26 J. S. Turgenjev : Sestanek. Sestanek. Ruski apisal J. S. Turgenjev, posl. Feodora. Sedel sem v brezovem logu, jeseni, sredi meseca septembra. Od ranega jutra je padal tenak dež, med katerim se je včasih razstrla gorka solnčna svetloba, vreme je bilo nestanovitno. Sedaj se je pokrilo nebo s temnimi oblaki, sedaj se je zjasnilo, in na nekaterih mestih se je prikazala nebesna modima čista in prijazna kakor lepo oko. Gledal sem okoli in poslušal.. Listje je prav tiho šumljalo nad mojo glavo. Potem šumenji je bilo poznati, kateri letni čas je. To ni bilo veselo smehljajoče trepetanje pomladi, ne mehko šepetanje, dolgi pogovor poletja, to je bojazljivo in mrzlo čebljanje, to je prav tiho zaspano šepetanje pozne jeseni. Slab veter je popihal prav tiho skozi vrhe. Notranjost loga je bila vlažna. Neprestano se je spreminjala, ravnaje se potem, ali je solnce sijalo, ali se je pa skrilo ; ko je solnce posijalo, zasvetilo se je naenkrat, kakor, da bi se vse smehljalo v njem. Tenka debla, le redko nasajenih dreves — brez, so imela naenkrat nežen odsev bele svile. Na tleh ležeči listi so se svetili, kakor samo zlato. Ravno tako krasna stebla visokih, kodrastih praproti, katera so že imela jesensko bojo, podobno prezre- lemu grozdju. Listi so se vedno zapletali in križali pred očmi. V tre- nutku je bilo vse okrog lahko modro. Čvrste boje so takoj izginile. Breze so bile čisto bele brez bliščobe, bele kakor baš zapadel sneg, katerega se še ni dotaknil mrzli, ižrajoči žarek zimskega solnca. Na tihoma začne potuhnjeno pršiti in šepetati v gozdu prav lahek dežek. Listje na brezah je bilo še skoraj popolnoma zeleno, čeravno je že vidno obledelo. Redko kje je stala prav mlada breza vsa ru- deča ali vsa zlata. Videlo se je, kako se je svetila na solncu, ko so se žarki zapletli v gosto mrežo vej, katere so bile porošene s svet- lečim se dežjem. Slišati ni bilo nijednega ptiča, ker so se vsi poskrili. Samo včasih se je oglasil jekleni zvonček, zaničevalni glasek senice. Preden sem se s svojim psom vstavil v tem brezovem logu, šel sem skozi visok jesenov gozd. Priznam, da ne ljubim baš tega drevesa — je- sena — z njegovim bledo-lilovim deblom in sivkastim, kovini podobnim listjem, katero se vzdiguje kolikor možno visoko, ter razširja svoje trepetajoče pihalke v zraku. Ne ljubim večnega omahovanja ne- snažnih listov, nerodno obešenih na dolgih vejah. Lep je samo ob nekaterih poletnih večerih, kadar se vzdiguje osamljen sredi nizkega J. s. Turgenjev : Sestanek. 27 grmičja, stegnjen proti žarečim žarkom zahajajočega solnca. Šibi se in trepeta od korenike do vrha — a kadar je veter in je jasno, ziblje se, močno šepetaje in šumljaje, proti modremu nebu. Vsak list, ka- tereg'a maje veter, se dozdeva, da se hoče odtrgati, odplavati, od- leteti v daljavo. Ali jaz v obče ne ljubim tega drevesa. Radi tega se nisem ustavil tam, za odpočitek sem dospel v brezov gozd. Sedel sem pod drevo, katerega veje so segale do tal, tako, da ni mogel dež do mene. Veselil sem se razgleda, kateri me je ob- dajal, konečno sem zaspal oni blagi sen, katerega pozna edino le lovec. — Ne morem reči, koliko časa sem spal. Prebudivši se, vidim, da je notranjost gozda napolnjena vsestransko s solncem. Skozi zado- voljno šumljajoče liste, se je videlo modro nebo. Oblake je razpodil močan vihar.. Videti ni, bilo nijednega več, poskrili so se vsi. Vreme se je zjasnilo. Po zraku se je zlila ona suha svežest, katera napol- nuje srce z nekim gotovim, krepkim občutkom. Navadno je po mi- nolem deževnem dnevu miren jasen večer. Naenkrat se oko ustavi na nepremični človeški postavi. To je bilo mlado kmetsko dekle. Sedela je kakih dvajset korakov pred menoj. Zamišljeno je zrla pred se in glavica ji je bila povešena. Ma- lomarno sta sloneli roki na kolenih. V eni na pol odprti držala je velik šopek poljskih cvetk. Pri vsakem njenem zdihljeji, zadrsnile so hitro na njeno krilo. Bela srajca je bila zapeta na vratu in za pestjo, ter se je v kratkih mehkih gubah lepo prilegala života. Veliki žolti biseri so vi- seli v dveh vrstah od vrata na njene prsi. Bila je krasna. Gosti, modri lasje lepe barve so se vili v dveh skrbno počesanih polu- krogih z upletenim rudečim trakom krog glave, tik čela belega ka- kor slonova kost. Ostali del lica se je komaj vidno rudečil skozi ono temno polt, katero dobiva samo tenka koža. Njenih oči nisem mogel videti — ker jih ni nič vzdignila. Videl sem pa natanjko njene vi- soke obrvi in dolge trepalnice, ki so bile vlažne. Na licu se je blestel sled solze, prav tam tik bledih usten. Vsa njena oseba je bila zelo mila, celo nekoliko debel, okrogel nos je ni kazil. Posebno mi je ugajal izraz njenega obraza. Bil je tako prost, krotek, tako otožen, poln otroške neodločnosti pred svojo lastno tugo. Videti je bilo, da nekoga pričakuje. V logu je nekaj tiho zašumelo. Ona vzdigne glavo in se ogledava. Tedaj so se zasvetile pred menoj njene oči, velike, jasne in plašne, kakor oči kake srne. Nekoliko časa je poslušala, ne obrnivša se s široko odprtimi očmi od kraja, od koder je prihajal -šum. Vzdihnila je naposled, obrnila glavo in se še nižje pripognila, 28 J- S. Turgenjev: Sestanek. začenši prebirati cvetice. Oči so se porudečile, bridka poteza se je prikazala krog usten in nova solza je zdrsnila izpod gostih trepalnic. Ustavila se je na licu, ter sc zasvetila. Tako je prešlo mnogo časa. Uboga deklica se ni ganila, včasih je le roki otožno premaknila in poslušala, vedno poslušala. Zopet jc nekaj zašumelo v gozdu — in ona je zopet vstrepetala. Sum ni prestal, bil je vedno določnejši. Bližal se je, konečno so se bližali koraki. Vstala je. Bila je vsa zadivljena, njen pazljiv pogled je vstre- petal in zažarel od pričakovanja. Skozi goščo se je prikazala podoba — moža. Pazljivo gleda ona tja, zarudi smehlja se srečna, veselo je hotela vstati, a takoj je morala zopet sesti. Pobledela je in bila vsa zmešana — potem vzdigne trepetaje, skoraj proseče pogled na pri- šedšega moža, ki se je ustavil pri njej. Radovedno sem ga opazoval iz svojega skrivališča. Priznati moram, da ni name napravil najboljega utiša. Po vseh znakih je maral biti, kak izprijen strežaj, kakega mladega posestnika. Njegova obleka je izdajala dober okus in nemarnost. Nosil je kratko, zgoraj zapeto suknjo, ki je bila prej last gotovo njegovega gospoda. Imel je dalje vratno ruto rožaste barve in žametasto kapo se zlato vrvico, prav nisko potegnjeno na obrvi. Okrogel vratnik njegove bele ro- bače mu je pritiskal neusmiljeno ušesi in rezal lici. Trde zapestnice so zakrivale celo roko do rudečih krivih prstov, okrašenih s srebr- nimi in zlatimi prstani s potočnicami iz tirkizov. — Obraz je bil rudeč, svež, drzen, spadal je v ono vrsto obrazov^ ki so možkim ne- znosni in ki, žal, ugajajo mnogokrat ženskim. Trudil se je ves čas,, da bi podal svojim surovim potezam prezirajoč, dolgočasen izraz. Neprestano je mežikal s svojimi vže tako malimi mlečno-sivimi očmi, gubančil čelo in povešal ustnične kote. Prisiljeno je zeval z nemarno, čeprav ne popolnoma spretno prisüjenostjo. Popravljal si je po sen- cih zaokrožene lase z roko, potem je vlekel za kratke laske, ki so strčali nad debelo ustnico — z eno besedo lepotičil se je, da je bilo groza. Pričel se je že tedaj, ko je zagledal njega čakajočo kmetsko deklico. Počasi, z velikimi koraki je prišel donje. Postal je, pomignil z ramo, vtaknil obe roki v žep suknje in komaj pogledavši uboga deklico z ravnodušnim pogledom, spustil se na zemljo. «No» — je začel, gledaje vedno nekam v stran, zibajoč se in zevajoč, — «ali si že dolgo tukaj '<'» Deklica mu ni mogla odgovoriti takoj. — Davno, davno, Viktor Aleksandrovič — spregovorila ie konečno s komaj slišnim glasom. J. s. Turgenjev : Sestanek. 29 A ! — snel je kapo in veličastno potegnil z roko skozi goste, kodraste lase, ki so se začenjali tik nad obrvmi. Z dostojanstvom se je ozrl krog sebe, potem pa je zopet z dostojanstvom pokril svojo dragoceno glavo. — A jaz sem skoraj pozabil, no, vrhu tega vidiš, — je še dež. — On je zopet zazeval. Dela mnogo, vsega ni možno poskrbeti, a gospod še zmirja. Mi odpotujemo jutri. «Jutri?» je vskliknila devojka in uprla vanj plašen pogled. Jutri .... nu, nu, nu, nu prosim te —prikinil jo je hitro, koje videl, da je zatrepetala vsa in tiho povesila glavo. Prosim te, Akulina, ne jokaj se, ti veš, da jaz ne morem trpeti tega — (tu je trebil svoj nos.) «Ako ne nehaš, grem takoj. Kaka glupost — žaliti se ! » «No, ne bodem, ne bodem» — govorila je naglo Akulina s silo zadržujoča solze. — «Torej vi odpotujete jutri?» — dodala je ona, po kratkem molku : — «Kedaj bode dal Bog, da se zopet vidiva, Viktor Aleksandrovič?» « Vidiva se, vidiva se v prihodnjem letu ne», pač pa pozneje. Dozdeva se mi, da želi gospod stopiti v službo v Petrogradu — na- daljeval je on, izgovoraj^ljoč besede malomarno in nekoliko skozi nos — mogoče tudi, da odpotujemo za granico.» Vi me pozabite, Viktor Aleksandrović, — je rekla žalostno Akulina. Ne in zakaj ? Jaz tebe ne zabim, samo ti bodi mirna in ne nespametna, slušaj otca ! — «A jaz tebe ne zabim». — (In on seje mirno pretegnil, ter zazeval.) «Ne zabite me, Viktor Aleksandrovié», rekla je ona s prosečim pogledom in glasom. — Kako sem vas vendar ljubila, vse sem sto- rila za vas .... vi pravite, naj slušam otca. Viktor Aleksandrović.... da, ali kako naj ubogam otca ? In zakaj ne? (govoril je te besede tako rekoč iz želodca, ležal je na hrbtu z rokami pod glavo.) Ali kako je mogoče Viktor Aleksandrović — — — vi sami veste---—. Ona je umolknila. Viktor se je igral z jekleno verižico svoje ure. Ti, Akulina, nisi neumna devojka — izpregovoril je on konečno : — za to ne govori takih nezmiselnosti. Jaz želim tebi dobro, me li razumeš? Konečno ti nisi popolnoma kmetska, tudi tvoja mati ni bila vedno kmetica. Pri vsem tem pa si brez izobrazbe — zato mo- raš ubogati, ako se ti kaj reče ! «Ali to je strašno, Viktor Aleksandrović.« 30 J. S. Turgenjev : Sestanek. Pojdi, pojdi, kaka nezmisel, moja ljubezniva, v čem pa najdeš strah? Kaj imaš tukaj? — dostavil je približavši se jej. Cvetlice — je žalostno odgovorila Akulina — tukaj sem na- trgala cvetic, ki so dobre za teleta, nadaljevala je ona živahnejše, — glejte kaka čudna cvetka, take še nisem nikdar videla. Tu so spominčice, a tukaj materina dušica. A to je za vas — dodala je vzemša izpod rumenih cvetk mal šopek modrih plavic, zvezanih s tanko travico; — hočete-li? Viktor je stegnil leno roko, vzel šopek, povohal malomarno cvetke in jih začel vrteti malomarno med prsti ter zrl se zamišljeno važnostjo navzgor. Akulina je zrla nanj. V njenem otožnem pogledui je bilo toliko nežne udanosti, pobožne pokornosti in ljubezni. Bala se ga je in ni se upala jokati. Poslavljala se je od njega in zrla vanj zadnjikrat; a on je ležal raztegnjen, kakor kak sultan in je veliko- dušno trpel njeno oboževanje. Priznati moram, da sem opazoval njegov rudeči obraz, na ka- terem je skozi pretvarjajoče ravnodušnost gledalo zadoščeno, prena- sičeno samoljubje. Akulina pa je bila tako krasna v tem trenutku. Vsa njena duša je bila toli zaupna, strastno odkrita pred njim. Hi- tela je ljubkovaje k njemu, a on je vrgel cvetlice v travo, vzel iz levega žepa svoje suknje okroglo steklo v bronovem okvirju in ga je začel vtikati v oko ali kolikor se je tudi trudil, obdržati ga ni mogel ne s stisnjenimi obrvi, ne s povzdignjenim licem, ne z nosom — steklo mu je vedno padalo ven. — Kaj je to? je vprašala Akulina. — Lornet — odgovoril je on z važnostjo. — Cemu? — — Zato, da se bolje vidi. — — Pokažite mi. — Viktor je zgubančil čelo, a dal jej je steklo. — Da ne razbiješ, pazi! — Ne bojte se, ne razbijem. (Boječe ga je nesla k očesu.) — Jaz ne vidim ničesa, — reče ona nedolžno. — Ti moraš s tem očesom zamežati —, odgovoril je on z gla- som nezadovoljnega učitelja. Ona je zamežala z očesom pred katerim je držala steklo. — Ne s tem, norica ! z drugim ! vskliknil je Viktor in ne pu- stivši jej popraviti pogreška, vzel jej lornet. Akulina je komaj vidno zarudela, nasmehnila se ni — se obrnila v stran. — Kakor vidim, to ni za nas, pravi ona. , — Tako menim tudi jaz. J. s. Turgenjev: Sestaoek. 31 Molčala je revica in globoko vzdihnila. — Ah, Viktor Aleksandrović, kako mi bode brez vas—rekla je ona naenkrat. Viktor je obrisal lornet s koncem svoje suknje in ga vtaknil zopet v žep. — Da, da — je naposled rekel, — gotovo ti bode v začetku težko. — Potrkal ji je na to milostljivo po rami. Tiho je prijela za njegovo roko na rami in jo boječe poljubila. — Nu, nu, da, ti si res dobra deklica —, dejal je on, smeh- ljajoč se samoljubno, ali kaj se hoče? Pomisli sama, midva z gospo- dom ne moreva vendar ostati tukaj. Sedaj bode kmalu zima, a pozimi v vasi — vsaj veš sama, kaj bi pravil — z eno besedo grdo je. V Petrogradu je vse drugače. Tam so taki čudeži, katerih si ti ne moreš predstavljati niti v sanjah. Kakšne hiše, ulice, a društvo, izobraženost — kar diviti se je treba. Akulina je zrla k njemu z ginečo pozornostjo z nekoliko odprtimi usti, kakor kak otrok. — «Naposled», — je dodal v tem, ko se je valjal po zemlji — «čemu ti to pripovedujem, ko ti tega ne moreš razumeti.» — Zakaj ne, Viktor Aleksandrović ? Jaz sem razumela ; — Vi- diš, kakšna si ! Akulina je povesila glavo. — Prej niste govorili tako z menoj Viktor Aleksandrović — je govorila ona, ne da bi vzdignila oči. — Popred ? — popred? Pogiej vendar! Popred ! — opomnil je on tako nekako nevoljno. — Gas je, da grem, — reče Viktor, vprši se na laket .... — «Pocakajte še nekoliko», pravi proseče Akulina. — Čemu čakati? . . . Vsaj sem se od tebe že poslovil. — «Pocakajte», je ponovila Akulina. — Viktor je zopet legi>l in je začel žvižgati. Akulina še vedno ni zganila očesa raz njega. Opazil sem, da je postala nemirna, usta so jej trepetale, njena bleda lica so lahko zarudela..... — Viktor Aleksandrović —, izpregovorila je ona s počasnim glasom. — grešno je od vas — pri Bogu je grešno, Viktor Alek- sandrović — pri Bogu! — Kaj je grešno? - Vprašal je on, namrgodil obrvi, vzdignil se z lahka in obrnil glavo proti njej. — Grešno je, Viktor Aleksandrović, da mi niti dobre besedice ne privoščite na razstanku. Vsaj besedico meni ubogi siroti. —--- — A kaj naj ti pravim ? 32 J. S. Turgenjev : Sestanek. — Jaz ne vem, vi bodete to bolje vedeli Viktor Aleksandrovič. Vi odpotujete, in niti besedice. — — — S čim sem to zaslužila. — — Kako si čudna ! kaj morem jaz za to ? — — Vsaj besedico — — — — Tu mi govoriš vedno eno in isto —, govoril je on z nevoljo in vstal. — Ne jezite se, Viktor Aleksandrovič — je rekla ona naglo komaj zadrževaje solze. — Jaz se ne jezim, a ti si neumna .... Kaj hočeš? Jaz te ven- dar ne morem poročiti ? Ne morem. No torej kaj hočeš ? kaj ? — Skril je obraz, kakor da bi pričakoval odgovora in razširil prste. — «Jaz ničesar . . . ničesar nočem », odgovorila je ona ter mu ponudila tresočo roko — «samo tako, akoprav samo besedico v slovo» . . . Tekle so jej solze kakor potok. — «Na tu imamo, začela je jokati» — govoril je Viktor Aleksan- drovič hladnokrvno in potisnil kapo na oči. — Jaz nočem ničesar, nadaljevala je ona hlipajoč in si zakrila obraz z obema rokama. — «Ali kako mi bode sedaj v družini, kaj začnem ? Kaj se zg-odi z menoj ? Kaj bo iz mene revice ? S sovraže- nim človekom me poročijo — ubogo siroto . . . Uboga moja glava !» «Tuli, tuli —», zamrmral je poluglasno Viktor Aleksandrovič in se zmeden obrnil. — Ako tudi besedico — samo besedico, . . . dejala je Akulina, «jaz ...» Naenkrat jej je pretrgalo govor srce trgajoče ihtenje, vrgla se je z obrazom v travo in bridko, bridko jokala. Vse telo se je krče- vito treslo. Zatilnik se je kar vzdigoval. Dolgo zadržana bol našla je odduška in drla, kakor deroči potok. Viktor je stal poleg nje, po- mignil z rameni, obrnil se ter odšel z dolgimi koraki. Prošlo je nekoliko trenutkov. Potihnila je, vzdignila glavo, sko- čila pokonci, pogledala okrog in sklenila roki. Hotela je hiteti za njim, a noge so se jej šibile. Padla je na kolena. Nisem se mogel zdrževati, hitel sem k njej. Komaj me je ugledala, a od kod je vzela moči ? S slabim krikom se je vzdignila in zginila za drevjem, pustivši raztresene cvetke na tleh. Postal sem, pobral šopek plavic in šel iz gozda na polje. Solnce je stalo nizko na bledo-jasnem nebu. Njegovi žarki so tudi pobledeli in se ohladili. Razlivali so se na zemljo kakor jednolična vodena svetloba. J. s, Turgenjev; Testanck, 33 Do večera je bilo še pol ure. Večerna zarja se je komaj za- žigala. Močan \-eter mi je pihal naproti črez rumeno posušeno strn. Vzdignil je drobno listje in je podil ob robu gozda. Na rudečkasti travi, na bilkah, na slami, povsod so se svetile in zibale neštete nitke jesenske pajčevine. Postal sem .... Bil sem otožen. Dozdevalo se je, kakor da bi se prikradel skozi veselo, sveže smehljanje ovenele prirode, strah bližajoče se zime. Visoko nad mano, rezajoč zrak je ostro frlel previdni vran, obrnil glavo, pogledal me postrani, naposled se vzdignil s pretrganim krokanjem in izginil za gozdom. Tropa golobov se je bliskoma vz- dignila raz grič in se s šumom spustila na bližnje polje — zna- menje jeseni ! Nekdo se je vozil mimo za golim holmom, močno ropotaje s praznim vozom. Povrnil sem se domov. Akuline pa ne morem zabiti. Njene plavice, že zdavnej ovenele, hranim še dandanes.