Problemi, oktober 1970, letnik Vil, št. 94 PROBLEMI—MAGAZIN. Ureja uredni- ški odbor: Niko Grafenauer (urednik literarne kritike), Matjaž Kocbek, To- maž Kralj (urednik gledališča). Marko Pogačnik (urednik grafičnega materia- la), Marjan Rožanc (tehnični urednik), Dimitrij Rupel (odgovorni urednik), To- maž Šalamun, Rudi Šeligo (urednik li- terature), Marko Svabič (urednik roba). Uredništvo in uprava: Ljubljana, Sote- ska 10, tel. 20 487. Tehnični urednik posluje vsak delovni dan od 11. do 13. ure, uprava pa v četrtek od 14.30 do 16.30 ure. Naročila pošiljajte na upravo Problemov, Ljubljana, Soteska 10, tekoči račun 501-8-475/1 z oznako: za Probleme. Celoletna naročnina 50 din, cena posamezne številke 5 din, cena dvojne številke 8 din. Nenaroče- nih rokopisov uredništvo ne vrača. Iz- dajata predsedstvo ZM in UO ZSj. Tiska »Tiskarna PTT« v Ljubljani. Grafične napake so v redu. Marko Pogačnik. Taras Kermauner: Razbita tehtnica................................1 Dimitrij Rupel: Nov zakon — stari koncepti?............2 Pavle Dobrila: Avers. Revers. Logike?...............4 Taras Kermauner: Dvojna provokacija..............9 Andrej Medved: »Kulturindustrie«, »Cultura di massa«.........10 Bora Cosič: Filozofija lepljenke.................11 Marko Slodnjak: »Alonzanfandelapatri«.............13 Andrej Inkret: Stran 163: Stvari so vendar povezane.........14 Niko Grafenauner: Lisice...................16 Ivan Mrak: Smer in protismer.................17 Krešo Petrovič: Šport — izdelana igra in igrano delo.........22 Primož Žagar: Posojilo proti smrti................23 Vprašanje o protestni poeziji..................27 Razgovor z Noamom Chomskvm.................28 Mate Dolenc, Dimitrij Rupel: Non stop roman — Peto nadstropje trinadstrop- ne hiše........................30 Zmko Marusic: BRETX Aktionsraum-1 in OHO Orest Zagoričnik, Matjaž Hanžek Marko Svabič: MANIFEST Andrej Medved: Onkraj preko..................................1 Sandi Sitar: Kozli............................................6 Dimitrij Rupel: Pismo Pavla Pavlina...............12 Tomaž Šalamun: Modro....................21 Rudi Šeligo: Poklici čakajo 2. Oglarska sekira.................24 Marko Svabič: Afrika iz cunj..................30 razbit a teht nica TARAS KERMAUNER Pišem — premišljujem — v trenut- ku, ko še nič, prav nič ni jasno. Niti angleška vlada še ni izpustila tempera- mentne lepotice Leile, Izraelci na to, da bi zamenjali svoje arabske ujetnike, niti ne mislijo, palestinski komandosi pa svarijo, češ rok se bliža in mi ne nameravamo biti popustljivi. Ta trenu- tek so vse niti do skrajnosti napete, zdi se, kot da bo vsak čas prišlo do katastrofe, podoba te katastrofe, tega nenavadno zaostrenega konflikta, ki se sicer dogaja daleč stran od nas, v pito- reskni deželi Tisoč in ene noči, betle- hemskih poljan, pradavnega raja, tam, kjer je veliki in dobrotljivi pustolovec sir David Lindsav kopal krilate bike, pa v naših slovenskih srcih najbrž ni mogoče obravnavati zgolj kot zanimi- vo dogodivščino z roba sveta, temveč vsak od nas vsak dan bolj čuti, kako je za tem navidez eksotičnim dogaja- njem nekaj grozljivega, nekaj, kar zna biti kaj kmalu tudi kruta resnica na- šega konkretnega slovenskega življe- nja, a že zdaj nastopa kot prototip, glasnik te resnice. Bogati so sleherno uro bolj bogati, revni revnejši; ali ni neusmiljeni in komaj komaj kakšno re- šitev obetajoči spor med Izraelci in Arabci kaj drugega kot napoved plane- tarnega spora, priostrenega v popolno razdejanje, v- ruševine te naše na izgled tako varne civilizacije-kulture? Čeprav vsi, dokler smo živi in življenja voljni, neutrudno zaupamo v neuničljivo ter nepopustljivo silo matere narave, v moč življenja, v katerem je čez vse očitna težnja po samoobnavljanju, po celjenju ran, čeprav vemo, da je do kraja propadlo že toliko civilizacij, ki so se zdele večne in ki so trajale precej dlje kot naša evropska avantura, a da so se čez čas iz razbitih kamnov, deset metrov nad zasutimi mesti ali pa na še deviških krajih našega planeta po- rodile nove umetnije, oblike, bogastva, moči, nas najbrž ne more biti nič manj strah pred možnimi, napovedujočimi in za nekatere celo neogibnimi posledi- cami naše današnje situacije. Oziroma: naj govorim samo v svo- jem imenu. Če hočem biti pravičen, bom našel za obe strani natančno enako število argumentov. Če se bom ideološko, ču- stveno ogrel za eno ali za drugo plat, bom navrgel v njeno skodelico na teht- nici, kolikor bom mogel. Vendar — kaj je to pravičnost? Ali ni to samo ideja (Pravičnost), ki ji potem dejst\'a lepo prirejam? Vsako dejstvo je okrog- lasto-oglato, prav za prav z njim lahko dokažem, kar hočem. Če hočem pra- vičnost, potem hočem tako razložena — in prirejena — sredstva, da hodita po dve in dve v paru, druga drugo blokirata, vsaka trditev ima svoj ena- kovredni ampak, vsak ampak ima v novi trditvi svoje enakovredno zanika- nje, nikjer nobene sinteze ali odrešil- nega, razrešujočega dejstva, saj ne gre za zmago te ali one strani, temveč za nekaj čisto drugega: za to, da se sod- niku — tistemu, ki tehta — ne bi bilo treba opredeliti za nobeno stran, tem- več samo zase: jaz pa sem tisti, ki gledam v boju nahajajoče se stranke kot nekaj nerazumnega, pretiranega, otročjega, morda celo hudobnega, moj mir, mojo varnost, naš mir, našo var- nost razdirajočega. Kadar se meni do- bro godi, si želim statusa quo in pri- jaznega ravnotežja; če nerazumni drugi to ravnotežje ogražajo, potem so, v najboljšem primeru neumni, nerazsod- ni, neresni, v najslabšem zločinci. Moja blagovest je zmerom enaka: mir lju- dem na zemlji, ki so dobre volje. A kaj, ko ti ljudje niso nikoli ali vsaj redko blage volje, zmerom jih nekaj muči, preganja, ene stiska večja moč drugih, drugi se boje, da bodo svojo večjo moč izgubili in da bodo prešli o podrejen položaj, vsak brani sebe že vnaprej glede na tisto resnico, ki je v tem našem svetu žal odločilna: glede na stopnjo moči in glede na vse po- sledice, ki iz te moči izhajajo. Mir sve- tuje praviloma tisti, ki ima z vojno kaj izgubiti, kdor je brez vsega, mu je vojna sveta stvar, najvišja Pravica, dolžnost, poklicanost (takšni vojni se reče tudi revolucija; ali ne pravi glav- na revolucionarna himna: tisti, ki ni- majo nič, bodo imeli vse?). Jasno spoznavam: sram me je last- ne pravičnosti, objektivnosti, vzvišeno- sti, ljudje, ki jim gre krvavo za nohte, pa umirajo, se borijo za svoje temeljne potrebe. Sam vidim v njih figure na šahovnici moje Pravičnosti, oni pa, ki niso in nočejo biti »abstraktno« pravič- ni, zahtevajo pravico zase: izpolnitev svojega vitalnega interesa. Ali ni upra- vičeni vitalni interes Palestincev, da lahko znova živijo na svoji zemlji, v Palestini? Palestina je njihova domovi- na; naselili so jo precej prej, preden smo mi Slovenci — avtorji in branivci, simboli in dokazi vsesvetovne pravič- nosti — »mirno«, s kravami na povod- cih, z zrnjem v torbah, s frulami na ustih, s pravico v srcu in z blago delovno roko, ki je samo sejala, žela, krčila, predelovala in se nikoli vzdig- nila nad človeško telo« (oh ta poezija naše samoprcvare, naše — vsaj moral- ne — nadmoči nad svetom ... kaj smo res zasedli nikogaršnjo zemljo in na način prvih kristjanov?) poselili te naše ljube loke, poljane in planine. Poselili so jo, kot se zdi, še precej mirneje, kot mi naše kraje, saj so bili Židje izseljeni — izseljeni od drugih, ne od Arabcev. A kaj bi rekli danes mi, če bi od nekod, recimo iz južnoamerikan- skih pamp ali avstralskih puščav pri- šla v Slovenijo armada delovnih, versko fanatičnih, visoko kultiviranih, od nas mnogo višje civiliziranih Longobardov ali Keltov ali Ilirov ali Rimljanov, ki bi znova zahtevali svojo zemljo? Ali ne bi tedaj ravnali' enako kot Palestinci? Je bila NOB kaj drugega kot te vrste upor? Že, mi pravi moja pravičnost. Kaj pa Zidje? Rimljani so jih pognali v diasporo, ker so se jim upirali: raz- selili so jih ravno zato, ker so se šli svoj enobe, a so — muhe zgodovine — v njem potegnili krajši konec. Nji- hova vrnitev je torej moralno uteme- ljena; v Palestini so bili pred Arabci, iz nje so bili po krivici pregnani, v na- daljnjih skoraj dva tisoč letih pa so pretrpeli kot le malo kateri narod; vse do vrhunca tega trpljenja, do hitlerjev- ske dokončne rešitve židovskega vpra- šanja, so bili proskribirani in izganjani zdaj odtod zdaj odtam. Res nimajo pravice do zatočišča, do vrnitve tja, kjer je njihov rod doma — in to na- rod, ki je dal nešteto najzaslužnejših mož sveta? Lepo, pravijo Palestinci, a zakaj bi ravno mi plačevali ceho za tuje grehe? Muslimanska vera je najbrž precej bolj tolerantna od krščanske, turški imperij ni poznal tako krutih preganjanj Židov kot krščanske države, v času najvišje- ga arabskega razcveta poznamo tudi najvišji razcvet židovske filozofije,, a znotraj arabske države. Krivico naj po- pravijo tisti, ki so jo zagrešili. To pa so ravno Evropejci, saj je njihova pod- pora Zidom očiten kompleks, spozna- nje, da sami niso ravnali prav. Prav gotovo so Evropejci bolj legitimni de- diči rimljanskega cesarstva, duha, tra- dicije kot pa Arabci (mohamedani); ti dediči pa lastne podedovane zločine popravljajo na drugih. Hitler, ki tega kompleksa ni priznal in ki svoje Nove Evrope, Nove ureditve ni utemeljeval na Rimljanih, temveč na Germanih, ne na kristjanih, temveč na barbarih in Eddi, tega židovskega kompleksa ni imel in je mirno vlekel z Arabci (spom- nimo se prohitlerjanskega obnašanja jeruzalemskega muftija). A današnja Evropa, pa naj bo zahodna ali vzhod- na, je v eni stvari enotna: da je po- menil Hitler stranpot in da se je treba spet vrniti na tradicijo descartovskega, humanističnega, grško-rimskega izro- čila. Pa vendar, pravimo evropski sim- patizerji Izraela: poglejte, kako Židje delajo, kaj so naredili iz puščav, kako so pogumni, dobro organizirani itn. Primerjajte jih s Palestinci, s temi uši- vimi, lenimi, anarhičnimi elementi! Ali jim ne nosi Izrael evropskega duha Dela, Efikasnosti, Bogastva, Industrije, Demokracije? Pa vendar, nas zavračajo Palestinci: kaj pa če mi vašega evrop- skega izročila ne potrebujemo? Kdo pa vas je prosil, da nas civilizirate v va- šem duhu? To je čisto navaden kolo- nializem (danes: neokolonializem). Od- klanjamo to Evropo, njen na kapitalu, denarju, ekonomski oblasti utemeljen sistem. Hočemo povsem drugačno druž- bo. Naš ideal je Kitajska, ki radikalno prelamlja z družbo izkoriščanja, raz- redov, revnih in bogatih, denarja, od- tujenosti, posrednosti, človeške atomi- zacije ipd. Naš boj torej ni samo boj za to, kar nam temeljno pripada — za svojo zemljo —, temveč tudi za pre- roditev vsega sveta: za Novi svet, s tem pa tudi za vas. Hvala, se sliši z bregov Evrope, pustite nas v miru s svojim Novim svetom, nekajkrat smo že poskusili, pa je bilo prav bedno. 1 Vaše novo ideološko oznanilo — Re- šitev sveta — je vaš tip imperializma, poznamo takšne zgodbe, mi smo kar zadovoljni sami s sabo. Seveda ste, mo- rivci in pijavke, bankirji in lažniki, pa naj se imenujete Amerikanci ali Sovjeti, tako odmeva iz palestinskih skrivnih taborišč, kaj ne bi bili, ko pa živite od izkoriščanja, od bogastva, medtem ko se več kot pol človeštva duši v težavah, na robu lakote. In tako naprej. In tako naprej. De- bata, konfrontacija, polemika je ne- skončna, argument contra argument, vsak je resničen, noben ni dokončen. In rezultat? Da, o tem rezultatu se danes spra- šujem. O rezultatih, tistih, ki šele pri- dejo — in ne morejo biti nič drugega kot svetovna vojna med revnimi in bogatimi, med vladajočim razredom (svetovnim mestom) in izkoriščanim razredom (svetovno vasjo) —, in o ti- stih, ki so že danes tu pred nami. Eden teh pa je ravno zgodba o lepi in po- gumni Leili, o evropski ženi, ki je ro- dila v ugrabljenem letalu, o ugrabitvah, o likvidacijah ... Če se postavim na stran nedolžnih potnikov, na stran Evrope in svetov- nega mesta, potem je to, kar so za- grešili komandosi, grozljiv kriminal. (Enako zločinsko postopajo tudi tupa- marosi v Južni Ameriki, ko ugrabljajo za talce — in tudi ubijajo — nedolžne ljudi.) Vendar — kaj je to »nedolžen človek«? Je res sploh kdo med nami nedolžen? Smo se že tako spretno od- rekli naše grške — tragedijske in tra- gične — tradicije, krščanskega spozna- nja o izvirnem grehu? Kaj res lahko nekaznovano uživamo sadove, ki so jih ubrali in pridelali naši očetje, ne sma- tramo pa se odgovorne za zločine teh očetov? Je res mogoče tako higienično ločiti dediščino, ki smo jo pripravljeni sprejeti, od tiste, ki nam ni všeč in jo odklanjamo? Tisti, ki nimajo nič, tisti, nad katerimi smo počeli svoja ne- dela, nas seveda ne gledajo tako, kot se gledamo sami; enačijo naše bogastvo in naš zločin, našo moč in naše na- silje, o nobeni nedolžnosti nočejo sli- šati, zanje smo krivi, krivi že vnaprej, kolektivno, tako kot so bili ubogi črnci za nas krivi kot rasa — kot neljudje — v časih lovcev na sužnje in so praY za prav še danes in kot so v vsaki vojni krivi vsi pripadniki nasprotne države (naroda). Prav, boste porekli, a saj ni posiljevala, izkoriščala Evropa samo druge, barvaste, znotraj svojih meja je postopala na enak način: za Angleže smo bili — še do nedavnega — vsi kontinentalci nižja bitja, za Ger- mane Slovani, za Srbe Slovenci, za Slo- vence Albanci itn. Svet, ki temelji na moči in na nenehni ekspanziji moči, bo ravnal po tej zakonitosti drugod in doma; bitka gre vse do najmanjše eno- te, do posameznika s posameznikom. Že, je treba odgovoriti, to je vse res, to je notranji zakon Evrope, a ko da- nes Evropa (z ZDA vred) nastopa v svetovnem prostoru, nastopa — na- vzven — skorajda kot enota, enoten slog življenja, kapital, politika, ideolo- gija, sistem. In znotraj realnega sve- tovnega prostora bi si bilo prav težko zamisliti, da bi Palestinci med ugrab- ljenimi potniki izbirali, češ ta je bolj kriv in ta manj, ta je član opozicijske stranke, ta bankir. Vsi smo beli, vsi smo predstavniki — simboli — dolo- čenega sveta in če ta določeni svet ni niti najmanj pripravljen ugoditi pa- lestinskim potrebam ter vizijam, pač pa nenehoma predlaga neko razumno, tolerantno, kompromisno rešitev, ki seveda pomeni prilagoditev palestin- skega življenja evropsko-ameriški za- misli sveta, potem ne more biti nič čudno, da se ti Palestinci upirajo, da se bodo upirali, da ne bodo nič raz- likovali med finesami in da bodo še naprej — in še veliko bolj radikalno — ugrabljali ter poškodovali nedolžne žrtve. Kaj smo res tako daleč od časov, ko se je vzklikalo: bolje rat nego pakt? Ali ni bila tedanja situacija podobna? Hitler zmagovavec v Evropi, Francija poražena, Anglija skoraj na tleh, Ame- rika daleč. Sovjetska zveza v prijatelj- stvu s Hitlerjem, nekaj tisoč jugoslo- vanskih komunistov in študentov pa je pozivalo — natančno tako kot danes palestinski komandosi — na odrešilno, dokončno, sveto, pravo, osvobodilno vojno? In ali niso ti noro pogumni fantje prav tako streljali, vršili likvi- dacije tistih, katere so smatrali za svo- je okupatorje? Kaj niso — po prepri- čanju Palestincev — Židje okupatorji njihove dežele? Če smo dosledni, jim moramo priznati iste pravice, kot jih samim sebi, ali pa spremenimo svoj odnos — vrednotenje — do lastnih de- janj in preteklosti. Igranje na dveh mi- zah, po dveh logikah je goljufija — resda nekaj časa uspešna, vendar ali tudi na daljšo perspektivo? A kaj mi pomagajo takšna politično svetovno zgodovinska razglabljanja, ko pa gre za konkretnega, živega človeka, za tisto porodnico, ki se za politiko sploh ne briga, ki gre — recimo, fa- bulirajmo — obiskati samo svojega moža, pa jo neznani ljudje v čudnih vojaških uniformah zadržujejo v čud- nih prostorih, ji grozijo in bi jo bili v primeru, da bi jo vojaki njene do- mače dežele skušali osvoboditi, pri- pravljeni celo ubiti? Ta porodnica ne razume ničesar, vidi samo kri svoje krvi, brezpomočnega novorojenčka, ki mu manjkajo aseptične plenice, mleko, nega, mir, vidi zanj in zase nevarnost, vidi nor, nerazumen, sovražen svet, ki se je zgrnil nadnjo brez njene volje in krivde. Zares, se spet oglaša druga plat premišljevanja in nas ne spusti iz rok? Je bil Ludvik XVI. res tako nedolžen? In njegovi otroci? In že smo ponovno sredi problemov, ki jih je tako nepre- kosljivo lucidno načenjal Camus v Upornem človeku, v Pravičnikih in drugod. Atentat na Velikega kneza je sprožil isti komentar kot atentati na evropske diplomate ali letalske potni- ke. Bomo s tem, ko bomo postavili — če bomo mogli — atentatorje, ugra- bitelje — pred sodišče in jih obsodili, rešili problem Palestincev in Židov? Bomo s tem rešili problem sveta?* Ali pa bomo samo z novim nasi- ljem — nasiljem pravice — utrdili svet, ki je svet posedujočih, močnih? A kaj naj naredi preprosti držav- ljan v državi močnih? Mirno podpiše politiko svoje države, svojega pred- stavnika? Ali pa naj se takoj vpiše med Črne panterje, če jih ni, pa naj jih naredi? Odgovorite, pedagogi, moralisti, du- hovniki vseh branž. ri koncepti? DIMITRIJ RUPEL Zapisan je osnutek zakona o kul- turnih skupnostih. Ali pomeni ta zakon člen v verigi verbalnih, formalnih skle- pov o problematiki kulture, ali je to morda presečišče v bistvenem trenutku na bistvenem koncu? Kako razumem zakon? Zdi se, da je v obliki, v kakršni ga imamo pred sabo, precej dokončno izoblikovan. Kakšen je njegov namen? Urediti kul- turo ... urediti, da ne bo neurejena, anarhična — takšna se nam kar naprej dozdeva ... dozdeva se nam, da je ne- smiselna. Pesniki pišejo pesmi brez po- mena, igralci se prepirajo brez smisla, edino, kar je tej kulturi skupnega, je neka odsotnost, nekaj ,česar ni. Ni ti- stega pravega. Je samo dvom, raztre- senost, odsotnost, permanentna kriza ... Mislim, da je ugovor o tem, da da- jemo za kulturo premalo denarja, samo ugovor glede na posledice ... to ni te- meljni razmislek o težavah s kulturo. Kaj berem v gradivu o stanju kulture na Slovenskem? Da pada obisk kon- certov, da se zmanjšuje število obisko- valcev kino dvoran in gledališč... da pada zanimanje za knjige... da se skratka ruši neka enotnost in neka kvantiteta... z njo pa seveda tudi kva- liteta. Kajti ustvarjalci dobivajo obču- tek, da njihov poklic umira, da je po- dročje, kjer delajo, zastrupljeno z ne- ozdravljivo boleznijo, ki povzroča ne- zadržno hiranje in propad. Vsesplošna kriza, zaskrbljenost. V to zaskrbljenost in krizo prihaja zakon o kulturnih skupnostih. Torej neki formalni akt, ki naj bi po eni strani vrnil zaupanje ustvarjalcem na področju kulture — pa tudi konzumentom, saj bi bili v pri- meru tolikšne družbene skrbi, kot je izdaja zakona, potolaženi, da gre za legalno in resno zadevo, v katero je vredno investirati čas in denar. Toda, ko preberem zakon, se mi ne zdi, da odpravlja bistveno pomanjklji- vost ali odsotnost v kulturnem življe- nju. Z drugimi besedami, ta zakon na nobenem mestu ne govori o krizi v kulturi. Nikjer besede o tej odsotnosti. Kaj je namen zakona? Da to krizo pri- krije ali da z manjšo pozornostjo od- bije ost krize? Odgovor na to vpraša- nje bomo dobili šele, ko si bomo ogle- dali krizo, o kateri je govor. Kriza slovenske kulture je gotovo v zvezi s krizo slovenstva v luči go- spodarskih procesov v moderni Evropi in sploh v svetu. Slovenstvo na neki način nehuje biti slovenski problem številka ena, vsaj kar zadeva gospo- darstvo. Danes živi v Nemčiji okrog pol milijona jugoslovanskih delavcev in nihče iz tega ne dela problema. Ti de- lavci se podobno kot ponekod pri nas srečujejo s problemi upravljanja, ka- pitala, odtujevanja presežne vredno- sti... Skratka, njihovi problemi so pro- blemi urejanja proizvodnih odnosov .. . Ti proizvodni odnosi niso nekaj spe- cifično slovenskega, ampak so interna- cionalnega pomena. Za njimi stoji ves svet izkoriščanja, prilaščanja, bogate- nja ... svet tehnike in svet manege- menta, svet strok, svet znanosti... Če smo površni, lahko sklenemo, da je ta svet s svojo pomembnostjo zasenči! svet nacionalnega, boja za nacionalno emancipacijo, ki je bil potrebnejši v času prvega naskoka kapitalizma, ki je potreboval manjše teritorije za svojo ekspanzijo, kot jih potrebuje zdaj. Če opazujemo slovensko zgodovino, reci- mo tisto iz šestdesetih, sedemdesetih let prejšnjega stoletja, nahajamo v pro- gramih slovenskega liberalizma pred- vsem nacionalni boj in gradnjo nacio- nalne kulture. Liberalci so se imenovali narodnjake. Njihova politika je bila narod za vsako cenO; tudi za ceno go- spodarskega kruha, kar se je tudi zgo- dilo z banko Slovenijo. Slovenska po- litika v tistem času je enako kulturna politika je enako nacionalistična poli- tika. Kultura in prosveta je osveta Slovencev brez kapitala, denarja, to- varn ... In še ta osveta sega v zelo tanko plast izobraženstva, ki se seveda po logiki komuniciranja v 19. stoletju najdlje sliši. Na kratko; slovensko na- cionalno vprašanje je kritično v neki posebni zgodovinski situaciji, ki je per- verzna do te mere, da zamenjuje srečo (urejene proizvodne odnose, revoluci- jo ...) tostran za srečo onstran. Nacio- nalno zedinjenje je postalo transcen- denčno. Vzporedno poteka kulturni boj. Kulturni boj prav tako nadomešča določeno odsotnost, oz. vsebuje dolo- čeno odsotnost. Prav zato dobiva po- teze zamorjenega gibanja. Brez zamor- jenosti ni kulture. Pesniki so tedaj nesrečni, kulturniki pavperizirani, na prezgodnjo smrt obsojeni mučeniki za veliko — potrebno, prepotrebno — ilu- zijo. Ta kultura je čitalniška. To se pravi, da v bistvu ni produkcija, ampak reprodukcija onstranskega smisla — ni dogajanje zaradi dopjanja, ampak je dekla prevladujoče ideologije. Ta kul- tura se dogaja v območju resnobe in resnice. V njej so shranjene poglavitne narodove preokupacije. Naša zgodovi- na je literarna. Pred časom sem slišal izjavo enega slovenskih vodilnih politikov, češ da Slovenci ves čas po vojni nismo ustva- rili na nobenem področju toliko kot v politiki, V literaturi malo, v kulturi malo, v znanosti bore kaj... Kar tehta, je naša politika, s katero smo prodrli v svet. Kakor je že ta izjava prenapeta, posebno za vodilnega slovenskega po- litika, je vendarle res, da smo se Slo- venci s pridobitvijo svoje državnosti in svojega — čeprav izropanega — gospo- darstva odmaknili od kulture. Kultura je postala normalna, za nekoga seveda slaba in nezadostna, odsotna ... Gle- dana z vidika Velike akcije je seveda odsotna. Lahko rečemo, da se je dopol- nila. V njej je odsotna samo še odsot- nost. Manjka ji metafizična razsežnost, hrepenenje k izpolnitvi še neizpolnje- nega, iluzija ... Urad za najdene^ po- mene se je spremenil v kovačnico znakov in tiskarno. Ni slučajno, da se je nacionalizem ponovno prebudil v kulturniških vrstah ... In to v tistih vrstah, kjer vlada načelo, poslanstvo velike resnice. V teh vrstah razsajajo stari kulturni cilji, pro- grami Zedinjene Slovenije ipd. Eshato- logi bi radi zasedli mesta, ki so jih zasedali pred revolucijo. Takrat je bila sklenjena unija med nacionalizmom in kulturo. Ni nerazumljivo, če se danes zakon o kulturnih skupnostih ukvarja ravno z decentralizacijo in dezintegracijo slo- venske kulture. V veri, da so najbliže ljudstvu, delavcem tiste kulturne insti- tucije, ki so pomaknjene v pristojnost občine, kjer delujejo, so sestavljalci za- kona predlagali ustanoviti temeljne kulturne skupnosti. To so storili še z več predpostavkami: 1. kulturniški nacionalizem se raz- bije na nenevarne celice, 2. nevarnost elitizma in kulturnega centralizma, 3. odgovornost za kulturne škanda- le pade z ramen nacionalne politike in se preseli na odpornejša ramena lo- kalnih birokratov, ki jih je možno laže indoktrinirati in voditi. Dejstvo je, da se kultura kot no- silec (nacionalnih) vrednot odločno raz- kraja in upada. Kot taka je seveda tudi sporna, saj ni zmožna prevajati mito- logij, ki bi ji utegnile biti naložene, temveč postaja odčarana igra, ponekod težko razumljiva produkcija ali ekspe- riment ... Kultura, tu mislim predvsem umetnost, ne nosi več pričakovanega sporočila, apriornega smisla, ki bi mo- ral biti jasen, predno se umetnik loti dela. Umetnikovo delo nikogar ne od- rešuje, umetnik ni demiurg, temveč delavec. Vsakdo je lahko umetnik. Ko govorimo o propadanju umetno- sti, moramo imeti pred očmi dejstvo, da umetnost propada z vidika neke pretekle identitete, oz. v neki projek- ciji, ki nima konkretnega opravka z umetniško produkcijo. Umetnost pro- pada z ozirom na nekaj, kar je bilo. In če je to, z ozirom na kar danes propada umetnost, nacionalistični kul- turni projekt, potem smo lahko zado- voljni. Toda položaj vendarle ni tako enostaven ... res je, da zmanjkuje neke odsotnosti predvsem za potrošnika — hkrati pa je res, da je umetnost po svoji tradicionalni usmerjenosti in funk- ciji mitologija in da so umetniki mito- mani. Zato ni nenavadno, če si je poiskala novo transcendenco. Ta trans- cendenca je — idealni narod. Zakon o kulturnih skupnostih se zdi na prvi pogled koristen ravno v tem smislu: da razbija nacionalni cen- tralizem, torej mit, da ima kultura, ki je vprežena v nacionalni kulturni pro- jekt, že apriori neki smisel in pomen. Dejstvo je, da pri nas živi — in to ne slabo — vrsta kulturnih institucij, ki jim je podarjen ravno ta apriorni smisel, tega jim ni treba več iskati in se spraševati o njem, temveč je kar tam, funkcionira kot bistven element njihove zaslužnosti — dejansko pa je božanska ideja, podobna tisti, ki jo ponuja kapitalist, ko razlaga svojo pra- vico do lastnine proizvajalnih sredstev. Toda kaj prinaša zakon v ta razmerja? Ali razkriva bistveno dilemo, ki je di- lema med produktivno ter produktibil- no kulturo na eni in posvečeno, »ustvarjalsko« kulturo na drugi strani? Tega v zakonu ni. Se huje: zakon protežira umirajočo kulturo. V tezah, ki jih je izdelal re- publiški sekretariat za kulturo in pro- sveto, je to jasno razvidno. Kultura ima še naprej iste sestavine, celo mrtve veje so pomaknjene v ospredje. Nacio- nalni interes (kakšna zanimiva formu- lacija za socialistično koncipiranje kul- ture!) je naklonjen arhivom, bibliote- kam, muzejem, spomenikom, restavra- torstvu, preparatorstvu, konzervator- stvu... torej panogam, kjer je produkcija že zdavnaj zamrla in ki so lahko samo še kulturna pokopališča, arzenali nacionalnih mitologij... Pro- blem umetniške produkcije se zdi se- kundaren. Potisnjen je v občinske in mestne kompetence, predan na milost in nemilost lokalnim birokracijam, kjer se problematičnost rešuje na pragma- tičen in hiter način. Decentralizacija je torej fasada in manipulacija. Namesto da bi bila odgovornost za slovensko kulturno situacijo razvidnejša, postaja bolj meglena, nedefinirana. Namesto da bi se konflikt, ki je v bistvu razredne narave, izlušči! iz koprene odtujenih odnosov — saj so proizvajalcem, pro- letarcem dane kaj majhne možnosti za prihod v kulturo, ampak vedno ta kul- tura pod tem ali onim znamenjem prihaja k njim — se samo poglablja in mistificira. Z nerazrešeno dilemo med božansko in produkcijsko kulturo, z nerešenim vprašanjem elitne ter mno- žične kulture — se spuščamo v insti- tucionalni akt, ki ima povrhu vsega še namen do konca pokopati vitalne kulturne sile in jih degradirati na part- nerje v fiktivnem dogovoru med poli- tičnimi in gospodarskimi managerji. V bistvu ta koncept vleče skozi stranska vrata nacionalistično mitologijo — saj bomo v kratkem dobili čitalniško kul- turo, o kateri vemo, v kakšni kombi- naciji se je spočela in razvila. Čista samouprava — temeljna kulturna skup- nost — je nemogoča. Povrhu vsega pa je pretveza — ker kaže, da partija ni sposobna ali željna prevzeti odgovor- nosti za to, kar se v kulturi dogaja. Manjka ideološko jedro! Edino jedro, ki je še ostalo in se nenehno podhra- njuje — celo v organizaciji proletarcev — je nacionalistična mitologija in bur- žoazno predpostavljanje vnaprejšnjega smisla kulturni produkciji. Degradacija kulturne produkcije po- meni novo etapo v buržuizaciji kulture na Slovenskem. In to je izgubljena toč- ka za Zvezo komunistov. Namesto da bi spodbudila razkroj samovoljnih in- stitucij, ki rigidno in samozaverovano vztrajajo pri svojih elitističnih koncep- tih, nadaljuje ZK svojo prakso neza- interesiranep, vzporednega prevodni- ka najrazličnejših interesov. Pri tem seveda pozablja na bistveni interes, ki je interes neposrednega proizvajalca. Reproducira se družba zavestne, ne- dostopne elite ter množic, ki jih je moeoče zasipavati z mitoloeiiami. Neverjetno me je presenetila ugoto- vitev, da mi je bilo pomagano odkriti v sebi sposobnost, na katero še v sa- njah nisem pomislil, namreč — pripra- viti nekomu nekaj čudovitih frommov- skih užitkov,1 Uvod v to dobročudno akcijo pa je pomenil moj priložnostni članek (Problemi, VIII, januar 1970, št. 85, str. 7—9), na katerega koncepcijo je T- Kermauner odgovor,1 v naslednji šte- vilki omenjene revije.- Vsekakor mi je bilo dano opaziti, da tako silovite negacije konceptualne vrednosti mojega zapisa ne gre igno- rirati. Res je, da sem porabil precej časa, da sem sploh prišel do sape. Že na vsem začetku se nisem mogel spri- jazniti s tako uničujočim udarcem, a so mi narava človekovega življenja in iz- kušnje, ki so mi jih posredovali v šoli iz slovenske preteklosti, dopovedati, da se da na koncu koncev vsakomur pomagati, če v njem le ostane kanček življenja. In zato sem se odločil, da bom svojo prisotnost — pa še kaj dru- gega tudi — znova skušal potrditi. Je že tako! Če bi menil, da je Ker- maunarjev način mišljenja in njegovo poznavanje slovenske preteklosti (glede obravnavane problematike), zadovolji- vo, bi se ob tem udarcu pač potuhnil in počakal na »boljše« čase. Ker pa tega mnenja nikakor ne morem biti, naj mi bo dovoljeno dokazovati nasprotno. Res je le, da sva oba morda nehote po- segla na takšno področje, kjer zares zadnja beseda verjetno nikoli ne more pasti, a vselej težimo k popolnosti, ravnovesju, zaradi česar pa, upam, še ne grešimo. Vsakemu površnemu bravcu mora biti takoj jasno, od kod in zakaj med nama tako različen pristop do obrav- navane problematike. Kermaunerjeva analiza moje koncepcije sloni na po- vsem filozofskem — ahistoričnem — pristopu k predmetu raziskave. Pri tem je tudi storil poglavitno napako. Zani- ma ga namreč le »moja« koncepcija, druga plat, zakaj in kako je do nje prišlo, je zanj stvar preteklosti, s ka- tero je dokončno obračunal. Tako ga sestavek tam, kjer (utemeljeno ali ne- utemeljeno) načenja nekatera historio- grafska in historična vprašanja, sploh ne zanima. Zanima ga le to, kar je na drugi strani obračunske črte med pre- teklostjo in sedanjostjo, a pri tem po- zablja, da ta obračun ni padel iz zraka, marveč je prav zaradi historične pogo- jenosti še vedno aktualen. In zato se moti, če misli, da je edino zveličavna njegova beseda, ki prihaja iz zakladnice metafizične prekonstrukcije, ne pa iz življenja, ki nikakor ne živi samo zase, ampak sredi drugih življenj — v sovis- nosti z njimi. Tako bi torej bilo možno sklepati, da bi že vsak filozofski tra- ktat ali morda celo disput razrešil vse probleme z eno samo, čarobno potezo- A žal so tu tudi zgodovinarji, ki z ana- lizo preteklosti (glede na stopnjo do- pustnosti, ki jim jo nudi vir, in kjer to ne zadostuje, si pomagajo s sklepa- njem od posledic k vzrokom) prihajajo do povsem drugih rezultatov, a tako tudi do drugega načina mišljenja. Nje- gov odgovor dovolj nazorno dokazuje, kako svojih filozofskih-življenjskih-di- lem nikakor ne more transkribirati v historične postavke. Sicer ne morem zahtevati od njega, da bi to storil, če se loteva historije, se je vsaj nekoliko dolžan potruditi in ji pristopiti bliže, kot je to storil. Temeljne napake, ki sem jih zagre- šil po Kermaunerjevem mnenju, so te- le: konservatizem, ki ga zganjam, sloni na tradicionalizmu ideologije naroda, ki po svojih še neizživetih ambicijah ne more — po značaju mezohističen — privesti nikamor drugam kot v revan- šizem, novo zunanjo konfrontacijo in v — bankrot. Žal sem — po Kermau- narjevem mnenju — sicer iskren, a trmast vztrajnež, ki se oklepa iluzornih vrednot, ki po svojem izvoru nikakor več ne sodijo v realni svet,- ker se skli- cujem na moralo in pravico, ne pa na zahteve, ki jih postavlja realnost vsak- danjika. Prav zaradi tega poglavitno značilnost naše preteklosti — nemoč — le še intenziviram, a tako jo le po- udarjam v svetu realnih dejstev in ob- enem spravljam v nevarnost ne le sebe, marveč tudi tiste, ki bi na moje gle- danje pristajali. Temu nasproti postav- lja T. Kermauner svoj uravnovešeni realizem, ki je edino možni način, če hočemo našo alieniranost spraviti v so- zvočje s svetom, v katerem se vsak dan znova spopadamo s sabo, z materijo — z grobostjo realnosti. A videz, ki nam ga ponuja T. Ker- mauner, je sila, sila varljiv. Kdo je rea- list in kdo to ni, naj bo razvidno iz naslednjih vrstic. Kako je že, za vraga, s to našo slo- vensko preteklostjo? Prav dobro se namreč zavedam, da bi vsakršen tre- nutni juriš s puško za korekturo meja vodil v spopad širših dimenzij (?) (Pa ne, da je T. Kermauner tako razumel moje pisanje?). Oblika in vsebina neke zavesti — in to moje razmišljanje je — (v katero pa nesporno spadajo spome- niki iz narodne preteklosti), še ne more biti neposredna nevarnost, revanšizem. Izhaja le iz poznavanja preteklosti tiste gmote, tiste skupnosti, ki se je na tem koščku Evrope, ki mu danes pravimo slovensko nacionalno ozemlje, formira- la kot slovenska narodna skupnost A pri tem ni prav nič važno njeno ime zaradi imena samega, marveč zaradi tega, kar gre pod njim razumeti. Ali nisem predočil nekaterih dejstev in tudi različnih besed, kakor in kadar so se pač pojavljala v preteklosti; njihove prave vrednosti in poglavitne značilno- sti, ki so v nekem trenutku vplivale na razvoj tu prisotne skupnosti harmonič- no ali pa disharmonično z ozirom na bistvo zahtev prav te skupnosti? Pred- očil sem jo kot skupnost, ki ji je v dol- gem razvoju postala lastna in značilna neka zavest — zavest, ki je njeno uso- do sooblikovala kot toliko drugih vpli- vov in ki je zanjo značilna še danes, ker je pač del profila njene preteklosti. Potegnil sem le rdečo nit skozi vse obdobje, ki ga označujemo kot začetek neke »narodne« preteklosti; ko smo še neformirani »prišli« med družbeno in tehnično višje razvite Germane (Bavar- ce in nato predvsem Franke, kar gre pripisati njihovemu zgodnjemu stiku z zahodnim rimskim imperijem) na eni strani in na drugi s predeli, ki so bili več ali manj pod vplivom bizantinskega cesarstva, ki je bilo v času, ko so pro- dirali na Balkan prvi »slovanski toko- vi«, tudi najrazvitejša skupnost v Ev- ropi. Stik, ki »smo« ga vzpostavili s staroselci, in vpliv stopnje njihovega tehničnega in družbenega razvoja so »nam« dali začetni vzgon, a katastrofe so se kar vrstile — zaradi naše nefor- miranosti — v obdobju, ko smo mogli za tiste ljudi, ki so prebivali na tem ozemlju kot neka homogenejša družba, dejati, da so kot družba bili še v po- vojih — in so prav zaradi tega bili ti udarci tem bolj učinkoviti. A tako je pač bilo! Značilnost teh grupacij, ki so imela v lasti to ozemlje, ki mu je dajala najznačilnejši pečat prav slovanska (slo- venska) večina nad Avari in Kelti-Iliri, nad morebitnimi drobci germanskih plemen, je bil enotni položaj do vlada- jočega razreda-fevdalcev v času inten- zivnejših kolonizacijskih tokov do 12. stoletja in v času, ko se fevdalizem utrdi in poseljuje še nove predele tudi z nemškimi kmeti. Vse to se začenja — po ponesrečenih poskusih nekaterih ze- lo jasno začrtanih kmečkih uporov od 15. do 18. stoletja — v 18. stoletju le zavedati položaja in izvorov — pač v okviru paralelno rastočih zahtev pro- svetljencev — kar se v pomladi naro- dov na tem ozemlju z novimi zahteva- mi izkristalizira v slovenski (tedaj in tu) narodni preporod in politični pro- gram. Vendar so različne odjuge (te se začenjajo s terezijansko-jože- finskim obdobjem, z nevoljniškim patentom kot pridobitvijo, ki ima kar najmogočnejše posledice prav za kmeč- ki sloj in kulturni in politični razvoj kmečkih, tako imenovanih nezgodo- vinskih narodov v 19. stoletju), našle v revolucionarnih zahtevah pomladi narodov realizacijo le do tolikšne mere, da se vsi slovenski politični razgledi in kombinacije druge polovice 19. stoletja niso utapljali le v naši politični nemoči, marveč predvsem v dejstvu, da sta re- lativna svoboda in gospodarsko »olaj- šanje« — izboljšava v obliki zemljiške odveze z odškodnino — naprtila kmetu tisto breme, ki ga je zvrnilo v brezno izkoriščanja, prej po fevdalnem gospo- du, a odtlej po kapitalističnem obratu. Pojavila se je še peščica domačih ode- ruhov; ti so svoj bedni kapitalček aku- mulirali iz že tako izmozganih rok kme- ta, ki je živel na ozemlju, ki si ga je slovensko nacionalno gibanje začrtalo za svojega Posledice so b.le očitne: razlaščanje kmetov in njihova pol-pro- letarizacija ter odhodi v tujino. Takšen je torej bil rezultat izpeljave zemljiške odveze za odškodnino; ta je poskrbela predvsem za ustvaritev tistih možnosti, ki so pospešile le dinamiko razvoja ve- likih kapitalističnih obratov in jim v okviru novih gospodarskih imperati- vov, ki jih vse bolj začenja diktirati vpliv ameriškoruskega žita kot osnov- nega prehrambenega artikla — v skla- du z zakonskimi prerogativi, ki so si jih ustvarili v času neenake porazdeli- tve politične moči tudi na račun ma- lega (to je slovenskega) kmeta (ma- lega gospodarstva), omogočile nov, ve- lik skok. Velja pa mimogrede pripom- niti, da so bili v glavnem vsi veliki last- niki proizvodnih obratov (najsi indu- strijskih ali kmetijskih) po narodnostni pripadnosti — tujci. Tako je narodnost- ni boj nosil s sabo razredno obeležje in slovenskega nacionalnega boja 19. in 20. stoletja ne moremo označiti kot bo- ja za uresničenje programa, začrtanega do leta 1848-49, marveč prvenstveno kot vsak dnevni boj izkoriščanega za golo eksistenco, za boljši, večji in lepši kos kruha. Kakšen je bil ta boj sicer, je več ali manj znano vsakomur, ki je dobil nekaj lekcij iz zgodovine še v srednji šoli. Do- sti več pa ne. In v tem tiči jedro razha- janj, ker so prav posebnosti našega razvoja toliko skrite v splošnostih vse- evropskega razvoja, da jih z njimi isto- vetimo, s tem pa nujno istovetimo tudi izhodišča in značaj zahtev. A izhodišča so bila v temeljih drugačna. V Kermaunerjevem tekstu je nekaj, kategoričnih trditev, ki se ne ozirajo na izsledke naših zgodovinarjev in tako negirajo smisel in vrednost njihovega dela. Danes, ko je očiten neugodni po- ložaj zamejskih Slovencev ne samo za- radi njihovega številčnega razmerja do matičnih prebivalcev držav, v katere so jih priklenile mednarodne pogodbe po drugi svetovni vojni, se nam zdi po- vsem normalna možnost — čimprej opustiti jadikovanje nad temi dejstvi, pač z motivacijo, da tako in tako ni- kamor ne vodi. A ne gre za jadikova- nje. Prav pregled nad našo preteklostjo nam najbolj nazorno kaže, kako tve- gano je apriorno, resignirano pristaja- nje na dejstva, ker ima za posledice lahko prav to, kar se je z nami dogajalo v preteklosti. Zato sodim, da ne bi bilo odveč prikazati te usodne spremembe v njihovih, kar se le da najkrajših, in upam, da najznačilnejših obrisih. Glede zahodne meje, predvsem Tr- sta, tole: res je, da Trst nikoli ni bil slovenski po razmerju števila prebival- cev; to bi lahko postal, a kolikokrat je to bilo onemogočeno Pri tem vpraša- nju sicer zadevamo ob stalne pomisle- ke, kaj je kdaj komu pripadalo in kako je to izgubil, a ne morem se znebiti vtisa (in v tem se s T. Kermaunerjem strinjam), da takšen način razmišljanja, ki mi ga je podtaknil Kermauner,^ ne more veljati za meritornega. Izhajam namreč iz stališča, da današnja ureditev Evrope in pretežnega dela ostalega sve- ta sloni na nacionalnem principu. To je dejstvo, ki ga ne more zanikati nihče. Tudi ne, da segajo osnove te ureditve medčloveških odnosov v zgodnji srednji vek, ob prihodu in razporeditvi tistih etničnih skupin, ki ji še danes dajejo poglavitni pečat. Res je, da bi zaradi izvirnosti historičnega razvoja (če sle- dimo Kermaunerjevim očitkom) prav Italijani lahko zahtevali zase — kot neke vrste nasledniki rimskega impe- rija (ali vsaj beneške jadransko-levan- tere dominacije) vse ozemlje ali del ti- stega ozemlja, ki je imperiju nekoč pri- padalo. V novejši italijanski nacionalni zgodovini je bil ta moment delno več- krat zelo trpko, a močno prisoten. V okvir teh zahtev pred prvo svetovno vojno so spadali tudi Trst, Istra, Dalma- cija itd., a ne gre pozabiti, da so v več kot tisočletnem razvoju izgubili svoj romanski značaj, ne le glede prebival- stva, marveč tudi glede funkcije. Pet tisoč (5000) prebivalcev Tergesta ni moglo biti opravičilo za zahteve po Tr- stu dva tisoč let pozneje^. Kako so mogli zahtevati Dalmacijo, kjer je v začetku tega stoletja živelo vsega 3 % italijanskega prebivalstva? (Mimogre- de: Zakaj ne bi Jugoslavija zahtevala zase hrvaških etničnih enklav v južni Italiji?) Tudi zaradi taktičnih razlogov? Da bi si zagotovili Istro, kjer je bilo njihovega prebivalstva le eno tretjino? Pa še za del te ene tretjine gre pouda- riti (kar velja v precejšnji meri tudi za Trst), da po svojem izvoru ni bil itali- janski. Do prave, politične italijaniza- cije Trsta pride v 19. stoletju, ko je ita- lijanstvo po vseh tedanjih veljavnih kriterijih (gospodarskem, kulturnem, političnem) favorizirano pred sloven- stvom. Vloga Trsta ni bilo ojačanje Ita- lije, marveč njegovega zaledja — prav to dejstvo je odločilno vplivalo tedaj, ko ga je bilo treba iztrgati prav tistemu zaledju, ki ga je dvignilo. S porazom fašistične Italije v drugi svetovni vojni in ob njenem koncu pa je postal Trst predvsem strateška točka; razmejitev med Italijo in Jugoslavijo, ki Jugoslo- vanom sicer dovoljuje gledati z okoli- ških hribov v zaliv, ne pa tja tudi sto- piti, je bila posledica dejstva, da je Trst kot strateška točka še vedno lahko sha- jal brez pravega zaledja. Tako je ta svojevrstni kompromis (pri čemer ne smemo pozabiti, da je bilo drugi funk- ciji te razmejitve — kako onemogočiti njegovo gospodarsko pomembnost — prav tako zadoščeno), prisodil Jugoslo- vanom večji del njihovega etničnega te- ritorija- Vsaj nekaj! Današnji etnični sliki botruje vsa ta preteklost, resnica, da je bil slovenski človek prisiljen za- radi gospodarskega, nato pa še politič- nega in vojaškega pritiska zapustiti te predele, potem ko si je ustvaril v Trstu najmočnejše gospodarsko odskočišče. Po letu 1921 se je 60.000 italijanskih Slovencev izselilo samo v ZDA!' Koliko v Jugoslavijo? Koliko jih je odšlo z la- dijskimi konvoji v Kanado in Avstra- lijo po drugi svetovni vojni, ker so ta izseljevanja podpirale zavezniške obla- sti v coni A STO-ja? Pravzaprav je čud- no, če so tam sploh še živi fosili nekih slovenskih nebodijihtreba. In zares so temu prebivalstvu, ki mu pač pravimo Slovenci) odrezali nekaj, kar je z njim organsko raslo. (In vse to ob spremljavi bobnečih tirad o pravici, svobodi in demokraciji!) Italijani lahko pogrešajo Nico ali Izolo, nikakor pa ne morejo Genove ali Neaplja. Kaj več o upravičenosti ali neupra- vičenosti naših zahtev v času od leta 1953-54 v tako kratkem obsegu ne bi mogel povedati. Za to je na razpolago zgodovinska literatura (npr.: Istra i Slo- vensko Primorje, Oko Trsta, La Marche Julienne — izdano v Sušaku 1945. leta itd). Kako je bilo z našim odzivom na takšno početje? Nikoli nismo nikomur vsiljevali svoje morale. Bili smo pač vajeni amorale. (Z argumenti pravice dokazuješ pravico samo pravičniku). Storili pa smo po drugi svetovni vojni nekaj drugega- Zavedali smo se, da lah- ko samo strpnost omogoči nove odno- se. Nikomur, celo tistim, ki so se eksponirali v fašistični dejavnosti, nismo iztikali oči. Če lahko rečemo temu obračun, je bil ta obračun glede načina vsekakor human. Za opcije se je odločil tisti del italijanske manjšine( ne po načelu pripadnosti ita- lijanski ali jugoslovanski državi, mar- več po še vedno dejanskem razmerju prebivalstva), ki je smatral, da raje živi v Italiji. Tisti del, ki je ostal v Jugo- slaviji, pa je postal gospodarsko in po- litično enakopraven in so mu šolske in jezikovne uredbe že od vsega začetka tudi dejansko zagotavljale enakoprav- nost. Ni bilo slovenjenja italijanskih krstnih imen in priimkov, ni bilo pre- povedi šol, društev, demoliranja tiskarn in zažiganja kulturnih domov, napadov na banke itd. in vsega drugega, česar so bili vajeni slovenski prebivalci v kraljevini Italiji. (Seveda ne gre pre- zreti, da so italijanske oblasti na takšen način le dosegle svoje namene, ki so danes tem bolj očitni). Tako smo po- kazali na možnost ustvarjanja nekih kvalitetno novih mednacionalnih odno- sov. Razlika v standardu med obema državama (standard je danes vodilna misel vsakega človeka) ima svoje vzro- ke drugje. Drži pa, da po drugi sve- tovni vojni in priključitvi dela Primor- ske, Italijanom teh pravic nismo kra- tili. V tem pa je tudi neka razlika! Iz- kazujemo spoštovanje Istranu Tartiniju, celo ameriškemu Italijanu Arturu To- scaniniju, katerega ime nosi eden ljub- ljanskih parkov. Kako je bilo s spošto- vanjem italijanskega vojaka-okupator- ja, ki je iz nemarnosti in dolgega časa ustrelil slovenskega znanstvenika Zigo- na na sprehodu! Ali so ga izkazali na drugi strani meje tistim protifašistič- nim borcem, ki niso bili vredni niti dveh slovenskih besed na spomeniku v Miljah? Ali poštenemu imenu ene bazo- viških žrtev, ki ga oskrunjajo z razbi- janjem njegovega spomenika? Recipro- citeta tolerance? Da o razlikah v polo- žaju manjšinskih šolnikov, ki prav tako vplivajo vsak dan znova na razvoj manjšine sploh ne govorimo! Da skoraj 85 % slovenskih šolnikov v Italiji ni starostno zavarovanih. Na kaj nas opo- zarja primerjava med organizacijo stro- kovne šole za Slovence v Trstu in ita- lijanske v Bujah? Navsezadnje pomeni nekaj tudi zunanja manifestacija ena- kopravnosti dveh narodov: da lahko Italijani v Jugoslaviji, v bivši coni B TO prebirajo krajevna imena in napise v italijanščini- (Pa tudi drugod po Istri, kjer prebivajo Italijani — ali tudi ne — a nas ne zavezujejo določila londonske- ga memoranduma). Pokažite mi nekaj slovenskih vasi, ki si kaj takšnega upa- jo storiti v bivši coni A!« Da o Goriški ali Beneški Sloveniji sploh ne govori- mo! Res je, da je nacionalni enakoprav- nosti Italijanov v Jugoslaviji med dru- gim botrovala pripravljenost italijan- skih protifašistov, da se vključijo v antifašistični boj, a res je tudi, da so na tem področju ta boj omogočili in pripravili prav slovenski partizani in KPJ.' Kako je bilo na severni meji? Več kot tisoč let trajajoči umik bi se naj končal na etnični meji s preloma 18. in 19. stoletja. Če bi Slovenci trmasto vztrajali na historičnih zahtevah, na kakršnih je toliko narodov v Avstriji, bi v skrajnem slučaju mogli potegniti slovensko-nemško (češko) mejo še se- verneje od Donave. Ko smo že pri pre- tiravanjih: ta meja bi se na jugovzho- du, če bi upoštevali Kocljevo Panonijo, končala pri Beogradu. In kje še vse? No, a treznosti v tem srednjeevrop- skem prostoru tako nikoli ni bilo kaj preveč. Končno je tudi starejša sloven- ska politika zahtevala meje še vedno na Visokih Turah; tako kot so Nemci želeli južno mejo Avstrije po prvi sve- tovni vojni pri Zidanem mostu (kar so uresničili leta 1941). V okviru vseh teh zmed je potemtakem prav nesmiselno govoriti, da je bil program Združene Slovenije maksimalni narodni program. Nasprotno! Glede na zahteve ostalih je bij to minimalni program, v katerem se je še sredi 19. stoletja dokaj jasno očrtavala meja med Nemci in Slovenci tudi v celovški kothni. Tu se je ger- manizacija ustavila zaradi tega, ker je še tedaj to območje pomenilo nekoč najmočnejše slovensko naselitveno je- dro, ki pa ga je bilo treba napasti z novimi silami. Ves germanizatorični pritisk v drugi polovici 19. stoletja to očitno dokazuje- Morda je bil slovenski maksimalni program snovanje različnih variant tako imenovane notranjeavstrij- ske skupine historičnih individualitet sredi 60. let 19. stoletja, a ni prav nič izvirno, ker je po svojem značaju ho- dilo vštric z analognimi zahtevami dru- gih avstrijskih narodov in le še večalo že tako dovolj veliko zmedo. Program Združene Slovenije pa to nikoli ni bil, čeprav po zahtevah iz leta 1848 sodi vanjo tudi celotna Istra. Tako je moč potegniti paralelo med slovenskim nacionalnim programom 19. stoletja in načinom, kako ga eo ipso rešujeta marksizem in leninizem. Mar- ksizem pravzaprav le do neke mere; leninizem pa je odkril formulo, kako uskladiti želje in možnosti. A tudi to je še vedo bilo v napoto nenasitnim imperialističnim apetitom. Ta naš realizem, ki je priznaval ger- manizacijo na Avstrijskem do etnične črte 18. oziroma 19. stoletja, je trčil ob zahteve italijanskega nacionalizma, ki zmage Slovanov ob severovzhodnem delu Jadrana, kjer pa romanizacija pravzaprav nikoli ni bila tako izrazita, ni hotel priznati. Vendar je bila še ved- no razlika med obema deloma sloven- ske meje. Slovensko-nemška meja na Koroškem je bila več ali manj sklenje- na, za italijansko-slovensko mejo v Istri pa, kjer je bilo romansko prebival- stvo v večini predvsem v obmorskih mestih, slovansko pa na deželi, tega ni moč trditi. In dokler velja za razmeji- tev med različnimi skupinami, narodi, interesi, ali čemerkoli drugim princip tertorialne razmejitve, druge rešitve v deželi, kjer je bila slovanska večina (Istra), ne bi mogle priti v poštev. Ni- kakor ne gre pozabiti, da smo po na- cionalnem principu zahtevali slovensko Koroško, ne pa dežele — Koroške. Kakšno je bilo razmerje slovenskega in nemškega prebivalstva na sloveskem Koroškem leta 1848 in še vedno leta 1920 — ob prebiscitu — kljub vsem ši- kanam zadnjih sedemdesetih let, je raz- vidno iz številne slovenske zgodovinske literature-® Zato tudi ne morem prista- jati na Kermaunarjevo trditev, da je bil plebiscit na Koroškem samoodloč- ba.' Ne! Bila je samo spretno zrežirana igra — goljufija. Povsem jasno postane ozadje tega vprašanja že ob primerjavi stanja na Koroškem in Primorskem okoli leta 1920. Če so velike sile do- sledno zahtevale »samoodločbo« na slo- venskem Koroškem, kjer je bila dina- mika slovenskih nacionalnih aspiracij dovolj razvidna (v Versailles so redno prihajala poročila s Koroške — tudi o razpoloženju prebivalstva), bi jo prav tako mogle predpisati za Primorsko, kjer je bila slovenska in jugoslovanska zavest Primorcev večja od zavesti na Koroškem. Tako pa bi se farsa o »svo- bodni« odločitvi na Koroškem v pri- morskem primeru prelevila v skladu z visoko zavestjo Primorcev v odločitev za kraljevino SHS in pokopala italijan- ske pretenzije po severovzhodnem Ja- dranu, a še več — pokopala bi tudi ob- stoječe, na novo zgrajeno razmerje in- teresnih sfer med velesilami ne le v Evropi, marveč tudi v Afriki in deloma Aziji, tako pa načela tudi velike pre- mike, ki so principe italijanske zunanje politike v začetku 20. stoletja po raznih vijugah pripeljale v soglasje z interesi antantnih sil. S kasnejšo zasedbo Reke je dovolj pojasnjena doslednost italijan- skih pretenzij. Jugoslavijo so namreč še bolj (gospodarsko) oslabili in jo tako pripravili za čim godnejše tržišče bolj razvitega italijanskega gospodarstva. (Vedno ista pesem). Taktika njihovega izsiljevanja je bila dovolj prefinjena, a komaj nastala in zelo heterogena kra- ljevina SHS je bila kaj priročno prizo- rišče za tovrstno piljenje na veliki uni- verzi mednarodne politike. Vladajoči srbski krogi so namreč zaradi bojazni pred italijanskim vplivom v Črni gori'" (in Albaniji) popustili na severozahodu novo nastale države, in kmalu nato (9. 11. 1920) je prišlo do »kompromisa« v Rapallu, ki je štiri leta pozneje bil dokončan z de iure priključitvijo Reke Italiji. Kompromis med velikimi torej, ki smo ga plačali z amputacijo gospo- darsko najmočnejšega bazena na Slo- venskem -in Koroškem, kjer je tekla zi- belka nesrečnih začetkov slovenske zgodovine in globoko v njihovo- zavest vcepila kompleks manjvrednosti. Opo- mogli bi si lahko le z novim priznanjem te velikokrat prekinjene kontinuitete, a interesi drugih so bili močnejši. Tako je pač bilo. Ali naj jim bomo zaradi te- ga, ker so nam to dejstvo tako hladno- krvno zabrisali v obraz, hvaležni! Za vraga! Tedaj šele bi bili resnični mazo- histi! Narodnoosvobodilna vojna je doka- zala, da se kljub prikritemu in neposred- nemu terorju ljudje vselej zavejo svoje- ga bistva. Tako je prav medvojna pove- zava med Gorenjsko in Koroško nazor- no prikazala, kako je lahko meja na Karavankah čudovito sredstvo razna- rodovanja. Ob prvih nameravanih in izvedenih masakrih in preselitvah so se Korošci krepko zavedeli svojega po- rekla. Medvojna selitev koroških Slo- vencev, ki je bila verjetno potrebna tudi zato, da bi Nemci lahko soglasno z zaveznico Italijo" rešili južnotirolski problem s preselitvijo Južnih Tirolcev na Koroško, s čimer bi nacisti za vse- lej zabrisali žive slovenske sledi, je bila svojevrsten dokaz obstoja »statistično skoraj ne več obstoječega slovenskega elementa na Koroškem« in obenem tudi pomenijo delni dokaz obsega sloven- ske etnične skupnosti na Koroškem v letih 1942-43. Kako silovito so si prizadevali do- kazati nemški značaj slovenske Koro- ške — s čimer so pravzaprav dokazo- vali slovenskega — nam pove primer z arheološkimi izkopavanji na Krnskem gradu'-. Kmalu po Anschlussu so z ve- likim pompQm začeli izkopavanja, ver- jetno misleč, da bodo tam odkrili tisoč let stare dokaze nemštva. Izkopavanja so nacisti na vsem lepem, kar se je le dalo hitro, prekinili. Kaj so našli, ne vemo, a prav gotovo nekaj, česar niso pričakovali, niti iz arheoloških niti iz aktualno-političnih vidkov.'-® Ob koncu druge svetovne vojne smo torej padli v navzkrižje novih antago- nizmov in koincidenc. Kazalo je, da so vse težave in napori, ki so jih prestali Slovenci na Koroškem, bili zaman, zato ker je odločitev o njih prišla v kolesje na eni strani interesov zahodnih zavez- nikov, za katere je bila Koroška stra- teško pomembno izhodišče ob novi po- razdelitvi dejanskih interesnih območij v Evropi, in na drugi strani v krive Sta- linove račune za postopno sovjetizacijo tudi tega dela srednje Evrope. Tako je Renner, ki je užival zaupanje obeh strani kot star avstromarksist nemške- ga čustvovanja, lahko izpeljal svoje že- lje, kot jih je delno mogel četrt stoletja prej. Če smo Jugoslovani kakorkoli »špekulirali« vsaj na del slovenske Ko- roške, smo se ušteli toliko, ker kompro- mis, do kakršnega je prišlo na pariški mirovni konferenci leta 1947 za Pri- morsko, na Koroškem ni bil mogoč; verjetno tudi iz tega razloga: čeprav ne gre zanemariti predvsem vojaških in političnih vidikov karavanške razme- jitve, pa Celovcu kot gospodarskemu središču Celovške kotline (po mnenju zaveznikov) ne bi mogli zagotoviti več- je rasti brez njegove okolice. (To je le podmena. Ob primerjavi s Trstom se mi namreč kaže v tej luči). In tako smo bili priče novi salomonski razsodbi: nemškega vojnega zločinca srednje vi- soke stopnje — dr. Rainerja — so do- delili Slovencem, slovensko Koroško pa — Avstrijcem. Obup, ki je zajemal Slovence ob tem, ni bil poplačan. Psihološke premise ne- vzdržnih razmer naj nam ilustrira na- meravana, a neizpovedana Kravanjina akcija v letih pred izbruhom druge sve- tovne vojne-" Z atentatom na Musso- linija bi prišli Slovenci v zgodovino kot obupanci, ki jim je samomor, z isto- časno likvidacijo enega izmed povzro- čiteljev njihove nesreče, pomenil edini izhod. Tako bi prav razlog postal — sila. Neverjetno, a vendar je bilo videti možno. In kako vrednotiti dogodke in sta- nje po drugi svetovni vojni? Tako se zdijo — v luči današnje avstrijsko-ju- goslovanske razmejitve — vse krivice in zločini preteklosti upravičeni. Zlo- čini, s katerimi se je konec koncev in tudi najdosledneje boril nacistični re- žim — ne samo na Koroškem — tako zagrizeno in nepopustljivo. Ali: uzako- nitev dedovega in očetovega zločina v korist sina in vnuka. Zato se lahko še danes deklarira kot Slovenec na Koro- škem samo gospodarsko zares neodvi- sen posameznik ali skupina, ne pa vsi tisti, ki so posredno ali neposredno od- visni od volje merodajnih. Čudovit do- kaz slovenske enakopravnosti je dej- stvo, da je ob 25. obletnici konca druge svetovne vojne — ob njenem prazno- vanju — prišel v koroški deželni zbor znova Slovenec. Kakšna folklora! Le kaj naj počne v njem? Ali naj bo v posmeh dejanskim razmeram? Ali je to le trenutno potrebna propagandna po- teza, ki jo bodo »nove potrebe« mero- dajnih v primernem času anulirale? Po enega poslanca smo imeli Slovenci v koroškem deželnem zboru že v časih, ko je bila avstrijska volilna geometrija za nas še veliko neprimernejša. Iz Kermaunerjevega teksta bi izdvo- jil še eno trditev in skušal nanjo odgo- voriti posebej. (Za ostale odgovore na- meravam najti dovolj prostora v tekstu in kontekstu poglavitnih zagovorov »mojih« stališč). Tako mi na primer očita, da je značaj mojega prispevka dovolj jasno očrtan že s tem, ker ni- sem niti enkrat uporabil besede gospo- darstvo : »... Ne . •., ne kultura v ožjem, specifičnem pomenu besede, ne organizacija družbe, vse to ga nič ne zanima, najsvetejša so naša sveti- šča ...« Ali ni povsem jasno, da so vsi ti simboli naše preteklosti tudi simboli naše nekdanje uspešnosti ali neuspeš- nosti, tudi kulturnega profila (sloven- ske) skupnosti, ki jih tekst nosi v sebi eo ipso? Ker sem se pač trudil podati najosnovnejše in najznačilnejše poteze našega zgodovinskega razvoja, ki odse- vajo prav skozi bistvo zastavljenih vprašanj? (Krnski grad, Jadran). Zato sem tem bolj prepričan, da ni bilo ne- upravičeno zapisati o koncu našega NOB, da nas »... pravzaprav v teh vznesenih in od zmage pijanih trenut- kih ne bi smelo nič bolj vzburiti kot slovenska zastava na Jadranu in pod Krnskim gradom ...« Kje je bilo tedaj gospodarstvo? V razvalinah!! Dosežene nacionalne pravice in ambicije gre v tem trenutku pojmovati kot stopnjo v razvoju, v boju tudi za razredne, so- cialne pravice. Šele tedaj prihaja do še odločilnejših trenutkov in dogodkov, ki bodo uzakonili štiriletni boj: uzakonili s federativno republiko, z vsem, kar je bilo sprejeto v temeljih 29. 11- 1945 in z marčno ustavo leta 1946. Tako je prav novemu, nemeščanske- mu, komunističnemu gibanju povsem upravičeno pripisati zgodovinske zaslu- ge pri zdravljenju akutnega vnetja srednje Evrope, nacionalnega vpraša- nja. Rdeča nit — izkoriščanje sloven- skega naroda se je nadaljevala v me- ščanskem obravnavanju te problema- tike, ki jo je KPJ (nato KPS) spoznala kot edinstveno priložnost v reševanju njenih globalnih vprašanj — kako ustvariti socialistično družbo. Skladno z njenim programom in ciljem — prav- zaprav sama po sebi izhajajoča iz njega — je njena veličina prav v dejstvu, da je svoj delavsko-kmečki značaj, skupno z novimi zahtevami družbenega razvo- ja, kakor ga je pojmoval in razlagal marksizem, povezala z življenjskimi in- teresi tedaj socialno in nacionalno za- tiranega slovenskega naroda, ki ga ni neposredno zatirala le nemška oziroma avstrijska in italijanska (ter madžar- ska), marveč tudi srbska in lastna slo- venska buržoazija. KPS ga je med NOB povezala v boj proti temu nepretrga- nemu izkoriščanju, povezala tiste plasti, ki so se skladno z gospodarskim razvo- jem druge polovice 19. stoletja relativ- no dvignile in ki jih je organizirala — z ozirom na voljo in blagoslov tedanjih oblastnih dejavnikov — tedaj družbeno najbolj priznana in z ozirom na pretež- no kmečko strukturo slovenskega pre- bivalstva najbolj možna stranka — kle- rikalna. Kakorkoli pač — klerikalna stranka je, delno tudi na pritisk od spodaj, pripeljala Slovence v jugoslo- vansko skupnost, če ne drugače, že zato, ker je pač bila tedaj najmočnejša stranka na Slovenskem. A to je sloven- ski narod plačal drago, predrago. Na- vzven z izgubo Koroške in Primorske, navznoter pa na račun zmagovite srb- ske čaršije že ob vsem začetku s pro- slulo menjavo krona : dinar (4:1). Tisto, kar je prigaral in prištedil, je ob zma- goslavju — Loss von Osterreich — krepko splahnelo z enim samim, pro- gramiranim parlamentarnim porazom. Nikakor ne gre zanemariti tudi dej- stva, da je dinamika dela gospodar- skega angažmaja Slovencev (in seveda Jupslovanov), ki ga je akumuliral v največji meri prav najbogatejši Jugo- slovan Aleksander I. Karadjordjevič (oz. njegova rodbina), z Aleksandrovo nasilno smrtjo v Marseillu pojenjala- Vsekakor je v predvojni Jugoslaviji bi- lo možno retroaktivno financiranje akumuliranega kapitala, ki so ga mar- sejski dogodki delno onemogočili. Za- kaj? Ne bi se zadrževal pri političnih "idikih uboja Aleksandra in Barthouja — in začetkov katastrofalnih premikov, ki so vodili naravnost v drugo svetov- no vojno — marveč mi gre le za to, da opozorim na postranske posledice ne- pričakovane Aleksandrove smrti. Z 9. 10. 1934 je v labirint brezimnih fi- nančnih transakcij švicarskih bank po- niknil Aleksandrov kapital, izgubljen za vedno. Tovrstne izgube se še kar nadaljujejo z letom 1941, ko je jugo- slovansko zlato sfrčalo po zraku, naše gospodarstvo do leta 1945 pa v zrak itd.! Napor KPS, ki je po svojih program- skih izhodiščih pomenil univerzalno aplikacijo enakopravnosti in svobode, je v svojem predvojnem prizadevanju trčil ob utrjene strukturalne osnove družbe, katere duhovni vodja — spiri- tus agens — je še vedno bila institucija obstoječe teistične zavesti; ta je v ime- nu božje pravičnosti in razodetja zahte- vala popolno pokorščino in brezpogoj- no verovanje v svoje dogmatske po- stulate, ki so zato sami po sebi zanikali univerzalnost svobode in načela enako- pravnosti. Tako sta se torej soočili zacementirana struktura in hrepenenje, čimprej se znebiti njenih utesnjenih okvirov, kar je bila edina možna re- šitev z ozirom na logiko in organskost historičnega razvoja. Za Slovence, še ne dolgo nazaj, po večini hlapce in re- veže — naj ta historična retrospektiva še tako zamegljuje detajle, ne more pa njenih bistvenih karakteristik — zanje je torej povezava s tedaj radikalnim re- volucionarnim gibanjem pomenila edini resnični izhod. To »permanentno lovljenje repa«, zarisano le v najbolj opaznih prelom-' nicah gospodarskega razvoja slovenske in z njo zvezane jugoslovanske skupno- sti, nam v svoji refleksivni nazornosti pojasnjuje fenomen večnega sopotnika slovenskega nacionalnega boja — rene- gatstvo. Ni moj namen raziskovati ta pojav; opozoril bi samo na primere, ki so bo- lestno odjeknili v slovenskem prostoru, a kot takšni tudi (v večini primerov), bili dokaz nevzdržnih in patoloških od- nosov med srednjeevropskimi narodi. Strinjal bi se s tezo Dušana Pirjevca, da je slovensko narodno gibanje zavrto gibanje, a dodal bi pojasnilo (ki ga ne smatram niti za izvirnega niti za do- končnega ali morda že kar edino ve- ljavnega), da Slovenci nismo zavrti že sami po sebi (ker smo pač Slovenci in ne na primer Angleži), marveč je ta za- vrtost rezultat stalnega prirezovanja in odpovedovanja, ki ni pomenilo le »od- rezane« Primorske in Koroške, marveč tudi stalno, sizifovsko pehanje sloven- skega poprečneža v pretklosti, ki je vselej, ko je mislil, da bo končno sedel na zeleno vejo in si vsaj malo oddahnil, znova zgrmel na tla; tudi zaradi fi- nančnih transakcij, na katere zaradi svojega politično in gospodarsko infe- riornega položaja ni mogel nikoli prav vplivati. Zavest o brezizhodnosti te si- tuacije je povečevala malodušje in ob- enem željo čimprej se prebiti iz tega začaranega kroga revščine — ali vsaj podrejenosti — kar je imelo za posle- dico beg iz narodne skupnosti prav tam, kjer je bil pritisk najmočnejši: na obrobjih: na Koroškem, Štajerskem in Primorskem, ter med politiki, znanstve- niki in tudi kulturniki. Malodušje je zajemalo tako posameznike kot grupa- cije ali že kar širša področja. V svoji trpeči inferiornosti so prav v krivcu tega trpljenja videli odrešitelja in vstopnico v zemeljsko blaženost. Do- seči nekaj, kar je ves čas bleščalo na- ravnost v oči in istočasno večalo so- vraštvo in-odpor do lastnega okolja, bi- stva, do lastnega izvora. Zato so se prav v tem prostoru — slovenskem, ne glede na strani neba — tolikokrat po- javljali krčeviti primeri, da se v njem niso mogli znajti, vživeti, ker niso več hoteli razumeti vzrokov tega stanja Njihov edini namen je bil uničiti te do- kaze neenakosti in se tako otresti vseh praizvorov kompleksa manjvrednosti. Kako si naj drugače razlagamo vindi- šarstvo? Vindišarji so bili vselej zani- čevani in so ob porastu mednacional- ne|a boja postali še bolj. Kako naj do- sežejo enakopravnost in spoštovanje, če so se pa vdali? Kako si naj z vdajo prislužijo čast? Kvečjemu novo poniža- nje, omalovaževanje in posmeh. Vsako špekuliranje, da jih bodo sprejeli tisti, ki so jih vselej zaničevali, stoji na šib- kih nogah. Nikoli ne bodo postali to, kar so upali postati z odrekanjem svo- jemu izvoru. In kako težko je znova pogledati v oči nekomu, ki si ga zapu- stil. Rešitev? Katarza? Obstaja upanje. da bi se to še moglo zgoditi. Koliko je bilo ljudi s slovenskimi imeni na Koroškem in Štajerskem, ki so se z besedo in s puško borili za Nemce? In kakšno je bilo poreklo tistih Goričanov, ki so novembra 1918 na go- riškem magistratu izobešali italijansko kraljevsko zastavo? In renegatstvo med obema vojnama, in med drugo svetov- no vojno, in vsi primeri od začetkov nacionalnega boja do leta 1914? Inte- grirati se v svet ni samo naš problem. Koliko jih je, ki stopajo v svet s pono- som, a če bomo mi z vindišarskim (po že zmagoviti NOB), bomo tako tudi sprejeti in tretirani. Problem, kako ob- držati znanstvenike, je star in ne tare samo nas, ampak tudi razvitejše naro- de. Najočitnejši primer je vsekakor pri- mer Nobelovega nagrajenca za kemijo Fritza Pregla." Rojen na Slovenskem, je delal na Avstrijskem in sprejel Nobe- lovo nagrado za Avstrijo. Pravzaprav nimamo kaj objokavati ali oporekati lastništvu Nobelove nagrade. To zato, ker je Pregl odšel zavestno, ker v novo nastali kraljevini SHS ni imel pravih pogojev za delo. Toda, kako naj bi jih imel? Še njegov ded se je aktivno vklju- čeval v slovensko preporodno gibanje.'^ On sam pa za slovenstvo ni več hote! slišati; prav gotovo tudi zaradi tega ne, ker svojim znanstvenim ambicijam v žalostnih domačih razmerah nikakor ne bi mogel zadostiti. Morda pa bi jim mogel, če bi lahko učil na slovenski ljubljanski univerzi in tako dela! ne samo v korist človeštva, ampak tudi slovenstva- A kaj, ko pa je avstrijska oblast vse do propada monarhije vztrajno odlagala ustanovitev sloven- ske univerze, ki je bila poleg Zedinjene Slovenije poglavitna zahteva slovenske- ga nacionalnega programa v letu 1848. Za vse to ji potemtakem resnično ni- smo dolžni nobene zahvale. Kako velika je bila mržnja nemških superiornežev do Slovencev, še posebej v času pred izbruhom pr\'e svetovne vojne, nam kaže naslednji primer. (Vanj smo bili Slovenci vpleteni le posredno, a je vsekakor sila zabaven). Nemško pišoči Avstrijec Rudolf Bartsch, ki je živel na Štajerskem in ji v veliki meri posvečal svojo pozornost, je bil sicer odličen pisatelj. Tako so ga opazili švedski akademiki. Vendar je bil tudi odličen nemški superiornež, ki se nika- kor ni mogel vzdržati šovinističnih iz- padov proti slovenskim prebivalcem Štajerske. Tudi to ni ostalo neopaženo. In tako je dobil Nobelovo nagrado za književnost za leto 1913 veliki Indijec Rabindranath Tagore. ^ ^ In tako se vselej kažejo tendence, ki izhajajo iz razočaranja nad danostjo in so usmerjene v prihodnost. Zato so jim prvi pogoj prekinitev s sedanjostjo in odpis preteklosti. To je pravzaprav osrednji problem našega bivanja: pre- teklost-sedanjost-prihodnost, in je prav toliko star, kot je star človek. Vendar se je pojavljal v različnem času in pro- storu. In od tod tudi bistvene razlike v njegovih modifikacijah. Nihče ni proti njemu imun, a na nas je, da zmote pre- teklosti odpravimo, že z zavestjo, da je to bila zmota ali polom, in na nas je, da to, kar se je izkazalo za življenjsko in enako koristno za vse, znova upora- bimo. Pri tem pa trčimo na širše okvi- re, ki že presegajo okvire slovenskega bivanja Ni nikakršnih analogij, so pa poučni primeri. Dokaj skladno s kulturnim izživlja- njem kozmopolitske, še findesieclovske Evrope, je v Egiptu rojeni italijanski književnik Fillippo Marinetti — kot to- liko drugih mislečih in s tedanjo družbo nezadovoljnih ustvarjalcev — pozival k rušenju starega sveta. Prevzet od teh- nološkega napredka v svetu, pa tudi od hitrega dviga sorazmerno mlade in vse obetajoče združene Italije ter v skrbi za njen nadaljnji razvoj je hotel ob tej vsenavdušujoči zagnanosti čim- prej postaviti temelje novemu priha- jajočemu napredku. Vse, kar je bilo staro, se mu je zdelo napotje v priča- kovanju boljšega, naslednjega dne. Zato je bil njegov futuristični manifest leta 1909 v Parizu okvir vsem tistim umet- nikom, ki so se z njim vsaj delno stri- njali. Začelo se je s kulturo... V njem je z znamenitim »Detruisez les mu- sees ...« dovolj jasno začrtal idejne smernice kulturniških navdušencev, ki so se začeli ograjevati od impresioni- stično-ekspresionističnega Pariza, in ustvarjali novi, k prihodnosti težeči pele-mele. Kulturno vprašanje, ki se ga je loteval tudi Lenin, a kako bistveno drugače. Rojevali so se razni izmi," ki so pozersko rušili svet na papirju, sicer pa so njihovi izumljevalci kar vneto uživali prelesti tedanje gnile družbe. Futurizem je kot sopotnik italijanskega imperializma" začenjal usmerjati svoje poglede v krepitev prav tega imperia- lizma, kar vse je vodilo v marinettijev- sko malikovanje enega samega boga — stroja, a tudi v farso oktobrskega po- hoda na Rim, ki se je odpovedal inter- nacionalizmu in nasprotju z njegovim progresizmom utrdil diktaturo ekstrem- nega nacionalizma — fašizem. Pustimo ob strani d'Annunzia, ki je s svojimi ti- radami uspešno zamegljeval svoje bi- stvo, a ga je tembolj razkril z reško avanturo, prispeval pa je k temu nove- mu gibanju še zamisel pozdrava iz sta- rega Rima — dvignjeno roko. Iz ruše- nja vsega starega se je — kot v posmeh — rodilo frenetično oboževanje ravno vsega starega: fascis, rimski imperij, komične parade (ki so se prelevile v tragične) in pod krinko zgodovinskih zahtev nove, imperialistične zahteve- Gregorčič je že dolgo pred porastom te tragikomedije zaslutil značaj te napred- nosti in ga kar najbolj tenkočutno tudi razkril. Prava narava in vloga italijan- skega fažizma je bila dokončno raz- krinkana šele dvajset let po njegovem prihodu na oblast. Začel se je po kra- ljevi volji in konec ga je bilo, ko je tako hotel isti kralj, ki je s tem, da je od- slovil Mussollinija, odpisal s spiska last- nih variant fašizem in ga »času in po- trebam« dokaj uspešno zamenjal z no- vimi variantami, ter z liberalnejšimi politiki tipa grofa Sforze, ki so bili dvajset let v zapečku: tudi s tistimi torej, ki so se prav vneto lotevali slo- vanskega poloma v Italiji v letih 1918—1925. ' »Ze dolgo me noben spis ni tal!zka, tako visoka je. Kot producent z mnogimi izkuš- njami je Hayes dobro produciral tudi svojo ploščo, saj je pri soul glasbi produkcija zelo pomembna. Med ti- stimi, ki iščejo v soul glasbi na- prednejšo smer, moramo omeniti The Temptations in pa Isaaca Hayesa. Celo svojo ploščo je naslovil: Giba- nje, ki ga vodi I. H.« LP: ..Stonehenge« — RICHIE HA- VENS (Stormy Forest. Stormy 6001) POSNETKI: Open Our Eyes, Min- streal. It Could Be The First Da<\ Ring Around The Moon. Baby Blue: There's A Hole In The Future. I Started A Joke, Prayer, Tiny LIttle Blues, Shoudn t AH The World Be Dancing. Eden prvih, ki so začeli v zadnjih letih samostojno igrati in peti. to- rej nekako ustvarjati qlasbenj indi- vidualizem, je Richie Havens. V za- četku je bil samo eden mnogih »folk« pevcev, zdaj pa je težko najti definicijo za njegovo glasbo. Pravijo ji folk-rock, a to je premalo, Richie je danes svetovno znan komponist, pesnik, pa tudi pevec in glasbenic; velika osebnost v tistem delu da- našnje glasbe, ki ima zvezo s pro- gresivnostjo. Je črnec, kar je re- dek primer v t, 1. folk glasbi. Na- mreč: črnec, ki je tudi uspel. Lahko rečem, da je edini. Spremlja se s kitaro (ki jo ima uglašeno v E!) in poje. Je čisti primer zamaknjenega pevca, odprtega za ljubezen in ču- stvo ter z veličastnim pogledom v prihodnost. Med njegovimi šestimi albumi sta najpomembnejša zadnja dva: dvojni, moderni »Richard P. Havens, 1983« ter letošnji »Stonehenge«, Richie je 37 napisal: »Vsem templjem, ki jih je človek zgradil iz kamna in drugih minljivih materialov: želim, da bi živel in jih videl zdrobljene v res- nico in svetlobne delčke!« Tak tem- pelj je LP »Stonehenge«. Že ovitek v spremni besedi za to LP ploščo je čudovit, pesmi pa so neizrekljivo lepe. Richie ima globok, hripav glas, ki zna s svojo globino pričarati le- poto vere v »Open Our Eyes«, nežno peti v »It Could Be The First Day« in moliti »Prayer«. Dva »outstand- ing« posnetka pa sta: njegova pri- redba Dylanove »lt's Ali Over Now, Baby Blue«, za lepoto katere ni do- volj presežnikov! Preprosto gane te! Lastna »Shouldn't Ali The World . . .« pa izstopa po svojem izredno hitrem ritmu; posnetek brez vsake forme, skladbe, ki »te vzame«, čudna, kon- fuzna glasba. A dobra. Spet imamo dokaz, da je v Ame- riki največ glasbenih talentov. Pro- ducenta sta Havens in njegov pri- jatelj prijatelj Mark Roth; gramo- fonska družba Viharni gozd je njuna. Še vzklik iz prvih let Richijevega nastopanja; ..Richie Havens — beau- tiful!« LP: »A Rainbovv In Curved Air.< — TERRV RILEV (Columbia Master- vvorks, MS 7315) POSNETKI: A Rainbovv In Curved Air; Poppy Nogood And The Phantom Band. Mlad je še: komaj petintrideset let mu je. V klasični glasbi to še ni veliko. In Američan je, iz Kalifor- nije. Zato je seveda igral ragtime piano po klubih v San Franciscu, ima pa visoko glasbeno izobrazbo. Dolgo je bil v Evropi: igral je klavir v Pa- rizu, delal glasbo, happaninge in po- ulična gledališča po Skandinaviji. Poleg klaviature obvlada tudi sopran- saksofon. Znan je po svojih celo- nočnih koncertih, na katerih uporab- lja tudi elektroniko in magnetofon- ske posnetke. Ima šele dva albuma. Na prvem »in C« je posnel 43-miut- no kompozicijo z istim naslovom, sestavljeno iz 53 fragmentov z no- tami. Zgradba je zelo zanimiva: na- pisana je za vsakršno zasedbo, ven- dar morajo imeti glasbeniki smisel za improvizacijo. Vsak mora preigra- ti omenjenih 53 figur — koliko časa pa bo igral posamezno figuro, kdaj bo prešel na naslednjo, kolikšno pavzo bo pustil vse to je njegova stvar! Ko vsi odigrajo zadnjo figu- ro, se skladba konča. Jasno je, da taka glasba zaen- krat še nima komercialnega uspeha. Vendar je Terry Riley posnel nov album »A Rainbovv . . .« in ga izdal v začetku letošnjega leta. Tudi tega sploh niso »zaznali«. Terry je zapisal nekaj prostih verzov k naslovni kompoziciji, ki je drugače instrumentalna: »In potem so se vse vojne končale (. . .) Pen- tagon so obrnili na njegovo stran in ga pobarvali škrlatno, rumeno in ze- leno (. . .) Ljudje so se kopali v iskrečih se rekah pod modrim ne- bom, progastim samo od kadila iz novih tovarn (. . .) Vzpostavljeno je bilo zdravje sveta (. . .) Narodne za- stave so sešili v svetel barvit cir- kuški šotor, pod katerim so lahko politiki izvajali svoje neškodljive gledališke igre (Koncept dela je bil pozabljen.)« Tako prosta, moderna, čista, no- va je glasba na tej plošči. Zasedba Sandi Sitar: KOZLI PROGRAM A. Kronološko. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11 (a -f b), 12 PROGRAM B. Retrospektivno z okvirjem. 10, 7, 8, 9, 11 a, 4, 5, 6, 11 b, 1, 2, 3, 12 PROGRAM C. Paralelno. 1, 4, 7, 10, 2, 5, 8, 11 (a + b), 3, 6, 9, 12 10 Pripovedovala mu je, kako vidi s konicami drugih prekomerno razvitih čutov. V sobi je bilo preveč zakurjeno; medtem ko so se topile rože na šipah, je kipela v pretesni, prelahki bluzi. Vprašal jo je, s kom spi. Tukaj zraven, je zvedel, za steno. Potrkala je. Z one strani ni bilo odgovora. Morda sta že v po- stelji, je rekla in presenetilo ga je, da mu je tako naravnost pripovedovala o lezbičnih navadah svoje sostanovalke. Tudi slepi smo radi veseli, mu je nenadoma rekla. Z vajeno kretnjo je po- iskala cigarete. Podrgnil je vžigalico — zenice se ji niso zožile v naraščajočem soju. Sla je za toploto: ali slišiš, kako gori cigareta? Obstal je, zagledan v utri- panje nikotinske kresničke. Nato je odkimal, prepričan, da sliši njegovo premi- kanje. Ali hočeš, da prižgeva luč? ga je vprašala. Izdihnila je zadnji dim: daj, da te pogledam po svoje! Približal se ji je in šla je z iščočimi kretnjami čez njegov obraz. Tipanje je postalo božanje. Zdaj ti poglej mene, po moje! Obrisal si je drgetajoče in potne roke ob hlače. Poiskala mu jih je, nesla si jih je na obraz in je z njimi naredila prve poteze. Rekla mu je, da so prsti najbolj občutljivi pod kapicami in da mora pri tem najbrž mižati. Za napetim pričakovanjem jo je počasi prevzela mlahavost. Pusti, ne znaš tako, mu je rekla naravnost, da je povesil roke v naročje in ni vedel, kaj bi. Naslednji trenutek je moral nujno prinesti sprostitev. Položila mu je roke na svoj vrat: To so moje oči, seveda so še vonjave in glasovi. Približala se je njegovemu izdihu: vidim stvari, ki jih drugi ne morejo. Tako se izravnava. — Sel je naprej, toda izmaknila se mu je in tako jo je zadel z ustnicami od strani, ne da bi jih zganil in potegnil skoznje zrak. Še bolj bi te rada videla, je prosila. Vstala sta. Z rokami ga je zaprla v krog in mu da je potegnila od ramen k nogam. Nemirno se je zganil, ko je pokleknila na konice njegovih čevljev. Kako si velik in grajen, mu je rekla. Nato se je tesno ob njem potegnila navzgor. Trikrat sta se suho poljubila. Presenetilo ga je, ko so se ji zrkla obrnila navzgor. Belino je pokrila z vekami. Sledil je poljub brez dna. Oprosti, mu je rekla, toda to je moj edini način, da spregledam. Izmenoma sta drug drugemu slačila posamezne kose obleke, medtem ko slačeni ni pomagal in je na vse načine dopovedoval drugemu, da dela prav. Od neučakanosti so se jima zapletali prsti, posledica je bila dražeče podaljševanje. Naposled sta prodrla do svojih golih teles in sta se vsesala. Ko sta se ustavila, da bi se zbrala za nov zalet, je obstal s korenom nosu ob njenem občutljivem uhlju. Pričakoval je, da bo zdaj padel zadnji zid in da bo onstran nagrada. Na- robe pa je čutil pojemanje trde ostrine njenih bradavic. Videl je gledanje drugam njenih oči. Z zasukom si je vrgla lase nazaj, sedla je in si je potegnila rjuho do vratu. Bleknil je neumnost, če jo zebe ali nekaj takega, ona pa ga je prosila, naj ji poda cigareto. Moral je prižgati luč. Kmalu ugasni, mu je rekla. Pazil je, da ni oslinil filtra. Plitvo je potegnila in takoj izpuhnila: oprosti, nisem te še vajena! Pomladne vode so se valile nizko pod gornjim lokom mostu. Možje so se menjavali na straži. Z dolgimi vzvodi so se upirali toku in so trgali iz grgranja mašeče plavajoče predmete. V nizko ležečih hišah je noč in dan gorela luč in najnujnejše je bilo vselej na dosegu. Potem se je tok zgostil in ko so šli o prvem 38 svitu pogledat nad njegov izvir, so ugotovili drsenje pobočja in zemeljski plaz. Gasilci in milica so bili že v vasi, vojaki so jo obkolili in vzdolž vse struge so se borili z zastoji. Buldožerji so odprli nekaj stranskih izlivov. Počasi jih je za- mastilo živo blato. Iz najbolj ogroženih hiš so se preselili na varno. V prenatrpanih prostorih so se mešali visoki glasovi, možje so bili zunaj. Prihajali so pogledat, spustili so nekaj mehurjev težke sape v nagnjene steklenice in so spet odšli. S pripravljeno kletvijo so gledali v temnenje oblakov, ko pa je posijalo sonce, so gledali še naprej, oslepljeni od raznobarvnih kolobarjev. Merilci pretoka so ugotavljali po- jemanje. V plazu nad vasjo se je pokanje padajočega drevja umirjalo. V zastojih so se čez posivelo skorjo pokazale razpoke. Le glavni tok je še živel. Garanje ob njem pa se je ustavilo in spremenilo v zmerom bolj uspavano opazovanje. Kakor druge, je bila tudi hiša na robu nabito polna. Ženski sta kuhali isto jed v velikih loncih. Križem po tleh so bili razmetani speči na zasilnih ležiščih in dekletce jih je preskakovalo na poti k izhodu. Vas je bila polna tujih ljudi počasnih, utrujenih gibov. Vsi so se obračali v eno smer, ona pa je šla mimo in skozi vojaške kroge proti gmajni in še naprej v prepovedano območje. Kmalu si je upala v opuščeni kamnolom. Odkrivala je nov svet, ki jo je sprva razočaral, nato pa je odkrila med okamenelimi plastmi nove možnosti za igro. Presenečenja so bila redka, drobna in dragocena. Najprej se je še bala domovanja vaških strahov, toda kmalu je vstopila tudi v rov z znamenji člove- kovega bivanja. Tukaj je hranila svoje najljubše najdbe. Nakopičila si je olese- nelih storžev. Rada je kopala po njihovem okroglem ropotanju. Pobirala je spodnje in jih je metala na vrh, dokler se ni spodkopano ravnotežje podrlo. Kljub sunkom nasprotnega vetra se je eksplozija slišala prav do vasi. Največ je bilo neprizadetosti, nekateri so se spogledali in skomignili, dežurni vodnik pa je poslal nekaj vojakov, ki so prinesli iz globeli ožganega in krvavega otroka. Bila je pri sebi, pesti si je krčevito potiskala v oči in si jih ni dala odtegniti. Klic je šel po radiu in prepeljali so jo, preden so njeni zvedeli. Ženska ob ognjišču je zavpila, da so trdno speči sedali in spraševali, kaj je. Zeleni džip ni mogel dohiteti reševalca. Ko pa je mati pretekla bele hodnike, so že vedeli za rezultat prve preiskave. Nič nepopravljivega razen oči. Zelen puh je poganjal na zastalem plazu, ko so jo vrnili domov z debelimi obvezami in zatrdilom, da je zdravljenje uspelo in da bosta ostalo opravila mladost in čas. Dekle se je hitro privadila gibanju v znanih prostorih, v katerih sta ženski skrbno pazili na ohranjeni odnos med predmeti. Brez tipanja, le z do- tikanjem nekaterih trdnih točk je obvladovala svoje premikanje. Še raje pa je stala sredi velikih, praznih prostorov in zdelo se je, da se skozi povoje obrača proti svetlobi. Nista več zdržali. Odvili sta ji obveze, dokler nista prišli do sprijetih spodnjih plasti. Toda od tod je bilo mogoče obveze sneti. Troje ljudi je vztrepetalo, ko se je dekle z rdeče obrobljenimi brazgotinami ob široko odprtih očeh počasi pre- maknila proti oknu. Prvi uspeh pa je bil le navidezen. Ko so zvečer poskusile s svečo, se je obračala le za njeno toploto. To spoznanje so prebedele skupaj v istem prostoru noči. Zjutraj pa sta mati in hči počakali na starkin odhod. Tedaj jo je preprosto ovila z ostankom obveze. Objeti sta šli skozi vas. Njuno premikanje je bilo počasno, sprva komaj opazno. Iz zamračenih pre- žališč se je prižigalo vse več pogledov. Ze nekaj časa sta čutili zalezujoče gibanje po stranskih poteh. Vzporedno škrtanje ju je še potrjevalo. Obroč okoli njiju se je ožil in zapiral. Ko bi morali'trčiti vanj, so tam odstopili. Mati in hči sta šli skozi ozko grlo in dalje z nespremenjeno počasnostjo vztrajnega gibanja, ki mora doseči cilj. Sli sta proti toku, medtem ko so ju po nasprotnem bregu prehitevali. Zmerom manj sta bili povezani z okolico in zmerom bolj med seboj, trdni v odločitvi, za katero ni bilo treba besed. Presenetljiva je bila le praznota mostu, ko sta pomagali druga drugi, da sta se povzpeli na kamenito ograjo. Obkoljevalo ju je sovražno gledanje, nihče ju ni skušal zadržati. Oklevali sta, nato sta objeti pljusnili v vodo. Odneslo ju je v senco pod most, in ko sta na oni strani izpluli v osvetljeni tok, je bilo že več plasti tiad njima. Oklenili sta se z močjo utapljajočega prijema. Pritisnjeno nase je čutila, kako jo zaliva. Tesno ob sebi jo je pretresla njena slepa vdanost. Sunkovito se je je zanimiva: Terry igra vse inštu- mente — od elel