Pripravljavna pot v zemljepisje in zgodovino. (Dalej.) 11. Preinembe na poveršji zemlje. Naša zemlja od znotraj. Od naše zemlje poznamo le poveršje in od tega le verhnjo skoijo, od koder dobivamo vsakdanjo hrano, kjer je tekla naša zibelka, kjer nam minejo naša leta, in kjer se nam poslednjič grob odpre, — da! še ta nam ni znana po vseh njenih delih. Velik del poveršja pokriva voda iz morja, nekateri kraji v Afriki in Aziji, v Ameriki in Avstraliji še niso preiskovani, niti znani in popisani. Vedoželjnost in dobičkarija je sicer veliko ljudi navdušila, da so preiskovali unanjo skorjo naše zemlje, iskaje kovin in izvor vrelcev, a dasiravno so ljudje že veliko govorili, kakšna je zemlja znotraj, vendar le prav malo vedo, kaj je pod unanjo skorjo v večji globočini ? Nih če še ni prišel pol ur naravnost v zemljo, a vendar je ta globokost neznano majhna, ako premislimo, kako daleč je od poveršja zemlje do njenega središča. Tedaj smo tako slabo podučeni v tem, kakšna je naša zemlja od znotraj, in kar učeni o tem mislijo, je le njihovo mnenje, a to je zelo različuo. Sploh pa terdijo, da je toplota tem veča, čem globokeje se v zemljo pride; tedaj bi bila kake 4 ure globoko v 21* zemlji taka toplota, da bi se naše kovine kar topile. Temu tudi pripisujejo potrese, ognjenike in tople vrelce, ki pridejo po tera takim iz vročega notranjstva zemlje. Zelo verjetno je, da so v zemlji velike votline, kjer toplota in voda učinjate tako, da se verše premembe na poveršji zemlje. — Znano je, koliko strahu na zemlji nafejajo potresi, pri katerih se zemlja tu in tara pogrezuje, drugod pa se gore vzdigujejo, tam vode vsahnujejo, drugod pa nove izvirajo, in to vse pride iz globočine zemlje, tam delajo sile, ki naj več uplivajo na rastlinstvo, na življenje žival in ljudi. 12. Pregled najvažnejših prememb na poveršji zemlje. Odsihmal, ko sta perva človeka v blaženem raju šetala med vstvarjenimi rastlinami in živalmi, začenja se povestnica naši zemlji. Odsihdob je bilo lepo na ti mladi zemlji. Vsako spomlad se je zbudila narava in ž njo tisučero novega življenja. Solnce, mesec in zvezde so vzhajale in zahajale, noč in dan sta se verstila, ravno tako poletje in zima, mraz in toplota, setev in žetev. Suha zemlja se je kinčala z rastlinami vsake sorte barve in velikosti, z dišečimi cveticami, plodonosnim sejanjem, in sadunosnim drevjem. Vse živali na zemlji, v zraku in v vodi so posedle svoje mesto, kamor jih je postavil modri stvarnik. Na daljeko in na široko je pa živel človek, in je vžival tisočere dobrote, katere je modra očetova roka razsula na korist in veselje svojim stvarem. A človek, ki bi imel pred vsemi stvarmi na svetu spoznati in slaviti dobroto Božjo, je bil nebvaležen in ni bodil vpričo Gospoda, kakor mu je bilo dopadljivo. Tedaj je zaključil Vsemogočni, da naj budobni poginejo. Na njegov migljej se je zemlja zagugala, svet je stermel. Tedaj so se odperle zatvornice nebes, in iz zemlje so vrele vode, nebo se je zavilo v temne oblake, veliko morje se je vzdignilo, in prikipelo do verhov gora, šumelo nad vso zemljo in požerlo vse, kar je živelo in dihalo — na široko in daljeko se ni videlo drugega, nego velikansko morje in nebo. To je bil vesoljni potop, od katerega nam sveto pismo pripoveduje. Ta velikanska povodenj je pokopala na milijone živečih stvari, njih ostanki še dan danes pričajo od te strašne prigodbe. Takrat bi bili smert najdli vsi ljudje in vse živali, ko bi ne bile na prečuden način rešene nekatere stvari. Takrat ko ni ostalo drugega, kakor nebo in veliko morje, je plavala po neznanem morju sicer sama in brez kermonoša ladija pobožnega Noeta, katero je Bog vodil in varoval in v nji bogaboječa družina pradeda in rešene živali. Splošen potop pa ni trajal dolgo časa, vode so se raztekle, zopet je svetila luna in solnce, in prijazno se je prikazala v oblakih mavrica, v znamnje zaveze, katero je Bog naredil z človekom. (Dalje prih.)