Gospodarske stvari.
Kmetski stan v dobrem gmotnem položaji
glavni steber vsem drugim stanovom.
Boljša prihodnost posameznih kmetovalcev, posameznih okrajev, celih dežel in v posledici tudi naše občne domovine — „skupne države" — odvisna je gotovo v prvi vrsti od dobrega gmotnega položaja glavnega
državnega faktorja, to je, km e tske ga stanu. Ako ta stan, kateri celo državo in vse druge njene posamezne Člene z vsem potrebnim preskrbljuje in izdržuje, na krepkih nogah stoji, tudi uni v nobenem obziru pomanjkanja trpeli ne bodo.
Al ravno glavni faktor „kmet" je dan danes še vse preveč zanemarjen in sam sebi prepuščen; on — z vsakovrstnimi davki in drugimi plačilnimi bremeni na vse strani neznosno preobložen — hira od dne do dne vedno bolj; neusmiljeni boben slednji dan zavoljo velikih davkov, slabih letin in privatnih dolgov vedno tužneje odmeva, kar le preveč brez izjeme uže tudi drugi stanpvi čutijo, in, dokler bolje ne bode, bodo še bolj občutljivo okušali. Pravo je zadel gosp. vodja sadje- in vinogradne deželne šole na Slapu, Rihard Dolenc, da je v svoji: »Prijazna beseda vipavskim kmetovalcem" v letošnjih „Novicah" mnogo mnogo prekoristnega na dan spravil ter marsikako spodbudno misel oživel; Bog daj, da se njegovi vrli nasveti tudi v kratkem do pičice vresničijo«. Hvala mu!
V področje kmetijstva spadajo pa v prvi vrsti sledeče tri glavne stroke: poljedelstvo, živinoreja in sadjereja.
Med njimi je pa sad j ere j a, ta prevažni vir izdatnih in gotovih dohodkov — poleg malega truda — osobito na Kranjskem z malo izjemo se popolnoma zanemarjena tako, da v nekaterih krajih — posebno na Dolenjskem in Notranjskem — o njej skoro da nobenega sledu ni. In, kje se dan danes pravi blagostan med ljudmi nahaja? Gotovo tam, kjer so zavedni kmetovalci ob enem tudi, ako sta podnebje in zemlja sadjereji ugodna, umni, napredni, praktični in vneti sadjerejci! Al takih se skoraj pri nas še splošno pogreša — česar mene, ki uže devetnajsto leto učiteljujem po raznih krajih Dolenjske, Gorenjske in Notranjske — opazovaje kmetijske razmere — dejansko prepričanja uči. Koliko hektarov zemlje, na kateri bi se lahko sadni vrti napravili, koliko rebri, pašnikov, uzar, obpo-tov in drugih prostorov še v naši deželi praznih ia golih — elementarnim silam razpostavljenih — stoji, na katerih bi lahko ne le na tisoče nego na milijone sadnih dreves rastlo, katera bi v malo letih tisoče in tisoča goldinarjev dohodkov donašala! Kolika neprecenljiva in občutljiva škoda je to za celo deželo in njene prebivalce! Koliko zakladov in dragih talentov glede sadje-reje samo v naši mili Kranjski zakopanih leži, katerih pa obožani kmet zavoljo pomanjkanja , splošne bede v gmotnem obziru, kakor tudi nevednosti — sam izkopati
in vzdigniti ne more in brez izredne pomoči, kakor tudi brez dejanskega poduka in spodbude jih nikdar v svojo last dobiti mogel ne bode.
Vsak skrbni in modri gospodar prizadeva si neu morno, svojo hišo in imenje v krepki položaj povzdigniti , ter svoji družinčadi v ta namen potrebna dela in opravila odkazuje. Kakor pridnemu gospodarju, skrbeti je tudi voditeljem cele velike družine — države, in v to poklicanim organom za povzdigo splošnega blagostanja slojih podložoikov, osobito glavnega državnega faktorja »kmetijstva" in v to pripadajočih glavnih strok, posebno sadjereje, katera je med vsemi še vedno najbolj zanemarjena. — Za večji in boljši napredek v prekoristni sadjereji skrbeti poklicani so v vrsti sledeči trije faktorji: 1. Država sama z državnimi pripomočki, — 2. družbe kmetijske s pomočjo države, oziroma c. kr. kmetijskega ministerstva in 3. ljudski učitelji s pripomočjo države in kmetijskih družeb. Vzajemno delovanje pospešuje napredek in doseže pravi namen.    V edinosti je moč in blagoslov božji!
1.     Država, oziroma c. kr. ministerstvo kmetijstva, naj bi z osirofB na povzdigo domačega kmetijstva, osobito sadjereje, ne bilo preveč varčno, kajti ravno v tem obziru vsak prikrajšani soldek lahko tisoč drugih pogoltne. V ta namen naj bi se subvencije iz državoe blagajnice v splošno korist povikšale, katere bi se gotovo v malo letih najbolje in najgotoveje z obilnimi obresti rentovale; splošna denarna mizerija med ljudstvom bi se zdatno in vidno manjšala, a slednjič pa, ne rečem preveč, popolnoma izginila; sedaj popolno obožani in pod gmotno bčdo omagujoči kmetski stan bi prišel zopet v krepki denarni položaj, s čemur bilo bi vsem drugim stanovom in v posledici tudi celi državi krepko gmotno pomagano.
2.    Družbe kmetijske, katerim se ima kmetijstvo uže sedaj glede napredka in povzdige v mnogem obziru zahvaljevati, naj bi se s pomočjo deželnih zborov in deželnih odborov še posebno za to potezale in trudile , da v prihodnje prejemajo od c. kr. ministerstva kmetijstva gledč sadjereje iz državne blagajnice zdatne podpore, katere naj bi bile v napravo in povzdigo šolskih drevesnic odločene in za nakupovanje garnitur vrtnarskega in sadjerejskega orodja ljudskim šolam odmerjene, s katerimi pripomočki bi se mladina, kakor tudi odraščeni v prekoristni sadjereji dejansko podučevati in berižiti mogli.
3.    Ljudski učitelji sami, kateri so sinovi narodov, koji jih živi; njihova sveta dolžnost je gotovo, za svoj mili narod z podučevanjem na vse strani skrbeti in mu k boljši prihodnosti pripomagati. Reči moram, da med učitelji poznam veliko pravih patrijotov, kateri so za povzdigo kmetijstva sploh, osobito pa še za vzbolj-šanje sadjereje nad vse vneti; al roke so jim popolno zvezane, da v tem obziru ne morejo plodonosno delovati.
Občine so splošno — posebno po Notranjskem — popolno obožane, čemur je „Abendrotbovi šviniel" poleg drugih nezgod še posebno rano zadal; podpore v ta namen v naši kronovini sedaj uže skoz celi dve leti nobene ni; učitelji sami pa tudi niso takovi kapitalisti, da bi mogli na svoje lastne stroške si potrebnega orodja za obdelovanje šolskih drevesnic omišljevati in druge gotove prvotne stroške glede taistih iz lastnega žepa pokrivati, dasiravno bi nekateri vse to radi storili, ko bi jim tega ,,gospod" — „nervus rerum" ne zabraojeval.
Ker se naša Kranjska v primeri k drugim krono-vinam napram države v dveh obzirih, namreč: glede davkov (katere memo drugih kronovin mnogo više plačuje) in pa vrlih sinov — najsrčnejših vojni ko v avstrijskih — posebno odlikuje, zato ni dvombe, da bi tudi  vlada  (c. kr. ministerstvo kmetijstva)  iz  državne
blagajnice vsako leto kako primerno podporo v prospeh in povzdigo sadjereje ne privolila, ter tako obožanemo, a najvisi habsburški hiši vedno zvesto udanemu kme-tiču kranjskemu k srečnejši prihodnosti in krepkejšemu, gmotnemu blagostanu pripomogla, kar bode v posledici tudi za-njo samo više in gotove koristi. Bog daj, da bi se to kaj skoraj zgodilo in vresničilo!
Poprej pa, ko se za letos od „Novic" poslovim, ne morem si kaj, da ne bi izrekel najtoplejše želje, naj bi, kakor dozdaj 37 let, tako tudi še vpribodnješe mnogo let „Novice" ostale glavni steber napredku kmetijstva po vseh slovenskih okrajnab. Kaj bi bilo z nami Slovenci, ako bi „Novic" ne bilo! One so nam luč, ki nam sveti, da vidimo, kaj se drugod po svetu godi o kmetijstvu in nas učijo, česa naj se poprimemo in kaj naj opustimo, da pravo zadenemo. ,,Novice" so nam Slovencem pa tudi v vseh družin zadevah bile učiteljice in voditeljice; Bog daj, da nam ostanejo to še 37 let!
Prem 18. decembra 1879.
Matija Rant, narodni učitelj.
-     416    -----