58                               Rad. Petruška-Peterlin: Čudna nevesta.
In romarji gredo, — neso melanholijo —, zamišljeno, pobožno na večerno pot, ogromni, tihi romarji in vsepovsod na tla z otožnim plačem listi jim šumijo.
In romarji hitijo v dalje razgorele vsak dan, v dveh vrstah, ah, pač koliko že let? vsak dan ... tja kliče jih despotičen magnet, obzorje nepremostno, glorije uvele.
Blesteča je svetloba plašče jim ovila, obseva solnca jih gasnočega smehljaj, in zde zaviti v zlatih se oblek sijaj, idoč po cesti, polni praha in kadila.
In romarjem vrhovi stari vsi šumijo; zamišljeni kraj svoje večne zro poti mistična znamenja in tajnostne vasi, ki klanjajo v molitvi se in v mrak klečijo.
(Preložil Vojeslav Mole.)
----------------->—^-----------------
Rad. Peterlin-Petruška:
¦v
Čudna nevesta.
Vsaka deva svatov čaka, Čaka, da k nji ženin pride, ena sama prikoraka, nima rad, kdor ž njo se snide.
Mrzli so poljubi njeni, trdo, grenko mu postelje, kadar v mesec ga medeni ženitvanjsko pot odpelje.
A ta mesec dolgo traja, dni nikdo mu ne prešteje, in kdor s tako ženko ^raja," njega ples več ne ogreje.