-    47
Dopis Krajnca iz Carigrada.
Marljivi naš gosp. dopisovavec iz Pole je v lanskih Novicah nam napovedal, da bomo od svojega rojaka easti-tega gosp. Jož. Perme-ta, duhovna ces. namorskega ladjovja, pismo prejeli, v kterem potovanje po morji iz Pole v Terst in iz Tersta v glavno turško mesto Carigrad popisuje. Prejeli smo res to mično pismice, pisano 30. rožnika 1. L v Carigradu, iz rok zagorskega kaplana, častitega gosp. L. Gestrina, iz kterega pismo povzamemo tisti oddelk, v kterem nam popisuje dobo, ko je pervikrat stopil na turško zemljo v S mirni  15. aprila 1. 1.
„Ob štirih smo bili v Smirni, naj imenitnišem in naj premožnišem teržnem mestu Levante — piše gosp. Perme — in berž, ko se je ladij a ustavila, sem se podal s še drugimi gospodi v mesto in stopil tam na azijatiško zemljo. S mir na je, kakor vsako turško mesto, razdeljena v dve polovici: ena je turško, druga frankovsko mesto; v unem prebivajo sami Turki, v tem pa kristijani mnogo verst-nih narodov, in le tam pa tam kak Turk. Od Smirne Ti ne morem reči, da bi bilo lepo mesto; ulice so sicer vse dlažene, pa tlak je tak, da se pri vsaki stopinji lahko nogo skrehneš ; ker je mesto ponoči le takrat razs vitij eno, kadar luna sveti, je treba, da si vsak berž papirnato laterno kupi in jo seboj nosi v žepu, da jo prižge kadar je treba; celo teržišče (bazar) ni kaj lepo. Nobenega voza nisem tu vi-dil; vse se nosi le na herbtu; kamel, ki tovorijo blago iz vsih krajev, je pa toliko viditi, da en sam dan sem jih naštel čez 600. Sicer velja Smirna za naj priljudniše mesto jutrove dežele in pod varstvom austrijanske vlade stoječa katoljška cerkev je res lepa.
18. aprila je bila mašina našega parobroda že spet zakurjena in hajd! proti Carigradu. Drugo jutro smo prijadrali v Dardanele (Helespont), ktere so že toliko važnih zgodb doživele. Res nepopisljivo lepa je pot skozi ta kanal, kteri srednje morje loči od morja-Marmora. Posebni občutki navdajajo serce popotnika, ko ogleduje tu bregovje. Na desno gledaš rajsko, rodovitno primorje azijatiško, na levo europejsko.    Ako se   pelješ   po sredi,
bi tam pa tam skoraj lahko tiče streljal v A z i i na eni, v Europi na drugi strani. Na več krajih so ob Dardauelah močne terdnjave, ktere bi užugale vsako ladjovje, ako bi bile v dobrem stanu. Dokler bojo pa Turki tu gospodarji, se ni tega bati.
Popoldne smo se peljali memo G ali p olj a in smo hotli skozi Marmor a-morje, al silni viharji so nas zapodili nazaj, da smo mogli pred Galipoljem mačka spustiti in se tu ustaviti. Proti polnoči smo jo spet poskusili naprej udariti, al spet je tako huda bila, da še le 21. aprila zjutraj smo dospeli na svoj cilj in konec. Zjutraj ob petih me pokliče čuvaj, naj se pripravim viditi Princesnje QPrinzen-Inseln) — tisto versto lepih otokov, kjer stanujejo bogati Turki poleti. Kmali se vstopim s svojim daljnogledom in ogledujem zale otočice — pa kmali zagledam tudi en kos Carigrada; škoda, da ga je megla nekoliko zakrivala. Delj časa se peljemo prav blizo imenitnega mesta, dokler se zjutraj ob sedmih ne ustavimo blizo Serailove erti — to je, erti tiste palače, ktera bi, če bi mogla govoriti, povedala tisuč in tisuč homatij vsake baze, ki so se že pripetile v tem sultanskem poslopji. Razgled čez predmestja carigradske: na Galato in Pero in na Stani bul (tisti del mesta, kjer sami Turki prebivajo, in kterega „zlati roga loči od unih predmestij) na europejski, in čez Sku-tari na azijatiški strani je tako lep in veličasten, da se popisati ne da, da ga človek Je viditi mora, ako če zapo-pasti lepoto tega kraja. Kdor pa želi čisto veselje nad temi kraji si v spominu in sercu ohraniti, naj ne stopi v mesto, ampak le od zunaj naj ogleduje in potem — dalje potuje. Vendar od vsega tega Ti bom drugikrat kaj več pisal. V dveh mescih, kar tu bivam, sem si že marsikaj nabral, kar bi utegnilo mojim rojakom mikavno berilo biti.
Jutri (1. julija) odrinemo naravnost v Aleksandrijo, tedaj v Afriko.
Ljubo mi bo, ako moje pisma razglasiš po „Novicahu, da bojo vsi moji prijatli vedili, kje da sem in kako mi gre".
48