Jugoslavensko slovstvo.
* Paul Jos. Šafarik's Geschichte der sudslavischen Literatur, aus dessen handschriftlichen Nachlasse her-ausgegeben von J. Jiriček; II., illirisches und kroati-sches Schriftthum.   Prag 1865.
Kakor je Safafikova zgodovina slovenskega slovstva od začetka do 1830. leta razveselila nas Slovence , ravno tako dobro bode došel tudi imenovani II. delo ilirskem in hrvats kem slovstvu od začetka, to je, od 12. stoletja do 1830. leta našim bratom Jugoslovanom in vsem, ki se pečajo s slovansko literaturo. Akoravno bi bil tudi ta del, kakor izdatelj tudi sam pravi, veliko ugodnejši in bi bil marsikaj truda prihranil in delo jako zlajšal njim, ki so sledili zlasti po starjih delih jugoslavjanske literature, vendar bo pa tudi v tej knjigi vsak slovstvar jugoslovanski marsi-ktero dobro zrno našel.
Safafik je zgodovino jugoslovanske literature razdelil v dva dela; 1. del obdeluje ilirsko, drugi hrvatsko slovstvo in ravno tako tudi pisatelje (in v vsakem delu tako obdeluje tvarino, kakor smo svojim bravcem povedali pri zgodovini slovenske literature) namreč v prvem oddelku našteva pisatelje, v drugem pa vreduje knjige v 9 oddelkov, in sicer: jezikoslovje, govorništvo
-   26
poetično in prozajično , zgodovino in zemljopisje , mo-droslovje in redništvo , matematiko > natoroznanstvo in obrtnijstvo, zdravilstvo, pravdoznanstvo in posJednjič bogoslovje. Pisateljev nam našteva: a) iz ilirščine od 12.- 15. veka 4; iz 16. 55; iz 17. 81; iz 18. 167; iz 19. do L 1835 pa 70; b) iz hrvaščine pa iz 16. veka 3, iz 17. 10; iz 18. 68, in iz 19. do 1. 1832 45. — O vsacem pisatelju so zdaj dalje zdaj kračje črtice iz življenja dodane.
Leta 1830 je tudi res tako bilo, kakor Safarik piše, al po imenovanem času se je ta reč vse drugače za-suknila, kakor pravi Jiriček v predgovoru. Pisatelji hrvaške kraljevine, zatajivši svoje narečje, poprijeli so se blagoglasnejšega, po Dubrovniških (Ragusaner) slavnih pesnikih izobraženega in njihovih nasledovavcev v Dalmaeii in Slavonii, kterega narečja sov se, hvala prizadevanju Dositeja Obradoviča in Vuk Stefanoviča Ka-radžiča, poprijeli tudi Srbi. S tem se je stalni kamen vložil enemu književnemu jeziku, ki se le v pisavi (v latinici in cirilici) loči; v knjigah pa še tudi veje različnost po vernem obsegu. In v tem jeziku so že tudi šolske knjige tiskane v Dalmaeii, na Hrvaškem, v Slavonii, v vojaški Granici, na Ogerskem in Primorskem. — Ta vzor zedinjenja jugoslavenskega slovstva je imel Safarik pred očmi, a zdelo se mu je takrat, da je le prazna misel. In vendar se je tako kmali vres-ničila!
In ravno iz vresničene te ideje izhaja, da Miklošič v svoji vseslovanski slovnici nič več ne v6 v ilirščini in hrvaščini, temveč pravi, da spadate ali k srbščini ali novoslovenščini.
Rabo velike hvale vredne knjige pridjana imenika pisateljev v abcednem redu jako polajšujeta. Živo jo priporočamo vsacemu, ki se pečd z jugoslavenščino.
27