SLOVENEC.
Političen list za slovenski narod.
Po poŠti prejeman velja: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za eetrt leta
4 gld., za en mesee 1 gld. 40 kr. T administraciji prejeman veljd: Za eelo loto 13 gi., za. pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške uliee št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in veljd tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat- 12 kr, ee se tiska dvakrat; 15 kr., ee se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se eena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se no sprejemajo.
VredniStvo je v Semeniški uliei h. št. 2.
Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob l/,6. uri popoludne.
Letnik XIV.
£*tev. SOS.
T~---
Govor Salisburyjev pri lorrimajor-skem banketu.
Govor predsednika angleškega ministerstva pri lordmajorskem banketu v Londonu, v kterem je omenjeni diplomat povdarjal položaj na balkanskem poluotoku, se tako-le glasi:
Ni Egipt, ki bi zavzemal glavno pozornost naše unanje politike, marveč poluotok Balkanski; ne turška država, marveč svobodna krščanska država je, nje nevarnosti so vzbudile obilno pozornost naše dežele. Bolgarski narod je vzbujal pred desetimi leti simpatije naše dežele, in odsihmal je Evropa mnogo upanja stavila na to deželo. Upali smo, da bodeta napredek in omika stavila neprestopljive ovire zoper napade od zunaj in Bolgarija ni prekanila nade evropske. Še pred kratkim se je to pokazala uaj-sijajnejše, ko so neke polnoči osnovali zaroto častniki, kterim je vitežki knez Bolgarski največ zaupal in ktere je vodil do zmage. Denar od drugod jih je premotil, obrnili so se zoper kneza in ga pahnili z prestola. Vest in javno mnenje PJvrope je to dejanje obsodilo.
Nič manj ni bila Evropa osupujena slišati o ravnanji vnanjih državnikov, kteri so hoteli zarotnike oprostiti kazni, ktero so pošteno zaslužili. Segali so nadalje dan na dan v pravice prostega in nezavisnega naroda; k sreči je to ostalo pri diplomatičnih grožnjah, dasiravno Evropa to ravnanje z največim obžalovanjem opazuje. Vendar je to ravnanje dalo povod hudi govorici, ktera more navdajati krščanske narode na Balkanu z žalostno slutnjo zarad njih osode. Naj je že položaj Bolgarske od ene strani vreden obžalovanja, vendar je Evropa gledala z začudenjem na to deželo. Bolgarsko ljudstvo ni še dolgo vživalo svobode, vendar je pokazalo tolik pogum in toliko stanovitnosti, braniti čast in svobodo, da je komaj v zgodovini najti ljudstvo, pri kterem bi se našlo toliko vstrajnosti in ljubezni do samostalnosti. To je srečno znamenje za prihodnost, in kakor mislim, začetek sijajnega zgodovinskega razvoja. Ti dogodki zanimivajo evropske narode.
V Ljubljani, v torek 16. novembra 1886.
Pravice Bolgarske so zagotovljene po Berolinski pogodbi, to je pogodba, na kteri sloni mir v jugovzhodni Evropi. Kar se Anglije tiče, je ona tudi vdeležena pri Berolinski pogodbi, vendar ne ona sama in za sebe. Tukaj gre za splošne koristi. Mi smo z drugimi velevlastmi podpisali to pogodbo, a nimamo samo mi dolžnosti maščevati lomljenje te pogodbe, ko bi se to zgodilo. Ako smatrajo evropske velevlasti ali le nekaj njih za svojo dolžnost, varovati veljavo te pogodbe, se nadejam z agotovo, da angleško ljudstvo ne bode niti za trenotek premišljevalo isto nalogo tudi za svojo dolžnost spoznati. Politika angleška je klubu temu na trdni podlagi, da ob priliki včasih odklone stalno, in ne zavisi od teženj (tendenzen) tega ali onega ministerstva; ako kdo želi vedeti bodočo politiko Angleško, naj vpraša le preteklost. Trikrat v tem stoletji je bil od severa sem sovražen napad na balkanski poluotok. Prvikrat se je zgodilo to pod mi-uisterstvom vojvoda Wellingtonskega, ki ni bil vojnega duha. Napaden je bil balkanski poluotok, Anglija je bila sama brez zaveznikov in po nasvetu vojvode Wellingtonskega, ki ni mislil, da bi bila Anglija sama obvezana, je ona samo protestovala in oporekala. (To je bilo leta 1827, ko so Eusi stali pred Drinopoljem, a umaknili so se; začele so se namreč med njimi hude bolezni.) Drugi pot je stal na krmilu vlade minister lord Aberdeen, od kterega je bilo znano, da je strastno želel ohraniti mir. Takrat je imela Anglija za zaveznike Francoze in Avstrijance, pozneje je pristopila še Turčija in Italija, in pod vodstvom miroljubnega lorda Aber-deen-a je izvršila Angleška svojo dolžnost kot ud evropejske zveze. Avstrija je v tej vojni zasedla Valahijo in Moldavo, Francozi in Angleži so vzeli Sebastopol in Rusija je bila potisnena iz Črnega morja — za nekaj let.
Tretjikrat se je vršil tak napad pod ministrom lordom Beaconsiieldom. Ta ni pozabil dolžnosti, ktere je Angliji nakladala nje slavna preteklost. Ali zopet je bila Anglija brez zaveznikov. On je spoznal, da Anglije ne zanima toliko napad na balkanski poluotok, da bi bila dolžna, stopiti na delo (začeti vojsko)
in to je bil vzrok, da je lord Beaconsfield vpeljal politiko miru. (V Berolinski pogodbi se je Rusiji zopet pot preprečila in tako vstanovila vzhodna Rumelija). To je bila previdna politika, ker Beaconsfield se je pripravil na to, ako bi se bila vojska obrnila proti tisti morski ožini, kjer bi bila Anglija prisiljena braniti svoje koristi. Vsi ti prejnavedeni slučaji (Priizedenzfiille) so določili to točko, da je Anglija imela dolžnost tako ravnati, ne toliko zarad sebe, marveč kakor član evropske zveze v družbi z drugimi članovi. Anglija pa ne bode spoznala, da je to dolžna storiti na korist drugim, kterim se ne zdi potrebno, da bi spoznali to za svojo dolžnost. A treba se je ozirati posebno na ta slučaj, ako bi bile v nevarnosti angleške koristi. Ako se to dotakne angleških koristi, potem se ne bode Anglija ravnala po zaveznikih, ktere bi morebiti imela.
Nje lastna moč bode dosti velika, da bode branila svoje koristi, kjer se bodo napadale. V sedanjem slučaji pa ne kažejo le-ti prej povzeti slučaji, da angleška korist ni v nevarnosti, marveč dejansko je to, da Turčija in Avstrija, ki imate dežele na balkanskem poluotoku, gledati na videz prostodušno in brez skrbi na dogodke, ki se vrše njima pred durmi. Pri tej zadevi je Avstrija v prvi vrsti vdeležena, in „sklepi Avstrije bodo posebno odločevali v svetu britanske vlade". (Kaj laskavo za Avstrijo). Politika Avstrije bode močno vplivala na Angleško. Naj pa prinese prihodnost kar hoče, vendar se ne bojim, da bi bil moten mir v Evropi. Nadejam se, da se nihče ne bode dotikal mlade prostosti, ki je v nevarnosti. Nadejam se, da ne bode treba sklicevati se na vaše sočutje (simpatije) zarad naprav in vredb o varnosti in brambi, marveč, da bode bodočnost prinesla razcvit kupčije in obrta, a ne razdirajočih vojnih nasledkov.
Angleški ministerski predsednik pravi, da so velevlasti, ki so podpirale Berolinsko pogodbo, dolžne skrbeti, da se ta ne ruši. — Prvi je pogodbo rušil bolgarski knez; a ta čas Angležem ni prišlo na misel, klicati zoper rušenje. — Le srbski kralj je šel za to v boj. — Sedaj pa, ko Rusi hočejo deželo zasesti, je naenkrat rušen Berolinski mir; Avstrija in
LISTEK.
Carstvovanje Katarine II. (1762-1796).
Po Solovjovu in drugih spisal J. Stoklasa.
(Dalje.)
3. Nemiri na Poljskem.
V	februvariju 1. 1768 je bil sklonjen med Rusijo in Poljsko ugovor, vsled kterega se je Rusija obvezala, da hoče ohraniti stari obstoječi red na Poljskem ali da se brez njenega vmešanja iu soglasja tudi ne sme nič spremeniti. Poljski poslanci so sklenili, da naj se v Petrogradu izreče zahvala caru v imenu naroda poljskega in litovskega za pokroviteljstvo.
V	Petrogradu se je mislilo, da je teško poljsko vprašanje rešeno. Konfederacija jo bila po dovršenem delu tudi precej razpuščena; ruska vojska je odšla iz Varšave, ter se je pripravljala tudi za odhod iz kraljestva, kar so dobili meseca marca 1. 1568 glas o nemiru v Podoliji. Krasiuski, brat škofa Kaineu-skega, in Pulavskv, odvetnik, sta pridobila mesto
Bar ter razvila zastavo vstaje na vero in svobodo; v Galiciji se je osnovala druga konfederacija pod vodstvom Potockega; v Ljubljinu tretja pod vodstvom Roževskega. Ali ta ustanek vendar pri vsem tem ni bil naroden: krilati besedi: „vera in svoboda" niste delovali na množico; težko je bilo navduševati se za vero, naslanjaje se samo na besede kakšnega mniha prenapetneža; med tem, ko ni bilo videti, kdo in kako stiska vero, se je teško bilo vnemati za svobodo, ktero so le redki vživali in sicer samo za to, da snujejo konfederacije, zdaj proti temu, zdaj proti drugemu, pozivajoči na pomoč tujo vojsko. V Varšavi je sklenil senat prositi carico rusko, kot zaščitnico svobode, postav in pravic republike (poljske države), da upotrobi proti puntarjem svojo vojsko, ki se je nahajala ua Poljskem. Repnin je razposlal vojsko na razne strani in konfederati se jej niso mogli nikjer zoperstavljati. Mesta, zavzeta po konfederatih — Har, Berdičev, Krakov — so bila hitro osvojena: ali teško je bilo preganjati male čete konfederatov, ki so se razsule po straneh, plenile blagajne, robili drug drugega, katolika in dissi-deuta, duhovnega in svetnega. Poplenivši blagajne, pobegale so čete na Ogersko ali Šlezko. Precej s
početka je bilo videti, da se konfederacija s svojimi lastnimi silami ne bode mogla držati proti Rusom, in da je vsled tega pričakovala rešitev le od tuje pomoči. Kamenski škof Krasinskij je obiskal dvor — Draždanski, Dunajski, Versaljski, ter razkladal, kako hoče Rusija zavladati na Poljskem — in kakšna nesreča bode vsled tega za celo Evropo! Avstrija, in posebno Francoska ste se nagnili na stran konfederatov.
Glavni tabor konfederatov je bil Tešin, a generali, kterim je bil na čelu grof Pac, prebivali so v Eperiešu na (Ogerskem). Prvi minister Ljude-vita XV., vojvoda Šuazelj, je priznal konfederacijo, ter poslal k njej na pomoč kasneje tako znamenitega Diinurjeja, ki nam je v svojih zapiskih zapustil opis tedanjih odnošajev na Poljskem, posebno pa še o konfederatih. Po besedah Dimurjeja je bil general Pac razkošon in posebno lahkomišljen; bolj smel, nego hraber, in bolj častihlepen nego sposoben. Hvali pa generalnega tajnika Boguša, ki je vse opravljal. Pulavskij je bil hraber mlad človek, ali nopostojen, ki se ni znal držati ene osnove, sicer pa brez skušnje v vojaških zadevah, ali sebe je smatral za velikega vojskovodja vsled prevelikj*^?^^

Turčija naj bi se potegovale za pogodbe Berolinskega mira. — Angleži še sedaj niso moteni — kedaj pa bodo? Kedar Rusi Balkan prestopijo in se bližajo Carigradu, kakor leta 1827 in 1878. — Tačas bode stopila Anglija v akcijo. — Kar se na Dunaji sklene, to bodo vedeli ceniti v Londonu! Lepo to, ali kaj potem, če Avstrija ne vidi nevarnosti za svojo deželo na Balkanu? — Angleži iz svojega stališča imajo prav, ako pravijo, da isti, ki pojde do morske ožine (do Bospora ali Dardanel) iu bode nameraval od tod dalje, je naš sovražnik. — Kaj pa poreko na to Rusi, kaj Francozje?
Ta govor je razžaljiv za Rusijo, Bolgarske pa ne bode rešil; Avstrija je pač sedaj v velikih stiskah, a rešenje bode javalno prišlo iz Anglije, najboljši zavezniki Avstrije so nje podaniki. Ti bodo ob času sile storili svojo dolžnost. Ljubezen podložnih je najboljši podlaga državam. Kdor skrbi za mir nad narodi, za mir v domači hiši, skrbi tudi najbolj za državno moč na zunaj. Vredn.
Avstro-aiigleška prijaznost.
(Konec.)
Da nam na Bolgariji res ni več ležeče, kakor kaki drugi evropski državi, recimo razven Angležev, Lahom, razvidi se tudi zadosti jasno iz našega pre-stolnega govora. Presvitli cesar je jako določno povedal, da ga je lahko ves svet razumel, da se bo bolgarsko vprašanjo solidarno rešilo z velesilami, t. j. v sporazumljenji vseh, ne pa po želji kterekoli posamične velesile. Naš cesar teh besedi ni le zarad lepšega govoril, temveč iz trdnega prepričanja, da mora res tako biti! Jako slabo bi se Bolgari počutili, če bi jim bodočnost ena ali druga velesila po svoje določevala; nepopisljivo hudo bi se jim pa godilo, če bi to ulogo Angleži prevzeli. Saj smo vse to nedavno že na svetovnem gledališči dejanski lahko opazovali. Kako so Angleži podpihovali kneza Aleksandra proti Rusom! Tako dolgo so ga dregali, da so ga konečno res kviško spravili. Kedar je pa revež potem njihove pomoči potreboval, so se mu pa umikati jeli in so ga konečno še celo zatajili. Angleži so vseskozi kramarske duše, ktere je poznati treba! Za vrečo dobre in lepe volne izdali bi Bolgarijo in vse Slovanstvo po dvakrat na dan, če bi to ravno kdo zahteval. Angleži so že tako vajeni, da si namreč radi koga poiščejo, ki jim kostanj iz žrjavice pobira; če se pa dotični opeče pri tem poslu, pa križem rok pravijo: kaj nas briga?!
Ce ni drugače, napravi se v Londonu nov kabinet in stvar je v redu. Turčija sama nam je žalostna priča, kako da Angleži tistega varajo, kteri se jim zaupa. Za Turčijo pa takoj Battenberžan. Neodpustljivo bi bilo toraj postopanje Avstrije, če bi ona, ki ima glede politične prijaznosti že tako britke skušnje za seboj, sedaj verjela priliznjenim besedam Londonških mogotcev ter bi jim šla na led.
Naš cesar je v resnici pravo povedal, rekše, da se bolgarsko vprašanje drugače ne d.4 dobro rešiti, kakor le v sporazumljenji s signatarnimi velesilami, t. j. tistimi, ki so podpisale Berolinsko pogodbo. V tem slučaji se Avstriji ni bati, da bi se
opekla, če bi si predaleč proti jugu upala, kajti natanjko bila bi določena pot, kako daleč sme ta, kako daleč pa oni. Johnu Bullu bila bi pa meše-tarija vstavljena. Oe bi se mu že druzega ne mogle preprečiti, bi se mu vsaj to, da bi nas ne mogel na cedilu pustiti. Tega se nam je pri angleškem veternjaštvu tudi v resnici bati, kajti Anglež nam niti povedal ni, kaka da bi bila pogodba, ki bi jo sklenili — če bi sploh politični zavezniki postali, temveč je le rekel: ,,Avstrija, le ti naprej hodi; če bo kaj treba, pa povej, te bomo že slišali in kolikor bo moč, se bomo tudi po tvojih željah ravnali." No, na tako govorjenje se vendar nič ne more dati, kako pa še le kaj tvegati! če bi minister Salisbury, recimo, tudi domii opozicijo za-se imel, ktera bi ga v zunanji politiki podpirala, potem bi se ob drugih prilikah v božjem imenu že vsaj dalo govoriti o kaki zvezi na ohranenje miru, tako pa niti tega ni! Avstrija bi bila glede vsega tega vendar nepopisljivo lahkoverna, če bi šla res Angležem kostanj iz žarjavice brskat, ter bi sama opečene roke nosila, kar bi ji izvestno ne izostalo, kakor hitro bi s kra-marskimi Angleži prijateljstvo sklenila. Zato se pa tudi Angležem jako lepo zahvaljujemo za sicer prav lepo dvorljivost prednosti, ktero nam na Balkanu ponujajo. Kulise, za kterimi bi se Angleži po Balkanu skrivali, pa res še ne maramo biti. Tiste naj si John Buli le kje drugje naroči, če jih potrebuje. Mi, — odkritosrčno rečeno, smo vendar še veliko predobri, kakor da bi bili angleški samopridnosti na Balkanu za zatišje!
Politični pregled.
V Ljubljani, 16. novembra. Notranje dežele.
Grof Kalnoky razvijal je minulo soboto v Budapeštu ogerski delegaciji podobo evropejskega položaja. Govor njegov trajal je celo uro ter je iz začetka pojasnjeval bolgarsko vprašanje in pa razmerje, v kterem se Avstrija temu nasproti nahaja. Pri Bolgariji treba je strogo ločiti dvoje zadeve in to čisto bolgarske in potem evropejske. Pri poslednjih je Avstrija prizadeta, pri prvih nič. Bistvo naše države še samo zahteva, da se mora Avstrija strogo držati Berolinske pogodbe in načela, da se na Balkanu ne sme nič brez dovolenjasigna-tornih moči spremeniti. — Najnovejše gibanje na Bolgarskem in pa Kaulbarsovo postopanje ondi je javno mnenjo jako osupnilo in to nikakor ne po krivici. Kaulbars do sedaj druzega ni dosegel, kakor da je dajal ruski vpliv na Bolgarskem na jako neprijeten način prebivalstvu občutiti. Bolgari so si pa prav s tem sočutje cele Evrope dobili. Glede Bolgarije same, pravi grof Kalnoky, da nam je treba pomisliti, da Avstrija ni balkanska veledržava in mora zato posebno dobro premisliti, preden bi storila ondi kak korak, ki bi jo zamotal v spletke, zarad kterih bi morda pet milijonov vojakov v Evropi kviško planilo. Dosedaj so zadostovala diplomatska sredstva, da so se taki čini zabranjevali, vsled kterih bi se bilo bolgarsko vprašanje vspelo do evropskega. Če bi bila Rusija na Bolgarsko poslala kakega komisarja, ki bi bil vladanje v roke vzel, ali če bi bila ona Bolgarijo zasedla, bi bila s tem Avstrijo na vsak način do popolnoma odločenega postopanja prisilila. Za sedaj pa menda te nevarnosti ni. Kakor ravno-
straži stati, nego so pošiljali na stražo kmete, a sami pa so igrali in pili. Ali odvažnost in sposobnosti so prešle, potem, ko jih je general Dimurje ojstro prijel, na Poljskem od moških k ženskam, ki so se zanimale v tem času v isti meri z javuimi vprašanji, kakor so možje živeli prav po ženskem načinu. Uprava na Poljskem je aristokratična (plemska), pravi Dumurje, ali to plemstvo nima naroda, s kterim bi ono upravljalo, razun Če se imenujejo tako milijoni robov, prikovanih k zemlji; Poljska predstavlja telo z glavami in želodci, ali brez rok in nog; Poljska je podobna sladkornemu nasadu ter na ta način ne more ohraniti neodvisnosti; osvojene predele zemlje so zgubili s spremembo vladarjev. Le te opazke moža, ki ni imel nobenega vzroka sovražno pisati o Poljski, pokazujejo nam najbolj žalostno osodo te dežele.
4. Prva turška vojska, čeravno so bili odnošaji konfederacije tako žalostni, vzdržala se je ona vendar precej dolgo, kajti prav priložna jej je bila vojska, ktera je nastala med Turško in Rusijo ter je poslednja bila prisiljena svoje čete poklicati iz Poljske. L. 1768, v istem času z barsko konfederacijo, so se vzdignili
kar vse kaže, pravi Kalnoky dalje, je rešitev bolgarskih homatij brez škode za naše ali evropejske koristi po mirnem potu jako verjetna. Razmere naše nasproti ostalim velesilam so najboljše, kar naj se pa ne smatra za „prazno besedo" (frazo). Povsod nas spoštujejo in nam zaupajo zarad določne in nesebične naše politike, če bi bilo pa v gotovih okoliščinah treba odločno postaviti se, se nam ne bo manjkalo prijateljev in podpornikov. Temelj naših razmer do Nemčije niso prazne besede, temveč nasprotno čutstvo, da se morate Avstrija in Nemčija kot sosedni velesile med seboj podpirati. Pri reševanji velikih vprašaj se bo vedno čutil vpliv tega čutstva. Nemčija se za Bolgarijo toliko časa ne bo brigala, dokler bo mir ohranjen, če bi pa treba bilo, se bo znala postaviti. Tudi z Rusijo sporazumljamo se prijateljski, če prav se z njo ne strinjamo; pri vsem sem pa zaupamo njeni miroljubnosti in carevemu značaju. Na Angleškem se opazuje v zunanji politiki nekaka zavednost, na ktero se smemo zanašati. Tudi ta nam bo, če bo treba, trdna in prava podpora v sili. Tudi Laška je spoznala, da mora v iztočnem zalivu srednjega morja čuvati jako važne koristi. Sicer pa Rusija zagotovlja, da se bo pogodeb držala, da noče bolgarske samouprave slabiti in nikakih sprememb ondi brez sporazumljenja velesil vpeljavati. Glede na vse to, se minister Kalnoky nadja, da se bode mir ohranil. Konečno je minister na Falkovo vprašanje, če bi bila začasna ruska okupacija Bolgarske dopustljiva, odgovoril, da brez dovoljenja signatarnih moči tudi ta ni dopustljiva.
Vnanje države.
Najnovejše iz nesrečne Bolgarije je sledeče: Vojaki Strumskega pešpolka in oni prvega topniškega polka, ki so se zarote vdeležili, so pomiloščeni, ker so se svoje dni med vsemi jako hrabre skazali pri Slivnici in pri Pirotu. Po Sofiji se je raznesla novica, kakor da bi bil Kaulbars rekel, da bi ruski car ne imel nič proti izvolitvi Battenberžana za bolgarskega kneza, če bi bila izvolitev soglasna. Vsled tega pričela se je po Bolgariji zopet agitacija zanj. Ko so pa Kaulbarsa vprašali koliko je na tem resnice, je mož rekel, da prav nič. Car ne bi take izvolitve nikdar potrdil. Nabokovega so izročili ruskemuvkon-zulu v Burgasu in so s tem raka v vodo vrgli. Črnogorski pop in drugi Črnogorci, ki so se Burgaškega punta vdeležili, ostanejo pa še v rokah bolgarskih sodnij; Kaulbars bo že skrbel, da jih ne bo prehudo bolelo. Njegovo postopanje v poslednjem času je v resnici neumljivo postalo. Mislite si le sledeči prizor: Kavas ruskega konzula razgraja po Filipopeljskem velikem trgu z revolverjem v rokah. Orožnikom, ki so ga k redu zavračali, se je zagrozil, da jih bo postrelil, kakor pse. Na to so se ga s silo polastili in so ga v ječo vrgli? Ne, ampak k ruskemu konzulu so ga peljali. Za vse to sedaj Kaulbars zadostenja zahteva. Ali ni tako zahtevanje blazno? če bo Rusija ondi tako postopala, mora zgubiti spoštovanje cele Evrope, kajti to že ni več brezozirna politika, temveč brezumo vedenje, da ne rečemo tolovajsko. Do 17. t. m. to je do jutri morala bi bolgarska vlada Filipopeljskega prefekta zarad tega kaznovati, ker se je drznil ruskega kavasa kot nevarnega človeka prijeti in ga njegovemu gospodarju poslati! Kaulbars mora ob pamet biti, sicer bi ne mogel kaj takega zahtevati! Sedanja ustava se bo menda takoj zavrgla, kakor hitro bi bil princ Min-grelski za kneza izvoljen. Ruski listi že opisujejo spremembe, ki se bodo z njegovim prihodom na Bolgarskem izvršile. Pripeljal bo namreč s seboj Rusa za vojnega ministra, Ruse za častnike in pa nekaj šotni j kozakov.
Bolgarsko vladarstvo je dobilo nekaj malega drugo lice. Namesto Karavelovega, Jd je izstopil, postal je vladar senatni predsednik Zivkov. Sicer se je vsled nesprejete izvolitve princa "VValde-
Kozaki v Ukrajini pod zapovedništvom Železnjaka in Gontija. Le-ta vstaja, poznana pod imenom „punt gajdakov" (razbojnikov), je spominjala na vstajo Bogdana Hmelnickega v XVII. veku. Kozaki so se proglasili za boritelje za tlačeno pravoslavje, pa so neusmiljeno pokončevali poljske plemiče in žide. Osvojivši mesto IJmanjo, pomorili so mnogo prebivalcev ter so globoko odprtino napolnili z otročjimi trupli. Zapovednik neke gajdamaške čete, stotnik Šila, se je vzdignil na bogato pomejno me-stice Balto, ki je bilo ločeno od tatarskega mestica Galte savno po malem potoku. Gajdamaki so pri-drli v mesto ter pobili žide, kar jih je bilo ostalo; ali ko so odšli, napadejo židi iz Galte pravoslavne prebivalce v Balti ter jih pomorč. Ko so gajdamaki to zvedeli, so se povrnili ter osvetili z razdjavo Galte.
Turki pa so se okoristili s tem dogodjajem ter so, podpihovani že dolgo od Francozov, napovedali Rusom vojsko, in Krimski kan je dobil zapoved, da ima napasti ruske južne dežele. Pozimi 1. 1768 so Tatari opustošili Novo Srbijo. Rusija, zapletena v poljaške zmešnjave, je morala s početka misliti le na obrambeno vojsko; ali žc v prvem letu (1769)
hvale, s ktero so ga obsipali njegovi rojaki. Glavarji konfederacije so živeli posebno razkošno, trosili denar nepotrebno, zapravljali večji del dneva z dolgimi obedi, noč pa si kratili z igrami in plesi. Oni so mislili, da jim bode prinesel Dimurje zaklade, ter so bili poparjeni, ko jim je objavil, da je prišel brez denarja, ter še dodal, da jih ne potrebuje, kolikor more soditi po načinu njihovega življenja. On je sporočil Šuazelju, da naj preneha s podpiranjem takih ljudi, in vojvoda ga je ubogal. Vojsko konfe-deratsko je našel Dimurje še v hujšem stanju: štela je do 17.000 mož, pod zapovedništvom deseterih mož, nesložnih med seboj, nepoverljivih eden proti drugemu in večidel nesposobnih. Včasi so se celo med seboj potolkli. Vsa ta vojska je bila osnovana iz konjiče; zbrana pa je bila od samih plemičev, ki so se bahali: drug od druzega neodvisni, pa zarad tega tudi niso hotli biti nobenemu pokorni — vsled tega tudi pomanjkanje vsakega reda. Slabo oboroženi in s slabimi konji se niso mogli konfederati pritiviti z vspehom ruskim pešcem, še manje pa z ruskimi kozaki.
Konfederati niso imeli nobene trdnjave in nobenega pešca. Plemiči m tovariši niso hotli niti na
marja vse regentstvo umakniti hotlo, toda sobranje tega ni pripustilo. Poleg princa Mingrelskega ima Rusija tudi še črnogorskega vojvodo Petroviča za bolgarski prestol pripravljenega. Petrovič je bližnji sorodnik kneza Nikite, 30 let star, v Parizu izgojen in menda precej premožen. Koliko je na tej novici resnice, pokazala bo bodočnost. Vladarstvo je poslalo dr. Stranskega kot diplomatskega zastopnika v Beligrad, kjer se je mož drugim zastopnikom tudi že predstavil. Vsi so ga jako prijazno sprejeli, toda menda ne kot diplomata. Le Rusija še vedno trdi, da dr. Stranski nima značaja diplomatskega zastopnika, ker ga ni veljavna vlada imenovala. Rusija ie vsled tega tudi svojemu poslancu v Belemgradu prepovedala, dr. Stranskemu bolgarski arhiv izročiti.
Ker Valdemar Danski ne prevzame bolgarske krone, ponudila jo bo Rnsija knezu Nikolaju Mingrelskemu, o kterem so nam sledeče vrstice na razpolago. Rojen je leta 1847 in je bil s svojo materjo že v svoji mladosti mnogo po svetu; posebno pogosto ju je bilo videti poletni čas v Hom-burgu in Wiesbadnu, kamor je kneginja njegova mati prav rada zahajala. Ko je pozneje Mingrelija prišla v rusko oblast, dobivala je kneginja od ruskega cara precej lepo podporo. Ko so pa trije otroei Nikolaj, Andrej in Salome dorastli, izplačala je Rusija kneginji enkrat za vselej svoto več milijonov rubljev. Izgojen je knez Nikolaj po evropejski šegi in je imel nekega Francoza za učitelja. Za praporščaka (Fiihn-rich) ga je že ranjki ruski car Aleksander II. imenoval, ko je bil princ komaj 9 let star. Pozneje je prišel za adjutanta k generalu Adlerbergu in se je z njegovo hčerjo poročil. Tak je toraj mož, o kterem se govori, da bo prišel po priporočilu ruske vlade na bolgarski prestol. Jako težavno stališče bo imel tudi zarad iztočne Rumelije. Velesile so združenje priznale in se je uprava tudi že dejanski izvrševala kot uprava združenih pekrajin v eno. Toraj pač ni lahko mogoče, da bi se ondi zopet vpeljal „status quo ante". Za to bo pa treba bodočemu knezu kot poglavarju združenih pokrajin zdatno več veljave priznati, kakor pa le začasnemu guvernerju iztočno-rumelijskemu, za kar so bili Battenberžana določili na dobo petih let. Kako da mislijo to izpeljati, da se bolgarski knez ue bo premočnega čutil, sultan pa ne razžaljenega, to moramo prepustiti modrosti diplomatov, ki bodo po svoje vplivali na bolgarskega kneza, bo pa ta vselej vbogal ali pa zopet po svoje storil in obrnil, kdo zamore že sedaj ugibati?
Vsi vojni parniki, kar jih ima Rusija v črnem morji, zbrali so se v Odesi. Admiralska zastava plapohi na „Elborusu". Križar „Jugul" jim pa dovaževa vojni materijah To nikakor ne kaže na miren razvoj bolgarskih homatij, k večemu, če bi se vršil pod pokroviteljstvom ruskih vojnih parnikov, ki bi se ob bolgarskem in iztočno-rumelijskem obrežji zasidrali in žrela topov v deželo obrnili. Rusi dobro čutijo, kako da so osamljeni glede pomikanja proti jugu. V najnovejšem času jeli so jih še celo Lahi pisano gledati in so vse laške stranke v tem edine, da vladi svetujejo, da naj bi se nemudoma priklo-pila tisti velesili, oziroma velesilam, ktera se misli prodirajočim Rusom prva vstaviti. Iz tega vzroka odšle so tudi že tri oklopnice pred Malto, kjer so se pridružile angleškemu brodovju. Rusija mora na vsak način nekaj izrednega nameravati, sicer bi ne zbirala svojih vojnih parnikov pred Odeso, od koder jih bo potem lahko poslala, kamor se ji bo ljubilo, čuje se celo, da sta se s Turkom že za prost prevoz preko Dardanel zmeuila, če bi se Rusu potrebno zdelo črno morje zapustiti in svoje brodovje v srednje morje na sprehod peljati.
Izvirni dopisi.
Iz Pirešice, 14. novembra. (Za osmino.) Lani so bratje Hrvatje slavili petdesetletnico narodnega preporoda. Ravnokar minuli dnevi so pa, kakor je „Slovenec" objavljal, veljali jednemu izmed
prvih buditeljev naroda hrvatskega. Ta okoliščina me je napotila, da sem danes poiskal spomenico, ki je pretočenega leta izišla v Zagrebu pod naslovom: „SIava preporoditeljem".
Imenovana knjiga ima kakor za uvod kratek životopis moža, okoli kojega so se zbirali svoje-dobni Iliri, naj so že bivali na Koroškem ali na Štajarskem, Kranjskem, Hrvatskem, ali na kteri drugi krpi sveta južno-slovenskega. Dr. Ljudevit Gaj bil je to sredotočje za buditelje narodne.
Spomenica priobčuje za tem na sledečih sedmero straneh imena najveljavnejših osebnostij „ilirske dobe 1835—1850". Pri posameznih imenih je stročen življenjepis, to je, samo čas rojstva, službovanja, delovanja na polji književnem, in doba smrti.
Naročniki Vam, gospod vrednik, ne bodo zamerili, ako vtaknete v list imena, ki sem jih prepisal iz omenjene spomenice. Izmed množine jih še desetorica več ne živi, zatoraj bom pri vsakem pristavil le letnico, ko je dotičnik zagledal luč belega dneva.
Abecednim redom razvrščena imena so sledeča: Babukič Alojzij 1812, Ban Matija 1818, Blažek Tomo 1807, Bogovič Mirko 1816, Brlič Ignjat 1795, dr. Demeter Demetrij 1811, Dimitrovič Spiro 1813, grof Draškovič Janko 1770, grof Dra-škovic Ivan 1806, Drobnič Josip „okoli 1805", duhovnik na Slovenskem, umrl 1861, Firholzer Levoslav 1812, Frohlich Rudolf, letnica manjka, tudi umrl je „prije mnogo godina", dr. Gaj Ljudevit 1809, Hie Luka 1817, kanonik Varašdinski, dr. Ilijaševič Štefan 1814, Ivičevič Štefan 1801, Jarnevič Dragojila 1812, „glavna pisateljica ilirske dobe", grof Jelačič Josip 1801, „uarodni vodja u ratu proti Magjarskoj", Jaič Marijan 1795, dr. Jo-vanovič Peter 1801, frančiškan Jukič Franjo 1818.
Kazali Antonij 1815, dr. Kaznačič Ivan Ant. 1783, dr. Kaznačič Ivan August 1817, dr. Kočevar Štefan 1808 v Središču, a umrl 1883 v Celji, Krizmanič Ivan 1766, Ivan pl. Kukuljevič-Sakcinski 29. maja 1816 v Varašdinu, on je najplodnejši hrvatski pisatelj novejšega časa. Za hrvatsko zgodovino si je pridobil, menda zraven dr. Rački-ja, največe zasluge, leta 1867 stopil je v pokoj kot začasni namestnik banske časti, njega moramo šteti med govornike, učenjake, pesnike, publiciste, zgodovinarje, politike, starinoslovce, kritike, domoljube. Odkar sva se zadnjič videla in razgovarjala, je poteklo že četvero let. V svojih „uzdisajih starca" 1881 med ostalim poje: „Sad se novi vek udoini, — Sve što bjaše, to se lomi: — Nov je zanos, nov je svet. — Al' je s nova tudja sila — Rod i dom nam
prikrilila. — Ne daje nam žit ne mrčt.".....Ah,
tu starcu nema mesta. — Bez utehe, tamna cesta — u vččni me prati (spremlja) dom. — Mašte (domišljije) duh me prevario. — Da 1' je zaman i rad (delo) bio? — Tko da pita još o tom?" To nekako so današnji nazori politika Kukuljeviča.
Po tem kratkem ovinku vrnimo se zopet na prejšnji pot. Na vrsto pride baron Kulmer Franjo 1806, znani jezikoslovec Kurelac Franjo 1810, baron Gušlan Dragojilo 1817, Iiuzmanič Antonij 1807, glasbotvorec Lisinski Ignacij 1819, zraven imenovanega najodličnejši skladatelj pl. Livadič Ferdo, rojen v Celju 1798, nemško ime „Wiesner" si je predrugačil, ker „Wiese" pomeni „livada", ali je menda itak slovenski „Višnjar" ? tako se zove tudi hiša v sosedstvu dopisnikovem. Ljubic Simon 1822, kdo li ne pozna vsaj po imenu tega duhovnika kot zgodovinarja, starinoslovca. numizmatika?
vojske se je posrečilo knezu Aleksandru Golicinu razbiti vojsko velikega vezira pri Hotimu ter osvojiti si to trdnjavo. Golicinu je nasledoval Rumjancov. Prve dni meseca maja leta 1770 se je vzdignil Rumjancov iz zimskega tabora, v juniju pregnal Turke iz tabora pri Prutu ter korakal dalje, ne glede ua to, da je bila njegova vojska mnogo sla-beja nego turška; 7. julija je zadel na 100.000 mož Krimskega kana v utrjenem taboru na bregu rečice Large, pa jih je vendar precej napadel in tabor si osvojil. Kmalo za tem (21. julija) je premagal sijajno samega vizira pri Kaguli; Rumjancov je imel samo 17.000 trudnih in gladnih vojakov, vezir pa 150.000. A za hrbtom je Rusom pretilo 80.000 Tatarov. Le-ta zmaga je spominjala na staro zgodovino, ko je četica Grkov razbijala polke perzi-janske; okolnosti so bile enake, takrat in zdaj se je borila Evropa z Azijo, evropejska sposobnost z azijsko množino. Vzetje nekoliko važnih trdnjav je sledilo po teh sijajnih zmagah Rumjančevih. V istem
času pa je delovala tudi ruska mornarica v Sredo-zemnem morju in Arhipelagu. Le-ta mornarica je imela pomagati Grkom, ki so se pripravljali za vstauek proti Turkom. Vstaja se je v istini hitro razširila po vsi Moreji. Glavno zapovedništvo nad ruskim brodovjem je prevzel Aleks Grigorjevič Orlov. 24. junija se je vnela strašna borba v Hioskem zalivu ; turško brodovje se je skrilo v Česmensko luko, ali rusko ga je tukaj napadlo in sežgalo; v prvi bitki je bil junak Spiridov, v drugi Grejg. Obe bitvi, Hioska in Cesmenska, bi bili mogli biti od važnih posledic, ko bi bilo rusko brodovje odplulo naravnost v Dardanele, ali ono je osvajalo arlii-pelaške otoke, a med tem so Turki, s pomočjo francoskega agenta, barona Totta, hitro učvrstili Dardanele, in ko je rusko brodovje prispelo semkaj, našlo je tak upor, da se je moralo vrniti.
(Dalje prih.)
Maric Josip 1807, umrl 1883 kot kanonik v Zagrebu. Frančiškan Martič Gregorij 1822. Mažu-ranič Antonij 1805 in Mažuranič Ivan 1813, ban hrvatski 1873—1880; pl. Mihanovič Petropoljski Antonij, ta je sestavitelj pesmi „Lčpa naša domovina", napev je 1862 zložil g. Lichteneger.
Antonij pl. Nčmčič Gostovinski 1813, grof Nugent Albert 1816, grof Oršič Jurij, ta je bil polkovnik pri c. kr. strelcih, pozneje kanonik in je umrl „v visoki starosti okoli leta 1849"; Mirko baron Ožegovič 1775, umil kot episkop Senjski 1869; „neprolazne zasluge" sije pridobil tudi „vrli podpiratelj narodne knjige in zavodov" Metel baron Ožegovič 1814.
Padovec Ivan 1800, dr. Petranovie Božidar 1809, pl. Preradovic Peter 1818, Medo knez Pucič 1821, Rakovac Karol 1813, Rubido Sidonija grofica Erdody 1819, Rusan Ferdo 1810, Sabljar Vinko 1790, Seljan Karol 1810, dr. Smodek Matija 1808, Stoja-novič Mijat 1818, župnik Stoos Pavel 1806, Stross-mayer Josip Jurij, episkop, 1815, dr. Špor Jurij 1794, pl. Štriga Albert 1821, dr. Šulek Bogoslav 1816, Švear Ivan 1774.
Topalovič Matija 1812, Pordinac Jurij 1813, sedaj kanonik v Djakovu; Utješenovie Ostrožinski Ignacij 1817, dr. Užarevič Jakob „okoli 1810", Vidovičeva Ana 1800, Volarič Franjo 1805, Volaric Matej 1811, baron Vranjicani Ambrozij 1801, baron Vranjicani Nikolaj 1804, Vraz Stanko 1810, pl. Vuko-tinovič Ljudevit 1813, pl. Zdenčaj Nikolaj 1774, pl. Žigrovič Pretočki Franjo 1814.
Spomenica konečno omenja še vrsto drugih preporoditeljev, kteri so se pa izkazovali bolje na gmotnem polji kot podporniki teženj „ ilirskih" ter se niso toliko odlikovali tudi kakor književniki, n. pr. Jurij kardinal Haulik, baron Peharnik in drugi.
Za slovenske „Ilirce" se v spomenici nahaja poseben sestavek. Tam so razven že omenjenih oseb imena Miklošič, Muršec, Trstenjak, Bleiweis, Kvas, profesor slovenščine na univerzi v Gradci, profesor Macun, potem Vehovar, ki je Vrazove in Trstenjakove pesmotvore prelagal v nemščino, slednjič Toman in Razlag. Ta članek ima nadpis „Slava i Slovencem 1"
Dopisnik naj še sklepoma dostavi, da je sedanji naš naraščaj z nekdanjim „ilirizmom" po naših knjigah soznanil gosp. kapelan Fekonja, in isti pisatelj je svoje slovenske spise priredil tudi za nemški svet, za kterega so nedavno bili priobčeni v „Kroatische Revue".
V nedeljo, dne 7. t. m., so v Zagrebu začeli slaviti jubilej gosp. Kukuljeviča, enega izmed „pre-poroditeljev". Danes je zopet nedelja, zatoraj naj ta spominska črtica velja za praznično osmino.
Domače novice.
(Prečast. gosp. kanoniku Zamejcu) se je vsled odborovega naročila ob 11. uri dopoludne poklonilo vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda. Po preprijaz-nem sprejemu je velečastni kanonik obljubil: da se bo le še bolj potrudil delovati za to družbo, ki vtegne biti našemu narodu v nespremenljivo korist.
(Pisateljsko društvo) sklenilo je narodnemu pesniku Vojtehu Kurniku, ki se je letošnjo jesen preselil v večnost in je v svoji poslednji dobi v veliki revščini živel, postaviti križ na grob, ob enem pa podpirati zapuščeno ubogo vdovo po njem. Slovenci pristopajte k društvu, ki si je postavilo tako blag namen.
(Fotografije), ki so v enem trenutku gotove, so izvestno nekaj novega. Tak stroj ima v Ljubljani g. Pogorelec v Kolodvorskih ulicah in je z njim vstani jahača v najsilnejem diru izvrstno dobro zadeti. Imeli smo priliko, dve taki izredno lepo in živo zadeti sliki ogledati si. Na eni dotika se konj samo z dvema nogama tal, drugi dve ste pridvig-njeni v teku. Še zanimiveja je pa druga, kjer se tekoč konj le z eno nogo zemlje dotika in ima tri noge v zraku. Jako razločno se vtisne žima, dlaka in line žile.
(Shod volilcev), ki ga je gosp. dr. V o š n j a k v nedeljo v Logatcu sklical, je bil prav dobro obiskovan. Gospod doktor je razpravljal svoje delovanje v deželnem zboru, dalje kmetijsko enketo iz leta 1884, kakor tudi strogo postopanje kranjske hranilnice nasproti dolžuikom. Dalje je govornik razpravljal nektere ondašnje lokalne zadeve in je rekel gotovo vsem iz srca, da bi bilo dobro užit-
nino na žganje še prav zdatno povišati, zato pa jo znižati na vino in meso. Došli volilci so mu izrekli svoje zaupanje.
(Posojila na hipoteke) dajala bo kranjska hranilnica od 1. januvarja 1887 dalje po 4V9%- Manjša posojila pa, ki ne presegajo 300 gold., dajala bo domačinom po 4°/0-
(Slikar Jurij Šubic) je zopet dodelal tri večje slike za stranske altarje farne cerkve v Osilnici na Dolenjskem. „Marija Pomagaj" z Jezuščkom v naročji, slikana, kakor jo navadno vidimo, v podnožji plavajo ljubki angeljčki. — „Sv. trije Kralji" so nekako posneti po sliki Šenklavškega stranskege altarja; skupina je prav primerno razpostavljena; lju-beznjiva je Marija, držeč Jezuščka v naročji, na kterega od zgoraj kaže svitla zvezda. Kralji so v svoji tradicijonalni obleki in barvi, zamorec je morda preveč črn. — „Sv. Kozma in Damijan" sta slikana zelo realistično, tipus orijentalski je očividno izražen. — Vse tri slike delajo čast domačemu slikarju, lep kinč bi bile vsaki cerkvi.
(Posojilnico) ustanovili bodo v Logatci in so v ravnateljstvo voljeni gg. notar Gruntar, Josip Smolej in dr. S trga r. Naloga jim bo vse oskrbeti, da se posojilnica prej ko prej ustanovi.
(Vinarska in sadjarska šola) naDolenjskem v Grmu poleg Novega mesta se bo otvo-rila s službo božjo v četrtek dne 18. t. m. ob 9. uri zjutraj. Popoludne bo v Novem mestu banket.
(Dolenjska železnica) bo 131*5 km. dolga in bo veljala z vozovjem vred 9,347.000 gold. Od teh pripada na stransko progo Kočevsko 2,924.000 gold. Proračun namreč veljii za progo Ljubljana-Trebno-Novomesto-Straža.
(Prenovljenje Mariborske stolne cerkve) je dovršeno in pravijo, da se je delo jako lepo in dobro dognalo.
(Zarad dvoboja) namerava Celjski " državni pravdnik v roko vzeti dr. G1 a n tsc h n igga in dr. Forregger j a.
(Koprski poštfir) je tak hud slovanožer, da denar, ki bi ga imel na slovenske nakaznice izplačevati, po cel mesec zadržuje, ker pravi, da ne razume slovanščine. Dobro, potem naj pusti službo, ker ni za njo. Koper je na slovanskih tleh in človek, ki hoče pri Slovanih poštno službo opravljati, mora pred vsem našinščine zmožen biti. Kdor bi ga videl, naj mu to le pove!
(Avstro-Ogerski Lloyd) obrnil se je nedavno s prošnjo do vlade, da bi se mu dovolilo napraviti prijoritetno posojilo. Rabiti ga misli za pomnožitev parniškega parka, kar se mu neogibno potrebno dozdeva, če se hoče ohraniti na površji današnje dobe nasproti tolišnje konkurence, kakoršna mu od vseh straneh žuga. V novi pogodbi, ki se bo letos z Lloydom sklenila, bo tudi točka, da sta predsednik in podpredsednik Lloydov vsak iz ene državne polovice doma.
Telegrami.
Budapešt, 16. nov. Budgetni odsek avstro-delegacije sprejel je ordinarij vojnega budgeta. Med debato je vojni minister rekel, da se iz mobilizacije vsako leto na papirji izvršene da sklepati, da se mobilizacija po sedaj obstoječem teritorijalnem zistemu v polovici časa memo preje izvršiti da. Dal je napraviti za poskušinjo mobilizacijo konjištva; kar mu je bilo pomankljivega, je takoj odprav1'1.
Sofija, 16. nov. Sobranje se je preložilo ne da bi se bilo določilo, kedaj da se zopet snide.
Umrli so:
13.	nov. Alojzija Novak, strojevodjeva hči, 6'/s mes., Marije Terezije eesta št. 1, božjast. — Ana Hrovat, usmiljena sestra, 34 lot, Kravja dolina št. 11, jetika.
14.	nov. Ana Perdan, kupčevalčeva hči, 5 let, Cesarja Jožefa trg št. 13, škarlatica.
15.	nov. Vincem- pl. vitez Herrisch, c. k. umirovljer; uradnik, 83 let, Krakovski nasip št. 18, ostarelost
V bolnišnici:
12. nov. Krna Pregel, dekla, 20 let, jetika.
Tujci.
14. novembra.
Pri Maliču: Lupini, Fakler, Piuss, Petermichel, Felber in Michel, trgovci, z Dunaja. — Jurij Musehleehner, tovarnar, iz Inomosta.
Pri Slonu: Marija pl. Eichelberger, zasebniea, z Dunaja.
—	Leop. Weltman, tovarnar, z Dunaja. — S. Taussig, trgovec, z Dunaja. — Dr. F. Zeisslor, zdravnik, iz Bleda. — F. Martin, zasebnik, iz Trsta.
Pri Bavarskem dvoru: Sofija Hotsehever, soproga poštnega predstojnika z materjo, iz Tirolskega.
Pri Juinem kolodvoru: Srečko Lank, zasebnik, iz Frankheima. — Anton Potočnik, zasebnik, iz Škofje Loko. — Janez Androjne, zasebnik, s soprogo, iz Loga.
Pri Virantu: Josip Verenčič, posestnik, iz Liberca.
—	Anton Lach, posestnik, iz Kresnic. — Franc Klemenčič, posestnik, iz Št. Vida.
Vremensko sporočilo.
O » 3	Čas	Stanje		Veter	V r e in e	Mokrine na 24 ur v mm
opazovanja		zrakomera v mm	toplomera po Celziju			
15.	7. u. zjut. 2. u. pop. 9. u. zvec.	730-OO 731-15 733'23	+ 2'6 + 102 + 90	sl. svzh. sl. zap, sl. zap.	megla del. jasno oblačno	8-00 dež
Dopoludno megla, čez dan nekoliko oblačno; večerna zarija. Srednja temperatura 7-3° C., za 3 5° nad normalom.
Dunajska borza.
(Telegratično poročilo.) 16. novembra
Papirna renta 5% po ]00 gl. (s 16% davka)	83	gl.	85 kr.
Sreberna „ 5% ., 100 n (s 16% davka)	85	„	—
4% avstr. zlata renta, davka prosta	113	.	60 ,
Papirna renta, davka prosta	101	„10
Akeije avstr.-ogerske banke	S71	„	— ,
Kreditne akcije............284	„	90
London .... .	125	„	70 „
Srebro..........—	„	— „
Francoski napoleond. ...	9	„	931/, „
Ces. cekini..........5	„	95 „
Nemške marke..........61	„	57*/» ,,
(1)
UTaproilaj je
nmm
pridelek iz leta 1885, ki ima 21 stopinj, liter po 50 kr. pri grajščinskem oskrbništvu na Raki na Dolenjskem.
11
fl
Naznanilo in priporočilo.
Udano podpisani dovoljujem si prečastiti duhovščini in slavnomu občinstvu naznanjati, da se moja
knjigoveznica
o(l 10. maju t. 1. nadalje nahaja na sv. Petra cesti štev. (i, nasproti gostilne pri „AvstriJskem cesarju".
Priporočam se vsem, da ine v novem stanovanji podpirati blagovolijo, kakor so ino do sedaj. Skerbel bodem naročnikom vselej naglo in dobro poatreči. Priporočam se preicistiti duhovščini za prevezo vanje „Missalo Romanum", „Brovirjev" in vseli druzih li turgičnih k nj i g; učiteljem in čitalnicam za vezanje šolskih in knjižničnih knjig; uradnijam in žu-panijam za vezanje uradnih knjig. Vnanjim naročnikom pripravljen sem pri večjih pošiljatvah povrniti vozne ali druge stroške; Ljubljanskim naročnikom pa, kterim čas ne dopušča zarad oddaljenosti tu som priti, pridem ali pošljem sam po delo, naj mi lo po dopisnici ali kakor si bodi, naznanijo dan in uro, kdaj da pošljem, ali pridem po delo- Vedno bodem pripravljen, vsako, tudi najmanje delo prevzeti in ga ročno izvršiti. Konečno se priporočam tudi še za galanterijska in karto-nažna dela z zagotovilom nizke cene in ličnega dola.


(18)
Z odličnim spoštovanjem
Fran Dežman,
bukvovez.

X X I X X Z X I X X. XX IX X. I I I X X X X X X X I X i ■ I. Z X X X I I X
Tiem
Oklic!
;a cenjenega
Ker mislim popolnem opustiti svoje provincijalne podružnice in prevzeti neko tovarniško podjetje, prodam vse svoje blago za četrtino vrednosti, namreč
vse po 97 kr.
97 kr. 1 moški klobuk
iz mehke klobučevine v vseh barvah.
97 kr. 1 ženska srajca
z vezanjem iz najfinejšega šifona.
97 kr. 6 parov nogovičic
jedne barve ali progaste.
97 kr. A dober namizni prt, bel, damasten, ali barvast.
97 kr. 1 moške hlače,
varstvo proti mrazu, velike.
97TE 1 umeteljiia pipa iz morske pene
s pokrovom.
97 kr. 1 ženska pahljača,
lino poslikana modna.
97 kr. 1 brucelet, jako okrašen s kameni.
97 kr. 12 kftvinih žličic
iz pravega Londonskega brit. srebra.
97 kr. 1 tricot obleka
za dečke ali deklice, hlače in telovnik.
97 kr. 1 moška srajca iz
finega šifona, kretona ali oksforda.
97 kr. 3 pure nogovlc za ženske, dobre baže.
97 kr. 6 prtičev, belih ali barvastih, damastni uzoree.
97 kr. 1 predposteljna preproga iz jute-blaga, desinovana.
97 kr. 1 siuodknik iz pristne morske pene.
97 kr.
1	urna verižica iz
umetnega zlata s pri-vezkom.
97 kr.
2	svečnika iz pristnega Londonskega
britanija srebra.
97 kr. 3 nii/.ni noži iz pristnega Londonskega britanija srebra.
97 kr. 1 žensko spodnje krilo, pleteno s progami.
97 kr. 1 par elegantnih suknjenih čevljev
za doma.
97 kr. 6 prtičev za brisanje posod iz sivega platna s prog.
97 kr. 1 žensko ogrinjalo,
veliko.
97 kr. 3 žepni robci iz fine Lyonske svile v različnih barvah.
97 kr. 1 prstan z brilantom, ponarejeni kameni.
97 kr. 1 ziijemnlnica za juho iz prist. Londonskega brit. srebra.
97 kr. 6 francoskih vilic
iz prist. Londonskega britanija srebra.
97 kr. 1 volnene hlače (sistem Jiigerjev) za moške.
97 kr. 6 otirnč, križast uzoree, obrobljene.
97 kr. 1 kaseta s 10 komadi angleških pristnobar-vastih žepnih robcev v različnih barvah.
97 kr. 3 Silli iz line volne, v živih barvah z resami.
97 kr. 1 užigalo z mehanično pripravo, da se samo prižge.
97 kr.
1 medaljon, najnovejši facon. s kameni.
šrTki\
6 žlic iz pristnega Londonskega britanija srebra.
97 kr. 1 garnitura: 1 ženski medaljon, 1 par uhanov, 1 prstan iz brona s smaragdi, 1 par manšetnih gumb s patent, zaponko.
97 kr. 1 volnen jopič za
I moške in ženske.
Razpošilja se proti poštnemu povzetju; vse neugajajoče blago se zamenja ali pa se denar povrne.
J I I 1 P ahilin i r* r- »umu, 3- Bc/Ark, Hintero
.	dOllIO W 1CZ5 »Solin m tHHtrnnsc INi-. O.
x x z z Z' z x z x..XXX z z z z- z z x z, x/x z x x z z z AX.X. * X X .XX
Ži°ebai lje ž;e prihodnji mesec.
K
hkk" KK 1 1 Sld. lMsld.
Glavni dobitek v gotovini
gld. 50.000 gld.
10.000 gld., 5000 gld. z odtegljajem 20°|0 - 4788 SEJ.
(19)	K i n < 'sfiin-src^k«; dobivajo se
v loterijskem bureau ogerskega Jockey-kluJ>a: Budapešta, Waitziiergasge 6.