FANTAZIJA IZ LJUTOMERSKIH GORIC.
SPEVAL V, S. FEDOROV. DUNAJ.
I.
iPa siaoči po naši vasi
si fantje zapeli so
in Ic ljubicam svojim pod okna
radostno hiteli so.
Aj to je bilo prepevanje
in ukanje celo noč,
in celo noč plavali glasi so
mimo tihih koč.
A jaz sem sam, brez ljubice stal
sredi cvetnih poljan —
na nebu pa zvezdice sanjale so
nebeški svoj san.
In duša zahrepenela
mi po družici je,
mogočno zahrepenela
po pravi sestrici je,
ki bi lajšala njene samote bolest
in jo spremljala vse dni
skozi bede pekel in radosti nebo
v nedolžne, božanske sni.
In dalje po vasi prepevali
so fantje si na glas —
In moje srce je začutilo,
da zdaj je ljubezni čas.
*
»Zejam — žejam ! . . .« vpil sem v temni noči
ko sem ležal sam in zapuščen,
ko očesa trudnega ni hotel
mi zatisnitL blažilni sen.
Srce mi je pialo v divji boli,
duša žejna mi je plakala,
in svetov neskončnih je trenutkov
veličastnih, svetih čakala.
Vse zaman ! . . . Le huje so spomini
moj mogočni >jaz< razdirali,
kakor iz oblakov hudournik
drug za diugim so izvirali.
Divje klice burnega življenja
hrepenele so na vse strani,
v moji duši litele so razrasti,
sok jim je dajala vroča kri.
In živeti, ah, živeti srečno,
v dražestnem razkošju mladih dni,
kak gori, žari to hrepenenje
in razganja mojo vročo kri.
Zopet prihrumeli so spomini —
Sam sem ležal, sam in zapuščen,
in očesa trudnega ni hotel
mi zatisniti blažilni sen.
Ti pa slišala si moje khce
- in prišla si, angel tolažeč,
v mojo sobo, ljubica Matilda,
tolažil stotisoč mi noseč.
V meni spet zaplalo je življenje
kakor nekdaj v davnih, davnih dneh —•
Moč nekdanjo zopet sem začutil
se razlivati po udih vseh.
In mogočni tok močij neznanih -
bolno mi telo je spreletel,
ko mi je poljub na licih mrzlih
kakor divji plam(;n zagorel.
Čutil sem, da v tebi le, Matilda,
se mi je rodil veliki dan ;
iz temot nočij brezkončnih takrat
me je prebudil veliki dan.
l66
FANTAZIJE IZ LJUTOMERSKIH ÜORIC.
FRE\'EL V. S. FEDOROV. DUNAJ.
II.
Plove mrak nad Muropolje
z ogerskih planjav neskončnih,
pada tja na žitna polja,
na cvetoče travnike.
In temnijo se gozdovi,
in objemlje jih tišina,
seli v nje se ncčni mir.
Vrača v kočo se tihotno
z nemih trat seljak utrujen,
in zvenijo mu glasovi
sreče tihe, nepoznane
skozi dušo mračno, trudno :
.. . Ah, da spet si odpočijem ! . ..
Pada mrak na Muropolje
z ogerskih planjav neskončnih,
skozi mrak nad iluropoljem
pa zvene akordi tožni
pesmi ljudskega trpljenja ...
192
FANTAZIJE IZ LJUTOMERSKIH GORIC.
SPEVAL V. S. FEDOROV. DyNAJ.
III.
Sla je deva čez planjavo,
čez planjavo zelenečo —
tam so plavali metuljčki
nad cvetlicami.
Pa so cvetke vzdiliov.ale
po nedolžnosti zgubljeni,
a metuljčki šepetali
so v opojnosti :
»Xisem hotel, nisem hotel,
moja rožica......«
Sla je deva čez planjavo,
čez planjavo zelenečo,
tam so med cvetlicami
vodice Sumljale,
a ob vodi stal je grm
s cveti in pa s trnjem.
Pa poredni trnki so
devi zasadili se
v lehko krilo,
potlej pa so šepetali
z glasom ljubeznivim
deklici :
»Nisem hotel, nisem hotel,
moja rožica......«
Šla je deva čez planjavo,
čez planjavo zelenečo,
pa je prišel fantič mlad,
tiho si popeval.
Pa je v devo vprl oko,
tiho stopil je pred njo
in se zasmehljal.
In smehljala se poljana
in smehljali so se valčki
in smehljale se cvetlice,
solnčni žarki se smehljali,
ko je fantič jo poljubil
na planjavi zeleneči
in ko tiho je šepetal
fantič deklici :
>Jaz sem hotel, jaz sem hotel,
moja rožica......«
*        *
Solnčni žarki se tope
na zelenem polji,
jasni spevi se glase
na zelenem polji ;
sanje sanja rdeči male
na zelenem polji.....
Aj, pravljične sanje so
na zelenem polji.
vse življenje bujno tak
na zelenem polji.
Na večer pa .spev zveni
na zelenem polji,
ko da kose brusijo
na zelenem polji.
Trave si šepečejo
na zelenem polji:
Jutri, sestre, nam je smrt
v pokošenera polji.....        ^
217
FANTAZIJE IZ LJUTOMERSKIH GORIC.
SPEV AL V, S. FEDOROV. DUNAJ.
Tisoč krilalib želja 4
v najinih dušah vzkipeva,
kadar na tihi večer J
sobica v mrak sé üdeva. ^
Širijo takrat v vserair i
carstva se naj' nega meje ... ,|
Ljubica, dober je Bog -
. sreče dih v carstvu nam veje:
Ljubica, dober je Bog —
kadar v viharju ognjenem
vozi nad nami se tod,
se te v ljubezni oklenem.
Ljubica, dober je Bog —
kadar na ustnih otroških
v sladkem smehljaju ga zrem,
sanjam o dnovih proroških.
Krvavi na vztoku, krvavi.. .
Zarja mlada novi dan oznanja —
Težke sanje duša moja sanja,
tam na vztoku zarja krvavi.
Težek, miačen nam prihaja dan.
.Solnca ni... viharji se rodijo,
v vrhih tam lesovi že šumijo . . .
Aj, viharen nam prihaja dan.
Krvavi ua vztoku, krvavi. . .
Težke sanje duša moja sanja ;
zdi se mi, da zarja nam oznanja
novo dobo, čas viharnih dnij.
Dnij viharnih, ko krvavi boj
ljudstvo bije za pravice svoje,
v smrt pošilja svoje krepke roje -
Težek je za pravdo sveto boj . . .
Sen jutranji vzplul je nad gorice
in objel jih z zlatimi trakovi
in objel jih z mladih cvetk je vonjem,
ki z nebeško roso okrepčane
so kelihe razgrnile svoje,
da darijo jutranjo daritev.
Zadehteli v oknih karanlili,
zadehteli v gredah hijacinti
pa so dušo opojili mojo
in zvabili v sobico me tiho . . .
Zarja vzhaja nad gorice naše
in oznanja sinji dan seljaku,
ki spočit od težkega napora
kre])ke volje spe na delo novo . . .
Zarja vzhaja meni v sobi tihi,
ah, na licih tvojih zarja mlada,
iznad zarje pa dve svetli solnci,
solnci dve — detinji to očesi. . .
Pa pokleknem pred cvetočo zarjo
in pred solnci jasnimi pokleknem,
smeh božanski plava mi na ustnih.
In zadivljen vzkliknem v božje jutro :
>Zdrava, zarja mladega življenja,
zdravi, solnci svilii, moj ponos ! ...«
260