Nemškutarija in nje delo. Iz večih krajev dobimo v novem času čudna poročila. V njib. je atvar, o kateri ae vrti poročilo, malo veaela, največkrat je taka, da naa prime, kakor o krči, pri arci in da aami ne vemo, kako ali kedaj, toda roka ima podobo, kakor pri Sloveku, ki ae pripravlja na to, da udari — ob mizo. Mi amo sicer že po naravi krotki in semtertje že more biti več, kakor je te^ba, potrpežljivi, tem bolj pa ae čudimo torej sami sebi, odkod da kje ta jeza, srd, prihaja. Naši bralci bodo pa lehko prepoznali, odkod da nam prihaja ta nevolja, ako jim nekaj teh poročil objavimo. Ne bode ffam treba, da še pristavimo kaj, poročilo samo pove zadoati. Tovnej je n. pr. prišel prvi hlapon po novi železnici tje do Ljutomera. Tak ae po navadi lepo okinča in h kinču apada tudi bandero, pri naa slovenako. Tako na tem hlaponu in kaj ae zgodi? Neko človeče iz Ljutomera strga ga s hlapona in to v pričo skorej aamih Slovencev. Za božjo voljo, kaj je to, ako ae alov. ljudatvo ne sme več na svojib. tleb. pokazati za to, kar je po krvi, slovenako! Dalje. Bilo je v Celji, v župnijski cerkvi, v kateri se opravlja služba božja alovenaki ali o sloveani alužbi božji na rojstni den avitlega cesarja ne ame biti slovenako petje na koru. Tako hoče neka gospoda v tem mestu. Samo ena kitica bi pa se bila v cesarski peami naj letoa pela alovenaki, toda to ji je bilo na potu. Ni se smela peti in ker 8e peaem zato sploh ni pela, bila bi ta gospoda si lehko, vsaj na tihem, dčla: ne po polnem, toda zmaga je v tem vendar le naša in baata! Ali pa je tako storila ? Ne«; ta ljubeznjiva gospoda krivi aedaj slov. pevce in Bog zna, koga še vae, češ, da bo oni krivi, ker se letos v tej cerkvi sploh ni cesaraka pesem pela. če pa mi tudi ne rečemo k temu ne bev, ne mev, nasi bralci pač ved6 gotovo sami, kaj si je misliti o tacem ravnanji — te goapode v Celji. V Ljutomeru je na večer pred rojstnim dnevom Nj. veličanatva priredila slov. čitalnica kaj lepo veselico v proalavo svitlega ceaarja in v ta namen je prilepila na trških oglih dotično naznanilo, ali naše nemourje, piše nam rodoljub iz Ljutomera, naše nemčurje pa vse v oči drega in bode, kar le alovensko ime noai. Teh Blovenakib. povabil niao mogli za Boga atrpeti. Še pred alavnostjo ao jih. atrgali nernčuraki fantalini z oglov in ao s tem pokazali, kakošno da je njihovo mialjenje in prepričanje. Z imeni tudi lahko vaaki trenotek poalužimo. Pred vsem avetom pa je teeba naglašati, da le-te surovosti oni niao izvršili iz lahkomišljenoati, marveč iz golega aovraštva do slovenakega naroda. Za zdaj ae nečemo preiakavati, ali jih je morebiti pri tem vodil še kak drug namen ali ne. Pride pa še čas tudi za to. To vemo ia vidimo vaak dan, da ae med našimi naaprotniki airi nek čuden duh, ki zelo apominja na Berolin in Bismarcka. Slovenako prebivalatvo pa odločno protestira proti takemu, surovemu in predrznenm činu ter je globoko žaljeno na patrijotičnem čustvu do milega ceaarja in prevzvišene diaaatije. Naši nemčurje naj ai dobro zapomaijo, da na naših tleh ni prostora za njihove pruake namene. Komur pri nas v prelepi naši Avstriji ni po volji, naj se takoj pobere v preblaženo Nemčijo, k avojemu strijcu Biamarcku. Slovenec je Avatrijanec z dušo in a telom! Tako prijatelj našega liata iz Ljutomera;' vidi ae mu, da tnu vre kri aame nevolje, ali kaj si hoče ? Kakor stoj^ sedaj pri naa razmere, dovoli si vsak nemškutar lehko vse in žanje še le hvalo zja. to ih to ne aamo pri avojih ožjih znancih. če nemčur dela zoper koriati domačega ljudstva, to je livale vredno in je ,,nemška zvestoba". Vse drugo pa je, ako Slovenec stori drugače, ako stori kaj, kar sodi, da služi slovenakemu, domačemu ljudstvu, to pa je vredno, da bljuje nD. W." ogenj in žveplo zoper njega ter ga razupije po avetu, kakor da je izdajica nemških koriati ali ka-li. To je resnica, pri nemškutarji pač ne išče nihče zdrave miali, nihče pošteuja, nihr-e omike; te reči so sicer kinč moža, ali dič ne gredo vkup z nem škutarijo, vendar doalej je bila taka nemškutarija še le bolj pri ljudčb. uižje vrste doma. Kakor pa je sedaj podoba, aega že v višje kroge in šopiri se že na županjem stolu, vaaj pri tistih, ki atoj6 v sredi nekaterib naših meat in trgov. To je žaloatno znamenje Ča8a, gnjilo aadje na drevesu nemskutarije.