90     ALOJZIJ  GRADNIK:  O SAJ NE MOREM RECI TI BESEDE...
preveč ne vmešava razum, da bo poezija istinito subjektivna in ne zapade preveč objektivizmu, pravcu, ki je med tedanjimi poeti užival majhno ceno. Za to razpoloženje nam je najboljša priča že opetovano citirani sodobnik Seidlitz, ki piše: «Aber in dem trocke-nen sandigen Tone dieser (Objektivitats-)Dichter bewahrt es sich neuerdings, dass eine Philosophie sich wohl zur Poesie des Geistes, doch nicht zur Braut des Gemiithes gestalten lasst, und wenn auch die Hegelsche Lehre durch einige ihrer Principien sich eher zur Poesie hinneigt, als der schroffe Fels des kantischen Idealis-mus, so konnte uns daraus hochstens eine neue Objektivitatsschule erwachsen, nur noch schroffer, abgeschlossener als die Goethe'-
40
»                                                                             (Dalje prihodnjič.)
sche  40
40 Ibid.str.35.
D^D
ALOJZU GRADNIK:
O SAJ NE MOREM REČI TI BESEDE . . .
O saj ne morem reči ti besede... Če sem ti ko duhteča roža, vtrži! Če sem ti kakor časa vina, drži, o drži me pri ustah in me pij, da zadnja kaplja v tebi izkopni.
Ne misli na poznejše moje bede, O nič, prav nič naj te ne moti zdaj! Potem? Kar je storjeno, je storjeno. Potem me rožo z nogo razcefraj, potem me čašo trešči v belo steno, da bo ti v slast še smrti žvenketanje.
Ker vem, da kot razbite tvoje sanje, kot bolečina, kes in kot zločin bom vedno še hodila ti v spomin.