uvodnik - novi slovenski film
SAMO ENA STRAST

zdenko vrdlovec
Rezervni deli
Kaj je pravzaprav slovenski film? Ali je to tisto, kar vidimo v kinu, ali tisto, kar vidimo na festivalu slovenskega filma? "Kinematografska" in "festivalska"podoba slovenskega filma se namreč ne pokrivata. Lani, denimo, sem v kinu videl devet slovenskih celovečercev - Amir, Ljubljana, Na svoji Vesni, Pozabljeni zaklad, Slepa pega, Šelestenje, Varuh meje, Zgodba o gospodu P. F. in Zvenenje v glavi -, na S. festivalu slovenskega filma (lani spomladi) resda dva manj (Pozabljeni zaklad in Slepa pega, ki tedaj še nista bila gotova), zato pa je bila tam še cela množica kratkih filmov, nekaj video arta in precej televizijskih del. Enako velja za vsa leta, odkar obstaja festival (tj. od leta 1998), torej bi lahko rekel, da ta institucija že najmanj šest let razvija koncept slovenskega filma, ki bo verjetno tudi uzakonjen kot "avdiovizualno delo" (zadnji dan letošnjega festivala v Celju je ekipa ministrstva za kulturo predstavila delovno gradivo z naslovom Zakon o pospeševanju avdiovizualne kulture, po katerem naj bi se tudi Filmski sklad preoblikoval v Avdiovizualni sklad). Če pa se omejim le na letošnji festival, bi vprašal: ali je slovenski film tisto, kar je bilo predstavljeno v tekmovalnem programu, ali pa vse tisto, kar se je znašlo v spremljevalnem in informativnem programu ter na posebni projekciji? Če je odgovor to, drugo, moram priznati, da je slovenski film nekaj, kar me presega, se pravi nekaj, česar v štirih festivalskih dneh nisem zmogel ali uspel videti. Tako mi preostane prvi odgovor, se pravi, da je slovenski film tisto, kar je bilo prikazano v tekmovalnem programu. Seveda bi bilo pretirano reči, da je to res odgovor na vprašanje "kaj je slovenski film". Rajši bom rekel, da je to preprosto tisti korpus slovenskega filma, ki je predmet tega prispevka.
Ta korpus sestavljajo naslednji filmi: Kajmak in marmelada., Kleščar, Na planincah, Peterka: leto odločitve, Pod njenim oknom, Pozabljeni zaklad, Prstan, Rezervni deli in Slepa pega. Večino teh filmov smo že lahko videli v kinu ali na televiziji [Kleščar), kar pomeni, da so bili le štirje - Kajmak in marmelada. Peterka: leto odločitve, Pod njenim oknom in Prstan - na festivalu prikazani premier-

no. S "spektaktorialnega" vidika je bil torej ta korpus slovenskega filma sestavljen iz že videnega in še ne videnega. Seveda pa je še vse drugače in pomenljivejše raznolik. Vzemimo najprej produkcijski vidik, še zlasti glede na to, da obstaja državni Filmski sklad, ki je zadolžen za t.i. nacionalni filmski program in je tudi glavni prireditelj nacionalnega filmskega festivala. Ali so torej tekmovalni program sestavljali "skladovski" filmi? Da, tekmovalni program so v glavnem sestavljal: "skladovski" ali, točneje, bolj ali manj "skladovski" filmi: prvi bi bili tisti, ki so šli skozi vso Skladovo proceduro (od prijave na natečaj, pretresa na programski komisiji do odobritve realizacije), drugi pa tisti, ki so nastali mimo te procedure, Filmski sklad pa jim je finančno pomagal pri postprodukciji oziroma zlasti pri povečavi. V prvo "kategorijo" spadajo Na planincah, Rezervni deli in Slepa pega, v drugo pa Kajmak in marmelada (TV Slovenija, Ata produkcija) in Peterka: leto odločitve (TVS, Gustav film). "Neskladovski" so štirje filmi: Kleščar (TVS, Perfo Production), Pod njenim oknom (TVS, Emotion film), Pozabljeni zaklad (TVS, Timaro Production) in Prstan (TVS, Scottish Screen). S produkcijskega vidika je torej uradni korpus slovenskega filma razpet med državni ustanovi, Filmski sklad in TV Slovenija, ki sta teh devet filmov programsko odobrili in finančno podprli, trije ali štirje celovečerci, ki so nastali neodvisno od teh institucij, pa so pristali zunaj uradne selekcije, v spremljevalnem in informativnem programu. Potem avtorski vidik: naj so celovečerni prvenci (Kajmak m marmelada, Kleščar, Peterka: leto odločitve, Slepa pega) ali ne, so vsi filmi uradnega korpusa "avtorski", vsaj v tem formalno-pravnem smislu, da so njihovi režiserji tudi scenaristi ali koscenaristi; v tem smislu je najbolj "avtorski" film Kajmak in marmelada, saj je njegov scenarist in režiser Branko Durič tudi glavni igralec. Z izjemo najmlajše med režsserji devetih filmov, Hanne A.W. Slak (29 let), in najstarejšega med njimi, Tuga Stiglica (57 let), je ta korpus slovenskega filma delo srednje generacije oziroma trideset- in štiridesetletnikov. Edino najstarejši režiser se je zatekel k žanrski rutini, če je otroški fiim


sploh kakšen žanr; verjetno bi bilo bolje reči, da se je Tugo Štiglic, ki je pred leti hudo zavozil s "političnim triler-jem" Patriot (1998), s Pozabljenim zakladom (2002) rajši vrnil v varno naročje otroške komedije, s kakršno je nekoč začel (Poletje v školjki, 1988) in ki je tako rekoč drugo ime za tržno uspešnost slovenskega filma (dejstvo je, da so v vsakem desetletju zgodovine slovenskega filma imeli največ gledalcev prav mladinski filmi: v 50. letih Ke-kec in Vesna; v 60. letih Srečno, Kekec in Ne joči, Peter; v 70. letih Sreča na vrvici; v 80. letih Poletje v školjki in v 90. letih Outsider).
Damjan Kozole sicer spada v srednjo generacijo, vendar ima za sabo enako število filmov kot Tugo Štiglic. Sicer pa vse kaže, da se ne namerava meriti s Stiglicem, saj ne snema otroških in mladinskih filmov, marveč se je z Rezervnimi deli poskusil v kriminalki. Čeprav bolj takšni, ki se rajši zanaša na samo snov - tihotapljenje beguncev -kot pa na žanrske konvencije. Snov je vzeta iz slovenske črne kronike in je bila nekaj časa pravi medijski "hit". Namesto po knjižni uspešnici, kot Tugo Štiglic (knjiga Ivana Sivca Pozabljeni zaklad se menda vztrajno drži na vrhu lestvice knjižničnih izposoj), je Damjan Kozole posnel film po "socialnem hitu", s katerim si je zagotovil vsaj "tranzicijsko aktualnost". Glede slednje pa, denimo, Antonio Negri in Michael Hardt v Imperiju menita, da je vse prej kot samo tranzicijska: "Nelegalne migracije so prekosile legalne in dokumentirane migracije. Vse oblasti starega sveta so združene v neusmiljeni operaciji proti nelegalni migraciji, vendar je gibanje nezaustavljivo ... Nova nomadska horda, nova rasa barbarov bo vstala, da bi zavzela ali izpraznila Imperij." Nič čudnega torej, če Negri in Hardt ta pasus o nelegalnih migracijah vpeljeta s parafrazo uvodnega stavka Komunističnega manifesta: "Pošast straši po svetu, in ta pošast je migracija." S tega vidika, ki migracijska gibanja primerja s komunističnim, bi bili torej tihotapci beguncev (oziroma "dezer-terjev iz bednih kulturnih in materialnih pogojev imperialne reprodukcije", kot jih imenujeta Negri in Hardt) prej zarotniki revolucionarnega gibanja kakor pa navadni kri-
minalci. Dejansko oziroma po kazenskem zakoniku seveda so kriminalci, saj počnejo nekaj, česar država ne dovoljuje oziroma prepoveduje - vstop tujcev brez veljavnih papirjev. Da, takšne ilegalce so v Franciji imenovali sans papiers, kar omenjam seveda zato, ker je pred sedmimi leti, ko so v Franciji nameravali sprejeti zakon proti nelegalnem priseljevanju, skupina mlajših cineastov (Mathieu Amairic, Xavier Beauvois, Arnaud Desplechin, Pascale Ferran, Mathieu Kassovitz idr.) v tedniku Les Inrockup-tibles objavila manifest, v katerem je pozivala k državljanski nepokorščini - vrh tega so se sami prijavili, da so pred kratkim sprejeli na dom tujce brez dovoljenja za bivanje, zato od oblasti zahtevajo, da proti njim uvede kazenski postopek. Najbrž je tudi te ilegalce nekdo moral pritihotapiti, toda omenjeni francoski cineasti niso posneli filmov o tihotapcih ilegalnih imigrantov, marveč so rajši nastopili kot politični aktivisti, ki so delovali v duhu nekega grafita iz tistega časa: "Tujci, prosimo, ne pustite nas samih s Francozi!"
Seveda mi ne gre za to, da bi te francoske cineaste postavljal za zgled slovenskim ali da bi na osnovi njihove družbenopolitične angažiranosti presojal slovenski film. Navsezadnje živimo v državi, katere pripadniki ne le da ne protestirajo proti zakonom o tujcih, marveč nekateri rajši protestirajo proti temu, da bi se izbrisanim iz registra državljanstva vrnilo državljanstvo, ki jim je bilo protiustavno odvzeto. Kar pa zadeva slovenski film in njegove avtorje, se le-ti niso nikoli izkazali kot politični aktivisti (razen kot nekdanji partijski sekretarji), njihovi filmi pa se niso niti približali kritični ostrini kakšnega Kena Loacha. Kar velja tako za filme iz slovenskega ancien régime kot za t.i. poosamosvojitvene.
In seveda tudi za Rezervne dele, ki jih bolj kot begunci zanimajo njihovi tihotapci oziroma njihovo formiranje. Protagonista sta tihotapca iz Krškega, ki svoje "blago", torej nesrečne ilegalce, prevzameta na slovensko-hrvaški meji, pobereta od njih denar in jih v kombiju mimo vseh policijskih zased prepeljeta do slovensko-italijanske meje. Starejši, Ludvik (Peter Musevski), je že formiran tihotapec,
ki mlajšega kompanjona, Rudija (Aljoša Kovačič), vpelju- mogoče reči, da bi Rezervni deli s tem človeškim humu-je v posel. Podoben tihotapski par se pojavi tudi v Dju- som opravičevali svojega junaka — prej nasprotno, s tem ričevem filmu Kajmak in marmelada, kjer stlačijo ilegalce ga ravno utemeljujejo kot bedno kreaturo kontrabandar-v cisterno prav tako kot v nekem prizoru Rezervnih de- ja s človeškim "blagom". Problem je videti novinec v poslov. Vendar je to tudi edina sorodnost med obema filmo- lu. Rudi: ta ima namreč nekaj moralnih zadržkov in ne ma. Kajmak in marmelada je še kar posrečena komedija opravi "iniciacijskega obreda" (v obliki spolnega izkoriš-o ljubljanskem Bosancu, lenem in brezdelnem, toda "do- čanja makedonske ilegalke), vendar ne ostane na ravni brega srca", ki pa si vseeno mora poiskati neko delo, ko svoje etične geste oziroma moralnega odpora. Z uporni-se ženska, s katero je živel in ki ga je vzdrževala, naveliča kom bi film dobil dramatično zgodbo in pozitivnega ju-njegovega poležavanja pred televizorjem in ga zapusti; se- naka, vendar bi obenem izgubil realizem. Vsaj realizem z veda ne drži povsem, da si išče delo, saj rajši vzame vsa- aluzijo na slovensko tranzicijsko realnost, v kateri je po-ko, ki mu ga ponudi njegov sumljivi južnjaški prijatelj slovno-kriminalna etika resničnejša od vsake druge. (Dragan Bjeiogrlič) - in neki tak priložnostni posel je To pa je tudi največ, kar je znal letošnji slovenski film poprav prevoz ilegalcev. Vendar res samo priložnostni, ki pa vedati o domaČi realnosti. V podobi slovensko-bosanskih ga "Bosanec-dobrega-srca" in njegov južnjaški prijatelj odnosov se je je dotaknil tudi film Mihe Hočevarja Na niti ne opravita (brž ko zagledata policijski avto, za prvim planincah, in sicer zelo politično korektno, čeprav tudi ovinkom zapeljeta s ceste in ilegalce naženeta v bližnji malo satirično. Predvsem pa z enakim posluhom za slo-gozd), zaradi česar imata potem tudi težave z mafijskimi vensko (moško in fantovsko) agresivnost do bosanskega šefi. Torej ne le da nista priložnostna, ampak sta blefers- "aliena" kot za (žensko) erotično naklonjenost, ki je pr-ka tihotapca ilegalcev (Bjeiogrlič v spakedrani italijanšči- vič v filmski zgodovini slovensko-bosanskih odnosov pre-ni hlini prihod na cilj, tj. slovensko-italijansko mejo), s magala ksenofobijo.
katerim film ni toliko ¡realiziral samega dejstva (tj. tiho- Ampak ta se je, kot kaže, spravila nad Škota v Sloveniji, tapljenja ilegalcev), kot pa je ¡realiziral ali vsaj osmešil kot je videti na koncu dokumentarca Prstan, kjer se reži-oba tipa kot resna ali prava kriminalca.	ser Angus Reid pokaže s pretepenim obrazom. Sicer ne
Nasprotno pa sta Ludvik in Rudi v Rezervnih delih prava pove, kdo ga je pretepel in zakaj, toda glede na to, da ta tihotapca, kakor se tudi sam film predstavlja kot resna finalna sekvenca sledi bosanski epizodi oziroma pripo-kriminalka, ki ji gre za neke vrste socio-psihološki portret vedim preživelih iz srbskega taborišča v Kamenicah med obeh protagonistov. V Kajmaku in marmeladi je v tiho- vojno v Bosni, bi morda lahko sklepali, da jo je Reid v tapski epizodi najboljši (oziroma tipično komediografski) Sloveniji vendarle bolje odnesel kot bosanske žrtve srb-moment ta, da posla ne zavozi "Bosanec-dobrega-srca", skega terorja. Seveda pa je ta "sklep" zelo poljuben, saj je ki je ves zgrožen, ko vidi, za kaj gre, marveč prav njegov Prstan ne le geografsko raznolik, marveč tudi kompozicij-samozavestni, gobezdaški in v poslu domnevno izkušen sko precej raznovrsten (esejistično-poetičen slog prepleta južnjaški prijatelj, ki ga prestraši že prvi policijski avto. z dokumentarno reportažo) in ničesar zares ne "spne". Južnjaško gobezdalo je torej rajši oportunistično kot pa To je film "odprte strukture", ki jo je mogoče napolniti z junaško, toda prav s svojim oportunizmom reši moralo različnimi interpretacijami, za katere pa ni nujno, da bi "Bosanca-dobrega-srca", ki jo je ta izgubil tisti hip, ko je imele v filmu kakšno podlago.
eno govoril (zgražanje nad prevažanjem ljudi v cisterni), V uradnem korpusu slovenskega filma ni veliko smrti, drugo pa delal (prevažal ilegalce). V Rezervnih delih pa je Največ je je v Rezervnih delih, kjer pa doleti samo ilegal-morala drugače eliminirana. Najprej s tem, da oba tiho- ne migrante - toda ti so že obravnavani tako, kot da so tapca prejmeta človeške, "še preveč človeške" poteze, ta- zapisani pogubi. Povsem drugače je v Slepi pegi Hanne ko v dobesednem kot prenesenem pomenu. Še zlasti Lud- W. Slak, kjer je samomorilski in za aidsom oboleli džanki vik s svojo smrtno boleznijo, od katere nazadnje umre, s prav tako zapisan smrti, toda njegova požrtvovalna in svojo kariero nekdanjega speedwayskega prvaka, s po- ljubeča sestra naredi vse, da bi ga rešila. S to pasijonant-kojno ženo, ki ji na grob nosi kremšnite, in ne nazadnje s no ljubeznijo do umirajočega je Slepa pega nedvomno svojim pitjem piva, v katerem utaplja ostanke slabe vesti, najbolj osamljen slovenski film., ter prdenjem, s katerim te ostanke izloči. Kljub temu ni