270               M. Opeka: Strta pomlad. — Anton Medved: Ave Mana! — Mladike.
Strta pomlad.
žogled obupen moji duši Na zorno pomlad — strto v suši Kako se lepa je dramila Iz čudovitih zemlje tal, Po drevju prvi cvet razvila, Zelenju prvo dala kal! Vesel pozdravljal in hvaležno Vrtar je skrbni cvetje nežno Sadov najlepših upajoč — — Zaman! Vročine žarek žgoč Zamoril cvetju rojstvo mlado, Zamoril slednjo v prsih nado . . . Vrtar pohaja vrt molče,
Na drevje prazno se ozira,
In v prsih mu sree umira,
Na čelo vstajajo megle:
Saj s popjem, cvetjem v mladem vrti
Sadovi tudi so mu strti.
Pogled obupen moji duši
Na zorno pomlad — strto v suši . . .
Na vas, mladine bodri vzori, Ki vas požiga strastij žar: Na cvetje, ki zaman govori 0 njega sadju — rod - vrtar . . .
Ave  Maria!
?ečerni zvon, o mili zvon! Ko zarja z modre nam višave Zvezda naznanja milijon, Naznanjaš ti Zemljanom: ave, Ave Maria!
M. Opeka.
Večerni ptice spev pojo, Drobi že slavec iz goščave, Da spevov se čarobnih sto Z zvonjenjem zliva v jeden: ave, Ave Maria!

Obriše s čela potnik znoj. Na sredi postoji dobrave. In sladek ga navda pokoj, Ko tiho moli v srcu: ave, Ave Maria!
Večerni zvon, o mili zvon, Tvoj glas poslušam iz daljave. Telesnih več ne čutim spon, Srce topi se, moli: ave, Ave Maria!
Moj duh pozabi teh dolin, Na kraj nebeške misli slave, Kjer bode zemlje solzne sin Na veke klical blažen: ave, Ave Maria!
Anton Medved.
Mladike.
i.
A aše viharno življenje je šola
Solznega dola, Ko se je človek naučil živeti,
Mora umreti.
2.
Kar je brez stenja olje, To je človek brez volje.
Resnica le ti bodi v čisli, Ki govore jo te .mladike', Če niso nove misli, Vsaj nove so oblike.
Mnogi pozna le po tem, da živi, Ker se od dneva do dneva redi.
Bolj, kot besede srca najmečje,
Prija tolažba nam ta, Ako nas kdo za trpine večje,
Kot smo v resnici, ima.
Anton Medved.