sedla je k njemu, pa ni mogel spati. Zatisnil je oči in videl Franceta, kako se smehlja.
"Mama!"
Ozrla se je, nekaj je mislila. Sveča je prasketala na mizi, pojemala in umirala.
"Mama, kako se umre?"
"Kakor sveča, ko ugasne!" je rekla po pre-molku.
"Potem pa ni nič več!"
"Ne, telo ostane na zemlji, duša se loči in gre, kamor zasluži."
"Kakšna je duša, mama?"
Pogladila ga je po čelu, pomolčala v zadregi in pripomnila:
"Angel je, če je človek dober. Saj si videl na sliki nad vrati: mati leži mrtva v sobi, angeli pa neso dušo v nebesa."
"Če je angel, bi zletela sama! Ali ji še niso zrastle perotnice?"
"Ne vem!"
"Najbrže je še majhna!" je pripomnil.
Nasmejala se mu je in ga hotela poljubiti na čelo, pa se je obrnil v stran.
"Kako lepo je biti angel," je potihoma rekel, a spomnil se je, da bi moral prej umreti in to je tako čudno.
Sveča na oknu je ugasnila, a Stanku se ni hotelo spati; pisal je z roko po zraku, nato štel šipe v oknih; eden, dva, tri, pet, sedem, devet, eden, dva, tri, nato sta se okni strnili v eno samo in tisto je rastlo in rastlo. Kaj je bilo dalje, ni vedel, ker je zaspal.
(Dalje pri h.)
Cepljenje.
V. N.
Tj>1AKOR so se morali vsi ljudje prešteti ob He-■[V rodovem povelju, tako so se morale cepiti febf koze vsem dojenčkom, ko je prišel oglas v našo vas, sicer bi jim divje koze razorale obličje.
Ošpice se ne lotijo vsakogar, koze pa se cepijo vsakemu malemu državljanu; ker ni prave bolezni povsod, mučijo zdravniki otroke z drugo. Ampak zdravniki, znano je, da imajo zdravniki sami vse strupe.
Famečkova nevesta je nadaljevala te razloge proti zdravnikom in dokazovala poldrugoletnemu debeluhu v naročju, da je cepljenje nepotrebno.
In dojenček je v enomer trdil:
"La, lal"
Pred šolo se je nabrala gruča žen, ki so tešile kisle obrazke; mlade matere so v strahu pričakovale, kdaj jim zdravnik odere prvorojence.
Pregledovale so otroke druga drugi, načudi-le se njihovemu zdravju, njihovi rasti in lepoti.
"Kako je lep!"
V srcu je vsaka prisegala, da je njeno dete vsaj še enkrat lepše, vsaj še enkrat bolj zdravo.
Zavekalo je prvo dete. Izkušena žena je držala že svoje sedmo dete, pa je imela solze v očeh.
"Letos stavi hujše od lanskih."
Mladim materam se je srce stisnilo ob besedah. Sicer pa, ta trditev se je ponavljala že dvajset let zaporedoma.
Zdravnik je dvignil glavo in opazil šepet in skrb na obrazih.
"Kaj je?"
Ni bilo odgovora, tiho je bilo v gruči le dete je lovilo sapo z rokama, ko ga je mati rešila iz rok hudega moža.
Famečkov princ pa se je obrnil, pogledal mamo in stisnil ligo in skozi dva drobna zobka rekel:
"Dedec!"
Grdo je gledal, ko so otroci napolnili sobo 'i-vriščem, na čelu mu je bilo videti, da poizkuša vloviti misel. Zdravnik je tešil otroke, cepljenje je šlo naglo od rok.
Starejše žene so šle bolj pogumno naprej, med vrsto je nastala vrzel, ko bi morale mlade matere s prvorojenčki pred zdravnika.
"Le naprej, moje mlade!"
Ko je videl, da so nekatere solzne in drug1' iščejo izhoda z očmi, da bi ubežale, se je zasmejal-
Famečkova je bila prva. Ojunačila se j1' 1,1 zavihala malemu rokav, je pogledal in nagajivo vprašal:
Zdravnik se je dobrodušno smehljal, nato jo
"Koliko jih še bo?"
Zardela je, pogledala v tla in nehote šepnila:
"Ne vehi!"
"Pri osmem bo že več korajže."
Uobro se ji je zdelo, otrok pa je napenjal lici in gledal s široko odprtimi očmi neznanega moža Ko mu je zavrtal prvič, je osupnjeno otresel z glavo, ko mu je pritisnil drugič, je pogledal začudeno solzno mamo, napel ustnice, zamahnil in pripeljal zdravniku zaušnico z levico, z desnico pa mu je zagrabil za brado. Med solzami se je obrnil v
mamo, ki se je smejala izza solz.
"Grdi dedec!" je poudaril tsisnjeno otrok in se privil okoli vratu.
Ko se je zdravnik oprostil rok malega napa-aalca in se zavedel rdeč v obraz iz zadrege, je pripomnil:
"Gorje, če bo rasla korajža do osmega, že prvi bi ubil živo kozo."
Famečkovi nevesti se je smejalo lice, zardela v obraz je naglo rekla:
"Bog varuj!"
Imeli so samo eno kozo.
Kjer so katoličani zavedni.
P. Hugo.
Najbolj zavedni in najbolje organizirani so katoličani v mali Holandiji. Niti polovica Ho-landije ni katoliška. A katoličani so se s svojo zavednostjo in odločnostjo znali tako uveljaviti, da so postali vodilni element v državi. Tudi oni imajo svoje lastne verske šole. Do 1. 1920. so jih morali tudi sami vzdrževati, kot pri nas v Ameriki. A to leto so i »borno organizirani stopili pred vlado in dejali: "Naše šole so vzgajališča najboljših državljanov. Sramota je za državo, da smo jih morali doslej sami vzdrževati. Zahtevamo, da bodo v bodoče pred vsem popolnoma enakopravne državnim in da jih država pomaga vzdrževati. In vspeli so. Odtlej so katoliške
šole enakopravne z državnimi in država plačuje 80% k njih gradnji vzdrževanju in plačevanju učnih moči. Za otvoritev zasebne verske šole je treba predložiti vladi samo podpis 40 staršev, da hočejo zasebno katoliško šolo in dovoljena jim je. A ne samo ljudske, tudi srednje katoliške šole vlada na ta način podpira. In za katoliško vseučilišče v Nymvegenu prispeva letno 600.000 holandskih goldinarjev. Kajpada to nasprotnikom katoliške cerkve ni všeč. Na vse kriplje si prizadevajo, da bi ji te ugodnosti odjedli. A doslej se jim še ni posrečilo, ker vedno zadenejo na odločni, solidarni odpor zavednih katoličanov.
Moje sanje.
Peter Rosegger.
Nocojšnjo noč sem imel jaz te-le čudne sanje. Vsegamogočni ji; sedel na sodnem stolu in je poklical pred sebe vse velikaše sveta — na odgovor. Sodnik je poklical najprej Mojzesa. "Kaj si ti dal svojemu ljudstvu?" "Zapovedi."
"Kaj je ljudstvo iz njih naredilo?" "Greh."
Potem je vprašal Karla Velikega: 'Kaj si ti dal ljudstvu?" "Altar."
"Kaj je naredilo ljudstvo ž njim?" "Ognjišče."
Potem je vprašal Napoleona: "Kaj si ti dal ljudstvu?"
"Slavo."
"Kaj je tebi naredilo?"
"Sramoto."
Tako jih je vprašal še veliko, vsakdo je odgovoril, da je njegovo ljudstvo mu dobrote plačevalo z nehvaležnostjo.
Nazadnje je pa vprašal svojega edinega Sina:
"Moj ljubi Sin, kaj si pa Ti dal celemu svetu?"
"Mir."
"In kaj so iz tega naredili?"
Kristus ni odgovoril. Z rokami je zakril svoj obraz in — jokal.
Vesela vest za Baragove častivee.
P. Bernard.
"The Provincial Chronicle" frančiškanske Provincije v Cincinnati, Ohio, prinaša v svoji najnovejši številki to-le novico:
"POSTULATOR IMENOVAN. ŠKOF NUSSBAUM V MARQUETTU, MICHIGAN, JE PRED KRATKIM IMENOVAL REV. ETIIELBERTHA HARRINGTON, O. F. M., ŽUPNIKA CERKVE SRCA JEZUSOVEGA NA CALUMETU, MICHIGAN, ZA POSTULARJA V ZADEVI BEA-TIFIKACIJE FRIDERIKA BARAGE, KI JE BIL PRVI MARQUETTSKI ŠKOF.
GIBANJE ZA BARAGAVO BEATIFIKAC1JO SE JE ZAČELO V LJUBLJANSKI ŠKOFIJI, JUGOSLAVIJA, KJER JE BIL BARAGA ROJEN. LJUBLJANSKI ŠKOF SE JE OBRNIL NA ŠKOFA NUSSBAUM A, DA BI ON PODVZEL PROCES A BE A TIFIKA CIJO V AMERIKI. ŠKOF NUSSBAUM JE HITRO USTREGEL TEJ ŽELJI IN JE IMENOVAL FATIIRA ETHELBERTA ZA POSTULATORJA. FATHRU ETIIELBERTU ČESTITAMO."
Tako se torej glasi novica, ki nas je seveda izredno razveselila. Ne bom se tu spuščal v podrobno opisovanje, kakšen pomen ima ta najnovejši korak marquettskega škofa v zadevi Baragove beatifikacije. Kdor se res zanima za stvar, je gotovo bral o načinu, kako Cerkev pripravlja proces za beatifikacijo kakega svetniškega kandidata. V Koledarju Ave Maria za leto 1933 je na primer vsa dolga pot dosti natančno opisana.
K poročilu "The Provincial Chronicle" bi pa pripomnil, da se je gibanje za Baragovo beatifikacijo začelo v Ameriki in je od tukaj prešlo v ljubljansko škofijo. Pot je bila približno ta-le: Vseslovenski katoliški shod v Lernontu leta 1929 je bil prvi korak. Takrat je bila sprejeta resolucija, naj bi stopili pred škofa Nussbauma s tozadevno prošnjo.
Leto pozneje je bil narejen drugi korak, ko smo priredili veliko romanje v Marquette in je Mons. Rezek podal škofu Nussbaumu tozadevno prošnjo.
Še isto leto je sledil tretji korak, ko se je ustanovila Baragova Zveza. Četrti korak je prišel, ko je Baragova Zveza zainteresirala ljubljansko škofijo za Baragovo stvar o priliki izleta KSKJ. v stari kraj.
Nadaljnji korak je sledil, ko je lansko leto škof Nussbaum dovolil natisniti posebno molitev za Baragovo beatifikacijo. Kmalu po tistem je ljubljanski škof dr. Rozman stopil v pismeni stik s škofom Nussbaumom in predlagal vzajemno delovanje med obema škofijama v tej zadevi.
Nato je prišel ta najnovejši korak, ki ga danes sporočamo Baragovim častivcem. Gotovo ga bodo prav tako veseli kot mi.
Za vse, ki so orali ledino pri delu za Baragovo stvar in seveda doživljali tu pa tam ovire in nale-tavli na nerazumevanje, pomeni ta najnovejša novica doberšen kos zmagoslavja. Za vse neverne Tomaže, ki so v teh letih omahovali in zmigavali z rameni, pomeni ta novica toliko kot: motili smo se! Je le dobra stvar in vidimo, da gre! Oboji naj rečejo: Hvala.Bogu! Zanaprej pa vsi skupaj na toliko bolj pogumno delo.
V primeroma čudno kratkem času je prišla Stvar do te stopnje razvoja. Je še dolga pot, ali po pravici povedano: pred štirimi ali tremi leti bi ne bili verjeli, da bo šlo tako hitro. . .
Zelo nas veseli, da je za postulatorja v Baragovi zadevi imenovan frančiškan iz tiste provincije, ki je imela in ima še lepo število indijanskih misijonarjev. Eden izmed njih je bil tudi znani Fr. Verwiest, ki je spisal debelo knjigo o Baragi. Njim je Baraga znan, če komu v Ameriki.
Zelo nas končno veseli, da je za postulatorja imenovan mož na našem staro-častitljevem Calu-metu. Ondotna slovenska naselbina ima po svoji prekrasni prireditvi v Baragovo čast v letu 1930 prav posebne zasluge za Baragovo gibanje. Videli bodo, da njihov ogenj ni bil samo plamen, ki zagon v hipu, pa zopet ugasne. Brez dvojbe bodo sedaj še bolj zagoreli in bo častiti gospod postulator tik pred svojim pragom na Calumetu na svoje oči videl, kako trdna je volja katoliških Slovencev, da dobi.)0 svojega svetnika. Calumetski Slovenci naj pri gospodu postulatorju kar najbolje predstavljajo vse katoliške Slovence v Ameriki in v starem kraju.
Niti najmanj ne dvomim, da jim z našim listom vred vred vsak katoliški Slovenec in vsaka katoliška Slovenka z največjim veseljem daje poverilo za to.
Po vsem tem moramo reči h koncu: Vsem Baragovim častivcem in delavcem za njegovo počeščenje, posebno še našim dragim-rojakom na Calumetu: najprisrčnejše čestitke!
Čikaška razstava.
Rev. F. M.
HICAGO je bila zadnjih 6 mesecev najbolj privlačna točka Zd. držav. "Svetovni razstavi so dali v proslavo stoletnega obstoja mesta ponosno ime "Century of Progress" — stoletje napredka. Ime ni bilo slabo izbrano, ker je tvorilo že samo ob sebi jako silno reklamo za razstavo. "Sto let napredka!" Kdo ne bi rad videl dejanstveno vse v polni meri, kar pričakuje od "svetovne razstave"! Razun tega je pa že geslo "Sto let napredka" program, ki govori sam za sebe. Ce je velikansko mesto ob michiganskem jezeru, metropola širnega severozapada ameriškega kontinenta podvzelo nekaj v tako ogromnih potezah, navdušenjem, srčnostjo, ki je kljub vsem senčnatim stranem mestne uprave in drugih javnih razmer jako značilna za mesto, potem je lahko vsakdo pričakoval kaj posebnega, velikanskega, interesantnega od razstave "Sto let napredka". Ze kratka premišljevanja, ki primerjajo v posameznostih preteklost in sedanjost, ki nam dajejo priličen pregled o vsem, kar vidimo, kar imamo, in kar rabimo sedaj, o čemur vemo, da je bilo mogoče še le zadnjih sto let, oziroma zadnja desetletja in leta, nam dajejo nekako slutnjo, da mora biti nekaj velikanskega, nekaj posebnega s tem "Sto let napredkom".
Koliko bolj nazorna, koliko bolj poučljiva mora biti in koliko bolj mora vplivati na človeka razstava, ki so jo pripravljali že leta in leta s pomočjo učenih razsodnih glav, z uporabo denarnih sredstev, ki gredo v precejšnje milijone! Vse to je pripomagalo, da je imela chikaška razstava prav posebno privlačno silo na vse prebivalstvo naše širne dežele.
Kdor je imel priliko, da si je ogledoval in opazoval nebrojne množice, ki so dan-za dnevom drle na razstavo, si je bil takoj na jasnem, da ta ni nikaka chikaška razstava za chikaške prebivalce, marveč da so prihajali obiskovalci iz cele Amerike, posamezni in v celih gručah, da bi si ogledali 'Sto let napredka". Toliko raznovrstnih avtomobilskih licenc in številk iz vsake države naše Unije ni bilo videti še nikoli na kakem kraju, kakor je bilo videti v Chicago, po njenih cestah, v njenem okrožju, dan za dnevom in to skozi vse mesece. Konec septembra, torej 4 mesece po otvoritvi razstave, je presegalo številko obiskovalcev — če se ne motimo — že nad 16 milijonov. Dvesto tisoč obiskovalcev povprečno na dan je bi-
lo v tem času nekaj prav navadnega.
Toda: So li prišli vsi obiskovalci na svoj račun? To bo težko trditi in mislimo, še težje dokazati. Pričakovanja so bila tako raznovrstna, zahteve posameznikov tako daleč narazen ležeče, da bi jih tudi najbogatejša in vsestransko najpopolnejša razstava ne bi bila mogla zadovoljiti. Razstava je bila brezdvomno vseskozi prav obširna. Naš namen ni reklama in kaki slavospevi, vendar lahko mirno rečemo, da je bilo toliko raznovrstnega videti, da se je človek lahko tam mudil dneve in dneve, pa še ni "vsega" videl. Posebno na polju tehnike je bilo toliko interesantnega, da si je lahko vsak vstvaril dobro idejo o "Sto let napredka". Isto lahko rečemo o znanstvenih poljih, posebno o onih, ki so praktičnega pomena za naše življenje; tu imamo nebroj dokazov o napredku od onega časa, ko se je Chicago začela razvijati iz navadne vojaške postojanke ob meji indijanskega ozemlja in nastalo mesto, ki je danes znano vsemu svetu.
Seveda bi bila razstava veliko bolj popolna in bi imela bolj značaj prave "svetovne razstave", ko bi bilo inozemstvo bolj zastopano, kakor je dejanstveno bilo. Slabi časi v gospodarstvu in svetovni politiki z vesonimi nemiri in splošnim nezaupanjem so bili vzrok, da ni prišlo do prave mednarodne udeležbe z industrijskimi in drugimi razstavami. Tudi če je bilo videti na paviljonih imena nekaj inozemskih držav, je bila to takore-koč le imenska udeležba. Razstave n. pr. velikih evropskih industrijskih držav smo docela pogrešali. Tržne razmere Zd. držav, katere ščiti visoka carina, niso nikakor vabljive za ne-ameriško industrijo. Poleg tega je pa industrija tako padla, da ni potrebnega denarja za udeležbo na razstavi, ki bi bila jako draga. Zato pa chikaška razstava nima prav za prav značaja "svetovne razstave", marveč je le bolj razsstava "Sto let napredka" v Zd. državah.
Če smo tudi pogrešali to, kar bi napravilo razstavo bolj splošno, bolj dalekosežno z ozirom na predmete in polja ustvarjanja, znanosti, napredka, kar bi napravilo razstavo bolj mednarodno, bi bili le godrnjači in bi delali razstavi krivico, če bi tajili, da je bilo videti veliko zanimivega in poučnega. Seveda obstoji precejšen del napredka, ki so ga kazali, v primeri s svetovnimi razstavami prejšnjih let v tem, da je stalo vse v znamenju —
lahko rečemo — v službi prave reklame. Veliko se jih ni udeležilo razstave iz platonične, nesebične ljubezni do obiskovalcev, katerim so hoteli podati v zadovoljitev njihove radovednosti in ve-doželjnosti sicer z velikimi stroški, da bi videli napredek naše civilizacije zadnjih stolet. V prvi • vrsti jih je vodila praktična trgovska misel: Hoteli so prodati svoje blago, hoteli so si dobiti ime, reklamo za prihodnjost.
Kar se tiče tujih obiskovavcev, rečemo lahko, da je imel obisk "fair-a", kakor Chikažani kratko imenujejo svojo razstavo, precej prijetnega. Red na ogromnem razstavnem ozemlju je bil izvrsten. Čistost, snaga veliko večja, kakor po mnogih delih mesta samega. Pri vseh obiskovalcih je vladal prav demokratičen duh, vse je bilo vedno veselo, kakor da je kak praznik ali zabavišče, navadne, preproste razposajenosti ni bilo opaziti. Uradniki, posebno pa uradniki razstavne policije, so bili pravcata uljudnost. Vse to je brez dvoma pripomoglo, da je bila razstava tako popularna, tako priljubljena.
"Sto let napredka" te razstave ima pa še drugo stran. Kdor je prehodil to razstavo in poskušal, da si ustvari kake posebne nazore in kako posebno mišljenje, ki je premišljeval, kak vtis je vse to napravilo na njega, se kljub vsem ogromnim dokazom o napredku ni mogel otresti dvomov o napredku. Ni li ves ta napredek, katerega so kazali v takem sijaju, preveč enostranski? Se li ta napredek ni omejal po večini samo na vnanje stvari, na čisto samo tehniko? Ni li končno velik del same navideznosti, slepljenja samega sebe, kar mislimo, da je "Sto let napredka"? Je li to res pravi, resnični "napredek", in sicer, je li ta napredek res karakteristično znamenje splošnega napredka vsaj zapadnega človeštva?? Oddelek umetnosti na razstavi obstoji iz dveh delov, ki predstavljata moderno in staro umetnost. Kdor je ogledoval produkte moderne slikarije, je v kratkem izgubil pri pretežni večini slik misel o napredku. Seveda je praktično nemogoče, da bi predstavljali strogo notranji napredek na polju vsejanja značajev, na polju nravnosti, ljubezni do bližnjega, požrtvovalnosti, verskega življenja, nesebičnosti, poštenosti itd. Podati temu primerne in pozitivne slike je pri strogo notranjem značaju teh bolj nemogoče. Je to pravzaprav škoda, ker edinole na tem polju bi lahko našli, kar bi nas opravičevalo k odgovoru na vprašanje o resničnem napredku zadnjih sto let. Končno ni tehnika, ni udobnost v vsakdanjem življenju, ne znanost in vednost kot taka, ne njeni uspehi, ne rezultati raznih raziskavanj n. pr. o raku itd., kar tvori resnični napredek. V prvi vrsti je človek
sam, ki tvori polje, na katerim se da udejstviti napredek ali nazadovanje, je njegovo vedenje, njegovo mišljenje, njegov značaj, njegova etika, in koliko je pri vsem tem napredoval, da je izpopolnil v sebi božjo podobo, da pokaže, v koliko je v tem oziru napredoval ali nazadoval. Človek, ki ima lahko najbolj ženijalne ideje za stroje, bo bržkone imel pokazati kaj malo napredka, če se gre za njegov pravi značaj, za njegovo vestnost, za njegovo stališče glede pravih vrednot in cilja človeškega življenja, v kolikor se tiče njega kot božje stvari, v kolikor se tiče službe Bogu. Žena, ki nosi obleko po najnovejši modi, ki rabi najmodernejša in najdražja "olepševalna" sredstva in mazila, da stoji v javnosti brez vsakega madeža v luči najnovejše "kulture", je lahko največja bar-barka, največja divjakinja, če njenega življenja ne izpolnuje nravnost, pravičnost in ljubezen do bližnjega.
Kar smatramo pri posamezniku kot mero resničnega napredka, to velja tudi o splošnosti. Zato pa pri obisku razstave trezmemu opazovalcu ni dalo miru vprašanje: "Kako pa je z resničnim napredkom, z napredkom, ki je kot tak vzet iz pozitivnega krščanskega stališča?" In tu je, kjer se posajajo človeku kljub vsem tehničnim in znanstvenim demonstracijam napredka vsakovrstni dvomi, katerih se ne more več znebiti. Tu so n. pr. oddelki, ki pokrivajo precejšen del ozemlja razstave, ki so znani kot "Carnival", kot zabavišča. Gotovo, vsakdo razume, da se treba ozirati na obiskovalca tudi v tem oziru, dasi so se mnogim zdele gotova zabavišča v marsikakem oziru kot jako površna. Nekaj drugega pa je, če se udejstvuje precejšen del teh zabavišč na prav nenraven način in to z dovoljenjem pristojnih oblasti ali pa ob njihovem molku. Za vsakega obiskovalca razstave je jasno dejstvo, da na mnogih oddelkih niso podajali nič drugega kot najbolj opolzlo nizkotnost, razuzdanost, mesenost, ne-nravne plese itd. . .
Dejstvo, da je ravno ta vrsta tako zastopana, tako zelo obiskana, je veliko vprašanje o napredku. Ni treba biti ozkosrčnež, puritanec. Toda kot snažen, Čist človek, ki ima količkaj razuma, k1 ima smisel, ljubezen za čistost, plemenitost v obnašanju, ki ima smisel za res dostojne raz veselju-joče predstave v umetnosti in humorju, bo z žalostjo gledal, kar kažejo tu, z boljo bo gledal, koliko se jih odziva tem nesramnim vabilom. Rude-čica oblije človeku obraz, ko sliši, kako vabijo in kličejo mimoidoče žene in dekleta, naj pridejo in se pouče o marsičem od bitij, ki žive od mezde greha. . . Ce so take razmere, ki jih trpe oblasti, če je tako mnogoštevilen obisk takih "zabavišč
dokaz "Sto let napredka", potem pa tičimo res še globoko v blatu "nazadnjaštva".
Človeka boli, ko vidi, kako vpliva vse to na razdaljo. Stotisoči in stotisoči mladih, neizkušenih ljudi iz vseh delov Unije, kjer še poznajo krepost, čednost, so prišli k razstavi, da bi videli "Sto let napredka" in se kaj naučili! Za koliko je bila ta razstava "napredka" vzrok za njihov padec, da so se pogreznili v blato strasti! In
javnost, v prvi vrsti naše oblasti, ki hodijo mirno v nedeljo k sv. maši, ki hočejo veljati kot katoličani. pa molče, trpe take razmere! To pa zato, ker bo prišlo s tem v blagajno razstave lepo število dobrih dolarjev! Dokler bo vladalo v javnem življenju tako mišljenje, taka praksa, dokler bomo kazali na ta način, kako malo cenimo to, kar je plemenitega v človeku, dokler ne bomo skrbeli, da to v človeku dvignemo in varujemo, ne smemo in ne moremo govoriti o "Sto let napredka".
Egiptovska pravljica.
P. Bernard, O. F. M.

NEKI knjigi sem bral: Stari faraon Ram-zes Dvanajsti je zbolel na smrt. Povedali so mu, da bi lahko še ozdravel, ako bi molil zanj človek, čigar molitev bi segla naravnost do prestola najvišjega boga Amona.
Faraon se je globoko zamislil in premišljeval, kje bi našel takega človeka. Slabost ga je prevzela in resničnost se je odmaknila od njega. Ni vedel, ali sanja ali je prišla nadenj nepričakovana zamaknjenost. Imel je čudovito videnje.
Ves Egipt, vse dežele njegovega vladarstva so se kakor žive razgrnile pred njim. Ribič na Nilu je spravljal mreže, velike tovorne ladje so pristajale k bregovom. Utrujeni kmetič je snemal z žrjava vedro, s katerim je ves dan zajemal vodo in namakal polje. Drugi so se počasi vračali s plugom v svoje koče. Po mestih so ljudje prižigali luči, v templjih so se duhovniki zbirali k večernicam. Po cestah se je polegel prah in škripajoča kolesa vozov so umolknila. Z vrha stolpov so odjeknile trombe in klicale ljudstvo k molitvi.
V naslednjem trenotku je faraon z začudenjem zagledal jato srebrnih ptičev, ki so se dvigali kvišku. Usipali so se iz templjev, palač, ulic, tovaren, ladij na Nilu, iz kmečkih koč in celo iz rudnikov. Sprva je vsak srebrni ptič kot puščica švignil kvišku, toda naenkrat se mu je visoko pod nebom postavil nasproti drug srebrni Ptič, ki ga na vso moč bil s kljunom in oba sta mrtva padla na zemljo.
Tisti srebrni ptiči so bile slabe molitve ljudi, '<1 so druga za drugo ovirale, da bi se dvignile pred prestol velikega Amona.
Faraon je napel sluh. V začetku je slišal samo šum perotnic, naenkrat je že razločil besede.
glej, slišal je molitev bolnika, ki je molil za zdravje z istočasno molitev zdravnika, ki je prosil, (,a bi njegov bolnik čim dalje bolehal. Kmet je
prosil Amona. naj varuje njegov skedenj in kaščo, tat je iztegal roke proti nebu, da bi brez ovire odpeljal tujo kravo in si napolnil vreče s tujim žitom.
Njihove molitve so se med seboj pobile in se razletele v kosce kakor mehko kamenje, ki ga sproži prača.
Popotnik v puščavi je omahnil v pesek in moli za polnočni veter, ki bi mu prinesel kapljico vode, mornar se je sklanjal pred Amanom s prošnjo, da bi še ves teden pihal vzhodnik. Kmet je hotel, da bi se po povodnji hitrejše posušila močvirja, ubogi ribič je želel, da bi se močvirja nikdar ne posušila.
Tudi te molitve so druga drugo ubile in niso segle do Amonovih ušes.
Največji krik se je razlegal iznad kamnolomov, kjer so kaznjenci, ukovani v verige, lomili ogromne skale. Tam je oddelek dnevnih delavcev prosil za noč, da bi legli spat. Istočasno so pazniki budili nočne oddelke iz spanja, ti so pa molili, da bi sonce nikoli ne zašlo. Tam so trgovci nalagali sirove in obdelane skale in molili, da bi bilo v kamnolomu čimveč kaznjencev, prav isti čas so pa najemniki za prehrano ležali na obrazu pred Amonom in ga prosili, da bi kuga pobrala kar največ delavcev, da bodo njihovi dobički večji.
Tako tudi molitve v kamnolomu niso prišle do neba.
Na zapadni strani je opazil faraon dve armadi, ki sta se pripravljali na boj. Obe sta ležali na pesku in klicali k Amonu, naj potepta sovražne trume. Libijci so želeli sramoto in smrt Egipčanom, Egipčani so metali prokletstvo na Libijce.
Molitve teh in onih so se kot dve jati jastrebov raztrgale nad zemljo in popadale v puščavo. Amon jih ni videl.
In kamorkoli je faraon obrnil svoje utrujene oči, povsod je videl isto podobo. Kmetje so prosili za počitek in manjše davke, pisarji so prosili, da bi bili davki večji in da bi se delo nikoli ne skončalo. Svečeniki so prosili, da bi Ramzes Dvanajsti ozdravel in še dolgo srečno vladal. Bil je naklonjen svečenikom in tempeljnom. Plemiči in vojaki so molili, da bi stari faraon kar hitro umrl in bi prišel za njim Ramzes Trinajsti, ki se bo uprl duhovnikom in bo ukazal vojsko.
Tako in podobno je vladal po vsej deželi razdor. Vsak je hotel zase to, kar je s strahom navdajalo drugega. Vsak je prosil zase dobrote in se ni menil za to, da s tem škoduje bližnjemu.
Zatorej njihove molitve niso segle do nebes, čeprav so bile kakor srebrne ptičke, ki so se poganjale proti nebu. Do Amona ni prišel noben glas z zemlje. Na svetu pa je vedno pogosteje vladala slepa moč in slučaj.
Naenkrat je faraon zaslišal ženski glas:
"Setek, Setek moj, debelušček moj, brž v hišo, že je čas za molitev."
''Saj grem, saj grem," je odgovarjal otroški
glas.
Faraon je gledal v ono stran in zagledal ubogo hišico živinskega pisarja. Gospodar je ob luči zahajajočega sonca sklepal svoj dnevni zapisnik, žena je s kamenom drobila žito za mlince. Pred hišo je pa skakal šestletni deček kot mlad kozliček in se smejal, da sam ni vedel zakaj. Najbrž ga je prevzel večerni zrak, ki je bil poln vonjav.
"Setek, Setek, pojdi no sem, da pomoliva večerno molitev", je ponavljala žena.
"Saj grem, saj grem."
Pa zopet je tekal in skakal in se zabaval kakor brez uma.
Ko je mati videla, da se sonce že potaplja v puščavi, je odložila kamen, šla na dvorišče in zgrabila dirjajočega dečka kakor žrebe. Upiral se je, nazadnje je omagal. Mati ga je vlekla v kočo, hitro posadila na pod in ga zadržala z roko, da bi ji spet ne ušel.
"Ne zvijaj se, podvij noge in lepo sedi. Roke skleni in povzdigni. Nič nisi priden."
Otrok je videl, da se ne odtegne molitvi. Da bi smel čimprej nazaj na dvorišče, je obrnil oči proti nebu, dvignil roke in s tenkim, skoraj kričečim glasom govoril:
"Hvala ti, dobri Amon. da si ohranil danes očka pred nezgodami in dal mamici pšenice za mlince. In kaj še? Da si ustvaril nebo in zemljo, da si poslal reko Nil, ki nam sama prinaša
kruha. In kaj še? Že vem. Zahvaljujem se ti tudi, da je tako lepo na dvorišču, da rastejo rožice in poj o ptički in da rodi palma sladke dateljne. In za vse te dobrote, ki si jih nam dal, naj te vsi ljudje ljubijo kakor jaz in bolj slave od mene, ki sem še majhen in me niso učili modrosti. Ali je že dovolj?"
"Ni dovolj, otrok," je sklonjen nad' svojim zapisnikom mrmral živinski pisar. "Slabo in nemarno častiš Amona."
Toda faraon je videl: Kakor se škrjanček dvigne in frfota s krili, tako se je molitev razposajenega dečka dvignila, prav do prestola, kjer je večni Amon z rokami na kolenih mislil na svojo vsemogočnost. Nato se je dvignila še višje, prav do Amonove glave in mu je zapela na uho s tenkim, otroškim glasom:	,
"In za vse te dobrote, ki jih nam dal, naj te vsi ljudje ljubijo kakor jaz."
Pri teh besedah je vase zamišljeni Amon odprl oči in iz njih je posijal žarek sreče na svet. Med nebom in zemljo je nastala neizmerna tihota. Prenehala je vsaka krivica, vsak strah, vsa bolečina. Bolnik je pozabil na bolezen, izgubljeni v puščavi na lakoto, jetnik na verige. Potihnili je vihar in morski val, hoteč potopiti ladjo, je obstal. Po vsej zemlji je zavladal tak mir, da je sonce, ki se je že bilo nagnilo na zapad, še enkrat dvignilo žarko glavo.
Faraon se je prebudil. Poleg sebe je zagledal modreca, ki ga je vprašal:
"Veliki Ramzes, nesmrtni faraon, ali si se domislil, kje bi našel človeka, čigar molitev seže naravnost do prestola Amanovega?"
'Videl sem ga," je odgovoril faraon.
"Ali je knez, vitez, prerok ali morda navaden puščavnik?"
"Majhen šestleten deček, ki ni Amona ničesar prosil, za vso se mu je samo zahvaljeval."
"Ali veš, kje stanuje, da mu naročimo pomoliti za tvoje zdravje?"
"Vem. Videl sem njegovo hišico. Toda nočem zase ukrasti njegove molitve. Svet je ogromen vrtinec, v katerem se ljudje motajo kakor pesek v puščavi. Nesreča se ž njimi igra. Ta deček daje svetu s svojo molitvijo to, česar jaz dati ne morem: kratek hip pozabe in miru. Na.l dečkova molitev še dalje osrečuje svet, jaz na.l mirno umrem."
Modrec je obmolknil in mislil na veliko besedo umirajočega faraona. Kmalu po tistem .'c Ramzes Dvanajsti za vselej zatisnil oči.
Drobiž.
P. Hugo.
JUBILEJNA LURŠKA PROCESIJA.
Procesija v Lurdu z Najsvetejšim so nekaj nepozabnega za tistega, ki jo je kedaj videl. Med njo se zgodi največ čudežev, ker zaupanje stotih vsakovrstnih bolnikov prikipi do vrhunca. Na čelu procesija namreč vedno korakata dva, ki sta bila v Lurdu čudežno ozdravljena. In sicer taka dva, katerih ozdravljenje je bilo od zdravniške komisije strogo preiskano in po enoletnem opazovanju in ponovnem preiskavanju kot čudež-
no potrjeno. Ko bolniki ta dva srečna zagledajo, tedaj začne pretresati tihi verčni mrak pretresljivi vzdihi in vzkliki: "Marija še meni izprosi zdravje!. . . Še meni!. . . Še meni!" Letos, ko je Lurd obhajal svojo 75 letnico je stopalo na čelu ogromne sklepne procesije 25 takih, ki so čudežno ozdraveli: duhovniki, sestre in drugi moški ter ženske. Zato so bili prizori zdravja prosečih naravnost nepopisni.
TUDI NAŠ JUBILEJ.
Bivši cesarski Dunaj je bil od 7. do 13. sept. priča takih slavnosti kakršnih od cesarskih časov sem še ni videl. Letos je namreč 250 let kar so Turki prodrli do Dunaja in ga skoraj zavzeli. Poljski kralj Sobieski, ga je rešil in s tem rešil tudi celi zapad, da ga ni mohamedanizem preplavil. Za to priliko so na Dunaj sklicali vsenemški katoliški shod. Kljub napetosti med Hitlerjevo Nemčijo in Dollfusovo Avstrijo je bil veličasten. Do pol milijona udeležencev je bilo, med njimi štirje kardinali in več stotin druge višje duhovščine. Za otroke je bila posebna evhari-stična pobožnost, ki se jo je udeležilo 125.000 ma-
likov. V procesiji mož in fantov jih je korakalo 60.000, z gorečimi svečami. To je bilo za Evropo vsekako nekaj izrednega. Kot katoličani se tega veselimo, ker je Dunaj s tem pokazal, da se prav tako noče predati svojim sovražnikom rdečih src, to je socialistom, ki so že mislili da je njihov, kot se pred četrt stoletjem ni hotel predati rdečehlač-nim Turkom. Kot Slovenci pa se poleg tega še radujemo, ker je bila pred Dunajem strta turška sila, ki je v naši zgodovini s krvavimi črkami zapisana. Da to je tudi naš jubilej, ki ne sme iti brez hvaležnega spomina mimo nas.
VLOMI PRI KARMELIČANKAH.
Karmeličanke na Selu pri Ljubljani so imele v teku enega leta že tri nočne obiske. Po prvem, pred nekaj meseci, so dobile dobrega nočnega čuvaja, vedno budnega in hudega "Luxa", volčje pasme. Ta jih je pri sledečih vlomih še pravočasno opozoril na nevarnost, da kake večje škode doslej še niso trpele. Le mlado sadno drevje so .iim na vrtu obrali in še polomili. Sicer so pa Pred nočnimi tatovi same dobre varhinje, ker imajo ponoči svoje molitve. Ena sester je pa na straži. Kajpada jim taki obiski ne morejo biti Prijetni. Strah in razburjenje moti njih tiho, boguvdano življenje. Le kaj iščejo tatovi pri njih. Vojna jih je pahnila v revščino, da so ko-
maj obvisele na Selu. Kljub svoji revščini pa še njih porto. To je naravnost sramota za občino Moste, v katero spadajo. Ko je bila nasproti samostanu še vojašnica, so imele tak lep mir. Vojaški poveljnik niti kakega kričanja ponočnjakov ni dopustil tam okrog. Zdaj pa razna podivjana predmestna sodrga nalašč hodi razgrajat okrog samostana, kadar sestre molijo. Potem pa še vlamlja in razburja mirno, Bogu posvečeno družino, ki je tolik blagoslov za celo okolico. Takemu vandalstvu bi morala Ljubljana sama temeljit konec napraviti, če si noče vtisniti pečata — balkanskega mesta.
CELA DRUŽINA £
Mr. Peter Van der Meeren de Walcheren je Hvoj čas živel v Parizu bogopozabno življenje, kot toliko drugih te evropske Sodome. Znani pisatelj Leon Blois, ki mu je bil krstni boter, pa ga je obrnil k veri nazaj. Postal je goreč katoličan in v tem duhu vzgojil tudi svoja dva otroka. Oba
jA V SAMOSTAN.
sta šla v samostan, sin k benediktincem, hčerka k benediktinkam. Zdaj sta se pa še oče in mati odločila, da se hočeta razdružiti in zapustiti svet. Isti dan sta sredi septembra odšla v samostan, on k benediktinom, ona k benediktinkam.
(Dalje na str 20.)
L

Mala Cvetka, sv. Terezija.
Priredil P. B. A.

Enajsto poglavje. TEREZIKIN POKLIC.
EREZIKA je bila vsa srečna, da so njena molitev in njene žrtve imele tak uspeh pri nesrečnem Pranziniju. Trdno je upala, da je ena duša rešena na njeno priprošnjo. Zato je imela odslej eno samo željo, da bi namreč mogla prav veliko storiti za rešitev neumrjočih duš, zlasti za jzpreobrnenje grešnikov.
Nekaj časa se je bavila z mislijo, da bi šla v tuje ,dežele misijonarit med neverne pogane. Na drugi strani je pa čutila že več let v sebi poklic za karmeličanko in jo je vleklo, da bi sledila starejši sestri v samostan. Ko je tako tuhtala sama v sebi, kaj bi bilo bolje, se je polagoma ravno ob misli na Pranzinija končno odločila za samostan. Dogodek s Pranzinijem ji je namreč pomagal do živega spoznanja, da se duše rešujejo predvsem z molitvijo in žrtvami. To dvoje ji bo pa v samostanu pri karmeličankah v zelo visoki meri na razpolago, tako si je mislila po pravici.
Se ena zavest je pripomogla do tega, da se je Terezika končno veljavno odločila za samostan pri karmeličankah. Vedela je namreč, da kar-meličanke prav posebno molijo in se žrtvujejo za duhovnike. To delajo s tem namenom, da bi zalivale delo duhovnikov z roso molitve in jim pomagale pri vzvišenem delu. Bila je takrat stara komaj štirinajst let, pa je že začela pripravljati in gladiti pot za vstop v samostan. Naredila je načrt, da vstopi o prihodnjem božiču, ko bo na tihem obhajala obletnico velike zmage nad svojo lastno slabostjo.
Toda — ali jo bodo domači pustili, ali jo bodo sestre v samostanu sprejele?
Ko je začela poizvedovati v samostanu, je več kot sestrici, bili sta si kot eno srce in ena duša — kako bo mogoče brez velikih bolečin presekati te tesne vezi, ki so spajale obe sestri? Toda ko je Terezika končno razodela Celini svoje namene, je nepričakovano spoznala, da je Celina že vse sama od sebe zaslutila. Prav nič ni nasprotovala, nasprotno, sama je pomagala Tereziki izgladiti njena pota.
Toda bil je še oče, ki se mu bo treba razodeti. To je bilo najtežje. Kako naj Terezika pove svojemu kralju, da se mu bo kmalu ločiti od njegove preljube "kraljice"? Kako bo prenesel novo,
morda največjo izgubo, ko je že itak več otrok daroval Bogu?
Preden se je Terezika upala govoriti z očetom, je mnogo molila in odlašala svojo stvar do binkoštnih praznikov z namenom, da bi ji takrat sam Sveti Duh pomagal pravilno postavljati besede.
Binkoštni praznik je prišel in prinesel s seboj primerno priložnost za razgovor. Bilo je zvečer po večernicah. Gospod Martin je sedel na vrtu in na obličju se mu je bralo, da je bila njegova duša polna globokega miru. Vse na okolici je bilo mirno in se kopalo v cvetoči lepoti božje pri-rode. Sonce je zahajalo za visokimi drevesi in ptice so žvrgolele svojo večerno popevko. Prišla je Terezika in brez besede sedla poleg očeta. Že ko je prišla, so ji stale solze v očeh.
"Kaj je kraljičina moja?" je sočutno vprašal
oče.
Kakor da hoče zakriti svoja lastna čuvstva, se je-naenkrat dvignil s sedeža, privil svojo najmlajšo tesno nase in stopil ž njo po vrtu. Med mnogimi solzami mu je Terezika povedala, da želi iti v samostan in postati karmeličanka.
Poslušal je in tudi sam ni mogel zadržati solz. Nikakor ni poskušal, da bi odvrnil njene misli od samostana. Poudaril pa je prav krepko, da se mu zdi deklica še premlada za tak odločilen korak. Toda Terezika mu je tako prepričevalno razlagala svoje namere in poklic, da je bil kmalu popolnoma pridobljen in ji je odgovarjal, kakor more sam«1 svetnik odgovarjati v takem primeru. Hotel je napeljati pogovor nekoliko v stran od mučne misli na njuno skorajšno ločitev, zato je odtrgal "il gredici nežno belo cvetko, in je pričel razlagati, kako je Bog negoval lo nedolžno stvarco v rosi sončnih žarkih, dokler ni dorasla v to cvetočo lepoto.
Terezika je spoznala, da oče govori o "jcnl lastni duhovni rasti. . .
Kako zelo je morala ljubiti Gospoda, da )e bila sedaj pripravljena Njemu na ljubo zapustili lastnega očeta! Se ko je bila prav nežno dete, ji je prihajalo na misel, da bi za vse na sveti' ne mogla živeti brez njega. Toda sedaj «ania prosi, da bi se smela za vedno ločiti od njega. • •
Ali očetovo privoljenje še ni pomenilo, da je sedaj odstranjena poslednja ovira. Treba se je bilo posvetovati še s stricem, gospodom Guerinom. Sprva se je dobri mož na vse načine upiral. Končno se je vdal in ni hotel več nasprotovati. Toda kakor nalašč — komaj je stric odnehal, se je pojavila nova ovira, sama višja predstojnica karmeličank je Tereziko odklonila! Dejala je, da je ne more sprejeti pred 21 letom starosti. Vendar je dostavila, da dela le kot delegatinja škofova in da se je pripravljena ukloniti škofovim odredbam.
Vsa žalostna se je Terezika napotila proti domu. Nebo je bilo temno in izpod njega je lil dež v potokih. Že večkrat je bila opazila, da se je nebo rado ravnalo po njenem razpoloženju. Kadar je bila žalostna, je nebo ž njo vred prelivalo solze, kadar je bila vesela, se je nebo smejalo od-zgoraj v sončnih žarkih.
Oče je ni mogel potolažiti. Končno ji je obljubil, da pojde ž njo k samemu gospodu škofu v
sosednje mesto. Oblekla se je tako, da je imela videz starejšega dekleta kot je bila v resnici. Gospod škof je ljubeznivo poslušal njeno prošnjo, toda končno je odločil, naj ostane še nekaj časa pri očetu. Toda oče je priskočil na pomoč ljubljeni hčerki in je pripomnil, da namerja v kratkem potovati v Rim. Tam bi poskusil pri samem svetem Očetu dobiti dovoljenje za hčerkin vstop v samostan. Škof je bil zelo ginjen nad obema. Všeč mu je bila resna želja dekličina, prav tako pa tudi velikodušnost očetova, ki ne misli nase, temuč le na to, da se čimprej izgladi pot za prelepi poklic ljubljene hčerke. Kljub temu ju je škof odslovil brez odločilnega odgovora.
Tereziki se je zdelo, da so se vse njene nade razbile v drobne kosce. Vseeno je odšla nazaj domov z mirnim srcem, saj je zaupala v Boga in vedela, da On čuje nad njo in bo pokazal, kaj je Njegova najsvetejša volja.
E V RIM.
Že tri dni po obisku pri škofu so odpotovali v Rim, Terezika in Celina. Najprej so se ustavili v Parizu. Med vsemi pariškimi znamenitosti se je Terezika najbolj zanimala za cerkev Naše Gospe Zmagovavke. Tam je bil namreč velip kip Naše Ljube Gospe, po katerem je bil posnet oni Marijin kip, ki je nekoč v Terezikini bolezni nekako oživel in se je Marija mali bolnici nasmejala. V tistem hipu je bila deklica čudežno ozdravljena. Z vsem ognjem mlade duše se je deklica v Parizu priporočila Materi božji za varstvo in pomoč na potovanju.
Pot jih je vodila skozi Švico in gorenjo Italijo, kjer so se ustavili v Milanu, Benetkah in Lo-retti. Od tam so nadaljevali potovanje in ko so trdno spali sredi noči, se je oglasil sprevodnikov klic: Roma, Roma. . .
Končno so bili torej na cilju. Z ganjenim srcem so obiskovali vsa svetišča večnega mesta in obema sestrama so se najbolj priljubile katakombe in ogromni Kolizej. Vedeli sta, kaj te stavbe pripovedujejo iz življenja in umiranja prvih kristjanov. . .
Kolizej je velikanska arena, kjer so nekoč kristjani junaško umirali za vero pod zobmi divjih zveri. Sveta tla so prepojena od krvi tisočerih mučencev, ki so tam med groznimi mukami Prelili srčno kri za zvestobo Kristusu.
Terezika je zelo častila mučence. Na vsak "ačin je hotela obiskati vsak kotiček na velikanskem prostoru in se ni dala ustaviti nobenim ovijam. Ravno takrat so se na nekem mestu v Ko-
lizeju vršila izkopavanja in tisti prostor je bil za javnost skrbno zaprt. Kljub temu se je Terezika odločila za izlet v globoko jamo. Pomignila je Celini in planili sta mimo čuvaja, preplezali ograjo in pohiteli navzdol do dna izkopanega prostora. Terezika je poljubila sveta tla in prisrčno molila, da bi mogla tudi ona sama postati mučenica vsaj v željah in v ljubezni do Gospoda. Po opravljeni pobožnosti sta imeli pred seboj težko nalogo, splezati iz globoke jame, toda vse se je zgodilo brez nesreče. Kmalu sta bili zopet tam zgoraj v družbi prestrašenega očeta. Ker je videl, kako srečni sta zavoljo uspelega poskusa, se jih niti ni upal grajati. Deklicama se je celo zdelo, da je mož na tihem ponosen na svoji hčerki, ki sta pokazali toliko poguma za sveto stvar.
Še oni dan so imeli napovedano avdijenco pri svetem Očetu Leonu trinajstemu. Terezika je hrepenela po tistem dnevu in se obenem silno bala, ker ni vedela, kako se ji bo posrečil drzni načrt, ki si ga je bila zamislila za tisti dan.
Avdijenca se je pričela s papeževo veliko mašo. Potem so stopali po dolgih vatikanskih hodnikih v sprejemno dvorano, kjer je sveti Oče sedel na prestolu obdan od cerkvenih dostojanstvenikov. Poleg njega je stal generalni vikar Terezikine domače škofije in je naznanil z močnim glasom, da ne sme nihče svojevoljno spregovoriti s svetim Očetom, Terezikino srce je razbijalo kot kladivo in zbegana se je obrnila k Celini, kot bi se hotela ž njo posvetovati. Celina je pa odločno pošepetala: Le -spregovori. . .
L
Trenotek pozneje je Terezika že klečala pred papežem. Poljubila mu je nogo in roko, dvignila pogled v njegovo oko in dejala: "Sveti Oče, imam veliko prošnjo do vas."
Papež se je nagnil naprej in jo živo pogledal v oko. Zdelo se ji je, da ji gleda prav notri v globino duše.
"Sveti Oče, v čast svojega jubileja mi dovolite, da postanem karmeličanka, ko bom stara 15 let."
"Dobro, dobro, dete moje. Le stori, kakor bodo predstojniki odločili."
Deklica je sklenila roki in jih držala na papeževih kolenih. Opogumila se je še do novih besed.
"Sveti Oče, ako le vi rečete da, bodo vsi drugi pritegnili."
Leon trinajsti je uprl vanjo pogled in dejal počasi in s poudarkom:
"Da, da, dete moje, postala boš karmeličanka, ako je božja volja."
Še je hotela govoriti, pa dva častna papeževa stražnika sta ji dala znamenje, naj se dvigne. Vstala je in zopet poljubila papeževo roko ter prejela njegov blagoslov. Sveti Oče je še gledal za njo, ko se je pomikala na svoj prostor v ozadju.
Odšli so iz Vatikana in Terezika ni mogla ustaviti solz. Ves tisti dan je deževalo, kakor da celo italijansko nebo sočuvstvuje z njeno bridkostjo. Saj se je ponesrečil tako lepo zasnovani načrt. Toda storila je za svoj poklic kar je največ mogla, ta zavest ji je kmalu vlila dušni mir. Spomnila se je, da se je bila že davnaj popolnoma predala božjemu Detetu in želela postati igrača v njegovih rokah.
ZOPET DOMA!
Niti za trenotek Terezika ni opustila misli na svoj krasni poklic. Po povratku domov je zopet hitela pred škofa in ponovila že tolikokrat izraženo prošnjo. Vsako jutro je oče hitel na pošto, če ni morda že prišel odgovor od škofa.
In res. Pismo je prišlo 28. decembra, na praznik nedolžnih otročičev. Bilo je naslovljeno na samostansko prednico in je dovoljevalo, da Terezika takoj vstopi v samostan. Toda zopet nova ovira — prednica je dejala, da bo bolj primerno, ako z vstopom odlože tja do velike noči. . .
Torej nova preizkušnja po tolikih bojih in zmagah! Na Terezikino srce je trkala izkušnja-va, da bi si privoščila v teh mesecih čakanja kar
mnogo razvedrila in zabave, češ: potem bo itak vse to minilo. Toda spoznala je dragocenost časa in je premagala vse skušnjave. Še bolj strogo se je začela zatajevati, da bi si zaslužila večjih milosti v bodočem poklicu.
Oče ji je daroval tiste dni prekrasno mlado jagnje z volno snežno bele barve. Zelo se je razveselila daru in se kratkočasila ob ljubki živalci. Toda preden je mogla navezati na jagnje svoje srce, je žival zbolela in poginila. Ob tem dogodku se je Terezika prav živo zavedela, da se mora bogoljubna duša s popolnim mirom razstati tudi najnedolžnejšo stvarco, ako potreba nanese.
(Konec prihodnjič.)
Legenda ki ni legenda.
Okrog kronanih glav je ljudska domišljija spletla razne legende. Tako n. pr. okrog kralja Matjaža, Matijo Korvina, kraljeviča Rudolfa, sina Franca Jožefa, itd. To so res samo legende brez zgodovinskega jedra. Ruska carska zgodovina pozna slično legendo, ki pa, kol se je pred kratkim izkazalo, ni samo legenda. Gre za legendo o pogrebu carja Aleksandra I. Zgodovinsko je, da se je ta car po burnem vladarskem življenju iz svobodomiselstva vrnil h krščanstvu. In dobro podprto je mnenje, da je umrl kot katoličan. Sit državnih homatij in žejen resnice, je zapustil svojo prestolico in odšel na samotni Krim, da tam prestopi v katoliško cerkev in nadalje živi nekako puščavniško življenje. Tam ga je 1. 1825. zalotila smrt. Na smrtni postelji je v roko ka-
toliškega duhovnika položil katoliško veroizpoved. Pogreb se je vršil s carskimi slovesnostmi v Petro-pavloskem, kjer se nahaja carska grobnica. I'1 tu je zastavila "legenda", ki je vedela povedati« da je bil ta pogreb brez mrliča. Katoliški cai ni hotel počivati med svojimi razkolnimi prednik1-Javnost pa tega ni smela vedeti, zato je vlada P°" greb brez mrtveca vprizorila. Zgodovinarji so to domnevo kvečjemu omenjali, sicer jo pa prep"' ščali ljudski domišljiji. Zdaj so pa boljševik' vdrli v carsko grobnico, da iz rakev pobero raz'1(! dragocenosti. In ko so odprli rakev Aleksn>1(',Jl 1. so jo res našli prazno, brez mrliča in brez d>fl" gocenosti. Tako bi imela ta legenda svojo zg<)('"' vinsko podlago.
Pota božja.
i.
OvfjEKI umetnik iz Švedije po imenu Gabriel JFji Edman je odpotoval v Pariz iz ljubezni do umetnosti in iz hrepenenja po časti in po premoženju. Toda nenadoma je težko zbolel in ker je bil nepoznan in brez premoženja, je moral iti v bolnišnico. Daleč od domovine in svojih dragih, pozabljen Od svojih tovarišev, je moral okusiti vse bridkosti tujine. Tedaj pride k njemu nekega dne ena tistih pobožnih gospa, ki jih ima Pariz veliko, katerih veselje in poglavitna dolžnost je, bolnike obiskovati in nesrečne tolažiti, revnim in zapuščenim nadomestiti prijatelje. Prijazno se približa žalostnemu tujcu, ki jo pozdravi kot angela tolažbe in rešitve. "Še nikoli", ji pravi, ko se je čez nekaj časa od njega poslovila, "me ni noben obisk tako razveselil, kakor ta." Prihodnjo nedeljo je prišla zopet in z vidnim veseljem jo je sprejel. "Ampak, saj vi me še ne poznate," ji pravi nenadoma, "kako je to, da ste tako dobri in sočutni do mene?" Ah, 011 je tako malo vedel o krščanski ljubezni, da je bila zanj gorečnost pobožnih duš in žrtvovanje krščanske ljubezni do bližnjega zanj prava uganka.
Toda četudi je Gabriel Edman po tolikih letih popolnoma pozabil, da je kristjan, vendar se je spomnil, da je protestant, ko mu je ljubeznjiva gospa govorila o molitvi, o zaupanju na Boga in o blaženi Devici.
"Jaz nisem katolik" je dejal nenadoma ji. "K Jezusu Kristusu bi še molil, no, ampak k Mariji — nikoli!"
Modra gospa je presenečena takoj obrnila pogovor na druge stvari in ga je spravila nazad-Je v tako dobro voljo, da je pri slovesu, ko se ji je v izbranih besedah zahvalil za obisk, si gospa drznila ga prositi, naj v znak hvaležnosti sprejme °d nje svetinjico Brezmadežne in podobico z molitvijo "Spomni se". Mladi umetnik je v to dovo-»1, ker se je bal, če bi to odklonil, da bi dobro go-sPo užalil in ji je tudi obljubil, da sprejme obisk duhovnika toda s pogojem, da ne bosta o veri nič govorila.
Tako je prišlo, da sta se spoznala slavni pa-ler de Segur in smrtnobolni Gabriel Edman. Prvi (lan Je pater držal besedo, da o veri nista nič govorila, samo da ga je potolažil, mu pokazal svoje tfloboko srčno sočutje, ki ga imajo vsi dobri ljudje (1() nesrečnega človeka. Drugi dan so bili vsi zadržki naenkrat odstranjeni; duša umetnikova ,S(- Je naenkrat tesno združila z dušo duhovnika,
ki je v dušo umirajočega vlil živo vero, trdno upanje in gorečo ljubezen. Ko je govoril bolniku o trpečem Jezusu, njegovi božji materi, o svetih zakramentih, o sveti Evharistiji in o večnem plačilu, je Gabriel jokal kakor otrok. "Še nikoli nisem slišal kakšnega človeka tako govoriti", je dejal tiho. 'Vi ste moj angel, moj prijatelj, moj oče."
Po nekaterih urah, ki so veljale popolnoma poduku v krščanskem nauku, je hotel pater Segur, ko so mu usmiljenke pošepnile, da bo bolnik težko noč preživel, pripraviti bolnika, da bi prestopil v katoliško cerkev.
Naj mladi in goreči duhovnik to sam pripoveduje.
"Moj sin," dejal sem težko bolnemu, "v srcu ste že katolik. Zakaj bi se branili, to tudi jasno in odločno povedati. Vi ste težko bolni in nikar ne odlašajte več, stopiti v naročje edino prave cerkve."
Bolnik je molčal, samo neprenehoma je gledal vame.
"Ali hočete postati katoličan?" sem nadaljeval.
"Da" je mrmral, "toda kaj bo rekla moja
družina, ko to zve?"
"Kaj bo rekla. Ce kdo spozna svojo zmoto, ali ni popolnoma prav, je še potrebno, da jo zapusti ni se povrne k resnici? Ali verjamete trdno," sem vprašal, ko sem videl, da stvar resnice v boju, ki ga bije njegova duša, zmaguje, "da je Bog in tri božje osebi: Oče, Sin in sveti Duh?"
"Da, verujem."
"Ali verjamete, da se je Sin božji včlovečil, da je na križu umrl, da bi nas odrešil in nam odprl nebesa?"
"Verujem."
"Ali verjamete, da je samo ena prava cerkev in da je to katoliška?"
"Verujem."
"Torej, hočete postati otrok te cerkve?"
"O, da!"
Vzel sem stekleničico krstne vode, katero sem prinesel za vsak slučaj seboj in ga krstil pogojno na iine Gabriel. To je bilo 30. novembra 1850.
To je napravilo bolniku neizmerno veselje. Potem sem ga spovedal in mu dal sveto odvezo seveda tudi pogojno, kakor je v takih slučajih predpisano. Ko sem bil gotov, me je objel z neizrekljivo ginjenostjo in nežnostjo.
"Moj oče," je mrmral, "o kako ste me napravili srečnega. Kako dober je Bog! On mi je vse odpustil, on me ljubi in jaz ljubim njega! Še nikoli v mojem življenju nisem bil tako miren in tako srečen. Hvalim božjo previdnost, ki me je
Neki stotnik, sin hrabrega v vojski padlega generala, je bil v vojni težko ranjen in v Pariz k svoji rodbini pripeljan. Njegov oče ga ni dal krstiti ali iz malomarnosti ali brezboštva, ker je to imel za golo zunanjost, ki za častnika nima pomena.
Po končani bolezni je šel ta častnik dne 13. septembra leta 1837 čez trg Petit-Perez v Parizu ob pol sedmih zvečer, dve ženski sta šli pred njim v bližnjo cerkev in mehanično jima je sledil in šel pred oltar brezmadežnega Srca Marijinega. V tem trenotku je stopil govornik na prižnico. On je govoril najpoprej o svetem Avguštinu, pripovedoval je o mestih Hippo, Tagaste, Kartago, kjer je sveti Avguštin kot mladenič bival. Častnik je prišel iz Alžirja, to je iz Afrike in je vsa ta mesta poznal. Še bolj so ga zanimala mesta, o katerih je pridigar govoril naprej, kakor Rim, Neapel, Milan, kjer je kot vojak bival. Z vedno večjim navdušenjem je poslušal še nadaljne besede go-vornikove, ki so bile tko mile a tako goreče in mu tako globoko segle v srce. Na koncu je pridigar priporočal vsem udom bratovščine presvetega Srca Marijinega, naj molijo za tistega izmed pričujočih, kateri je molitve najbolj potreben. Neki čut ginljivosti je pri teh besedah prevzel stotnika in kakor drugi tako je pokleknil tudi on in mislil, da vsi pričujoči molijo za njegovo ubogo, mrtvo dušo. Mogočno se je v njem vzbudila misel, postati kristjan in otrok božji.
"Ko sem prišel iz cerkve," tako pripoveduje sam, "sem se spomnil, da čakajo name moji tova-riši-kameradi, da bi šli na veselico. Toda jaz nisem imel nič več veselja iti v vojašnico, šel sem na svoj dom v svojo sobo, da sem nemoten premišljeval o utisih, katere sem ravnokar dobil. Celo noč nisem zatisnil oči, moj duh je bil prerazbur-
pripeljala v to bolnišnico, kjer sem našel rešitev svoje duše."
Mirno je' zaspal na večer druzega dne v Gospodu, ki ga je tako usmiljeno k sebi poklical.
2.
jen; jaz nisem vedel, kaj terja vera od mene, kaj moram storiti, da prijmem sveti krst, samo to mi je povedal zdrav razum, da moram drugačen postati in sedanje življenje pustiti. Mislim je sledila odločitev in potem dejanje, kajti jaz sem hotel na vsak način kristjan postati kakor sveti Avguštin.
In res se je podvrgel častnik vsem skušnjam, študiral je nauke svete katoliške vere in dne svojega krsta 17. septembra. Med svetim obredom je kazal njegov vojaški obraz vsa čustva, ki jih je čutilo njegovo srce. Solze veselja so se lesketale v njegovih očeh in odločnost v odgovorih na vprašanja so kazla na trdno njegovo versko prepričanje. Po končanem obredu se je vrgel častnik v naročje duhovniku, ki ga je pripravil za sveti krst, in zaklical ves vesel: ''Oh moj oče, kako se vam zahvalim, da ste me storili tako srečnega. Sedaj sem kristjan, otrok nebeškega Očeta, dedič večnega kraljestva!" Da je bila njegova sreča še bolj popolna, so mu podelili drugi dan še angelski kruh in sveto birmo. Tri dni pozneje je moral Pariz zapustiti in iti k svojemu regimentu. Ko so mu svetovali, naj se zaradi neprijetnosti na potu zadovolji s tihimi ustnimi molitvami v javnih vagonih, je dejal: "O ne, jaz sem že na to mislil, in svojo mašno knjižico v svoj kovčeg za-pokal ,da bom pridno iz nje bral in če se bo kedo čudil ali me zasmehoval, mu bom povedal svoje življenje, mislim, da me bo potem pri miru pustil."
Kako je prišlo, da se je ta od resnice tako daleč oddaljena duša in potom s tako gorečnostjo napolnjena tako hitro k Bogu vrnila? Skrivnosti tega spreobrnenja ne iščimo nikjer drugje kakor pri usmiljenem Srcu Brezmadežne nebeške Kraljice !
3.
Bilo je leta 1860, ko je vstopil nekega dne	dejal: "Vi služabnik Gospodov, se mi zdi, da pomlad mož odličnega obnašanja in ponosne hoje v	znate vsa nerazumljiva pota nesrečnega človeške-cerkev svetih mučeneev v Milanu na Laškem. Na	ga srca. Moj duh je omamljen, moje srce uiii-njegovem obrazu je ležal izraz neizmerne notra-	čeno, življenje mi je v breme, jaz ne morem teže, nje bolesti in znamenje razburjenega, nesrečnega	ki me tlači, dalje prenašati. Iz teh besedij zamo-življenja. Poklical je duhovnika, ki je ravno pri-	rete sklepati moje težko stanje, v katerem se na-digoval, po pridiki k sebi in mu ves razburjen	hajam. Peljite me h kakemu križu, blagoslovite
me, potem me spovejte in odvežite od mojih grehov, potem bom pa naredil konec temu življenju, ki ga sovražim."
Ta mladi mož je bil član neke iz laške revolucije znane rodbine. Z železno vztrajnostjo se je držal načel stare vlade in bi bil šel rajše v ujetništvo, kot da bi odstopil od svojih idej. Zdaj je bil pa zapuščen in zaničevan, njegovi pristaši, ki so ga popreje oboževali in kot mučenca častili, so mu vsi postali nezvesti. Črna in temna je bila pred njim bodočnost, z jezo in bridkostjo je gledal v preteklost, z ostudnostjo v sedanjost. Smrt samo, tako si je mislil, zamore storiti konec temu neznosnemu trpljenju.
Zastonj so bile vse mile in prijazne besede duhovnikove, vse iskrene prošnje, da bi ga odvrnil od strašnega naklepa, povedal mu je tudi, da je vsaka spoved zastonj, dokler ima take samomorilne misli. Nesrečni človek mu je dal samo ta odgovor:
"Torej me nočete spovedati? Dobro, pa naj bo Bog bolj z menoj usmiljen, kakor ljudje."
Poln sočutja in ljubezni je skušal duhovnik še enkrat dati poguma in zaupanja tej ubogi, ne-
Bilo je za časa oblegovanja mesta Pariza leta 1871. Zaradi obstreljevanja je bilo v ulici Notre Dame pri zavodu usmiljenih sester veliko šip pobitih. Potreben je bil steklar, katerega so takoj poklicali. Ko je on vso škodo popravil in nove šipe naredil v okna, je neka sestra se pogovarjala s tistim steklarjem in mu hotela vcepiti pobožne misli, toda vse njene besede so padle na kamenita tla.
Delavec je že iz olike vse lepo poslušal, kar je rekla pobožna sestra, toda ko je videla, da je vse zastonj, je obmolknila in v srcu molila za izgubljeno dušo. Nenadoma ji je prišlo nekaj na misel, kar je tudi precej izvršila. Hitro je našla mali rožni venec in ko se je steklar že odpravljal, mu ga je ponudila in kratko povedal ,kako ga naj °n moli. Toda mož je imel malo veselja do tega, da bi «e naučil.to reč moliti, ali rožnivenec sploh sprejeti, zato ga je sestra prosila ganljivo: "Oh, Prosim vas, sprejmite ga in ga denite v svoj žep, boste videli, da vam še srečo prinese; in ko boste kedaj v veliki stiski in nadlogi, molite na rožnem Vencu, boste videli, da vam bo nebeška Kraljica Pomagala."
Da bi sestre ne razžalil, ga je vzel in dal v eP> kjer bo, tako si je mislil, mirno ležal in se Preje od obleke, kakor od molitve obrabil.
Nekaj dni pozneje se je sklenil mir in neka-
srečni duši, toda zastonj. Zaslepljeni človek ni hotel spoznati, da ga pravični Bog obiskuje in kaznuje. Odšel je. Žalosten je gledal duhovnik za njim in vsem pričujočim v cerkvi v ginljivih besedah priporočil, naj goreče molijo za spreobr-nenje enega grešnika in ga priporoče posebno brezmadežnemu srcu Marijinemu, ker — tako je končal — nezaslišano je, da bi se duša priporočena brezmadežnemu srcu Marijinemu, vekomaj po-gubila. — Medtem je šel tisti nesrečni človek ven tje na polje, vzel kapo z glave doli, napravil križ in nastavil samokres na prsi in izprožil. Brezza-vesten je padel na tla, toda ni bil mrtev. Blizu stoječi delavci, ko so slišali strel, so pritekli, so pobrali ranjenca in odpeljali so ga v bolnišnico, kjer je dobil takoj zdravniško pomoč.
Pač je bilo njegovo življenje izgubljeno, toda njegova duša se je skesana obrnila k Bogu. Skesano je obžaloval svoje preteklo življenje, s solzami v očeh priznal svoje zmote in pregrehe, daroval je Bogu vse strašne bolečine in umrl, ko je pobožno prejel svete zakramente, mirno v srečnem upanju na boljše življenje.
terim se je dovolilo, da so mesto zapustili. Tudi naš steklar je dobil pas in vesel letel iz mesta ven, da bi si kupil za družino nekaj živeža, ker že nekaj tednov ni jedla druzega, kakor suhi kruh. Toda kar vsa okolica ni imela nobenega živeža, tedaj je moral iti notri do kraja Villeneuve. Bil je zelo truden, lačen in posebno žejen. Šel je v neko gostilno, kjer je sedelo več Pruaov, in si dal prinesti vina. Hitro ga je izpil par kozarcev in ker je bil razgret in malo vinjen, je jezen na pomanjkanje, ki ga je moral okusiti zadnje čase, začel zabavljati čez Napoleona, Viljema in Bismarka, te šibe ljudstva, ki naj bi jih vse obesili na vislice, je dejal. Prusi so nekaj časa mirno poslušali, toda ker ni nehal, jih je, potrpežljivost minila, aretirali so ga in zaprli. To ga je streznilo — in začel je počasi misliti. "Kaj bodo z rfienoj počeli? Koliko časa bom v ječi zaprt? Kaj dela moja žena in otroci? V lepo past sem padel in slabo sem molil. Ko bi vsaj kaj jedel, lakota me mori, od danes zjutraj nisem še nobene stvari pokusil." Tedaj se je spomnil, da mora imeti v žepu še en košček kruha, in ko ga išče, zagrabi za — rožni venec. "Ah, to je rožni venec tiste usmiljene sestre," pravi smehljaje. "No, ta je pač izgubila čas se svojimi opomini. Toda, stoj, ona je rekla, da naj ga molim, kedar pridem v zadrego. No, sedaj sem, pa še v kakšni. Toda ,kako se že moli,
ona me je učila, pa sem pozabil." Med tem, ko je ta revež se spominjal, kako je si svojo materjo v mladosti molil sveti rožni venec, se je spomnil na Ave Maria, katera molitev že toliko ni prišla preko njegovih ust, so se odprla vrata in notri stopi bavarski častnik. Začuden zagleda delavca, ki je mirno ležal na slami in imel rožnivenec v rokah.
"Da", pravi častnik, "ali niste vi revolucijo-nar?"
"O ne," je dejal mirno ujetnik.
"Torej, vi ste katoličan."
"Da, res, saj ravno molim rožnivenec."
"No, ker je temu tako," pravi prijazno častnik, ''potem ste prosti, toda za naprej bodite bolj olikani z nami, ker tudi mi smo katoličani, ki molimo rožnivenec."
Revni, zdaj presrečni steklar je mirno in tiho hitro zapustil ječo. Ko je prišel v Pariz nazaj, je takoj šel k usmiljenim sestram, povedal vse, kaj je doživel in obljubil tisti sestri, kateri se je še le sedaj posebno zahvalil, da ne bode molitve rožnega venca nikoli opustil in da bo v vseh svojih bridkih urah klical tisto na pomoč, ki je uslišala njegovo tako nepopolno molitev.
Otroška križarska vojska.
P. Hugo.
Dunajski apostol otrok prelat Moersinger je po vojni, ko je Dunaj postajal vedno bolj "rdeč", pri otrocih zastavil, da vzgoji nov rod, ki bo odločneje branil katoliški značaj nekdanje prestolice, kot to znajo stari, svetovno znani "gemitlih" Du-najčani. Začel je izajati posebni nabožni list za otroke, ki je bil kmalu v sto tisočih otroških rok. Ker tej armadi ni mogel posamič odgovarjati na pisemca, je zamislil skupne "Otroške dneve", na katerih je malčkom odgovarjal na njih vprašanja. Iz teh "Otroških dni" pa so se razvili "Jezusovi dnevi". Vsak otrok dobi obenem s svojim glasilom vprašalni listek z naslovom "Jezusovi dnevi". Na listku so razna vprašanja, na katera mora odgovoriti in nato izpolnjen listek vrniti uredniku in voditelju. Vprašanja se glase: Ali sem danes opravil jutranjo molitev? Ali sem bil pri sv. maši? Ali sem obiskal Jezusa v tabernaklju? Ali sem se v cerkvi lepo obnašal? Ali sem koga pridobil za obisk Jezusa, za sv. mašo, sv. obhajilo?
Ali sem molil pred in po jedi? Ali sem se za Jezusa v čem premagal? Ali sem opravil večerno molitev? In še nekaj podobnih vprašanj. Na vsa mora otrok za vsak dan v mesecu odgovor dati, oziroma kar v dotično, že naznačeno rubriko zapiše Da ali Ne. Iz "Jezusovih dni" je pognala otroška "Evharistična straža", to je molitvena ura pred sv. Iiešnjim Telesom, katere se udeležuje nad pol milijona otrok. Iz te pa je pognalo pogosto prejemanje sv. zakramentov. Angeljske mize so vendo bolj oblegane od otrok. Od časa do časa ti mali evharisti in križarji prirerajo slovesne "Križarske procesije", katerih se udeležuje po več desettisoč otrok. Te so živo izpraševanje vesti starejšim verskim zaspancem. Po istem vzorcu mobilizira otroško križarsko vojsko Ijubljunski frančiškan Rev. Krizostom Sekovanič. Nje ognjišče je "Lučka", ki jo sam izdaja in urejuje. List, ki je kot nalašč za otroke. Vspehi so prav tako razveseljivi.
Iz Fejsalovega kraljestva.
Pred kratkim je v Švici umrl kralj državice Irak, tam nekje v Mezopotamiji. Zdravit se je prišel v Evropo, a je našel smrt. Časopisje je vedelo poročati, da je mnogo storil za svojo državo. A od druge strani izvemo nekaj, kar mu ni v čast. V svojem kraljestvu je imel tudi kakih 80.000 kristjanov, nestorijanske sekte. Njih pa-trijarha Mar Simuna je pognal čez mejo in vpri-zoril med njimi vprav mesarsko klanje. Po ne-
kem poročilu iz Londona so njegovi vojaki na iraško-sirski meji hladnokrvno poklali 1000 kristjanov. Neki angleški častnik očividec je sam0 v eni vasi naštel 315 krvavih žrtev tega pokolj«' V koliko gre ta krščanska kri na njegovo vest. seveda ne moremo soditi. A kot vrhovni gospod si gotovo ni mogel enostavno rok umiti, prav tako kot Pilat ne.
Msg. Anton Ogulin.
P. Hugo.
rvNE 25. avg. smo v St. Paulu, Minn, spremili k zadnjemu počitku enega naših najodličnejših v tej deželi — Rt. Rev. Monsg. Anton Ogulina. Bil je patrijarh šentpavelske duhovščine naše krvi, tako po letih, kot po časti. Sicer ni zarezal nobene globlje brazde v slovensko izseljeniško ledino te naše nove domovine, ker je ves čas deloval med tujci. Vendar se čuti "Ave Maria" dolžno, mu postaviti skromen spomenik. Saj slovensko srce je vedno toplo bilo
Stariho. Rojen je bil 16. febr. 1862. v Cerovcu v semiški župniji. Nadarjenega Tončka so poslali po dovršeni domači šoli v Novo mesto, da bi se izučil za gospoda. Za kak drug poklic svojim sinovom takrat verni kmetški starši sploh niso imeli denarja. Novomeška gimnazija je bila takrat še v rokah op. frančiškanov. Tone Ogulin je tam izvršil pet razredov. Gotovo bi bil še druge tri in stopil v ljubljansko bogoslovje, da ni njegov ožji rojak, poznejši
\ ,lJem in med tovariši rojaki se je vedno najbolj domačega cutil. 2e ko se mu je sonce jiagnilo v zaton, ga je še po-ll'Knilo čez morje, da se v naročju matere domovine znova ogreje zanjo. In končno, ali nam niso v ponos možje naše ..rv'i ki so se s svojim delom znali med tujci uveljaviti in "m izsiliti častno priznanje?
Msg. Ogulin je bil sin belokranjske prestolice Semiča, <l H' dal Ameriki še odličnejšega sina našega naroda, škofa
škof Stariha, ki m- je mudil na obisku v domovini, okrenil njegovo pot v drugo smer. Pridobil ga je za Ameriko.
Semkaj je došel z Rev. Stariho 1. sept. 1880. Isto leto je Rev. Trobec, poznejši šentklaudski škof pripeljal iz domovine g. Solnca. V St. Francis Seminary, Wis., kjer naj bi nadaljevala svoje študije, sta se našla in skupaj preganjala domotožje. Rajni Monsignor je vedel povedati, da sta prišla v zavod ravno, ko so gojenci imeli duhovne vaje. To
je bilo njima takrat- še nekaj tujega. Mladi ljudje, polni življenja, ki si imajo navadno več povedati kot znajo, so kot mrtveci hodili mimo njih. G. Solnce je mislil, da nočejo z njima kot privandrancema imeti nobenega stika. Pa pravi Ogulinu ves domotožen in še užaljen zraven: "Ti, Tone, če ima pa tako biti, je bolje, da poveževa zopet svoje cule in jo mahneva nazaj, odkoder sva prišla." A po duhovnih vajah so se gibčni jeziki tovarišev razvezali in skušali zamujeno nadomestiti. V živahnem semeniškem življenju, ki ste se ga tudi naša dva "zelenca" polagoma začela vdeleževati, je domotožje jelo ginevati in kmalu sta se prilepila na Ameriko. Po pospešenem modroslovnem in bogoslovnem študiju sta bila oba že čez štiri leta posvečena v mašnike. Rev. Solnce 24. jun. 1884., po milwauškem nadškofu Hcissu, Rev. Ogulili pa, ki je bil takrat še premlad, 19. sept. 1884., po šentpavelskem nadškofu Irelandu. Novo mašo je zapel dva dni pozneje v novi župni cerkvi sv. Krančiška Sal., ki jo je ravno zgradil in organiziral župnijo Rev. Stariha.
Odtod je zavil v Gospodov vinograd. A takoj kot samostojni dušni pastir. Kaj)lan ni bil nikoli. Preveliko pomanjkanje duhovščine je še bilo, zlasti duhovščine za hitro r. s toče nemške župnije, da hi mogla biti po dva. Njegovo l.rvo mest > je bilo v Heron Lake, kjer pa še ni bilo cerkve zanj. Z.-.- raditi si jo je moral sam. Nadškof Ireland nut je dal potrebni les in mu ukazal, naj jo postavi ter organizira župnijo. Tu je ostal štiri leta, ko je bil prestavljen na župnij i Brezmadežne v St. Peter, Minn. Cerkev je tu že r.liri, | pa je nioal zgraditi župnišče. Ko je nadškof videl njegove gospodarski in organizacijski taleirt, mu je izročil še večje delo. Poklical ga je v mesto St. Paul in mu poveril organizacijo nove nemške župnije sv. Bernarda. Tu je na'orej postavil cerkev in šolo pod eno streho. Ko se je župnija pod njegovim spretnim vodstvom opomogla in je plačal ves dolg, se je lotil zidanja nove velečastne cerkve, ki je ponos mesta in škofije. Celih dvajset let je vzorno vodil to župnijo in se takorekoč zrasel z njo. Najbrž bi bil tu ostal, da se niso okoliščine bistveno spremenile.
Župnija sv. Bernarda je v teku let zelo narasla in zahtevala več dušnih pastirjev. Nasprotno pa je stara župnija Marijinega Vnebovzetja, ki so jo že o I 1. 1857. opravljali benediktinci iz S. Johns opatije, zaostala in nudila premajhen delokog za tamkajšnji prijorat. Zato je škofijstvo oo. benediktince premestilo k sv. Bernardu. Ker si je Rev. Solnce, dotlej župnik pri sv. Neži, želel manjše župnije, je on prevzel župnijo Marije Vnebovzete, Rev. Ogulin pa je prišel na njegovo mesto k sv. Neži. To župnijo je organiziral Rev. Jakob 1'robec in jo opravljal dotlej, ko je postal se n t ki iiidski škof. Rev. Solnce pa je sezidal krasno župno cerkev, ki je takrat stala četrt milijona dolarjev. Ker jo ic komaj štiri mesece tjo posvetitvi zapustil, kajpada ni mogel kaj prid i dolga odplačati. Okrog $200.000 ga je še bilo. Zato je nadškof Ireland Rev. Ogulina poslal tja. Poznal ga je kot veščega gospodarja in upal, da bo kos t -žki finančni nalogi. Ni se varal. Rev. Ogulin, takrat na višku moške dobe in podjetnosti, je krepko poprijel, V 15 letih ir plačal ves dolg. Nato je začel cerkev znotraj lepšati. Napravil jr lep marmornat glavni altar, barvana okna, orjaške lestence, zadnja leta tudi mikrofon na priž-nici, da je mogel z lahkoto zajeti celo prostrano cerkev. Nameraval je graditi tudi novo župnijsko šolo, ker je dosedanja za preko 000 otrok premajhna. Zbral je zanjo že precejšnji kapital.
Tako so njegove številne zasluge za škofijo kar kričale po priznanju. Iti to mu je 5. febr. 1924. tudi došlo. Papež ga je imenoval za svojega hišnega prelata. Tudi škofija mu je priznala njegovo vspešno, žrtev polno delo
za svoj procvit. Bil je škofijski konzultor in član škofijskega upravnega sveta.
To bi bil le nekak okvir njegovega domala polstoletne-ga duhovniškega stremljenja in udejstvovanja. Njegovo celotno sliko bi nam mogli podati le tisti, ki so bili z njim v ožjem stiku injjriče njegovega podrobnega delovanja, z vsemi žrtvami in razočaranji. Toda več njegovih intimnih, katerim je zaupaval svoje načrte in trud, ki ga je njih izpeljava zahtevala, kot Rt. Rev. Plut, Rev. Solnce, Rev. Ba-jec, Rev. Seliškar, so šli že pred njim v večnost in nesli to nepisano zgodovino s seboj. Eden njegovih stanovskih tovarišev, ki ga je že 40 let bližje poznal, ga je kratko takole označil: "Mož je bil pošten, pobožen, tih in vedno prijazen. Če je bilo treba, je govoril tudi trdo, znal je to prav dobro. Prijateljev je imel zelo veliko." Sentpavelski "Wanderer" pa mu .ie v posmrtnici dal sledeče spričevalo: "Msgr. Ogulin ni bil samo organizator župnij, ampak je bil v prvi vrsti prijatelj in pastir duš. Ne da bi ga kdo videl, je obiskaval svoje župljane, jim pomagal v zamotanih zadevah in dajal svete v njih težavah. Duhovniki in ljudstvo nadškofijc — med njimi tudi katoliške nemške organizacije — so zgubili z njim pravega prijatelja in zvestega svetovavca." Zato so mu bili pošteni župljani povsod, kjer ie deloval, iz srca uclani. Nasprotnikov mu kajpada tudi ni manjkalo 1'ri sv. Neži je nekoč komaj ušel nasilni smrti. Nek zlikcvec mu je ponoči vrgel bombo v spalnico, ki jr napravila veliko razdejanje, on je pa ostal nepoškodovan.
Ze mu je svitala prva motna zarja zlate maše, ko ga je trdo prijela vodenica in po šestih tednih 21. avg. končala svoje delo. Pogreb je imel veličasten. Okrog 200 duhovnikov, med njimi kajpada vsi šcntpavclski tovariši-rojaki. večina slovenske duhovščine in še od drugod, kakih sto sester in tisoče ljudstva, se jr zbralo k pogrebnim obredom v njegovi župili cerkvi sv. Neže. Ko je žalni sprevod korakal v cerkev, mi nam samo mogočne orgije, v rokah inoj-stra-rojaka Rev. Missia, povedale, da spremljamo svojega rojaka na zadnji poti. Skrivnostno tiho so mu pele: "Blagor mu. ki se spočije. . .!" Za slovensko žalno pesem 111 govor seveda ni bilo mesta. V angleščini mu je izbran" govoril v slovo Msg. Humphrey Moynihan. l.e v imenu nemških župljanov se je po eni prejšnjih sv. maš v nemškem jeziku poslovil od njega naš rojak Rev. Rant. I'3' pa mu je improvizirani slovenski duhovniški zbor na P0' kopališču zapel slovensko nagrobnico.
Nekam tesno je nam slovenskim duhovnikom bilo
pn
srcu, ko smo zapuščali župnišče pri sv. Neži. Od počet''4 sem je imelo slovenskega gospodarja: Trobec, Solnc<j| Ogulili. Slovenske roke so gradile iinpozantno cerkev jj njeni, katere zvonika kraljujeta nad mestom. Tu je . „ središče šentpavelskega slovenskega krožka, kajti vsi '"'f, novani so bili zlate duše. Želeli smo, da bi ostalo tako nadalje. Morda zaenkrat še bo. A za dolgo težko. ^ venski duhovniški Jcrožek tamkajšnje nadškofijc, po naK njenosti nadškofa Irelanda nekdaj močan in vpliven, se . tro redči. Ni več tako daleč čas, ko bodo po njem ' .' še samo grobovi. Toda, ali naj samo oni enkrat ozna"J jo, kaj so Slovenci storili za minncsotskc Nemce? I" j„ dela je za debelo knjigo, zlasti če privzamemo še l'irc8Jjt0 njegovo slovensko gardo, s katero je zastavil misij0"* polje med Nemci. Ti sami se jim bodo težko kedaj l'° ^j. slugi oddolžili. Treba bi bilo, da mi mislimo na to m • ramo snov iz živih in mrtvih virov. V ponos bi bilo ^ delo nam in domovini. S tegji stališča bi želel, da bi ki je bolje poznal življenje in delo Msg. Ogulina ko« > 0 isto v podrobnosti spopolnil. Njemu bo šlo vsekako l,'j|.,|ji mesto v tej kulturni zgodovini. Bog, ki plačuje na P° r9j-svoje knjige življenja, v kateri je vse zapisano, naj »o neniu obilen plačniki
Glasovi od Marije Pomagaj.
P. Hugo.
Spodobi se. da se lemontski glasnik še enkrat oglasi, preden mu ziina zamaši usta. Saj ga včasih že kar zebe In te dni je dobil od Mrs. Frances Starman, tam iz daljnega Arkansasa, dva kosa zimske odeje. Sicer mu ni rekla naj gre spat, pa že sam ve, kaj to pomeni. Zima je na pohodu. Ker pa ne ve, če jo bo še pretolkel in se še kedaj oglasil, bo najbolje, če pravočasno svoj dolg umirajoče sezone poravna. Čeravno so bili še slabi časi in negotovo, bo li prvi zarji zboljšanja sledili lepši dnevi, so se ljudje
radi odzivali našim vabilom na razne slovesnosti, ki smo jih v tej sezoni obhajali. Vsekako smo jim za to dolžni priznanja in zahvale.
Tri večje slavnosti smo v tej sezoni imeli, poleg par manjših: Slovenski dan 4. jul., Baraga-Jegličev dan 29. jul. in blagoslov lurške grote na Delavski praznik 4. sept O prvih dveh je bilo že nekaj poročano. A o drugem bi imel še nekaj dostaviti.
BARAGA - JEGLIČEV DAN.
To je bil za blagoslovom samostana cerkve ter seveda za katoliškim shodom doslej najveličastnejši dan, dasi je bila reklama zanj zelo manjhna, zlasti v kolikor je bil Jegli-čev dan. Kajti šele v zadnjem trenutku smo zvedeli za Jegličev dan v domovini in dobili poziv, naj ga tudi mi proslavimo. Ko bi bili toliko bobnali kot so za Jugoslovanski dan na chicaški razstavi bi bilo 29. jul. v Lemontu samo vernih Slovencev več, ko na Jugoslovanskem dnevu vseh Jugoslovanov vernih in nevernih. Saj jih je itak najbrž bilo. Znamenje, da naš narod še pozna svoje prave voditelje in jim je hvaležen.
Naši Jolictčani so se ta dan posebno izkazali. Ves Jo-liet je bil tukaj. Seve, kjer so pastirji, tam mora biti tudi čreda. Kajpada tudi njih slavne šolske godbe ni manjkalo, je vsepovsod, kjer nastopi, magnet za ljudstvo. Z njo je nastopila tudi godba od sv. Štefana v Chicagi. Mi bomo Pridno sledili razvoju obeh in na Baragov dan primerjali. I<atera se boli postavi. K_a.it i Baragov dan ho poslej vsako
leto, dokler se mu ne bomo poklonili na altarju, če nam Bog da učakati to srečo.
Na letošnjem Baragovem dnevu je bilo nekaj pomanjkljivega. Godbi niste imeli pravega mesta. Bil je sicer zanji določen posebni ograjen prostor, sredi poslušavcev. A le tisti so mogli videti mlade umetnike in umetnice v slikovitih uniformah, ki so bili v prvih krogih. Videti so jih hoteli pa vsi. ker je v tem posebni užitek. Tako so zadaj stoječi stegovali vratove kot lačno vranišče, ko mu mati kosilo prinese. Za ta užitek vseh bo v prihodnje bolje poskrbljeno. Nasproti groti je narejena vzvišena, dosti raz-sežna platforma v ta namen. Prihodnjo spomlad jo bomo končno uredili. Tam bo prostor za muzikante. Od vseh strani jih bodo poslušavci izpod senčnatih hrastov lahko videli, kako obvladujejo svoja godala, ki so mestoma večja kot godbeniki \Ta tej platformi nameravamo pozneje po staviti tudi Baragov spomenik.
MARIJIN DAN.
Na Delavski praznik 4. sept. pa, kot rečeno, smo imeli Marijin dan, Lurške Gospe. Slovesno smo blagoslovili njeno groto. S tem se nam ni prav nič mudilo. Grota je bila ze delj časa zaenkrat dovršena in zasebno tudi že blagoslovljena, da je lahko služila svojemu namenu. Slovesni blagoslov smo hoteli odložiti dotlej, ko bo tudi ves njen s,rsi okvir primerno urejen. Ker nam je pa letošnje leto I'1"'neslo toliko nagibov za slovesni blagoslov, ga nam ni ■'zalo odlašati. Sveto leto je, petinsedemdesetletnica prikazovanja Brezmadežne v I.urdu in še leto, ko bo Lurška 'rnardka proglašena za svetnico. Vse to nas je nagnilo, k'1 s'Uo pospešili slovesni blagoslov. A je bilo treba krep-<> zavihati rokave, ker je bila še dokaj dela pred nami »bro, da smo imeli med počitnicami več delovnih moči na trn;i'°lago. To je naša delovna sezona, vsaj onih, ki nam "asko (Ido „j poklic. Med letom ni noben klerik žaljen pri tem delu, ampak samo pri knjigah. Ima z njimi s'i posla.
M jmHi smo izredno suho poletje. To ic bilo /. enega Cy 'SC.;t J^ko ugodno za nas. z drugega pa prav nezgodno.
nasadi in travnata setev so dehteli po moči. Sicer n ' "Peljali vodo na hrib in pridno zalivali, a umetno na-naravna moča str si kot prava in žitna kava. ž(,0-.'r<> smo pač vzdržali, travo pa smo morali prepustiti j,, |l"" So»fnim žarkom. Kompleks, ki je koprnel po moči, ' udi •1)rcve'''t količina vode zanj zdaleka nedostatna. je . Jezerce, ki je bilo spomladi tako dobro založeno, da " s štirimi osebami z lahkoto rezal brazdo v njegovo p0' ic postajalo vedno plitvejše, fitsti r.V°'no sino blagoslov nastavili na zadnjo nedeljo av-"lio* i'" ,() ,U('' objavili. Potem nam je pa prišlo na nje'" 'sto nedeljo v Jolietu nekaj velikega, praznova-Sfstdesetletnice župnika Rev. John Plevnika. Ker se
pri Jolietčanih nismo hoteli oddolžiti z našo konkurenco, ampak smo se jim hoteli oddolžiti za Baragov dan, smo našo slovesnost pomaknili za en teden naprej in o tem javnost obvestili. A kot sc je prepozno izkazalo, smo se zmotili. Rev. Plevnik je slavje svojega jubileja, o katerem se je šušljalo, odklonil. Med tem pa so združena jolietska društva, preden so kaj vedela o naši premestitvi, sklenila za isto nedeljo skupni piknik. Tako smo zopet skupaj zadeli. Onim hi kazalo spreminjati, nam pa še manj, že drugič. Tako smo ostali vsak pri svojem. A kljub tej nepre-videni koliziji ie bila udeležba večja, kot smo jo pričakovali. Vse bližnje naselbine, pa tudi oddaljenejše., kot La Salle, Milwaukee in celo Pittsburgh, New York, San Francisco so bile zastopane. Se posebno nas je veselilo, da so iz manjših naselbin širšega okoliša Chicage, ki nimajo slovenske župnije kot n. pr. Elmhurst, Aurora, Porter, Ind. in dr. so v lepem številu prihiteli.
Groto snio za ta dan še posebej okinčali. Naš arhitekt, že od početka, Fr. Pij Petrič, O.F.M. je napledel ne vem koliko jardov vencev, velika ljubiteljica grote Mrs. Klara Blaess in njena prijateljica Mrs. Težak iz Jolieta so pripeljale veliko zalogo lepega svežega cvetja, tako da je bil pogled na groto res veličasten. Ob 10:30 se je iz cerkvice razvila procesija na hrib. Najprej je komisar. Very Rev. Bernard Anibrožič vse potrebno oznanil in se zahvalil vsem, ki so kaj prispevali za groto. Ti so: Mrs. Blaess iz Jolieta, ki je s svojo dobro mamico prevzela vse stroške /a kip Bernardke in tudi za kip Brezmadežne precej nako-lektala. Potem Mr. in Mrs. Perko ter Miss Marv Simec iz Chicage, ki so prispevali po $50.00. Mr. in Mrs. Anton Bogolin, ki sta kupila zvon. Mr. John Šimec, je daoval $10.00. Miss Mary Zore, Olyphant, Pa., altarni prt. Z rožami so nas pa oskrbeli pred vsem Mrs. Blaess in Mrs.
Težak iz Jolieta. Potem Miss Erna Blaznik iz New Yorka, Mr. Drashler iz Waukegana, Mr. in Mrs. Pazdirtz iz Jo-liet, Mrs. Bogolin in Mrs. Medic iz Chicage.
Nato je bil blagoslov grote, obeh kipov in zvona. Izvršil ga je pisec teh vrstic. Rečeno je bilo, da mu je bila dana ta čast radi tega, ker je starosta Lemonta, kar se mu je pa "veržmagalo". Patrijarško čast v Lemontu uživa nekdo drugi. Mene zadene le v tem pomenu, ker sem izmed živečih prvi došel semkaj ter sanjal in pisal o bodoči groti, kd| so drugi še tam za morjem sanjali o deveti deželi strica Sama. Med blagoslovom je ljudstvo pod vodstvom chi-caške "Adrije" popevalo lepo lurško himno. Nato je bila slovesna, levitirana sv. maša, ki jo je imel naš novomašnik Rev. Vianej Trinko, govor pa P. komisar.
Ker romarji iz Waukegana, ki so prišli s svojim tru-kom, niso mogli čakati večerne lurš]sc procesije, so imeli pop. ob 2. svojo pobožnost, slovesne pete litanije in bla-
goslov, kar je opravil Rev. Salezij Glavnik, O.F.M. z azi-stenco. Tudi njim gre posebna hvala, da tako radi prihite na naše slovesnosti, za kar vedno poskrbi Mr. Drashler. Krona slovesnosti pa je bila lurška procesija v večernem mraku. Dasi za mnoge ni bilo zgodno tako dolgo čakati, jih je vendar lepo število ostalo. Po kratkem nagovoru glasnikarja se je razvila po lepi beli poti okrog jezera procesija z lučkami. Vodil jo je Rev. John Ferlin, O.F.M. z azistenco. Chicaška "Adrija", pod vodstvom prof. Račiča, je intonirala lurško himno, množica je pritisnila. Nekaj romantičnega je bil ta prizor. Mesto ribic so odsviti lučk plesali po jezerski gladini in Ave, Ave, Ave Maria se je kot blažeči balzam razlival v skrivnostni mrak in kapal na srca. Končno je procesija zavila nazaj po hribu, v cerkev k blagoslovu. Spodaj po cesti drveči avtomobili so zmanjšali brzino, da uživajo ta prizor. Lurška procesija, ki bo poslej za vsako obletnico, bo gotovo najlepši sklep romarske sezone.
FR. JOHNOV DAN.
Da tudi on je imel svoj dan. Pa ne kot patrijarh Le-monta, ampak kot čebelar. Prav za prav je imel še dva svoja dneva. Njegovi profesijonalni tovariši in tovarišice, so ga najprej počastili s tem, da so v njegovi "zeleni dolini", s katero je napovedal konkurenco Rev. Cernetu, priredili svoj letni čebelarski sestanek. Bilo jih je čez sto. Za nedeljo 24. sept. pa je priredil že dobro znani "medeni piknik" A o vsem tem poročam samo kot kronist. Kajti za njegove muhe nisem prav nič navdušen. Ze zato ne, ker imajo žensko komando. Če kak moški prinese glavo v njih bližino, bo precej debelejšo odnesel. Pravijo sicer, da bi bilo dobro, če bi s_e jaz mal.o zredil, da bi me lepega dne kak cunjar ne "kidnepal", a se rajši izpostavim tej nevarnosti, kot strupenim jezikom oz. rilčkom Father Johnovih muh Preden napravim piko za letos, prisrčna hvala vsem.
ki so nam v letošnji sezoni na katerikoli način kako uslugo storili. Posebej še dobrotnikom Marije Pomagaj in našega Lurda. In med temi niso samo tisti, ki so kaj prispevali, ali v denarju, ali v blagu, temveč tudi oni, ki so nam pri raznih slovesnostih na karšenkoli način pomagali. Tako chicaško pevsko društvo "Adrija", ki se vedno rado odzove našemu vabilu. Potem vsem onim, ki šo skrbeli za telesno postrežbo, hodi v romarskem domu, bodi na hribu. A tudi vsem, ki so nas počastili s svojim obiskom. Enemu smo še posebej dolžni hvale. To je Mr. Ant. Bogolinu iz Chicage, ki nam je s svojim sinom nanovo ogradil pokopališče in pobarval, da ima zdaj ta božja njivica res primerno ograjo. Bog povrni vsem!
Zdaj pa: Z Bogom za letos in: Na svidenje prihodnje
leto I
Ne pojde več tako lahko.
Ko so se po vojni v Avstriji socialisti polastili položaja, so razvili močno propagando za izstop iz katoliške cerkve. V popolnem skladu seveda s svojim načelom: Vera je zasebna stvar. In z žalostjo je treba priznati, da so imeli bogato žetev. Tisoči in tisoči so obrnili hrbet svoji materi cerkvi. Vzrokov za to je bilo več. Mnogim je bila vera itak samo obleka, ki so jo z lahkoto odložili, ko je zapihal po Avstriji socialistični veter. Morda se jim je obetala kaka korist od odpada ob jaslih novih gospodarjev. Ali so se pa bali, da bi jih kot katoličane ne odrinili od jasli. Pa tako lahko je bilo storiti ta korak, zlasti na Dunaju, kjer so se socialisti po ljubi volji paševali. Kdor ni hotel sam osebno iti na pristojne mesto, da vknjiži svoj odpad, je to lahko storil po kaki drugi osebi. Oče je lahko napovedal odpad za ce-
lo družino. Sedanja izrazito katol. vlada je pa to igračkanje z vero zelo poostrila in omejila. Poslej se bo moral vsak, ki bo hotel izstopiti iz katoliške cerkve, osebno javiti na dotičnem uradu. Tam mu bodo natančno izprašali vest, kaj ga je dovedlo do tega usodnega koraka, ali res prepri čanje, četudi zmotno, ali morda kaki tuji vplivi. Če ti slednji, mu izstop ne bo dovoljen. Oče ne bo mogel tega storiti v imenu svojih otrok, ako že izpolnili štirinajsto leto. Tudi mož ne v imenu svoje žene. Sicer je pa val odpadništva bistveno upadel, odkar se je Avstrija zopet našla in obeta biti bolj temeljito katoliška kot je bila nekdaj-Celo v vojašnicah mora viseti križ, ki ga prej m bilo. In vojaške zastave bodo nosile Marijino podobo, če se bo ukaz bivšega vojnega ministra ob-nesel.
DAROVI
Člani Apostolata sv. Frančiška so postali:
J. Sedmak $10, M. Grum $1. M. Pi-stow $20, R. Markel $10.
Za lučke so poslali:
M. Tomažič 25c, J. Mika st. 50c, L Bandi $1, Mrs. Gorjanc 10c, Mrs. Bar-le $1, M. Zager 2Sc, U. Koszarič SOc
Kruh sv. Antona:
L. Gregarich $1.
Dar za Ave Marijo:
Mrs. A. Pozun $1, F. Tursich $2, I. Zakasek $2, M. Repar $1, N. N. $25, M. G. $10, N. N. $10, Mrs. Malnar $2.
Za lurško votlino:
Mr. in Mrs. J. Toipazetich $20, U. R. $2, J. Kalalj 50c, Mrs. Cvenk $3.20: Miss Ahacic $2.
Za samostan:
F. Nagode $10, Mrs. Blaess $25. M. Lipoglavsek $10.
Zahrala:
F. Fink 50c.
Dar za sv. Antona:
M. Plute 50c.
Dar za cerkve:
U. Koszarič $1.
Za dijake:
Mrs. Malnar $2, Mary Jerala $1.
Blago:
Mrs. Cook.
Za sv. maše so darovali:
J. Klepac $1, F. Centa $2, A. Yan-snik $2, M. Tomažič $2, H. Grčar $1, F. Fink $1, Mrs. Mramar $1, Mr. Bor-sečnik $5, A. Hren $2, M. Paulin $2, N. N. $2, M. Cenikar $1, N. N. $1. N. N- $1, J. Pctravcic $2, A. Cetnickar $1, M. Korbar $1, J. Bučar $1, N. N. $3, M. Kremesec $2, J. Kokalj $2, M. Mlakar $2, C. Zorman $2, F. Nemeth $1, Anna Muha $2, J. Zidar $1, J. Mika st.
I. Tursich $3, J. Dolinar $1, M. Križaj $1, J. Glivar $1, A. Simonich f5, N. N. $8, R. Gowp $5, M.-Urick $1, H- Jereb $2, M. Jokopic $7, A. Mlakar I1. J. Lcsjak $1, Mrs. J. Kuhel $1, M. Zclle $1, M. Novak $1, T. Frank $1, po Hyacint $3.75, M. G. $2, T. Kašic M. Stukel $1, A. Zokal $3, M. Trc-»>al $1, F. Reisen $1, M. Bozic $1, H. Ošaben $1, Dz. Požek $1, H. Omerzu |'> Mrs. Martinčič $2, M. Sclmelar *VS<>. A. Kastelec $1, M. Žagar $2, M. [/estow $1, Paulina Sloga $1. Mrs. Mary Rar|0 $5, Mrs. Gorjanc $2, U. Koszarifc $1, C. Milost $6, M. Klobučar $r,
Izredna ugodnost za | ljubitelje dobre knjige j
"WE DO OUR PART" S TEM, DA VAM POCENI KNJIGE PRODAMO!
Na razprodaji imamo dve zbirki wcDoouptruT	knjig po izredno nizki ceni
Razprodaja je v veljavi samo do preklica
Vsled porasta jugoslovanske valute pričakujemo v kratkem podraženje vseh slovenskih knjig, ki so importirane iz stare domovine. V vašem interesu je, da se v tej razprodaji poslužite prilike in si te knjige za male novce nabavite. Tako nizke cene ne bo več!
1. "GORENJSKA", krasno ilustrirana knjiga, ki
stane ................................................................................$2.00
PRVA 1 "DOLENJSKA"> druga krasno ilustrirana knjiga,
tridi^A) stane ................................................................................$1S0
t, o IKK. A/ 3 "CELJE", tretja krasna knjiga . .	.40
14. "OD SRCA DO SRCA", lepa knjiga.........................25
#5. "KAKO SI OHRANIMO LJUBO ZDRAVJE".. .25
Skupna vrednost............ $4.40
Kdor naroči tekom te razprodaje to prvo zbirko, jo dobi za samo .....................
1. "SPOMINSKA KNJIGA" izdana ob 40 letnici
i Amer. Slovenca, stane ................................................ 75c
3RUGA \2- "ENA BOŽJIH CVETK", roman ..........................$1.00
/3. "TARZAN", v slikah in povesti, druga serija........ 45c
ZBIRKA 4. "OČE BUDI TVOJA VOLJA", lepa knjiga........ SOc
J5. "ZA DOMAČIM OGNJIŠČEM" stane................... 25c
/6. "ZGODBE SV. PISMA", stare zaveze.................... 30c
Skupna vrednost............$3.25
Kdor naroči tekom te razprodaje to drugo zbirko, jo dobi za samo ................
Naročniki teh knjig naj v naročilu jasno navedo, katero zbirko želijo. Po C. O. D. teh knjig! ne pošiljamo' ker so s pošiljanjem po poštnem povzetju preveliki stroški. Vsak, ki želi naročiti te knjige, naj pridene v pismo denar v gotovini ali v poštnem Money Ordru ter istega pošlje na:
Knjigarna Amerikanski Slovenec
1849 West Cermak Road,	Chicago, III.
Pozor!
$2.00
$1.25
VESELO OZNANILO.
Še je ostalo nekaj pristnega lemoritskega medu od jesenske žetve. Tem potom oznanimo vsem, ki si žele lemontskega medu, naj se takoj javijo Patru Johnu v Lemontu, P. O. 608. Med, kakor veste sami, je eno najboljših domačih zdravil. Naj bo za prehla-jenje ali druge nerednosti človeškega organizma in telesa. Najstarejše zdravilo je, kar jih pozna svet, pa tudi najboljše. Stavim, da je Father John zato tako zdrav in vedre volje, pri svojih 64 letih je še vedno živahen, kakor da bi bil v tridesetih, stavim, da je to zato, ker Father John tudi sam rad uživa čebelin sad.
Phone Canal 7172-3
PARK VIEW WET WASH LAUNDRY CO.
FRANK GRILL 1727-31 WEST 21st STREET, CHICAGO, ILL.
JOSEPH PERKO
2101 WEST 22nd STREET, CHICAGO, ILL. SLOVENSKA TRGOVINA S ČEVLJI Najboljše blago. — Čevlji za vso družino.
Za pohištvo in pogrebe
Tisti, ki ste v Clevelandu in okolici, in ki pridete v Cleveland, se lahko v vašo lastno korist poslužite pohištva iz naše prodajalne. Pir nas je pohištvo kar najbolj zanesljivo in vredno zanj danega denarja.
Glavno prodajalno imamo na
6019 St. Clair Avenue,
podružnica pa je na 15303 WATERLOO RD., CLEVELAND, OHIO
C
Tudi tisti, ki se obrnejo na nas za pogrebna opravila, dobijo za manjše izdatke boljšo postrežbo.
A. GRDINA & SONS
Za vsa podjetja velja glavni telefon
Henderson 2088
Jos. Gregorich, pisatelj knjige.
Baragova knjiga
Eden naših rojakov-izseljencev, navdušen delavec za Barago, ki že dve leti navdušuje mlade naše za Baragovo stvar, je spisal živi jen jepisno knjigo o našem vrlem apostolu in predhodniku. — Od prve strani do zadnje je knjiga polna lepih besed in lepih dokazov o Baragovi svetosti in neumornem delovanju za zveličan je duš. Tako zanimiva knjiga ne sme mimo nas neopažena. Kdorkoli jo je bral, jo je pohvalil, ocenjevavci, ki so pregledali knjigo med natisom, so vračali rokopise z najlepšim priporočilom.