TUJE OČI. ZOFKA KVEDER. PRAGA.
Mal, ukusno urejen budoair.
Vanda, jako krasna a bleda, bolelina brunetka,
— 24 let stara ; njen mož Leo, v sredini tridesetih.
Vanda kleči na tleh in jemlje iz velike šliatlje
male otroške nogavice, čepice, rdeče cipelice iz satijana,
nekaj polomljenih igrač ; vsako stvar strastno   poljublja
in tiho ihti: Ravno danes je pol leta! -Moj
Bog! Moj mali ubogi Danko! V teh cipe-
licah je pred par meseci še tekal okrog,
obhojene so, oblika njegovih malih nogic
se še pozna ! In te nogavice, na prstih je
še mala luknjica ! Ah, ti, ti ! Kako male
rožaste prsteke je imel ! . . . In v to tro-
bentico je tolikokrat piskal pred mojimi
vrati. .. Mam' odpri, mam' odpri! In nje-
gove mehke rokice so škrabljale po vra-
tih ... In nikdar več ga ne vidim, nikdar
več mi ne uide v sami srajčici iz postelje.
Ah !.. .
Leo vstopi, osupel : Vanda, ti zopet pla-
češ, umiri se! (Dvigne jo k sebi) Ne tako obu-
pavati ! Vanda, moja Vanda !
Vanda: Danes je pol leta!
Leo : Vem. Bil sem zunaj. Nesel sem
mu rož, vse polno rož. Tako rad je imel
cvetlice.
Vanda : In mene nisi vzel s seboj !
Leo : Ti se moraš čuvati, Vanda ! Tako
si zopet bleda. Ali se ne moreš nekoliko
umiriti, polagoma pozabiti.
^[93
Vanda : Pozabiti ? ! Nikoli ! Ha, ha !
Danka pozabiti ! Glej, kadar pog-ledam to
njegovo malo zapuščino, mi je tako nepo-
pisno težko v srcu ! Ti ne veš ! Ti me ne
razumeš ! Glej ta kožušek je imel, ko je
bil zadnjikrat z menoj na šetnji. Vidiš, tu
so lise. Kupila sem mu sladčic in on seje
zamazal. Jezila sem se na njega. In sedaj,
sedaj . . . (Pritisne ko/.ušelc na obraz in bolestno zaihti.)
Leo : Kaj naj storim s teboj ! Rekel
sem ti že tolikrat, da se uničiš, ako se ne
bodeš nič premagovala. Ab, moj Bog, kaj
naj počnem ! Ti si že bolna, in meni je
tako grozno ! V kake skrbi me pehaš !
Kako naj ti pomagam ! Kaj me nič več
ne ljubiš? Ali še veš? Pred tremi leti sem
ti bil jaz še vse in edino na svetu, kar ti
je bilo drago. In zdaj nisem nič, vse tvoje
srce je vzel Danko seboj v grob. Vanda,
zakaj me več ne Ijnbiš?
Vanda: Ah, ne Leo, ne! Bolj te lju-
bim, kakor prej, verjemi mi, tako neskončno
bolj ! Ali moja ljubezen je tako boleča !
Kadar te pogledam, vselej se spomnim
tudi njega, našega Danka. Naš sin je bil,
naš otrok ! Tvoj in moj ! Tvoje oči je imel,
Leo, samo še lepie, čistejše !
Leo ginjen : In tvoje lase Vanda ! Temne
mehke m tople. In zobke, kakor biseri !
Kako se je smejali Njegov glas! Srce mi
je zatrepetalo, kadar sem ga slišal. In
kadar mi je brskal s prsti po bradi in
gladil po licu. Vedno je hotel imeti moje
naočnike, a njegov nosek je bil tako smešno
mal in stekla so mu pokrila skoro polo-
vico lic ! . . .
Vanda srečno: Ah, da, da! In tvoj ci-
linder je nekoč nataknil. Še veš ? Pozabil
si ga na divanu in on si ga je del na
glavo. Skoro mu je šel še preko ramen.
Ha, ha ! Ah, kako je liil dražestcn ! . . .
Včeraj sem srečala njegovo pestunjo Lizo
v parku in zjokala sem se. Kako je bilo
krasno prej, kadar sem se z njo sestala na uli-
ci in mi je naš Danko že od daleč klical :
Mam', tu sem! Tu sva z Lizo, mam'!
Leo : Pustiva spomine. Nezdravo je, sé
jim toliko prepuščati.
Vanda : Jaz ne morem drugače : Vedno
mislim nanj, po dnevu in po noči, povsod,
kjer sem. Vedno čutim : Danka ni ! Danka
ni ! Zakaj je umrl, ti, Leo ! Jaz sem ga
imela tako rada. Jaz ne morem živeti brez
njegovega smeha. Koga naj poljubljam, koga
naj objemam, koga naj  pritiskam  na-se ? !
Leo : In jaz, Vanda ?
Vanda: Ti, ti si moj mož! Tisi velik,
ali jaz bi hotela nekaj malega, drobnega,
kar se mora negovati in ščititi, nositi, ču-
vati, nekaj, kar me potrebuje. Leo, Leo,
otroka hočem, tako malo, plašno, nevedno
dušico ! Moj Bog, saj me ne razumeš ! Saj
me ne razumeš, kaj mi je bil Danko . . .
Moj otrok ! . . . Kadar sem ga pogledala,
kadar sem se ga dotaknila, čutila sem :
moj je, moj! (odgojim ga, v.se mu dam,
vso dušo, vse najlepše ! Nekaj krasnega
vstvarim iz njega ! Saj ti ne veš, kaj je to,
otroka odgojiti, svoje srce vsaditi vanj,
svojo dušo vcepiti v njegovo !
Leo : Danko je bil tudi moj sin, Vanda.
Vanda : Oče, da, da ! Ali mati, moj
Bog, mati, saj ne veš, kaj je to !...
Leo : Vanda, me ljubiš ?
Vanda: Ljubim.
Leo: Zelo?
Vanda : Zelo, ah ! Zdaj imam samo še
tebe !
Leo : Hočeš me imeti ? Hočeš ? Bolj,
kakor doslej, vsega z najskritejšim čust-
vom, ki se giblje v meni, Vanda ?
Vanda: Kaj ti je? Hočem. Kaj nisi
moj, ves, ves moj!
Leo primaliiie nizki stolček, vsede se k njenim
nogam in držeč jo za roko govori z globokim čustvom :
Kaj ne Vanda, ti si bila še otrok, ko si
postala moja žena pred tremi leti ? Jaz to
vem, vidiš. Nič nisi vedela o življenju,
odgojili so te daleč od sveta, kakor dra-
goceno cvetlico pod steklom. In zJaj po-
znaš življenje, kaj ne. Jaz sem zdravnik, in
ti z menoj vidiš vsak dan življenje, nesrečo
140
in žalost in zmote in vse, vse, kar vzrie- \
mirja dušo. In ljudi poznaš in njihova srra. j
In razumeš jih in ne obsojaš. Midva sva \
se ljubila in srečna sva bila, a Vanda ti j
mi še nisi tako blizu, kakor bi rad, jaz . . .,
Ali, Vanda, lahko govorim, lahko govorim ,
tako odkrito, kakor še nikdar nisem ? j
Smem ? !
Vanda: Da, Leo! Toda kaj ti je?i
Rojim se, tako mi je čudno. i
Leo : Ne boj se ! In prosim te, bodi j
dobra, jako dobra ! Tako potrebujem tvoje ;
dobrote. In potem bo morda še vse dobro j
in srečna bova, kolikor je še mogoče se- j
daj, ko Danka ni . . . Vanda, ti me nisi \
nikdar vprašala, kako je bilo moje življe-j
nje prej, ko te še nisem poznal. :
Vanda : Zakaj ? ! Meni je dovelj seda- i
njost, da sedaj vse delim s teboj, to mi 1
zadostuje. Do tvoje preteklosti nimam pra- j
vice. In ti si bil dober, jaz vem. i
Leo: In vendar... Reci mi, Vanda,!
ti tvojo mater spoštuješ, ti veruješ, da je;
dobra, da ni zmožna slabeg^a dejanja?       ;
Vanda:, Kako moreš vprašati tako?*
]Moja mati je svetnica! Od mojega rojstva)
je bolna, ti to veš. Na zemlji ni za me ;
blažjega bitja od nje.
Leo: Tudi jaz to vem in zato mi je vi
neopisno tolažbo, da ti morem reči, vse '
kar ti sedaj povem, je vedela tvoja mati'
prej, predno sem se ti približal, predno ti;
je jeden moj pogled odkril mojo ljubezen. \
Sam sem ji povedal vse, in ona mi je ;
rekla, da smem molčati proti tebi. Morda 1
ni bilo prav, tudi tvoji materi je bilo že ]
žal, zakaj ti nisva vsega zaupala. Aliti sij
bila tako nepristopna, tako občutljiva, in;
življenje ti je bilo tuje, kakor zapečateno \
pismo. Mislil sem, pozneje ji povem, po-;
zneje. Potem je prišel Danko in zopet sem ^
molčal. Odpusti mi, Vanda, tako prav po-,
polnoma srečen ta tri leta nisem bil . . .]
Predno sem tebe poznal, ljubil sem jeden-^
krat mlado služkinjo, ki je stanovala v \
tisti hiši, kakor jaz. i
Vanda : Ti ? ti si ... ?
Leo : Da, jaz sem jo ljubil. Allad serri
bil, in ona je bila mlada, in imela sva se
rada. — Vanda, moja zlata, edina Vanda,
ne obračaj oči od mene ! To, kar si mi ti,
mi ona druga ni bila nikdar. Bila je pri-
prosto dekle in njena duša mi je bila tuja,
kakor moja njej. Ljubila je samo moj lepi
obraz, in morda sem jo jaz ljubil ravno
tako . . . Imela sva sina . . .
Vanda': Sina ? ! . . .
Leo ji poljul)lja lolie: Vanda, prosim te,
poslušaj me! Vanda! . . .
Vanda se mu iztrga : Pusti me ! In tako
si me goljufal ? ! . . . Njo si pustil in vzel
mene?! In jaz sem bila kriva tvojega
greha ! Njo si pustil z otrokom ! . . . Sedaj
razumem, zakaj si se tako hicro umiril
zaradi Dankove smrti! . . . Ti ničesar ne
čutiš ! Kak oče si !.. . Moj Danko ! . . .
Leo : Vanda, ti govoriš tako, ti ? ! . . .
Poslušaj  me ! (Oldene se njenih rok.) MoraŠ me
poslušati ! . . . Tvoja mati je vedela in ni
me obsojala ! Tebe mi je dala, svojo je-
dinko !... Vanda !
Vanda : iMoja mati ... ? O moj Bog !
Pripoveduj !
Leo : Pred petimi leti je to bilo. Jaz
sem bil takrat že zdravnik in moja praksa
ni bila slaba. Premišljal sem, kaj naj sto-
rim. Naj si jo vzamem za ženo, ali kaj ?
Moraš vedeti, da sem zapazil mnogo slabih
lastnostij na njej, ko se mi je poleg-la prva
strast. Poslal sem jo k neki moji daljni
sorodnici, da se česa nauči. Imela je tudi
dete pri sebi. Ali najedenkrat mi je pisala,
da ne ostane na deželi pri moji teti, da ji
je dolg čas, da brez me&ta ne more živeti.
Naj dam dete drugam, ona pa pride nazaj
v mesto in si poišče službe, da se ji ne
ljubi učiti se nepotrebnih stvari in da ji
jaz nimam ničesar ukazovati, da je prosta
in dela lahko, kar hoče. Moja sorodnica je
bila tako dobra, da je obdržala dete, in
ona je prišla nazaj v mesto. Poiskala sije
sama službo in mi prav jasno kazala, da
141
sem ji precej ravnodušen in da je zado-
voljna, če plačujem za dete in ji dam zdaj
in zdaj kaj denarja za kako obleko. Misel,
da bi jo vzel za ženo, sem pustil takoj, ko
je odšla od moje sorodnice, in se poslej
nisem brigal mnogo več zanjo, posebno,
ko sera čul, da nisem bil jaz niti prvi niti
zadnji, ki je našel milost pred njenimi
očmi. Že čez dobrega pol leta je ljubko-
vala z različnimi vojaki, in predno je minulo
leto, mi je pisala, da se hoče oraožiti z ne-
kim mizarjem. Rekla mi je, da mi nišesar
ne očita, da mi je hvaležna, da sem tako
dobro mislil z njo, in da ona ni nikdar
mislila niti želela, da postane moja žena..
»Jaz sem in ostanem to, kar sem ; če bi
bila tvoja žena, bi se mi ljudje samo sme-
jali, in ti me tako že davno več nimaš rad«,
mi je pisala. Moral sem priznati, da ima
prav. Po svoji možitvi je zahtevala, da ji
izročim najinega otroka in da njej sami
plačujem za oskrbo, češ, da ona neče, da
bi se samo mož gulil za vsakdanji kruh.
Ker do otroka itak nimam nobene pravice,
sem moral njeni želji seveda vstreči, četudi
ne rad, ker sem bil prepričan, da bi bilo
detetu bolje pri moji sorodnici, — katera
ga je rada imela, kakor, da je njen, —
nego pri njegovi materi. In potem sem
spoznal tebe, in dalje ti yes . . . Tvoji ma-
teri sem povedal vse, in ona je pametna
žena, ni mi nikdar zamerila vedno. Ona
pozna življenje ... In zdaj Vanda, reci mi...
Vanda : Boli me nekoliko, ali jaz te
imam vsejedno rada ... Leo !... Moj Leo !...
Meni je težko le iz neke sebičnosti, da ni
bilo vse, vse tvoje srce moje, vsa tvoja
ljubezen! . . . (Tiho ihti). Poljubi me, Leo !
Leo: Smem? , . . Ah, ti, t: moja! Kako
te ljubim ! Kako sem tvoj ! . . . Kakor, da
sem te še-le sedaj prav osvojil, da si še-le
sedaj postala moja! . . . Vanda!
Vanda: In . . . in . . . reci ... ali živi?
Leo: Kdo, Vanda ?
Vanda tiho : Otrok.
Leo: Da, živi, in jaz sem mislil . . .
Vanda se razjoče : Zivi?! . . . Ah ! . . , In
naš Danko, . . . naš Danko . . .
Leo : Bodi dobra Vanda ! Prosim te I...
Zelo dobra moraš biti !
. Vanda : Saj sem, Leo ! . . . Ali meni
je tako hudo !
Leo sede k njej i Vanda, ali bi hotela
ti ?.. . Ali bi te smel nekaj prositi ? . . .
Morda . . . Vidiš . . . Vanda, morda bi bila
tudi ti nekoliko srečna. Ali bi ga mogla
imeti nekoliko rada? . . .
Vanda : Tvojega ... ?
Leo: . . . sina, da . . . Bi mogla?
Vanda po daljSem molku : O da !
Leo jo objame in poljublja: Ah, ti ! . .,.    Ti
angelj ! . . . Kako  sem  srečen ! . . .   Moja
Vanda!   Moja   jedina,   moja   Vanda!...
Vzela bi ga k sebi ...
Vanda : Da.
Leo : In klicala bi ga Danko.
Vanda : Ah, da, da !.. . Danko bi ga
klicala ...
Leo: Ga boš imela rada?
Vanda : Zelo, zelo. Naš Danko bo . . .
Saj je tvoj . . . Koliko je star ?
Leo: Pet let.
Vanda: Že pet let ! ... Je jako velik?
Leo : O da. In pozna te.
Vanda : Pozna ?
Leo : Pokazal sem te. Včasih grem ž
njim šetat. Jako si mu všeč . . . »Klasna!«
ti je dejal, »r« tako nerazločno  izgovarja.
Vanda : Ah, in zakaj mi nisi rekel
prej ? ! . . . Tako bi ga rada videla . . .
(Tiho.) In njegova mati? ... Bi ga pustila?
Leo : O da, rada. Sedaj ima že tri
druge, dva dečka in deklico.
Vanda s solzami ; Dva dečka in deklico...
Kako je srečna ! . . . Ali so vsi zdravi ?
Leo : Vsi. Ne bodi žalostna, Vanda !
Ti . . .
Vanda s smehom : Vidiš saj že nisem
več žalostna. Smejem se. In . . . kake lase
pa ima ta . . . tvoj . . . naš... novi Danko?
Leo : Zlate.
142
Vanda : Ah, zlate, kakor ti ! In modre
oči, kaj ne ?
Leo : Ne . . . Oči ima sive.
Vanda: Sive ? ! . . . Ni mogoče !
Leo: Da sive . . . Ali kaj ti je? Moj
Bog! ... Vanda !
Vanda se vrže na tla, zarije glavo v one sraj-
čice, oblekice  in  igrače   na  tepihu in krčevito jilače :
Sive oči! ... To ni Danko ! . . . Ah, zakaj
je umrl ravno naš, naš Danko! . . . Moj in
tvoj ! . . . Moj Bog ! . . . Danko ! . . . Ne ne,
samo ti si moj, samo ti !.. . Nikogar ne-
čem, nikogp.t:,! . . . Samo ti si Danko, nihče,
nihče drugi! . . .
Leo: Vandal \'anda ! . . . Umiri .se!
Vse bo še dobro. Tako te bode rad imel.
Tudi tebe!... Kaj me nimaš nič rada?!...
Kaj ga nečeš ? ! . . .
Vanda: Nečem, nečem! . . . Nečem ga
videti ! . . . On ni moj ! . . . Nečem ga! . . .
Pusti me ! . . . Saj me nimaš rad, k njemu
pojdi!... Pusti me, samo Danka imam!...
Oni . . . drugi ... ni moj ... ni naš . . .
Tuje oči ima ! . .. Samo Danko je naš ! . . .
Ah, Danko! . . . In,naš Danko je mrtev 1
Naš Danko "... Moj  in tvoj . . . naš ! . . .
(Onesvesti se.)
Leo : In naš Danko je mrtev ! . . . O.
Vanda !
143