Novo leto 1897
L roko tresočo piše starček, Krog njega kupt knjig se pno: ^Sovraštva dve končal  sem knjigi, Že tretja skoro polna bo.
Miru še ni! Največ sovraštva Rodf ta gruda, reve dol. Napisal druge sem grehote, Njih knjige prazne so na pol.
Brezutnni clovek bridko toži, Da srece vec na svetu ni. Kako-li, če jo tamkaj išče, Kjer solza teče, lije kri?
Kjer množica trpi, umira, Kako živel bi srecno tam ? Kedar bo srečno vse krog tebe, Takrat boš srečen tudi saml"
Kolo v zvoniku se obrne,
In ura bije polnoči.
0Koncano!"  vsklikne  starec,  knjigo
Zapre, na kup jo položi.
,,Koncano bodi vse, koncane Grehot, sovraštva knjige te!" Grmado knjig zapali starček, Postavi sam se vrhu nje.
Praskece ogenj, kvišku pleza, Do glave starčka je objel .... Odbije polnoči, in starček In kup se premeni v pepel.
A glej, iz mrtvega pepela Mogocen hkrati švigne žar, Obrazek se pojavi krasen, Očesec ljubeznivih par.
Mladenič zal smehlja se v žaru, Po srcih vstaja vrt nadej .... A kaj mladenič,  —  leto novo, V pozdravu nam želi najprej ?
»Mej vami naj sovraštvo mine, Drug drugemu roko podaj. Kot prerojene v delu istem Strme vas svet zagleda naj!"
St. pl. Orlovič