1211 Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah SPREHOD PO JUGOSLOVANSKIH IN DRUGIH REVIJAH Prispeli sta dve dvojni številki zagrebškega časopisa Republika (5-6 in 7-8), ki jo poleg glavnega in odgovornega urednika Velimira Viskoviča urejajo še Bra-nimir Donat. Tonko Maroevič in Pavao Pavličič. Časopis poleg pretežno literarnih prispevkov objavlja tudi filozofske razprave in posamezne likovne priloge. V teh zvezkih so med opaznejšimi prispevki pesmi Slavka Mihaliča, enega vodilnih sodobnih hrvaških pesnikov, objavljene ob njegovi šestdesetletnici. Razpravo o nekaterih vidikih Mihaličeve poezije pa je napisal Cvjetko Milanja. Med poezijo omenimo še pesmi Danijela Dra-gojeviča in Antuna Soljana. Izmed nove proze navedimo odlomek iz romana z naslovom Nikogaršnja zemlja, ki ga piše Tomislav Ketig, in novelo Dvainsedem-deseto, ki jo je napisal Nedjeljko Fabrio. Ta tudi v nadaljevanjih piše glasbene eseje, in sicer z naslovom Maestro in njegov vajenec v rubriki Kronika. To so prijetna razmišljanja o zagrebških glasbenih dogajanjih, pa tudi drugih, na primer o Beethovnovi Missi solemnis, ki jo je najprej v Ljubljani, potem pa še z nekoliko manj odobravanj v Zagrebu izvedla Slovenska filharmonija z Milanom Horvatom in Akademskim zborom Ivan Goran Kova-čič. V obeh dvojnih številkah je dokajšen prostor namenjen kritičnim zapisom novo izšlih literarnih del. Tako lahko preberemo tudi oceno pesniške zbirke z naslovom Slovar tišine Aleša Debeljaka. Ocena je spod peresa Hrvoja Pejakoviča, ki je med drugim zapisal: »Tu sem zelo malo govoril o ,vsebini' Debeljakove poezije. Prepričan sem namreč, da ta .vsebina' v svojem prvem, manifestativnem sloju, v katerem bralec naleti na kopico natančnih izpovedi o samoti, obupu in stišanju, tudi ni tisto najpomembnejše, na kar bi bilo treba biti pri srečanju s to poezijo pozoren. Pravzaprav: kajpak je tisto, o čemer govorijo te pesmi, v določenem smislu bistveno, posebno v dia-hronem sozvezju - po Šalamunovem silo- vitem avantgardnem obratu, s katerim je bil poetični jezik tako rekoč otet subjektu in pretvorjen v ,belo čistino', na kateri so se besede prosto srečevale (včasih kajpada tako, da so ustvarjale tudi izpovedi s subjektivno perspektivo, ki pa je vendarle bila drugotna v razmerju do temeljnega ,objektivizma' Šalamunove poezije), Debeljak pa se ponovno vrača k posamezniku, ,svetobolje', o katerem govorijo njegovi stihi, je neločljivo od izkušnje izdvojene, bogato senzibilne osebnosti. Vendar tisto najpomembnejše, kar se lahko naučimo iz jezika te poezije, kljub temu ni (pod pogojem, da vse to prebiranje ni v temelju napačno, kar je tudi zlahka mogoče) v nikakršni neposredni povezavi s tistim, o čemer nam pripoveduje. Kakor da so z vsebino' zastavljene samo osnovne smernice, kot da je določena intonacija, vendar se vsebina v bistvenem smislu dojema kot stranska - bolj kot nanjo kaže jezik (idi-olekt) sam po sebi. Tole bi rad povedal: bralec bi se sam sebi zazdel smešen, če bi v zvezi s to zbirko postavil vprašanje, ali se pesnikovo osebno doživljanje sveta zares ujema s tistim, o čemer govorijo njegovi stihi. Vendar položaj, v katerem je takšno vprašanje nemogoče zastaviti, nikakor ni sam po sebi razumljiv. Tu preprosto ne gre za kako irelevantno iskrenost' - vsakomur, ki je le enkrat prebral kako pesem recimo Georga Trakla (na katerega Debeljakove pesmi s svojim razpoloženjem neredko spominjajo), je znana ta globoka, nedvoumna, zunaj slehernega intimizma utemeljena skladnost, po kateri si danes ne upamo niti vprašati. Debeljakova poezija potemtakem nemara uprizarja vseobsežno spremembo v bistvu književnosti. Zdaj se zdi jezik celo tedaj, ko govori o najglobljih stvareh, kakor da bi samo še polzel po površini. Seveda je ta površina zanimiva, bogata, kultivirana, raznolika, natančno izražena. Vsak izmed nas odloča o tem, kakšno stališče bo zavzel do te spremembe, sam v zakritosti (potlačenosti?) svoje osebne usode,« piše med drugim Hrvoje Pejako-vič v zagrebški Republiki. 1212 A. A. * Svetozar Koljevič piše v 3. številki no-vosadskega Letopisa Matice srpske o dobrem in zlu v povestih Isaka Samokovli-ja. O petih pesniških zbirkah Miloša Ko-madina piše Mihajlo Pantič. Dragomir Popnovakov objavlja zanimivo razmišljanje o srbskem poreklu sodobnega ruskega književnika Vladimira Vojnoviča, znanega po njegovem romanu o vojaku Čonkinu, ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu. * V dvojni številki trimesečnika Podium, ki izhaja v Schloss Neulengbachu, zasledimo primerjalno razpravo z naslovom Biti, čutiti, misliti, ki jo je o sodobni književnosti v Sloveniji in na Hrvaškem napisal Janez Rotar in v njej opozoril med drugim tudi na odmik od ideoloških shem v ustvarjanju. Ista številka je sicer polna pesniških in pripovednih prispevkov spod peresa slovenskih književnikov. V njej objavljajo France Filipič, Ni- ko Grafenauer, Milka Hartman, Tone Kuntner, Ivan Minatti, Tomaž Šalamun in Pavle Zidar. Med kratkimi knjižnimi predstavitvami zasledimo tudi zapis o knjigi Janka Ferka in Petra Kerscheta Zadnja možnost spoznati Avstrijo. Lud-wig Borner med drugim hvali repre zenntativnost literarnih besedil, zbranih v tej knjigi, ki omogočajo solidno spoznavanje kulturne zavesti etničnih skupin na Koroškem. Gottfried Stix piše o pesniški zbirki Janka Ferka Napisi na zid zemlje, kije izšla v italijanskem prevodu. Med temi zapisi omenimo še prispevek, ki ga je napisal Albert Janetschek o knjigi Aloisa Hergoutha z naslovom Aloys & Aloise. * V 9. številki bratislavskega Romboida piše Robert Kotian o liku ženske v slovaških romanih (Ženska naša vsakdanja). Tibor Zilka piše o poetiki humorja in satire. O sedmih dramah Petra Karvaša piše Zoltan Rampak.