PLUSKVAMPERFEKT PRI PREŠERNU
V zvezi s problemom, ki ga je v 5. štev. JiS naeela Breda Pogorelec, naj le na kratko opozorim na rabo tega časa v Prešernovem pesniškem delu. Pri tem gre sicer za toliko starejšo dobo ter za pesniški jezik — medtem ko se je omenjena razprava v gradivu omejila na novejši prozni jezik, v glavnem od Cankarja dalje — toda podatki utegnejo biti zanimivi ne le zato, ker gre za Prešerna, marveč tudi v zvezi s tozadevno vlogo literarne tradicije, ki nanjo opozarja tudi Pogorelčeva (ste. 154). Težko si je namreč misliti, da bi bil med činitelji, ki so oblikovali to tradicijo, zgled prvega klasika slovenske besede brez pomena in vpliva. Kako je torej z rabo predpreteklega časa pri Prešernu?
Ce upoštevamo, da gre za pesniški jezik in za pesnika, čigar težišče je bilo v liriki, kjer se potreba natančnejšega označevanja časovnih razmerij za preteklost le poredkoma naključi, je 16 oz. 17 (z varianto elegije V spomin Matija Čk)pa v N in KC V) primerov pluskvamperfekta pri Prešernu kar presenetljivo število.* V vseh teh primerih ima pesnik le dovršne glagole, rabi pa to obliko večkrat v glavnih kakor v odvisnih stavkih (10 oz. 11 : 6), pri čemer ne preseneča, da večino teh plus-kvamperfektov najdemo v njegovih epskih pesmih (11 primerov v 5 tekstih, 2 ba-
272
ladah in 3 romancah). Pa tudi v lirskih pesmih je obUka v 3 primerih rabljena v ¦ nekakih pripovednih zvezah, t. j. v primerah, ki navezujejo na dogodke davne, mitične ¦ preteklosti, biblijske (»babilonska zmešnjava« v satiričnem sonetu Ne bod'mo ; šalobarde) in starogrške (Orfej in Orest v Sonetnem vencu 7 in 11). Vendar pa bodi : poudarjeno, da je Prešeren rabil pluskvamperfekt do 1837 le izjemoma (po 1 primer i v neobjavljeni Romanci od Strmega grada iz 1832 in v Prekopu iz le35), medtem ko ' so vsi ostali primeri iz poznejših let: iz 1837—1838 oz. 1839, ko je (po Kidriču oz. ; Slodnjaku) nastala Ženska zvestoba, ki je v teim pogledu prav edinstvena s svojimi ' 6 pluskvamtperfekti, ter iz 1845—1846, in to v elegiji V spomin Matija Copa (z 2 oz. 3 ' primeri) in v Poezijah, kjer je pesnik ob redakciji starejših tekstov oblikoval 6 novih ' pluskvamperfektov (Lenora —¦ 1, Turjaška Rozamunda — 2, Ne bod'mo šalobarde — 1, , Sonetni venec — 2). Ker pa je bila tudi Ženska zvestoba prvikrat objavljena šele v Poezijah, je razlika med poprej znano rabo te oblike v Prešernovi pesmi (3 oz. 4) in primevi, ki so jih prinesle šele Poezije (12!), še toliko bolj poudarjena.
Vsiljuje se seveda vprašanje, v kolikšni meri so na Prešernovo rabo tega časa : vplivali posebni pesniški, to je ne pomensko poudarni, temveč čisto metrični raz- ¦ logi. Mislim, da so slednji povsem nedvomno odločaU le v distihih V spomin Matija , Copa, in to v obeh variantah, po antični in po moderni meri (prvo: Bil tajat naš led se začel, pomlad je drugod že; Ti zaklade duha Krezove hil si nabral — drugo: Ceh in Poljak, kar Rus in Ilir, kar rod naš slovenski / slavnih izmislil si bil časa do tvoj'ga pisanj; Ti si zaklade duha Krezove hil si nabral). Teže bi bilo misliti na to drugod, = zlasti ker bi se nam prevladujoče enozložnice »bil« (9) oz. »b'lo« (1) v sklopu te nje- \ gove oblike kazale na tej osnovi pravzaprav kot gola mašila. Zoper takšno razlago : večjega dela Prešernovih pluskvamperfektov pa še posebno govori prav Ženska ¦ zvestoba, torej tisti njegov tekst, ki že sam vsebuje dobro tretjino vseh primerov. Kajti ta pesem kaže hkrati tako bogato ritmiko in toliko variacij glede na število : zlogov v verzih .o,z. dvostišjih (10/9, 10/10, 10/11, 11/10, 11/11, 9/9, 9/10, 9/11, 8/9, 8/10), ; da tovrstni metrični oziri v njej nikakor niso mogli imeti večje vloge, zlasti pa ne ; sami po sebi, se pravi brez zveze z določenim pomenskim korelatom. V razbor po- ä sameznih primerov se tu ne bom spuščal, opozoril bi le na zanimivo sosledje plus- j kvamperfekta in prezenta v Prekopu: »Ker sem se sam bil vsmrtil, je zdej prepir ; zato, / al rabeljnam zapadlo, biričam ni telo?« Ker gre za prav bližnjo preteklost, ' komaj dva dni nazaj, in ker bi bil pesnik zlahka oblikoval verz tudi s samim per- '¦ lektom, ima oblika tu očitno poseben pomenski poudarek: časovni presledek je resda : majhen, toda vmes je usodna zareza — smrt. Ne tako izrazito, vendar v glavnem prav ; tako pomensko pogojena se mi zdi Prešernova raba tega časa tudi v veliki večini '< drugih primerov.
Za primerjavo ter majhno ilustracijo v zvezi z vprašanjem tozadevne literarne : tradicije v območju vezane besede navajam še podatke za šest pesniških zbirk od ' Levstika d.o Aškerca: tako imajo Levstikove Pesmi (1854) 6 primerov plkvpf. (kar se ¦ sorazmerno z obsegom zbirke številčno nekako izenačuje s Prešernovo rabo v Poezi- : jah), Valjavčeve Pesmi (1855) 2 primera, Jenkove (1865) en sam primer, Stritarjeve ; (1869) nobenega, Gregorčičeve Poezije (1882) 4 primere, Aškerčeve Balade in ro- i mance (1890) pa 9 (pri vseh le dovršni glagoli). Kakih posebnih zaključkov na osnovi : tako pičlega gradiva sicer ne moremo delati, vendar pa se v tem okviru izipričana ' ožja zveza med Levstikom in Prešernom ne zdi le slučajna, pa tudi opazna oživitev ,i te rabe v Aškerčevih Baladah in romancah bi lahko dala misliti na nekakšno zvezo ' s Prešernovimi baladami in romancami. Da gre pri vsem tem res predvsem za literar- \ no tradicijo, je razvidno tudi iz okoliščine, da se v tej rabi močno razhajajo tako , Gorenjci med seboj (15 :2 oz. 1) kakor tudi oba Dolenjca (6 : 0), medtem ko so si po drugi strani v tem pogledu najbližji ravno pesniki, ki izhajajo iz različnih narečnih ; področij (Prešeren, Levstik, Aškerc). B. ii. |
•¦• Gl. v Kidričevem Prešernu I na str. 36, 39, 45, 61, 67, 69, 70, 72 (3 pr.), 83, 96 (2 pr.), 145, i 149 in 165.