44 ZGODOVINA ZA VSE Andrej Studen m SMRDELO I 1 JE KOT K zgodovini higienskih razmer v Ljubljani pred prvo svetovno vojno Ukvarjanje z zgodovino higienskih razmer v Ljubljani pred prvo svetovno vojno se bo marsikomu morebiti zdelo trivialno ali celo bizarno početje. Vprašal se bo, češ, le komu je potrebna zgodovina umazanih in smrdljivih stranišč, greznic pa temačnih in vlažnih stanovanj. Pa takšnemu najbrž niti ne bo prišlo na misel, da so to pač sestavine vsakdanjika, ki so v preteklosti odigrale še kako pomembno vlogo, vlogo, ki tudi dandanašnji gotovo ni zanemarljiva. Smrdljiva stranišča in vlažna stanovanja so pač del človekove zgodovine; prav zato jih je potrebno upoštevati in obravnavati v sklopu socialne in tudi kulturne zgodovine. Dandanes se namreč vse preslabo zavedamo, da še ni minilo sto let, odkar je Ljubljana dobila sodob- no kanalizacijsko omrežje in napeljavo modernega mestnega vodovoda, s tem pa kajpak tudi neoporečno oskrbo s pitno vodo. Obe novotariji, kanalizacija in vodovod, spadata kot najpomembnejši napravi mestne higiene v Evropi, med največje tehnične in socialne dosežke 19. stoletja1. Preslabo se pač zavedamo dejstva, koliko je bilo potrebno storiti, da mestne ulice in trgi dandanašnji ne smrdijo več kot gnojne jame. Od začetka 20. stoletja lahko na splošno govorimo tudi o modernejših ukrepih in posegih družbe na različna področja mestne higiene. Snaženje ulic pa tudi odstranjevanje smeti, nalogi, za kateri so bili nekoč odgovorni hišni posestniki, je tako na svoja pleča prevzela mestna občina. Mestne oblasti so s (imenujmo jo) "higiensko politiko" začele izvajati higienizacijo mest. Uvajale so različne tovrstne novotarije, poostrile so nadzorovanje meščanov, kršitelje pa kaznovale. Vendarle pa so k higienizaciji evropskih mest največ prispevale prav številne epidemije, zlasti kolere, ki je vzbujala največ groze in strahu. Poleg tega pa je higienizacija mest, kot bomo videli v nadaljevanju zgodbe, tudi eno izmed tistih področij, kjer so novotarije, ki jih je s sabo prinesla urbanizacija mestnih aglomeracij, še posebno občutne in dokazljive, če urbanizacijo seveda pojmujemo kot del ali pa celo kot enega temeljnih gibal današnje zgodovine civilizacije. In nenazadnje. Preslabo se zavedamo, da je higieni- zacija mest (podeželje je v tem pogledu še dolgo Časa zaostajalo)2 osupljivo in presenetljivo nov zgodo- vinski fenomen. Odločilno vlogo pri presojanju kakovosti stano- vanjskih razmer prav gotovo igrajo tudi higienske okoliščine in pogoji3. "Izboljšanje stanovanjskih razmer ni bilo v očeh reformatorjev 19. stoletja nikoli samo vprašanje stanovanjskega prostora, temveč vedno (včasih predvsem pod pritiskom hudih epidemij) tudi vprašanje mestne in stanovanjske higiene."4. Mnoge ljubljanske hiše in stanovanja (zlasti nižjih socialnih slojev) so zaradi slabih higienskih razmer pogosto natančno komisijsko pregledovali ter ugotavljali številne zdravstvene pomanjkljivosti. Higienske razmere v Ljubljani se vse do 90. let prejšnjega stoletja niso bistveno razlikovale od srednjeveških. Izboljšanje zdravst- venih okoliščin na ljubljanskih ulicah in trgih ter v hišah in stanovanjih pa je bilo odvisno od razvoja in ureditve novih sanitarnih naprav (vodovod, kanali- zacija, "angleško" stranišče, kopalnica). Te so predstavljale odločilne determinante moderne mestne higiene, ki so jih toplo priporočali takratni naravo- slovci, uvajanje teh novosti paje bilo seveda odvisno od finančnih zmožnosti mestne občine, od priprav- ljenosti občinskih mož, da bi v higienskem oziru modernizirali mesto in nenazadnje tudi od osebnih pobud ter zgledov drugih evropskih mest. Nadloga iz Azije Na začetku tridesetih let 19. stoletja se je med Evropejci naenkrat pojavila popolnoma nova in silno nevarna bolezen: KOLERA5. V Evropo je prišla iz Prim. John von Simson, Kanalisation und Städtehygiene im 19. Jahrhundert, Düssetdorf 1983, str.4. O zaostajanju podeielja v higienskem oziru glej: Ernest Feltgen, Higijena na kmetih, Kríko ¡910; Ivo Pire, Asanacija podeielja. Tehnika in gospodarstvo, ¡t. 3-4, 1938, str.83-88. Prim. Michael Wichmann, Wohnen in Münster in der Mitte des 19. Jahrhunderts, magistrsko delo, tipkopis, Münster 1991, str. 106. Clemens Wischermann, Wohnungsmarkt, Wohnungsversor- gung und Wohnmobilität in deutschen Großstädten 1870-1913, v: Hans Jürgen Teuteberg, Stadtwachstum, Industrialisierung, Sozialer Wandel, Berlin 1986, str.118. Kolera je (podobno kot grifa) nalezljiva črevesna bolezen. Njen povzročitelj je t.i. kommabacillus, ki ga je leta 1883 odkril Robert Koch. Značilni znaki bolezni so močna driska in bruhanje. Bolezen spremlja močna leja, telesna oslabelost, slab VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 45 Azije. V letih 1836, 1849, 1850, 1855, 1866, 1886 in 1910 je obiskala tudi Kranjsko in njeno prestolnico Ljubljano. V naše kraje so jo s sabo prinesli okuženi vojaki, ki so se vračali iz Italije6. "Epidemije kolere so sodobnike še posebej prestrašile zato, ker je bila doslej ta bolezen v Evropi popolnoma neznana, dravniki pa so nemočno stali pred njeno hitro razširitvijo in visoko smrtnostjo"^. Kolero lahko zaradi njene okrutne požrešnosti v času divjanja epidemij označimo kot "velikega reforma- torja na področju zdravstva"* v 19. stoletju. Ob tem seveda ne gre pozabiti tudi drugih bolezni, kot so jetika, davica, ošpice, škrlatinka, griža, legar, spolne bolezni, trahom in črne koze9, ki so tudi pestile Ljubljančane, terjale svoj smrtni davek ter vzbujale skrb nad obupnimi zdravstvenimi in higienskimi razmerami v mestu. Kljub temu pa je kolera med vsemi naštetimi boleznimi zavzemala posebno mesto, saj so zaradi njenih groznih učinkov mnoge evropske države začele posvečati več pozornosti splošni javni skrbi za zdravje. Po drugi večji epidemiji v letih 1854 in 1855 je, kot je v svojem opisu škandaloznih zdravstvenih razmer v Ljubljani iz leta 1875 zapisal ljubljanski mestni fizik dr. Viljem Kovač, v Evropi nastopila nova doba na področju boja proti epidemijam10. Najkasneje po tretji veliki epidemiji kolere v letih 1865/66 so tudi najbolj trdovratni dvomljivci končno spregledali, da mestna higiena potrebuje korenite in odločne reforme11. V svojem zapisu je dr. Viljem Kovač kot enega glavnih vzrokov za naraščajočo smrtnost navedel slabe sanitarne razmere v mestu. Opozoril je na številne pulz. telesna temperatura pada. Težje oblike kolere najpogosteje povzročijo bolnikovo smrt. V lažjih primerih se pojavlja le driska in bljuvanje. Več o tem Franc Kobal, O koleri na Kranjskem, Zbornik SM, XIII. zvezek, Ljubljana 1911, str. 61-158 (dalje Kobal, O koleri...) in Judita Pegam, Zdravstvene in higienske razmere v Ljubljani v popotresni dobi 1895-1910, diplomska naloga, Ljubljana 1987 (o koleri str.75-76). Navedena diplomska naloga je pravkar izšla kot posebna publikacija Zgodovinskega arhiva Ljubljana - Judita Sega, Zdravstvene in higienske razmere v Ljubljani (1895-1910), Gradivo in razprave 12, Ljubljana 1993. O koleri je pisala tudi Olga JanSa. Kolera na Kranjskem leta 1855, Kronika, letnik XII. 0.1, 1964. str.60-64. Jürgen Reulecke, Die Politik der Hygienisierung, v: Imbke Behnken (Hrsg.), Stadtgesellschaft und Kindheit im Prozeß der Zivilisation, Opladen 1990. Str. 18. Ibidem. Več o njih Judita Pegam, navedeno diplomsko delo, str. 61-92. O veliki epidemiji črnih koz Peter Vodopivec, Črne koze na Kranjskem in v Ljubljani v letih 1873/74, Kronika, letnik XX, St. 2, 1972, str. 92-96. Glej Denkschrift des Laibacher Stadtphysikates betreffend die sanitären Uebelstände der Landeshauptstadt Laibach zur diesbezüglichen raschen und billigen Abhilfe, verfasst vom Stadtphysiker und Magistratsrathe Dr. Wilhelm Kowatsch, (dalje Kowatsch, Denkschrift...). Ljubljana 1875, str. 7. John von Simson, Kanalisation und Städtehygiene im 19. Jahrhundert, Düsseldorf 1983, Str. 9. 10 11 šibke točke ljubljanske mestne snage, od neprimerno zgrajenih greznic in kanalizacije do neustreznih vodnjakov za pitno vodo in javnih kopališč. Predlagal je več ukrepov, ki pa so morali še počakati na svojo uresničitev12. -• »ft p*"*"' »rt Cltlrra. • HM*» M M I ... IM| M« , 4| Kolera zapušča mesto, 1892 Mestna občina je sicer neprestano pretresala tudi vprašanja zanemarjenih greznic in stranišč, slabe kanalizacije, pomanjkljive preskrbe s pitno vodo in nezdravih stanovanj, vendar jih je reševala prepočasi in neučinkovito. Leta 1886 je deželni predsednik baron Andrej Winkler oštel ljubljanski mestni zastop, "da se je z zdravstvenimi vprašanji pečal le akademično, daje vodovodno vprašanje skozi leta in leta zastalo, da se je izpraznjevanje jam pnevma- tičnim potem odlašalo kakor navlašč, za zgradbo epidemične bolnice se pa nihče zmenil ni, čeprav je deželni predsednik vedno in vedno zopet v številnih odredbah silil na to, naj se ta vprašanja vendar že enkrat z vso potrebno odločnostjo vzamejo v pretres in rešijo čim preje, ker se je bati, da vsak hip zopet izbruhne kolera"^. Poudaril je, da se Ljubljana z ozirom na njene zdravstvene pomanjkljivosti "med vsemi deželnimi mesti odlikuje z žalostnim svojstvom, da je že dolgo časa pravo in nezatrljivo gnezdišče kolere in njeno izhodišče za vso deželo in morda za še obsežnejši krog"14. Leta 1886 je epidemija kolere ponovno obiskala Kranjsko in njeno prestolnico. 12 Glej Kowatsch, Denkschrift... 13 Kobal. O koleri.... str. 148. 14 Ibidem, str. 149. VSE ZA ZGODOVINO 46 ZGODOVINA ZA VSE Čeje Ljubljani pretila epidemija ali pa če jo je le- ta že pestila, so mestne oblasti prebivalcem pripo- ročale dezinfekcijo stanovanj in drugih prostorov. Zaradi strahu pred pretečo nevarnostjo okužbe so nekateri meščani pri dezinfekciji močno pretiravali. Nespametno ravnanje ljudi je v času velike epidemije črnih koz vzpodbudilo dr. Bleiweisa, da je v Novicah objavil poučen članek o načinu in pomenu dezin- fekcije z naslovom: "Le pametno, da si pri kužnih boleznih več ne škodujemo, kakor koristimo", v katerem je opozoril, da je treba razkuževati le tam, kjer je nevarnost okužbe in ne vse povprek. "Kjer kužnine ni, je škodljivo smraditi take prostore s karbolom ali klorom, namesti čisti zrak vsak dan vanje spuščati," piše dr. Bleiweis. "Kako, da hočete s karbolom pregnati koze iz sobe svoje, ki jih v sobi ni?...Kdor se koz boji, naj ne hodi okoli med ljudmi, da ne bode jih nalezel drugod in jih potem šele prinesel v nedolžno svojo sobo, katero trpinči s smrdljivim karbolom"15. Okoli vprašanja mestnega vodovoda, ki naj bi bistveno prispeval k izboljšanju zdravstvenih razmer v mestu, se je mestni občinski svet v osemdesetih letih vrtel "kakor mačka okoli vrele kaše"16. Kasnej- šega župana Ivana Hribarja, ki si je zaradi svojih zaslug glede vodovoda pridobil častno meščanstvo, so presenečali predpotopni nazori nekaterih strokov- njakov. Leta 1890 je Ljubljana končno le dobila mestni vodovod, ki se je v naslednjih letih Še razširil. Po potresu se je vodovodu pridružil Še sistem nove kanalizacije (1898), pri katerem so začeli uporabljati tudi nove tehnološke prijeme, kot na primer uvajanje betonskih kanalov in "mešalnega sistema" ter moderno pnevmatično izpraznjevanje greznic17. Vodovod in kanalizacija sta omogočila tudi gradnjo modernih "angleških" stranišč18 z vodnim izplako- vanjem, pa tudi kopalnic, vendar so z njimi v po- potresni Ljubljani zmodernizirali le redka stano- Peter Vodopivec, Črne koze na Kranjskem in v Ljubljani v letih 1873/74, Kronika, letnik XX, ft.2,1972, str.95. 16 Ivan Hribar, Moji spomini, I. del, Ljubljana 1983, str.100. Več o ljubljanskem vodovodu in kanalizaciji zvemo v pub- likaciji Ljubljana po potresu 1895-1910, Občinski svet, Ljubljana 1910; v razpravi Marjan DmovSek, Oris odnosa ljubljanskega občinskega sveta do mestnega razvoja 1850- 1914 s posebnim poudarkom na Hribarjevi dobi (v: Zgodovina Ljubljane, Kronika, Ljubljana 1984), str.219-221 in v Janez Kos, Oris poglavitnih točk razvoja nekaterih komunalnih dejavnosti v Ljubljani 1850-1941, Kronika, letnik 29, št.2, 1981. str.159-166. AngleSka stranišče je iznajdba 16. stoletja (leta 1596 ga je iznaSel sir John Harington). "Vendar jih moramo imeti za izjemo Se vse do začetka 20. stoletja." (Hans Jürgen Teuteberg, Die häuslichen Daseinsformen der Arbeiterfamilien, Beiträge zur historischen Sozialkunde, 5. JgJNr. 4, Wien 1975, str.77). Teuteberg pravi, da so angleika stranišča iznajdba 18. stoletja, kar je seveda napačno. vanja19. Z modernizacijo mestne higiene se je nevar- nost večjih epidemij v Ljubljani pred prvo svetovno vojno postopno zmanjševala, vendar še zdaleč ni prenehala. Hvalevredne novotarije nas namreč še zdaleč ne smejo zavesti. Arhivski dokumenti, kot bomo videli v nadaljevanju zgodbe, namreč prika- zujejo še drugo plat medalje, ki pa nikakor ni blesteča. Kraljestvo nesnage in smradu Higienske razmere v provincialnemu mestecu, kakršno je bila Ljubljana v prejšnjem stoletju, si današnji opazovalec le težko predstavlja. V pred- potresni dobi so bile javne ulice umazane in nemar- ne. V mestu sta kraljevala nesnaga in smrad. Po prašnih ulicah in trgih se je ponekod, zlasti v predmestjih, pretakala gnojnica, ob slabem vremenu pa so se spremenili v morje luž, v katerih so žabe prav rade prirejale svoje koncerte20. "Človeški od- padki so padali v odprte greznice, daje dehtelo daleč naokrog, in ker so bile te greznice ¡zvečine le prav slabo izdelane, se je redka nesnaga iz njih kaj lahko razlezla po zemlji"21. Slabim greznicam se je pri- druževal še slabši sistem odvažanja njihove vsebine. Fekalije so odvažali v lesenih in odprtih sodčkih kmetje iz bližnje okolice, največ iz Vodmata in Most. Odvažanje je bilo nesistematično in "divje". Mestni fizik dr. Viljem Kovač22 nam leta 1875 poroča, da so . kmetje odvažali vsebino greznic, "kadar so za to imeli voljo in čas, zato so prekomerno napolnjene greznice spadale med najbolj običajne nepri- jetnosti"2^ deželnega stolnega mesta Ljubljane. Priporočal je, da naj bi se odtlej greznice redno izpraznjevale vsakih deset dni, hkrati pa je v isti sapi odsvetoval uvedbo modernega angleškega izplako- valnega sistema, ki se je v večini angleških mest sicer 19 Več o tem Andrej Studen, Poskus mikroraziskave dveh ljubljanskih hi¡, njunih stanovanj in stanovalcev v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, Sinteza 83, 84, 85, 86, okt. 1990, str.170. V Slovenskem narodu lahko npr. leta 1874 preberemo naslednji dve notički: "Sredina ljubljanske 'zvezde' je ta dva dni, kar deluje, podobna močvirju. Ali ne bi hotel slavni mestni magistrat nekaj peska irtvovati?" (Slovenski narod, St. 16,21.1. 1874). Ali pa: Komaj je nehal dei iti, pa ule taki oblaki prahu letajo po naSih ulicah, da človek človeka niti ne pozna, ako ga sreča. Sosebno na dunajski cesti imajo prebivalci veliko od prahu trpeti. Ne bodemo pravili, da je to posebno neprijetno glede obleke in sob, ker se ne more niti okno odpreti, tudi nezdravo je, ako človeku vedno '¡tupa', bog ve s kom nameiana, leti v oči, v nos in usta. - Če meičanje drage davke in priklade plačujemo, smemo vendar od magistrata terjati, da za bolj redno ¡kropenje skrbi. " (Slovenski narod, ¡t.93, 25. 4. 1874). 21 Kobal, O koleri..., str.91. Do leta 1875 je imela Ljubljana samo dva mestna zdravnika, 14. januarja pa je končno dobila ¡e enega definitivnega mestnega fizika (prvi je bil dr. Viljem Kovač) s plačo 300-400 goldinarjev. 23 Kowatsch, Denkschrift..., str.38/39. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 47 izkazal za izredno koristnega, saj je korenito vplival na tamkajšnje zdravje in sanitarne razmere. Za mesto bi bil namreč ta kanalizacijski sistem menda predrag in zato kajpak neizvedljiv, poleg tega pa bi imel še to slabo lastnost, da bi šli po gobe vsi odpadki, ki so tako koristni za okoliško poljedelstvo24. Sistem odstranjevanja fekalij s sodčki Konec sedemdesetih let so mestni občinski možje, po dolgem in neresnem odlašanju, naposled vendarle začeli misliti na odpravo škandaloznih zdravstvenih razmer kranjske prestolnice. Predvsem so se začeli zanimati za greznice in stranišča in poskušali najti način za njihovo izpraznjevanje in odvažanje. Mestni magistrat je skušal z razglasom z dne 28. julija 1879 odpraviti številne, "zdravju škodljive napake pri izpeljavi gnoja iz stranišč"25. Fekalije naj bi se odslej odvažale v dobro zaprtih sodčkih, nikakor pa ne v vozovih z lestvami (loj trami) in to ob točno določenih urah (pozimi ne pred 9. in poleti ne pred 10. uro ponoči). V ulicah in trgih notranjega mesta so morali stranišča pred izpraznjevanjem razkužiti z mešanico železne galice in karbolne kisline. Hišni posestniki so bili odtlej zaradi strožjega nadzora dolžni naznaniti dan izpraznjevanja nadzorniku mestne policijske straže. Za kršitelje je bila predvidena kazenska globa od 1 do 100 goldinarjev oziroma 6 ur do 14 dni zapora26. Razkuževanje greznic z železno galico in karbol- no kislino je bilo v navadi do leta 1890, ko je mestni magistrat to početje odsvetoval, saj se s tem ne doseže dezinfekcija greznice, temveč se povzroča le smrad, popolnoma razkužen gnoj pa bi bil končno "za polje prej škodljiv nego koristen." Predlagal je, da naj hišni posestniki skrbijo za to, da so greznice v dobrem stanju, da drže tekočine ter da so tako pokrite, kakor zahteva postava27. Greznice sicer niso imele vse mestne hiše, temveč je bila iz nekaterih vsebina stranišč in odpadkov izpeljana neposredno v cestni kanal, ki seje iztekal v Ljubljanico; "nekatere hiše, ki so stale neposredno na bregovih Ljubljanice, pa so posedovale svoj kanal, ki je to nesnago odvajal kar iz hiše direktno v reko"26. "Cestni kanali so bili tesni in tako malo nagnjeni, da se je nesnaga le slabo odtekala. Ob slabem vremenu seje često zgodilo, da seje nesnaga dvignila na ceste in trge in razširjala neznosen smrad'29. Kanali, ki so se izlivali v Ljubljanico, so bili povrh vsega izpeljani še premalo pod površjem, tako da je njihov izliv segal nad vodno gladino Ljubljanice. V mnogih pred- mestnih ulicah so poznali samo greznice in gnojišča, cestnih kanalov pa ni bilo30. Poleg cestnih kanalov so Ljubljano krasile še številne smrdljive, umazane, ozke in nepokrite "komunske uličice" med dvema hišama oz. v ozki ulici med več hišami, kamor so imela svoje odvode tudi številna stranišča. Ljubljanski mestni zdravnik dr. Viljem Lipič, ki je leta 1834 izdal zelo lep in podroben opis Ljubljane, nam poroča, da so se stranišča nahajala na dvoriščih, na koncu odprtega preddverja oziroma na hodniku. Njihov dohod pogosto ni bil dovolj zava- rovan, zato je po njih lezla osupljiva množina podgan31. Higienska kultura med Slovenci sredi prejšnjega stoletja pa je bila sploh, še zlasti na podeželju, na zelo nizki ravni, saj ponekod niso poznali niti najpreprostejših stranišč. Zbadljiv članek v Novicah je namreč leta 1844 ošvrknil nemarne Slovence, da ta reč med njimi še imena nima, "tako malo se zmenijo za njo. Kdor jo imenuje, ji pravi po ptujih jezikih: Abtritt, Retirad, Privet; in če ji sekret 27 24 Ibidem, str.40/41. 25 Zgodovinski arhiv Ljubljana (dalje ZAL): REG I/fasc. 1038, fol.140, Razglas it. 8625. ¿b ìbidem. 28 29 30 31 Ibidem, fol.141. Stavbni red za vojvodino Kranjsko z dne 25. oktobra 1875 je za greznice (grebenične jame), kakor tudi za gnojne jame in jame za smeti določal, da se morajo napraviti najmanj 1 m proč od sosednjega zidu, da se ne smejo stikati s kletnimi prostori in da morajo biti zadosti daleč od vodnjakov. Jame morajo biti dobro zidane, driati morajo vodo (tj. neprepustne) in imeti pokrove, ki se dobro zapirajo (str.32). Kowatsch, Denkschrift..., str.41. Kobal, O koleri.., str.91. Dr. Kovač omenja npr. Spodnjo Poljansko cesto in Šempetersko predmestje med Kravjo dolino in Sempetersko cerkvijo (glej Kowatsch, Denkschrift..., str.42). Glej Dr. Fr. Wilhelm Lippich, Topographie der lek. Provinzialhauptstadt Laibach, (dalje Lippich, Topographie...), Ljubljana 1834, str.75. VSE ZA ZGODOVINO 48 ZGODOVINA ZA VSE reče, misli, de jo je imenoval po slovensko. Jas ji za to dobo vstraniSe rečem zavoljo tega, ker se vse v njo v stran spravlja, kar nikomur drugam ne kaže. Oznani kdo boljši ime v novicah, mi bo všeč"32. "Iz lesa skupaj zbita, gnijejo zaeno s svojo vsebino. Dobe pa se grozna stranišča, ki niso samo polna nesnage, ampak od nje celo čez in čez pokrita, tako, da se do njih pride le skozi cele sklade blata in cele gnojne mlakuže, da torej treba reči, da nesnaga ni samo v njih, ampak da so tudi ona v nesnagi"33. Izpraznjevanje zanemarjenih stranišč z lesenimi cevmi in večkrat celo z odprtim padcem ("na štrbunk") se je izvajalo zanikrno in površno ter je vsako noč napolnjevalo ljubljansko ozračje z neznosnim in sila neprijetnim smradom. Stanovalci ljubljanskih hiš so v tem oziru kazali grozno malobrižnost ter se niso preveč zmenili za to, da dan za dnem vdihavajo smrdljiv in kužen zrak. Preden je Ljubljana premogla vodovod, so njeni prebivalci dobivali pitno vodo iz zasebnih in javnih vodnjakov (teh je bilo 12) ter studencev v okolici mesta. Za ostale potrebe so vodo zajemali iz Ljubljanice. Pitna voda iz vodnjakov je bila pogosto oporečna in škodljiva zdravju. Poleg tega je bilo pitne vode iz vodnjakov premalo za potrebe prebivalstva, katerega število je neprestano naraščalo. Zaradi slabe preskrbe z vodo je bilo veliko pritožb. Naravnost nemarno je bilo tudi klanje živine na domu. Najbolj znana po številnih zasebnih mesarskih dvoriščih je bila Spodnja Poljanska cesta, kjer so številni mesarji klali predvsem drobnico in prašiče, ne da bi se pri tem opravilu ozirali na snažnost. Zato je okrog umazanih mesarskih dvorišč vladal strahoten smrad. Čeprav je mestna občina leta 1881 ob Mesarski cesti odprla novo moderno klavnico in strogo prepovedala kakršnokoli klanje živine na domu, mesarska obrt na Poljanski cesti, torej tik ob novi klavnici, še zdaleč ni propadla. Vsakdanja praksa klanja živine na domu se je navkljub ukrepom mestne občine, ki je hotela pridobiti zlasti na zdravstveni kontroli mesa, nadaljevala34. Z razvojem mesta in naraščanjem prebivalstva se je seveda večala tudi potrošnja mesa. Ljubljano je kljub novi klavnici pred prvo svetovno vojno pestilo zlasti pomanjkanje hladilnih naprav. Čeprav so mesarji 32 Novice, St.39,1844, str.155. 33 Kobal, O koleri...,str.l34 Andrej Studen, Stanovanjska kultura in stanovalci izbranih ljubljanskih ulic 1869-1910 (Izvor in poklicna struktura stanovalcev), magistrsko delo, Ljubljana 1991, str.255. Nave- deno magistrsko delo je pravkar izSlo kot posebna publikacija Zgodovinskega arhiva Ljubljana: Andrej Studen, Pedenarca, ksel, kelnerca, inidar. Socialnozgodovinska analiza izvora in poklicne strukture stanovalcev izbranih ljubljanskih ulic iz let 1869-1910, Gradivo in razprave 13, Ljubljana 1993. imeli ledenice, je bilo meso pogosto oporečno in škodljivo zdravju. Prebivalstvo je moralo zlasti ob hudi poletni vročini "uživati od podgan in muh onesnaženo in obžrto meso, ki je bilo v poletnih mesecih vedno skisano, če že ne napol osmrajeno. Mesar ni mogel nikdar klati na zalogo. Če se mu je nudila ugodna prilika, je smel le toliko nakupiti, za kolikor je vedel, da bo takoj prodal"35. Čist zrak, svetloba, ustrezna temperatura in brez vlage • poglavitne zdravstvene okoliščine vsakega stanovanja Ljubljančani, tudi odlični in bogati, so praviloma živeli varčno in gospodarno36. Skromne, ozke in prenapolnjene sobe, v katerih so prebivali nižji in deloma tudi srednji sloji prebivalstva, so po mnenju zdravnika Lipica "še bolj izpodkopavale njihovo zdravje kot dejanska nečistoča"31. Način in običaj, kako prebivalci nekega mesta stanujejo, ima prav gotovo tudi vpliv na njihovo podvrženost boleznim in na umrljivost. Zato je po mnenju ljubljanskega mestnega fizika dr. Viljema Kovača mestna higiena poklicana, da deli nasvete, ki so potrebni za zagotovitev in napravo zdravih in primernih stanovanj ter da odpravlja preteče in nevarne zdravstvene pomanjkljivosti. Zdravo stano- vanje ne sme biti vlažno, v njem mora biti čist zrak, dovolj svetlobe in ustrezna temperatura. V takratni Ljubljani je seveda takšnih stanovanj primanjkovalo, vendar dr. Kovač v nadaljevanju pravi: "Večina ljudi je zaradi svoje nevednosti oziroma zaradi navade iz mladosti tako zelo navajena na škodljive razmere, ki izhajajo iz njihove nezdrave nastanitve, da imajo neprimerno stanovanje, v katerem se nahajajo številne pomanjkljivosti in v katerem zbolijo za boleznimi vseh vrst, za naravno naključje in neizogibno nesrečo"3^. "Udobnost in primernost, snažnost in zdravje v največji meri vplivajo na nravslvenost in dobro počutje družine" je zapisal pisec feljtona o delavskih stanovanjih v Laibacher Tagblattu leta 186939. "Stanovalci majhnih dvorišč in uličic vseh naših večjih mest so neutajljivo najmanj zdravi ter na vseh mestih najbolj izpostavljeni boleznim. Mračna, nezdrava prebivališča revnega prebivalstva so žarišča vseh epidemij; prebivalci najsiromašnejših predelov pa dočakajo, kot je splošno znano, najkrajšo življensko dobo. Prekomerna nakopičenost ljudi, odsotnost čistega zraka in neposredne svetlobe, kot 35 36 Ivan Pestotnik, Mestna klavnica ljubljanska in njen razvoj, Kronika slovenskih mest I, St.3,1934, str.203. Lippich, Topographie..., str.108. 37 Ibidem, str.109. 3 Kowatsch, Denkschrift..., str.58. 39 Laibacher Tagblatt, 5. marec 1869, it.52. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 49 tudi pomanjkanje neizogibno potrebnih zdravstvenih okoliščin, so zadosten vzrok za omenjena dejstva"40. Zlasti skromna in nezdrava bivališča delavskega stanu so po mnenju takratnih zdravstvenih izveden- cev, ki so si prizadevali za izboljšanje stanovanjskih razmer, imela velik vpliv na zdravje in nravstvenost njihovih stanovalcev. Menili so, da bi bilo delavcem potrebno ponuditi čista, zdrava, topla in prijazna stanovanja, h katerim bi lahko pripadal še manjši vrt, še boljšo rešitev pa bi predstavljal košček lastne zemljice s prikupno delavsko hišico. S tem bi storili velikansko uslugo tako delavskemu razredu kot tudi celotni družbi, saj bi trdneje povezali zdrave družin- ske vezi. Kdor namreč najde po prihodu iz tovarne domov "revno, umazano in neprimerno bajto, v kateri je prisiljen vdihavati nezdrav, s kužnimi in smrd- ljivimi izparinami nasičen zrak, ta se v svojem stanovanju gotovo ne bo počutil doma, temveč bo iz njega bežal in velik del svojega prostega časa prebil zunaj svojega doma"41. Tak dom bo delavcu tuj, nepotrebni izdatki, h katerim bo zapeljan, pa se bodo prav kmalu čutili pri njegovi družini, saj bo ogromno porabil s svojo žalostno razvado nenehnega zahajanja v gostilne. Razvoj ljubljanske industrije po uvedbi obrtne svobode leta 1860 in postopno priseljevanje ter naraščanje prebivalstva42 so prispevali tudi k povečanju stanovanjske stiske, to je k prenapol- njenosti že tako in tako tesnih stanovanj revnih slojev. Naraščajoči pavperizem je prisiljeval najsiro- mašnejše družine, ki niso bile zmožne plačevati najemnine za lastno stanovanje, da so se skupaj s še eno in v skrajnih primerih celo z dvema družinama naseljevale v skromnejša stanovanja43. Slabe stano- vanjske razmere so seveda pokazale svoje zobe tudi pri epidemijah kolere, črnih koz in davice, saj je bila zaradi prenaseljenosti in pomanjkanja prostorov v teh stanovanjih izolacija bolnikov nemogoča. Prena- polnjena stanovanja so kvečjemu samo še prispevala k pojavu epidemij, njihovi razširitvi in poznemu prenehanju44. Mestni fizik dr. Viljem Kovač je za 40 41 Ibidem. Ibidem. 2 Več o tem Vlado Valencia, Starejia ljubljanska industrija, katalog k razstavi. Ljubljana 1973; Jasna Fischer, Čas vesolniga socialnega punta se blila, Ljubljana 1984; Rudolf Andrejka. NajstarejSe ljubljanske industrije. Kronika slovenskih mest 1934, str.58-59, 135-137, 186-188, 288-290; isti, Razvoj ljubljanskih industrij med 1859-1869, Kronika slovenskih mest 1939, str.91-96; Vasilij Melik, Rast mestnega prebivalstva na Slovenskem pred prvo svetovno vojno, Ekonomska revija, VII, 1956, str.507-524; isti, Nekatere strani razvoja Ljubljane 1848-1941, v: Zgodovina Ljubljane, Kronika, Ljubljana 1984, str.201-211. 43 44 Primerjaj Kowatsch, Denkschrift..., str.74. Na socialno neenakost pred boleznijo in smrtjo je pravgotovo vplivalo socialno okolje. Način prehranjevanja, oblačenja in bivanja kot tudi določeni običaji, navade in znanja igrajo zelo izboljšanje teh nesrečnih in neugodnih stanovanjskih razmer v Ljubljani predlagal odstranitev narašča- jočega pavperizma, zgraditev zadostnega števila delavskih stanovanj in ostrejše ravnanje stavbne policije, še posebno v zdravstvenem ozira45. Pred januarjem 1875, ko je postala ena izmed nalog mestnega fizikata tudi nadzorovanje hiš, predvsem pa njihovih stanovanj, greznic in odtočnih kanalov, je takrat še nadomestni mestni fizik (substituierter Stadtphysiker) dr. Kovač že leta 1872 posvečal pozornost sanitarnemu stanju stanovanj in opravil pregled nekaterih ljubljanskih hiš. V nekem hlevskem stanovanju je naletel na moža, ki je prebival v konjskem hlevu skupaj s svinjo ter pred- lagal njegovo preselitev. V nadaljevanju svojega zdravstvenega poročila je omenil tudi hišo št. 226 v notranjem mestu, v kateri se je nahajalo stanovanje, skozi katerega sobna tla je tekel odtočni kanal za nesnago v glavni cestni kanal. Prav takšno stanovanje se je nahajalo tudi v Gradiščanskem predmestju, v hiši št. 15, kjer je v vlažnem, kletnem, trisobnem stanovanju prebivalo 22 oseb46. V prvem primera je sledila izselitev, v dragih dveh pa ne, saj se je to mestnemu magistratu zdelo nepotrebno47. Pereč problem je v okvira stanovanjskega vpra- šanja predstavljalo tudi prenočevanje pomočnikov in vajencev pri raznih obrtnikih in trgovcih, še zlasti pri pekih, čevljarjih, krojačih in mizarjih. Mojstri so namreč imeli navado, da so svoje majhne prostore dobesedno napolnili s pomočniki in vajenci, ki so morali spati v draga na drugo nagrmadenih poste- ljah48. Podobno ljubljansko posebnost so pred- stavljale sobe dijaških gospodinj, ki so bile nabito polne s šolarčki in dijaki s podeželja. Že zdravnik Lipič se zgraža nad nemoralnimi okoliščinami, da v eni sobi pogosto spi ducat in več študentov, po dva do trije v eni postelji, v isti sapi pa pohvali Ljubljančane, da so to grdo razvado vsaj nekoliko zmanjšali, ne pa popolnoma odpravili49. Jakob pomembno vlogo na področju zdravja. 'To pa pomeni, da elementi načina livljenja - v razredno omejenem obsegu - vplivajo na zdravstvene oziroma bolezenske pojave. Izhajajoč iz tega lahko zdravje ali bolezen (¡e posebno določene oblike bolezni in invalidnosti) postaneta kvazi-stanovska kriterija za nastanek ali podiranje socialnih vezi. Socialna neenakost na področju bolezni in smrti kale v toliko tudi na proces razslojevanja in le-ta (preko le omenjenih elementov načina livljenja, ki so prav tako podrejeni procesu socialnih sprememb) nanjo tudi vpliva." Reinhard Spree, Soziale Ungleichkeit vor Krankheit und Tod, Göttingen 1981, str.15. 45 Kowatsch, Denkschrift..., str.75 in 85. 46 Hüa ¡t.226je stala v Židovski stezi (lastnik Miklavl Spindler), hiïa S 1.15 pa v Vegovi ulici 12 (lastnik Tomai Pirnat). Glej Zapisnik hü delelnega glavnega mesta Ljubljane, Ljubljana 1877. 47 Kowatsch, Denkschrift..., str.71. 48 Ibidem, str.73. Lippich, Topographie..., str.109. VSE ZA ZGODOVINO 50 ZGODOVINA ZA VSE Alešovec v svojih Ljubljanskih slikah pravi, da živi dijak pri stiskaški dijaški materi "v druščini enakih trpinov kakor vojak v vojaSnici. Zvečer je postelja tik postelje; drobnica pa spi pri tleh v truiici, ki se pripelje izpod postelje višjih, in ne more kaj, če ji lezejo višji čez glavo v svoja nadstropja"*®. Tudi kasnejši ljubljanski župan Ivan Hribar se spominja, da je "stanoval z več drugimi - večjimi in manjšimi - dijaki skupaj in postelja mi je bila odkazana v pritličju večje postelje, na kateri je spal odrasel študent. Izpod te so namreč vsak večer potegnili predal, v katerem je bilo zame postlano"^. Navkljub stalnemu prizadevanju mestnega fizika- ta, da bi izboljšal zdravstvene razmere v stanovanjih, pa uspeh ni bil ravno zaželjen. K temu so največ prispevale splošne obupne razmere, deloma v vlada- joči stanovanjski stiski, deloma pa tudi zaradi nezadostne podpore in premajhnega zanimanja mest- nega magistratnega sveta52. Leta 1886 je bilo ustanovljeno Društvo za gradnjo delavskih stanovanj, ki si je zadalo nalogo, "da bo v Ljubljani in njeni bližnji okolici gradilo in vzdrževalo stanovanja za oženjene in neoženjene delavce"^. K temu so ga vzpodbudile "pomanjkljive in zelo neu- godne stanovanjske razmere delavskih slojev", ki so potrebovale nujne pomoči, saj je v Ljubljani "od leta do leta bolj primanjkovalo majhnih, zdravih in cenenih stanovanj in so se morali delavci zadovoljiti z bornimi in celo zdravju škodljivimi stanovanji ali pa se nastanjevati čimdalje bolj zunaj našega mesta"5*. Društvu je v letih 1888 do 1913 uspelo zgraditi vrsto ličnih stanovanjskih hiš v Hranilniški ulici za Bežigradom. Te hiše so tik pred prvo svetovno vojno dajale prijazno in v zdravstvenem ozira dokaj vzorno zavetje 81 delavskim družinam z več kot 400 člani. Društvena stanovanja so seveda lahko vzeli v najem samo bolje plačani, kvalificirani delavci (prevladovali so mizarji, železniški usluž- benci, ključavničarji, čevljarji ter mojstri v raznih tovarnah), ki so zmogli plačevati najemnino55. Revnejšim ljubljanskim delavcem pa so preostala Jakob AleSovec, Ljubljanske slike. Podoba ljubljanskega sveta pod drobnogledom, Ljubljana 1911, str.60. Ivan Hribar, Moji spomini, I. del, Ljubljana 1983, str. 18. 52 Kowatsch. Denkschrift..., str.73. Pravila druitva za gradnjo delavskih stanovanj v Ljubljani, Ljubljana 1886, str.14. Leon Suppantschitsch, Druitvo za gradnjo delavskih stanovanj v Ljubljani, Ljubljana 1913, str.3. Glej ibidem, str.13 in statistični prikaz na str.15. V popotresni dobije poleg stanovanjskih hiS Druitva za gradnjo delavskih stanovanj omeniti Se nastanek kolonij "majhnih, a zdravih in ličnih delavskih hiSic" ob Koleziji, v Zeleni jami, pa tudi zunaj mestnega pomerijo v Roinl dolini in drugod. (Glej Ljubljana po potresu 1895-1910, Občinski svet, Ljubljana 1910, str.95. O Zeleni jami je pisal Slavko KremenSek, Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnoloSki problem, Ljubljana 1970.) cenejša, pogosto temna in vlažna ter prenapolnjena podzemeljska, podstrešna ali dvoriščna stanovanja. Doba novotarij in napredka - proces modernizacije mesta v popotresni dobi Popotresna Ljubljana je na področju mestne higiene naredila velik korak naprej. Napeljava mestnega vodovoda, ki so ga Ljubljančani imeli za nadvse hvalevredno in izvrstno "zdravstveno napra- vo", je omogočila izboljšanje sanitarnih naprav po hišah, uvedbo kanalov na izplakovanje in uporabo zdrave pitne vode. K bolj zdravemu življenju meščanov sta prispevala tudi urejena kanalizacija in moderno pnevmatično izpraznjevanje greznic. Stari cestni kanali, odprte greznice, gnojišča in "komunske uličice" so predvsem iz mestnega središča počasi izginjali. Nov sistem kanalizacije pa ni zagotavljal samo bolj zdravega življenja, temveč je hkrati zatrl neprijetne vonjave, ki jih je ponujal prejšnji sistem kanalizacije56. Katastrofalen potres je imel tudi močan vpliv na razvoj gradbene dejavnosti v popotresni Ljubljani. Potresni sunki so zrušili mnogo starih, po večini že v prejšnjih stoletjih zgrajenih hiš, ki so kazale mnoge in raznovrstne zdravstvene pomanjkljivosti. Na njiho- vem mestu so zgradili nove, modeme stavbe. Hiše so tudi asanirali po strogih načelih moderne higiene. Mesto se je začelo širiti navzven, saj je takratno pojmovanje zahtevalo, da imajo hiše in stanovanja dovolj zraka in svetlobe. Mestne oblasti so si prizadevale za decentralizacijo stanovanjskih prosto- rov ter razprostranjenost mesta, in to dejstvo je predstavljalo najpomembnejše načelo takratne stanovanjske higiene57. Gradnja nove stavbe ali pá adaptacija hiše in njenih stanovanj v popotresni dobi ni bila enostavna. V gradbeni dejavnosti so namreč začela veljati bolj stroga gradbena načela, predvsem v smislu "zdravst- venih razlogov" in požarne varnosti58. Mestne oblasti so s predhodnimi komisijskimi ogledi stavbišča skrbno in natančno preučile in pretehtale vsako podrobnost, povezano z gradnjo, v skladu s predpi- sanim stavbnim redom. Če mestnim oblastem kakšne Kot zanimivost naj omenim, da je bilo leta 1910 na mestni vodovod priključenih ie 1368 hiS (77,3%). Na mestno kanalizacijsko omreijeje bilo priključenih 60S hiS (34,2%), več kot polovica hi! (907 ali 51,3%) paje imela greznico. 17 hiSje Se vedno odstranjevalo fekalije in odpadke po starem sistemu s sodčki, za 240 hiS pa ni znan način odstranjevanja odpadkov, (österreichische Statistik, Neue Folge, 4. del, 1. zvezek, Wien 1914, str.35 in 81. Glej Andrej Studen, Stanovanjska kultura nekaterih ljubljan- skih ulic 1910, Zgodovinski časopis, 45, St.2,1991, str.242/243. Glej Stavbni red za občinsko ozemlje deielnega stolnega mesta Ljubljane z dne 25. maja 1896, Deielni zakonik za vojvodino Kranjsko, leto 1896, str. 62-115. 57 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 51 od proučenih okoliščin niso ustrezale, niso izdale gradbenega dovoljenja. Mestne oblasti so bile izred- no previdne in natančne tudi pri izdaji vselitvenih dovoljenj59. Strožji gradbeni predpisi so predvidevali obvezno gradnjo stranišč z odtočnimi kanali. Pri skoraj vseh straniščih so prejšnje lesene cevi zamenjale lončene oz. železne, uveljavljala pa so se tudi "angleška stra- nišča" z vodnim izplakovanjem. Nekateri premožni Ljubljančani so svoja bivališča modernizirali tudi z novimi kopalnicami. Kronist, ki bi opisoval razvoj Ljubljane v po- potresni dobi, bi torej lahko s poudarjenimi črkami zabeležil velik napredek na področju higienskih razmer. Z natančnim opazovanjem bi ugotovil, da je mesto zajel proces modernizacije, ki pa je bil počasen in postopen, saj vse novotarije niso prišle kar čez noč. Opazil bi tudi razlike med bogatimi in revnimi, saj so si npr. moderno "angleško" stranišče in kopalnico lahko privoščili le imenitni in premožni meščani. Nenazadnje pa bi opazil tudi dejstvo, da so se celo meščani sami le počasi privajali na novotarije in modernizacijo mestnega življenja. Njihovo vedenje, ravnanje in mentaliteta so bili namreč še vedno zavezani staremu tradicionalnemu načinu življenja v mestu. Zavoljo tega med njimi srečamo tudi številne odpore proti modernizaciji življenja, proti uvajanju novotarij na področju mestne higiene. Na številne novosti jih je bilo potrebno navaditi in jih naučiti z njimi živeti. Za postopno uveljavitev teh sestavin vsakdanjega življenja so bili potrebni vzgojni ukrepi družbe. Številne kršitelje je bilo potrebno kaznovati celo z globo ali z zaporom, da bi jih prevzgojili in naučili živeti v zdravem in moderniziranem okolju z ostalimi - vzornimi mešča- ni. Za Hribarjevo dobo (1896-1910) so značilna stremljenja po novi, mogočnejši in modernejši Ljubljani. Zunaj stare in predmestne Ljubljane so tako zrasle mnoge nove reprezentativne stavbe. Nekatere so bile zgrajene že pred potresom, večina pa je popotresnih. Po njem so se v zdravstvenem oziru asanirali in modernizirali predvsem osrednji deli mesta, ljubljanska predmestja pa so tudi v tem času obdržala napol vaško podobo. O vidnem napredku in modernizaciji mesta v Hribarjevi dobi nam pričajo številni arhivski dokumenti. Kopica drugih dokumentov pa nas na drugi strani prepriča, da so kljub napredku - predvsem v predmestjih - še vedno obstajala sila zanemarjena dvorišča, lesena in primitivna stranišča, slabe greznice in odtočni jarki, po katerih se je "prosto iztekala vsa nesnaga, kakor v kaki zanikrni vasi"60. Mestna občina si je stalno prizadevala, da bi odpravila številne zdravstvene pomanjkljivosti, vendar so le-te le s težavo in počasi izginjale iz prizorišča vsakdanjega življenja. "Sprošča se tako oster, bestialen vorn, da ga je čutiti v vsej soseski" Na mestni magistrat so v popotresni dobi kar deževale številne pritožbe glede slabih, nemogočih, ogabnih higienskih razmer. V nekaterih prijavah je resnično čutiti ogorčenost zaradi neznosnih in ostudnih razmer po hišah in dvoriščih takratnih Ljubljančanov, pišočo roko nekaterih, predvsem anonimnih ovaditeljev, pa je vodila tudi gola škodo- željnost, ljubosumje, pretiravanje in nagajivost. Številnim ovadbam se pridružujejo še kratka poročila o prekrških, ki so jih zabeležili mestni policijski stražniki. Zanimivo je, da je bila večina ovadb zaradi razširjanja neznosnega smradu iz gnojnih jam in stranišč napisana v toplejših mesecih, to je v času od konca aprila do konca oktobra. Kljub modernizaciji lahko v popotresnem času še vedno naletimo na raznovrstne zdravstvene pomanjkljivosti tudi v ulicah, ki so veljale za mondene in v katerih so stanovali predvsem višji in srednji sloji Ljubljan- čanov. Tako je na primer na mestni magistrat dne 29. julija 1902 prispela ovadba, da se na dvorišču hiše Kranjske stavbne družbe na cesti Franca Jožefa št. 1 (današnja Cankarjeva cesta)61, ki je mejila na sosednjo Galetovo hišo62, nahaja "primitivno leseno stranišče in pisoir, iz katerega izpuhteva neznosni smrad. Poleg tega stranišča se skladajo in zbirajo smeti iz hiše in gnoj iz hlevov v popolnoma odprti jami in se nabira ondi, ker je hiša velika, toliko smeti in odpadkov, da stoje smeti kar v celem kupu nad dvoriščnim površjem. Ob mejnem zidovju Galetove hiše je postavljenih več posodic, v katerih se shranjuje krma za kuretino, katera leta prosto po dvorišču in prouzroča veliko onesnaženje celega dvorišča. Vrhu tega stoji tudi še na dvorišču odprti sod, v katerem se nabirajo pomije...,"63 Kranjska stavbna družba je še istega leta po odločnem posredovanju mestnega fizikata tlakovala večji del dvorišča, napravila zidano stranišče s pisoarjem, odstranila kurnike in posode za zbiranje pomij64. S 9 Več o tem Andrej Studen, Nekaj drobtinic o vili v Šubičevi ulici 10 (o njenem nastanku, strukturi in prvih lastnikih), Borec, letnikXUI, ¡t.l.jan.1990, str.!44-lSl. 60 ZAL REG Vfasc. 1038,foU48. 6 ' Gre za hotel in restavracijo Stadt Wien (tudi hotel Pri Maliču), ki je nekoč stal na lokaciji, kjer stoji danaSnja NAMA. Cesta Franca Joiefaje veljala za eno najbolj mondenih ulic v mestu. 62 Lastnika hiie sta bila Adolf Galle in Erna Kreuter, rojena Galle, glej ZAL: Popis prebivalstva z dne 31. decembra leta 1900. Franca Joiefa cesta 3. 63 64 ZAL- REG Vfasc. 1266, fol.71. ZAL REG Vfasc 1266,fol.76. VSE ZA ZGODOVINO 52 ZGODOVINA ZA VSE tem pa Še zdaleč niso odpravili vseh zdravstvenih pomanjkljivosti. Že čez šest let je namreč ckr. stotnik Kari Breindl ovadil mestnemu policijskemu stražniku Mihaelu Sitarju, da se na dvorišču omenje- ne hiše65 nahaja poleg hleva za konje velik kup gnoja in tudi dve stranišči, ki sta vedno odprti. Stotnik Breindl, ki je z družino prebival v stanovanju sosed- nje hiše (Knaflova ulica 4, današnja Tomšičeva), se je pritožil, da zaradi hudega in neznosnega smradu, ne more odpirati oken in prezračevati stanovanja66. Podobne razmere so vladale tudi na dvorišču hiše barona Henrika Lazzarinija v Gosposki ulici67 kot tudi v hišah in na dvoriščih bančnega uradnika Cirila Dolenca v Wolfovi ulici68, posestnice Josipine Selan na Starem trgu69 ali pa trgovca Josipa Levca na Resljevi cesti70. Nekaterim navadam, ki so bile značilne za pred- potresni čas, se mnogi Ljubljančani tudi v Hribarjevi dobi niso kar čez noč odpovedali. V nekaterih starih hišah so se še vedno skrivala stranišča "z odprtim padcem", vanje pa so stanovalci metali vso mogočo nesnago in hišne odpadke, od "smeti, kurjega perja, cunj in drugih tvarin""71. Takšno ravnanje je pogosto povzročilo, da sta se stranišče in dotok do greznice zamašila. Gnojnica v slabo izdelani greznici je zaradi zamašitve našla pot na plan ter zamakala in okuževala tla in zidovje hiše, tako da je smrdelo in zaudarjalo po vsem dvorišču in hodnikih. Poseben problem so predstavljale tudi stano- vanjske hiše, v katerih je moralo eno samo stranišče uporabljati več strank. Odvetniški uradnik Ivan Meden je leta 1898 mestni magistrat opozoril, da v pritličju hiše v Gradaških ulicah št. 8, kjer je stanoval, kar 7 strank (približno 30 oseb) uporablja eno samo stranišče72. Pomanjkljiva oprema stanovanj s stranišči je bila značilna predvsem za hiše v starem, prostorsko stisnjenem mestu. Znameniti kulturni zgodovinar Josip Mal piše, da je bilo "Se leta 1945 v Florijanski ulici (današnji Gornji Mg) za 17 starih hiš 65 66 67 Hila je bila v lasti Kranjske stavbne družbe do leta 1908, ko jo je od nje odkupil Anton Deghenghi. ZAL- REG Vfasc. 1316.fol.601. Glej naznanilo z dne 23.S.I902. "Gnojna jama ni nikdar pokrita inje sploh nepravilno urejena. Smrad uhaja v učilnice Glasbene Matice, tako da v časih jutnega vremena ni moč shajati. " ZAL- REG Vfasc. 1266. fol.62/63. ZAL: REG Vfasc. 1038.fol.349. ZAL-REG Vfasc. 1038, fol.297,,298.299. ZAL: REG Vfasc. 1038,foL351/352. Tak printerje bila npr. hiSa Josipine Selan na Starem trgu leta 1899. Huno lastnico je mestnim oblastem ovadila posestnica sosednje hile Marija Plautz. Glej ZAL: REG Vfasc. 1038, fol.297,298.299. 72 ZAL: REG Vfasc. 1038, foL263. s 104 stanovanji samo 46 stranišč; prav toliko jih je bilo na Starem trgu za 100 stanovanj"73. Pomanjkanje urejenih stranišč, ki jih je morala uporabljati kopica ljudi, pa je bilo še posebej nevarno takrat, kadar je Ljubljani grozila epidemija kake nalezljive bolezni. O tem nas takoj prepriča poročilo dr. Bleiweisa o škandaloznem sanitarnem stanju v cukrami med prvo svetovno vojno. Dr. Bleiweis je poročal, "da v hiši obstajajo tri 'štrbunk' stranišča, od katerih sta še dve uporabni in služita 80 moiem neke transportne enote in pa delovnemu oddelku voj. ujetnikov, ki šteje 187 ujetnikov in 22 stražarjev. Dr. Bleiweis je navedel, da se v normalnih pogojih računa 20 ljudi na tovrstno stranišče. Stranišča se ne praznijo, tako da podgane po kupih iztrebkov brez težav pridejo v bivalni prostor, tem lažje, ker stranišče nima vrat. Shramba je v bližini in podgane imajo direkten dostop do hrane. Razen tega so vodovodne cevi preblizu greznice. Voj. ujetniki spijo na golih tleh in imajo uši - poudarja se nevarnost pegavega tifusa, griže in kolere. Dr. Bleiweis je bil zato mnenja, da je treba hišo nujno zapreti in zapečatiti'04. Z zelo zanemarjenimi in nesnažnimi stranišči pa so se kitile tudi Številne gostilne in kavarne. Pogosti, a anonimni obiskovalec kavarne Austria75, ki je nadvse ljubil red in čistočo (podpisal se je "ein Cafehausbesucher, der Ordnung und Reinlichkeit liebt"), je leta 1900 na mestni magistrat poslal skromno dopisnico, v kateri je potožil nad neznosnim smradom in umazanijo v kavarniških straniščih. Jezil se je, da so bile ravnokar ustanovljene t.i. komisije proti kugi (Pestcommissionen)76, vendar da si dotlej še nobena izmed omenjenih komisij ni ogledala Levčeve hiše in tamkajšnjih stranišč, ker bi bile sicer že davno odpravile nemarne in nevarne zdravstvene pomanjkljivosti v kavarniških straniščih77. Navkljub neprestanemu poudarjanju mestnega občinskega sveta, da se mora ljudstvo končno nava- diti na snago, se je po mnogih kotih ljubljanskih ulic in trgov, še posebno pa ob sončnem vremenu, "raz- 68 69 70 Josip Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje. Ljubljana 1957, str.179. Dragan Matic, Karantenska postaja za vojne ujetnike na ljubljanskem gradu. Zgodovinski časopis, letnik 46, ¡t.l, 1992. str.78. 75 Kavarna se je nahajala v ie zgoraj omenjeni Levčevi hiSi na Resljevi cestii. Poročila o kugi so povsod, tako tudi v Ljubljani, povzročala veliko strahu. Da bi se na morebitno gostjo, ki naj bi priSla v Ljubljano preko Trsta iz Aleksandrije, temeljito pripravili ter preprečili njeno nastanitev v Ljubljani, je mestna občina leta 1899 v strahu pred boleznijo ustanovila komisije proti kugi. ki naj bi pregledovale hUe in določale, katere zdravstvene in higienske pomanjkljivosti je treba odpraviti. (Glej Judita Pegam, navedeno diplomsko delo, str.87/88.) 76 77 ZAL-REG Vfasc. 1038.fol.384. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 53 prostirai neznosen smrad od ••/••"78. Številni pi- jančki so namreč ne glede na to, da naj bi bilo opravljanje male potrebe intimno dejanje vsakega po- sameznika v za to posebej določenem prostoru, opravljali svojo malo potrebo kar v javnosti ter pri tem kazali svoj "spolski ud". Mestni policijski stražniki poročajo, da se je ob tem početju zbralo "veliko občinstva, ki seje razgledovalo." Za najbolj pohujšljive in nemoralne pa so imeli "prestopnike", ki so si drznili opravljati svojo malo potrebo ravno v trenutku, ko so šle ženske v cerkev ali pa se je iz šole vračala šolska mladina79. Mestne oblasti so Ljubljančanom strogo prepo- vedovale izlivati, stresati ali napeljevati kakršnokoli nesnago na ulice in trge. Strogo prepovedano je bilo tudi obešanje perila, krzna in kož na mestnih ulicah in trgih, še posebno "na držaje ob bregu Ljubljanice" ter prezračevanje in stepanje posteljne oprave, žimnic, preprog in cunj na vratih, oknih in balkonih, ki so se nahajali ob javni cesti ali javnem nasadu80. Nekateri Ljubljančani so se za te prepovedi, ki jih je mestna občina v obliki razglasa razdelila med vse hišne posestnike, kaj malo zmenili. Nemarna razvada zlivanja nesnažne vode iz škafov in nočnih posod na ulico ni povzročala samo 8 ZAL REG úfase. 1266. fol.371. Jasno je, da so po urinu zaudarjali predvsem okoliSi neposredno ob gostilnah in v njihovi blilini. Kot zanimivost naj omenim, da sta se v ozki, zaduhli in smrdljivi Starinarski stezi, ki je vodila od Starega trga k Ljubljanici ter ločevala ie omenjeni Selanovo in Plautzevo hiSo na Starem trgu, nahajala glavni vhod v Selankino hiSo ter vhod v iganjarsko gostilno v hiSi Marije Plauti. Eduard Kottek, oče Josipine Selan, je na začetku osemdesetih let 19. stoletja glavna vhodna vrata v Starinarski stezi opustil in napravil nova na Starem trgu, "in to samo zaradi tega, ker se je nahajala nasproti iganjarska gostilna, vsled katere je bila Starinarska steza na obeh straneh navadno s traino onesnalena, tako da seje gabilo tam mimo hoditi in so se boljSe stranke samo zaradi nesnalnega prihoda do glavnih vrat ovirale si stanovanja v hiii najeti." (ZAL: REG Ufase. 1146, XVI/2 lt. 22751, parc. ¡t.l70. Selan Josipina, Stari trg 28, foUS.) Leta 1897 je bila Starinarska steza opuičena in nekoliko pozneje zazidana. (Glej Vlado Valenčič, Zgodovina ljubljanskih uličnih imen, Ljubljana 1989, str.63). 79 ZAL- REG Ufase. 1266, foLlO, 327 in 545: REG Ufase. 1316, fol.396 in REG Ufase. 1637, foUS in 623. Natančen sprehod skozi dokumente mestne registrature pa nam poleg teh majhnih prekrSkov (opravljanje male potrebe) ponuja ie bolj zloglasne in ekshibicionistične primere, ki sodijo ie v svet kriminologije. Kot zanimivost naj navedem le enega med njimi: Minka Zupančič, Šivilja, Cesta na Kodeljevo, je 5. maja 1904 ovadila mestnemu policijskemu strainiku, da poročnik 27. peSpolka Ferdinand baron Baum, ki stanuje v /. nadstropju hiSe na Ambrolevem trgu 1, "večkrat popolnoma nagi stoji pri oknu ter nalaSč skozi okno kale svoj spolzki ud mimoidočim učenkam in pa ienskam." Mestni uradnik je pripisal: "Baron Baum je res perverzen kar sam priznava. Razumljivo pa je to iz okoliščin, ki jih je navedel njegov bratranec nadporočnik Fortanini: Baumov oče je bil pijanec in je umrl za Delirijum Tremens, njegov brat paje bebec." (ZAL REG Ufase. 1269.fol.689.) grozen smrad, temveč je predstavljala tudi nevarnost za naključne, mimoidoče Ljubljančane. Marija Urbas, izdelovalka klobas in hišna posestnica na Starem trgu, je mestnemu policijskemu stražniku Ferdu Šaferju prijavila, da seje dne 13. oktobra 1909 odpravila na običajen sprehod ob Ljubljanici. Okrog 8. ure zvečer je sedla na klop na Dvornem nasipu, da bi se odpočila. "Kar na enkrat prileti od drugega balkona voda na njo, daje bila vsa mokra... '^1 "Slavni magistrat naj bode toliko dober, da pregleda že enkrat stanovanja po dotičnih dohtarih..." S temi besedami se pričenja anonimna prijava stanovalcev, ki so stanovali "v hiši Ane Zagore • Florjanski gas številka 32." Leta 1902 so se vsi obupani in ogorčeni obrnili na mestne oblasti, da bi jim pomagale. Mestni magistrat so naprosili naj že enkrat v omenjeno hišo napoti komisijo, ki naj pregleda "stranišča pa sekreta pa bo najdu daje taka svenarija kakor v nobeden hiši v cel ljublan, smerdi tako hudo daje le čuda da se ni ie kuga tukaj začela. Glih tako pa je v tej hiši tudi s kvartirji, postavim kvartirji so usi faihtni (vlažni op.a.) pa loko slo da kar po stenah voda teče pa u tih nazravih (nezdravih op.a.) luknah stanuje po velik ledi (ljudi, tudi Idi, op.a.) posebno pa jih je • malar Perkotovem stanuvanji po 10 Idi ta stanvanje je bil pred kevder (klet op.a.) posnej pa gomasin (magacin op.a.) za cujne, zdej pa ti reveži Perkotovi noter stanujejo zraven hedo smerdljivega negravžnega sekreta, voda jem teče po stenah da je strah, plačat pa more 150 goldinarjev za ta po postavi nikakor sposobni slabši kot hlev za prešiče ne pa Idi stanvanje in to se more gledat v sredi Lublane. Prosim ki nas je več v tej svinski hiši stanujočih za hiter pregled te hiše po komisjonu... več prebivalcev teh svinjakou"^2. Komisija mestnega magistrata seje 12. maja 1902 prepričala, da je navedena pritožba nekoliko preti- rana83, sama ovadba pa nas kljub temu opozarja, da tudi v popotresni dobi ni primanjkovalo nezdravih, 81 82 80 ZAL REG Ufase. 1038,fol.l27. 83 ZAL REG Ufase. 1317, fol.215. Podobna poročila o zlivanju umazane vsebine iz nočnih posod in Škafov na ulico in na mimoidoče najdete Se v ZAL REG Ufase. 1266, fol. 446 in 508: REG Ufase. 1317, fol.214; REG Ufase. 1637. fol.314 in REG Ufase. 1638, foL 196. ZAL REG Ufase. 1266, fol.157. Raziskovanje vsakdanjega iivljenjaje telavno zlasti zavoljo tega, ker vsakdanjik ne pozna nobenega koherentnega pismenega diskurza in ne ustvarja korpusa dokumentov, ki bi bili povezani v homogeno celoto. O vsakdanjiku so pogosto ohranjene le drobne novičke, ki jih je potrebno kot kamenčke v mozaiku zdruliti v kompleksno celoto, da bi se dokopali do zgodbe, ki nas zanima. Navedeni tekst izhaja iz ljudstva, pisala pa ga je roka preprostega, neukega človeka. Besednjak tovrstnih tekstov je pogosto zelo teiaven. Tekst je vsekakor lep primer dokumentov, s katerimi sem poskuSal sestaviti pričujočo zgodbo. ZAL REG Ufase. 1266.fol.156. VSE ZA ZGODOVINO 54 ZGODOVINA ZA VSE zatohlih, temačnih, vlažnih in prenapolnjenih stano- vanj. Najsiromašnejši Ljubljančani so se še vedno stiskali v "sobicah, ki so služile tudi za kuhinjo in v katerih je stalo Stiri do šest postelj", poleg tega pa sta v teh stanovanjih vladala največji nered in nesnaga, saj so se v njih sušile umazane cunje in perilo, v njih se je shranjeval krompir, drva, premog in druge reči. Stranke so se pritoževale zaradi izstradanih bolh, stenic, miši in ščurkov ter drage nesnage84. Mnoga stanovanja so bila dobesedno prenasičena z vlago. Marjeta Žagar, soproga mestnega delavca, je 9. maja 1903 npr. ovadila mestnemu policijskemu stražniku, da z možem in otroci že pet mesecev stanuje na dvorišču Farkašove hiše85. "Stanovanje je sila nizko, zelo mokrotno, tako da po tleh včasih kar voda stoji, vsled česar nismo le oboleli vsi stanovalci, temveč se nam j e pokvarila tudi hišna oprava... Preje stanovala sem pri Stemu, na Emonski cesti št. 10, pri tleh. Tudi tam so bila stanovanja sila mokra, tako da mije segnila vsa slama v slamnjačah"*6. Kričeč primer prenapolnjenega stanovanja lahko na začetku stoletja zasledimo v Cerkvenih ulicah št. 21 (danes Eipprova ulica). Perica Lucija Marout je imela v tamkajšnji hiši v najemu stanovanje, ki sta ga sestavljali kuhinja in ne posebno velika soba. V njem je prebivala skupaj s tremi nedoraslimi otroki (Anton, Josip in Marija Marout), poleg tega pa je nudila streho nad glavo še enajstim podnajemnikom87. Mnogi gospodarji so svojim hlapcem odkazali prenočišče v zatohlih in vlažnih podzemeljskih prostorih ali pa v šupah oz. hlevih. Ti prostori pogosto "niso odgovarjali niti naj skromnejšim pred- pisom"^, ki so veljali za takšne prostore. Uslužbenci kavarne Austria v tokrat že tretjič omenjeni Levčevi hiši na Resljevi cesti 1, so npr. prenočevali v pravi kletni luknji, katere površina je merila 2,77 x 3,67 m = 10,16 mr, notranja višina pa 2,77 m89. Policijski svetnik ljubljanskega magistrata je v svojem poročilu z dne 25. novembra 1899 občin- skemu svetu predlagal, da naj v okviru nalog zdravstvene in nravstvene policije uvede tudi nadzorovanje stanovanj. Občinski svet naj bi določil poseben nadzorovalni organ, ki naj bi nadzoroval 87 84 ZAL REG Vfasc. 1266,fol.573-576. 85 Hiînaposestnicaje bila Margareta pl. FarkaS, Karlov¡ka cesta 26 (ali Privoz2). 1% ZAL REG Vfasc. 1266.fol.239. Glej tudi foli, 2 in 360. ZAL REG ¡/fase. 1266, foi.8. Vpodnajemu so stanovali delavec Franc Albrecht, čevljar Ludvik Stamfel, delavec Vincencij Jeraj Z ieno Ano in sinom Ferdinandom ter delavec Jakob Jevnikar z materjo FrančiSko, sinovi Alojzijem, Ivanom in Karlom 1er hčerko Josipino. 88 ZAL REG Vfasc. 1266, fol.135. ZAL: REG Ufase. 1038, fol.351/352. Lastnik kavarne Austria je bil Ulrich Schmidt. kakovost in uporabo stanovanj. Preglednik stanovanj naj bi opozarjal na pomanjkljivosti v zdravstvenem, nravstvenem in socialnem oziru, še posebej pa bi moral paziti na to, da stanovanja niso prenapolnjena, saj je to najbolj nevarno za zdravje. Prejemal naj bi tudi pritožbe hišnih posestnikov, najemnikov in podnajemnikov... Vodil naj bi tudi poseben dnevnik o svojem poslovanju, ki naj bi ga vsak mesec predložil v pregled županu. "Tako stalno nadzorstvo stanovanj bi imelo velike koristi v zdravstvenem oziru za mesto. Sosebno bi bilo treba nadzorovati stanovanja, v katerih so nastavljeni razni vajenci, pa tudi druga stanovanja so v higijeničnem potrebna nadzorstva. Mnogo stanovanj, zlasti delavskih je prenapolnjenih in spijo v takih stanovanjih možki in ženske skupaj. Nadzorstvo stanovanj ni policijska odredba, marveč socijalna naprava v blaginjo prebivalstva, kajti nadzorovanje stanovanj je predpogoj v dosego in vzdržanje zdravih stanovanj v mestu"9®. Želja policijskega svetnika Podgorška, da bi mestna občina po vzoru modernih nemških mest kot sta Essen in Düsseldorf, uvedla posebno inšpekcijo stanovanj, se zaradi stalnega pomanjkanja denarja ni uresničila91. Z nemoralnimi okoliščinami, da v istih prostorih spijo skupaj moški in ženske, pa si ni belil glave samo policijski svetnik ljubljanskega magistrata, temveč so šle te nevarne in pohujšljive zadeve pogosto v nos tudi zvedavim sosedom. Poleti leta 1904 so stranke, ki so stanovale v hiši Oroslava Dolenca v Prečnih ulicah Št. 4, ovadile mestnemu policijskemu nadstražniku Štefanu Goričanu, da hišni lastnik oddaja v najem dvoriščno šupo delavkama Mariji Logar in Ani Planker. Poleg šupe sta se na dvorišču nahajala še hlev in še ena lesena Šupa, v kateri sta spala Dolenčeva hlapca France in Matija. Sumničavi sosedje, ki so skrbeli za moralo svojega bivanjskega okolja, so nadstražniku zatrjevali, da ni izključeno, da se omenjena hlapca vsak čas lahko "spolsko združita" z omenjenima ženskama. Še istega dne so mestni policijski straži naročili, "da včasih ponoči pregleda Dolenčeve šupe v Prečnih ulicah"92. Sklep Zelo podobne higienske razmere kot v Ljubljani so v obravnavanem obdobju vladale tudi v drugih slovenskih mestih93. V drugi polovici 19. stoletja je tudi Ljubljano tako kot mnoga druga središča monar- hije zajel proces urbanizacije in industrializacije. 89 90 ZAL- REG Ufase. 1038.fol.391 in 401. Ohranjeni sta dve poročili o opravilih stanovanjske inSpekcije in inSpektorja. ZAL- REG Vfasc. 1038, fol.393/394 (Dopis iz Essna z dne 6. okt. 1899) infoi. 395-398 (Dopis iz DUsseldorfa zdnelS.febr.1899). 92 ZAL REG Vfasc. 1266,foL424. Prim. Alenka Puhar, Prvotno besedilo iivljenja, Ljubljana 1982, str.80/81. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 55 Zaradi razmeroma šibkega razvoja industrije na Slovenskem (v primerjavi z nemškimi ali Češkimi avstrijskimi deželami) imamo v obdobju pred prvo svetovno vojno na Slovenskem razmeroma malo velikih središč94. Natančno opazovanje premikov prebivalstva s podeželja v mesta, to je procesov urba- nizacije v soodnosu s postopno industrializacijo, pokaže ekonomsko zaostajanje slovenskih dežel95. Trst je bil v tem obdobju edino velemesto. Ljubljana je poleg Celovca in Gorice štela nad 10.000 ljudi že leta 1850. Število njenih prebivalcev je nato vse do prve svetovne vojne vztrajno naraščalo in leta 1910 je štela (skupaj z urbaniziranimi okoliškimi naselji) že okoli 50.000 prebivalcev. Proces urbanizacije Ljubljane, ki je značilen za omenjeno obdobje pred prvo svetovno vojno, pa lahko razumemo tudi kot del ali pa eno izmed gibalnih sil današnje zgodovine civilizacije. "V teh desetletjih so se namreč izoblikovale norme vedenja in ravnanja ter mentalitete, ki so določale življenje mestnih industrijskih družb 20. stoletja"96. Eno izmed področij, na katerem so novotarije, ki jih je s sabo prinesla urbanizacija, še posebno vpadljive in dokaz- ljive, so tudi procesi higienizacije mestnih aglome- racij, to je prizadevanj, da se v skladu z različnimi zdravstvenimi predpisi in konkretnimi praktičnimi ukrepi ter posegi v urbano okolje izboljšajo zdrav- stvene razmere prebivalstva določenega mesta. V dobi, v kateri izboljšave na področju mestne higiene niso predstavljale nečesa samoumevnega97, se seveda pokaže, da moramo ta civilizacijski proces pojmovati tudi kot vzgojni postopek družbe. Moder- nizirane norme vedenja in ravnanja ter mentalitete, ki 94 95 96 Vasilij Melile, Rast mestnega prebivalstva na Slovenskem pred prvo svetovno vojno, Ekonomska revija, letnik VII, Ljubljana 1956, str.522. Prim, ibidem, str.507-524. Imbke Behnken (Hrsg.), Stadtgesellschaft und Kindheit im Pro- zeß der Zivilisation. Konfigurationen städtischer Lebensweise zu Beginn des 20. Jahrhunderts, Oplođen 1990, str.7/8. Če se nam dandanašnji zdi angleíko stranišče ali kopalnica nekaj samoumevnega, pa pred sto ali Se manj leti Se zdaleč ni bilo tako. Wolfgang Kaschuba je v spremni besedi odlične Zgodovine o telesni higieni, ki jo je spisal Georges Vigarello, zapisal naslednje pomenljive besede: "Opisovanja ali prikazo- vanja zgodovine, posebno kulturne zgodovine in zgodovine mentalitete, se mi zdijo Sele potem plodna in vredna branja, ko ne odpirajo samo časovno povezane zgodovinske poglede, temveč preko njih postavijo pod vpraSaj sodobne samo- umevnosti in samoumevanja. Če postavijo vpraSaj ravno na tista mesta naSega vsakdanjega horizonta, na katerih smo se poprej komaj zavedali, da gre pri tem za zgodovinsko zraslo in kulturno izoblikovano dojemljivost, da ne gre za nekaj, kar je bilo le od nekdaj samoumevno, temveč za nekaj, kar je postalo samoumevno." Wolfgang Kaschuba, "Deutsche Sauberkeit" - Zivilisierung der Körper und der Köpfe, v: Georges Vigarello, Wasser und Seife, Puder und Parfüm. Geschichte der Körperhygiene seit dem Mittelalter, Frankfurt/Main - New York - Paris 1988, str.292. jih je zahteval mestni način življenja, so se morale - navkljub nekaterim odporom - uveljaviti in ljudje so se jih morali navaditi in se jih naučiti, preden so postale običajen inventar vsakdanjega življenja meščanov. Glavni posredniki za to so bile moralne kampanje (npr. proti nesnagi), pravni predpisi (npr. gradbeni predpisi za varnost in higieno), uvajanje reklame (npr. za pranje perila z milom), pa tudi planiranje prostora (npr. zelenih površin mesta), uvajanje tehničnih novosti (npr. elektrifikacija) ali pa modernizacija stanovanj s strani arhitektov (npr. gradnja moderniziranih delavskih stanovanj). Na prizorišče so torej počasi, vendar vztrajno stopali novi pogledi na čistočo in zdravje. Pod procesi higi- enizacije mest se je skrivalo Široko polje družbene vzgoje, v katerega so bili zasidrani novi standardi mestne higiene, povezani z ravnanjem z lastnim telesom in z boleznimi, pa tudi s sanacijo mestnega prostora. Procesi higienizacije so konec prejšnjega stoletja zajeli tudi Ljubljano. V predpotresnem času je mestna občina vso problematiko mestne higiene pogosto obravnavala le občasno, neresno in zgolj akademično. Vsa pereča vprašanja neznosnih higien- skih razmer v mestu so priplavala na dan in ponovno postala aktualna zlasti v času divjanja raznih epidemij, ki so pestile mesto, toda občinski možje so jih reševali prepočasi in neučinkovito. VeČina Ljubljančanov, med njimi celo zdravniki98, je bila v osemdesetih letih tudi proti Hribarjevi zamisli o gradnji vodovoda. Številne kampanje proti nesnagi, novotarije na področju mestne higiene, natančnejši in skrbnejši gradbeni predpisi, poostren nadzor mest- nega fizikata in odločnejša politika kaznovanja kršilcev so značilnosti popotresne Ljubljane. Mestna občina z županom Ivanom Hribarjem na čelu je stalno poudarjala, da se mora ljudstvo končno navaditi na snažnost. Njena želja je bila nova, mogočnejša in modernejša Ljubljana. Pri tem ne gre pozabiti, da so občinski možje številne vzore za modernizacijo mesta iskali v podobnih mestih v tujini. Za ljubljansko mestno higieno je bila po- potresna doba resnično doba napredka, čeprav se nekateri opisani (za popotresni čas "nedopustni") običaji, navade in ••••••• iz prejšnjih časov ohra- njajo in s pomočjo družbene prevzgoje, to je s 9 Znani gledališki igralec Pavel Rasberger je v svojih spominih zapisal: "Za napeljavo in gradnjo vodovoda v Ljubljani se prebivalstvo ni posebno navduševalo. Tudi moj oče je bil proti, češ, zdaj bomo morali piti vodo iz Save. Drugače pa so se vsi izražali tedaj, koje bil mestni vodovod leta 1890 dograjen in v vsako hišo napeljan bister studenček. " (Pavel Rasberger, Moji spomini, Ljubljana 1965, str.15.) Med zdravniki je nasprotoval gradnji vodovoda dr. Karel Bleiweis, ki se mu je na Hribarjevo veliko začudenje pridruiil tudi mestni fizik dr. Kowatsch. (Ivan Hribar, Moji spomini, I. del, Ljubljana 1983, str.102.) VSE ZA ZGODOVINO 56 ZGODOVINA ZA VSE poostrenim nadzorom in kaznovanjem, le počasi izginevajo iz mestnega središča in novozgrajenih predelov mesta". (Predmestja so namreč v sani- tarnem pogledu še dolgo ostala presenetljivo podobna bližnjim vasem.) Važno je tudi to, da so le premožni Ljubljančani bili zmožni plačati napredek, medtem ko so se revnejši prebivalci morali sprijazniti s slabimi zdravstvenimi in higienskimi okoliščinami in pogoji. Najsiromašnejšim so preostala mizerna, cenena, temačna in vlažna ter pogosto prenapolnjena stanovanja. Stanovanjska stiska, ki se je po razpadu monarhije z novim urbanizacijskim sunkom Še zaostrila100, je bila za mestno občino (kljub neka- terim prizadevanjem) skorajda nerešljiv problem. Zusammenfassung Es stank wie die Pest Zur Geschichte der hygienischen Verhältnisse in Ljubljana (Laibach) vor dem Ersten Weltkrieg Der Autor behandelt in dem Artikel die Hygieni- sierangsprozesse, von denen Ljubljana Ende des vo- rigen Jahrhunderts erfaßt wurde. Von den hygieni- schen Verhältnissen in der provinziellen Kleinstadt, was Ljubljana im vorigen Jahrhundert war, kann sich der heutige Beobachter nur schwer eine Vorstellung machen. In der Zeit vor dem Erdbeben (vor 1895) breiteten sich in der Stadt Unrat und Gestank aus. Die Stadt schmückten unsachgemäß gebaute und schlechte Senkgruben, schmutzige und stinkende Straßenkanäle, die in den Ljubljanica-Huß geleitet wurden, schmale und nicht überdachte • Pri tem ne gre pozabiti na prevladujoče ¡levih priseljencev, ki so priîli v Ljubljano s podeíelja in s sabo (tudi v higienskem oziru) prinesli svoje običaje in navade (o izvoru stanovalcev Ljubljane glej Andrej Studen, navedeno magistrsko delo, Ljubljana 1991). Dodam naj tudi to, da se kljub sploSnemu izboljšanju stanja v higienskem oziru pred prvo svetovno vojno Se zdaleč niso odpravile vse pomanjkljivosti. Uradno poročilo mestnega fizikata o zdravstvenem stanju v Ljubljani iz leta 1928 nam dokazuje, da je higienizacija mesta vendarle dolgotrajen proces. Poročilo namreč pravi: "Iz javno zdravstvenih ozirovje zelo potrebno, da se v kar najkrajšem času iz mesta odpravijo vsi odprti jarki s stoječo vodo, ter zasuje greznice vsaj v notranjem delu mesta, ki naj se ves kanalizira—Ljubljana je ie v toliko moderno mesto, da je potrebno, da prevaianje in izvažanje fekalij ter gnoja iz Centralnega dela mesta v doglednem času sploh izgine. Izvedba kanalizacije in odprava hlevov z gnojiSči iz sredine mesta postaja nujno potrebna." (str.22) O tem glej Adolf Vogelnik, Donesek k stanovanjskemu vpraSanju Ljubljane, Tehnika in gospodarstvo, V., 1-2, 1939, str.23-33; isti. Stanovanjske razmere v delavskih kolonijah na področju mesta Ljubljane, Kronika slovenskih mest. V., 1938, str.43-48, 119-124; France Kresa!, Stanovanjska zaSčita in gradnja stanovanj v vaZnejSih delavskih središčih v Sloveniji od Uta 1918 do 1930, Kronika, letoXVllI, St.2, 1970, str.105-112; isti, Stanovanjski problemi delavstva v Ljubljani med obema vojnama, v: Zgodovina Ljubljane, Kronika, Ljubljana 1984, str.341-349; Mojca Ravnik, Galjevica, Ljubljana 1981. 100 "Communegäßchen" sowie zahlreiche vernachlässig- te Aborte mit Holzrohren und des öfteren sogar mit freiem Fall ("Plumpsklosett"). Die Entleerung der Senkgruben und der Aborte wurde nachlässig und oberflächlich durchgeführt. Bevor Ljubljana eine Wasserleitung bekam (errichtet wurde sie 1890), hat- ten seine Einwohner das Trinkwasser aus privaten und öffentlichen Brunnen und Quellen im Umkreis der Stadt geschöpft. Das Trinkwasser aus nicht an- gemessenen Brunnen war häufig zu beanstanden und gesundheitsschädlich. Sehr bescheiden, unangemessen und ungesund waren auch die Wohnverhältnisse der Unter- und zum Teil auch der Mittelschicht. Nach Ansicht des Stadtphysikers Dr. Viljem Kovač (1875) sollte eine gesunde Wohnung nicht feucht sein, darin sollten fri- sche Luft, genügend Licht und eine angemessene Temperatur sein. Im damaligen Ljubljana fehlte es an solchen Wohnungen, doch war Dr. Kovač der Mei- nung, "die Mehrheit der Leute ist aufgrund ihres Nichtwissens bzw. ihrer Gewohnheiten aus der Ju- gend an die schädlichen Verhältnisse, die von ihrer Unterkunft herrühren, derart gewöhnt, daß sie die un- angemessene Wohnung, die viele Mängel aufweist und wo sie von Krankheiten aller Art befallen wer- den, als gegebenen Zufall und unausweichliches Un- glück hinnehmen." Der wachsende Pauperismus zwang die ärmsten Familien, sich in überfüllten, bil- ligen, häufig dunklen und feuchten Räumen von Kel- ler-, Dach- oder auf den Hof liegenden Wohnungen zu drängen. Die schlechten Wohnverhältnisse erwie- sen sich natürlich auch bei Cholera-, Pocken- und Diphterieepidemien als verhängnisvoll, weil wegen Uberfüllung dieser Wohnungen und Platzmangel eine Isolierung der Kranken unmöglich war. Die zahlreichen Epidemien (insbesondere Chole- ra), die im vorigen Jahrhundert Ljubljana bedrängten, trugen am meisten zu seiner Hygienisierung bei und gaben Anregung zur Modernisierung der Stadt in der Zeit nach dem Erdbeben (nach 1895). In der Vorerd- bebenzeit wurden alle akuten Fragen, die die uner- träglichen hygienischen Verhältnisse betrafen, von der Stadtgemeinde nur von Zeit zu Zeit, nicht ernst- haft und bloß akademisch behandelt. Die Stadtväter lösten die Problematik der Stadthygiene zu langsam und unwirksam. Zahlreiche Anti-Schmutz-Kampagnen, Neuheiten im Bereich der Stadthygiene (insbesondere Wasser- leitung und Kanalisation), genauere und sorgfältigere Bauvorschriften, verschärfte Aufsicht des Stadtphysi- kats und ein resoluteres Vorgehen gegen die Geset- zesbrecher (Bußgeld bzw. Gefängnis) sind charakte- ristisch für das Ljubljana nach dem Erdbeben, das von seinem Bürgermeister Ivan Hribar (1896-1910) VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 57 geprägt wird. Die Stadtgemeinde betonte immerfort, das Volk müsse sich endlich an Sauberkeit gewöh- nen. Ihr Wunsch war ein neues, größeres und moder- neres Ljubljana. Für Ljublanas Stadthygiene war die Zeit nach dem Erdbeben in der Tat eine Zeit des Fortschritts, obwohl einige Bräuche, Gewohnheiten und Zustände aus vergangenen Zeiten erhalten blieben (was der Autor des Artikels anhand von vielen Beispielen aus dem Alltag gezeigt hat). Infolge gesellschaftlicher Umerziehung durch verschärfte Aufsicht und Bestra- fung verschwanden sie langsam vom Alltagsschau- platz der Stadt. Nur die begüterten Einwohner Ljub- lanas konnten sich den Fortschritt leisten (z. B. WC, Bad), während sich die ärmeren mit schlechten hy- gienischen Verhältnissen und Bedingungen abfinden mußten. Die Wohnungsnot, die nach dem Zerfall der Monarchie durch eine neue Urbanisationswelle noch größere Ausmaße annahm, stellte für die Stadtge- meinde (trotz etlicher Bestrebungen) ein beinahe un- lösbares Problem dar. VSE ZA ZGODOVINO