vtorek, četrtek inioloto ukaja in fi'lj.1 t Mari-Itorn brei poiiljanja na dom la »ne leto H gl. — k. za pol leta — M fctrt leta . t ,. »O „
Po pošti I
/.a »se leto 10 (1. - k. ta pol leta fi „ — ,, ta četrt leta t .,   tiO ,,
Vredniitro in opraTnirtto je n» itolnem trgu(Dom-platJ) In.-  it. 179.
(»/ ii.m i l.i: K.i nnv.i'lno dreatopn »ratu plačuje (i kr., če ne natiane Ikrat, R kr. če ne tuka likrat . 4 kr. če se tifka Škrat teče pistneiikc ae plačujejo p" prostora.
Za T.ak tiaek je plačat -kolek (»tempelj) za 30 k.
Kokopiii ae ne »racajo-lopirti naj ae blagovoljno f ran kujejo.
Št. 143.
V \f ai*it>oi*n T.  decembra 18(>$>.
Tečaj IT.
Pruska politika in Priisomani.
4= V prejšnjem članku sem pokazal, kako dela pruska vlada tako s podvrženimi narodi kakor tudi s pruskim samim. Ali krivo bi bilo, to dejanje tudi deželnemu pruskemu zboru pripisovati. Huje nogo kedaj se nokazujejo dnešnji dan razločki mod staroprusko stranko, iz ktero je sedanjo minister-stvo sestavljeno, in mod novoprusko, ktera se narodno-svobodna imenuje. Razloček med tema strankama jo tolik, kolik jo razloček med prusko državo in nemškim kraljestvom, kolik je med samodržavno in ustavno vlado, jo tolik, kolik je med federalizmom in centralizmom. Kajti to jo pravo vprašanje v sedanji Prusiji in Nemčiji, ono isto vprašanje, ktero vlada dnešnji dan v amerikanskih državah ravno tako kakor v evropskih, ono vprašanje, ktero odločuje prihodnost mnogih držav. Samo jo čudno, kako so isto hosede in isti izreki v različnih državah različno rabe in pojemajo.
Ako sedanje politiško delovanje v Prusiji in v Nemčiji prav razumeti hočemo, treba nam na zgodovino novejše preteklosti nemških držav poglo-dati. Z bitvo pri Sadovi ali Kraljičnem gradci jo bil prejšnji nemški „buudu, kteri je od leta 1815. životaril, uničen, in s Pražkim mirom mu jo bil na grobni kamen postavljen. Avstrija, ktero delavnost je pri nemškem bundu Nemcem tako kakor jej sami lo škodovalo, jo bila iz Nemčije pregnana; osoda nemških dežol, ktera so jo do ondaj vedno na avstrijanskem dvoru osnovala in odločevala, bila jo z enim mahom iz avstrijanskega krila iztr gana; vse niti in vajeti nemško politike so pripadlo pruskoj vladi in pruskemu narodu.
Prusija jo takoj svoj prid spoznala in svoje svobodno državno raz vijanjo začela. Prvo njeno delo jo bilo ustvarjenje, ne nemškega, ampak ožega severnega „bunda." Ta korak se mora jako političen imenovati; kajti pri vsej vojaški slavi in moči Prusija vendar ni čutila v sobi tolike kreposti, da bi premagane nemško dežele bila v sebo združila in jim vso samostojnost vzola. Posebno ondaj, ko so podvrženi narodi šo orožje v rokah držali, bilo je za Pnrsijo jako nevarno, iz prejo samostojnih narodov prusko podložnike, iz ondaj pobegnovših nemških vladarjev pruske satrapo ali Jarde-lajtnante" delati. Krik v Evropi jo bil šo prevelik, razjarjonost narodov še prevroča, osupelost Francije že nezanesljiva in podvržena Avstrija v svojem osrčji zbo-dena ter na skrajno upornost pripravljena.
V takih obstojateljstvih jo tedaj Prusija jako previdno postopala ustvarivši s porazumljonjem podvrženih vlad novo zavezo, ktera je podvrženim vsaj zunanji blesk nekoliko samostojnosti pustila. Koj na začetku dotične diplome (bundesakte) je v tako imenovani „arengi" zaveznim deželam samostojnost v notranjih zadevah, kolikor so no tiče vojaštva in vojskovanja med sebo in s zunanjimi državami, zagotovljena. Ali kaj pomaga ta „arenga". ako 78. artikel isto diplome razširjenje zavezne oblasti zaveznomu za-stopu pripušča in dovoljuje ? Ravno ta artikel je sredstvo, po kterem more iz državne zavoze enojna država postati. K prenaredbi zavezne ustave je v /.uvoznem zboru treba večine dveh tretjin vseh glasov. Sedemnajst glasov ma pruska že svojih; k taki večini jih treba šo šest; teh pa pruski vladi, ako le nekoličko zbor pritisne, no bode težko pridobiti. Ako tedaj narodno-svobodna ali mladopru8ka stranka še krepkeje napreduje, o čemer ni sumiti,
in ako se jej posreči, da se iz njeno sredine novo miuisterstvo izbere, o čemer tudi ni dvonijii," tedaj se bodo narodnim svobodnjakom želje preje uresničile, nego se jo pred kratkim časom dotični stranki bilo nadejati. To jim je tem lože doseči, čem ima ta stranka že zdaj v deželski zbornici pruski nekaj raenj nego dve tretjini glasov in čem jo Bismark sam vedno očitnejši podpiratelj narodno-svoboduo stranke, kakoršnoga ae je pri znamenitem glasovanji v gosposki zbornici pokazal, v ktero je skrivno pismo vrgel, po kterem je zbornica kakor v trenotji nov obraz dobila ter v mladopruskem smislu glasovala.
Ako si konečni cilj obeh teh strank predstavimo , tedaj lehko razumemo, odkod tolika razjarenost med njima. Staroprusi in ž njimi velik del podvrženih dežel, posebno v Meklenburgu in v Hanovcru, žolč, da bi deželo, ktero so v severno zavezo združene, vsaj toliko samostojnosti ohranile, da bi smelo v za/ezne pronaredbe tudi posredno se vtikati. Ta stranka želi vsaj : v pravnih in denarnih zadevah samostojna ostati, želi, da bi pruska država pridržala državno individualnost, da bi državna ustava pruska z dvema zbornicama, s posrednimi volitvami, s svojo dinastično in vojaško prevago in prevlado neoskrunjena ostala, in, ko bi so že razširila, kakor se v resnici je, da bi kakor prava pruska država malo in veliko dežele absorbirala ali pogoltnila ter po njih povžitji okrepčana, pomnožena, razširjena Pruska ostala. Ta stranka jo žlahtna stranku na Pruskem, ktera do zdaj uživa največ dobička od pruskega prcvladanja ter ima vso više službe, vso vojaštvo, in ves pruski denar v svoji oblasti. Staropruski „junkerji" trdijo, da jo tudi hohonzolleriiska dinastija za njimi. Zavoljo toga jo ta stranka jako ponosna, gizdava, nostrpljva, z eno besodo snmodržavna.
Nasproti tej stranki pa so čem dalje tom močnejo mladopruska ali narodnosvohodna stranka vzdiguje. Kakor žo njeno ime kažo, dosega onadva posebna namena. Prvi namen jej jc povzdiga celega nemškega naroda do ene stopinje moči in kreposti, ktero jc nemški narod žo enkrat med narodi imel. Tej stranki so giijusno samostojnosti in malenkostni cilji nemških državic, gnjusni mali potentati in niinisterčki , kterim ni za drugo, kakor za poti-ftenjo jih osebnih poželenij . kterim so podložni molzne kravo in brezpravne stvari; njej jo /.operna državna, pravna in denarna razcepljenost in mnogovrstnost nemških držav, ktero vse imajo obilno premoženja in vsakoršnih pripomočkov, samo pravo edinosti, pravega napravljenja (richtvvcg) na isti cilj, samo veljave pred svetom in strahovanja drugih narodov ne. Zato toži '.a stranka, kterc glavni voditelji so: Miguel, Lasker, Braun in skrivaj tudi His-mark sam, po krepki enojni vladi, po krepkom nemškem parlamentu z neposrednimi volilvatai in z eno zbornico, zato ona toži po enojnem pravosodji iti enojnem nauku, po krepki parlamentarni in odgovorni vladi, po združenji vseh nemških dožel in narodov v ono veliko nemško državo, sploh po centralistično osnovanom nemškem kraljestvu, segajočom od nemškega do jadranskega morja, od Itena do Karpatov. Ta stranka se vpira na nemške narode ter zaničuje vse nemško vlade in vladarje, ter ima za končni ideal veliko nemško republiko, ako jej hohenzollernskii dinastija no bode v vsem pritrjevala in pomagala. Tako je nedavno Miguel sam imenitne besodo izgovoril : „Ne na privoljenje vladarjev , ampak na soglašenje narodov se imamo zanašati."
Ovrmaiiijc I TIH lota.
(Poljski spisal Milml Czajkovvski, poslovenil 1'odKOi imn (Dalje) II.
V Barbarovu jo bival stražnik Oskierko, človek — ponosen na svoj rod in stan, a dober Poljak. Imel je nekoliko otrok, meju njimi pa dvajsetletno hčerko. Gospodičina Stražnikovna jo zaradi svojo krasote slula po vsej okolici: rasti je bila vitke, visoke; čila jo bila in umetalna tako, daje vesolje bilo pogledati jo. Lice jo imela belo, tako, kakor je kalina (schneeball) lepa, lice rudeče tako, kakor ga ima zrela jagoda. Zobje so jej bili boli, kakor je bel rani sneg, z ustni je koralovala, kakor koraluje koral; oči je imela modre, obrvi črne, laso črno — tako je bila ljubeznjiva, tako milostna, da jo človeku zdelo so: oko in obličje vabi mladeniča: ljubi me, ljubi! Ali vendar, zakaj jo tako zamišljona? Težko so smeje, a kader so nasmehne, nje smeh ni boder, temuč nirkel, kajti često so jej oko koplje v solzah. Zdi so človeku, da so žalost in trpljenje preganja po njenej duši; daje žo skrb in nepokoj buril jej po srci.
Sosćdije, vzlasti pak sosedo so si šepetale, da je pred štirimi leti srčno, strastno bil zaljubil se va-njo neki mladenič , Kulikovski po imeni — plemenitega stanu, ali nižega rodu od rodu Oskierkov. Gospodičina, še premlada, ni umola njegovo ljubezni, oča pa mu je vendar-le meni uič, tebi nič — prepovedal zahajati v hišo, rekoč: „Gospod Kulikovski, kader bodetc vi moj Bosed in plemski brat, pridete obiskat mene — Oskierko, bodo mi jak<> po všeči vaša navzočnost; ko bi pa utegnili v vas hoditi k mojej hčeri, zna da iz toga kruha ne bodo nikakove moko: kar to zadovljo, moj prag jo pr
visok vašej nozi, Oskiorčunko ne bodo Kulikovski objemali" -- in obrne so od njega.
KulikoTs!<i je imel sabljo ob boci, ali to je bil oča tistej, ki jo ljubil jo; sicer pa so ga to nenadne besede zadele tako, da ničrhnil ni, temuč zapustil je Barbarov in no več vrnil se na matorin dom, nokam je bil zginol : ali je obupal, ter umrl kdo na pustini , ali so je pomenišil, kdo jo znal to, kajti ni ga bilo ni sluha ni duha no v Ovruškoj, ue v Žitomirskcj okolici, ni po vsem Bractavskem nikoli nikdar; prav ničesar niso mogli izvedeti o njem; zgubil se je bil materi, zgubil bil domovini. Njegova mati, ki jo imela so-rodstvo z Becbi z Vaskovskim, s Copovskinii, s Korkuški — z mno-žnim Ovruškim plemenstvoin , taje toliko skrbi prizadela parni Olkisrku prodno se jc bil znebil je, da je sodce in sodco vina potočil plomenstvu, rnz-dal mnogo bečkov medu mu in vodke, pa še sam jc moral piti I njimi. Posled tega so jo stražnik pomiril s plemenstvoin, kajti sani jo bi Ovrućan, pleuienstvo jo bilo Ovruško.
V Ovruči, v tem blagostnem zakotji Poljsko zemlje no poznajo družinskega krega, zatorej se varujo (lomače nesloge — Ovruško. < h i uranom jo geslo: složno životi, tnalo govoriti, mnogo piti in krepko tleči, ali no sebe, temuč sovražnika.
Stražnikova hči, da-si je dosti malo ljubila Kulikovskoga , vendar-lo. jo marsiktero minoto preživela v žalosti. ker jo skrbelo jc , zato kor je bila kriva ptuje nesreče, da-si nehote.
Stražnik vsled tega dogodka prav nič ni spremenil svojo trme. Dve leti kesneje jo v njegovo hišo jel zahajati pan Viecfuiski, potomec davnega plemenstva in soroden najznamenitejšim poljskim zarodom. Rad jo imel stražnikovo hčer, in tudi hči jo ljubila njega; ali neusmiljeni oča jo zdaj odločil to, kar jo bil prvi pot: „Oskiorkovna so ne bodi Vinim ,krmu nikoli zibala v naročji!"
Mladenič jo poprej bil čil, vosol, zdaj pa jo žalost, in trpljenje popa-
Kakor pa narodnosvobodna stranka ne poznava ne pruskih mej ne manjske granice , ampak le veliki nemški narod in veliko nemško kraljestvo, tako tudi nočo pruske gosposke, pruskega vojaštva, pruskega absolutizma pri-poznati, ampak žoli pravico in enakopravnost vseh državljanov, v vojaškem in in civilnem suknu, ne poznava razločka med vladajočim prusovstvom in med podvrženimi sodržavljani, no poznava druge zakonodajne oblasti nego zavez-nega zbora , niti druge izvršilne moči mimo odgovornega iz zborove večine vzetega ministerstva. Zato so imenuje svobodomiselna ali liberalna stranka, v kteri lastnosti se pokazujo proti ministerstvu v vseh pravnih vprašanjih, sedaj najbolj v zadevi Celskega spomenika. Z eno besedo, narodnoliberalna stranka si prizadeva iz pruske policijske državo pravno državo prestrojiti.
Tako vidimo tedaj v pruski državi dvo mogočni stranki o i9tem cilji, namreč o stvarjenji mogočnega kraljestva in enojne države , ali z različnimi sredstvi delovati; po mislih strogih konservativcev pruskih, naj iz Nemčijo velika Pruska, po primeru sedanje Prusije nnstane, po nazorih narodnoliberalnih pa velika, enojna, centralistična nomška država z onim vladarjem ali pa tudi republika , z enim parlamentom ter 1 eno odgovorno vlado, z enim javnim in privatnim pravom. Do zdaj jo narodnoliberalna stranka precej srečna bila, ker ima providne, dosledne, neustrašene in neobzirno postopajoče voditelje. Kolo časa se v Prusiji hitro vrti!
Izpred sodnijc.
(Konec)
Vodnemu izgovarjanju Brnndstetterjevemu, da bo napadi, kakor si jih jo on dovolil proti g. dr. Dominkušu, politični, odgovoril je g. dr. Neumaier z onim stavkom iz „Marb. Ztg.u, ktero je B. priznal laftvoj organ, kteri se glasi : „Proti razžaljenji na časti brani postava." — Prvi zaslišani svedok, žurnalist Jurčič, obširno razlaga dogodbo v Giitzovi pivnici, kakor smo jo že gori popisali. On jo natanko slišal besede : „Pri zadnji volitvi propali kandidat" in na to „hiuavec, odpadnik." Takoj ko so so bilo besedo izgovorile, opomnil jo nanjo goste, ki so z njim sedeli okolo eno mize: gg. Ko-celi, Vezpalec, Svoboda, Leveč, kteri zadnji si je pri oni priči vso dogodbo zapisal v svoj dnevnik. Med večerom je Jurčič interpeliral Brandstetterja, ali ostaja pri razžaljivih besedah proti dr. Dominkušu. Brandst. odgovori, da on sicor do tačas ni bil imenoval nobenega imena, ker pa seje imenoval dr. Dominkuš, tudion (B.) nima razlogovizogibnitisetomuimeuu, dapane bode preklical. Šelo ko jo bil v pomirljivem smislu govoril prof. Reichl in ravno učitelj Stopper dokončal stavek: „Brandstetterjevo vedenje sicer ni parlamentnrično, a je dobro mišljeno," segel je Brandstetter v besedo rekši: Rabljeni izraz hinavec preklicujem. Pri konečni obravnavi je Br. trdil, da Jurčič no govori istine, kar J. tem bolj od sebe odbija, ker jo on (J.) drugi dan po dogodku vso stvar popisal v „Slov. Nar.", toroj so stvari dobro spominja. Tu vstane dr. Holcinger in mogočno vpraša S Torej, Vi g. J., se spoznavate kot lestavljaloa onega članka v „S.ov. Narodu." Prosim naj so to zapiše v zapisnik. G. Holcinger te stvari kasneje ni več rabil in videti jo, da je hotel svedoka le plašiti. Tako jo tudi tirjal da se mora oni sestavek brati v nemški prestavi, kar pa 9e jo opustilo, ker je tožnik ugovarjal. Med ugovorom so jo slišal karakteristični klic svedoka Breceljna: „Mi žolimo, da se sestavek prebere." Med Jurčičevim zaslišavanjem je Br. priznal očitanje hinavstva proti dr. Dominkušu. — Svedok g. Fr. Rapoc se pač spominja, da jo slišal izraz „hinavec ali hinavstvo." Natanko in obširno kakor Jurčič popisujeta dogodek svedoka gg. Ko col i in Leveč. Svedok Jan. ltapoc v kratko pove, da jc slišal Dominkuša hinavca imenovati, na drugo se ne spominja. Zanimivo je izpovedanjo g. Bezpalca. On še ni dolgo v Mariboru, a kolikor ou tukaj osebe iu razmere pozna, je Brandstetter v Gotzovi pivnici osebo dr. Dominkuša tako natanko popisal,   da jo jo on na prvi mah
spoznal; ali so jc rabila beseda f hinavec" ali ^hinavstvo", tega se svedok ne ne more spominjati.
Na to se prične ze.slišavanjo Braudstetterjevih svedokov. Dr. Neumaier želi š* poprej od obtoženca zvedeti, čemu so bodo te priče zaslišavale Odgovora ni bilo čuti, pač pa H je med zaslišavanjem čulo, kako so nokteri povdarjali svoj častni pridevek „dcželni poslanec" ali „srenjski odbornik" ; dva svedoka (gg. Flucher in Stauder) sta srenjsko odborništvo zasnamovala kot njuno edino opravilo. G. Lasnik iz Celja se jo pri vprašanji: Beschaf-tigung" odrezal /. odgovorom: „biirger." Priča g. dr. Neckerman, ki bi se bil rad posmehoval „lepozvučnemu pridevku žurnalist," moral se je deklarirati za špitalskega zdravnika, vendar je v svojem razgovoru kazal dež. poslanca graške večine, kajti tudi pri toj konečni obravnavi jo vdrihal po slovenski stranki, ktera mu je res hinavska, ktora je hotela pri celjskem Bver-fassungstagn" samo nemir sejati in ki ima nelojalne svrhe. Po njegovem razodevanji so bili tudi v Gotzovi pivnici izrazi hinavstvo in odpadništvo namenjeni celi stranki, ne pa osebi g. dra. Dominkuša. G. Nockcrmann, ki pravi, da jo bil v Brandstetterjevom shodu samo »gast," a ne „theilnehmer"(!) se sicer ve vsega le „beiliiufig" spominjati, ko ga dr. Dominkuš opomni, da bo morebiti treba izpovedanja s prisego potrditi. Na določno Dom. vprašanje, ali N. ve, da se oni izrazi niso tako rabili, pravi: Es kann mbglich sein, ich kann cs nicht sagen und kann dariiber kcine nuskunft goben." To je Brandstetterjev svedok, ki je polog Rieckha vedel največ povedati. Vsi drugi ali niso slišali, ali so večerjali, ali pa jih je tako jezilo iu so jim studilo, da je en Slovenec so predrznil Brandstetterja interpelirati, da niso vedeli druzoga reči kakor: „Bcsedc hinavce nisem slišal, pač pa hinavstvo."
Zanimljivo jo bilo lo šo izpovedanjo gosp. Breceljna, ktero je dvakrat ponavljal: „To vem, da se jo vsa stvar začela pri Brecoljnu, potem pa jo šlo naprej, ampak hinavec nisem slišal, pač pa hinavstvo. H koncu so morali Dominkušovi svedoki svoja izpovedanja še enkrat Brand-stctteijevim v obraz ponoviti; kar so tudi storili. G. prof. Schaller, ki so v prvem zaslišanji ni vedel spominjati na posebnosti, jo hotel svedoku g. Koccliju dokazati nedoslednosti, a prišel je kakor tudi g. Brandstetter v slabe roke in jo moral odstopiti s prepričanjem lastne nedoslednosti. Pri tej priliki jo povedal g. Koccli karakteristično pripovedko o nečem „oho" — klicu. Brandstetter jo v Gotzovi dvorani trdil, da so Čehi leta 186G Pruse v deželo zvabili, na to zakličo g. Koceli: oho! Predsednik Brandstetter vpraša: „Kdo jo klical oho? — Koceli se oglasi. — Brandstetter: Kako se pišete V
— Koceli iinenujo svojo ime. — Brandstetter: Opravičite svoj oho! itd. nova priča parlamentarizma,  v kterem g. Brandstetter svojo privržence podučuje.
— Sodnik g. Šalamun jo pri vsakem Dominkuševem svedoku vprašal Brand-stottorjeve, ali imajo kaj opomniti in slednji so, najprvo g. Nekermann in za njim drugi odgovarjali: Kar sem rekel, sem rekel (ich blcibe bei meiuer aussage.) — Vsi svedoki sežejo sodniku v roke v znamenje prisege in prebere so izpovedali jc stotnik-poslnuca Seidelua, ki je bil z noko deputacijo odšel na Dunaj.
Dr. Neumair, ki se jo unsproti dr. Holcingerjovi razdražljivosti med vso obravnavo res dobrodejno mirno in taktno obnašal, v svojem konečnem govoru popolnoma ostaja pri svoji prvotni tožbi. V politična vprašanja, o kterili se jc med obravnavanjem toliko slišalo, se on nikakor noče spuščati, znto pa v gladkem, tehtno pravniškem govoru razvije, da jo po svedokih dokazano, ka je g. Br. rabil besodo hinavec v stiku, ki se more nanašati lo na g. dr. Dominkuša. S tom pa jo očitano nepošteno dejanje ali lastnost, ki spada pod §. 491, oziroma 49ti k. z., kar tožbi zadostuje, da se Brdst. krivega spozna; prepušča kazen popolnoma sodniku in poleg obtežeuj navaja tudi polajšnvo in sicer to, da jo moral g. Br. naravsko biti razkačen, ker mu jo narodna stranka njegov „verfassungstag" tako pokvarila. Obtoženi Brandstetter v mnogih besedah — kolikor smo mogli razvideti iz njegove neperi-jodične nemščine, kteri se pri takem Velikonemcu nismo "mogli dovolj naču-
rilo svobodo njegovej duši, zato jo začel hirati. Veselo je poprej bojeval na svojem konji, s puško zverjad gonil po lesovih ; zmerom se je junaški vel in poskočno plesal; zdaj pak ga ljubezen vjeda tako, da jo ovenel, da bi ga lehko odnesel veter, Toda duša mu ni obolela, kajti v njej plapola ognjena ljubezen.
Devica, da-si jo bila krotka, ljubeznjiva, vendnr-le se je branila surovega očeta poslušnosti, kader jc imela komu dati roko. Marsikomu množnega Ovručkega plemstva se jo drznila v obraz povedati: „Rajša se postaram samica , ali pa zaprem v samostan; nikoli nikogar no bodem soproga drugega, če no Marcela Vičfinskega!"
Oča so je vselej razhudobil, njegova oholost nij dospela tako daleč, da bi jej bil posvetil svoje hčeve srečo in vdal se jej. Sklenil jo čakati in učakal jo le to, da po štirih mesecih Marcela Vičfinskega ni bilo več v Barbarovu.
Vse po okolici je govorilo: „Ubožca, ljubita se, stražnik pak ju gotovo zamori se svojo oholostjo!"
Pa jo tudi zvedel to govorico Oskierko, ali zmerom jo le obrvi nabiral, brke vihal in skozi zobe godrnjal: „Bodi si tako ali tako, nekaj bodo gotovo."
III.
Ne rojstvujo, no godujo, tudi svetkuju ne, a vendar je v Barbarovu v pana (gospoda) stražnika domu zbranih mnogo gostov — načelnikov Ovru-škerau plemenstvu. Gostjo no jede, ne pijd, to je staropoljska navada; le tobak kurijo, tobak uživajo in o necom posvetujo se.
„Gospodije bratije!" - oglasi se Oskierko, „posvetujmo so kar po vrsti, zato da se s čom skažomo, kader prido opat", — in pogleda skozi okno — rekoč: „ni ga še videti . . ."
„ K mulu bodo tu, Baj sem milostivim gospodom uže povodal, kaj je zadržalo ga", omeni Jan Nepomućen Ohocki, duhovna opata sinovoc.
Tadej Niemierzič, Ovruški podkomornik, nekolikrat puhne dim iz svojega čibuka: nAli kdo je ta Koščiuško, kde je porodil se: ali da jo pri« klevetil iz Amerike in da bode nam načelnik ? ali mar doma stradamo vrlih glav V"
„Resnica!" — skoči v besedo Tadej Pavza, kraljeve milosti ključar „Da bi on načeloval nam! saj imamo kralja I Vrh tega pa je do cela neznan človek to !"
„Milostivi gospod!" ~- oponese pan Andrej Dubravski, Kijevskega vojevodstva sodnik, znan ne le po vsej Ruskoj, temuč tudi vsej Poljskej kraljevini ; „kdo in od kodi je, do toga jo malo; Koščiuško hoče naklestiti bedastega IMoskvičana, a to jo dosti, slušajmo ga torej I"
„Slušajmo, a no prepirajmo so!" potrdi Jakob Javša, narodnega konjištva cestnik, brat ključarja.
Stanislav Trzeciak — zemski Ovruški sodnik so potegne za brke: „Jaz menim : najpoprejo moramo obesiti tega potepuha — Josipa Ćernia-hovskega ; to jo rogač — Moskovičan od nog do vrha, od vrha do tal. Da gf» lo obesimo, od smrti gotovo no vstane".
Pan zemski sodnik govori daljo Oerniachovskemu — njegovemu grlu na siurt: „Jaz so podpišem, to jo Targovičan! Ali ne zabito tega, da tudi pan stolnik Zateski kandiduje na vislice: to bi bila krivica, ko bi visela drug brezi drugega.   Jaz som Feliks Pagovski, to prosim, to zahtevam od vasi"
„Milostivoj, pustimo osobnosti!" opazi Josip Jakubovski, „ali bi vam, milostiva gospoda po všeči bilo vislico ? Dajte, raji so posvetujmo o okol-uostih očevini na korist!"
Pagovski so na daljo zamakne v razgovor; no mara bi bili prijeli celo za sablje, ali sreča, da jo prišel naroducga konjištva poročnik — ter vstavil prepir; pa tudi opat in pan Vičfinski sta se pripeljala precej za njim. —
Stražnik so jo malo našobil, ali kaj ?  Vičfinski so jo pripeljal
lansko loto zarad zboljšanja našo plače njemu izročili, vendar koncčno enkrat rešil; ali prevarili smo se! Dobro je znano, da jo deželni zbor marsikaj na dnevnem redu imel, kar bi bilo menda ložej obravnave in rešitve čakalo nego naša reč; ali tega ni storil. Cikal in čakal je z šolskimi rečmi tako dolgo, da mu je vlada usta zamašila, in mi smo ostali — zopet na cedilu! — Pregovor pravi „Kdor hitro da. dvakrat da." Temu nasproti bi se pa reči moglo: Kdor odlaša, ta kaže, da misli malo, ali pa celo nič dati.
Tudi mi učitelji Kranjsko nimamo, kakor so kaže, od našega deželnega zbora bogvc kaj pričakovati, tem manj, ker je v njem nekaj oseb, ki
marveč bi veliko raji, da bi Če se učiteljem plača zboljša,
diti — meuda razpeljuje stavek „noblesse oblige," kterega dejansko on sam tako malo, da ne rečemo nasprotno, — rabi.
Zagovornik dr. Holcinger je imel po takih resultatih res teško stanjo. Za jurista je bila stvar ie zgubljena, torej je skušal le še čast varovati, pa tudi včasih tako, da smo morali misliti, da mu sicer tekoča beseda ne gre od srca. Hesno gotovo ni moglo biti mišljono, če j- trdil, da beseda „hina-vec" ni dokazana, ali da je pri hinavstvo, kar se tiče poštenosti, vse odvisno od nagona (motiv) hinavstva. Njemu hinavstva iz domoljubja ni nečastno, sicer bi bili vsi diplomati s svojimi odvinki „sujets infames" (nepošteno stvari)
in bi marsikter viši salon ne bil bolji nego bordel. Razen tega jo Br. svojo |povišanju učiteljsko plače niso ka| prijazne, besedo preklical in tudi dr. Dominkuš je svoji brošuri rabil enako izraze. I učitelj tudi za naprej Se životaril in ki pravijo
Zagovornik izreka upanje da bo njegov klijent nekriv spoznan. od kod se bo pa donar lemal ?  Kmet je z davki že tako preobložen itd.
Tožnik dr. Dominkuš odgovarja na Brandstetterjeve napade, kakorjlstina je, da so davki ros veliki; ali tudi lo je istina, da so ozir na preve-smo že v zadnjemilistu poročali. like davke tudi takrat preveč ne jemlje, kader je treba novcev, ja veliko
Dr. Ncumair po pravici ne spuščaja se v Holcingeijeve pikanterije novcev za druge kakorkolišne reči! spodbije še neveljavni izgovor, da že zadostuje Brandstetterjev preklic brez] Čuden res je scdajni svet, ki tolikanj o omiki in napredku vpije, za
dogovora z razžaljenim, in pa očitanje, daje tudi dr. Dominkuš rabil enako šolstvo in odgojitelje mladine pa tako slabo skrbi!
izraze.   Dominkuš je govoril lo o strankah, nikjer pa ne o osebah. Naš scdajni šolski provisorium jo prava mora za šolstvo. Po starom
Obtoženi Brandstetter šo enkrat povdarja, da jc vsa ta stvar politična kopitu imel je učitelj dosti predpostavljenih, kteri so se jeli šteti od fa-(lepn politika to!) in da je ne bo nikdar rešil sodnik. Zagovornik ne ve rovških kuharic navzgor; po novi postavi, kakor se vidi, jih bo pa še več, novega povedati in samo dostavlja, da čo veleizdaja itd. o pravem času pre- in vmes bati se jo tudi takih, ki bodo v pomenu besede, prava bobova klicana varuje pred kaznijo, mora to tudi preklic pri malončnih (I) pro- slama!
stopkih. — Učitelj, kakor voditelj in duša šole, bo pač zopet v vseh važnojših
Sodnik obljubi razsodbo v treh dneh. Sodbo smo ša ondan objavili, rečeh moral molčati, če tudi so bo odgovornost od šole, kakor je bilo to Slišimo, da jo g. Brandstetter oglasil pritožbo na višo sodnijo. do sedaj navada od njega tiriala. — Kako so bo šolstvo pod takimi sveto-
_ valci redno razvijalo, ni težko uganiti.
II opis i.
dec. [Izv. dop.] (Učitelji in šola v novi Beri" ki so kakor slab denar skoraj povsod znani, novi  „eri" že dokaj bolji
Iz Kranjskega, 2
na Kranjskem).   Neki ljudje, pravijo in hočejo vedeti , da se nam učiteljem godi, nego nekdaj pod duhovsko „komando."
Kako dobro so nam godi, to vemo učitelji menda najbolj sami, in koliko se nam je v novejšem času dobrega za naš materijalni stan, bodisi od to ali ono strani podelilo, to vse tudi lahko spravimo! —
Naša plača je ostala, kakor je bila, akoravno se od dne do dno od nas več tirja in nam veča bremena nalagajo !
Svojo pičlo plačo moramo ravno tako skupaj beračiti, kakor nekdaj, in c. k. uradi tako malo skrbe za iztirjanje učiteljske plače, kakor se je le kedaj slabo za to skrbelo; da šo celo taki okrajni glavarji se sem iu tje nahajajo, da učitelju, ki po dvo leti za ostalo plačo čaka in prosi, zadnjič še celo „vervvoiso" pošiljajo, in jim z ostrimi kaznimi *) žugajo, ko bi se še kedaj predrznih povpraševati jih za svojo že davno zasluženo plačilo. Posebno imajo pa tako liberalne, birokratiške duše, ki v šolskih rečeh dostikrat malo, ali nič ne umejo, pravo satansko veselje, posebno domoroduim učiteljem na eno ali drugo vižo škodovati, ali jim kazati svojo liberalno občutljivost.
Po drugi strani nas pa tudi duhovstvo. kolikor toliko pisano gleda, in od tod prihaja, da ima učitelj na več strani veliko sitnosti in bojevanja. Nadejali smo so za trdno, da bo naš deželni zbor prošnjo, ktero smo *) Menda vendar ne z denarnimi? Martin, stavec.
nova era — nova pomnožena usmili, ljudje so nas itak po-
jo bila tako strašna pri naši Tako so Mbring iu druge više
opatom, torej — ali rad ali nerad — moral je sprejeti gosta. Po plcmskej navadi — začno se posvetovati; razdelo so v gruče in jamejo prepirati so ; ali kakor jo v Babilonskem stolpu vse bilo brezi razmerja, tako ga tudi ni bilo v njih razgovoru. Ko hitro je kteri navzočnih s kako slučajno besedo zadel kterega, takoj so umolknili vsi, le z ustni so gibali, vihali brke in popravljali pasove. Po teb nemili znamenjih so se čudovito dobro, boljše — nego ustmeno botali, kajti jeli so poluglasno omenjati: ha — dajte — kaj bode iz tega — namlati Moskala!"
Zdaj povzdigne glas menih opat: „Če dovolite, meni, božjemu slugi izve8to dober nasvet, porok sem vam, da res!"
„Da, da, gospod opat, prosimo! Le ukazi, saj učinimo vso , kar nam le zapoveš I" oglase se vsi.
„Znajte, da sem svoje ljudi razposlal v mesta in vasi; ti privijo 1 tako kraje, kamor ne bi mogel prodreti nobeden izmed nas; ti razodeno na rodu to , česar bi mu ne mogel razodoti nobeden nas; potlej se neutogomn združimo na delo; to bodo gromada — velika sila. Saj načelnika imamo glavarja, ki bode podiral Moskvičane; slušajmo ga iu delajmo! Najpopreje pak je treba, da zložimo novce, tega se no moremo ogniti".
„Milostiva gospoda!" — oglasi se Dubravski, „opat ima prav: brez cvenka ni brenkn.   Na prvi posežek nato precej deset tisoč rudečih zlatov ki sem jih slučajno vzel s seboj; kdor imaš, ne daj se prositi; meui je več krat dejal rajuki oča: sin, kader imaš kako delo, odpravi ga raji denes, nego jutri; kader pak bi moral kam na kako veselico. odloži to raji na jutri, ne bodo ti kvarno to!"
„Prvi pot še zamahne človek, ali to ni dosti. Treba je, da vsakdo vsakdo vspešno pripomore — vsak po svojoj moči. Milostivi gospodije, raz pošljite svoje soproge, hčere, sestre, matere in kogar imato; ido naj mej plom stvom okrog z odprtimi mošnjami, mladezen pak naj ogovarjajo in nagovore da poprime za orožje. Da žonstvo hodi okrog in vnema narod, tega ne za sluti Moskvičan; in prav žonstvu se posreči, da moškim razvnamo srčnost očevini na svobodo; tudi drugemu ženstvu posezo do drobu, ter prepričajo ga če prav mu je težko priti do korena; toda z nižim plemstvom naj bodo go vorilo tako, kakor samo se svojim, tega jc treba."
„Da, tako, to je vrlo!" (Dalje prih.)
Za nas učitelje bo kakor jo videti izdaja stare učiteljske „miscrijo." Da se Bog stavili v najzadnji kotič!
Iz Trsta, 3. doc. | Izv. dop,] Burja da tudi po telegrafu nismo ničesa zvedeli.
osobe zastonj čakale in čakalo pred no jo cesarica prišla dones ob »/467 ko je dolgo bila v Št. Petru zamotana. Zjutraj ob 7. se jo bil pripoljal tudi cesar, ki je svojo soprogo na postaji čakal iu za roko prijemši jo do kočije peljal. Ljudstva je bilo mnogo, pa vse jako mlačno. — Denes popoldne so prišli tudi iz Dalmacije gg. Wagner, Auorsperg in glasoviti c. kr. okrajni glavar kotorski, Franz. Ti imajo nalogo osebno cesarju dalmatinske zadove razložiti. Ti bodo najprvo skušali sebe opravičiti, kar je naravno. Iz Dunaja je prišel izmed ministrov samo grof Tauffe. To imajo nektori za dobro znanje, ker ravno Taafte je bajo še najbolj za poravnanje.
Mesto in luk« je zdaj v mraku vse razsvitljeno. Brez števila ume-teljnih ognjev in raket šviga. Morje je kakor en sam ogenj. Vreme mrzlo, pa zdaj lepo.   Prihodnjič več.
Iz Dunaja, 1. dec. [Izv, dop.] Zadržan som bil iti k „Preširnovi besedi" naših Slovencev. Gotovo Vam piše kdo drugi o njej. Čujoin, da jo sijajno ispala, kakor pravi vsoslovanski shod. Govorili so zastopniki vseh slov. narodov, celo en — Bokelj, kteromu je komisar besedo jemal.
Najbrž da s politično namero : Čeho iu Slovenco izolirati in samim Poljakom dati avtonomijo, m; bode nič. Poljaki sami, razen baukrotnega Ziemial-kovakega,— tega danaojskega daru ne marajo. Krakovski „Kruj" piše: „ Ali so bodo Čehi, Moravci, Šl ezci, Slovenci iu Dalmatinci dobrovoljno nemškemu jarmu podvrgli ? Kaj bi bilo, če že zdnj ena pest Dalmatincov vso vojsko v šahu drži, ko bi tuj avstrijski sovrašnik tem narodom ponudil svobodo V Zakaj bi Čehi, Slovenci iu Dalmatinci no upali boljše prihodnosti, nego jo imujo pod zdanjim gospodstvom? Zakaj bi državo branili, ki jim ni domoviua V Lo za-slepljenec. ne vidi, da so t^ dežele ufl bodo dale poneinčiti."
Politični razgled.
Cesar je 5. t. in. zjutraj Trst zapustil in se podal na Dunaj. Upanje, da so notranja naša politika precej po cosarjevem prihodu spremeni za nas na bolje, ni bilo nikdar veče.   To je videti iz časopisov vseh barv.
Državni zbor cislajtanski je sklican na 11. dan decembra meseca. Marsikterikrat se je ta zbor žo sešel, a nikdar niso vse stranko brez izjeme s tako majhnim upanjem pričakovalo njegovo delavnosti. Nikdar morebiti ni ta zbor našel že tako zmedeno situacije, ktero je doloma sam pomagal stvariti.
Iz Dalmacije pišejo, da vstajniki iz Brajča i:1 Majno večkrat nadlegovalo prednje straže cesarsko vojske. Videti je, da so torej mora že vojska braniti jim.
Lvovski „Dziennik", glasilo Smolke, kteri jo zdaj na Dunaji, tirja od poljskih poslancev, da v državnem zboru dosežejo: da se potrdo vse v deželnem zboru sklcnenc postave, da se vlada s Čehi pogodi iu da se minister-stvo interpelira zarad Dalmacije.
V francoski zbornici poslancov tirjajo opozicijonalci naj se vladna kandidiranja odpravijo, naj se vsak uradnik ki so bode v volitve mešal ostro kaznuje in naj se volijo poslanci lo na tri leta. — Oseminštirdeset po-slancev jc stavilo interpelacijo, ki tirja naj se odpravi trgovinska pogodba z Angležko.
Novega ministerstva in novo vlado ne iščejo samo pri nas, temuč tudi na Bavarskom, v Pari z u in v 1'loronci. Na Bavarskem bodo prvosednik llohenloho najbrž ostal, drugi pridejo novi zraven njega. Nekaj enacega se godi v Parizu. V Florenci pak ne morejo dobiti moža, da bi mi-nisterstvo okrog sebo zbral.
Na Špan j s kom jo Prim predglog storil kortosom , po kterem bodo obsedno stanje odpravljono.
Prepir med Carigradom in Egiptom Lo morda še z lepo poravnan, pa gotovo na zgubo turškemu »ultuuu, kteri so bode moral na prigovor drugih velevlasti podati.
Republika z e d i n j e n i h držav v Ameriki se čedalje bolj raz-razširja, pa ne z močjo orožja, temuč po mirnem poti. V severu jo kupila od Rusov rusko Aiti"riko. /daj pa hoče celo državo Sari Domingo k sebi navezati. Prebivalci te države so s tem zadovoljni. To stori federativna in s v obo dnostna uravnava, ktere pat še marsikje ni, kjer imajo srečno Ameriko kot frazo na zobeh proti zagovornikom decentralizacije.
lin/ne stvari.
* (»Pod lipo') naznanja v svojem zadnjem listu: nPrihodnji dvanajsti in za letos zadnji snopič pride že o božičnih praznikih, in pa tako vredjen, kakor mislimo vredovati ta časnik prihodnje leto, so ve , ako so oglasi ob pravem času saj toliko naročnikov, kolikor so jih je oglasilo za letos. Da naj se izdaja šo za naprej, za to nas jo te dni silno prosilo mnogo tukajšnih Slovencev, ki ga neki radi berejo, in to, kakor so nam rekli, ravno zavolj proste ali domačo pisavo, in zavolj njegove tako imenovane „popularnosti" (pripravnosti za ljudstvo, zlasti za kmete.) Mi želimo sicer vslišati to prošnjo, pa vendar zgube ne bi radi imeli, čeravno, ako bi le mogočo bilo, bi marsikaj žrtvovali iz goreče svojo ljubezni do našega, žali-bbgl kakor nam ježe dobro znano, še vedno zanemarjenega in nesrečnega naroda. Razdelcvnl bi se v prihodnje vsak snopič tnko-le: „Kratek pregled bolj važnih reči: V Avstriji in v tujih deželah"; —■ „Odlomki (pripovedke) iz zgodovine vsega sveta;" — „Marsikaj druzega," in se pa izdajal zadnjo saboto vsacega meseca (ali morda celo dvakrat vsak mesec, kakor smo omenili na 131 strani — vsako drugo in vsako četrto saboto). Nnj se blagovoljno nabirajo naročniki (zlasti med bolj prostim ljudstvom, ki jako potrebuje berila), kolikor jo le mogoče, in naj so pa dajo nam na znanje kakor si bodi, najbolje po tako imenovanih „CorroBpondonz-kartah," za ktere so le malo plačuje. Naročnina bi ostala, kakor jc vstanovljena za letos: 60 soldov za pol leta, en goldinar in 20 soldov pa za celo leto. Plačevati bi so pa začelo še le potem, ko bi došel naročnikom prvi snopič. Denar bi se — v zunanjih krajih — oddajal poŠti; in prišel bi nam po navkazanji (nnvveisung); saj za to se plačuje nnjmenj poštnine. — Sicer časnik bi se v Trstu tudi prodajal (po 10 soldov vsak natis kakor dozdnj, ali po 4 solde. če pride dvakrat n. m.)
* (Društvo za p o d p o r o r a n jeni h V 0 jako v), ld so je bilo I, 1866 v Pragi osnovalo, ima ml nega leta še nekaj ostalega premoženja. Iz toga so nekteri hoteli podpirati ranjeno vojake v Dalmaciji. Na nasvet dr. Sladkovskega in Zeithainmrn pak, ktera sta trdila, da v Dalmaciji ni taka vojna razmera kakor je bila 1866, ko seje društveni nnmen določil, sklenilo se jo po hudih debatah, da praško podporno društvo hrani svoj imo-tek za podporo v resnejih časih.
* (En „S t a r o a v s t r i j e c" je izdal gori v sveti Gormaniji knjižico, kteri je ime „ Avstrija in narodnostna pravica." Cela stvar pa ni vredna, da bi so bila posebej tiskala, ker so le duševni pobirki iz. nemških časnikov. Slovnnjo smo temu možu le puntarji: pravice, ki jih tirjamo, imenuje državi nevarno in umetne šaljo. Torej se vidi, da smo kaj tacega od raznih za-pečnikarjev že čuli. Lo ono hvalimo : mož v tem ni „Staroav6trijec," ka ne kliče policije, temuč pravi naj vlada v Avstriji polna svoboda.
* („Dani ca") poroča o „katoliški družbi" v Ljubljani: „Družba naša se je .'!. sušca ustanovila, in šteje do 18. nov. 1221 udov, med temi je 377 duhovnikov, 375 moških nednhovnikov iu 469 ženskih. V Ljubljani jih stanuje 558, zunaj pa 065. —- Dohodkov jo bilo 2037 gld. To so je dobilo iz mesečnih dohodkov 1216 gold. Kar jc bilo več plačanega, je zneslo 234 gl. Pri knjižici se je dobilo 112 gld. Stroškov je bilo 1861 gld. -Pri občnem zboru so bili v odbor zvoljeni gg. : Dr. E. H. Kosta, dr. And. Čebašok, Pr. Drašler, Janez Klis, Gustav Garrich, Mat. Gerber, dr. Janez Gogala, L. Jornn, Anton Klein, Karol Klun, Jan. Kovač, generalvikar Fr. Kramar, Karol Lahcinor, Mat. Močnik, Henrik Ničman, Jan. Novak, Matevž Šrciner. Jož. ftventner, dr. J. Sterbenc. Mat. Turna, kan. Peter Uril, prof. dr. Leon Vončina, Helvilc grof NVunnbrnd in Viljem gr. NVurmbrand. V odbornvi seji 28. t, m. so bili izvoljeni: Za predsednika grof Viljem Wurmbrand : za predsedn. namestnika dr. F. H. Kosta: za tajnika gg. : dr. And. Čahnšck in Jan. Klis; za knjižničarja dr. Juri Šterbener; za donarničarja g. Mat. Gerber; za zapisnikarja g. Mat. Močnik."
* (Iz Bosnije) so pišo o stanji tamošnjih Jugoslovanov v „Zatočnik" : „Turek pri nas počne, kar hoče. Turčin nikdar ne priča zoper Turčina, a kristijanu jo treba 70 kristijanskih prič proti Turku. Pa prej bo glavo izgubil, nego dobi toliko prič ... V selu Drobnjak je glavar nek Mustaj-beg, ki je že 120 Srbov pobil. Isti beg jo popa Sava Varico cel dan zvezanega imel in za brado cukal, ker mu ni mogel dati toliko denarja, kakor ga je tirjal trinog. Če se pritožimo, ne opravimo nič, pa njegovo maščevanje nas preganja. Imcnio, poštenje in življenje ni gotovo nam ; pa zakaj se ne dvignamo!   Enkrat, umreti je bolje, ko večno robovati!"
* (150.000 gld.) je votirala poslanska zbornica v Pešti za cesarjevo potovanje na vzhod.
* (Kdo je najboljši politikar?) Na to vprašanje odgovarja „Domovina" rekoč : „Najboljši politikarji so tisti, ki vedo kaj se na Dunaj i za kulisami godi, a ne tisti, ki zajemajo politiko le iz časnikov." Kakor je tak izrek smešen, vendar ni nov. „D." jo storila plagiat, kđr ga je vzela g. Svetcu. Mi sodimo, da slovenskemu ljudstvu tacih za kuliso-gledavcev ni treba. Dalje zakaj g. poslanci C, W., B., S., T. itd., če toliko za kuliso gledajo, in že toliko let glodajo, prvič nič no prigledajo, drugič pa molče kakor Schillcrjnv »mladenič saiški", ki ni nikoli povedal, kaj je videl pod zagrin-
jalom. Mi sodimo ravno, da naj gredo taki zastopniki rakom žvižgat, ki namestil da bi potrebe in glas naroda poslušali, si za kulisami, ne pri narodu iščejo merila za ivojo politiko Sodimo pa tudi. da je izrek značajen za politiko, ki se v rDonv dela.
* (Minister dr. Do iger) bo — ako je nemškim časnikom verjeti — vsakako stopil iz ministerstva. Kakor pripoveduje dunajski „Tagbl.", bo Rerger ob enem s prošnjo za demisijo cesarju izročil spomenico o notranjem položaji avstrijskem. „Tagbl" ve iz te spomenice navajati to misel: Kakor /daj stvari stoje, je vsakako neobhodno potrebno, da se ravno ob istem času, ko bo zasedal državni zbor, snide konferencija, h kteri bi naj so najimenitnejši voditelji raznih strank, in sicer opozicijonalnih kakor ustavozvcbtili pozvali. Rizen vol javni jih državnih poslancev spomenica baje tudi imenujo gg. Fischhoffa, Wiesorja, Smolko, Ziemalkovskega, Riegerja. Sladkovskega, Si hum> kala, Pražaka. V teb konferenčnih naj bi se pot nade-lavala za iporazumljeoje in spravo med strankami in naj bi se kolikor mogoče tudi dogovorili pripomočki, s kterimi bi se moglo priti do tega zaželenega cilja. Konferencija naj bi se sklicala po sodelovanji vlade, ko bi pa vlada tega no hotela, tudi brez nje Ta svet bode podpiral g. državni kancelar Beust, pa tudi vsi ogerski ministri. — Bergerjev nasvet kaže dobro voljo, ali se bo z njega dalo kaj praktičnega napraviti, je težko uganiti. Prav verjetno so nam ne zdi, da bi iz te moke kedaj jedli kaj kruha.
* („Demokratična unija"), društvo duuajskih federalistov, je v svoji seji 27. nov. — kakor beremo v „Vaterlandu" — enoglusno potrdila sledeče resnlulije, ktero sta razvijala in zagovarjala društveni predsednik g. dr. Proehazka in g. Rus. Resolucijo so cel državopraven program, torej naj tudi v slovenskem listu najdejo svoj prostorček. Društvo jo sklenilo: 1. delegacije, kakor so določene v decemberski ustavi, niso sposobne vsem deželam avstrijske monarhije skupne zadevo (zunaj 11 e, vojska, kupčija in teh zadev finance) tako vrejati, da bi se edinost in moč države stalno varovala in da bi so skupni stroški pravično razdeljevali med obe državni polovici. 2. decemberska postava o državnem zastopu ni sposobna, da bi inunicipalno in deželno avtonomijo tako varovala, ka bi ob enem trdno poroštvo imela osebna svoboda, ravnopravnost narodov in narodnosti. 3. Kakor so zdaj sestavljeni deželni zbori, državni zbor in delegacije, ne morejo zbujati zaupanja, da bi se mogla rešiti velika naloga stvariti močno državo in državljansko svobodo zagotoviti. 4. Da so jo ustanovilo eno cislajtansko pravosodno ministarstvo in ena najviša sodnija za vse v državnem zboru zastopane dežele, to ne moro popolnoma odgovarjati namenu pravosodja. 5. Država ima sicer pravico v zadnji stopinji nadzirati bogočastje in nauk, ali ta pravica kakor tudi postavodaja v deželnih upravnih, učnih in bogočastnih zadevali bi se bolje opravljala po deželnih organih, kakor po centralnem n.i-nisterstvu. ti. Za podlago prihodnje revizije ustavo so posebno priporoča po dualizmu započeta federativna sistema z ozironi na historično podlage države, zlasti bi se morala češka krona in kraljestvo gališko priznati kot bistveni del države. —
* („V kuto oblečeni" Slovenci) in tirolski črnuhi, to so veljavni ljudje na tem božjem svetu. „N. tr. Pr." nam namreč (v večernem listu 1. dec.) zanimljivo novost povo, da jc pruski minister uka, gospod von Muhlor pri „okidanih" Slovencih in tirolskih črnuhih stališčo vzel, ko je svojo osnovo za postavo o ljudskih šolah delal in pruski zbornici predložil. Ta osnova namreč izroča niže šolsko nadzorstvo župnikom.
* (G. Fric Brandstetter) je — kakor gre govorica po Mariboru — v nekem zboru ali društvu oddal svečano (g. Brandstetter ne govori drugače) obljubo, da se bo odpovedal svojemu poslanstvu, ko bi bil zarad tožbe g. Dominkuša krivega spoznan. Ali je g. Brandstetter kedaj na to resno mislil, ne moremo vedeti; do zdaj še ni slišati, da bi bil svoj mandat odložil. Pa če bi bila govorica tudi resnična, ne dali bi mnogo na-njo: saj jo bil omenjeni gospod tudi pred svojo volitvo obljubil, da so bo odpovedal poslanstvu, kakor hitro bo spoznal, da nima večino volilcev več za seboj. Da te nima, pokazalo so jo sijajno pri zadnjih mestnih volitvah in vendar smo videli g. Brandstetterja dobrovestno letos v dež. zboru sedeti
Narodna praška
vzajemno-zavarovalna banka za življenje
»Slavij a"
jo svojo delavnost na Slovenskem že pričela in bode za izvršbo svojih namenov popotnike in zastopnike za posamezne okrajo najemala proti dobri proviziji.
Pogoji so: znanje slovenskega jezika v bosedi in pisavi, kakor tudi odrajtovilo zagotovščine, namreč od zastopnikov najmanj po 100, — od popotnikov pa po 200 gld. v gotovini ali papirni ceni, ali tudi v dobrih hipotekah.
Oferto naj se glavnemu zastopu „Slavije" v Ljubljani, špitalskc ulice hiš. št. 260 pošiljajo.
Še tekloči mesec so bo bankina delavnost tudi na zavarovanje zoper ogenj in elemente, in zavarovanje zagotovščin razprostrla.
Izvoljen je za
glavnega zastopnika na Slovenskem  1. tajnik g. Jan L. ćernv. inšpektorja in uravnalca (organisator) g. Ivan Žcleznikar. popotnikega zastopnika in uravnalca g. Jože Kristan, zastopnika za Maribor in okraj g. France Rapoc Bast ipnika za Saloh in okraj g. Jakob Vodnjik.
lcdatnlj in vrodnik Anton ToiiinIc
Lastniki: Dr. .!<>*»• VoAnjnk In drugI.
'J'iiikiir Lrlunnl Jantlc.