LIS^TEK ,,Dohtar". Spisal V. K. Oča Kračar so bili debel možakar z rdečim plosčatim obrazom. Njih noa je bil jako bnjao razvit ia je kazal redko barvo rahlo ozeblega aageljaa. Sivkaate oči ao bile drobae ia običajao so dobroduaao zrle v piaaai svet. Oblečeai ao hodili oče Kraear kakor drugi krsčanski ljadje, le doma v službi ao noaili belo sukajo. Bili so narnreč velik dobrotaik lačnemu človeštvu. Prelivali so aedolžao kri aežaih teličkov, pujakov, koatruačkov ia backov, včasih pa tudi polaoletaih volov. Razea Kračarjevega očeta ai bilo v trgu aobeaega mesarja. Zato ae jim je dobro godilo ia čimdalje bolj ata jira rastla trebah in ugled. Oče Kračar so imeli troje hčera. Prva je vzela krčtnarja, druga peka, tretja pa je bila aekaj čisto posebnega, nekaj idealnega. Irae ji je bilo Paparela. To aicer ai Bog ve kaj vzornega, toda poslušajnio dalje! Gospodična Paparela je bila majhna ia okrogla kakor očetove klobaae. Tadi ona je imela majhne, aivkaste oči, kakor vaakdaaji oča Kračar, ia veadar — ia veadar je bilo ajeno arce jako peaniako aadahnjeao ia polao lepih občutkov, ki so bili vzviaeai tako aad vsakdanjo kubano govedino kakor nad prazničaimi pečeakami. So aicer klepetavi ljudje, ki trdovratao trdijo, da debeluharji povprek aimajo aikdar aikoli nobeaih nežaih čustev. Pa to ai res! Debela Paparela je imela v svoji dusi dovolj poezije za troje auhih meataih sogic. Taka je bila torej pravzaprav goapodičaa Kračarjeva, ki je po amrti matere Kračarke vodila očeta miaiatrstvo aotranjih zadev. In ljudje, ki je niso poznali dobro ia ki so mislili, da je čisto uavadao kmečko dekle, ao ae grdo motili o njej ia nikdar bi ae bili pričakovali, da ae bo debela Paparela — ae bodi grdo rečeno — zaljubila v suhega pi8arja Perolizaika, ki je pisateljeval pri aodaem nradu. Goapod Peroliznik je bil mladeaič tauke, vitke rasti brez vaake aepotrebae maačobe. Lahko rečemo, da je bil edea izmed najviajih roož v tiati deželi. Bil je auh in dolg kakor fižolova preklja, bil je aamo pisar in stradal je veak tedea sedem dni — ia veadar ga je sit veaia verbo, ljabila debela, sita hči premožaega meaarja! Taka je moč prave Ijubezai, z vao dostojao8tjo rečeao. Mladi Peruliznik je pa hodil avoje dni nagajat več let profesorjem ia aoačeacem v gimaazijo. Naposled pa, v četrti aoli, ga je dobitela aeuamiljeaa pravica. Kepal se je pred aolo s avojimi tovarisi. Toda največja ajegovih kep je priletela na preavetli ciliader Peroliznikovega razredaika. Profesor je bil valed tega nezaaasko hnd, zlaati pa ae zato, ker je bil ajegov sijajni klobuk popolaoma aov ia je takorekoč še diaal po klobučarjevi štacuai. Mladi hudodelaik je bil izključea ia ae za zmirom poalovil od pu8te učeao8ti. Ker je znal lepo pi8ati, je kmalu dobil službo pri odvetniku. Tnkaj se je v kratkem aaučil toliko pravoalovaih zvijač, da so kmetje rajši zabajali k njemu aego k advokatu samemu. Pravdeželjni ljudje so ga častitljivo imeaovali Bdohtarja" ia ta priimek ae ga je prijel ia se ga je držal kakor smola. Ko pa je odvetaik spozaal, kakaaega aevaraega tekmeca ima v svoji pisaruici, mu je napisal vse hvale polno izpričevalo io ga prijazno zapodil iz aložbe. Perolizaik je našel potem zavetje pri sodisču. Dobival je le po 25 goldinarjev aa meaec, ia veadar je bil vedno čedao, skoro elegaatao obležea, aosil je rokavice ia ciliader. Vae to je opazila bistrooka Paparela kaj kmalu, ia videla je tudi, na se vozi Perolizuik z goapodom aodaikom na komisije. Kaj čnda torej, da se je — brez zamere povedaao — zaljabila v vitkega Mdohtarjaa, Perolizaik pa tudi ai bil neumen. — V kratkem je apozaal, koliko je aa ari. Paparela 8e je zdela ajegovim očem vaeč. Napiaal ji je pisemce s avojo aajlepšo piaavo, aaj je imel v piaaraici zadoati čraila ia časa. Naznanil ji je, da brez aje ae more živeti; da je oaa solace njegovega življeaja ia če mu mrkae to zlato aolaco, potem da bo moral mrkaiti tndi oa, srečao nearečai Perolizaik. Take aeumnoati je piaal kmečki rdohtar*; mi pa pozaamo maraikaterega pravega doktorja ia marsikaterega prizaaaega piaatelja, ki je pisal 88 vae večje aenmaosti. — Toda Papareli ao se zdele te lepo pisane priamodarije strašao lepe. Brala jih je vedao izaova ia aajokala od veselja ia ginjeaosti toliko aolza, da bi gaale največji mlia. Ko se je aekoliko potolažila v avoji arčai sreči, je napisala tudi ona piaemce, ki ni bilo do8ti pametnejae od Peroliznikovega. Ker je pa Paparela mialila, da ai izrazila a.ojih občutkov dovolj aatančao ia obairao, zato je dodala Ii8tu uknsno raeaeao klobaao. Prijetao preseaečeai Perolizaik je akrbno pazil, da dopiaovanje ni prenehalo. Odalej ai hodil več brez večerje spat. Dobroarčna Paparelica ma je poailjala v vrtu po vrvi krač, jezikov, reborc akozi okao — ia aa pisarjevih licib so jele cveteti rožice ljubezai. Eoneo sledi.